Issuu

80 let, NA TISOČE MLADOSTI Zbornik ob 80-letnici Osnovne šole Toma Brejca

Osnovna šola Toma Brejca Kamnik 1939‒2019 80 let, na tisoče mladosti: zbornik ob 80-letnici Osnovne šole Toma Brejca Zbrala in uredila: Živa Blatnik Uredniški odbor: Živa Blatnik, Katarina Zore, Andrej Matjan, Sonja Žmavc, Iztok Škof, Mojca Rode Škrjanc Fotografije: arhiv Osnovne šole Toma Brejca, osebni arhiv, Virginia Vrecl, Miran Kambič Naslovnica: učenka Ula Janc, original linorez Likovna dela: učenci OŠ Toma Brejca Mentorice šolskih novinark: Irena Ačkovič, Nika Ftičar Kotnik, Katarina Zore Jezikovni pregled: Katarina Zore Oblikovanje: Sonja Žmavc Tehnična podpora: Iztok Škof Tisk: Studio Dataprint, d. o. o. Izdala in založila: Osnovna šola Toma Brejca Kamnik Naklada: 400 Kamnik, marec 2019

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 373.3(497.4Kamnik)(091)(082) OSNOVNA šola Toma Brejca Kamnik [Osemdeset] 80 let, na tisoče mladosti : 1939-2019 : zbornik ob 80-letnici Osnovne šole Toma Brejca / [zbrala in uredila Živa Blatnik ; fotografije arhiv Osnovne šole Toma Brejca ; likovna dela učenci OŠ Toma Brejca]. - Kamnik : Osnovna šola Toma Brejca, 2019 ISBN 978-961-94648-0-9 1. Blatnik, Živa 298839808

Namesto uvoda

Nagovor župana

Zborniku na pot

Zgodovinski oris

Stara dama v novi preobleki

Razvoj računalništva v zadnjem desetletju

Učitelj skozi čas

Sooblikovalci prijetnega šolskega vsakdana

Moja, mamina, dedkova – naša!

Ekošola kot način življenja

Eno jabolko na dan …

Kultura je stičišče ljudi

Širimo si obzorja izven meja Slovenije

103

Gradimo odnose

113

Najžlahtnejši uspehi

131

Tudi oni so sedeli v teh klopeh

143

Generacijske fotografije

149

Zaposleni

VSEBINA

NAŠA ŠOLA

Naša šola, stara šola, se v novo prenovi, potem pa še zasedba se ji spremeni.

Po Tomu Brejcu so jo poimenovali in njeni učenci so v vsem zmagovali.

Naša šola Toma Brejca v Kamniku živi, 80 let praznuje in se veseli.

Lenart Golob, 5. razred

V zborniku ob 80-letnici Osnovne šole Toma Brejca smo največ pozornosti namenili življenju in delu na šoli v zadnjem desetletju, ki nam je »natrosilo« oblilo organizacijskih sprememb in vsebinskih popestritev pouka. Dotaknili smo se dolgo pričakovane prenove šolske stavbe, poteka pouka v času razseljenosti na več lokacijah in neprecenljivih spominov učiteljev ter različnih generacij učencev. Širše smo predstavili projekte in dejavnosti, ki smo jih vpeljali v naše ožje šolsko okolje z namenom obogatitve šolskega vsakdana, vključevanja sodobnih didaktičnih pristopov in spodbujanja vseživljenjskega učenja. Podrobnejše informacije o 50-letnem delovanju osemletne osnovne šole na naši šoli, povojnem poučevanju, Tomu Brejcu in podatkih o učencih ter zaposlenih do leta 2009 so zbrane v zborniku ob 70. letnici začetka gradnje naše šole z naslovom Naša šola skozi čas 1939‒2009.

Uredniški odbor 5

NAGOVOR ŽUPANA OB 80-LETNICI OSNOVNE ŠOLE TOMA BREJCA Matej Slapar, župan Občine Kamnik Vaša šola je v letu 2014 zasijala v popolnoma novi luči. Veliko breme in nenehna skrb ravnateljice Osnovne šole Toma Brejca Mojce Rode Škrjanc in njenih sodelavcev sta bila poplačana, ko se je skupaj z učitelji in učenci ter drugim tehničnim osebjem veselila prvih korakov po prostorih tako imenovane prenovljene kamniške lepotice. Mnoge prejšnje generacije, ki so obiskovale še staro šolo, so pridobivale znanja in izkušnje na malce drugačen način. Učni proces se je iz leta v leto spreminjal, metode učenja pa ravno tako. A skupno vsem je bilo to, da so se mnogi učitelji posvetili učencem na način, da so jih pripravili za nadaljnje življenje. Pripravljati mlado generacijo na svet, slediti spremembam, uveljavljati bogat učni proces in kakovostne učne metode je težka naloga, a sem prepričan, da strokovni kader Osnovne šole Toma Brejca s podporo vodstva to zagotavlja. Učenke in učence spodbujate k ustvarjalnosti in inovativnosti, ustvarjate spodbudno učno okolje, za kar smo vam izredno hvaležni. Verjamem in vem, da vam bo to uspevalo še nadaljnjih 80 in več let, zato vse najboljše Osnovna šola Toma Brejca in vse najboljše vsem njenim naslednjim generacijam.

ZBORNIKU NA POT Mojca Rode Škrjanc, ravnateljica »80 let naše šole? Kaj res? Saj ni mogoče, da je tako hitro zbežal čas,« se v letošnjem letu večkrat pogovarjamo s sodelavci, ki so bili na šoli zaposleni tudi pred desetimi leti, ko smo praznovali 70-letnico naše, takrat imenovane »stare dame«. Za vse nas je bil takrat to nepozaben dogodek, ki nas je močno povezal in nam dal zagon za naslednje desetletje. Tudi sama imam občutek, da se je desetletje zavrtelo z bliskovito naglico. V sodobnem svetu lahko ta čas primerjam z interaktivnim zapisom dogodka v nekem arhivu. Bilo je obdobje uveljavljanja naše šole v okolici, sledilo je obdobje visokih pričakovanj in sanj, ki so se z vselitvijo v prenovljene in večinoma novozgrajene prostore v letu 2014 tudi uresničile. Da se sanje človeku resnično uresničijo, ni vedno nujno. A mi smo imeli to srečo! Sledilo je obdobje prilagajanja na nove pogoje dela. Na prvi pogled je šlo za idilično situacijo. Kaj kmalu smo ugotovili, da je potrebno samo delovanje celotne organizacije postaviti na novo. Kar nekaj težav smo imeli na tehničnem področju, česar pred tem nismo bili vajeni, saj je bila stara stavba v tem smislu zelo preprosta. To prilagajanje pa je bilo kmalu odpravljeno. Veliki prostori, fizična oddaljenost prostorov, veliko število kabinetov so sprva dajali občutek, da so se učitelji začeli oddaljevati drug od drugega. Na srečo smo se tega kmalu zavedali in ponovno se je vzpostavila klima v zbornici, kot smo jo poznali že pred selitvijo. Obdobje zaznamuje tudi skokovit porast števila učencev, in sicer z 422 pred desetimi leti na 642 v letošnjem letu, kar je posledica povečanega vpisa otrok v prvi razred zaradi velikega števila priselitev v naš šolski okoliš. Z letošnjim šolskim letom smo morali kljub nedavno dograjeni šoli iz dveh kabinetov že pridobiti novo učilnico.

Izziv današnjega časa so tudi v šoli zagotovo družbene spremembe, ki pogojujejo generacije učencev, katerim se moramo tako učitelji kot starši na novo prilagajati. Delovanju šole v zadnjem desetletju smo zaradi tega dodajali mnoge aktivnosti, katerih vsebine so podrobneje zapisane v nadaljevanju zbornika. Predvsem pa se postopoma veliko ukvarjamo s posodobitvijo pouka v smislu večjih učenčevih aktivnosti in lastne odgovornosti do znanja. Zavedam se, da gre za počasno spreminjanje, a nujno potrebno je vztrajati. Največji izziv, ki čaka šolstvo v naslednjem desetletju, je ponovna vzpostavitev zaupanja v šolo, tudi v širšem kontekstu. Žalostno je namreč dejstvo, da »zbirokratizirani« šolski sistem dopušča vdor posameznikov na področje pedagoškega dela učiteljev, kar ima večinoma negativen vpliv. S tem se ruši zaupanje v delo učiteljev, posredno pa se krhajo odnosi med vsemi, ki smo vezani na delo v šoli. Draga moja slavljenka, tudi v prihodnje ti želim zmanjšanje vpliva negativnih zunanjih dejavnikov, izžarevanje topline, pozitivne energije in predvsem veliko razigranih, srečnih in vedoželjnih učencev ter učiteljev, ki vzpodbujajo celostni razvoj posameznega učenca. Pregovor namreč pravi, da šola stoji in pade z učiteljem! Srečno!

V Osnovni šoli Toma Brejca vzgajamo in izobražujemo mlade v poštene in srečne ljudi. 8

Izsek razglednice (1935), ki je bila posneta nekaj let pred začetkom gradnje šole.

ZGODOVINSKI ORIS

Začetek gradnje šole Foto: Peter Naglič

Zaradi prostorske stiske se je v petdesetih letih 20. stoletja del osnovnošolskega pouka odvijal v prostorih stare tovarne Eta ter v prvem nadstropju današnje Pošte Kamnik.

OSNOVNA ŠOLA TOMA BREJCA OD LETA 1939 DO DANES Andrej Matjan Začetki gradnje stavbe, ki jo danes poznamo pod imenom OŠ Toma Brejca, segajo v leto 1939. Kamniški meščani so se tedaj odločili, da z denarjem, ki so ga dobili od bistriških gozdov, zgradijo šolo. Začeto gradnjo je prekinila druga svetovna vojna, stavbo so leta 1942 dokončali Nemci. Okupator je takoj začel izganjati slovenske izobražence, tako so v aprilu 1941 brez povoda aretirali vse kamniške učitelje. Mesec dni kasneje je v Kamniku že nastopil nemški učiteljski kader, ki naj bi slovenskim učencem v glave »vcepil pokorščino in sprejetje tujca za svojega gospodarja«. To šolo so obiskovali samo slovenski otroci (nemški so imeli svojo), pouk je potekal v nemškem jeziku. Poudarek je bil na petju in telovadbi, generacije tedanjih otrok pa zaradi vojnih razmer, ko je bil pouk pogosto moten, niso pridobile veliko znanja. Takšna šola, ki je služila tudi kot vojašnica, z nemškimi učitelji, je za tedanje učence »postala sovražnica, iz katere so bežali«. Osvoboditev je šolska stavba pričakala v precej klavrnem stanju. Šolsko knjižnico so med vojno odpeljali, učila so uničili na šoli stanujoči vojaki, električna napeljava in del vodovodne inštalacije sta bili odnešeni, stene in hodniki pa so bili poslikani z nemškimi grbi in s kljukastimi križi. V telovadnici, ki je služila kot mrtvašnica, so zamenjali okrvavljena tla.

Slovenska osnovna šola je začela s poukom 10. 6. 1945. Obsegala je štiri razrede osnovne šole in tri razrede višje osnovne šole, ki so bili po predmetniku in učnih načrtih enaki kot na nižji gimnaziji. Do leta 1948 so se v isti stavbi »stiskali« internat (pritličje), osnovna šola in novoustanovljena nižja gimnazija. V šolskem letu 1945/46 se je na šoli izobraževalo še 230 vojnih sirot iz Bosne. Po izselitvi internata 1948 se je v stavbo vselila Šola za učence v gospodarstvu. V stavbi so tedaj delovale tri šole s popolnoma ločenimi upravitelji. Kolikšna je bila prostorska stiska, nam priča podatek o zasedenosti prostorov: od 5.30 do 7.30 so potekali tečaji, ki jih je organiziral Okrajni komite Komunistične partije Slovenije, med 8.00 in 17.00 so si prostore delile tri šole, po 17. uri pa so prostore zasedali tečaji Ljudske milice, oficirski tečaji, večerna delavska gimnazija … Zaradi prostorske stiske se je osnovnošolski pouk odvijal v prostorih stare tovarne Eta, v prvem nadstropju današnje Pošte Kamnik ter od tretjega razreda naprej na lokaciji današnje šole. Leta 1950 je bila uvedena enotna osemletna osnovnošolska obveznost. Obremenitev prostorov je bila prehuda, zato so oblasti junija 1952 sprejele sklep, da se osnovna šola v celoti izseli iz stavbe na staro lokacijo današnje Pošte Kamnik, kjer si je prostore delila s podružnico Narodne banke. Posledično je pouk potekal v treh izmenah. Glede na razmere je leta 1952 Svet za prosveto in kulturo v občini sklenil, da se namesto prizidka k tedanji gimnaziji (danes Osnovna šola Toma Brejca; v nadaljevanju OŠTB) zgradi novo gimnazijo (danes Osnovna šola Frana Albrehta; v nadaljevanju OŠFA), staro stavbo pa se nameni osnovni šoli. V letih 1953/54 so ob šoli uredili še dvorišče in zunanje igrišče. Družba si je sčasoma opomogla od opustošenja druge svetovne vojne, kar se je kazalo z večjimi generacijami otrok, ki so trkale na vrata šole. Od šolskega leta 1960/61 pa do leta 1996/97 je pouk potekal v dveh izmenah. Delno je k temu prispevala reorganizacija šolstva na Kamniškem (1964), ko je šola dobila še podružnice na Selih, v Lokah, Šmartnem, Zgornjem Tuhinju, Špitaliču in Motniku. Učenci s podružnic so matično šolo obiskovali od 5. do 8. razreda. Leta 1964 je šola dobila tudi zdajšnje poimenovanje. Občinska skupščina je sklenila, da se bo šola preimenovala po nedavno preminulem aktivistu OF in borcu za boljše delavsko življenje, Tomu Brejcu. Njegov doprsni kip so v avli šole odkrili 4. februarja 1968. Od leta 1963, ko je bila zgrajena nova gimnazija (sedanja OŠFA), je v stavbi potekal samo še osnovnošolski pouk. V šolskem letu 1966/67 je začela delovati tudi večerna šola za odrasle, naslednje leto pa je bil za osemletko uveden kabinetni pouk. Vseskozi so se zaradi dvoizmenskega pouka in prostorske stiske pojavljale hude težave pri organizaciji dopolnilnega in dodatnega pouka. V šolskem letu 1971/72 so prešli na petdnevni delovni teden. Učitelji so tedaj nasprotovali prostim sobotam, predvsem zaradi pedagoških in psiholoških razlogov – predolg premor med vikendom bo povzročil, da bo »umski napor pri otrocih popustil«. Učenci so od leta 1973/74 odhajali v letno šolo v naravi, od leta 1980/81 tudi v zimsko šolo v naravi. Tabori na razredni in predmetni stopnji so organizirali od leta 1998/99 dalje. Prve oddelke podaljšanega bivanja je šola uvedla v letu 1981/82. Prostorski pogoji so se delno izboljšali leta 1985, ko je šola dobila prostore za knjižnico, tehnično vzgojo, kuhinjo z jedilnico in garderobo.

Zob časa je počasi načel v drugi svetovni vojni dokončano »staro damo«, ki je na prelomu v novo tisočletje kar klicala po novih obnovitvenih delih. Leta 2000 je bil v telovadnici zamenjan parket, naslednje leto je bila obnovljena strešna kritina nad telovadnico. Okna, ki so svojemu namenu služila vse od leta 1942, so bila na zahodni strani zamenjana poleti 2004, drugje pa so ostala vse do porušitve šole. Med leti 2002 in 2004 se je menjal parket v nekaterih učilnicah in na hodnikih, leto kasneje (2005) sta bila na vrsti menjava strešne kritine nad upravnim delom ter prenova garderob in sanitarij v telovadnici. Zadnja večja investicija pred prenovo šole je zajemala menjavo strešne kritine nad južnim delom stavbe, kar je bilo izvedeno leta 2006 (taista okna ter strešno kritino so vgradili v prenovljeno šolo). Naslednje leto je bila okrog šole dodana še kovinska ograja. Takšna šola je dočakala uvedbo devetletke (2003/2004) – z izbirnimi predmeti, diferenciacijo v tretji triadi in zahtevami po uvajanju modernih učnih metod. Postalo je jasno, da šola ne izpolnjuje prostorskih pogojev za normalno izvedbo pouka. Resni pogovori z Občino Kamnik o prenovi šole so se začeli 2006, žal pa je bila razpisna dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja nepopolna in pričakovana gradnja je padla v vodo. Naslednja občinska uprava je pripravila nov program obnove, ki se je leta 2012 končal s pridobitvijo gradbenega dovoljenja. V vmesnem času so potekali intenzivni pogovori in ogledi nadomestnih lokacij, saj je postalo jasno, da pouk v zgradbi, ki se obnavlja, ne bo mogoč. Izselitev iz prostorov stare stavbe, opremljanje in organizacija pouka na nadomestnih lokacijah so predstavljali velik izziv. Novo poglavje v življenju OŠ Toma Brejca se je začelo pisati v šolskem letu 2012/2013, ko so na lokaciji stare šole »zagrmeli« gradbeni stroji in označili začetek gradnje nove stare šole Toma Brejca. Učenci, učitelji in tehnično osebje so se preselili na različne začasne lokacije. Pouk je za prvi razred potekal v prostorih OŠ Marije Vere na Duplici. Učenci drugega razreda so se zbrali pred OŠFA ter se nato odpeljali v Stranje, kjer sta bili dve učilnici v gasilskem domu ter ena v OŠ Stranje. Učenci tretjega razreda so bili delno nastanjeni v OŠFA in Glasbeni šoli Kamnik. Četrti razred je svojo »domovinsko pravico« dobil v Ciriusu, peti pa v OŠ 27. julija. Učenci od 6. do 9. razreda so imeli pouk v župnišču na Šutni, šport na Kajuhovi, tehniko in gospodinjstvo pa v učilnicah OŠFA. Kosilo za te učence je bilo organizirano v srednješolskem centru Rudolfa Maistra. Učenci so se v zahtevnejših pogojih naučili drugačnega sobivanja z več tolerance in potrpežljivosti do drugih ljudi. Nekateri so se pritoževali nad gnečo na hodnikih, drugim so bili všeč svež zrak in odmori na prostem. 24. februarja 2014 so se izpolnila dolgoletna pričakovanja – vselitev v novo, prenovljeno, prostorno in moderno opremljeno šolo s tremi telovadnicami, sodobno računalniško učilnico, jedilnico in prostorno knjižnico. Če je stavba na začetku še imela tri proste učilnice, pa se je kmalu vrnila »bolezen nekdanje stare dame« − pomanjkanje prostora. Učilnice so se zapolnile, ukinjati so se začele manjše učne skupine in v poletnih mesecih 2018 je iz dveh kabinetov v prvem nadstropju nastala nova učilnica. Ob 80-letnici šole v prihodnost zremo z enakim optimizmom kot generacije pred nami, ki so z veliko mero potrpežljivosti in prilagajanja vedno znale reševati težave nekdanje »stare dame«.

Stara šola z vzhodne strani

Šola danes

Viri: Babnik, J.: Naša šola skozi čas 1939‒2009: zbornik ob 70. letnici začetka gradnje naše šole in 45. letnici OŠ Toma Brejca. Kamnik: OŠ Toma Brejca Kamnik, 2009. Širca, N.: Zgodovinski oris OŠ v Kamniku. Kamniški zbornik. Kamnik: Občina Kamnik, 1955. Šuštar, M.: Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik. Kamnik: Občina Kamnik, 2004. Uršič. N.: Prenova Osnovne šole Toma Brejca 2012‒2014. Kamnik: OŠ Toma Brejca Kamnik, 2014. Verstovšek, Z.: Ob desetletnici kamniške gimnazije. Kamniški zbornik. Kamnik: Občina Kamnik, 1955. Vovko, A.: Šolstvo na Slovenskem na prelomu stoletja. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1997. Stavba stare tovarne Eta. Pridobljeno 20. 1. 2019 s spletne strani http://natureta.si/o-podjetju/zgodovina/. Stavba današnje Pošte Kamnik. Pridobljeno 20. 1. 2019 s spletne strani http://solski-razgledi.com/e-sr-prispevek.asp?ID=1346. Stara šola z vzhodne strani. Pridobljeno 20. 1. 2019 s spletne strani https://www.sg-kozelj.si/static/upload/galleries/ galerija_reference_2/referenca_toma_brejca.jpg.

Ko se je naša šola odločila, da se bo prenovila, smo se morali odseliti in v nove prostore vstopiti, se v njih učiti in si jih dodobra zapomniti. V vseh nam je bilo lepo, sedaj se od njih poslavljamo in v novo šolo vstopamo. Šola je zgrajena, dokončana in opremljena, a da bi bila popolna, ji še nekaj manjka! Seveda! To smo mi! Hvala vsem gostiteljem, ki ste nam dovolili, da pri vas smo gostovali, sedaj se bomo poslovili in mogoče še kdaj z vami skupaj stopili. Pina Štubljar, 5. razred , šol. l. 2013/14

STARA DAMA V NOVI PREOBLEKI

PRENOVA OSNOVNE ŠOLE TOMA BREJCA 2012‒2014 Dogajanje, ki je najbolj zaznamovalo delo na šoli v zadnjem desetletju, je nedvomno prenova šolske stavbe, ki je potekala od jeseni 2012 do zime 2014. Dolga leta so se kazale težave »stare dame«, ki so se z uvedbo devetletne osnovne šole le še stopnjevale. Vse bolj se je izražala neizbežna potreba, da se prenovi najstarejša kamniška mestna šola, ki je bila zgrajena davnega leta 1939. Zob časa ji v dolgih desetletjih ni prizanesel, kar je pomenilo, da ni več ustrezala zahtevam sodobnega časa. Ne le kronično pomanjkanje prostora, upravičeno nas je skrbela tudi statika stare šole. S posluhom širše družbene skupnosti, ki se je zavedala, da bo za izboljšanje razmer potrebno preiti od besed k dejanjem, so se intenzivni pogovori o prenovi šole začeli leta 2006, ko se je Občina Kamnik odločila rešiti prostorsko stisko in izvesti natančno statično sanacijo OŠ Frana Albrehta in OŠ Toma Brejca. V ta namen je v letu 2007 takratni župan Anton Tone Smolnikar imenoval strokovno komisijo, ki je pripravila izhodišča za izbiro strokovno najprimernejše rešitve mestnih šol, v kateri sta sodelovala ravnatelja obeh šol. Januarja 2008 je bil natečaj zaključen. Za projekt OŠ Toma Brejca je bil izbran elaborat podjetja Ravnikar Potokar. V naslednjih treh letih so potekala različna usklajevanja, ki so se precej upočasnila in zavlekla. V letu 2011 so se pod vodstvom župana Marjana Šarca aktivnosti ponovno začele intenzivirati. Občinski svet je na marčevski seji občinsko upravo, na čelu z direktorjem in kasnejšo gonilno silo prenove šole mag. Ivanom Kendo, zadolžil, da v najkrajšem možnem času pripravi gradbeno dovoljenje za prenovo in dozidavo OŠ Toma Brejca. Kmalu se je pokazalo, da pouk ob gradnji v šoli ne bo mogoč, zato so se v jesenskih mesecih 2011 pričeli intenzivni pogovori in ogledi nadomestnih lokacij. Ključno je bilo leto 2012, ko je bil sprejet UN-K9 šole, pridobljeno je bilo gradbeno dovoljenje, določene so bile nadomestne lokacije za izvajanje pouka v času gradnje, končan je bil razpis, sprejet je bil investicijski program in podpisana je bila pogodba z izvajalcem del, družbo SGP Graditelj, d. d., iz Kamnika. Veliko pričakovanje se je uresničilo 12. novembra 2012, ko se je s simbolično predajo ključa resnično pričela tako želena gradnja.

Šolsko leto 2012/13 in polovico šolskega leta 2013/14 smo zaposleni in učenci preživeli razseljeni na enajstih lokacijah (OŠ Frana Albrehta, OŠ Stranje, Gasilski dom Stranje, OŠ Marije Vere, OŠ 27. julij, Glasbena šola Kamnik, Cirius, prostori župnišča na Šutni, Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra, Knjižnica Franceta Balantiča, pisarna na Kajuhovi ulici). V tistem času smo se naučili drugačnega sobivanja, razvili smo višjo stopnjo tolerance drug do drugega, postali smo bolj prilagodljivi ter potrpežljivi. Ob podpori zaposlenih, staršev, župana in njegove ekipe je ravnateljica Mojca Rode Škrjanc skrbno koordinirala kakovostno izvedbo pouka ter na drugi strani vseskozi vestno in z vso odgovornostjo spremljala in se vključevala v dogajanje na gradbišču. Zavzemala se je za smotrne in funkcionalne rešitve in ves čas poudarjala, da morajo biti rešitve takšne, da bodo učinkovite in primerne tudi za bodoče rodove učencev in učiteljev. Prvi šolski dan po zimskih počitnicah, 24. 2. 2014, je bil za vse nas velik dan – dan nepopisnega veselja, izpolnitve pričakovanj. Vstopili smo v dolgo pričakovano sodobno pridobitev, zopet vsi združeni pod eno streho. S ceste smo lahko še vedno občudovali fasado naše stare šole in prvotni kamniti most, hkrati pa smo v njenem novem delu našli vse tiste tako potrebne dodatne prostore, ki so z modernim pridihom oblikovani drugače. Ko smo se prvič vzpeli po glavnem steklenem stopnišču na severovzhodni strani, nas je razveselil razgled na staro mestno jedro Kamnika s silhueto Malega gradu. Večina od nas je glasno razmišljala, da imamo končno sodobno šolo 21. stoletja, ki bo v naslednjih desetletjih prihajajočim kamniškim generacijam omogočala dobro počutje na njihovi poti do pridobljenega znanja.

Povzeto po: Uršič, N.: Prenova Osnovne šole Toma Brejca 2012–2014. Kamnik: OŠ Toma Brejca, 2014.

V STARI ŠOLI Valentina Spruk Svojo prvo službo sem nastopila na Osnovni šoli Toma Brejca jeseni leta 1999. Takrat so bili razredi dvooddelčni, vendar so zaradi novih priselitev učencev izjemoma oblikovali tretji oddelek drugošolcev in tako sem postala razredničarka 2. c oddelka. Učilnico so nam uredili v prostorih, kjer je bil prej del knjižnice, zato smo imeli knjige vedno pri roki. Vhod v knjižnico je bil zaradi tega v času pouka z zunanje strani, vendar to ni bila nobena ovira, ki bi preprečila obisk natrpane knjižnice. Tudi telovadnica je bila premajhna za vse in tako smo že takrat dvakrat tedensko izvajali ure športa v telovadnici na Kajuhovi. To nam je pravzaprav zelo popestrilo pouk, saj smo se morali preobuti in sprehoditi do sosednje stavbe. Kljub mnogim prilagoditvam zaradi prostorske stiske smo želeli šolo vedno približati učencem. Nekega dne je na aktivu prvega triletja zrasla ideja, da bi poslikali stene na hodniku, kjer smo imeli učilnice 1. in 2. razreda. Tako smo v junijskih in avgustovskih dneh učiteljice razrednega pouka pod budnim očesom takratnega likovnega pedagoga poslikale stene z motivi pravljičnih junakov. Pričarali smo pravo čarobno vzdušje in zelo nam je bilo žal, ker tega nismo mogli prenesti v novo šolo. V času gradnje sem poučevala tretješolce v prostorih Osnovne šole Frana Albrehta in v naslednjem letu v prostorih Glasbene šole Kamnik. Ko smo se vselili v novo šolo, sem zopet poučevala v učilnici, ki je bila že prej veliko let moje delovno mesto. Še vedno me spremlja enak razgled, ko pogledam skozi okno, tako da se včasih izgubim v času in si mislim, da je ta vsemogočna dama še vedno naša stara šola.

NA OŠ MARIJE VERE DOBRODOŠLI IN ZAŽELENI Mojca Železnik Prvi september 2012 je bil za učence, učitelje in druge zaposlene na naši šoli poseben dan. Ne zato ker je to po navadi začetek novega šolskega leta, ampak zato ker naše stare šole skoraj ni bilo več, mi pa smo bili to leto razseljeni na več koncev in krajev naše občine. Prvi razred je gostoval na Osnovni šoli Marije Vere na Duplici. Šola je bila prenovljena, lepa in velika. Sprejeli so nas lepo in ni nam bilo hudega, pa smo učiteljice vseeno kar nekaj časa vzdihovale po stari šoli in družbi znanih obrazov. Delo z našimi učenci in prijaznost vseh zaposlenih na dupliški šoli pa sta pregnala tesnobne občutke, da še same nismo vedele, kdaj. Privadili smo se na nove prostore in šolsko okolico. V telovadnici smo dvakrat organizirali prireditev Prvošolčkov dan in naši devetošolci so pospremili prvošolce na oder. Radi smo obiskali šolsko knjižnico, v kateri smo si ogledali tudi lutkovno predstavo. Veliko smo se igrali na prostornem igrišču in se pozimi dričali po hribčku sredi igrišča. Čeprav je bila ena od naših učilnic zelo majhna, saj smo imeli pouk v kabinetu, smo v njej vseeno skuhali jabolčno čežano in spekli palačinke. Za veliko noč smo skupaj z našimi devetošolci organizirali delavnice. Veseli smo bili njihovega obiska in njihove pomoči pri izdelovanju različnih izdelkov. Veseli smo bili tudi, ko so nas učenci OŠ Marije Vere povabili na ogled svoje predstave v Dom kulture Kamnik. Uživali smo v ogledu njihovega muzikala. Tudi vožnja z vlakom do zadnje postaje v Kamniku ni bila kar tako. Čeprav smo se dobro počutili na Duplici, smo težko čakali, da se vrnemo v svojo šolo. Na naši spletni strani smo si večkrat ogledali fotografije in posnetke, ki so prikazovali, kako napreduje gradnja šole. Neizmerno smo bili veseli, ko smo se med zimskimi počitnicami v šolskem letu 2013/14 preselili v novo, svetlo, toplo, našo šolo.

AMPAK VOLJA, VOLJA PA VELIKA Aleksandar Tonić Prenova in dograditev ostarele, dotrajane »stare dame« Osnovne šole Toma Brejca, kot smo jo leta 2009 vzneseno poimenovali ob praznovanju 70-letnice, je bila v njeni zgodovini nemara drugo največje dejanje po njeni izgradnji daljnega 1939. leta. Tako smo se učenci in zaposleni na šoli z določeno mero negotovosti, morda celo strahu, junija 2012 odpravili iz njenega objema, vedoč, da bo delo na šoli v naslednjem, upajoč, da čim krajšem obdobju drugačno in da bo treba vzgojno–izobraževalno delo v marsičem prilagoditi. Tako smo s sodelavci skrbno zapakirali in označili svoje šolske premičnine in se z njimi znašli na novih lokacijah, med drugim tudi v kamniškem župnišču na Šutni. Majhne učilnice. Ozki hodniki. Utesnjena zbornica. Skromno tajništvo. Dolg podstrešni prostor, na koncu pa ravnateljičina miza. Ampak volja, volja pa velika. Tako pri zaposlenih kot pri učencih. Želje po uspehu ni manjkalo. In smo ga dosegli, skupaj. Močnejši. Že res, da so bili prostori skromno opremljeni in majhni. Že res, da se je na zelo ozkih hodnikih pogosto kar trlo učencev. Že res, da je bil nemara marsikdo pomislil, češ kako neki jim bo uspelo, ko pa imajo take pogoje za delo? Pa nam je. Skupaj. Če nas te dni korak ponese mimo župnišča, bi si težko predstavljali vrvež, v katerega je bil odet vsak šolski dan tistega leta in pol. Učenci so s svojo energijo napolnili prav vsak njegov kotiček in čeprav je bilo včasih delo vse prej kot lahko, smo vztrajali in potrpežljivo čakali. In dočakali. Po dobrem šolskem letu in pol, 24. 2. 2014, so se v »staro damo« s pomlajeno podobo vrnili učenci in ji vrnili tisto najpomembnejše. Dušo.

