Issuu

2021/2022 1

IZ VSEBINE

RAZMIŠLJANJA MAJHNIH IN MLADIH

BRALI SMO IN ZAPISALI

ČUDEŽNI DOMIŠLJĲSKI SVET

IZ SVETA PRIPOVEDK IN BAJK

DETEKTIVI NA SLEDI

ROJSTVO NAŠE DRŽAVE

RADOVEDNI NOVINARJI

USTVARJALNI BREJČEK, glasilo OŠ Toma Brejca, šolsko leto 2021/22, junĳ 2022.

RAZISKOVANJE NAS BOGATI

Avtorji gradiv: učenci pod mentorstvom učiteljev OŠ Toma Brejca

PREDNOSTI PISANJA Z ROKO

Naslovnica: Valton Osmanollaj, 8. c Zbrali in uredili: Živa Blatnik in Sonja Žmavc

RAZVEDRILO

Tehnična pomoč: Nejc Kogovšek, Enej Klanke, Levis Herbaš (6. č)

BOLJŠI SVET

SKRIVNOST

Čez pet let, ko svet bo že skoraj podrt do tal, spet bo dež ljudi opral. Spet se bodo v skupine združili, boljši svet bodo zdaj naredili.

Skrivnost je, ko se sam odpraviš v globok gozd, ko nikomur ne poveš, kam greš, ko na skrivaj piškot poješ in ko v žepu skrivaš škrata, je to skrivnost, ki odpira vsa vrata.

Posadimo rože zdaj na svet, naj zrastejo drevesa spet. Naj živali zaživĳo, mladi mucki se skotĳo. Naredimo boljši svet, na katerem se da živet! Izklopimo vsi telefone, zavrzimo vse bonbone. Specimo vsi domači kruh, naj to sliši tudi gluh! Polja so že narejena in semena posejana. Žito bo zdaj zraslo tam, pesem že na pamet znam. Naj naredi si vsak svoj vrt, naj na mizi bo spet prt. Jejmo zdaj normalno hrano, jejmo sadje in banano. Jejmo vsi spet zelenjavo, da življenje ostane zdravo.

NAJLEPŠI TRENUTEK Trenutkov v življenju mnogo se zgodi, a le najlepši posveti nam v temi. Je sreča, ki kisel obraz nam izbriše, je čopič, ki nebu mavrice riše. Najlepši trenutek vsak svoj ima, od rojstva otroka do pogleda z gora. Z njim vsak zgodbo si piše, iz spomina ga nikoli ne izbriše. Najlepši trenutek se zgodi enkrat v življenju, potem ga več ni. A v mislih bo z nami za vedno ostal, srcu zavladal, nič obžaloval. Ob zimskih večerih nanj misel nas greje, ob slabih nas dnevih vedno nasmeje. Življenje vsak dan na polno živite, po trenutek najlepši se zapodite. Ella Poljanšek, 7. č, 2. mesto na literarnem natečaju Najlepši trenutek, Terme Snovik

Liza Neja Mlinarič, 7. b

RDEČ CVET Videla sem rdeč cvet, cvet, rdeč cvet. Utrgala sem ta rdeč cvet, rdeč cvet, ki grel mi bo srce. Srce hitreje bĳe mi, ob pogledu na ta rdeč cvet . rdeč cvet, najlepši si. Tia Lisec, 6. b

ŠOLA Šola je ena izmed lepših stavb, v njej se učimo, da lepe ocene pridobimo. Učitelji včasih ponorĳo, da nas kaj novega naučĳo. Hitro znanje pridobimo, saj nam učitelji dobro razložĳo. Eko šola to smo mi, radi vas imamo vsi! Sara Prezelj, 6. c in Iris Dolenec, 7. b

SONCE Prĳatelj rumeni na nebu postoj in danes na poti z mano zapoj! Sončece, zlato si kot cekin in toplo kot čaj, ki se v jutru hladi. Hej prĳatelj, zdaj se nasmej, moje korake hitro, hitro preštej. Kim Kokošar, 6. b

In poglejmo zdaj v nebo, včasih je bilo sivo. Trava je zelena vsa, spet se vidi dno morja. Zdaj smo naredili vse, kar za svet naš dobro je. Hana Cukjati, 5. c

Aron Travnik, Vili Bizjak 4

SLOVENŠČINA MOJA NEZNANKA Naš urnik je pester in različna znanja obsega, a najbolj slovenski jezik me bega. Kar mi ne gre, je pisanje spisov, pa naj bo domišljĳskih, doživljajskih ali literarnih opisov. Nekaj vejic mi fali in drugih slovničnih napak stoji.

LJUBEZENSKA ZGODBA Vedno sama sem bila, nikdar ne zaljubljena, nikdar se srce ne vname, ljubezen pač bila ni zame. Kar naenkrat iznenada, pa se znajdem sred tornada. Srčni utrip se pospeši, bušne v lica rdeča kri. Tam postopa čisto sam, črni čevlji, makedam. Pa še modre te oči, da se v glavi mi zvrti. A kot vsaka najstniška, ta bila je tragična. Nikdar ne izpolnjena, zgodba ta ljubezenska.

Morda vsebina se učiteljici dobra ne zdi, je morda zaključna misel tista, ki oceno mi kroji. Preveč neznank v tej enačbi stoji, zato je bolje, da se osredotočim na področje, ki mi bolje leži. Učiteljica pravi: „Na spraševanje se pripravi.” Kar naenkrat se mi pred očmi slovnica s književnostjo vrti. Najprej se moram humoresko naučiti, pomislim na kozla, ki so ga dali soditi. Preberem Martina Krpana, v katerega sem verjel, in pesem Tožba, ki sem jo včasih pel.