STARA IN NOVA ŠOLA Mojca Orešnik, pomočnica ravnateljice Ko smo se jeseni 2012 poslavljali od naše »stare dame«, kot smo pogosto imenovali staro šolo Toma Brejca, so me obdajali različni občutki. Veselje, ker bomo po dolgih letih čakanja dobili novo šolo z zadostnim številom prostorov in žalost, ker zapuščam stavbo, v kateri sem opravljala svoj poklic skoraj dve desetletji in sem se v njej dobro počutila. Stara šolska stavba je imela svojo dušo, čeprav nam je bilo v njej zares tesno. Z uvedbo devetletke leta 2003 nam je začelo primanjkovati učilnic za pouk v učnih skupinah in kabinetov za izvajanje dodatne strokovne in učne pomoči učencem, ki so to potrebovali. Vse razpoložljive prostore smo preuredili v učilnice in potrebne kabinete, združevali smo pisarne za administracijo in vodstvo šole. Tudi telovadnica, računalniška učilnica, knjižnica, jedilnica in kuhinja niso dosegali standardov, ki jih za te prostore predvidevajo zakoni. Vsa ta prostorska stiska je pogojevala tudi načrtovanje in organizacijo pouka in dejavnosti, ki smo jih izvajali. Kljub vsem tem težavam je na šoli vladalo pozitivno vzdušje.

Po letu in pol razseljenosti smo se februarja 2014 vselili v novo stavbo, veliko, svetlo, prostorno. Verjamem, da smo bili vsi zaposleni navdušeni nad velikim številom učilnic, kabinetov in vseh ostalih prostorov, ki so tudi dobro opremljeni. Učilnic je bilo celo preveč, saj sta bili dve še prazni. Številčnejše generacije so ti dve učilnici v dveh letih zapolnile in med zadnjimi poletnimi počitnicami smo morali pridobiti dodatno učilnico, da je pouk lahko nemoteno potekal. Večje število učencev in nove naloge, ki nam jih nalaga pristojno ministrstvo, so v zadnjih petih letih močno vplivali na organizacijo dela na šoli. Povečalo se je število zaposlenih, število oddelkov, vpeljali smo nove dejavnosti razširjenega programa in ponovno se srečujemo s prostorsko stisko. Vseeno čutim, da v prostorih naše šole še vedno prevladuje pozitivno vzdušje, tisti duh iz naše »stare dame«.

Prvi šolski dan v šolskem letu 2012/13 smo se še zadnjič zbrali pred staro šolo in se odpravili na začasne lokacije.

Prvi dan v novi šoli

V ŽUPNIŠČU Hana Schlegl, 8. razred, šol. l. 2013/14 Pravili so, da je bila naša stara šola potresno nevarna. »Pa kaj nas to briga,« smo si govorili šolarji. Večina od nas bi namreč raje doživela potres kot pa selitev po celem Kamniku. Vendar smo se hitro navadili na naše male začasne lokacije, kjer smo bivali, medtem ko je naša lepotica iz dneva v dan rasla in postajala lepša. Začetki naše selitve so bili težki prav za vse, vendar so prijazni učitelji poskrbeli, da smo naše lokacije navsezadnje vzljubili. V prostorih nekdanjega župnišča na Šutni smo se imeli prav lepo, kar je bilo zlahka opaziti, saj so iz prej pustih prostorov po Kamniku zaradi nas vsako jutro posijali žarki radosti in modrosti. Seveda pa smo vsi z užitkom opazovali, kako se je naša stara dama prebujala v mlado gospodično, in mi smo komaj čakali, da prestopimo njen prag.

V STRANJE Z AVTOBUSOM Učenci 2. a, šol. l. 2013/14 Vsak dan smo se v Stranje radi vozili z avtobusom in sedeli spredaj, da smo gledali skozi prednje okno, ki je tako veliko, da lahko vidiš prav vse. Všeč nam je bilo, da smo imeli pouk v tamkajšnjem gasilskem domu, kjer so nam gasilci pokazali gasilno opremo. Zapeljali smo se tudi z njihovim avtomobilom, ki je imel vključeno sireno. Radi smo telovadili v veliki telovadnici. Ne bomo pozabili Miklavža, ki nas je obiskal. Vsakemu učencu je prinesel suho sadje in čokolado. Kuhar je kuhal zelo dobro, za valentinovo pa nam je pripravil srčkast krof z marmelado. Všeč nam je bilo, da nas je obiskala naša knjižničarka Marta, ki nam je brala pravljice.

RAZGLED NA GRADBIŠČE Filip Rangus, 4. razred, šol. l. 2013/14 V času gradnje naše šole sem 3. razred obiskoval na OŠ Frana Albrehta. Počutil sem se dobro, občutek je bil fantastičen. Šola mi je bila všeč, čeprav sem najprej mislil, da bom komaj zdržal. Učilnica se mi je zdela prijetna. Všeč mi je bilo, da smo imeli učilnico v drugem nadstropju, ker smo se do nje kar malo sprehodili. Med odmori je bilo zanimivo, ker sem gledal, kako podirajo našo staro šolo in gradijo novo.

PRIČAKOVANJE Neža Nograšek, 9. razred, šol. l. 2013/14 Ne mine dan, da ne bi šla mimo šole in se ozrla, da vidim, kako naša stara šola dobiva novo podobo. Velikokrat razmišljam, kakšna bo, ko bo končana. Zamišljam si, kako bo, ko bomo prvič prestopili šolski prag. Ali se bomo spet počutili kot takrat, ko smo bili prvošolčki in smo s strahom ter zanimanjem opazovali veličino te stavbe? Ali bomo v trenutku, ko bomo vstopili v šolo, začeli teči po hodnikih in zganjati traparije? To bomo prav kmalu izvedeli. No, v nekaj smo lahko prepričani. Dokler bo šola prazna, v njej ne bo nobenega življenja, vendar bo, ko bomo tam vsi učenci, vse spet oživelo. Ko grem mimo šole, si večkrat zaželim, da bi se lahko vrnila v preteklost in se še enkrat sprehodila po naši stari šoli. Da bi lahko še enkrat odšla v našo staro telovadnico, v jedilnico, v učilnice, se sprehodila po hodnikih in se še enkrat spomnila na vse stvari, ki so se tam zgodile. Seveda to ni mogoče, so pa za njo ostali res lepi spomni.

VREDNO JE BILO POČAKATI Sara Pirnat, 4. razred, šol. l. 2013/14 Nekega dne smo izvedeli, da bodo delavci podrli in nato zgradili novo šolo. To je seveda naša šola OŠ Toma Brejca. S prijateljico tega nisva želeli. Govorili sva, da je ta šola čisto super. Potem pa sva izvedeli še, da bodo razredi v tem času raztreseni po celem Kamniku. To je bil za naju že višek. Na nadomestnih lokacijah pa je postalo čisto običajno, celo zanimivo je bilo spoznavati druge obraze. Med zimskimi počitnicami 2014 smo se preselili v novo šolo. »Od zunaj je videti prav lepa,« sva s prijateljico na glas razmišljali o novi šoli. Kaj pa notranjost? Ta je še lepša in je zelo moderna. Prav super je bilo izvedeti, da bo imel vsak učenec svojo garderobno omarico. Prvi dan v novi šoli sem vedela samo, kje so omarice, toaleta ter učilnica. Čeprav nas je učitelj popeljal po šoli, je bilo toliko prostora, da si je bilo težko vse zapomniti. Šola je res ogromna! Povsod je toliko svetlobe. Najbolj mi je všeč knjižnica. Vas zanima, zakaj? Tam lahko posedimo, poklepetamo s prijatelji ali beremo v posebnem kotičku. Všeč so mi tri telovadnice, saj rada telovadim. Naša šola bi bila po mojem všeč tudi vam. V novi šoli se učim še raje kot prej. Vredno je bilo počakati!

V PRENOVLJENI ŠOLI Maja Toni, 8. razred, šol. l. 2013/14 V ponedeljek po zimskih počitnicah se je na dvorišču prelepe šole trlo otrok kot že dolgo ne. Seveda, saj je bil vendar prvi dan pouka v prenovljeni šoli! Do konca življenja bomo pomnili ta dan in v spominu nam bo ostala podoba staršev, babic in dedkov in ostalih prijateljev, kako vsi radovedno sprašujejo, kakšna je šola, kako se v njej počutimo, ali nam je všeč … No, seveda jih nismo pustili predolgo čakati – kot nalašč se je pojavila odlična priložnost in tako smo še isti teden na delovno soboto odprli vrata vsem zunanjim obiskovalcem. Zanimivo doživetje, vam povem! V soboto na dan odprtih vrat je pouk začetnih nekaj ur potekal po ponedeljkovem urniku, nato pa so se v šolo en za drugim začeli zgrinjati vsi radovedneži. Učenci smo starše počakali v matičnih učilnicah. Razkazali smo jim nove prostore, v katerih smo se takrat že kar dobro znašli. Na hodnikih smo srečevali stare prijatelje in znance in vsi, starejši in mlajši, smo hvalili našo moderno šolo. Lahko smo ponosni, da smo del takšnega zgodovinskega dogajanja!

RAZVOJ RAČUNALNIŠTVA V ZADNJEM DESETLETJU

DESETLETJE SPREMEMB Iztok Škof, organizator računalniške dejavnosti Od leta 2007 sem na šoli zaposlen kot organizator računalniške dejavnosti ter kot učitelj računalniških predmetov. Na začetku je bila računalnica majhen prostor, polovica jedilnice, ki je bila spremenjena v računalniško učilnico. Računalnikov je bilo 14. Že tako majhen prostor so zasedali stari široki monitorji. Zaradi lokacije v pritličju in posledično zaradi strahu pred poplavami so bili na mizah, kjer so zasedali še dodatni prostor. Sčasoma so se debeli monitorji umaknili tankim. Večino opreme smo dobili na razpisih ministrstva, na katere smo se redno prijavljali, tako da smo postopoma osvežili računalniško učilnico in počasi tudi računalnike v učilnicah. Začeli smo z enim projektorjem v učilnici za biologijo. Počasi so se temu pridružili še ostali projektorji in s tem se je pojavila tudi želja po računalnikih v učilnici. Začelo se je obdobje interaktivnih tabel. Na razpisu smo jih v šolske namene dobili pet, ki smo jih namestili v učilnice. Dve učiteljici sta postali izvedenki za i-table in sta poleg izobraževanja na šoli izvajali še izobraževanja po slovenskih šolah ter tako širili IKT-ideje. Pridružili smo se tudi velikemu slovenskemu projektu E-šolstvo. V sklopu tega so vodstva šol dobila svetovalce, kot sem bil tudi sam, in smo pomagali drugim šolam pri informatizaciji. Začeli smo s skupno rabo dokumentov, miselnimi vzorci, spletnimi učilnicami. Pričeli smo s pogovori o t. i. ekompetencah učiteljev in računalničarja. Na samem začetku je imelo le nekaj učiteljev e-mail naslov, danes pa večina uporablja IKT–orodja za podporo pouka.

Na vsakem koraku smo poskušali informatizirati delovni proces. Tabele in sezname na papirju smo zamenjali z elektronskimi različicami, ki so nam omogočile bolj pregledno in vodeno zbiranje in obdelovanje podatkov, ki so potrebni za opravljanje vzgojno–izobraževalnega procesa. V času gradnje nove šole in selitve na več lokacij se nismo ustavili, ampak smo nadaljevali z informatizacijo. Na vseh lokacijah smo učiteljem uredili računalnik in projektor. V župnišču smo ustvarili računalniško učilnico, da je z IKTvsebinami obogaten pouk potekal naprej. Polega tega smo prvi v Sloveniji uvedli mobilno učilnico s tablicami. Prestopili smo z informacijskega sistema Lopolis na novi sistem Easistent, ki je omogočil brezpapirno vodenje redovalnice in dnevnika. Nova mobilnost, ki jo je povzročila razselitev, nas je spodbudila v bolj obširno uporabo IKT, saj nam je omogočila sodelovanje in optimalno komunikacijo v razmerah, ko smo bili razseljeni na različnih lokacijah.

Z novo šolo je bilo vse postavljeno od začetka. Uspeli smo pridobiti popolno opremljenost učilnic z računalnikom in projektorjem, učitelji so po kabinetih dobili opremo za normalno delo. Pridobili smo brezžično povezavo in izjemno hitro optično povezavo kmalu zatem. Lahko bi sklenil, da se je v zadnjih desetih letih na naši šoli, kar zadeva IKT-kompetence veliko spremenilo – učitelji so se opolnomočili z znanjem, ki ga uspešno uporabljajo tako pri izvajanju pouka kot pri vodenju šolske dokumentacije. Prav tako smo pridobili sodobno računalniško opremo, s pomočjo katere svoje IKT-kompetence razvijajo tudi učenci. S tem se zgodba ni zaključila. Nadaljujemo s sodelovanjem na razpisih, v skladu s katerimi se s pomočjo evropskih sredstev slovenske šole opremlja za prihodnost in nedvomno nas na tem področju čaka še veliko izzivov. 27

UČITELJ SKOZI ČAS

SKLENJEN KROG Marijana Marčela, učiteljica slovenščine od leta 1982 do 1990 Ne vem, s kakšnimi občutki pričakujejo začetek šolskega leta današnji šolarji, a jaz sem proti koncu vsakih počitnic začutila močno željo po šolski torbi, knjigah, vrstnikih in po vsem, kar je dosti bolj vznemirljivo kot nenehno delo v hiši in okoli nje, v hlevu in na polju. Še danes mi cvetoča ajda obudi spomine na tiste otroške sanje o šoli. Moje šolanje je potekalo, kot bi se danes reklo, na obroke: nekaj mesecev med nemško okupacijo, večino pa po letu 1945. Med vojno sem »brkljala« po starem učbeniku, ki smo ga imeli doma. Razvozlala sem skrivnost branja in pisanja in to svojo učenost utrjevala z branjem predvojnega mladinskega tiska z naslovi Naš rod, Vrtec, Zamorček in podobno, pa tudi s knjigami Mohorjeve družbe in Slovenčeve knjižnice. Pravo šolanje naj bi se torej začelo po vojni. Glede na moj »bralni kapital« in na dejstvo, da je kar nekaj rojstnih letnikov hkrati stopalo v prvi oziroma drugi razred, pa so me priključili neki starejši skupini. Ker je šola v Komendi pogorela, je pouk potekal na različnih lokacijah: v opuščeni gostilni, kmečki hiši, gasilskem domu in podobno. Naša skupina se je stiskala v temačni sobi Kramarjeve bajte, učenci so spadali v nižje razrede, a smo vsi največkrat »gulili« isto učno snov. Prava šola, katere podoba je živela v mojih mislih, pa se je »bohotila« v mestu. V njej so bivali resni, učeni, lepo oblečeni učitelji in učenci, znanja in lepote žejni. Konec poletja 1948 je zaradi tega v meni vsak dan odločneje zorel sklep: jeseni bom dijakinja nižje gimnazije v Kamniku (današnji peti razred). Na poti k temu svetlemu cilju pa je stala trdna ovira. Moj oče s svojo logiko: zemlja daje kruh, grunt ima korenine do pekla, na njem je delo in jelo. No, pa je bilo bolj delo, jela je zaradi obvezne oddaje oblastem ostalo bolj malo. Vseeno pa je bilo treba nekaj domačih izdelkov »pretopiti« v denar za najnujnejše izdatke. Tako so mi že večkrat tudi na začetku poletja 1948 »natovorili« na kolo »kanto« z mlekom in nekaj vrečk. To naj bi odpeljala v Kamnik h gospe Krautovi na Šutno. Prvi del naloge sem urno izpeljala, nato je napočil čas za moj skrivni načrt. Največja zgradba na vhodu v mesto je bila šola – ta, ki stoji še danes. Ni je bilo težko najti. Skozi mogočna vrata sem se napotila v zgornje nadstropje. Vrsta vrat na dolgem hodniku me je osupnila, toda izza vrat na koncu ozkega stranskega hodnika so prihajali neki šumi in glasovi, zato sem vstopila. Nisem se veliko ozirala po prostoru in ljudeh. Stopila sem k najbližji mizi in izjecljala svojo prošnjo. »V gimnazijo bi se rada vpisala,« se je začudil prijazen ženski glas, »ali ne veš, da moraš za vpis imeti zaključno spričevalo in rojstni list?« Zatrjevala sem, da bi to prinesla kasneje, ko bi dobila, pravzaprav bi oče dobil sporočilo, da sem sprejeta v gimnazijo. Še danes ne vem, kako je moja kasnejša razredničarka prof. Kalanova razbrala mojo veliko željo. Zapisala je naslov in mi zagotovila, da me bodo o vsem obvestili. V dneh, ki so sledili, sem vsak dan oprezala, kdaj se bo prikazal poštar. Končno je zataknil na kuhinjsko okno dopisnico s sporočilom, da sem vpisana na nižjo gimnazijo v Kamniku in da se bo redni pouk začel 6. septembra. Oče je kar precej godrnjal, da namerava nova oblast vse pogospoditi, in je spet ponavljal tisto o delu in jelu, toda na prigovarjanje moje čudovite mame je pregledal staro kolo, ki mi je potem vsa tri leta nižje gimnazije omogočalo potovanje od doma v šolo, iz vasi v mesto. 30

V 1. a smo bili zbrani učenci z vseh vetrov, od Šmarce do Motnika, od Podgorja do Gornjega Grada. Vsi sošolci seveda niso bili enako uka željni, prav vsi predavatelji pa so izpolnjevali mojo idealizirano podobo šolanja. Čez več kot desetletja sem spet stopila skozi vrata iste zgradbe kot učiteljica slovenskega jezika. Na zunaj se ni veliko spremenilo. Na pročelju je bil pritrjen napis Osnovna šola Toma Brejca, znotraj pa isti dolgi hodniki, iste strjene omare, še celo isti škripajoči parket. Tudi nekatere sošolke sem znova srečala. Nekdanji moji učitelji pa so živeli v spominu. Z veseljem in ljubeznijo sem nekaj generacij mladih seznanjala z materinščino, jim pojasnjevala zakonitosti jezika in lepoto ter veličino slovstvenih umetnin. Včasih me je za hip spreletelo, ali sem sposobna približati pesmi in berila tako prepričljivo, kot jih je meni prof. Kalanova. Zaljubljenost v predmet, ki sem ga poučevala, so mi nekoliko ohladile tako imenovane širše naloge slavista na šoli. Še danes, ko že nekaj časa »glodam« upokojensko skorjico, se čudim, koliko pisateljskih, režiserskih, uredniških, napovedovalskih drobcev je znala moderna šola iztisniti iz povprečnega učitelja slovenščine. Pred leti, ko so se iztekla moja službena leta in sem se poslavljala od šole in sodelavcev, sem odhajala prav s tistega mesta, kjer me je pred davnimi leti sprejela tenkočutna pedagoginja.

Povzeto po: Babnik J.: Naša šola skozi čas: zbornik ob 70. letnici začetka gradnje naše šole in 45. letnici OŠ Toma Brejca. Kamnik: OŠ Toma Brejca, 2009. 31

MOJA OŠ TOMA BREJCA Lenka Grzinčič, učiteljica športa od leta 1978 do 2009 Na šolo Toma Brejca sem prišla daljnega leta 1978. Bila sem skoraj začetnica, no ja, dve leti sem poučevala na OŠ Stranje. Začetek moje učiteljske poti je bil, mirno rečeno, vse prej kot enostaven – prišla sem iz druge države, navajena drugega načina poučevanja, drugih prijemov in predvsem v drugem jeziku. Večina otrok je imela športno vzgojo zelo rada, zato z učenci ni bilo nobenih težav, še manj pa z ostalimi učitelji in profesorji, ki so bili resnično vedno polni nasvetov in predvsem razumevanja. Veliko presenečenje me je čakalo, ko so mi prvič pokazali moje vsakodnevno »delovišče«, telovadnico. Enostavno nisem mogla verjeti, da je sploh še mogoče, da ima šola z dvoizmenskim poukom, od 7.30 do 12.45 in od 12.30 do 17.45, telovadnico velikosti malo večjega igrišča za odbojko (12 m x 9 m). Niti košarkarskega igrišča ni bilo mogoče v celoti narisati na parket, ki se je premikal pri vsakem koraku in je zelo drsel. Mislila sem, da bom v telovadnici le s polovico razreda (z dekleti, ki sem jih poučevala), a mi je bilo rečeno, da bo v »mali luknji« istočasno drugo polovico razreda (fante) poučeval moj kolega. Lahko si mislite, kakšna gneča je bila, saj je bilo takrat v razredu večinoma 36 učencev. »Brez skrbi, zelo kmalu bomo imeli večjo in novo telovadnico, tudi šola se bo povečala,« so mi govorili. Do leta 2009, ko sem odšla v pokoj, nisem doživela ne večje telovadnice ne večje šole. Šele nekaj let po upokojitvi sem lahko prišla pogledat in občudovat vse novo – telovadnice, kabinete, razrede, večnamenski prostor itd. Kljub vsem organizacijskim pomanjkljivostim sem se zelo zavzemala, da so bili otroci seznanjeni s čim večjim številom športov. V tistih časih sta bili prioriteti na šoli košarka in rokomet, o odbojki še slišali niso, športno in ritmično gimnastiko so videli samo na televiziji. Atletiko smo lahko izvajali le na športnih dnevih na stadionu v Mekinjah, kjer smo morali najprej populiti plevel s tekaških prog. Za šolo je bilo na razpolago samo rokometno igrišče. Vpeljala sem tudi zdravstveno vzgojo za učence s slabo držo 1. in 2. razreda in jo ves čas do upokojitve izvajala v povezavi z razredniki in pediatrom. Zelo dobro sta bili vpeljani letna in zimska šola v naravi. Udeležba otrok je bila zlasti v letni šoli večinoma 100 % in to ne le za učence z matične šole, ampak tudi z vseh petih podružnic. Ni bila izjema, da smo v letno šolo v Pulo peljali tudi več kot 100 otrok, od katerih je bila več kot tretjina popolnih neplavalcev. Na koncu so se vsi »spoprijateljili« z vodo, veliko se jih je tudi naučilo plavati, nekateri celo več stilov.

Kljub slabim pogojem dela, najslabšim iz cele občine, smo na športnem področju dosegali zelo dobe rezultate. Vsako leto so se naši učenci in učenke kvalificirali na področna in celo državna tekmovanja v gimnastiki, atletiki, odbojki itd. Večkrat smo bili na tekmovanjih uvrščeni pred ostalimi šolami v občini, na kar sem še danes zelo ponosna, in bivši učenci se tega zelo radi spominjajo. Po dveh letih poučevanja sem postala tudi razredničarka. Na razredništvo imam še danes lepe spomine in tudi s starši sem se, lahko rečem, dobro razumela. Odnos je bil korekten, večinoma so mi prisluhnili in bili razumevajoči za probleme svojih otrok. Prav nič niso komplicirali in v veliki večini so me podprli. Vse smo reševali s skupnimi močmi, na pomoč sta mi priskočila tudi gospod ravnatelj ali svetovalna delavka, s slednjo sva zelo dobro sodelovali. Ko dandanes na cesti po naključju srečam koga od staršev nekdanjih učencev, me le-ti sprašujejo, kako sem, ter pripovedujejo, kako živijo njihovi otroci in vnuki. S kolektivom smo se zelo dobro razumeli. Sindikat je že takrat pogosto organiziral spoznavne izlete po Jugoslaviji in tudi večdnevne ekskurzije v tujino. Bili so dobro obiskani in zares smo uživali. Torej, moji spomini na čase poučevanja na šoli so še danes zelo prijetni. V šolo rada prihajam na obisk in bom še prihajala, dokler bodo v kolektivu moje kolegice in kolegi, ki jih zelo rada srečam in upam, da tudi oni mene.

NA PRVI ŠOLSKI DAN ME POT PRVIČ NI VODILA V UČILNICO Dara Rode, učiteljica razrednega pouka od leta 1978 do leta 2018 Na prvi šolski dan, kot 40 let poprej, me v letošnjem šolskem letu pot ni vodila v učilnico. Zdaj moje korake merijo druge poti. S hvaležnostjo se spominjam svojih učencev in sodelavcev. V obdobju mojega učiteljevanja so se poti vzpenjale in spuščale. Na mojem življenjskem potovanju se je zbralo okrog mene veliko učencev. Vsi ti otroci so pustili v meni sledi. Vsak na svoj način so me presenečali, mi dajali moči in me razveseljevali s svojimi posebnimi in ustvarjalnimi idejami. Največkrat sem prvošolce spremljala tudi v drugi razred. Zanje sem bila »druga mama«. Skupaj smo se učili drug od drugega, doživeli veliko lepega, se smejali, včasih tudi jokali. S ponosom sem se veselila napredka vsakega izmed njih. Zdaj je prihodnost moja motivacija, preteklost je bila moja lekcija. Sedanjost je moje darilo.

VSE JE BILO VREDNO! Breda Hočevar Moja poklicna pot se je začela pred 39 leti. Da bom učiteljica, sem vedela že v otroških letih. Zaradi osebnih negativnih izkušenj sem si obljubila, da bom vedno spoštljiva in pravična do vseh učencev. Na OŠ Toma Brejca sem se zaposlila leta 1981 kot učiteljica v oddelku podaljšanega bivanja, nato sem več let opravljala delo knjižničarke v šolski knjižnici. Leta 1990 se mi je izpolnila velika želja in sem začela s poučevanjem angleškega jezika. Sem učiteljica, ki v vsakem učencu vidi nekaj pozitivnega. Trudila sem se, da sem bila do vseh učencev prijazna, spoštljiva in razumevajoča. Znala sem jih pohvaliti ali jim oprostiti neprimerno vedenje. Opravičila sem se, če sem storila napako in tak odnos sem pričakovala tudi od njih. Delo v razredu se je v teh letih močno spreminjalo. Vrsto let smo učitelji ročno pisali teste. Ko sem prvič napisala test na računalnik, mi je učenec Luka rekel: "Učiteljica, prej je bilo bolje, saj ko smo reševali test, smo vas čutili." Z uvedbo devetletke in nivojskega pouka je bilo na začetku nekaj težav in zmedenosti, vendar je imelo delo tudi veliko pozitivnih strani. Še sedaj se spomnim učenca nižjega nivoja, ki se je odločil rešiti test višjega nivoja in je prejel prav dobro oceno. Od ponosa je zrastel nekaj centimetrov in iskrica v očeh je gorela kar nekaj mesecev.

Baročna kreacija izpod Bredinih rok, šolsko leto 2009/10

V mojih zrelih letih sem za svojo dušo začela obiskovati tečaje španščine. To so izvedeli učenci in mi predlagali, da bi ta zanimiv pojoč jezik naučila tudi njih. Tako sem španščino ponudila v okviru izbirnih predmetov in jo poučevala kar nekaj generacij. Pred mnogimi leti mi je znanec rekel, da mi zavida delo z otroki, saj si tako vedno mlad. Prav je imel, saj moraš slediti svetu pevcev, igralcev, športnikov ... Drugače doživiš začudenje učenke Hane, ki me je zgroženo vprašala: "Ja, učiteljica, a ne veste, kdo je Justin Bieber?" Takrat mu je bilo 13 let. Ali pa je učenka Ana začudena, ko ugotovi, da poznam trenerja Serene Williams. Lahko dobiš potrditev učenca Jureta, ko ti reče: "Saj vi pa veste rezultat nogometne tekme med Slovenijo in Severno Irsko." Pri urah dodatnega pouka smo pred 28 leti orali ledino pri ustvarjanju revije Teenager. Kasneje smo z nadarjenimi učenci poslušali uspešnice muzikala Cats, sedaj pa tedanji učenec Milan soustvarja uspešne muzikale na kamniški gimnaziji. Vedno sem poleg poučevanja širila še druga znanja, predvsem veselje do šivanja. Nepozaben je dogodek, ko smo z učenkami in učenci v štirih šolskih urah sešili čudovito baročno obleko. Učenci so pod mojim vodstvom krojili, izrezali posamezne dele obleke, jih pripeli z bucikami, jaz pa sem jih sešila na stroj. Ko jo je Teja, ki je bila model, oblekla, je bila kot resnična princesa.

V vseh teh letih sem poučevala na stotine učencev. Zelo veliko jih je bilo motiviranih za delo. Navdušena sem bila, če so imeli svoj cilj. Veselila sem se z njimi njihovih uspehov in jih potolažila ter vzpodbudila, ko jim je spodletelo. Vedno znova se razveselim, ko srečam svoje učence, ko spremljam njihov napredek in uspeh v življenju. Če pa doživiš, da si bolniško odsoten, in te učenci presenetijo na domu s čestitko za rojstni dan, ti oči okrasijo solze sreče in si rečeš: "Vse je bilo vredno!"

UČITELJSKI POKLIC JE VSAKODNEVNI IZZIV Romana Zore OŠ Toma Brejca sem obiskovala od leta 1971 do 1979, torej pred skoraj 40 leti, zato so spomini na posamezne dogodke do danes precej zbledeli. Spomnim se še vseh učiteljev, ki so nas učili, najbolj pa učiteljice iz 1. razreda, ki me je s svojo osebnostjo in delom tudi navdušila za učiteljski poklic. Od takrat nisem nikoli niti pomislila, da bi opravljala kakšen drug poklic. Začela sem že pri sedmih letih in kot učiteljica poučevala kar doma v svoji sobi, kjer so vrata predstavljala tablo in igrače učence. Seveda moji starši niso bili preveč veseli, ker so bila vrata vedno popisana s kredo, a to me ni oviralo pri moji »igri«. V času mojega osnovnošolskega šolanja je šola za nas, učence, vsekakor predstavljala »hram učenosti«, kjer smo z veliko odgovornostjo opravljali vse šolske obveznosti in spoštovali učitelje ter njihovo delo. Zelo redko se je zgodilo, da ne bi upoštevali navodil učiteljev oz. njihovih opozoril. Vedeli smo, kaj se sme in kaj ne, na kar so nas vedno doma opozarjali tudi starši. Ko se mi je po končanem šolanju na Pedagoški akademiji pokazala priložnost za zaposlitev na OŠ Toma Brejca, sem bila tega zelo vesela. Skoraj vsi moji učitelji so bili še zaposleni na šoli in so tako postali moji sodelavci. Zelo lepo so me sprejeli v svojo sredino, mi pomagali, svetovali. Vzdušje med nami je bilo sproščeno, tako da sem že od začetka rada prihajala v službo. Na šoli se ni prav veliko spremenilo. Edina večja sprememba je bilo podaljšano bivanje, ki ga v času mojega šolanja še ni bilo. In prav vodenje oddelka podaljšanega bivanja je bila moja prva zaposlitev. V oddelku so bili učenci od 1. do 4. razreda, tako da je bilo včasih v učilnici skoraj 30 učencev različnih starosti. Pa vendar je delo potekalo mirno, brez kakšnih posebnosti. Učenci so sodelovali med seboj, starejši so pomagali mlajšim. Redko je bilo potrebno povzdigniti glas in jih umiriti. Vse to danes pri učencih zelo pogrešam. Za večino je sedaj šola nekaj hudo napornega, odvečnega, dolgočasnega. Prav tako je opazno pomanjkanje spoštovanja, strpnosti, lepega vedenja. Ker učencem manjkajo osnove primernega vedenja, mora biti učitelj danes velikokrat najprej vzgojitelj in šele potem posrednik znanja.

Šestošolka Romana s svojimi sošolci, šolsko leto 1976/77

Potrebno je zelo veliko potrpežljivosti, ker se učenci težko umirijo in pripravijo na delo, neprestano jih moramo opozarjati na njihove dolžnosti in odgovornosti. Seveda pa so med učenci tudi svetle izjeme – tisti, ki so vedoželjni, ki vedo, da je znanje vrednota in da se ne učijo za učitelje in starše, temveč zase, za življenje. V vsakem primeru je učiteljski poklic zame tudi danes, po 33 letih delovne dobe, še vedno vsakodnevni izziv. Izziv, kako učencem dati čim boljšo popotnico za naprej, kako jih naučiti, da so odgovorni do sebe, da odgovorno opravljajo svoje delo, spoštujejo drug drugega. Po drugi strani pa izziv tudi zato, ker nikoli ne vem, kaj bodo učenci tisti dan naučili mene.

STARA DAMA IN PRENOVLJENA LEPOTICA Vida Burja Osnovno šolo Toma Brejca poznam kot »staro damo« in kot »prenovljeno lepotico«. V »staro damo« sem prvič vstopila kot petošolka. Otroci iz Tuhinjske doline smo se s strahom v očeh prvič pripeljali z avtobusom v mestno šolo. Prav kmalu pa smo spoznali, da obiskovanje šole v mestu ni prav nič strašno. Pouk je takrat potekal še v dveh izmenah, tako smo se v času popoldanske izmene domov vračali šele okrog osmih zvečer. S sošolci smo spletali prijateljske vezi, ki so postajale iz leta v leto močnejše in obogatene z novimi izkušnjami. Seveda smo se včasih tudi sprli, a smo večino sporov rešili sami, brez vednosti staršev in si tako tlakovali pot v odraslost. Tudi z učitelji, ki smo jih takrat klicali »tovariši in tovarišice«, smo se dobro razumeli. Zelo smo jih spoštovali, njihova beseda je bila »zakon«. Prepričana sem, da je vsakdo izmed nas vsaj v enem učitelju našel zgled, ki ga je usmerjal v nadaljnjem življenju. V »staro damo« sem se pred dvajsetimi leti vrnila kot učiteljica razrednega pouka. Nekoliko nelagodno sem prvič prestopila vrata zbornice, a sem kaj kmalu ugotovila, da sem postala del nadvse prijaznega kolektiva svojih nekdanjih učiteljev. Leta so tekla in »stara dama« je postala pretesna za vse nas – tako učence kot učitelje. Skoraj čez noč se je spremenila v »pravo lepotico«, ki s pomočjo predanih učiteljev in moderne tehnologije »nadobudne« učence opremlja za življenje.

UČENKA IN UČITELJICA Karla Koman OŠ Toma Brejca sem najprej spoznala skoti oči učenke. Ko sem pred enajstimi leti sama začela delati na šoli kot učiteljica, je ostala le še peščica tistih, ki so poučevali našo generacijo 1981. Srečanje z njimi v zbornici je bilo nepozabno. Vsi so me bili veseli in vsi so se me dobro spominjali. Moja prva učiteljica, takratna »tovarišica« Dara, je šla lani v pokoj. Spomini nanjo in na 1. razred so najlepši, bila je zelo prijazna in topla in tudi kot sodelavki sva se spoprijateljili. V 5. razredu smo dobili nove sošolce iz podružničnih šol v Tuhinjski dolini in pouk je bil od takrat naprej dvoizmenski. Med novimi sošolci je bila tudi Tanja, ki je postala moja najljubša sošolka in bili sva nerazdružljivi. Večkrat sem šla z njo domov – zelo imenitno se je bilo peljati iz šole z avtobusom. Spominjam se nekaterih učiteljev na predmetni stopnji, ki so znali vedno popestriti pouk. Učitelj Babnik je pri uri zemljepisa pripovedoval anekdote iz Jugoslavije, učiteljica angleščine, »Fjola«, kot so jo poimenovale že mnoge generacije pred našo, pa o prigodah iz Londona, kjer je nekoč delala kot fotomodel. Še danes pa me malo »zvije«, ko se spomnim na temačen ozek hodnik v 3. nadstropju, kjer je bila učilnica za kemijo. Vsi smo se bali učiteljice, ki je bila sicer pravična, vendar zelo stroga. Nikoli ni zamujala k pouku in vsako uro je spraševala. Bolj zabavno je postalo po uri kemije, ko smo se selili v nižje nadstropje. Po starih, popolnoma »zlizanih« stopnicah, smo znali odlično drsati, le prave copate si moral imeti. In imeli smo jih vsi. Glavne odmore, rekli smo jim rekreativni, smo preživljali zunaj, na prostornem igrišču, včasih pa smo se sprehodili do bližnje trgovine Metalka in si kupili kak priboljšek. Ne vem več, ali so bili tisti sprehodi ravno dovoljeni, dobro pa se spomnim, da sem kot dežurna učenka po navodilih katerega izmed učiteljev večkrat obiskala bližnjo trgovino. To v tistem času ni bilo nič nenavadnega. Učitelje smo v osemdesetih letih zelo spoštovali, jih vedno pozdravljali in upoštevali, pouka nismo motili. S svojimi nekdanjimi učitelji še vedno rada poklepetam in sem vesela srečanja z njimi, saj so ravno zaradi njih spomini na osnovno šolo lepi in prijetni. 37

VRNITEV V VLOGI UČITELJICE Sonja Završnik Razredna učiteljica sem si želela postati, še preden sem začela obiskovati osnovno šolo, zato sem nestrpno pričakovala dan, ko sem septembra 1988 lahko tudi sama začela obiskovati Osnovno šolo Toma Brejca in stopati po poti učenosti do svojega cilja. Za nas, otroke iz Podgorja, je bila v tistih časih pot v šolo in domov prava avantura, saj ni bilo možnosti avtobusnega prevoza kot danes. Ne glede na vreme in težo torbe smo hodili ob robu ceste in se pred tovornjaki umikali na polja in travnike v upanju, da bomo tako ostali suhi, kadar je deževalo ali snežilo. Otroci smo se znali med seboj pogovarjati, dogovarjati, načrtovati aktivnosti in reševati spore brez posredovanja staršev pri učiteljih. Šolske dni smo preživljali brez interneta in mobitelov ter kljub temu ostali povezani. Na šoli je bilo nekaj strožjih učiteljic, ki smo se jih učenci bali, bile pa so tudi takšne, ki smo se jim lahko zaupali in so nam zato ostale v prijetnejših spominih. Včasih smo učitelje in učiteljice naslavljali z nazivoma »tovariš in tovarišica« – besedi, ki ju danes praktično ne uporabljamo več. Učenci smo bili takrat pod večjim pritiskom zaradi nenapovedanih ocenjevanj, danes pa otrokom zaradi vse hitrejšega tempa življenja in pričakovanj primanjkuje časa za pridobivanje spretnosti in izkušenj preko druženja z vrstniki. Opažam, da so današnji učenci bolj sproščeni in posledično veliko bolj neposredni v komunikaciji z učitelji. Želim si, da bi se ponovno uvedlo ocenjevanje vedenja, kot je bilo v veljavi v času, ko sem sama obiskovala osnovno šolo. Leta 2007 sem se na OŠ Toma Brejca vrnila v vlogi učiteljice. Občutki so bili rahlo nenavadni in na trenutke sem se počutila »hecno«, ko so se moji spomini v prostorih, ki sem jih leta nazaj vsakodnevno obiskovala, prepletali s tekočimi delovnimi nalogami. Kot bi se preteklost zlivala s sedanjostjo. Občutek nepripadnosti je hitro splahnel, ko sem uvidela, da so me učitelji, ki so me nekoč poučevali, nemudoma sprejeli v kolektiv. Učiteljicam je danes na voljo več didaktičnega gradiva za izvedbo kakovostnega, dinamičnega in interaktivnega pouka. V veliko pomoč nam je tudi informacijska tehnologija, s pomočjo katere lažje pridemo do informacij in jih hitreje in v polnejši obliki posredujemo učencem. Po drugi strani pa sodoben čas prinaša zahteve po več birokracije, ki občasno poseže v čas, ki bi bil sicer namenjen pripravi na delo in reševanju tekočih izzivov. Poučevanje mi predstavlja izziv, saj vsako leto spoznavam veliko novih ljudi, od katerih se učim tudi sama. Ko opazujem otroke in njihov napredek, mi to vzbuja veselje in dodatno motivacijo za lasten napredek, brez katerega v sodobnem času tudi pri učiteljskemu poklicu ne gre. Tudi če je marsikdaj potrebno vložiti veliko dodatnega truda in energije, je vse poplačano, ko vidim, da so učenci uspeli premagati ovire.

URESNIČITEV NAJVEČJE OTROŠKE ŽELJE Aja Uršič Septembra 2001 sem prag stare šole prestopila kot nasmejana, vedoželjna deklica in bila polna pričakovanj. V prvi razred me je sprejela učiteljica Mateja, ki mi je še danes vzor. Prvi dan smo dobili plišastega zajčka in rumeno rutico, ki sem jo s ponosom nosila. Še danes se spominjam vseh poslikanih sten, ki so krasile hodnike stare šole. Na tej šoli sem doživela mnogo lepih stvari in si ustvarila spomine, ki si jih bom zapomnila za celo življenje: učni uspehi, uspehi na različnih šolskih tekmovanjih, športni dosežki, šolske prireditve, šolski parlament, plesne vaje, tabori ... Šolski dnevi in leta so hitro minevala in junija 2009 je prišel čas, da se poslovim od osnovne šole. Valeto smo takrat imeli še v Domu kulture Kamnik. Slovo je bilo težko, a vedela sem, da me čakajo novi izzivi. Hvaležna sem vsem učiteljem, ki so me poučevali, saj sem že takrat spoznala, da si nekoč želim postati učiteljica. Še posebno pa sem hvaležna svoji mami, ki je prav tako učiteljica, da mi je v šoli in doma dajala zgled zelo uspešne učiteljice ter me spodbujala, da sledim svojim sanjam. Moja največja želja je bila, da bi poučevala na tej šoli ter znanje in nasmeh prenašala na učence, tako kot so to počeli moji učitelji. Sledila sem svojim sanjam in željam ter se tako vpisala in končala Pedagoško fakulteto v Ljubljani. Ko sem se kot študentka na prakso vrnila na to šolo, ki je dobila novo podobo, je moja otroška želja postala še močnejša, saj so se v meni prebudili vsi spomini. Kljub temu da je šola dobila novo podobo, je njeno srce še večje in toplina še močnejša. Septembra 2018 sem se na šoli zaposlila kot učiteljica. S tem se je uresničila moja največja otroška želja. Občutek, da lahko svoje znanje prenašam na mlajše, je nepopisen. Biti učitelj na tej šoli je res nekaj posebnega, saj ima šola poseben čar, ki ga občutim vsakič, ko vstopim skozi vhod. Ta čar šolo spremlja že od vsega začetka in prepričana sem, da jo bo spremljal še naprej.

Čestitke ob prejemu priznanj na valeti, šolsko leto 2008/09

HIMNA OŠ TOMA BREJCA Besedilo in glasba: Mateja Kališnik

V Osnovni šoli Toma Brejca vsi veseli smo, prijateljstvo in spoštovanje v srcu nosimo.

Razvijamo odnos do znanja, modrost usvajamo, vrednote, dediščino našo srčno ljubimo.

Ustvarjalnost, trdo delo, sloga vseh učiteljev prinese učencem zadovoljstvo, šoli pa uspeh.

SOOBLIKOVALCI PRIJETNEGA Å OLSKEGA VSAKDANA

POGOVOR S ČISTILKO VIOLETO DAKIĆ Učenki Eva Taja Mlinarič in Maša Zemljič Ob osemdeseti obletnici šole sva naredili kratek intervju z osebo, ki je že dolgo zaposlena na šoli, z našo vestno čistilko.

Delate kot čistilka. Kako dolgo že opravljate to službo na naši šoli? Na Osnovni šoli Toma Brejca delam že 23 let.

Kakšni so bili delovni pogoji, ko ste začeli delati? So se do danes kaj spremenili? Delovni pogoji, v katerih sem začela delati, so bili dobri; v zadnjih letih pa so se še izboljšali. Dobili smo boljša čistila in ostalo opremo, kar je čiščenje naredilo prijetnejše in lažje.

Je še kaj prostora za izboljšave? Je kaj, s čimer niste zadovoljni? Z delovnimi pogoji sem zelo zadovoljna, zato menim, da ni potrebe po izboljšavah.

Kaj je vaša naloga na šoli? Kaj vse morate postoriti? Moja naloga na šoli je, da očistim razrede, hodnike, stranišča in druge površine.

Kakšne so učilnice, ko jih učenci zapustijo? Nekatere učilnice so zelo lepe in urejene, nekatere druge pa razmetane in umazane.

Ali menite, da so se ''čistilne navade'' otrok kaj spremenile? Da, menim, da so otroci postali veliko bolj urejeni in snažni.

Ali se z osebjem šole dobro razumete? Da, z učitelji in drugim osebjem šole se dobro razumem.

Hvala za vaš čas in odgovore. Želiva vam veliko uspehov pri vašem zahtevnem delu. Z veseljem sem govorila z vama.

POGOVOR S POSLOVNO SEKRETARKO DANIJELO ŽARN Učenka Ajlina Alibašić Kako ste dobili službo poslovne sekretarke oziroma tajnice na Osnovni šoli Toma Brejca? Službo sem dobila tako, da sem se prijavila na javni razpis. Z menoj so nato opravili razgovor in bila sem sprejeta na to delovno mesto. Seveda sem bila tega zelo vesela in to delo me še danes zelo veseli.

Ste s z delom zadovoljni? Zakaj? S svojim delom sem zadovoljna, ker je dinamično, zanimivo, vsak dan doživim kaj novega.

Koliko časa že opravljate to delo? To delo opravljam že 16 let.

Katere so ključne zadeve, ki jih morate opravljati? Sprejem obiskovalcev in dokumentov, obdelava in skrb za dokumente, komunikacija z zaposlenimi, učenci, zunanjimi obiskovalci ... Skrbim tudi za prvo pomoč in še kaj drugega, tako da bi lahko rekli, da je moje delo vsestransko.

Kako se počutite v šoli? V šoli se počutim dobro. Delo je zanimivo in prijetno.

Kakšni so vaši stiki z učenci? Zelo dobri, ker imam že od nekdaj zelo rada otroke.

Kakšni pa so vaši stiki z učitelji? Tudi zelo dobri. Z vsemi se zelo dobro razumem in prav vesela sem, da delam v tako številčnem in prijetnem kolektivu.

Kako poteka vaš delovni dan? Vedno zelo zgodaj pridem v šolo, potem odprem omare v tajništvu, da ustrežem vsem, ki kaj potrebujejo oz. želijo. Nato prejemam in oddajam pošto, delam dopise, naročam vse potrebno za učitelje, urejam arhiv ... Poleg tega vsak dan delam tudi različne druge stvari, tako da nikakor ne morem reči, da je moje delo monotono. S svojim delom zaključim okrog 15.oo.

POGOVOR S HIŠNIKOM JANEZOM GOLOBOM Učenki Živa Trobevšek in Neža Soldo Intervjuvali sva našega hišnika Janeza, ki že dolgo skrbi za našo šolo. Postavili sva mu dvanajst vprašanj, da še malo več izvemo o njem.

Koliko časa že delate v Osnovni šoli Toma Brejca? V Osnovni šoli Toma Brejca delam že dvanajst let, in sicer od septembra 2006.

Ali se vam zdi razlika med prejšnjo in današnjo šolo velika? Zakaj? Med šolama je velika razlika. Stara šola je imela večje igrišče, a je imela manj stranišč, požarnih svetilk, razredov, stopnišč, vzdrževanja, pravil, ni bilo dvigala, bile so majhne učilnice in bila je samo ena telovadnica.

Ali vam je služba všeč? Zakaj? Ja, všeč mi je, saj rad opravljam delo hišnika.

Ali ste kdaj že pomislili, da bi dali odpoved? Nikoli nisem želel dati odpovedi, saj imam z vsemi sodelavci šole dobre odnose. Kmalu se bom upokojil, zato bi bilo nesmiselno, da bi dal zdaj odpoved, saj imam samo še nekaj let delovne dobe.

Od katere do katere ure delate? Ali se vam zdi delovni čas predolg ali prekratek? Delam od 6. do 14. ure, po potrebi sem dlje v službi. Delovni čas se mi zdi primeren, saj včasih zelo hitro mine, včasih pa se zdi zelo dolg, še posebej če imam preveč dela.

Kateri so vaši hobiji oziroma kaj počnete, ko niste v službi? Zelo rad hodim z družino v hribe. Bili smo že v Ameriki, Peruju, Maroku in na Japonskem, kjer smo prehodili že več pettisočakov. Poleg hoje v hribe rad nabiram gobe in se vozim z motorjem.

Se vam zdimo otroci danes bolj poredni, kot so bili včasih? Nimam ravno takega občutka, a vendar nekateri učenci izstopajo.

Kaj pa učitelji, so kaj drugačni, mogoče bolj strogi? Malo je drugače, saj je zdaj več mladih učiteljev.

Kaj ste želeli postati, ko ste bili mlajši? Ali ste že takrat vedeli, da boste hišnik? Ko sem bil majhen, sem hotel postati električar, za »hec« pa sem želel biti »kavbojc«.

Kako dobro vam je šlo v šoli? Povprečno.

Kako dobro se poznate z gospo ravnateljico? Dobro, saj že dolgo sodelujeva. Ravnateljico vikam, saj jo zelo spoštujem.

Ali se spomnite kakšnega zanimivega oziroma smešnega dogodka z vašega delovnega mesta? Spomnim se, da so nekateri učenci v stari šoli v stranišče vrgli petardo, ki jo je tudi razneslo. Spomnim se tudi učenca, ki je snemal z dronom, ki je nato pristal na strehi naše šole. Dron smo nato morali rešiti s strehe. Drugače pa je na šoli zelo zabavno, kadar so maškare.

Ali bi nam radi še kaj sporočili? Ja, želel bi, da šola ostane, takšna kot je, ko jo bom zapustil.

Hvala za vse vaše odgovore in vaš čas.

POGOVOR S POMOČNICO KUHARJA ŠTEFKO SOVINŠEK Učenke Lea Burja, Maša Svetec in Maša Poličnik Koliko let ste že zaposleni na OŠ Toma Brejca oziroma kolikšna je vaša delovna doba na tej šoli? Na Osnovni šoli Toma Brejca sem zaposlena že 18 let. Prej sem bila zaposlena v trgovini in v tovarni Stol.

Kaj vaše delo vsebuje oz. katere so vaše naloge na šoli? Moje naloge so: priprava hrane, pomivanje posode, razdeljevanje hrane in čiščenje jedilnice.

Kako se razumete s sodelavci in koliko je pri vašem delu pomembno sodelovanje? S sodelavci se razumem odlično. Mislim, da je dober odnos zelo pomemben, saj s sodelavci vsak dan preživimo skupaj več ur. Tako tudi delo poteka v dobrem in pozitivnem vzdušju.

Koliko ur na dan (povprečno) ste oziroma delate na šoli? Delam povprečno osem ur na dan.

Kaj vam je v službi najbolj všeč? Najbolj mi je všeč delo z otroki. Že od nekdaj imam rada otroke in uživam pri delu z njimi.

Ali ste zadovoljni s pogoji, v katerih delate? S pogoji, v katerih delam, sem zadovoljna, seveda. Šola je prenovljena in tako imamo res dobre pogoje za nemoteno in kakovostno opravljanje dela.

Ali so učenci zelo zahtevni in izbirčni glede obrokov? Seveda je zelo odvisno od posameznika, na splošno pa učenci niso preveč zahtevni oz. izbirčni glede obrokov. Posplošeno povedano velja, da so jim najbolj všeč zrezki, cmoki in njoki, najmanj pa zelenjava.

Ali vam je bila sprememba kuhinjske in jedilniške opreme ob prihodu na prenovljeno šolo všeč? Sprememba opreme in delovnega okolja mi je bila zelo všeč, saj je bilo vse novo, lepo in sijoče, predvsem pa so prostori večji in svetlejši, kar je pri pripravi šolske prehrane zelo dobrodošlo in tudi zelo pomembno.

Ali bi pri šolski prehrani in v kuhinji kaj spremenili? Če je vaš odgovor pritrdilen, kaj bi spremenili? Občasno bi spremenila jedilnike – predvsem takrat, ko vidim, da se določena hrana v večini ne pojé. Uvedla bi več jedi na žlico in še več sezonske hrane. Uredila bi tudi, da bi bili prostori v kuhinji še večji. Saj veste, kako pravijo: prostora včasih ni nikoli dovolj … Sploh pri pripravi šolske prehrane (smeh).

POGOVOR S SPECIALNO PEDAGOGINJO MARUŠO SITAR Učenki Eva Taja Mlinarič in Maša Zemljič Z našo šolsko specialno pedagoginjo sva se pogovarjali o njenem delu, ki je zelo odgovorno, hkrati pa izredno razgibano in zabavno, ter o njenem mnenju o delu na Osnovni šoli Toma Brejca. Izvedeli sva veliko zanimivih stvari, ki jih učenci navadno ne vedo o delu šolskih delavcev.

Kakšen poklic opravljate na naši šoli? Po izobrazbi sem profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike in na OŠTB delam kot učiteljica dodatne strokovne pomoči, se pravi da izvajam pouk dodatne strokovne pomoči.

Kako dolgo že delate na naši šoli? Z delom sem začela, ko so bili zdajšnji devetošolci v prvem razredu, torej devet let. Takrat sem bila sicer zaposlena na Osnovni šoli 27. julija in sem na OŠ Toma Brejca prihajala samo občasno, pogodbeno, zdaj pa sem drugo leto zaposlena prav na OŠTB.

Zakaj ste se odločili za ta poklic? Še v četrtem letniku gimnazije nisem točno vedela, kaj bi počela v življenju, želela pa sem si delati z učenci. Najprej sem razmišljala o študiju razrednega pouka ali o predšolski vzgoji, potem pa sem ugotovila, da je na tem področju zelo težko dobiti službo; hkrati pa sem spoznala še drugo smer na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in si potem izbrala smer specialne pedagogike.

Kaj vam je pri delu najbolj všeč? Pri delu mi je najbolj všeč, da lahko pomagam učencem. Kot specialni pedagog lahko delam z gluhimi, slepimi, gibalno oviranimi, otroki z učnimi težavami, tako da je delo zelo razgibano in mi nikoli ne postane dolgčas.

S katerimi otroki se ukvarjate? Delam predvsem z učenci, ki imajo primanjkljaje na področju učenja, se težko skoncentrirajo, z učenci, ki potrebujejo drugačne načine poučevanja in prilagojeno delo. Večina mojih učencev je učno uspešnih.

Se s temi učenci dobro razumete? Ja, s temi učenci se zelo dobro razumem in včasih imam občutek, kot da sem njihova druga mama, saj mi zaupajo veliko osebnih stvari, zato jih zelo dobro spoznam.

MOJA, MAMINA, DEDKOVA – NAŠA!

ŠTEVILNE GENERACIJE ŠOLARJEV OŠ TOMA BREJCA V družinah naših trenutnih učencev, v katerih najdemo kar tri generacije šolarjev Osnovne šole Toma Brejca − sedanjega učenca, njegove starše in stare starše − so razmišljali, kako se je naša šola skozi čas spreminjala v očeh učencev in kako so le-ti negovali odnose z učitelji in sošolci.

DRUŽINA SEDMOŠOLKE LARE BERLEC RAZLIKO BI LAHKO MERIL SKORAJ V SVETLOBNIH LETIH Jože Berlec, dedek Osnovno šolo sem začel obiskovati v letu 1956 in to takratno I. osnovno šolo, ki je bila tedaj tam, kjer je danes pošta. Po dveh letih smo se preselili v novo hišo in tako sem v letu 1958 začel hoditi v tretji razred tedanje II. osnovne šole, ki se danes imenuje OŠ Toma Brejca. V tistem obdobju smo se začeli izobraževati resnično šele v šoli – nihče ni znal ne brati in ne pisati, bili smo povsem nepripravljeni na šolo in zato so bili začetki kar težki, še svinčnika nismo znali prav držati. Neznansko težko je bilo v prvem letu spoznati že vse črke, se nekako naučiti brati in pisati. Velike probleme smo imeli tudi s pisalom – pisali smo s peresom in ga pomakali v črnilo, ki je bilo na mizi. Delali smo packe, se tudi kaj polili, prsti pa so bili tako vedno modre barve. Odnosi med učitelji in učenci so bili zelo formalni, saj so bili učitelji strogi in so imeli popolno avtoriteto. V razredu je bila tišina, da smo lahko »slišali miško teči«. Učiteljev smo se bali, saj si lahko mimogrede kakšno »ujel«, jo dobil z ravnilom ali pa je priletela kakšna kreda. Pokazali so nam tudi, kje imamo predvsem fantje »ta sladke lase«. To so bili časi, ko je bil televizijski sprejemnik še prava redkost. V šoli nam je Dedek Mraz prinesel televizijo, ki smo jo lahko hodili gledat tudi popoldne. Ko je bilo na programu kaj posebnega, smo jo lahko pogledali tudi med poukom – na primer skoke v Planici (tedaj je na žalost zmagoval predvsem nemški skakalec Recknagel). V en razred se nas je »zdrenjala« tudi polovica vseh šolarjev. Razliko med tedanjim šolanjem in današnjim bi lahko meril skoraj v svetlobnih letih. Napredek, razvoj in tehnika so v dobrih petdesetih letih naredili takšen preskok, da o njem tudi sanjati ne bi mogel – od tedanjih »računalnikov na kroglice« do današnjih pametnih telefonov z uporabo interneta, kar danes obvlada že skoraj vsak otrok, je preskok, ki ga težko dojameš. Takšni preskoki so bili narejeni na vseh področjih življenja, zato je primerjava s tedanjim časom za mladino danes skoraj nedoumljiva. 50

Dodatnih dejavnosti tedaj ni bilo toliko na izbiro, nekaj pa jih je bilo. Jaz sem bil vključen v foto krožek, kjer smo se učili fotografirati, razvijati filme in izdelovati fotografije, drugo pa je bil knjigovezniški krožek, kjer smo v glavnem popravljali knjige za šolsko knjižnico, ki so jih otroci strgali. Obiskoval sem tudi šahovski krožek. Z veseljem sem sodeloval tudi pri ročnih delih, kjer sem spletel kite iz ržene slame in iz teh kit naredil pravi slamnik. Razlika med današnjimi učenci in nami je zelo velika. Danes gredo otroci sicer prej v šolo, ampak po večini že poznajo vsaj nekaj črk in številk, splošna razgledanost otrok danes je bistveno večja, in zato je po tej strani delo z njimi verjetno lažje, saj mnoge stvari lažje razumejo. Po drugi strani pa sem prepričan, da je za učitelje delo danes mnogo težje, saj se mnogi otroci in njihovi starši bolj spoznajo na svoje pravice, dolžnosti pa pozabljajo, učitelj tudi nima pravih »orožij« za discipliniranje bolj porednih učencev, in zato je tudi disciplina na mnogo nižjem nivoju. Vse to seveda vpliva na delo v razredu, ki je zato lahko tudi počasnejše, kot bi lahko bilo. So pa učitelji vsaj v nižjih razredih praviloma zelo prijazni do otrok, tako da se le-ti lažje vključijo v šolo in razredno skupnost – tega mi nismo poznali. Pa še eno težavo smo imeli, pouk je bil dvoizmenski – popoldanska izmena pouka je bila zanesljivo manj uspešna, saj smo bili otroci prej utrujeni in naveličani, prostih sobot pa tudi nismo poznali. Današnja tehnologija učencem omogoča, da lažje pripravijo dobre projekte, če imajo za to voljo in si vzamejo čas. Mi smo bili bolj prepuščeni učbenikom, pa še teh je bilo malo, danes pa so obzorja skoraj neomejena, zato so tudi večje možnosti za uspeh in učenci praviloma zapuščajo šolo bolj izobraženi in razgledani, kot smo bili mi.

Foto: osebni arhiv družine Berlec

DOMAČNOST KOT PRED TRIDESETIMI LETI Tomaž Berlec, oče Osnovno šolo sem obiskoval v letih med 1982 in 1990. Kot tudi danes so bili takrat narejeni šolski okoliši, po katerih določijo, katero šolo boš obiskoval. Ker je bil v OŠ Toma Brejca prevelik vpis, so za nekaj ulic spremenili šolski okoliš. Tako sem prve štiri razrede osnovne šole zaključil na Osnovni šoli Frana Albrehta. Ker pa je med tem časom kot učiteljica na OŠ Frana Albrehta prišla moja mami, sem se moral prešolati na OŠ Toma Brejca, kjer sem zaključil zadnje štiri razrede osnovne šole. Torej ko sem prestopil prag OŠ Toma Brejca, sem šel v peti razred. Takrat so bili na šoli štirje oddelki petih razredov. Pouk smo imeli dvoizmensko, torej en teden dopoldan in drug teden popoldan. Tak način pouka je bil zanimiv, saj te je med drugim pripravil na samostojnost, ker si moral poskrbeti za kosilo, ko si imel šolo popoldan. Naš razred je bil sestavljen iz 20 vozačev iz Tuhinjske doline in 10 Kamničanov. Rivalstvo med nami je bilo vedno prisotno, a v pozitivnem smislu. Najbolj smo se med seboj povezali na dvodnevnem končnem izletu po Sloveniji, Hrvaškem in Italiji. Žal pa šele ko enkrat zapustiš osnovno šolo, vidiš, kako lepo in neobremenjeno je bilo tam. Na izobraževanje v osnovni šoli me vežejo zelo lepi spomini. Vedno smo komaj čakali na odmore, da smo se lahko družili med seboj, na hodniku je bilo vedno kot v čebelnjaku, saj smo si imeli ogromno povedati. Odnos med nami je bil prijateljski, seveda nemalokrat tudi nagajiv. Odnos nas, učencev, do učiteljev pa je bil spoštljiv. Učitelji so bili do nas strogi, imeli so pošten odnos in znane so bile meje, kaj se sme in kaj ne. Zelo pomembno je bilo spoštovanje obeh strani. Pot v šolo in iz nje je bila veliko bolj varna kot danes, saj je bilo na cesti veliko manj vozil. Kljub temu da se danes šola z lokalno skupnostjo zelo trudi urejati šolske poti, je še vedno glavni problem v voznikih motornih vozil, ki se ne držijo pravil. Če primerjam svoje šolanje s šolanjem svojih treh otrok, je bistvena razlika, da smo se mi s sošolci in prijatelji družili skupaj vsako popoldne, ko smo naredili nalogo in se naučili. Danes pa otroci večino časa prebijejo za knjigami, kar ga ostane pa za telefonom ali računalnikom. Samega fizičnega druženja, da bi se skupaj igrali, skoraj ni več. Dejstvo je, da smo imeli mi popoldne več prostega časa, kot ga imajo učenci danes (pišejo razne seminarske naloge, učijo se podrobnosti), večkrat pa se pozablja, da bi morali učenci v osnovni šoli dobiti osnovna znanja za življenje. Izbirnih dejavnosti imajo učenci danes veliko več. Mi smo imeli na voljo šahovski krožek, računalniški krožek ter šport (košarka, nogomet, odbojka). V okviru športne vzgoje pa smo imeli tudi orientacijo, ki sem se je vedno z veseljem udeleževal, saj je bilo potrebno pokazati znanje orientacije, poznavanje določenih teoretičnih snovi in pa streljanje. Poleg vsega je bilo to ekipno delo, torej smo bili odvisni eden od drugega. Žal pa danes opažam, da zelo manjka spoštovanja ljudi med seboj, posebej učencev do učiteljev. Danes so meje dovoljenega bolj zabrisane, roke učiteljev so veliko bolj "zavezane" kot so bile, ko smo bili mi učenci. Posledično manjka avtoritete, poleg tega pa nekateri učenci mislijo, da jim je dovoljeno vse. V spominu se mi je še posebej vtisnil božični dan leta 1988. Takrat seveda božič še ni bil dela prost dan, temveč navaden delovni dan. Tisti dan smo imeli prvi dve uri tehniko. Ko je učiteljica prišla v razred, je videla, da smo nenavadno tiho. Vprašala je, koliko nas je bilo ob polnoči pri sveti maši. Več kot polovica razreda je boječe dvignila roko. Spogledovali smo se, nismo vedeli, kaj nas čaka. Učiteljica je to opazila in z nasmehom dejala, če je tako in če se 52

vsi strinjamo, bomo zatemnili učilnico in lahko za dve šolski uri malce pospimo. Bili smo presenečeni, saj se takrat v šoli o božiču skoraj ni govorilo. Res smo zatemnili učilnico, nekaj časa smo bili celo tiho in vsak pri sebi je to dejanje učiteljice verjetno občutil drugače, na svoj način. Meni se je zelo vtisnil v spomin in vsako leto se spomnim na ta dogodek, ko se z veseljem vračam v šolo na božično-novoletni koncert. Ker imam tri otroke (dva sta že zaključila šolanje na OŠ Toma Brejca, hči pa je danes v 7. razredu), sem še danes velikokrat v šoli, tako na govorilnih urah kot na prireditvah. Vedno se z veseljem vračam v osnovno šolo in sem zelo vesel, ko srečam še kakšnega od mojih učiteljic in učiteljev. Čeprav je šola danes veliko večja, lepša, prenovljena, je v njej še vedno tista stara domačnost, ki sem jo čutil pred 30 leti in je nisem nikoli pozabil.

VESELIJO ME DODATNE DEJAVNOSTI Lara Berlec, sedmošolka V šolskem letu 2012/13 sta me starša vpisala na OŠ Toma Brejca. Šolo so tisto leto ravno začeli prenavljati, zato smo morali učenci gostovati na drugih šolah v Kamniku in okolici. Jaz sem prvo leto šolanja hodila na OŠ Marije Vere na Duplici. Najbolj mi je v spominu ostalo učenje črk, saj sta jih učiteljica in vzgojiteljica poučevali na zelo zabaven način. Prvo polovico drugega razreda sem hodila v šolo v gasilski dom poleg OŠ Stranje. Iz drugega razreda se prav rada spominjam športne vzgoje v veliki telovadnici stranjske šole. V drugi polovici drugega razreda sem končno prestopila prag naše prenovljene OŠ Toma Brejca. Sedaj obiskujem 7. razred. V šoli dnevno preživim 5–6 rednih šolskih ur, včasih pa kakšno več, saj se udeležim dodatnih ur za tekmovanja z različnih področij. Vesela sem, ker naša šola nudi veliko dodatnih dejavnosti. Do sedaj se najbolj spominjam šole v naravi iz 4. razreda, ko smo bili v Bašaniji pri Savudriji, od koder mi je ostalo veliko lepih spominov. Ko smo prispeli, smo se najprej napotili proti sobam, ki so bile zelo urejene. Ogromno smo plavali in se naučili veliko novega. Obiskali smo tudi Umag, kjer smo se ustavili na sladoledu, šli pa smo tudi na vožnjo z vlakcem, ki je bila vsem zelo všeč. Po večerji smo imeli po navadi organizirane igre. Bilo je zelo zabavno. Takrat smo se sošolci zelo povezali in skovali nove prijateljske vezi z drugima oddelkoma, saj smo imeli pri plavanju mešane skupine. Doma se o šolanju v preteklosti bolj malo pogovarjamo, a vem, da se je od nekoč do danes veliko spremenilo. Včasih je bila šola manjša in manj moderna kot zdaj. Pouk so imeli izmeničen, torej nekateri oddelki so imeli pouk dopoldan, drugi popoldan. Šolski sistem je bil strožji, učitelji pa bolj neizprosni.

DRUŽINA DEVETOŠOLCA GAŠPERJA STELETA STROŽJI UČITELJI Bernarda Čuk, babica Osnovno šolo v Kamniku sem obiskovala od leta 1958 do leta 1966. Spomini na tisti čas so še živi in lepi, čeprav so bili odnosi med učenci in tovariši (takrat smo učitelje klicali tovarišice in tovariši) precej drugačni kot danes. Predvsem so imeli učitelji takrat precej večjo avtoriteto. Bili so veliko bolj strogi. Najbolj mi je v spominu ostal tovariš zgodovine, pri katerem smo veliko klepetali, zato nas je velikokrat z dnevnikom, v katerem je bila vložena tudi redovalnica, malce po glavi. Pa se je zgodilo enkrat, da je tista redovalnica ob tem dejanju padla iz dnevnika, česar naš tovariš ni opazil. Vpogled v redovalnico je bil učencem prepovedan pa tudi ocene med letom učencem niso bile tako vsesplošno znane, zato je bil pregled redovalnice takrat nekaj najbolj zanimivega. Danes, ko moj vnuk obiskuje 9. razred te iste, a prenovljene osnovne šole, s seboj nosi precej težjo torbo, kot je bila moja, saj so bili naši učni pripomočki precej bolj skromni. V prvih letih šolanja sem ga kar nekajkrat po končanem pouku prišla iskat, tako da sem lahko podoživela čas in prostor svojega osnovnošolskega obdobja, saj se šola takrat prostorsko še ni nič spremenila.

V PULO Z LETALOM Barbara Stele, mama Osnovno šolo Toma Brejca v Kamniku sem obiskovala v obdobju od leta 1983 do leta 1991, takrat smo osnovno šolo obiskovali le 8 let. V tistem obdobju so to šolo obiskovali tudi otroci iz Tuhinjske doline, in sicer od 5. do 8. razreda. Ker je bilo otrok zaradi tega veliko, je pouk potekal dvoizmensko (dopoldanska in popoldanska izmena). Danes si to učenci in učitelji verjetno kar težko predstavljajo. Takrat so imele šolske športne dejavnosti precej večjo veljavo kot danes, zato skoraj ni bilo dejavnosti, ki se je ne bi udeležila, saj so med osnovnimi šolami potekale potem prave tekme. Moja največja strast je bila košarka, sploh ker nas je vodila najboljša mlada učiteljica matematike, ki nam je bila tudi prijateljica. Na šoli poučuje še danes in prav rada jo srečam na šolskem hodniku. Ko je bil Gašper še v nižjih razredih osnovne šole, so ob vsakem mojem vstopu v šolo prišli na dan tudi spomini iz mojega osnovnošolskega obdobja. Zdaj je šola obnovljena, me pa na to obdobje ob obisku šole še spomni kak znan obraz in tople besede učiteljev in učiteljic, ki so na šoli učili že v mojem osnovnošolskem izobraževanju. Najlepši spomin na osnovno šolo pa je zagotovo končni izlet v osmem razredu, ko je imel naš razrednik – takrat učitelj zemljepisa – toliko poguma, da nas je z letalom odpeljal v Pulo. To je bil moj prvi let z letalom. Del denarja za izlet smo si učenci prislužili sami, s popoldanskim delom – pakiranjem šalov in kravat v tovarni Svilanit. Ja, časi so bili precej drugačni kot danes.

POGREŠAM VELIKA ŠOLSKA IGRIŠČA Gašper Stele, devetošolec V letošnjem letu obiskujem 9. razred. Dnevno v šoli preživim med šest in osem šolskih ur. Najbolj so mi všeč interesne dejavnosti s področja matematike. Verjetno mi bo še dolgo ostal v spominu čas, ki sem ga v nižjih razredih osnovne šole preživel v podaljšanem bivanju. Takrat je bilo okrog naše šole še veliko zelenic in igrišč, kjer smo se v vsakem letnem času lahko marsikaj igrali. Danes je šola sicer velika in lepa, pogrešam pa tista velika šolska igrišča, kjer smo igrali košarko in nogomet, ter zelenice, kjer smo pozimi postavljali snežake in druge skulpture. Ker sem bolj tehnične narave, rad imam ročne spretnosti, mi je zelo všeč naša učilnica oziroma bolj delavnica tehnike in tehnologije. Tam bi ustvarjal tudi kako popoldne. Športnih dejavnosti v šoli ne obiskujem, saj že 9 let treniram plavanje.

DRUŽINA TRETJEŠOLKE ZOJE IVANE RIBIČ ČUTITI JE BILO KOLEKTIVNI DUH Magdalena Ribič, babica Osnovno šolo sem obiskovala med letoma 1959 in 1967. Spomini so lepi, čeprav že nekoliko zbledeli. Spominjam se velike šole, strogih in doslednih učiteljev, do katerih smo čutili veliko spoštovanje. Morda se jih spominjam bolj po nedostopnosti, strogosti in strahospoštovanju, ki smo ga takrat gojili do njih. Učenci smo vedeli, kako se moramo obnašati in redko je kdo prestopil mejo. V takratnem času je veljala »hora legalis« (predpisana ura), kar je pomenilo, da se v večernem času nismo smeli zadrževati zunaj. Vzgoja je bila takrat nekoliko drugačna kot danes. Veljal je red in držali smo se ga. Doma oče in mama, v šoli učitelji, pri verouku župnik. Če primerjam to z današnjimi časi, je bilo v mnogočem drugače. Ko danes gledam vnukinjo, opažam, da smo imeli v naši generaciji bistveno manj knjig ter učbenikov, prav tako so bile učilnice bistveno manj opremljene. Spomnim se dodatnih dejavnosti, predvsem v smislu športa in pevskega zbora, vstop v šolo pa je bil preko mostu, kjer je danes prehod dovoljen le učiteljem ter obiskovalcem šole. Med odmori smo morali hoditi v krogu po dolgih hodnikih, da smo se razgibali in porabili odvečno energijo. Posledično nam je le-te zmanjkalo za neumnosti in vragolije. Takrat je bil za šolo ribnik z zlatimi ribicami, nad katerim je rasla povešava vrba. Zelo radi smo se zadrževali v njegovi bližini pred poukom ali po njem. Šolski vrt okrog šole je urejal hišnik in mnogokrat smo mu morali pri tem pomagati. To je bil tudi čas obnove povojne Jugoslavije in časi so bili res drugačni. S sošolci smo si veliko pomagali in med seboj sodelovali. Čutiti je bilo kolektivni duh, ki ga danes med mladimi pogrešam. 55

PREDANI UČITELJI V VSAKEM ZGODOVINSKEM OBDOBJU VZGAJAJO IN PRIPRAVLJAJO NA ŽIVLJENJE Peter Ribič, oče Osnovno šolo sem obiskoval od leta 1986 do leta 1994. To so bila leta velikih »tektonskih« premikov slovenske družbe, in sicer od razpada nekdanje Jugoslavije pa do nastanka nove slovenske države. Spomini na izobraževanje v tej »veliki« in že takrat stari šoli so še vedno zelo živi in zelo dobro se spomnim prvega dne, ko nas je prevzela učiteljica Dara Bitenc (Dara Rode, op. p.), ki je ob zaključku svoje kariere poučevala tudi mojo hčer. Danes me ob srečanju s prenekaterimi učitelji prevevajo lepi spomini na brezskrbne dni. Šola se nam je zdela takrat velika in pomembna ustanova, ki nas je poleg staršev vzgajala in nam dajala znanje za življenje. V tistih letih smo bili sprejeti še med pionirje. Zanimivih dogodkov je bilo veliko, temeljili pa so na navihanosti in na drugi strani z učenjem sprejemanja odgovornosti. V tistem času je nasproti šole delovala trgovina Metalka, ki je imela na drugi strani tudi slaščičarno. Tortice, ježki, sladoled »navijaček« in številne druge dobrote so nas mnogokrat premamile. Nekega dne smo v času odmora »skočili« do nje in si privoščili palčko barvnega sladkorja. Bilo je vzburljivo, saj se v tistih letih pri nas ni dobilo vsega tako kot danes. Samo predstavljate si lahko, kakšna je bila reakcija učiteljice, ko smo zaradi gneče v slaščičarni k pouku biologije enkrat samkrat zamudili pet minut. To se je dogodilo le enkrat in nikoli več. Mnogi takratni učitelji so vsak na svoj način pustili vtis na nas. Rad se spominjam mnogih, med njimi tudi učiteljice Anžlovarjeve, ki nas je učila zgodovino. Zahtevala je znanje, poznavanje za zgodovino pomembnih datumov in mejnikov, na drugi strani pa je spoštovala široko razgledanost in poznavanje trenutnih razmer v družbi. Po pogovoru s prenekaterimi učitelji ugotavljam, da so naše generacije memorirale večje količine znanja in podatkov kot pa današnje, kar je bilo za splošno razgledanost zagotovo boljše. Dodatnih dejavnosti v šoli se ne spomnim, saj nas je večina takrat po koncu pouka hodila v varstvo k starim staršem. To je pomenilo popoldanska druženja s prijatelji pred blokom, skrivanje, igranje na igrišču ter igranje s frnikolami. V zimskem času sta oživela breg med obema črpalkama Petrol (kjer so danes bloki od centra Svetilnik proti Duplici) in kamnito stopnišče za šolo, ki se je v zimskem času spremenilo v drčo. Večino časa smo bili zunaj, gozd pa je bil naš največji zaklad, kjer smo spoznavali naravo od blizu. Nekateri so hodili v glasbeno šolo, skoraj vsi k verouku. Odnosi so bili spoštljivi do vseh, ki so bili naši nadrejeni. Danes, ko se oziram nazaj na prehojeno izobraževalno pot, imam to obdobje v lepem spominu. Za hčer, ki danes obiskuje 3. razred, vem, da je v dobrih rokah in to je za starša zagotovo največ. Šola je danes nova, sodobna, moderna, mnogo bolj barvita kot v naših časih, stene pa krasijo izdelki učencev. Opazne so številne dejavnosti, ki se dogajajo na šoli. Ko danes primerjamo izobraževanje v različnih obdobjih, lahko vidimo, da je šola v vsakem zgodovinskem obdobju dajala znanje, predani učitelji pa so vzgajali in nas pripravljali na življenje. Vse dobro želim šoli in vsem pedagogom pri nadaljnjem delu z mladino. Želim si, da šola še naprej ostane pomemben člen in osrednja ustanova v Kamniku, ki vzgaja in prenaša znanje današnjim in vsem nadaljnjim generacijam. Na koncu ostanejo lepi spomini in znanje, ki ga vsaka generacija odnese s seboj, s tem pa tudi dober glas o šoli in njenih učiteljih. Nenazadnje ste učitelji tisti, ki z zanosom in predanostjo vzgajate za življenje. Hvala vam za to!

VČASIH NE ŽELIM DOMOV, KO SE ZAKLJUČUJE PODALJŠANO BIVANJE Zoja Ivana Ribič, tretješolka Obiskujem 3. b razred, ki ga vodi učiteljica Valentina Spruk. Rada se spominjam prvih dni in prihoda v novo šolo, saj je bila povsem drugačna, kot sta mi jo opisovala mami in »tati«. Rada se spominjam proslave o Rudolfu Maistru v drugem razredu, saj mi je ostala v lepem spominu. V šolo zelo rada zahajam. Obožujem predmet likovna umetnost, prav tako sem navdušena nad nemškim krožkom. Enkraten pa je bil tudi Dan zdrave šole. To so Foto: osebni arhiv družine Ribič namreč dejavnosti, ki me sproščajo in prikažejo šolo, pouk in učenje v povsem drugačni luči. V šolo prihajam zjutraj pred poukom in ostanem do popoldneva v podaljšanem bivanju, ko pridejo pome moji starši ali stari starši. Uživam v pisanju in risanju, saj sta zame obliki sproščanja. Velikokrat se tudi zgodi, da sploh še ne želim domov, ko se zaključuje podaljšano bivanje. Z obema staršema se velikokrat pogovarjamo o šoli nekoč in danes. Vem, da se je veliko spremenilo v vseh teh letih. Poudarjata predvsem strogost, ki je danes zagotovo nekoliko drugačna. Vem, da je danes bistveno drugače kot takrat, ko so hodili v šolo moji starši in stari starši. Računalniki, interaktivne table so zamenjali pisanje na roke, šola je devetletna in pristop učiteljev je drugačen. Mislim, da danes ni boljše ali slabše, pač pa je šola odraz razmer, ki trenutno vladajo.

DRUŽINA SEDMOŠOLCA ALENA BERLECA VELIKO ANEKDOT IN ZANIMIVIH PRIPETLJAJEV Anton Merela, dedek Pisalo se je leto 1965, ko sem prvič prestopil šolski prag Osnovne šole Toma Brejca, in takrat smo v šolo vstopali še skozi velika lesena vrata na mostu. Prva razredničarka je bila ga. Kovač, druga ga. Perko, potem pa ga. Prošek in številne ostale učiteljice. Na šolske dni imam lepe spomine, veliko anekdot in zanimivih pripetljajev. Tako smo se velikokrat tudi prerivali in kdaj celo stepli, prvo negativno oceno pa sem dobil v 4. razredu, v učilnici na koncu hodnika, ker nisem bil pripravljen pri predmetu spoznavanje družbe in narave. Takrat se je prvič zgodilo to nepričakovano in seveda ostalo v spominu vse do danes, saj nisem bil vajen takšnih ocen. Vedno sem se trudil biti (in tudi bil) kar najbolje pripravljen, a se je kdaj pa kdaj tudi zalomilo tam, kjer ne bi bilo treba. Moja mama mi še sedaj očita, da je bila moja zavetnica sv. Barbara, ker sem se pogosto učil in delal domače naloge v nedeljo zvečer ali celo pozno v noč. Veliko je bilo igre zunaj na prostem, na igriščih in travnikih. Majhen pripetljaj sem imel celo z g. ravnateljem, ki me je po krivem obtožil, da sem metal petarde, in me zato dobesedno »odvlekel« na pogovor, kjer me je malo na trdo posedel na fotelj, potem pa je sledil resen pogovor. Gospod Mihelčič je bil zelo resen in tudi spoštovan učitelj glasbene vzgoje, ki je po šolski tabli zelo jasno in slikovito kazal in dajal navodila. Ker pri glasbi nisem bil obetaven, nisem pogosto sodeloval pri petju, sem pa zato celo poziral pri slikanju. Učiteljica angleščine me je nekoč vprašala: "Do you like a cake?" Ker v tem času nisem maral torte, sem dobil podvprašanje, ali sploh vem, kaj to pomeni, saj so ta čas skoraj vsi, razen mene, oboževali torte. V 7. razredu sem se udeležil tudi medobčinskega rokometnega tekmovanja na Kodeljevem v Ljubljani in dosegel takrat solidni rezultat. V 8. razredu pa sem že razmišljal o prihodnosti in šolanje nadaljeval na Srednji strojni šoli v Ljubljani. Od takrat je minilo že precej let, a spomini so še sedaj zelo živi in slikoviti. Kljub smrti očeta leta 1970 lahko rečem, da sem imel lepo in doživeto otroštvo, polno pripetljajev, druženja in seveda tudi trdega dela, ki pa me je sedaj pripeljalo že do skorajšnje upokojitve.

NAJLEPŠI SPOMINI NA ŠPORTNA UDEJSTVOVANJA Simona Merela, mama Od tega se pa zdi že … uh let … v veliki, stari šoli z veliko stopnicami, ogromnimi hodniki in številnimi učilnicami. Spomnim se vpisa v šolo z mamico pri svetovalni delavki ga. Ireni Klančar, pogovora in vpisa, potem pa priprave vse do prvega šolskega dne pri moji prvi učiteljici v 1. razredu, ga. Dari Bitenc, sedaj Rode. Seveda se dobro spomnim tudi prvega sprejema in čokoladne torte, čemur je sledilo nekaj skupnih uric spoznavanja, nato pa počasi, a vztrajno iz dneva v dan, vse dokler se jesen ni prevesila v zimo, zima v pomlad, pomlad že veselo v poletje in tako je bilo za menoj že 1. šolsko leto, polno lepih spominov, prijateljev, druženja, izletov, predvsem pa spoznanj in znanj. 58

Najlepši pa so mi še vedno spomini na meni tako ljube športne dneve in vsa druga športna udejstvovanja pod vodstvom ga. Francija Griljca. Tako mi je bil seveda najljubši predmet športna vzgoja, pa čeprav se je le-ta odvijala v malce tesni telovadnici, ki smo jo po mojem mnenju kar dobro in z veseljem uporabljali. Še sedaj se spomnim garderobe, kabineta, številnih žog in blazin, drogov in vseh drugih rekvizitov, pa iger, kot so med dvema ognjema, muha, gnilo jajce … Lepše sončne dni smo izkoristili tudi na asfaltnem igrišču šole in trim stezi na Zapricah. Testiranja smo večinoma izvajali v športni dvorani, nekatera pa tudi na Stadionu prijateljstva v Mekinjah. V 3. razredu sem dobila priznanje in pokal za najboljšo športnico šole do 4. razreda, kar je bil zame takrat zelo velik dosežek, ki sem ga bila zelo vesela, še posebej ker je prišel kar sam od sebe, brez pretiranega gnanja in siljenja v ospredje. Za uspeh sta bila zaslužna le užitek in volja do vseh vrst športa. Takoj za športno vzgojo sta mi bila najljubša predmeta geografija in zgodovina, vse ostalo pa je bilo zame bolj kot ne »nujno zlo«, ki smo ga morali sprejeti, če smo želeli ali ne. Poleg ga. Rode in g. Griljca se seveda spomnim še mnogih drugih učiteljev, ki jih še sedaj velikokrat srečam. Ga. Tatjana Prošek je bila moja druga razredničarka v 3. in 4. razredu, potem pa v višjih razredih ga. Majda Slabe, ga. Ivica Ogorevc, g. Miha Babnik ter številni drugi učitelji in učiteljice. Poudariti moram tudi to, da me je sedanja ravnateljica ga. Mojca Rode Škrjanc poučevala kemijo in biologijo. Že takrat sem jo spoštovala in seveda ubogala, kot se je le dalo, sedaj ko pa je na čelu šole, ima še toliko večje spoštovanje v mojih očeh, saj jo imam v spominu kot predano, pošteno, vestno, predvsem pa preprosto, duhovito in razumevajočo osebo. Po naštetih vrednotah pomnim ga. ravnateljico in vsak stik z njo se mi zdi še danes zelo pozitiven in iskren. Vsakega kontakta z nekdanjimi učitelji se vedno znova veselim, saj me zmeraj spomnijo na ta lepa, mlada šolska leta, v katerih sedaj skozi moje oči še uživa in se pripravlja na prihajajoča zrela leta moj sin Alen.

NAJBOLJ UŽIVAM NA DNEVIH DEJAVNOSTI Alen Berlec, sedmošolec Prvega šolskega dne se še posebej dobro spomnim. Takrat šola še ni bila prenovljena in lepa kot danes, njena podoba je bila precej drugačna. Spomnim se lesenih dotrajanih in škripajočih hodnikov ter starejših učilnic. Prvi dve leti smo bili zaradi obnove OŠ Toma Brejca primorani hoditi prvo leto na OŠ Marije Vere, drugo leto pa na OŠ Stranje, kamor smo se vozili z avtobusom. Po zimskih počitnicah smo se vsi razveselili dne, ko smo končno prestopili prag lepe, svetle in še po novem dišeče šole. Navdušeni smo bili nad moderno opremljeno šolo z več lično opremljenih telovadnic, največja se ponaša celo s tribuno za prireditve in večja športna udejstvovanja. Tako smo se že med mojim obiskovanjem 2. razreda učili, sproščeno uvajali in kar hitro prilagodili na boljše pogoje, ki so nam bili ponujeni. V 3. razredu smo se učili bolj sproščeno, v višjih razredih pa smo že močneje poprijeli za delo. Tako so hitro minevala leta, dokler nisem prišel do 7. razreda, ki ga trenutno obiskujem. Skozi vsa leta je moj najljubši predmet šport, najbolj pa uživam, ko imamo športne dneve – prav tako se ne branim tehniških in naravoslovnih dni. Hrana je dobra in raznolika, pa saj nismo zaman »bio-eko« šola. Učitelji se mi zdijo prijazni in pravični, veliko pa je odvisno od nas, našega obnašanja, spoštovanja in naše poslušnosti. Na koncu ne smem pozabiti na ravnateljico ga. Mojco Rode Škrjanc, ki se ji zahvaljujem za uspešno vodenje in lepe ter zabavne dni v naši prelepi šoli, Osnovni šoli Toma Brejca. 59

EKO HIMNA Besedilo in glasba: Mateja Kališnik Refren: Mi smo EKO šola, od odpadkov se nam rola, zbiramo karton, papir, imamo velik' lepih manir. Čistimo okolje z obilico dobre volje, v sredo sadje EKO, prehrano dopolnjuje mleko. To pesem radi pojemo, da druge ozaveščamo. Nočemo ozonske luknje, kakor da nas strela rukne, odpadki tu, odpadki tam, lahko nas je vse skupaj sram, ne meci jih kar tako, brez glave, saj kontejner za papir je barve plave, ločuj plastenke, piksne in papir, s tem šli bomo v pravo smer. Ne odlagaj materiala v gozd, saj to prava je norost, industrijske, kemične odplake ne sodijo v naravne mlake, preveč nevarna so škropiva, naravna pot je bolj spoštljiva, ločevanje, predelava je za zemljo olajšava. Izpušni plini niso fini, saj količina ni prav mini, o posledicah, ki jih povzroča smog, povejmo ljudem vse naokrog, zarad' segrevanja se talijo ledeniki, zarad' sevanja pa umirajo bolniki, zato očistimo planet, naš eden in edini svet!

EKOŠOLA KOT NAČIN ŽIVLJENJA

10-LETNICA EKOŠOLE Marija Orehek, koordinatorica projekta V »boj« za čisto okolje smo se učitelji in učenci OŠ Toma Brejca z različnimi projekti vključevali že več let. Največji projekt, ki smo ga začeli izvajati v šolskem letu 2008/09, pa je vključitev šole v nacionalni projekt Ekošola kot način življenja. Ekošola je program, sestavljen iz sedmih korakov — določenih dejavnosti (sestava ekoodbora, ocena okoljskega vpliva šole, priprava načrta aktivnosti in projektov, vključitev okoljskih tematik v šolske načrte …), ki jih šola uvaja dve leti. Ko jih izpelje, se poteguje za pridobitev zelene zastave. Zelena zastava se obnovi vsako leto, šola pa se vključi v evropski projekt vsesplošne skrbi za okolje. V delo ekošole niso vključeni le učenci in učitelji, temveč tudi strokovni delavci, tehniško osebje na šoli, starši, strokovnjaki in predstavniki lokalnih oblasti.

Pri uresničevanju ciljev ekošole nas vodi misel »Varujmo naravo zdaj … Ohranimo Zemljo za vedno …«. Cilje dosegamo s projekti, ki jih izvajamo skozi celo šolsko leto in s katerimi želimo pri učencih in delavcih naše šole razvijati odgovoren odnos do narave in vseh živih bitij v njej. Želimo, da bi znanje, ki ga bodo učenci pridobili skozi projekte, tudi sami uporabili in ga hkrati prenašali naprej, na mlajše in starejše generacije. Gre za veliko drobnih stvari, ki se prepletajo z rednim delom in jih skušamo približati in privzgojiti otrokom in posledično tudi odraslim. 62

Pri izvajanju ekoloških dejavnosti sodelujejo vsi na šoli, vanje pa se trudimo vpeti tudi čim več staršev. Ekoodbor, ki ga sestavljajo ekokoordinatorice v sodelovanju z učitelji, načrtuje dejavnosti ter skrbi, da so vsi na šoli seznanjeni in vključeni v projekt »Ekošola kot način življenja«. Skozi leta delovanja se je nekaj koordinatoric tudi zamenjalo. S projektom Ekošola sem začela Marija Orehek, kasneje pa so se mi pridružile še Mateja Pučnik Belavič, Sebina Duraković, Lara Brajer in Urša Jerman. Tudi v naslednjih letih bomo nadaljevali z dejavnostmi, ki jih že izvajamo in so v skladu z načeli Ekošole.

V vseh letih smo v okviru Ekošole sodelovali v številnih projektih in natečajih, na katerih smo bili uspešni tudi v državnem merilu. Naštejmo nekaj najodmevnejših: 

učenci tretje triade so v projektu Zelene kocke (uspevanje rastlin v različnih prsteh) osvojili 3. mesto,



učenci tretje triade so v projektu Mladi poročevalci (invazivne živalske in rastlinske vrste) osvojili 2. mesto,



učenci prve triade so zmagali na nagradnem natečaju projekta Eko-paket (kreativno ustvarjanje iz kartonske embalaže za mleko in sokove),



učenci prve triade so osvojili 3. mesto na nagradnem likovnem natečaju projekta Misija zeleni koraki.

EKO-PAKET Sebina Duraković, mentorica projekta Projekt Eko-paket spodbuja pravilno ravnanje z odpadno kartonsko embalažo za mleko in sokove ter ustvarjanje iz nje. Vsako leto delujemo v skladu s projektom, saj radi ozaveščamo ljudi o ločenem zbiranju odpadkov, še raje pa iz odpadnega materiala ustvarjamo nove uporabne izdelke. Najbolj uspešni smo bili v šolskem letu 2015/2016, ko smo izpeljali dva šolska natečaja in k ustvarjanju pritegnili tudi starše. Iz odpadne kartonske embalaže za mleko in sokove so nastale torbice, denarnice, darilne vrečke, poletna obleka, košara za gobe, fotelj, letala, tovorni vlak, tank, ladja, šolski avtobus in še veliko drugih izvirnih in uporabnih izdelkov. Vsak učenec je napisal, kaj je izdelal, kako se je lotil dela in kdo mu je pri tem pomagal. Šolska komisija je izbrala najboljša dela in jih poslala na nacionalni natečaj projekta Eko-paket. Med 1400 izdelki so zmagali prav naši. Priznanje in nagrade smo prejeli na spomladanskem celjskem sejmu Altermed, kjer so bili izdelki tudi razstavljeni. Dodatno smo bili nagrajeni še s strani ekipe iz programa Ekošola, ki je na šoli prikazala reciklažo odpadne kartonske embalaže za mleko in sokove ter izdelavo recikliranega papirja. Na šolo je prišla tudi ekipa RTV SLO, ki je posnela prispevek o našem delovanju v projektu Eko-paket in ga objavila pri Poročilih ob 17h. O našem dosežku so pisali tudi v lokalnem časopisu Modre novice.

Vodja projekta Sebina Duraković z zmagovalci šolskih natečajev (Meta Mali, Žiga Sporn, Matevž Kuhar, Nik Poravne) na podelitvi priznanj in nagrad najboljšim šolam na celjskem sejmu Altermed, marec 2016

ODGOVORNO S HRANO Sebina Duraković in Lara Brajer, mentorici projekta Odgovorno s hrano! (We Eat Responsibly!) je triletni mednarodni projekt, s pomočjo katerega so učenci razvijali kritično mišljenje, znanje in usposobljenost, da postanejo globalni državljani in sprejmejo nove vedenjske vzorce na področju prehrane. Projekt je potekal pod vodstvom učiteljic Sebine Duraković in Lare Brajer. V šolskem letu 2015/2016 so bile na podlagi rezultatov spletnega vprašalnika za učence in starše o porabi hrane v gospodinjstvih, analize prigrizkov v šolskih torbah in razgovora s šolskim kuharjem izvedene aktivnosti, ki naj bi učence in starše spodbudile k dejavnostim za odgovorne spremembe v šoli ali njihovem okolju. Na kuharskih delavnicah Kar skuham sam, rad v trebušček dam so se učenci naučili pripraviti preproste, vendar zdrave jedi, hkrati pa spoznali, da uživanje sezonske in ekološko pridelane hrane koristi njihovemu zdravju, nakup lokalne oz. na slovenskih tleh pridelane hrane pa spodbuja domačo proizvodnjo, ohranja delovna mesta in prispeva k varovanju okolja. Na nagradnem natečaju Vsak dan sadje in zelenjava so učenci ustvarili plakate s sporočili, zakaj je potrebno sadje in zelenjavo uživati vsak dan. Na razrednih urah so razredni učitelji ozaveščali učence o pomenu malice za njihov razvoj ter o učinkovitejšem ravnanju z ostanki malice ter pravilnem ločevanju odpadkov. Znotraj projekta je bil oblikovan Odbor (učenci Blaž Horvat, Matej Stele, Aleks Cipot, Hana Jenčič Turk, Meta Mali, starši navedenih učencev, kuhar Ambrož Šlibar, pomočnica kuharja Štefka Sovinšek, učiteljice Urška Dolgan, Sebina Duraković, Lara Brajer), ki je sestavil Listino o odgovornem ravnanju s hrano.

V šolskem letu 2016/2017 je Odbor med učenci izvedel anketo o porabi hrane doma ter vsakodnevno spremljal količino zavržene hrane v času šolskega kosila. Le-te je bilo preveč, zato so sledile aktivnosti, s katerimi bi učence opozorili na odgovorno ravnanje s hrano. Ena od sten šolske jedilnice je tako dobila naslov Skrita voda v naši hrani, učencem pa sporoča, da s tem ko hrano vržejo proč, zavržejo tudi ogromno količino vode, potrebne za pridelavo hrane. Drugo stran smo namenili Zavrženi hrani ter na njej za nekatere celine in za Slovenijo prikazali, koliko kilogramov hrane zavrže njen prebivalec v enem letu. Napisali smo predloge, kako lahko vsak prispeva k zmanjšanju količine zavržene hrane. Z merjenjem zavržene hrane pri kosilu smo nadaljevali in stanje prikazali s plakati na steni jedilnice. Šolsko leto smo sklenili s prireditvijo, na kateri smo gostom predstavili svoje delo in jih pogostili z lokalno pridelano hrano. Učenci iz Odbora so obiskali še biodinamično kmetijo, na kateri so spoznali ekološki način pridelave hrane.

V šolskem letu 2017/2018 smo nadaljevali s spodbujanjem učencev k zmanjšanju količine zavržene hrane. Največ pozornosti pa smo namenili ohranjanju biotske raznovrstnosti. V učilnicah so nastali pravi mali vrtički. Učenci so prinesli semena, jih posejali, opazovali rast rastlin in za njih tudi skrbeli. Projekt se je zaključil s prireditvijo Menjava semen in sadik. Učenci so sadike in semena menjali med seboj ter z obiskovalci, učiteljice pa smo z obiskovalci delile tudi vrtnarske nasvete.

MOJA ŠOLA – ZDRAVA ŠOLA V moji šoli vsi smo zdravi, majhni, veliki vsi ta pravi. Vsak dan sadje mi dobimo ali pa z zelenjavo se mastimo. Roke si pridno umivamo, v lončkih pa zelišča zalivamo. Mi vedno smo v koraku, pa tudi na svežem zraku. Zdravo kuhati se učimo, vsak teden se dobimo. Kdaj se tudi pregrešimo, za kakšno pico se pogodimo. Na hodniku lahko, kadar želimo, zdravo, svežo malico dobimo. Pri kosilu za piti imamo vodo, bolje kot kakšno sladkorno grozoto.

Maša Svetec, 6. razred, šol. l. 2017/18

ENO JABOLKO NA DAN …

ZDRAVA ŠOLA Anja Kotnik Lebar, koordinatorica projekta V aprilu 2016 je bila naša šola sprejeta v Slovensko mrežo zdravih šol. Cilj projekta je, da v šolsko okolje vključimo promocijo zdravja kot del svojega vsakdanjika. Zdrava šola deluje celostno in poskuša vplivati na zdrav način življenja učencev in učiteljev, na kakovostno komunikacijo med zaposlenimi, učenci, starši, sodelovanje z lokalno zdravstveno službo, lokalno skupnostjo in širšim družbenim okoljem. Pomembno je vse, kar lahko izboljšuje življenje na šoli. Zavedamo se, da visoka raven ozaveščenosti o zdravem načinu življenja pripomore k vplivanju mladih na zdravo življenje in posledično na bolj kakovostno življenje v odrasli dobi oz. starosti. Z raznolikimi aktivnostmi (vaje za čuječnost, aktivni odmori, 5 minut za zdravje, skrb za higieno, jutranja telovadba, ozaveščanje učencev o pomenu in načinih uporabe recikliranih materialov pri ustvarjanju, pohod s starši, ozaveščanje učencev o moči prijazne besede, pohvale …), ki jih izvajamo učitelji, se trudimo, da na šoli prevladujeta pozitivna klima in dobri medsebojni odnosi ter spodbujamo in podpiramo zdravje. Vsebinska rdeča nit v letošnjem šolskem letu je posvečena duševnemu zdravju, gibanju in zdravi prehrani. 68

V šolskem letu 2016/17 so imeli učenci možnost obiskovati interesno dejavnost Klub zdravošolcev. Urejali so svoj kotiček in šolski vrt, spoznali in pripravili so si zdrav zajtrk, zdrave in hranilne prigrizke, raziskovali, kakšna je prava čokolada. Izdelovali so naravne okraske, pilinge ipd. ter snemali in montirali reklamo za zdrav način življenja. V letošnjem šolskem letu sva z učiteljico Laro Brajer združili »ekošolce« in »zdravošolce«; skupaj raziskujemo okolju prijazen način življenja, področja gibanja, duševnega zdravja in zdrave prehrane pri interesni dejavnosti 1, 2, 3 zdravi in eko smo vsi.

Učenci od 2. do 5. razreda so vključeni v projekt Pokončna drža, kjer si večkrat vzamejo nekaj minut in naredijo vaje, ki krepijo hrbtenico in učencem pomagajo, da lažje premagujejo sedenje pri pouku. V letu 2018 je Slovenska mreža zdravih šol praznovala 25. leto delovanja. V ta namen je Nacionalni inštitut za javno zdravje 7. 11. 2018 organiziral Nacionalno srečanje zdravih šol, na katerem je s svojo pesmijo, ki je bila izbrana na natečaju MOJA ŠOLA – ZDRAVA ŠOLA, aktivno sodelovala učenka Maša Svetec. Tudi na šoli smo obeležili obletnico in v soboto, 17. 11. 2018, organizirali Dan zdrave šole, ki je povezal vse – učence, učitelje, starše, strokovne delavce Centra za krepitev zdravja ZD Kamnik in ostale strokovnjake, ki so bili pripravljeni prostovoljno predati delček svojega znanja. Skozi celo dopoldne so se na šoli izvajale dejavnosti, ki so bile povezane z zdravjem. Organizirane so bile delavnice za starše ter Eko tržnica, na kateri smo ponudili raznovrstne izdelke, ki so jih izdelali učenci. Tudi učitelji se radi aktivno družimo. V lanskem šolskem letu smo organizirali pohod in se odpravili na Stari grad. V letošnjem šolskem letu smo nadaljevali s pohodom na sv. Primoža ter Ljubljanski grad in njegovo okolico. Želimo si, da bi skupni pohodi oz. športne aktivnosti in druženje postale naša stalnica. Kljub temu da smo »mlada« zdrava šola, se trudimo in še naprej si bomo prizadevali k izboljšanju počutja in zdravja naših učencev, učiteljev in staršev.

TRADICIONALNI SLOVENSKI ZAJTRK Urška Dolgan, organizatorka šolske prehrane Že nekaj let zapovrstjo naša šola sodeluje pri državnih projektih Dan slovenske hrane in Tradicionalni slovenski zajtrk. Tretji petek v novembru je dan, ki ga začnemo z zdravim slovenskim zajtrkom. Le-ta vključuje živila lokalne pridelave: domače mleko, črni kruh, pečen v krušni peči, bio jabolka, med in domače maslo. Nato sledijo delavnice, ki se dotikajo področij zdrave prehrane, gibanja, čebelarstva, kmetijstva, krepitve ročnih spretnosti itd.

ŠOLSKA SHEMA Urška Dolgan, organizatorka šolske prehrane Osnovna šola Toma Brejca sodeluje v »Šolski shemi« Evropske unije. Šolska shema je ukrep skupne kmetijske politike in pomeni pomoč za oskrbo s sadjem in z zelenjavo ter mlekom in mlečnimi izdelki v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Učencem brezplačno razdeljujemo dodaten obrok sadja in zelenjave oz. mleka in mlečnih izdelkov (navadni jogurt, kefir, pinjenec, kislo mleko in skuta). Izobražujemo jih o zdravih prehranskih navadah, lokalnih prehranskih verigah, lokalnem kmetovanju in preprečevanju zavržkov hrane. Namen sheme je povečati uživanje sadja in zelenjave ter mleka in mlečnih izdelkov pri otrocih, zmanjšati število otrok s prekomerno telesno težo, zmanjšati tveganja za nastanek bolezni sodobnega časa in izboljšati prehranske navade otrok.

Na začetku šolskega leta smo izvedli šolski natečaj za plakat Šolske sheme. Najizvirnejše so bile učenke Lucija Vehovec, Pia Tušek in Tinkara Zabret.

PLANINSKI KROŽEK Mojca Janžekovič in Franci Mestek, mentorja Na šoli poteka planinski krožek od nekdaj. Že učitelj Miha Babnik je večkrat peljal učence v gore, v večini ob sobotah. Do rednega in bolj organiziranega planinskega krožka je prišlo v šolskem letu 2014/15, ko so se učenci vsak petek, v času predure, srečevali z učiteljico Mojco Janžekovič in se učili planinske vzgoje. Enkrat mesečno so se povzpeli na okoliške hribe. Krajši izleti so bili v popoldanskem času, daljši pa v soboto. Imeli smo težave s stroški prevoza, saj je bilo udeležencev premalo za avtobus in preveč za kombi. Zato smo se povezali s starši, ki so otroke pripeljali do izhodišča in se večinoma tudi sami pridružili izletu. V tem času smo se povezali še s Planinskim društvom Kamnik, ki je dvakrat v letu organiziral izlet za vse kamniške osnovnošolce. Teh izletov se starši niso udeleževali. Podobno je bilo tudi naslednje leto, le da je bilo učencev na tedenskih srečanjih v učilnici veliko več, a žal na izletih še vedno premalo za cel avtobus. V šolskem letu 2016/17 smo se povezali še s planinskim društvom Domžale, katerega Mladinski odsek za vse šole v domžalski občini vsak mesec organizira en izlet. S tem smo rešili težavo s stroški prevozov. Tako že od leta 2016 omogočamo našim učencem, da se vsak mesec udeležijo planinskega izleta in se hkrati učijo planinske tematike. V šolskih letih 2017/18 in 2018/19 je organizacijo in interesno dejavnost prevzel učitelj Franci Mestek.

FRANCE PREŠEREN Poznamo veliko slavnih ljudi, a njega poznamo res prav vsi. Že od malih nog se njegovih pesmi učimo ter se včasih tudi nasmejimo. Vsaka pesnitev svoj čar ima in nas navduši do dna srca. Včasih ta govori o ljudeh, drugič pa spet o čarobnih stvareh. Njegovo življenje nas nauči, da vsi lahko delamo dobre stvari. V času, ko je bil še na svetu, ni razmišljal o slavnem sonetu. Pesnil je, kar je njegova čustva razkrilo, in ne zato, da bi ga s slavo zalilo. Za Slovence je naredil pomembne stvari, zato naj nas spremlja to, kar himna veli. Sara Pirnat, 9. razred

KULTURA JE STIČIŠČE LJUDI

KULTURNA ŠOLA Nika Ftičar Kotnik, koordinatorica projekta Na podlagi udejstvovanj učencev in učiteljev na področju kulture je Osnovna šola Toma Brejca v mesecu juniju leta 2015 tudi uradno postala kulturna šola. Vseslovenski projekt Kulturna šola, ki sicer poteka pod okriljem Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD), je namenjen spodbujanju udejstvovanja slovenskih šolarjev na različnih področjih kulture; krepi in nagovarja nas k delovanju, aktivnosti in kreativnosti na področju gledališča, glasbe, filma, videa, likovne in fotografske dejavnosti, literature, lutk, plesa, folklorne dejavnosti, varovanja kulturne dediščine itd. Šola z raznovrstnim kulturnim življenjem krepi ustvarjalnost, domišljijo, samostojnost in vseživljenjsko učenje, vse to pa so pomembni dejavniki pri širjenju novih obzorij in pomembno prispevajo k vzgajanju otrok v samostojne, empatične in narodno zavedne ljudi. Na naši šoli se je tako v zadnjih letih poleg ur z vsebino s področja kulture v okviru rednega pouka izvajalo tudi veliko tovrstnih interesnih/obšolskih dejavnosti, in sicer glasbenih (mladinski pevski zbor, mlajši in starejši otroški pevski zbor, vokalna tehnika, kljunasta flavta, glasbena delavnica potovanje v tišino, dva šolska muzikla), gledaliških (dramski/gledališki klub), plesnih (plesna delavnica, ustvarjalni gib), literarnih (knjižničarski krožek, bralni klub, pravljični krožek, literarne čajanke, pravljično ustvarjanje, angleški pravljični krožek, slovenska, španska, nemška in angleška bralna značka), likovnih (likovni krožki), aktivnosti s področja varovanja kulturne dediščine (ljudske igre) itd. V raznovrstne dejavnosti s področja kulture je vsako leto vključeno večje število učencev šole, učitelji pa se redno izobražujejo in izpopolnjujejo na področju kulturnega in umetniškega udejstvovanja. Učenci v okviru nekaterih omenjenih vsebin pogosto sodelujejo na revijah, srečanjih, natečajih in tekmovanjih, na katerih dosegajo odlične rezultate, v prostorih šole pa se vsako leto odvija večje število dogodkov s področja kulture, med njimi tudi Območna revija otroških in mladinskih pevskih zborov občin Kamnik in Komenda. V šolskem letu 2017/18 je z delovanjem pričel tudi pevski zbor učiteljic naše šole. Osnovna šola Toma Brejca tako izkazuje, da je udejstvovanje na področju kulture pomembno in uspešno področje, na katerem gradi in bo gradila še naprej.

Ob prejemu naziva na Ljubljanskem gradu, 21. 5. 2015

Šolski muzikal Kresniček, 2017

Območna revija otroških in mladinskih pevskih zborov občin Kamnik in Komenda, april 2018

ZBOROVSKA DEJAVNOST Mateja Kališnik, učiteljica glasbene umetnosti Zborovska dejavnost je v zadnjih desetih letih pustila velik pečat in ustvarila vrsto lepih spominov. Spomnim se prve ure zbora s takratnim petim razredom in prve pesmi Čokolada, ki je mlade pevke in pevce zelo navdušila. Pred enajstimi leti sem namreč nastopila službo učiteljice glasbene umetnosti in preprosto povabilo k zborom je bilo dovolj, da so se oblikovali trije močni zborovski sestavi. Zbori predstavljajo nepogrešljiv del vsake šolske prireditve, vsako leto pa organiziramo tudi dva samostojna koncerta. V decembru nam toplino prazničnih dni pričara božično-novoletni koncert, ob koncu šolskega leta pa se zbori predstavijo in pokažejo svoje delo na letnem koncertu. Vsako leto se zbori udeležijo občinske revije otroških in mladinskih pevskih zborov občin Kamnik in Komenda. Večkrat so se predstavili tako dobro, da so bili predlagani za udeležbo na regijskem tekmovanju. Spomladi leta 2015 sta se starejši otroški pevski zbor in mladinski zbor udeležila regijskega tekmovanja in osvojila zlato in srebrno priznanje ter številne druge nagrade. Starejši otroški zbor si je naslednje leto pridobil izkušnjo državnega tekmovanja, na katerem si je z učiteljico Nastjo Grad »pripel« srebrno priznanje. Delo z zbori je zelo razgibano in raznoliko glede na starost pevcev in pevk. Z najmlajšimi razvijamo pevske glasove večinoma preko pevskih iger, medtem ko s starejšimi vzpostavimo že zelo profesionalen odnos do glasbe in petja. Petje sámo človeku pomaga premagovati težave vsakdana. Ob petju pa se spletejo tudi mnoga močna prijateljstva, ki se vsako leto na pevskem vikendu še poglobijo. Z mladinskim zborom smo se skoraj vsako leto udeležili pevskega vikenda z intenzivno pevsko, umetniško, povezovalno in sprostitveno dejavnostjo. Zadnje leto so se nam pridružile tudi učiteljice, ki so v letu 2017 začele prepevati v novoustanovljenem učiteljskem pevskem zboru naše šole. V mesecu maju 2011 in maju 2012 smo z vsemi zbori posneli dve zgoščenki. Na prvi zgoščenki Rastemo z glasbo najdemo zbrane pesmi za vsak dan, slovenske in tuje zimzelene, pa tudi našo šolsko in EKO himno. Druga zgoščenka Božič po naše ima posnete najlepše božične pesmi, ki smo jim dali popolnoma novo preobleko. V zadnjih letih smo z zbori pripravili tudi dva muzikala, ki sta mladim pevcem in pevkam prinesla novo doživetje igre, kostumov, plesa, scene in seveda petja. Prvi muzikal Kresniček je bil izveden večkrat ob različnih šolskih in izvenšolskih priložnostih, celo na Mednarodni konferenci o kompetencah otrok, ki jo je organizirala naša šola. Drugi muzikal Moje pesmi, moje sanje pa je obogatil božični koncert naše šole, predstavili pa smo ga tudi otrokom sosednje šole. Nekaj deklet vsako leto obiskuje tudi dodatne ure petja, ker želijo svoj pevski glas še dodatno obogatiti in razviti. Pojejo v vokalni skupini, ki se na koncertih predstavi s težjim programom in solističnimi deli. Čutijo globino veselja, ki jim ga prinaša delo s svojim glasom.

LIKOVNA DEJAVNOST Vesna Kropivšek, učiteljica likovne umetnosti V zadnjem desetletju so učenci naše šole izjemno dejavni in uspešni na likovnem področju. Poleg rednih ur likovne umetnosti se učenci predmetne stopnje odločajo tudi za izbirni predmet likovno snovanje, mlajši učenci pa se vsako leto radi vpišejo v interesno dejavnost likovni krožek. V okviru izbirnega predmeta likovno snovanje smo v šolskih letih 2012/13, 2013/14 izvedli Likovni tabor v Fiesi. Učenci so se večkrat udeležili Male Groharjeve kolonije v Škofji Loki, na kateri je bila še posebej uspešna učenka Inja Uršič, ki je bila v šolskem letu 2017/18 prejemnica nagrade. Večkrat so se učenci udeležili tudi mednarodne likovne kolonije Ex tempere, ki jo organizira Osnovna šola Jurija Vege iz Moravč, na kateri je Hana Schlegl v šolskem letu 2011/12 prejela zlato priznanje. Vsako leto vsi učenci naše šole sodelujejo na številnih likovnih natečajih v občinskem, državnem ali mednarodnem merilu in skoraj ni natečaja, na katerem se ne bi mogli pohvaliti z nagrado ali umetnino, ki je bila izbrana za razstavo. Svoja likovna dela učenci redno postavljajo na ogled ostalim učencem, zaposlenim in obiskovalcem šole, saj krasijo svetle dolge hodnike šole. Tekom let so bile organizirane tri tematske razstave, ki so bile odprte za javnost: 

»Štanjel in Piran po naše« 2011 (2012/13),



Moja nova šola (2014/15),



Razstava ob občinskem prazniku ‒ Rudolf Maister skozi oči naših učencev (2014/15).

Ob zaključku šolskega leta 2015/16 sta pod mentorstvom likovnega pedagoga Luke Tratnika samostojno razstavo svojih umetniških del pripravili devetošolki, Tamara Breznik in Tjaša Nemanič. V šolskem letu 2017/18 so učenci na povabilo direktorice Maje Gradišek razstavili svoje likovne izdelke na hodnikih Centra za socialno delo v Kamniku, in tako poskrbeli, da je center še bolj barvit in prijazen za obiskovalce. V sklopu mednarodnega Erasmus+ projekta Through artistic abilities to developed basic (2016/17, 2017/18) je na šoli deloval tudi Likovni klub, v katerem so sodelovali likovno nadarjeni učenci. Likovni klub je skrbel za izdelavo scenografije in kostumov za gledališke igre, ki smo jih na šoli uprizorili v okviru omenjenega projekta. V tem času smo organizirali dva mednarodna likovna natečaja (Moj kraj in Zimska pravljica), v katerih so poleg slovenskih učencev sodelovali še učenci partnerskih šol iz tujine in drugih evropskih držav. Učenci, ki jim je likovno izražanje blizu, vedno radi sodelujejo pri različnih šolskih projektih – skupaj izdelamo dekoracijo za šolske hodnike na temo letnih časov oz. praznikov, »ponudimo roko« pri oblikovanju scenografije in kostumografije za šolske prireditve, lani pa smo se lotili tudi likovne podobe šolskega igrišča in na asfaltirani del narisali igralna polja različnih iger, ki bodo krajšale čas učencem v času podaljšanega bivanja.

V vseh teh letih sem z veseljem spremljala in spodbujala likovno ustvarjanje naših učencev, ki me vedno znova razveseljujejo s svojim umetniškim talentom. Tudi v prihodnjih letih si želim tako ustvarjalno udejstvovanje na šoli in izven nje.

ŠOLSKA KNJIŽNICA Marta Grkman Repolusk, šolska knjižničarka Knjižnica je prostor, kjer lahko med listi knjig uzremo vso človeško učenost, kjer se lahko zatopimo v stare zapise ali še tople knjige, pravkar prispele iz tiskarne, tu se predamo branju, ki nas objame, popolnoma ohromi vse čute, obstaja le neskončna predanosti zgodbi, pesmi … Šolske knjižnice so oaze miru – to so zatočišča za vse knjižne molje, za ljubitelje svetovnega spleta, tu preprosto lahko spijemo skodelico čaja in se odmaknemo v mislih daleč proč … O naši knjižnici bi težko trdili, da je oaza miru, prej mravljišče osnovnošolcev, kjer si vsak poišče svoj košček.

KNJIŽNICA NEKOČ Naša šola ima najdaljšo tradicijo šolske knjižnice v Kamniku, kar je povezano s starostjo naše šole in tudi same stavbe. V začetku delovanja je izposoja potekala v prostorih, kjer je danes spominska soba, pravzaprav ni več, ker smo prostor zaradi pomanjkanja učilnic namenili specialnim pedagogom in logopedinji.

Gradivo, ki si ga je bilo mogoče izposoditi, ni bilo v prostem pristopu, zato ti je ponavadi »izposojevalec« po svoji presoji ponudil knjigo v branje. V letih mojega osnovnošolskega šolanja (1972–1980) na šolah še ni bilo zaposlenih šolskih knjižničarjev, to zadolžitev je dobil nekdo od zaposlenih. Po letu 1980 se je stanje v šolskih knjižnicah začelo spreminjati: šole so knjižnice selile v primernejše prostore, zaposlile so prve šolske knjižničarje. Učencem se je odprl nov svet – prosti pristop je omogočal izbiro knjig po meri otrok, knjižno gradivo je bilo razvrščeno glede na starost otrok, strokovne knjige, ki so jih pri delu uporabljali učitelji, pa so bile vodene v t. i. »učiteljski knjižnici«. Revolucija v šolski knjižnici (leta 1990) se je začela odvijati z uvedbo računalniškega programa Šolska knjižnica, s čimer se je knjižnično gradivo na novo vrednotilo: UDK sistem je omogočal razvrstitev strokovne literature, prav tako tudi leposlovja, v knjižnici je zavladal red. Knjižničarka Breda Hočevar, ki je postavila temelje knjižnice v naši šoli, tako pri postavitvi kot tudi pri oblikovanju gradiva, je v šolskem letu 1992/93 zapustila to delovno mesto in se posvetila poučevanju angleškega jezika.

Od jeseni 1992 pa do danes se je v šolski knjižnici dogajalo mnogo reči: dvoizmenski pouk je zahteval ustrezen urnik izposoje, da se niso povsem mešali prvošolčki, ki so končevali pouk in »popoldanci« vseh starosti, ki so ga začenjali. Pereč problem v vseh teh letih je bil premajhen prostor: nekaj več kot 40 m 2 je bilo namenjenih policam, izposojevalnemu pultu, čitalniškemu prostoru, torbam, oblačilom … Poleg premajhnega prostora, ki ni ustrezal normativom in standardom, pa je mene najbolj motil dostop do knjižnice, ki je bil možen le z dvorišča šole. Med odmori je bilo nemogoče obiskati knjižnico, številčnost izposoje pa je krojilo tudi vreme. Velika želja se je učencem in meni izpolnila v šolskem letu 2006/07 z razširitvijo knjižnice v učilnico poleg starih knjižničnih prostorov. Učencem je bil s tem omogočen dostop v knjižnico pred poukom, med odmori, v prostih urah – v copatih! Izposoja se je povečala skoraj desetkrat, knjižnica ni bila več oaza miru, temveč živahno mravljišče mladih bralcev …

Kaj vse se je dogajalo v knjižnici v zadnjih tridesetih letih? Poleg dnevne izposoje, obdelave gradiva, pomoči pri izboru knjig za »domače branje, organizacije gibanja Bralna značka sem več let vodila pravljični krožek, etnološki krožek, knjižničarski krožek, pripravila nešteto knjižnih ugank in kvizov, razpisala mnogo literarnih natečajev … Mnogo poti do mladih bralcev smo iskali in splačalo se je. Menim, da se ne motim, ko trdim, da naši učenci čutijo knjižnico kot svojo, kot del njihovega šolanja.

PREPLET KNJIŽNICE Z ŽIVLJENJEM UČENCEV V popoldanskih urah se je knjižnica 16 let spreminjala v ustvarjalnico. Na teh uricah so nastale prelestno lepe svilene rute, dišeči šopki iz suhega cvetja, plavajoče svečke, svetilke, leseni obešalniki, punčke iz slanega testa, pisanice, voščilnice, nakit iz perlic in fimo mase, presenečanja ob dnevu zaljubljencev … Še posebej smo ponosni na izdelke, ki so nastali na kaligrafskem tečaju. Domiselnost učencev je brezmejna! Naši učenci so sodelovali pri projektu e-Schola Zavoda za šolstvo in MZŠŠ, ki se je preimenoval v Pomladni dan, predvsem na literarnem natečaju, katerega koordinatorica sem bila. Dosegli so zavidljive uspehe (2. in 3. mesto), na katere so bili upravičeno ponosni. Knjižne čajanke smo poimenovali naša prednovoletna srečanja, na katerih so nas učenci z glasbenimi recitali popeljali v novo leto. Vedno smo nagradili tudi najboljša literarna dela razpisanih natečajev, ki so jih izbrale komisije v sestavi učiteljev in učencev. V zadnjem času knjižne čajanke posvetimo posameznim knjižnim delom in pogovor se suče o naših vtisih, občutkih … seveda ob skodelici čaja! Prav posebna doživetja pa so decembrska jutra, saj prav vsak oddelek skupaj z učiteljem obišče knjižnico in ob skodelici čaja in piškotov prisluhne zgodbi. Knjižno-prodajni sejem je na naši šoli pod vodstvom knjižničarskega krožka potekal 12 let. Založbe so nam pri tem velikodušno pomagale, saj so bile cene knjig mnogo nižje kot v knjigarnah. Nova zakonodaja je knjižne sejme v tej obliki ukinila. V preddverju »stare knjižnice v stari šoli«, tik ob šolski kuhinji, so potekale prikupne prireditve, kjer so se prepletle poti vseh: učencev (tistih najmlajših z najstarejšimi, ki so dejavno sodelovali), staršev in učiteljev, ki so se potrudili, da je bilo vedno luštno:

ČAROVNIŠKI VEČER – zadnji večer pred novembrskimi počitnicami se je knjižnica prav čarovniško preoblekla: v soju sveč, ki so gorele v bučah in varnem zavetju netopirjev, so male čarovničke in čarovnički na metlah prijahali v šolsko knjižnico, prisluhnili strašnim zgodbicam, grizljali bučna semena, se sladkali s »pajkovo mrežo« ter napitkom, ki je odganjal »testno mrzlico«. Ni manjkal niti vroč kostanj, pričarali pa smo tudi mnogo nagrad: za najzgodbice, za najmetle, za najklobuke …

PIKINO POPOLDNE je prav poseben dogodek, ki smo ga prvič pripravili ob 100. letnici rojstva pisateljice Astrid Lindgren (2007). Otroci ob tej priložnosti sami pečejo palačinke, izdelujejo zapestnice dobre volje, se nalivajo z malinovcem, bašejo z bomboni, izdelujejo male Pikice (priponke), sodelujejo pri karaokah in srečelovu ter prisluhnejo dramski skupinici, ki je pred leti briljantno odigrala odlomek iz knjige Pika Nogavička. In seveda, Pika vedno nagradi veliko otrok, še posebej tiste, ki so ji na to popoldne zelo podobni in ji pomagajo pri slovnici, kjer je bolj šibka: »DRUH LET SE SPET VIDMO! A PROU?« pravi Pika.

VILINSKO IN GUSARSKO POPOLDNE sta le enkrat popestrila čas naših otrok in morda je spet čas, da nas na dvorišču šole pozdravijo gusarske veščine v obliki zabavnih tekmovanj: iskanje zlate kepe s čajno žličko v vedru mivke, poskoki s kolebnico, izdelava ladjice in njena pot po umetnem jezercu v otroški kadi, potrebno bo najti tudi ustrezno pot v zakonodajni mreži in za tisto popoldne nekako legalizirati okrepčevalnico s hitro, pa vendar zdravo morsko prehrano. In da ne bo zamere pri deklicah: tudi vilinska bitja bodo kmalu obiskala našo šolo, vilinski prah se že melje.

Ob večerih je naša knjižnica gostila tudi starše naših otrok. Povabili smo jih na večer ljubezenske poezije z Zvezdano Majhen, na katerem so nekateri celo odpotovali med zvezde; v izobraževalnih večerih smo se s sirarko Ireno Orešnik pomudili pri njeni knjigi Obožujem sir – poučili smo se o naših in svetovnih sirih in večer zaključili z oživljenimi brbončicami, saj so bili siri in jedi, oplemenitene z njimi, del kulinaričnega večernega popotovanja. Naši gosti so bili tudi Maja Žvanut in Ivan Stopar, oba umetnostna zgodovinarja, ter urednici založbe Viharnik, Metka in Urška Pipan, ki sta izdali njune knjige in s tem ohranili košček slovenske zgodovine. Večeri so ostali v živem spominu, saj smo oživili vse čute: prisluhnili smo Maticu Smolnikarju, ki nas je rahlo božal z glasbenimi utrinki 17. stoletja, dišalo je po tulipanih, ki so bili modna muha evropske floristike tistega časa, na mizah pa so se bohotila prepeličja jajčka in divjačina, statusni simbol gospode omenjenega časa. Nepozaben je bil tudi večer s pisateljico Bredo Smolnikar, ki je z nami delila svojo življenjsko zgodbo, v kateri je slednjič zmagala umetnost s pomočjo razuma naših in tujih sodnih mlinov. Šolska knjižnica je zadnjih deset let gostila tudi pisateljice in pisatelje otroške in mladinske literature svetovnega slovesa. V sodelovanju z založbo Miš so bili naši gostje: novozelandski pisatelj David Hill (2009) ter nizozemski pisateljici Joke van Leuwen (2012) in Marjolijn Hof (2017). V sklopu festivala Bralnice pod slamnikom, ki letos poteka že 9. leto, smo sodelovali na likovnem in literarnem natečaju, kjer so bili naši učenci vsa leta dobitniki prestižnih nagrad. V zadnjem desetletju smo s pomočjo članov knjižničarskega krožka in slovenskimi pripovedovalci pripravili štiri pravljične večere, ki prav nič ne zaostajajo za večeri na pripovedovalskem festivalu v Cankarjevem domu v Ljubljani. Naši gostje so bili: Marko Prezelj, Irena Orešnik, Nina Karla Osredkar, Jože Semprimožnik, Marko Petejan, Breda Smolnikar, Matic Maček, Ivanka Učakar, Tilka Jamnik, Jana Prezelj, otroci družine Ivanjko Kovačič, Jože Urbanija, Zdenka Gajser, Ciril Horjak, Goran Završnik, Rok Kosec, Špela Frlic, Katja Preša, Breda Podbrežnik, Jože Prezelj, Ljuben Dimkaroski, Matic Smolnikar, Ljuba Lajmiš, Katarina Nahtigal in Neža Grkman. 85

Februar 2014, teden po zimskih počitnicah, pa je bil za nas prelomni čas, saj smo se preselili v obnovljene prostore naše »75-letne dame«. (V času gradnje je našo knjižnico prijazno gostila Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik, kajti direktorica knjižnice Breda Podbrežnik je znala je prisluhnila naši stiski in v njeni dvorani smo preživeli leto in pol.) Knjižnica je svoj dom dobila v preddverju nebes – v tretjem nadstropju naše svetle in prelestno lepe šole. Med nove stene smo morali naseliti duh knjižnih svetov in predati knjižnico otrokom: zaživele so noči branja, v katerih so učenci, ki so si vstopnico prislužili z branjem izbrane knjige, pozno popoldne in noč preživeli v družbi pisane in govorjene besede, poezije, umetnikov, ustvarjalnih trenutkov, ognja, svežih koktajlov in neskončnih pogovorov o zgodbah – tistih iz knjig in tistih iz njihovega življenja.

Petkovi popoldnevi se v knjižnici že peto leto potapljajo v glasno branje knjige, ob katerem nikakor ne sme manjkati čaj in pregrešni prigrizki. Neskončni pogovori o dojemanju literarnih zapisov bogatijo naše razumevanje in videnje sveta in so darilo meni in učencem. Vezi, ki se spletejo na srečanjih bralnega kluba, pa držijo še dolgo po zadnjem srečanju … V letu 2017/18 je v naši občini pod vodstvom Knjižnice Franceta Balantiča zaživel projekt Branje je iskanje, ki smo se mu pridružile vse šolske knjižnice kamniške občine in sosednje Komende. Uvodni dogodek se je na dan pismenosti, 8. septembra 2018, zgodil pri nas: člani bralnega kluba in knjižničarskega krožka smo s pomočjo in podporo ravnateljice in učiteljev v duhu Pike Nogavičke podali roko in srce knjigi, ki združuje svetove, družine, budi prijateljstva, tolaži, bodri, opogumlja, mehča in objema. Njeno veličanstvo knjiga pa ima prvo besedo tudi pri gibanju Bralna značka, katerega mentorica sem že skoraj 30 let. Druženje z zlatimi bralnimi značkarji je svojevrstno doživetje, poslastica, ki zadnja leta poteka v knjižnici. Tudi naša šolska projekta Rad berem (za prvošolčke) in Branje je potovanje (za vse učence) iščeta poti do mladih bralcev. Zapisi naših najmlajših v popotnem dnevniku, ki spremlja knjigo in plišastega junaka knjige, so iskrivi, božajoči in neskončno lepi. Vsekakor me opogumljajo in prigovarjajo, da si vedno izmislim še kaj novega. Vsa ta druženja s knjigo in odprtim srcem pa naše bralce vsako drugo leto odpeljejo na literarno ekskurzijo: čarobne Benetke in veličasten Dunaj smo si že ogledali, mnoga mesta pa še čakajo na naš obisk.

V vseh teh (skoraj) tridesetih letih, ki so minila kot trenutek, se je odvilo mnogo reči. Kljub natančnemu pregledu se je v zapisu najbrž kaj izmuznilo … Pri trenutnem programskem prehodu na sistem Cobiss, ki bo zaživel v sleherni slovenski knjižnici, pa je meni največji izziv prav stik z mladimi bralci, ki ga ob prenosu 20.000 enot gradiva (ki nam vzame res veliko časa), ne smemo izgubiti. In zato so jutra v knjižnici še vedno živahna, vsa ponavljanja pred testi še vedno glasna, pisanja domačih nalog rahlo motena s pogovori vseh obiskovalcev knjižnice … Kupi knjig, ki čakajo na nove etikete, na morebitno podaljšanje življenja z lepilnimi trakovi, na nov vpis v nov sistem, prekrivajo naš izposojevalni pult. Na njem so družabne igre, pa novi prevodi pravil, ki so jih velikodušno pripravili učenci, v bližini brnijo računalniki, pred njimi pa učenci, ki jih je v času odmora pogoltnil svet računalniških igric. Pred pultom se vije dolga vrsta prvošolčkov, ki si dnevno izposoja knjige – nekateri zorijo v strastne bralce, nekateri pa so čudoviti sprehajalci knjig, ki so na dobri poti, da se nekoč podajo med platnice, kot se je to zgodilo goski Petuniji … Za pultom je poleg mene še vsaj pet starejših izposojevalcev, ki malce motijo drug drugega, a kljub vsemu pomagajo pri izposoji. Meni je v družbi mladih neskončno lepo. Vstopam v zadnjo četrtino svojega poklicnega življenja in iskreno upam, da mi bo tudi v tem obdobju uspelo pustiti »knjižnično« (pa morda še kakšno) sled v vseh učencih naše šole, da bodo vsi začutili, da je knjižnica njihov prostor, da stene oživijo z njihovimi sanjami.

SONČNICA NA RAMO NAŠE KNJIŽNIČARKE MARTE GRKMAN REPOLUSK Nagrada »sončnica na rami« za spodbujanje veselja do branja, ki jo razpisuje KUD Sodobnost International, je šla leta 2016 v roke naši knjižničarki Marti Grkman Repolusk. Strokovno žirijo je prepričala s svojim inovativnim programom, obogatenim s številnimi izvirnimi in premišljenimi dejavnostmi in projekti, preko katerih v skrivnostni svet zgodb, rim in ilustracij ne vabi le otrok in mladostnikov, temveč tudi njihove starše in zaposlene na šoli. Strokovna žirija v sestavi dr. Milena Mileva Blažić (predsednica), Jana Bauer in dr. Marijanca Ajša Vižintin je razglasitev zmagovalke utemeljila z besedami: »Marta Grkman Repolusk je zaposlena kot knjižničarka na Osnovni šoli Toma Brejca v Kamniku. Na razpis jo je prijavila kamniška knjižnica Franceta Balantiča, kajti val navdušenja nad branjem, ki se širi iz šolske knjižnice, pljuska tudi v njihovo ustanovo. Številni izvirni, samosvoji, kakovostni, premišljeno zasnovani projekti v šolsko knjižnico, predvsem pa k branju dobre literature privabljajo ne le učence, pač pa tudi učitelje in starše. Branje na OŠ Toma Brejca postaja način življenja. Repertoar dogodkov, ki jih vodi Marta Grkman Repolusk, pa ni zasnovan le na inovativnosti in širini, temveč je premišljen tudi po strokovni plati glede na ciljne skupine, motivacijske in doživljajske elemente, s smernicami za spodbujanje bralne pismenosti. K branju usmerjena vzgoja se začne že med prvošolci ter traja celotno devetletko. Branje je najbolj problematično v tretji triadi, takrat dosega največji upad, toda tudi ta trend je mogoče obrniti z zanimivimi dogodki, ki so skrbno domišljeni po vsebinski, pedagoški in estetski plati.

Ob pomoči učencev iz knjižničarskega krožka Marta Grkman Repolusk organizira tudi Pripovedovalski večer – takrat znani pripovedovalci, varuhi dobrih zgodb, podarijo svojo zgodbo. Večer je namenjen zaposlenim na šoli in staršem v spodbudo, da delijo zgodbe naprej. Učenci na OŠ Toma Brejca rastejo s knjigami, udeležujejo se mnogih natečajev in so na njih tudi uspešni, knjižnica je zanje prostor topline, varnosti in zavetja. Nagrajenka nam je zaupala, da je vse to mogoče tudi zaradi moralne in finančne podpore vodstva šole. To je v današnjih časih, ko na nekaterih šolah za več let zmanjka denarja za šolsko knjižnico, še toliko bolj pohvalno. Ob bogati beri dejavnosti, so zapisali v kamniški knjižnici Franceta Balantiča, Marta Grkman Repolusk bogati še lokalno skupnost. Skupaj s knjižnico predlagateljico je pripravila otroške delavnice, predstavitve knjig, skupaj z drugimi društvi sodeluje na Dnevih narodnih noš, Kamfestu, Srednjeveških dnevih. S svojo prepoznavnostjo je postala zagovornik branja in vzor za življenje za knjigo in ob knjigi.«

Povzeto po https://www.kamnik.info/soncnica-na-ramo-marte-grkman-repolusk/.

Å IRIMO SI OBZORJA IZVEN MEJA SLOVENIJE

EKSKURZIJE NA POVABILO EVROPSKIH POSLANCEV Breda Banovšek Na povabilo evropskih poslancev si je nekaj učencev naše šole ter treh drugih šol (OŠ Šmartno v Tuhinju, OŠ Dragomelj in OŠ Stranje) v preteklih letih lahko ogledalo Evropska parlamenta v Strasbourgu in Bruslju. Spomladi 2013 so se na povabilo evropske poslanke dr. Romane Jordan podali na 750 km dolgo pot proti Strasbourgu, novembra 2013 pa so prav tako na povabilo dr. Romane Jordan obiskali Bruselj, kjer so si ogledali Evropski parlament ter sodelovali pri otvoritvi razstave Barve Zagorja. Leta 2015 so učenci na povabilo poslanca dr. Igorja Šoltesa spoznali vsakdanjik evropskih poslancev ter dobili odgovore na nekaj bolj pomembnih vprašanj, ki zadevajo Evropo. Po sprejemu v parlamentu smo se sprehodili po Bruslju, kjer smo si ogledali nekaj večjih znamenitosti, vključno z Atomiumom. Po odhodu iz Bruslja je sledil še postanek na Nizozemskem, kjer so se učenci sprehodili med mlini na veter, spoznali so tradicionalni postopek izdelave lesenih cokel ter si ogledali Amsterdam z vožnjo po kanalih ter si spočili oči na tržnici tulipanov. Leta 2017 je nekaj devetošolcev odšlo na izlet v Bruselj na povabilo poslanke Romane Tomc. Sprejem v Evropskem parlamentu se je začel s kratko predstavitvijo delovanja Evropskega parlamenta, nato pa nas je obiskala še poslanka gospa Romana Tomc, ki je preko zanimive debate razložila delovanje poslancev in Evropskega parlamenta. Učenci so si prav tako ogledali Atomimum ter se sprehodili po bruseljskih ulicah. Med ogledom so imeli tudi nekaj časa, da so se posladkali z znamenitimi belgijskimi vaflji; okrašenimi s sadjem in smetano ter oblitimi s karamelo, Nutello … ter si ogledovali lično urejene izložbe. Na poti domov smo se ustavili v sončnem nemškem mestu Köln. Med sprehodom po mestu smo uživali v odsevu uličnih umetnikov in soju komaj vidnih izložbenih luči.

IZBIRNE EKSKURZIJE V NEMŠKO GOVOREČE DEŽELE Breda Banovšek Ideja, da bi učenci, ki obiskujejo izbirni predmet nemščina, pridobljeno znanje uporabili v vsakdanjih situacijah ter spoznali kulturo nemško govorečih dežel, se je prvič realizirala v šolskem letu 2010/11, ko je takratni učitelj nemščine Peter Zupan samoiniciativno organiziral ekskurzijo v Celovec. Med ogledom mestnih znamenitosti so učenci »strli nemalo jezikovnih orehov«, ki jih je učitelj pripravil v obliki delovnih listov. V naslednjih dveh šolskih letih sta sledili ekskurziji v Gradec, kamor so se odpravili z vlakom. Vožnja je bila še posebej zanimiva izkušnja, saj so med njo utrjevali potrebno besedišče in pripravili skoraj celoten izlet. Ekskurzijo v Celovec so ponovili še leta 2014, takrat že v sodelovanju z drugimi šolami v okviru projekta Uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega predmeta v OŠ. V sklopu občinskega aktiva nemcistov pa od leta 2015 potekajo skupne ekskurzije v nemško govoreče države za učence 6. in 9. razredov, ki obiskujejo izbirni predmet nemščina. Učenci, ki obiskujejo izbirni predmet nemščina v 6. razredu, so se leta 2017 prvič odpravili v čokoladnico Zotter ter si ogledali mesto Gradec. Prav tako se je na to pot v lanskem šolskem letu podala nova generacija šestošolcev. V soboto, 14. 4. 2018, je bil zelo prijeten spomladanski dan, saj smo odšli v Avstrijo. Tam smo obiskali znano čokoladnico Zotter in mesto Graz. Z nami so prišli tudi učenci, ki hodijo na pouk nemščine in obiskujejo 6 razred. Bili so učenci iz OŠ Marije Vere, OŠ Frana Alberhta, OŠ Šmartno v Tuhinju ter OŠ Stranje. Zgodaj zjutraj smo se z avtobusom odpeljali v Avstrijo. Najprej smo se napotili v čokoladnico Zotter. Tam smo se napotili v kinodvorano ter si ogledali kratek film o Zottru in kakavu. Po filmčku je sledila cela ura okušanja čokolad različnih okusov. Seveda smo si zapisali tudi imena čokolad, ki so nam bile všeč. Čas za okušanje je minil in kupili smo čokolade, ki so nam bile všeč. Nato smo se odpeljali v Graz, kjer smo pomalicali, kasneje pa nas je vodič vodil po mestu. Najprej smo šli do katedrale, kjer nam je vodič pokazal njeno notranjost. Prehodili smo pot do znane zgradbe Vesoljček in prečkali most, poimenovan Školjka. Kasneje smo se usedli na vzpenjačo in se povzpeli na utrdbo. Od tam smo občudovali razgled in lizali sladoled. Odpravili smo se nazaj na avtobus, vmes pa smo se pod urnim stolpom ustavili za skupinsko fotografijo. Prispeli smo do avtobusa, ki nas je odpeljal nazaj v Kamnik. Vsi smo uživali tisti dan in upam, da bodo kaj podobnega lahko doživele tudi naslednje generacije.

Shreeya Griprasad, 6. razred, šol. l. 2017/18

Učenci, ki obiskujejo nemščino v 9. razredu, pa so obiskali že več različnih delov nemško govorečih dežel. Leta 2015 so se osmošolci in devetošolci odpravili v Avstrijo, kjer so si ogledali hišo eksperimentov, se povzpeli na Pyramidenkogel ter si ogledali mesto Beljak. Naslednje leto so se odpravili v rudnik soli Hallein ter si ogledali mesto Salzburg. Leta 2017 ter prav tako letos so se odpravili na Orlovo gnezdo, v rudnik soli Berchtesgaden ter se spočili pri Kraljevem jezeru.

V soboto, 6. 10. 2018, smo se učenci 9. razreda, ki obiskujemo nemščino, odpravili na Orlovo gnezdo, kjer smo si ogledali Hitlerjevo rezidenco in uživali v razgledu. Za tem smo si ogledali rudnik soli Berchtesgaden. Oblečeni v rudarske obleke smo se spustili več sto metrov pod zemljo, kjer smo spoznali različne načine pridobivanja soli. Sledil je še ogled Kraljevega jezera, ki se zelenkasto lesketa med bavarskimi gorami. Med izletom smo imeli priložnost, da uporabimo znanje nemškega jezika, kar pa smo dobro izkoristili.

Lan Kočan, 9. razred 94

IZBIRNE EKSKURZIJE V ŠPANSKO GOVOREČE DEŽELE Breda Hočevar Na naši šoli si lahko učenci za izbirni predmet izberejo tudi španski jezik. Da bi usvojeno jezikovno znanje uporabili tudi v praksi, sem na pobudo učencev v šolskem letu 2011/12 izpeljala ekskurzijo v Barcelono. Organizacijo je prevzel eden od staršev, ki vodi potovalno agencijo. Ponudil nam je izredno poučen, zanimiv in strokoven program. Sprejela sem izredno odgovorno spremstvo za 11 učencev, vodenje je izpeljala, informacij polna, vodnica Urška. Štiridnevno potovanje se je začelo z letom Brnik– Barcelona. Z najetim avtobusom smo si najprej na čarobni gori v bližini Barcelone ogledali samostan Montserrat. Sledil je krožni ogled mesta z obveznim postankom pri nogometnem igrišču Camp Nou. Drugi dan smo se sprehajali po parku Guell, ki so ga zgradili po načrtih znanega arhitekta Gaudija. Kasneje smo si ogledali zunanjost in notranjost njegove nedokončane katedrale Sagrada Familia.

Tretji dan smo se z vlakom odpeljali v Figueres, rojstni kraj znamenitega slikarja Salvadorja Dalija, in si ogledali njegov muzej. Zadnji dan smo se sprehodili po glavni ulici Rambla, šli mimo spomenika Krištofa Kolumba, si ogledali čudovit akvarij in opravili manjše nakupe v trgovini Desigual. Polni nepozabnih vtisov in malce utrujeni smo se v večernih urah vrnili domov.

V letu 2015 se je naša šola povezala z Osnovno šolo Naklo ter v okviru izbirnega predmeta španščina ponovno organizirala ekskurzijo v špansko prestolnico Barcelono. Tokrat so se tja odpravili z avtobusom, v spremstvu učiteljice angleščine in nemščine Brede Banovšek. 95

PROJEKTA ERASMUS+ Mojca Janžekovič in Iztok Škof, koordinatorja projektov Med leti 2016 in 2018 smo se na Osnovni šoli Toma Brejca priključili dvema mednarodnima Erasmus+ projektoma, Razvijanje osnovnih spretnosti preko umetniških zmožnosti (Through artistic abilities to developed basic skills) ter Digital Green. Oba je sofinanciral program Evropske unije Erasmus+, ki podpira mednarodne aktivnosti med šolami različnih držav z vključevanjem mobilnosti učencev in učiteljev. Namen projekta Through artistic abilities to developed basic skills je bil razviti osnovne veščine učencev preko multidisciplinarnih in meddiscplinarnih metod, v katere so bile vključene umetnostne sposobnosti učencev in njihove naravne potrebe po znanju, interakciji in zabavi. Raziskovali smo vpliv naših nacionalnih kultur na proces učenja ter se srečali s pomenom regionalne kulture, dediščine in tradicij, ki so se razvile v našem okolju. Svoja spoznanja smo udejanjili na mednarodnih umetniških delavnicah ter jih predstavljali v obliki javnih dogodkov na šoli (razstave, gledališke uprizoritve, večer branja …). Motivirali smo učence z različnimi ozadji in tiste, ki so družbeno izločeni, da so se izpopolnili v angleščini in nemščini. Preko spletne in osebne korespondence in sodelovanja na mednarodnih delavnicah so učitelji in učenci razvili jezikovne spretnosti, IKT-kompetence, kreativnost ter odgovornost pri načrtovanju, organiziranju in predstavljanju dosežkov.

Učenci in učitelji so se udeležili štirih mednarodnih delavnic, ki so potekale v tujih jezikih (angleščina, hrvaščina). V Grčiji (Shimatari) so se udeležili delavnice "Dramske in antične grške gledališke delavnice z elementi glasbe in umetnosti", na Hrvaškem (Darda) delavnice "Hrvaška umetnost − kip slame, drama in plesne delavnice različnih narodov" ter na Poljskem (Rozogi) delavnice "Lokalna ljudska umetnost, stand up drama, obrt, petje in plesne delavnice". V Sloveniji smo oktobra 2017 gostili 24 učencev in 10 učiteljev iz tujine na delavnici "Lokalna umetnost na prostem, folklorne in matematične dramske delavnice", kjer so učenci predstavili izvirno doživljajsko igro z elementi improvizacije, z naslovom Escape school.

V času izmenjave v Kamniku smo organizirali Mednarodno konferenco o kompetencah učencev. Namen konference je bil pridobiti čim bolj pestro paleto dobrih praks na področju spodbujanja in nadgrajevanja otrokovih kompetenc, ki se uporabljajo tako v tujih kot slovenskih vzgojno-izobraževalnih zavodih, in so se izkazale za uspešne. »Digitalno zeleni« (ang. Digital Green) je projekt, ki je učence iz Bolgarije, Portugalske, Romunije, Slovenije, Španije in Turčije usmerjal k raziskovanju in medsebojnem osveščanju o lokalni problematiki energije, okolja in trajnostnega razvoja v povezavi z razvijanjem IKT-veščin. V projektu so sodelovali učenci 7.−9. razreda, ki so svoje ugotovitve na poučen in zabaven način predstavili z izdelavo aplikacij za mobilne naprave, kar so dodatno podkrepili z uporabo QR kod in s t. i. nadgrajeno resničnostjo. Svoje končne izdelke so delili tudi s svetovno javnostjo, saj so aplikacije sodelujočih učencev dostopne v Google App Store. Jeseni 2016 smo se vodje projekta udeležili mednarodnega delovnega srečanja koordinatorjev v Romuniji, na katerem smo pripravili načrt dela za naslednji dve leti. Po vrnitvi smo polni energije začeli z delom. Veliko učencev se je odločilo za sodelovanje v projektu. Tedensko so se dobivali v delovnih skupinah. Seznanili so se s temo projekta in začeli v skupinah po štiri raziskovati svojo temo. Šolski koordinatorji smo se na mednarodni izmenjavi v januarju 2017 izobrazili o izdelavi aplikacij in osvojeno znanje nato prenesli na delovne skupine učencev, ki so izdelale aplikacije. Zmagovalna skupina štirih učencev je s tem dobila možnost izmenjave v Španiji (april 2017). Pred mednarodno izmenjavo so raziskali, kam potujejo, ter izdelali AR (aplikacijo navidezne resničnosti), ki so jo uporabljali na terenu.

Novembra 2017 je sledila izmenjava v Sloveniji. S širšo ekipo učiteljev smo pripravili aktivnosti za čas izmenjave v Kamniku, v sklopu katerih smo organizirali delavnice in izlete, preko le-teh so gostje spoznali več zanimivosti o okoljski trajnosti.

100

Po uspešni izmenjavi smo z aktivnostmi projekta nadaljevali. Učenci so začeli z izdelavo svoje druge aplikacije, ki je bila vstopnica za drugo izmenjavo v Bolgariji, kamor so se odpravili maja 2018. Junija 2018 smo projekt sklenili s srečanjem sodelujočih učiteljev v Turčiji, ki je bilo namenjeno zaključnemu poročilu.

101

Projekta sta s svojimi dodatnimi izvenšolskimi aktivnostmi in mednarodnimi delavnicami doprinesla dodano vrednost šolskemu programu. V šolsko življenje so bili vključeni tudi starši in širša lokalna skupnost. Brez podpore staršev, ki so prijazno gostili naše goste ter jim po svojih najboljših močeh skušali prikazati slovenke navade in tradicijo, izmenjavi v Kamniku ne bi bili tako uspešni. Omenjene družine so se povezale z gostujočimi učenci in njihovimi družinami na daljavo in tako spletle močne prijateljske vezi. V času mednarodnih delavnic so učenci nedvomno napredovali v svojih komunikacijskih spretnostih v tujih jezikih, izboljšali so obstoječe socialne kompetence, razvijali IKT-veščine, vodstvene sposobnosti, sodelovalne veščine ter odgovornost za svoje lastno učenje in delo. Projekta sta prinesla tudi nove priložnosti za vse sodelujoče učitelje, kot so nadaljnje sodelovanje v eTwinningu, morebiten začetek novega projekta Erasmus+, trajnostne spremembe in napredek v življenju udeležencev, vključujoč nove izkušnje, ideje, metode in oblike, ki jih bodo z mednarodnih delavnic vključili v svoje pedagoške prakse.

102

POHVALA Vsak človek je kdaj vreden pohvale, čeprav nepotrebne, čeprav čisto male. Odlična navada je pohvala, pomembna je tudi iskrena zahvala. Pohvalite svoje prijatelje, da počutje njihovo izboljša se. Kdor vse samo kritizira, ga ustavi lahko še tako majhna ovira. Saj kdor druge hvali, jim s tem nasmeh na obraz postavi.

Manca Pipan, Lara Selan, Tiana Stanković, Tim Thuma, Maša Zemljič; 9. razred

GRADIMO ODNOSE

S SKUPNIMI MOČMI SO KORAKI V ŽIVLJENJU SAMOZAVESTNEJŠI IN TLAKOVANI S SANJAMI Aktiv strokovnih delavk za dodatno strokovno pomoč Na Osnovni šoli Toma Brejca deluje aktiv strokovnih sodelavk za dodatno strokovno pomoč, ki ga sestavljamo specialne pedagoginje, socialna pedagoginja in psihologinja. Naše delo obsega: pomoč učencem z učnimi in čustvenovedenjskimi težavami, vodenje čarobne pravljice, izvajanje naravoslovnih dni, predavanja za starše in svetovalno pomoč za učence ter njihove starše.

POMOČ UČENCEM Z UČNIMI IN ČUSTVENO-VEDENJSKIMI TEŽAVAMI Temelj vsake pomoči je zgodnje odkrivanje in prepoznavanje težav na različnih področjih. V sodelovanju z učitelji se trudimo, da bi težave pravočasno odkrili in jih ovrednotili ter pri nadaljnjem delu načrtovali ustrezno pomoč. Z metodami in s strategijami lahko otroke naučimo, da bolje obvladujejo šibkejša področja, hkrati pa krepijo svoja močna področja, kar jim omogoči, da šola zanje postane spodbudno okolje in ne stresna obremenitev. Glede na prepoznane primanjkljaje starše usmerimo k nadaljnjim postopkom. Če so primanjkljaji zaznani kot ovirajoči za normalno delovanje v šoli, otrok pridobi odločbo o usmerjanju, na podlagi katere izvajamo dodatno strokovno pomoč. Tako opolnomočimo učenca pri obvladovanju šolskega vsakdana.

POMOČ VSEM UČENCEM IN KINESTETIČNA ŠOLA Učenci se na nas obrnejo v primeru kakršnihkoli težav ali v trenutkih, ko potrebujejo pogovor. Pomembno je, da jim prisluhnemo, in trudimo se, da rešimo problem ali vsaj omilimo trenutno stisko. Z učenci razrešujemo tudi konflikte z namenom, da se med seboj soočijo, si prisluhnejo in sprejmejo dogovore za naprej. Pri delu z učenci opažamo, da nekateri izkazujejo stalno potrebo po gibanju, kar lahko posledično privede do zmanjšane pozornosti med poukom. Izhajajoč iz omenjene potrebe, smo za večjo učinkovitost učencev pri pouku v razrede namestili kinestetične mize, hokki stolčke in ravnotežne blazine. Z omenjenimi pripomočki učenci na nemoteč način poskrbijo za gibanje med poukom, kar vpliva na njihovo učinkovitost in večjo dovzetnost za učenje. V sodelovanju z učitelji pri individualnem pouku in v razredu izvajamo tudi aktivne možganske odmore med različnimi dejavnostmi in urami.

ČAROBNA PRAVLJICA V vseh oddelkih 3. razreda enkrat letno izvedemo naravoslovni dan, poimenovan Čarobna pravljica. Travnik in gozd postaneta naš učni prostor, naravni materiali pa osnovno sredstvo za ustvarjanje. Dan, v katerem učenci uživajo, krepijo socialne veščine, razvijajo svojo kreativnost in se povežejo, se navadno začne s socialnimi igrami.

104

Ob omenjenih igrah se otroci še dodatno spoznavajo, krepijo socialne odnose, usmerjajo svojo pozornost in se učijo vrednot. Pridobljene veščine so pomembne za razvoj strpnih in dobrih medosebnih odnosov, ki temeljijo na prijateljstvu, spoštovanju in medsebojni pomoči. Po končanem prvem delu skupnega druženja se odpravimo v gozd, kjer učenci iz naravnih materialov ustvarjajo svojo pravljico na podlagi iztočnic, ki jih prejmejo. Kreativnost, domišljija in otroška razigranost, ki ne poznajo meja, so sestavine dobre čarobne pravljice.

IZVAJANJE NARAVOSLOVNIH DNI Za učence 6., 7. in 8. razreda pripravljamo naravoslovne dneve s skupno tematiko učenja. Za samostojno delo in uspešne rezultate je pomembno poznati različne tehnike učenja. Koristi tudi poznavanje lastnega učnega stila, preko katerega izrazimo metodo, strategijo, ki nam za učenje najbolj ustreza. Učenje učenja je bistveno za usvajanje šolskega znanja in kasnejših življenjskih modrosti. 105

PREDAVANJA ZA STARŠE Večkrat letno pripravimo različna predavanja za starše. Trudimo se, da bi bile tematike čim bolj raznolike in znanje uporabno. Teme za predavanje izbiramo na podlagi izkušenj, ki jih pridobimo v šolskem okolju. Nekatera od naših dosedanjih predavanj so bila različno tematsko obarvana: pohvala, vstop v šolo, branje, preprečevanje odklanjanja šole, reševanje konfliktov, samostojnost.

SVETOVALNA POMOČ ZA UČENCE IN NJIHOVE STARŠE Ob pojavu kakršnihkoli vprašanj ali dilem smo na voljo učencem in njihovim staršem. S svojim znanjem poskušamo v čim večji meri pomagati. Trudimo se oblikovati konkretne rešitve za premagovanje primanjkljajev na področju vedenja in učenja ter predstaviti strategije, metode, ki so koristne. V šolskem okolju želimo oblikovati čim več oznak, opomnikov, ki omogočajo učenje tudi na nezavedni ravni, kar poteka s prenosom informacij iz vidnega polja v dolgotrajni spomin.

MEDNARODNI DAN STRPNOSTI V letošnjem šolskem letu je bil na šoli izveden projekt Mednarodni dan strpnosti – dan za strpnost in prijateljstvo. Učenci vseh razredov so sodelovali na delavnicah na temo strpnosti ter ustvarjali likovne in literarne predloge, temelječe na prebrani zgodbi. Izbrane izdelke smo predstavili na razstavi. Med vsako izvedeno delavnico je bila priložnost tako za učenje učencev kot tudi učiteljice. Znanja in mnenja, ki smo si jih podelili, so motivacija za nadaljnje delo. Učencem smo želeli ozavestiti občutek skupnosti in strpnosti, analizirati čustva, ki jih vsak posameznik doživlja v različnih situacijah. S tovrstnimi tematskimi urami lahko spodbujamo in usmerjamo učence h krepitvi bolj strpne, prijaznejše in medsebojno spoštljive družbe. Vsi skupaj imamo na otroke neprecenljiv vpliv, ki se ga moramo zavedati in naš skupen čas izkoristiti za učenje vrednot, ki so majhen korak v bolj strpno in spoštljivo družbo.

»Otroci v razredu so kot cvetlice v šopku: vedno je eden med njimi odločen, da bo gledal v napačno smer, eden bo padel prej kot drugi, eden bo žarel bolj kot drugi.« (Oscar Wilde)

MEDIACIJA Andreja Žavbi Kren in Tadeja Pezdirc, mentorici mladih mediatorjev Z mediacijo smo se izbrani učitelji prvič srečali v šolskem letu 2015/16, ko smo tudi začeli z izobraževanjem pri ga. Nini Ani Jäger. Spoznali smo osnovno idejo mediacije, značilnosti dobrega in uspešnega mediatorja, metode in oblike dela ter se predvsem preko iger vlog urili in spoznavali učinke uspešnega reševanja sporov s pomočjo mediacije. Naslednje leto sva začeli z interesno dejavnostjo, kjer sva učence 6. razreda urili v vrstniške mediatorje. Učenci so se polovico leta urili, spoznavali metode in oblike dela in igrali različne igre vlog. Po teoretičnem uvodu so začeli z vrstniško mediacijo, v katero so bili vključeni učenci od 1. do 5. razreda. V kotičku Mediacija v pritličju šole se je nahajala skrinjica, kamor so lahko učenci oddali listek s prošnjo, da bi svojo težavo radi razrešili skozi mediacijo. Učenci mediatorji so se dogovorili za termin in v večini primerov so bili pri reševanju sporov uspešni. V letošnjem šolskem letu smo se šolski mediatorji združili in najprej z učitelji še enkrat ponovili postopek mediacije. V prihodnjih mesecih bomo pričeli z delom z učenci v dveh skupinah. Ena skupina predstavlja učence, ki so mediatorji že postali, in bodo nadaljevali z delom, druga skupina pa bo skupina novih mediatorjev, ki bodo skozi leto postali vrstniški mediatorji. Mediacija je na šoli dobro zaživela in upava, da bo rešila še veliko sporov.

107

PROSTOVOLJSTVO IN MODRI NOSKI NA OŠ TOMA BREJCA Tanja Ivanjko Kovačič, mentorica prostovoljstva Teče že peto leto, odkar na OŠ Toma Brejca delujemo prostovoljci. Združili smo se pod skupnim imenom Modri noski in že od vsega začetka delujemo v okviru našega slogana: Širimo srečo in zadovoljstvo z nesebično pomočjo. Med prostovoljce se vključujejo učenci od sedmega razreda dalje. Ponosni smo na vsakoletno priključitev novih prostovoljcev, kar dokazuje, da je ideja o solidarnosti in pomoči na naši šoli živa. Ob tem vidimo prostovoljno dejavnost kot možnost osebne rasti in razvoja družbene zavesti mladih tako v ožjem kot širšem okolju. Modri noski se med letom vključujejo v oddelke podaljšanega bivanja, kjer sodelujejo pri aktivnostih ali pa samostojno pripravijo dejavnosti, nudijo pomoč pri učenju in se igrajo z mlajšimi. Življenje na šoli bogatijo s spodbudnimi akcijami, s katerimi razveseljujejo učitelje, učence in tudi tehnični kader. Na šoli so pripravili veselo popoldne s starejšimi občankami, ki večino časa preživijo doma. Obiskujejo tudi občane in občanke v Domu upokojencev v Kamniku. Ob druženju, klepetu in družabnih igrah vnašajo v njihov vsakdan veselje in mladostno razigranost. Vsako leto sodelujejo pri vseslovenski akciji Dan sprememb in na šoli z različnimi dejavnostmi širijo idejo prostovoljstva. Zbirali so igrače za Pediatrično bolnišnico. Med občane mesta Kamnik so s pozitivnimi mislimi in iskrenimi nasmehi širili veselje. Pri barvanju največje pobarvanke v Cirius-u so se odločili, da bodo svoje delovanje razširili tudi med sovrstnike v zavodu. Pri raznih projektih (Erasmus, Zdrava šola, zbiralne akcije) vedno priskočijo na pomoč in z dejavnim sodelovanjem soustvarjajo podobo naše šole. V šoli so prepoznavni po modrih majicah z logotipom, ki so ga oblikovali sami. 108

Skupina se srečuje na rednih srečanjih, ki so namenjena refleksiji dela prostovoljcev, načrtovanju projektov, krepitvi prijateljskih vezi in razvijanju odnosa do prostovoljnega dela. Trudimo se, da zavest o pomembnosti sodelovanja, nesebični pomoči, tkanju prijateljskih vezi med različnimi generacijami na naši šoli Toma Brejca ne bo zamrla.

109

MODRI NOSKI Modri noski prostovoljci smo, ki vedno se zabavamo, vedno si pomagamo, drug na drugega računamo. Radi osrečujemo, se z mlajšimi igramo, tudi starejše razveseljujemo in si znanje izmenjujemo. Mi se radi imamo, prijateljstvo raziskujemo in težave skupaj rešujemo. Če vam to je vse všeč, pridružite se nam in s »prostovljčkanjem« polepšajte si dan. Maša Svetec in Katarina Gostinčar, 7. razred

110

PROJEKT AKTIVNI.VSI Lea Zbičajnik, koordinatorica projekta Naša šola je bila v šolskih letih 2016/17 in 2017/18 v sodelovanju z več partnerji Občine Kamnik partnerica projekta Aktivni.Vsi, ki ga je ob sofinanciranju EU izvajalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tema projekta je bila ozaveščanje o spolnih stereotipih in predsodkih. Dejavnosti, ki smo jih v okviru projekta izvedli v šolskih letih 2016/2017 in 2017/2018 v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, s sektorjem za enake možnosti, so: 

Izvedba mnenjske raziskave – anketa za učitelje in učiteljice (spolni stereotipi glede porazdelitve odgovornosti za skrbstvena in gospodinjska dela med ženskami in moškimi);



tematski dan za učence 2. razreda – delavnica na temo stereotipov (obravnava knjige: Saša Eržen, Maruša Ivančič, Kobrowsky: Rozagroza in Plavalava);



netipičen dan za otroke in starše – popoldanska telovadba za možgane za učence od 1. do 4. razreda (sodelovali so Story Starter, Mindstorm, Wedo1 in 2, dr. Maja Pečar, CodeCatz);



študijski obisk Islandije (22.–25. 5. 2017) za koordinatorje projekta;



sodelovanje pri snemanju dokumentarnega filma Aktivirani očka (dostopen na You tube kanalu pod imenom Aktivirani očka ali na spletni povezavi zgoraj omenjenega ministrstva), ki skozi niz razmišljanj moških in žensk različnih generacij ter stroke predstavi vidik starševstva in dejavnega vključevanja očetov v skrb za otroke, pa tudi psihološki vidik prednosti dejavnega očetovstva (sodelovali so ravnateljica Mojca Rode Škrjanc, učiteljica Lea Zbičajnik in nekaj učencev 1. in 2. razreda);



sodelovanje na Mednarodni zaključni konferenci na Brdu pri Kranju – s prispevkom o delu na temo spolnih stereotipov sem sodelovala kot koordinatorica šole, v debati Pro et contra je sodelovala tudi skupina učencev višjih razredov naše šole pod mentorstvom učitelja Andreja Matjana, za kar so se učenci pred tem pripravljali v okviru interesne dejavnosti.

Konkretni primeri obravnavanja vsebin spolnih stereotipov na naši šoli, vključno z učnimi pripravami na to temo, so bili predstavljeni na Mednarodni konferenci Nestereotipno o stereotipih na Brdu pri Kranju, 19. in 20. oktobra 2018.

111

112

NAJŽLAHTNEJŠI USPEHI

TEKMOVANJA IZ ZNANJA

Učenci so bili v zadnjem desetletju uspešni na različnih področjih. Na tekmovanjih iz znanja so osvajali številna srebrna in najžlahtnejša zlata priznanja. Spodnja tabela prikazuje število osvojenih srebrnih in zlatih priznanj na posameznih področjih v zadnjih desetih letih.

114

PREDMET OZ. PODROČJE

ŠTEVILO SREBRNIH PRIZNANJ

ŠTEVILO ZLATIH PRIZNANJ

Slovenščina

Matematika

119

Logika

Razvedrilna matematika

Prostorska predstavljivost

Logično mišljenje

120

Fizika

Kemija

Biologija

Zgodovina

Geografija

Angleščina

Nemščina

Kaj veš o sladkorni bolezni?

Astronomija

Vesela šola

Prejemnikom zlatih priznanj iz znanja in njihovim mentorjem se gospa ravnateljica ob koncu ĹĄolskega leta tradicionalno osebno zahvali s povabilom na sreÄ?anje, na katerem ne manjkajo zahvalni govor, klepet ob sladkem preseneÄ?enju in skupinsko fotografiranje.

116

MATEMATIČNA TEKMOVANJA Nataša Uršič, mentorica matematičnih tekmovanj Namenov tekmovanja iz znanja je veliko. Ne gre zgolj za tekmovanje, temveč tudi za pridobivanje in razvijanje različnih veščin ter za širjenje in poglabljanje znanja v pripravljalnem obdobju, česar pri rednem pouku zaradi časovnih omejitev ni mogoče razvijati v tolikšni meri. Matematično znanje je pomembno v času šolanja, prav tako pa tudi v vsakdanjem življenju. Zelo pomembno je namreč razvijati logično sklepanje in prostorsko predstavljivost že od zgodnjih mladih let dalje. Prav tako je pri učencih smiselno spodbujati navdušenje za matematiko, razvijati matematično iznajdljivost v problemskem reševanju ter krepiti matematično intuicijo, pospeševati matematično ustvarjalnost in bistroumnost, skrbeti za zadovoljstvo, radost in navdušenje za nove izzive preko razvedrilnih nalog in problemov, polnih zabavnih izzivov, s poudarkom na matematični logiki, kot je zapisano med cilji različnih matematičnih tekmovanj. Naša šola že vrsto let sodeluje na petih različnih tekmovanjih na matematičnem področju. Najdaljšo tradicijo ima tekmovanje iz znanja matematike za Vegovo priznanje, na katerem lahko tekmujejo vsi učenci naše šole od prvega razreda dalje, od petega razreda naprej pa najboljši tudi na državnem tekmovanju. Vsi učenci naše šole lahko tekmujejo tudi iz prostorske predstavljivosti za priznanje matemček ter v logičnem mišljenju za priznanje logična pošast, ki sta naši »najmlajši« tekmovanji. Učenci od šestega do devetega razreda lahko tekmujejo še v logiki in razvedrilni matematiki. Glede na število zlatih in srebrnih priznanj na državnih tekmovanjih smo ena najuspešnejših osnovnih šol v Sloveniji, saj v zadnjih letih naši učenci osvojijo od trideset do preko štirideset zlatih priznanj, srebrnih pa je toliko, da jih niti ne štejemo, čeprav so tudi zelo pomembna. Da se lahko s tem pohvalimo, so zaslužni tako izjemno delavni učenci kot tudi mentorji in mentorice, ki v priprave na tovrstna tekmovanja vložijo zelo veliko časa in truda. Naši najuspešnejši učenke in učenci na matematičnih tekmovanjih v zadnjih desetih letih z večjim številom zlatih priznanj, med katerimi so tudi državni prvaki, so: Anamarija Ogrinec, Neža Vavpetič, Peter Jereb, Laura Ahlin, Urban Ogrinec, Blaž Briški, Maja Toni, Bor Prezelj, Živa Uršič, Eva Zabret, Jakob Ivkovič, Bor Plahutnik, Vid Thuma, Gregor Pogačar, Tina Burja, Neli Crnkovič, Taja Štefanič, Jan Orehek, Doroteja Boštic, Lucija Baša, Tim Thuma, Eva Taja Mlinarič, Aneja Gorjan Novak, Hana Jenčič Turk, Erazem Velušček, Maša Svetec, Lea Burja, Tija Presekar, Nadja Pondelek, Andrej Kokalj, David Kokalj, Hana Pinosa, Ana Gradišek, Matevž Kuhar, Domen Dolinar, Ivona Lederer in Brina Zabret.

117

TEHNIČNO PODROČJE V zadnjih letih se lahko posamezniki pohvalijo tudi s priznanji s tehničnega področja. Na tekmovanju iz konstruktorstva in tehnologije obdelav materialov so osvojili dve zlati priznanji (šolski leti 2012/13 in 2013/14); na tekmovanju Kaj veš o prometu? dve srebrni priznanji (šolski leti 2013/14 in 2017/18) ter na računalniškem tekmovanju Bober zlato (šolsko leto 2014/15) in srebrno priznanje (šolsko leto 2015/16).

LIKOVNO PODROČJE Učenci vsako leto sodelujejo na številnih občinskih, državnih in mednarodnih likovnih natečajih. Med številnimi nagrajenimi so prejemniki priznanj na mednarodnih likovnih natečajih naslednji:

118



8. Mednarodna razstava otroških ekslibrisov, zlato priznanje, Domen Ogrinec (2010/11),



8. Mednarodna razstava otroških ekslibrisov, zlato priznanje, Jaka Zorman (2010/11),



Mednarodni likovni natečaj Ex tempere, zlato priznanje, Hana Schlegl (2011/12),



Mednarodni likovni natečaj Who are you?, zlato priznanje, Katarina Babnik (2011/12),



Mednarodni likovni natečaj Picasso art contest, zlato priznaje, Tisa Gašperšič (2017/18),



Mednarodni likovni natečaj Picasso art contest, zlato priznaje, Erazem Velušček (2017/18),



Mednarodni likovni in literarni natečaj OŠ Frana Albrehta z naslovom »Pogled«, bronasto priznanje, Brina Gašparič (2017/2018),



Mednarodni likovni natečaj Sprehodi pod morjem, srebrno priznanje, Maša Svetec (2017/2018).

Tisa Gašperšič

Erazem Velušček

Maša Svetec

119

KUHARSKO TEKMOVANJE KUHNA PA TO Urška Dolgan, mentorica Učenci naše šole so pridni in ustvarjalni kuharji. Njihove kuharske kreacije smo predstavljali na številnih kuharskih tekmovanjih. Tekmovanje Kuhna pa to daje prednost pripravi lokalnih in sezonskih jedi. Prvič smo se tekmovanja udeležili v šolskem letu 2011/2012. Pripravljali smo jedi, ki zgodovinsko izhajajo iz Kamnika in njene okolice, ter vsebujejo domače sestavine (trnič, gorčica in ženof, kamniška kajžarica itd.). Strokovni žiriji smo okusno in izvirno pripravili kloštrske kremšnite, firštov golaž, njoke s trničem, žlikrofe s kamniško kajžarico, gamsovo juho s pečenim štrukljem ... V šolskem letu 2014/2015 so učenke Lara Pintar, Hana Schlegl, Lara Škraba Žigante in Marija Koceva na tekmovanju osvojile prvo mesto. Za nagrado smo obiskali Bruselj, kjer smo si ogledali njihove znamenitosti in s svojimi kuharskimi kreacijami sodelovali na pogostitvi ob praznovanju dneva državnosti.

KUHARSKO TEKMOVANJE ZLATA KUHALNICA Urška Dolgan, mentorica Od šolskega leta 2013/2014 dalje se udeležujemo tekmovanja Zlata kuhalnica. Regijsko tekmovanje je na Srednji gostinski šoli v Radovljici. Vsako leto pripravljamo po dve jedi (glavna jed in sladica), ki jih določi organizator tekmovanja. Letos bomo pripravljali leteče žgance s praženim krompirjem ter skutine palačinke.

Dekleta (Živa Uršič, Maja Berlec in Klara Janežič) so v šolskem letu 2013/14 prejela zlato priznanje.

120

MALE SIVE CELICE Nataša Uršič, mentorica Televizijski kviz Male sive celice za osnovnošolce poteka že od leta 1993 in naša šola sodeluje v tem kvizu že od samega začetka. Je ena najuspešnejših v tej oddaji, saj so naši učenci prvič zmagali že leta 2003, leta 2004 so se ponovno uvrstili v finale in osvojili drugo mesto, kasneje so bili še enkrat v četrtfinalu in leta 2014 v polfinalu. Kot mentorica učencem naše šole sodelujem v kvizu že od leta 2004. Zame so največji uspeh zagotovo dosegli sedmošolci Tina Burja, Eva Suhadolčan in Matic Toni v 21. sezoni oddaje, to je v šolskem letu 2014/2015. Spomnim se, da je celotno tekmovanje potekalo v znamenju številke ena: za sodelovanje v televizijskem delu kviza smo se potegovali na prvem predtekmovanju na OŠ Antona Martina Slomška na Vrhniki, kjer so Eva, Tina in Matic pokazali največ znanja, saj so že na pisnem delu zasedli prvo mesto, svoje znanje pa potrdili še v javnem delu predtekmovanja. Potem so nastopili na TV Slovenija že oktobra v prvi televizijski oddaji, v kateri so po dramatičnem zaključku za eno točko premagali OŠ Polzela. V nadaljevanju tekmovanja so še dvakrat premagali nasprotnike za eno točko in v finalu so jih čakali vrstniki z OŠ Ledina iz Ljubljane. V napetem finalu so jih zopet premagali samo za eno točko ter tako postali končni zmagovalci. Osvojili so prvo mesto med več kot štiristo sodelujočimi osnovnimi šolami v tej sezoni. Na vseh snemanjih oddaje Male sive celice smo uživali ob preudarnih, premišljenih in kljub vsemu hitrih odgovorih Tine, Eve in Matica. Ob njihovem izjemnem znanju je včasih zastal dih samemu voditelju Pavletu Ravnohribu, saj jim ni bilo tuje ne življenje hroščev in jelenov, ne področje asociacij, slovnice pa tudi zgodovina slovenske popevke jim ni delala težav. Trenutki napetosti, trepetanj, srčne želje, da jim uspe, so nas povezali. Za vse je bila to nekakšna igra hudih preizkušenj na poti odraščanja. Morda smo šele ob koncu, ko smo bili zmagovalci ali pa morda kakšen dan po tekmovanju, dojeli, kaj nam je uspelo. Kako se vsega tega spominjajo tekmovalci Matic Toni, Eva Suhadolčan in Tina Burja? Matic: »Mene je ta izkušnja še toliko bolj zaznamovala, saj sem bil del ekipe, ki se je, na začetku brez pričakovanj, a polna optimizma in zagnanosti, v enaindvajseti sezoni kviza Male sive celice povzpela na sam vrh in zmagala. Verjetnost za to je bila majhna, vendar nas je želja po zmagi pripeljala do cilja. S hvaležnostjo sošolcev, nagradami in naslovom zmagovalcev so bili poplačani meseci truda in priprav.«

121

Eva: »Najbolj sem se bala, da bi mi vse moje znanje, pridobljeno skozi priprave, na samem snemanju nekako ušlo iz glave, da se ne bom spomnila določene besede ali da bom celo izpadla neumno. Na srečo se moji strahovi niso uresničili in se je vse izteklo odlično. Treme sem imela s snemanja na snemanje manj, saj sem se na kamere privadila. Z voditeljem, Pavletom Ravnohribom, se je naša ekipa zelo dobro razumela, kar nam je prav tako pomagalo premagati tremo. Zmage niti nisem pričakovala in ni bila tista, ki mi je prinesla največ veselja. Bolj sem bila vesela vsega znanja, ki sem ga pridobila. Veliko mi je pomenil tudi sam nastop pred kamerami, saj mi je utrdil samozavest.«

Tina: »Razveselili smo se tudi zasluženih nagrad. Skupaj z navijači, ki so za nas na vseh snemanjih stiskali pesti in bučno navijali, smo preživeli čudovit dan v zabaviščnem parku Gardaland. Preživela sem tudi zabaven teden na taboru Primoža Kozmusa. Skupaj z mentorico in hkrati razredničarko pa smo uživali na štiridnevnem jadranju po Kornatih. In to še ni vse. Gostovali smo tudi v televizijski oddaji Dobro jutro in radijski oddaji Hudo.«

122

Tini, Evi in Maticu sem hvaležna za vsak trenutek, ki smo ga preživeli skupaj in taki uspehi me kot mentorico vedno znova navdihujejo in napolnjujejo z novo energijo. Mentorstvo vsem izjemnim mladostnikom, tudi na matematičnem področju, je svetla točka v mojem dolgoletnem pedagoškem delu.

123

ŠPORTNO PODROČJE Zbral Franci Griljc, učitelj športa

ŠOLSKO LETO

DRŽAVNO TEKMOVANJE

KDO

MESTO

Peter Jereb Gašper Žurbi, Matej Mali, Jaka Zorman, Lirim Salihi, Miha Kramar, Luka Staničič, Teja Jazbinšek, Sead Avdić, Rok Bergant Luka Drolc

2. mesto

5. mesto

plezanje

Katarina Ogrin Anita Jeglič, Tina Bašan, Nika Prezelj, Teja Jazbinšek, Ana Dujaković Marko Blagojevič

8. mesto

namizni tenis

Nejc Erjavec

3. mesto

plezanje

Peter Jereb

3. mesto

vaterpolo

Jan Lipovšek, Urban Završnik, Miha Kramar, Rok Bergant, Jaka Zorman, Jakov Petar Staničič

5. mesto

lokostrelstvo (zunanje) lokostrelstvo (dvoransko) lokostrelstvo (zunanje)

Barbara Štefula

1. mesto

Barbara Štefula

2. mesto

Luka Gjurin

6. mesto

plezanje

Peter Jereb

7. mesto

lokostrelstvo (zunanje)

Jakob Ivković

7. mesto

odbojka dekleta

Tjaša Gadža, Ana Špoljarič, Tjaša Tičar, Lara Čušin, Jerca Debevec, Anja Lešnjek

9. mesto

plezanje vaterpolo 2008/09

plezanje atletika odbojka na mivki – dekleta

2009/10

2010/11

2011/12

124

3. mesto 3. mesto

7. mesto

lokostrelstvo (dvoransko) odbojka na mivki – dekleta

Barbara Štefula

3. mesto

Tjaša Gadža, Ana Špoljarič, Tjaša Tičar, Lara Čušin

4. mesto

plavanje

Matic Maček

7. mesto

2012/13

2013/14

odbojka na mivki – dekleta

Patricija Porovne Černe, Ana Špoljarič, Lea Čušin, Tjaša Tičar

2. mesto

lokostrelstvo (dvoransko)

Jakob Weingerl

3. mesto

lokostrelstvo (dvoransko)

Timotej Božič

5. mesto

lokostrelstvo (zunanje)

Timotej Božič

6. mesto

lokostrelstvo (zunanje)

Jakob Weingerl

8. mesto

atletika

Jan Fink

8. mesto

namizni tenis

Nejc Erjavec

9. mesto

plezanje

Tina Jereb

10. mesto

namizni tenis

Nejc Erjavec

4. mesto

plezanje

Tina Jereb

5. mesto

plavanje

Živa Dobrovoljc

9. mesto

odbojka na mivki – fantje

Nejc Kutnar, Jan Fink, Jakob Kutnar, Tine Zorman, Gaj Prah

5. mesto

plezanje

Betka Debevec

9. mesto

odbojka fantje

Nejc Kutnar, Nik Drnovšek, Jan Fink, Jakob Kutnar, Jure Kavčič, Tine Zorman, Gaj Prah, Lan Spruk

10. mesto

plezanje

Katra Mali

10. mesto

plezanje

Katra Mali

1. mesto

odbojka na mivki – dekleta

Pia Božič, Zala Špoljarič, Klara Ogrinec, Eva Suhadolčan, Nika Koželj

2. mesto

atletika

Pia Božič

6. mesto

odbojka na mivki – dekleta

Zala Špoljarič, Eva Suhadolčan, Nika Koželj, Gala Čado

3. mesto

odbojka na mivki – fantje

Mark Uršič, Nik Drnovšek, Nejc Kutnar, Lan Rolih

4. mesto

gorski teki

Rok Podbregar

4. mesto

odbojka – fantje

Rok Podbregar, Mark Uršič, Nik Drnovšek, Nal Sitar, Nejc Kutnar, Matic Toni, Vid Thuma

10. mesto

plezanje

Betka Debevec

2. mesto

plezanje

Sara Pirnat

5. mesto

odbojka na mivki – fantje

Mark Uršič, Miha Podbregar, Nik Drnovšek, Nal Auer, Lan Rolih

9. mesto

2014/15

2015/16

2016/17

2017/18

125

126

V šolskem letu 2016/17 smo bili edina šola v Sloveniji, ki se je na finale državnega prvenstva v odbojki na mivki uvrstila tako z ekipo deklet kot tudi fantov.

USPEHI NA ŽOGARIJI Rok Hribar, mentor Žogarija je mednarodni projekt s 13-letno tradicijo in poteka na področju 9 držav: Slovenije, Italije, Avstrije, Madžarske, Hrvaške, BiH, Srbije, Makedonije in Črne Gore, kjer z organizacijo prireditev prenaša sporočilo, da šport izboljšuje kakovost življenja mladih, saj jim vcepi vrednote, kot so solidarnost, poštenost, odgovornost. Tekmovanje poteka v štirih različnih disciplinah (Kviz znanja, Tudi vi, profesor, Spretnostne igre, Nogomet 3 na 3), glavno vodilo Žogarije pa je zabava in fairplay. Na OŠ Toma Brejca smo se z Žogarijo prvič srečali v šolskem letu 2013/14, ko smo na kamniški Žogariji dosegli drugo mesto. Že naslednje leto, ko je Žogarija praznovala svojo 10. obletnico, pa je ekipa OŠ Toma Brejca dosegla uspeh, ki ga nismo pričakovali. Začelo se je 3. 6. 2015, ko je ekipa OŠ Toma Brejca nastopila na Žogariji, ki je potekala pred Mercator centrom Kamnik. V konkurenci sedmih šol je osvojila prvo mesto in si s tem prislužila vstopnico za slovenski finale. Slovenski finale, na katerem so se zbrale vse šole zmagovalke v šolskem letu 2014/15, je potekal na Bledu 8. 9. 2015. Dobro razpoloženi člani ekipe, prekrasno sončno vreme, čudovita kulisa ob Blejskem jezeru in bučna podpora s tribun so nakazali, da se bo ekipa OŠ Toma Brejca zopet borila za visoka mesta. In res, po odlično odigranem predtekmovalnem delu se je naša ekipa v finalu pomerila z ekipo OŠ Veržej in odločilno nogometno tekmo po borbeni in dramatični končnici dobila z izidom 2 : 1. S to zmago je ekipa OŠ Toma Brejca postala zmagovalka slovenske Žogarije in si tako priborila tudi nastop na velikem mednarodnem finalu Žogarije 2015.

127

V petek, 18. 9. 2015, so se na Trgu republike v Ljubljani zbrale najboljše ekipe osnovnih šol vseh sodelujočih držav. Ponovno nas je spremljalo prekrasno vreme in poln avtobus navijačev iz naše šole. Vse je bilo pripravljeno za začetek velikega mednarodnega finala v Žogariji. Tekmovalci ekipe OŠ Toma Brejca so se v predtekmovalni skupini najprej pomerili s predstavniki Hrvaške, Italije, Madžarske in Makedonije in že tam pokazali, da bodo eni glavnih favoritov za končno zmago. Tudi v finalnem delu so prikazali veliko mero znanja, poguma, spretnosti in borbenosti. V kar treh od skupno štirih disciplin so osvojili prvo mesto in na koncu zasluženo dvignili največji pokal in postali veliki zmagovalci mednarodnega finala v Žogariji. Vsi člani ekipe, kot tudi navijači, so tako zelo uspešno in s ponosom predstavljali OŠ Toma Brejca, občino Kamnik in državo Slovenijo.

128

Tudi sezono 2015/16 je ekipa OŠ Toma Brejca začela z zmago na kamniški Žogariji in se tako prebila v slovenski finale. Podobno kot leto prej se je slovenski finale odvijal na Bledu in ponovno se je pokazalo, da ima naša šola ekipo, ki se bo borila za najvišja mesta. Ko so v finalu premagali še ekipo OŠ Jožeta Krajca z Rakeka, je postalo jasno, da je slovenski zmagovalec Žogarije že drugo leto zapored postala ekipa OŠ Toma Brejca. Naprej nas je pot peljala v madžarsko mesto Monošter (Szentgotthárd), kjer se je naša ekipa v velikem mednarodnem finalu pomerila z 10 najboljšimi šolami iz 8 držav. Po malo slabšem predtekmovalnem delu je bila ekipa odlična v finalnem delu in se je po zmagi nad ekipo LŠ Borovlje iz Avstrije veselila odličnega tretjega mesta. V sezoni 2016/17 se je ekipa OŠ Toma Brejca veselila zmage na kamniški Žogariji, nato pa v slovenskem finalu osvojila končno tretje mesto.

Člani zmagovalne ekipe (Maša Mikuš, Luka Kustec, Sven Sitar, Nik Špoljarić, Jaka Jevnikar, Alex Čosić, Maks Baumann, Žan Pahor, Ana Lanišek, Maša Viriant, Maša Zemljič, Tim Thuma, Gašper Golob, učitelj Rok Hribar) na Trgu republike v Ljubljani, september 2015

129

Reprodukcija slike Zveznato nebo (Vincent van Gogh), delo učenk Neže Zarje Kovač in Leticie Viriant

130

TUDI ONI SO SEDELI V TEH KLOPEH

POGOVOR Z GORANOM ZAVRŠNIKOM Živa Blatnik

Foto: osebni arhiv Gorana Završnika

Iz naše stavbe učenosti je kot osmošolec pred tremi desetletji izstopil danes priznani kamniški kulturnik Goran Završnik. Težko bi na kratko povzeli razsežnosti njegovega udejstvovanja v domačem mestu – kot pravi sam, si s svojo širšo ekipo ne prizadevajo le za kulturo v ožjem pomenu besede, temveč za kulturo bivanja, za moderni kulturni Kamnik, pri čemer jih vodi moto: »Razmišljamo globalno, delajmo lokalno.«

Kdaj ste obiskovali Osnovno šolo Toma Brejca? V letih od 1981 do 1989.

Katere so vaše prve asociacije, ko vas nekdo spomni na čas obiskovanja osnovne šole? Spoštovanje, mir, varnost, udobje, ustvarjalnost, spoštovanje zgodovine in tradicije.

Kaj se vam je iz šolskih dni najbolj vtisnilo v spomin? Jaz sem se imel na tej šoli fantastično dobro! Ne vem, kako so se imeli ostali, ampak zase lahko rečem, da je bilo to eno najbolj srečnih obdobij mojega življenja. Uf, veliko je teh stvari. Spomnim se, da smo učitelje spoštovali. Čeprav smo jim nadevali vzdevke, smo jih neizmerno spoštovali. Pred nekaterimi smo imeli celo strahospoštovanje. Na primer pri kemiji smo imeli zelo zahtevno učiteljico. Čeprav sem bil »piflar«, kemije nikakor nisem mogel imeti pet. Zelo ljubi so mi spomini na modelarski krožek. Učiteljica Mojca Podbelšek, ki na šoli uči še danes, se je nadvse angažirala za vse nas, ki nas je zanimala tehnika. Hodila je v Ljubljano po komplete za modelarstvo, npr. za izdelavo jadralnih letal in raket. Čeprav na samih tekmovanjih nisem izstopal, sem pri tem krožku res užival. Lepe spomine imam tudi na proslave. Morda tudi zato ker so mi doma privzgojili spoštovanje do tradicije. Čeprav so nas, tiste, ki smo znali malo bolje govoriti, postavili v vrste, da smo nato deklamirali enormne količine na pamet naučenega teksta, sem rad aktivno sodeloval. Še večji užitek je bil kasneje, v višjih razredih, ko je učitelj fizike v proslave vpeljal več svežine. In kot veste, me proslave spremljajo še danes.

Se spominjate kakšne posebne prigode, morda celo vragolije? O vragolijah težko govorim, saj sem bil, kot sem že omenil, pravi »piflar«. Poleg tega sem vseskozi želel biti predsednik razreda, torej pozitivni zgled drugim, in se v razne neumnosti nisem spuščal. Morda bi raje omenil kakšno zanimivo prigodo. Res takšna »vauuu stvar«, ki se jo bom vedno spominjal, je bila, ko je takratni 7. a čakal na svojo prvo uro fizike. Pričakovali smo učitelja fizike, ki je bil po pripovedovanjih starejših učencev strah in trepet šole. 132

Popolnoma prestrašeni smo ga čakali pred učilnico. In prihiti okrog vogala mladenič, star nekaj čez 20 let, in pravi: »Kva je zdej, pejmo not!« Mi smo bili zaprepadeni, olajšani po eni strani, nismo mogli verjeti, kaj se je zgodilo. Izkazalo se je, da je šlo za novega učitelja fizike, Branka Bičaniča. On je v šolo prinesel novo energijo, bil je pravi kreativec, umetnik. Poleg razgibanih in zabavnih ur fizike, polnih eksperimentov, je prevetril tudi šolske proslave ‒ danes bi rekli, da so prireditve začele postajati multimedijske. V tistih časih se nam je zdel nekaj posebnega tudi zgibni avtobus, t. i. Krpan, ki je vozil v šolo učence iz Tuhinjske doline. Ko smo šli domov iz šole, se je mimo nas peljal vedno nabito poln avtobus, na katerem niso vsi sedeli. Smo se smejali: »Lej, T'hinjci grejo!« Ja, med nami Kamničani in Tuhinjci je bilo kar nekaj rivalstva, boja za ravnovesje. Bi pa poudaril, da nam niso ostali dolžni in izkazalo se je, da so marsikdaj pred nami, »meščani«, prednjačili po kakšni sposobnosti. Spomnim se tudi, da je imel izjemoma pozimi, kadar je bilo veliko snega, avtobus zamudo in tako je bila učilnica prvo uro napol prazna in prijetno tiha.

Česa ne bi ponovili oziroma kaj bi storili drugače? Ne bi bil tako osredotočen in zagledan le v eno samo punco, kot sem bil v 8. razredu. Raje bi poskusil še pri kateri drugi.

Kakšne so bile v tistih časih vaše sanje o kasnejšem poklicnem življenju – ko odrastem, bom …? Vedno sem si želel postati vojak, saj izhajam iz takšne družine. V širši družini smo imeli celo pilota, jaz pa sem se videl v vojaški mornarici. Posledično sem se odločil za vpis na Vojaško gimnazijo Franca Rozmana - Staneta v Ljubljani, od česar so me želeli odvrniti. Bil sem odličen učenec, za katerega bi bilo po mnenju mnogih bolje, da bi se vpisal na gimnazijo. Odločitev, da sem šel iz Kamnika, je bila takrat zame pomembna in prava. Kasneje se je izkazalo, da se ne bo izteklo po mojih načrtih, saj se je na polovici srednje šole politična situacija v (bivši) državi spremenila, sam pa se v doktrini nove, sodobne slovenske vojske nisem videl. Šolanje sem nato nadaljeval na Gimnaziji Šiška.

133

Je kaj oziroma kdo – morda kakšen konkreten učitelj – vplival na izbiro vaše poklicne poti in posledično na sedanjo uspešno kariero? Vsekakor me je Mojca Podblešek pri tehniki in modelarskem krožku navdušila za tehniko. Veselje in navdušenje nad tehniko iz mladih let se je ohranilo in se kasneje odražalo tudi v mojem poklicnem življenju (dolga leta sem bil tehnični vodja Kamfesta, prav tako sem bil na tem področju aktiven v Domu kulture). Čeprav si je morda kdo mislil, da se bom usmeril v strojništvo, me je pot vodila v družboslovje. Veselje pa je ostalo in nedvomno od tu izvira tudi ljubezen do industrijske dediščine, ki me navdihuje danes. Velik vtis je na meni pustila tudi učiteljica takratne družbeno-moralne vzgoje (današnja domovinska in državljanska kultura in etika) Nina Osredkar. Bila je izvrstna učiteljica, ki je navduševala z izbiro svojih didaktičnih oblik in metod dela. Tudi ko sem veliko let kasneje kot absolvent nekaj časa poučeval na šoli v Mengšu, sem se zgledoval po njenem načinu poučevanja. Eden od glavnih krivcev, da sem jaz danes to, kar sem, pa je že omenjeni učitelj fizike, Branko Bičanič, ki je bil pravi revolucionar na kulturnem področju. Proslave so se pod njegovim mentorstvom iz prej pretežno statičnih prelevile v dinamične, multimedijske … Z njim smo si ogledali film Let nad kukavičjim gnezdom, kar je bilo v osemdesetih letih nekaj posebnega, saj so bili videorekorderji v šolah redki.

Na šolo se pogosto vračate kot del pripovednega dvojca Vroča župa ali kot mentor improvizacijskega gledališča. Kakšni so vaši občutki ob tem? Nadvse rad se vračam na svojo šolo, strašno rad pridem nastopat. Kot se rado reče – prve ne pozabiš nikoli. Občutki ob tem so vsakokrat posebni. V veselje mi je srečati nekatere svoje učitelje in tudi sošolko, ki je danes učiteljica na šoli. Še posebej se mi dopade, kako je šola prenovljena. Kljub temu da je izginil njen stari vonj, ob pogledu nanjo še vedno vidim svojo staro šolo.

Kakšen nasvet bi dali zdajšnjim učencem? Vsak učenec bi moral spoštovati svojo šolo in svoje mesto. Ker vsaka šola je nekaj posebnega, vsaka šola ima svoj značaj. Za učenca je pomembno, da lahko reče: »Jaz pa prihajam iz Osnovne šole Toma Brejca.« Pripadnost šoli in področju, kjer živiš (mestu), ti pomaga pri iskanju lastne identitete. Ravno mlajši so tisti, ki se morajo truditi za oblikovanje identitete modernega Kamnika, v katerem bodo radi živeli.

134

POGOVOR Z NADŠKOFOM METROPOLITOM STANISLAVOM ZORETOM Živa Blatnik Staro šolo, kot so ji rekli takrat, je obiskoval tudi sedanji ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Njegove osnovnošolske čase so najbolj zaznamovali neizmerna vedoželjnost, ljubezen do pisne besede ter neformalno druženje z vrstniki tako v šoli kot zunaj nje.

Kdaj ste obiskovali Osnovno šolo Toma Brejca? V šolo sem šel s sedmimi leti, leta 1965. Prve štiri razrede sem obiskoval na Foto: arhiv Nadškofije Ljubljana podružnični šoli na Selih, in sicer je bilo tako, da smo imeli po dva razreda skupaj. En razred je dobil nalogo, zadolžitev, medtem pa je učiteljica delala z drugim razredom. Potem smo se zamenjali. Po štirih letih smo šli v Kamnik, na staro šolo, kot smo takrat rekli, na OŠ Toma Brejca. Ta štiri leta so minila mimogrede in junija 1973 smo se poslovili od osnovne šole.

Katere so vaše prve asociacije, ko vas nekdo spomni na čas obiskovanja osnovne šole? Posebnih asociacij nimam. Ko podoživljam tiste čase, mi najprej pride na misel, koliko časa nam je vzela šola. Veste, takrat je bil čas ostro odmerjen. Šli smo v šolo in domov. Ker smo bili vozači, je tudi pot zahtevala precej časa – najprej smo morali peš do Podhruške, kjer je bila avtobusna postaja. Vožnja je hitro minila, kljub takrat še makadamski cesti. Med vožnjo smo si imeli otroci veliko povedati, včasih precej prijazno, drugič nekoliko manj. Še posebej zanimiva in ustvarjalna je bila pot domov. Na avtobus smo namreč prišli tudi v dvajsetih minutah, če je bilo to potrebno, domov pa smo včasih hodili tudi po več ur. Vso to učenje in »brušenje« ob vrstnikih je vzpostavljalo neke socialne mreže in nas usposabljalo za reševanje problemov, dialog in socialno dinamiko družbe – vse tisto, česar se moraš v življenju vedno znova posluževati, da je življenje polno.

Kaj se vam je iz šolskih dni najbolj vtisnilo v spomin? Kamnik je bil za nas, po rasti razmeroma majhne ljudi, veliko mesto, v katerem je bilo veliko mamljivih stvari, še posebno v izložbah. Čeprav nam le-te niso bile dostopne, nismo čutili nikakršne bolečine ali prikrajšanosti. Vse te dobrine so bile le paša za oči in so vsekakor burile našo domišljijo, niso pa žalostile naših src. Rad se spominjam obiska živalskega vrta. V tistih časih sem namreč ogromno bral, na primer Sienkiewicza, Julesa Verna in podobne avtorje, in v prebranih delih sem se srečal s številnimi živalmi. Obisk živalskega vrta je bila zame samo ena »vidnodoživeta« dopolnitev vsega tistega prebranega. Sprehod mimo živali, o katerih sem bral, je imel res poseben čar – med branjem mi je domišljija živali slikala in oblikovala, tam pa sem jih dejansko videl, zavohal, vsestransko doživel. Zanimivo je tudi, kako smo izkoristili čas čakanja na avtobus. Našli smo svoje igre in se ustvarjalno zamotili tudi za petinštirideset minut. Ko grem zdaj kdaj po ulici in srečujem družine, opažam, kako so otroci sposobni v tistem 135

trenutku ustvariti ustvarjalno igro, ki jih zaposli za nekaj minut. Pogosto si mislim: »Otrokom bi morali le vzeti igrače, da bi se začeli igrati.«

Se spominjate kakšne posebne prigode, morda celo nagajivosti? Omenil bi dejanja, ki odslikavajo nek čas. Morda bi bila beseda »tragično« zanje premočna — gre za dejanja, ki so bila na meji med otroško nagajivostjo in preizkušanjem meja. Za zgodovino smo imeli namreč profesorja, ki je bil za naše pojmovanje takrat že zelo star, najverjetneje bi moral biti že upokojen. Bil je zelo na koncu z živci. Še danes se spomnim, kako je ta »siromak«, ko je bila v razredu res čista tišina, z dnevnikom udarjal po katedru in zahteval popolno tišino. Ubog je bil. On nas je včasih tudi udaril, vendar smo ga mi spravili čez rob – to je zanimivo – po eni strani se nam je smilil, po drugi strani se nam je zdelo zabavno, da smo ga spravili ob živce. Ker je bil omenjeni učitelj zelo v letih, smo to znali solidarno izkoristiti pri ustnem spraševanju. Kajti v razredu je bil ogromen zemljevid, za njim pa koš za smeti. Kadar je bil vprašan kdo, ki je bil v tem predmetu šibek, je nekdo, ki je bil v tej snovi bolj suveren, nekaj nesel v koš in se nato skril za zemljevid in sta skupaj odgovarjala. Lahko bi rekel, da smo bili zelo povezani, drug drugemu smo pomagali. Ni bilo občutenih razlik med nami »vozači« in Kamničani, čeprav smo bili vozači z dveh koncev, s tuhinjske in komendske strani. Vedeli smo, kdo je kdo, identiteta je bila jasna. Ni bilo neke vzvišenosti in delanja razlik ne s strani učiteljev kot tudi ne med nami samimi.

Česa ne bi ponovili oziroma kaj bi storili drugače? To je vprašanje, na katerega bi odgovarjal iz nekega drugega časa, z drugimi spoznanji, z drugo zrelostjo in ta odgovor ne bi držal. Popravljati kar koli skozi današnje oči in spoznanja ne bi bilo smiselno. Če bi šel nazaj v tista otroška leta in bi bil takšen, kot sem bil takrat, in bi bile okoliščine enake kot takrat, bi verjetno šlo po podobnem vzorcu ali na enak način in verjamem, da bi bilo tako pri veliki večini ljudi. Razen morda v primerih, ko gre za težke, travmatične izkušnje, ki nekomu zaznamujejo življenje, pa še tedaj je vprašanje, ali bi se bil človek sposoben drugače odločiti.

Kakšne so bile v tistih časih vaše sanje o kasnejšem poklicnem življenju – ko odrastem, bom …? Kaj posebnega se nam v tem smislu pravzaprav ni dogajalo. Mi smo živeli brez nekih velikih pogledov v prihodnost, ampak živeli smo čas, ki smo ga imeli na voljo – na eni strani šola, na drugi strani delo doma, vedno v tolikšni meri, kot ga je bil nekdo sposoben opraviti. Tudi to je danes ena od krivic, ki se dogajajo današnjim otrokom. Od njih se namreč ne pričakuje in tudi ne zahteva dela, ki so ga sposobni opraviti. Krmarjenje med šolskim delom in delom doma je bilo včasih naporno, zato takrat nekih velikih pogledov v prihodnost ni bilo. Kasneje, ko se je bližal konec osnovne šole, sem začel razmišljati, kako naprej. Zanimali so me pedagoški poklic, poklic zdravnika in duhovništvo.

Je kakšen predmet ali učitelj, ki vam je bil še posebej pri srcu oziroma je celo vplival na vašo prihodnost? Predmete sem imel rad, saj so bili zanimivi in ne, ker bodo ti predmeti moja prihodnost. Izredno veliko nas je 136

naučila učiteljica biologije. Ta nas je v dveh letih naučila toliko, da smo kasneje na gimnaziji vso učno snov biologije že obvladali. Ni nam bila vedno všeč njena zahtevnost, vendar se je potem obrestovala. Všeč so mi bili tudi slovenščina in tuji jeziki. Jeziki predvsem zaradi sveta, ki ti ga odpirajo – kot pravi misel: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.«

Kakšne so po vašem mnenju bistvene razlike med šolanjem nekoč in danes? Šola v mojih časih je bila zelo normalna šola. Takrat so bili učitelji pred nami varni, še bolj pa so bili varni pred našimi starši. Če je v šoli prišlo do nesporazuma, ni nikomur prišlo na misel, da bi se doma pritožil, ker so bili potem tudi doma ukrepi. Starši so takrat še stali za učitelji in skupaj so bili eno v vzgojnem procesu. To je bila tudi šola, ko smo še »kakšno dobili okrog ušes«. Ko razmišljam za nazaj … Nihče od nas se zaradi tega ni čutil prizadet ali celo zlorabljen. Vsi smo vedeli, da so takrat, ko »si jo dobil«, šle z naše strani stvari čez rob. Vedeli smo, da obstajajo meje in da imajo dejanja svoje posledice. Posledice prekoračenih mej smo sprejemali normalno in vse to nas je oblikovalo za vzpostavljanje zdravih odnosov v prihodnosti. Ko opazujem današnjo šolo, se mi smilijo ti otroci, ki bodo po določenih letih stopili ven iz vse te absolutne zavarovanosti v trše, zahtevnejše, bolj »zverinsko« življenje, kot je bilo nekoč, in bodo na to popolnoma nepripravljeni. Zdaj slišijo samo o pravicah, potem pa bodo kar naenkrat nanje padle tudi vse dolžnosti v odnosu do pravnega sistema države in v odnosu do delovnega sistema, v katerega bodo vstopili. Se prav bojim za te generacije.

Katere so nepogrešljive sposobnosti sodobnega učitelja? Učitelj mora imeti poklic in poklic mora doživljati kot poslanstvo. Biti učitelj ni služba. Služba je včasih lahko knjižničar, ravnatelj, če ne uči nobenega razreda, računovodja in drugi zaposleni na šoli, učitelj pa ne more biti služba. Samo nekdo, ki učiteljevanje čuti kot poslanstvo, ki ima karizmo učitelja, bo vedno znova pristopal s potrebnim posluhom do vsakega učenca. Če tega posluha nima, potem je boljše, da se odloči za drug poklic. Vem, da to delo ni enostavno – to je delo s tako majhnimi, tako občutljivimi, nadvse krhkimi ljudmi, po drugi strani pa z zelo mladimi ljudmi s toliko možnostmi pred seboj, s toliko sposobnostmi. Zato moraš biti poslan, da takega majhnega človeka spremljaš, da bo zrastel velik človek, ne samo telesno, ampak tudi sicer.

Kakšen nasvet bi dali zdajšnjim učencem? Z učenci je bolj ali manj tako, kot je vedno bilo. Verjamem, da so danes malo manj odporni na vse, bolj navajeni, da vse imajo ali pa da vse dobijo s čim manj napora in čim hitreje. Verjamem, da učenci radi sodelujejo in napredujejo tam, kjer odkrijejo, da je spoznavanje novega zabavno, privlačno. Pomembno je, da v učitelju odkrijejo to sposobnost, da jih zna zaznati tam, kjer so, da jim pomaga pri razvijanju svojih talentov, da jih ne sooča prevečkrat s tem, česar ne znajo ali ne zmorejo, temveč da jim vedno znova da potrditev, kaj pa znajo, kaj pa zmorejo. Potem so učenci – imamo eno lepo slovenko besedo ‒ pripravljeni jesti z roke. Po drugi strani pa je v njih tudi vedno nekaj nagajivosti, ki mora biti. Če je otrok zdrav, prekipeva od energije, ki je samo z učenjem ne more porabiti. V tem smislu jih je treba razumeti, jih usmerjati in jim postavljati meje, da se naučijo sožitja, sobivanja.

137

Foto: Urban Novak

POGOVOR Z MARKOM PREZLJEM Živa Blatnik Šolske klopi kamniške stare »dame« je »gulil« tudi Marko Prezelj, najbolj poznan kot izjemen alpinist, gorski vodnik ter štirikratni prejemnik zlatega cepina. Svojih osnovnošolskih dni se z radostjo spominja, še posebno občutka širše družbene povezanosti ter pristnih odnosov tako z učitelji kot vrstniki.

Kdaj ste obiskovali Osnovno šolo Toma Brejca? Prvi razred sem obiskoval v Mostah pri Komendi, nato pa smo se s Križa preselili na Bakovnik. Osnovno šolo Toma Brejca sem začel obiskovati v drugem razredu, leta 1973, kot osmošolec pa sem jo leta 1980 zapustil.

Katere so vaše prve asociacije, ko vas nekdo spomni na čas obiskovanja osnovne šole? To so bili časi brezskrbnosti, prijetnosti, družbene povezanosti. Vseskozi smo lahko občutili, da se je program, kolikor se je dalo, prilagajal v korist vozačem, in to mi je bilo všeč. Bila je namreč dobrodošla življenjska izkušnja za mladega človeka, ko smo spoznali, da nekateri malo težje pridejo do stvari (v tem primeru v šolo) in da se takšnim ljudem pomaga, se jim pride naproti. Tega sporočila se ni izrekalo na glas, vendar se je le-to neprestano udejanjalo.

Kaj se vam je iz šolskih dni najbolj vtisnilo v spomin? Najbolj mi je ostalo v spominu, da sem bil zelo živahen. Zdaj bi rekel navihan, takrat pa bi bil pravilnejši izraz poreden. Vsekakor za učitelje nisem bil ravno enostaven. V 2. razredu nas je poučeval učitelj Kunaver, starejši gospod malo pred upokojitvijo, ki je imel zelo tradicionalne vzgojne metode. Če si kaj »ušpičil«, je bila prva kazen »malo za ta sladke« in za ušesa, sledilo je stanje pred tablo v kotu. Nadvse živo se spominjam, da sem moral nekoč zaradi svoje nemirnosti, danes bi temu rekli hiperaktivnosti, stati pred tablo z majhno vazo na glavi. Seveda tudi tam nisem mogel biti pri miru, zato mi je vaza s travniškimi rastlinami padla na tla. Potem sem jih pa še »dobil« od učitelja. Danes bi kaj takšnega najverjetneje izpadlo kot trpinčenje, jaz pa mislim, da je bil njegov sistem učinkovit, saj je tako »ukrotil« takšne, kot sem bil jaz. Mislim, da je šla danes vzgoja v drugo, nepravo smer, pri kateri učitelj skoraj nima več orodja, s katerim bi obvladal zahtevne učence. Tudi doma nisem imel nobene potuhe v tej smeri, učitelj je imel podporo staršev, saj so le-ti vedeli, kakšen otrok sem, in da sem si vzgojno kazen upravičeno prislužil. 138

V tistem času smo imeli pouk v dveh izmenah in ker podaljšanega bivanja takrat še ni bilo, je bilo v dijaškem domu za vse učence, katerih starši so bili v službah oz. nismo imeli možnosti varstva pri starih starših, organizirano varstvo. Varstvo je bilo zame del šole in na te trenutke me vežejo prijetni spomini. Po opravljeni domači nalogi in učenju, ki sem ga obvladoval mimogrede, mi je ostalo ogromno prostega časa, ki smo ga z druščino preživeli v igranju nogometa in lotevanju številnih »nedolžnih lumparij«, kot je npr. »rabutanje« češenj, pri čemer ni šlo za namerno povzročanje škode, ampak za preizkušanje lastnih zmožnosti. Navsezadnje so bile češnje prvi sadež, ki si ga lahko nabral. Ne vem, ali današnji otroci sploh vedo, kaj je »rabutanje« (smeh). Hvaležen sem, da so me učili učitelji, ki so bili še »stare šole«. Vsak je imel neko osebno noto – poleg poučevanja lastnega predmeta je na svoj način poskušal tudi vzgajati. Lahko bi rekel, da je bila družbena povezanost takrat bolj vsesplošna. Bivši sistem se je imenoval socializem in mislim, da z razlogom – v šolskem sistemu je bil socialen čut zelo izrazit. Učitelji so bili »ljudje«, vedli so se človeško. Imeli so avtoriteto in podporo staršev. Če si bil »poreden«, so te kaznovali, če si bil prizadeven, so ti pomagali pri razvijanju talentov. V šoli si lahko dobil večino vsega, kar si potreboval za življenje. Ne vem, ali je danes še tako.

Se spominjate kakšne posebne prigode, morda celo vragolije? Bil sem odličen učenec, učno nisem imel težav, vendar sem bil tudi prvi zraven, kadar je šlo za lumparije … V enem od višjih razredov smo imeli orientacijski pohod, na katerem smo oddelki med seboj tekmovali. Učitelji so postavili traso, po kateri smo se podali učenci iz štirih oddelkov (v paralelki), razdeljeni v skupine. Učenci iz enega od oddelkov v paralelki so bili naši večni tekmeci. In prav oni so na pohodu hodili za nami. Naenkrat se je porodila ideja, da se na poti neko puščico obrne in tako zmede tekmece. Kot vodja naše ekipe sem predlog podprl. Posledica tega je bila, da se je ekipa, ki je hodila za nami, za celo uro izgubila. Učitelji so nato seveda natančno raziskali, kako je prišlo do te napake, in razvozlali našo nešportno potezo. Celotna ekipa je dobila ukor, kar je bila zame »dobra šola«. Lekcija, ki sem jo takrat ponotranjil, je bila: »Ne delaj ničesar, s čimer lahko škoduješ drugemu.« 139

Česa ne bi ponovili oziroma kaj bi storili drugače? Ničesar ne obžalujem in tudi ničesar ne bi storil drugače. Vsako stvar, ki jo narediš (to sem se naučil tudi kasneje), narediš glede na okoliščine, izkušnje in podatke, ki jih imaš tisti trenutek na razpolago. Ko pogledam nazaj, 40 let je od moje osnovne šole. Če se v teh letih nisem ničesar naučil skozi lastne napake, izkušnje, dejanja, potem mi šolanje ni kaj prida koristilo. Skozi današnje oči bi najverjetneje vse naredil drugače, ampak sem hvaležen, da tega ne morem, saj je prav, da sem šolo izkusil skozi življenje, se učil, rastel. Ravno to je najlepše.

Kakšne so bile v tistih časih vaše sanje o kasnejšem poklicnem življenju ‒ ko odrastem, bom …? Moja neizrečena želja je bila postati znanstvenik. Sem si predstavljal, da bom nekakšen profesor Baltazar (osrednji lik risanke, op. p.) in bom nekje v laboratoriju mešal spojine, nekaj odkrival in se čudil. Posledično sem se že takrat poklicno usmeril – vpisal sem se na Srednjo kemijsko šolo v Ljubljani. Nadaljeval sem s študijem kemijskega inženirstva, ki je trajal »maratonskih« osem let, saj sem se takrat že aktivno ukvarjal z alpinizmom. Nisem pa želel pustiti študija, kar izhaja iz moje značajske lastnosti, da rad zaključim, kar začnem. Nato sem se dodatno šolal za gorskega vodnika, vmes pa sem se ukvarjal tudi s fotografijo in se z njo preživljal. Kot industrijski fotograf za podjetje, ki izdeluje stroje za potrebe kemijske in farmacevtske industrije, sem se sedaj spet povezal s kemijo.

Foto: Marko Prezelj

141

Je kaj oziroma kdo – morda kakšen konkreten učitelj – vplival na izbiro vaše poklicne poti ali na sedanjo uspešno športno kariero? Učitelj telovadbe Boris Trobentar je bil učitelj s srcem. On me je zdravo spodbujal k telovadbi, prijavljal me je na teke, krose, različna športna tekmovanja, kar je bilo dobro, saj sem razvil odnos do treninga. Takrat se formalno še ni treniralo, bolj je šlo za druženje v športnih društvih, ni bilo profesionalnih klubov. Ko sva se srečala pred nekaj leti, se je spomnil, da sem bil uspešen tekač, ni pa vedel, kdaj me je zaneslo v hribe. To je bilo pri štirinajstih, ko sva šla z očetom v Repov kot nad Kamniško Bistrico, kjer še ni bilo uhojeno, in sva se zaradi megle malo izgubljala. Naenkrat sem zaslišal ljudi nekaj sto metrov nad nama in si mislil: »Kako lahko oni zmorejo, midva pa ne?« Takrat sem se prvič srečal z alpinisti. Ta druščina mi je bila všeč, ne toliko zaradi hribov, kot zaradi vrednot, ki so jih živeli, in iskrenega odnosa do življenja. Danes preveč ljudi hodi v službo, le zato da preživi, v prostem času pa morda počnejo stvari, ki jih navdihujejo. Sam sem precej tvegal, ko sem se odločil poskusiti preživeti z nečim, kar mi je v veselje. Zavedam se, da je privilegij početi nekaj, kar bi počel tudi sicer, in biti zato še plačan. Vodništvo in fotografija mi omogočata dostojno življenje, in kar je bistveno ‒ s svojim življenjem sem zadovoljen.

Kakšen nasvet bi dali zdajšnjim učencem? Iskreno povedano, dandanes ne bi želel biti še enkrat star 15 let. Moti me, da življenje usmerjajo pametni telefoni, socialna omrežja in da so zanemarjeni pristni človeški stiki. Včasih smo bili več zunaj, igrali smo razne igre, packali po blatu. Vsega smo se lotili in se marsikaj naučili, med drugim tudi socialnih veščin. Problem današnje družbe je, da se trudimo biti ves čas vsem všeč. Nekdo, ki je star med 15 in 20 let, skozi štetje »všečkov« išče lastno identiteto, potrditev in svoje mesto v družbi. Mladim bi svetoval, naj zavzamejo zdravo distanco do socialnih omrežij, saj so le-ta pogosto orodje za manipuliranje. Če želijo biti s prijatelji resnično povezani, naj jim namenijo svoj čas – se družijo, kam skupaj gredo in kaj počnejo. Naj z njimi izmenjujejo energijo. Morda zvenim nostalgično, ampak zame šteje le to, koliko je kdo pripravljen z drugim deliti energijo, vse ostalo ni pristno. Je »k'r neki«, kot pravijo mladi.

142

GENERACIJSKE FOTOGRAFIJE

ŠOLSKO LETO 2009/2010 9. a

9. b

9. a

9. b

ŠOLSKO LETO 2010/2011

144

ŠOLSKO LETO 2011/2012 9. a

9. b

9. a

9. b

ŠOLSKO LETO 2012/2013

145

ŠOLSKO LETO 2013/2014 9. a

9. b

9. a

9. b

ŠOLSKO LETO 2014/2015

146

ŠOLSKO LETO 2015/2016 9. a

9. b

9. a

9. b

ŠOLSKO LETO 2016/2017

147

ŠOLSKO LETO 2017/2018 9. a

9. b

9. a

9. b

ŠOLSKO LETO 2018/2019

148

ZAPOSLENI

ZAPOSLENI NA NAŠI ŠOLI OD ŠOLSKEGA LETA 2008/09 DO DANES Ačkovič Irena Adrović Refika Anžlovar Marija Avguštin Karla Babnik Judita Babnik Mihael Banovšek Breda Beber Mojca Belej Janja Berlec Alojz Bevc Nina Blatnik Živa Brajer Lara Burja Vida Cahunek Lea Cerar Nataša Dakić Violeta Dolgan Urška Dolničar Andreja Drolc Edvard Duraković Sebina Ftičar Kotnik Nika Golob Janez Grad Nastja Griljc Franci Grkman Marta Grzinčič Lenka Hočevar Breda Hočevar Mojca Horvat Natalija Hribar Rok Hribar Monika Hribernik Urška Hrovat Nelka Ilmić Asima Ivanjko Kovačič Tanja Janžekovič Mojca 150

Jarc Domen Jerman Urša Josipović Vera Kališnik Mateja Kaločaiova Timea Kastelec Ana Kavčič Saša Klopčič Andreja Kočar Lijana Kolar Aljoša Koman Karla Kos Klemen Kotnik Lebar Anja Kovač Tatjana Kozina Urška Kregar Nina Kropivšek Vesna Kulovec Sergeja Kuzmič Igor Lesjak Ivanka Likar Jan Petra Lukić Milica Martić Nevenka Matjan Andrej Medved Marjeta Mestek Franci Miklavčič Mojca Njenjić Mileva Orehek Marija Orešnik Mojca Pezdirc Tadeja Pikl Jure Podbelšek Mojca Podlesnik Irena Pučnik Belavič Mateja Rems Nika Rems Polona

Rep. Klančar Irena Rode Dara Rode Škrjanc Mojca Rozina Krasovsky Nina Sitar Maruša Sovinšek Nežka Sovinšek Štefka Spruk Tjaša Spruk Valentina Stare Brigita Šenk Erika Škof Iztok Šlebir Lekan Helena Šlibar Ambrož Štefanac Nataša Štubljar Peter Tartara Maja Tomažič Jana Tonić Aleksandar Tratnik Luka Trobevšek Mirica Urankar Patricija Uršič Aja Uršič Natalija Zadnik Brigita Zalokar Polona Završnik Sonja Zbičajnik Lea Zore Katarina Zore Romana Zupan Peter Žarn Danijela Žavbi Anja Žavbi Kren Andreja Železnik Mojca Žerjav Jana Žmavc Sonja

151