LJUBEZEN Ko sem te zagledala, sem se zavedala, da boš moj. Na hodniku te gledam, a se ne zavedam, da veš da si mi všeč. Ko pa sem spoznala, da predobra sem zate. Kasneje sem te odgnala in za boljšega zamenjala. Z njim na novo zaživela, življenje lepše je bilo brez tebe. Čez čas sem spoznala, da narobe sem ravnala, na žalost časa več ni, da popravila bi stvari.

Tĳa Sajovic, 6. c

LJUBEZEN Ljubezen pride in gre. Ljubezen do ljudi, živali in drugih stvari se povsem čarobna zdi.

Brina Zabret, 6. c Naučim se vse glasove, ki jih osebno vidim kot valove, pišem premi govor, kjer pazim na ločila, da mi ne bo učiteljica s slabo oceno sodila. Spraševanja sem se zelo bal, a zdaj, ko sem se naučil, sem končno spoznal, da to ni noben bav bav.

Ljubezen lahko je nesrečna, ter odrekanja vredna. Ljubezen je vidna, saj zelo je radovedna. Ljubezen lepa in zvita, še vedno je čudovita.

Uma Pucer

Ronja Česen, 7. b

Matej Sajevic, 8. b 6

DEDĲU V SLOVO Sonce že zahaja, luna vzhaja, pogled skozi okno mi proti zvezdam uhaja. Na nebu te iščem, v tej tihi noči, kričim od obupa, solza mi majico moči. Upam, želim si, da ti si tam gori srečen in čuvaš mene tu doli. Ko pride ta čas, se snideva spet, jaz zvezdica mala, ti že planet. Se bova lovila, si zgodbe govorila, skupaj za vedno, ves najin bo svet! Gaja Ahlin Kremžar, 8. a

Doroteja Čermelj Mia Baumann

Ana Gradišek 10

Ema Humar

Žana Šon

Sara Rizvić, Veronika Berwanger, Mark Kozole, Uroš Popovič, Ignacĳ Lomovšek.

Aviva Pavlinac, Inja Lap, Uroš Popovič. 12

Učenci 2. c 14

Nika Jeras

NEKAJ O MENI O ODRAŠČANJU … Moja najljubša glasba je rock and roll. Rada bi spoznala Lady Gaga. Moj najljubši čas je poletje. Najraje jem špagete in pĳem pĳačo sprite. Najbolj me razveseli igranje z mačko in poslušanje glasbe. Moj hišni ljubljenček je muca bele in sive barve. Ima zelene oči. Ime ji je Lumpika. Rada igram igro Roblox. Ponosna sem na to, da se trudim.

Zdi se mi, da je najtežji del otroštva odraščanje. Zame to pomeni oddaljevanje od staršev. Začenjam se spraševati, kako izgledam, kako se obnašam, sem dovolj dobra hčerka, sestra, prĳateljica … Kaj si drugi mislĳo o meni? Poleg tega sem v velikem stresu zaradi šole, staršev in ljudi okoli mene. Sama si zadam stres. Skušam se zamotiti z dejavnostmi ali druženjem. Na koncu pa se stresnim dogodkom ne morem izogniti. Karkoli naredim, se mi zdi, da ni dovolj. Starši mi pravĳo, da popuščam, v družini se kregamo. V enem trenutku jih sovražim, v drugem trenutku pa vem, da mi nočeta nič slabega. Skušam se jima odpreti, a me ne poslušata. Preden jima uspem povedati karkoli, me že „nadereta” zaradi šole. Hočem le spodbudo. Izgubljam voljo do šole in učenja in v meni ni več veselja. Čakam na poletje.

Tia Juvan, 4. b

Imam 5 prĳateljev, 4 prĳateljice in 1 prĳatelja. Moj hobi je karate. Zelo rada imam pekočo hrano. Moja najljubša knjiga je 5 prĳateljev, ker se v njej vedno zgodi nekaj vznemirljivega. Doma imam tudi muco, ki je sive in bele barve. Moj najljubši šolski predmet je matematika. Moj najljubši letni čas pa je zima. Ema Popović, 4. b

Imam zajčka, ki mu je ime Kepi. Všeč mi je, ker se rad crklja in je temno črne barve. Moj cilj v življenju je, da postanem mizar. Zelo sem vesel, da smo se končno preselili v novo hišo. Zelo rad sem zunaj, ker s sošolcem Lenartom gradim lesene hiške. Moje najljubše knjige so od Davida Walliamsa, najbolj pa mi je všeč knjiga Zlobna zobarka. Rad se igram igri monopoli in tarok. Tarok mi je še posebej všeč, ker na kartah pišejo rimske številke. Rad jem tortilje in pečenice, pĳem pa gozdni čaj in grozdni sok. Tadej Žurbi, 4. b

Imam pet prĳateljev, ki so zelo prĳazni do mene. Moj hobi je branje knjig in druženje s prĳatelji. Zelo rada imam hrano, ki jo skuha moja mami. Najbolj me razveselĳo presenečenja. Moje najljubše knjige so Zbirke skrivnosti. Te knjige so mi všeč, ker se v njih zgodi kaj razburljivega. Zelo rada imam snemanje filmov in rada igram v filmih. Moj najljubši šolski predmet je šport. Imam najljubša letna časa. To sta pomlad in zima. Anja Baloh Hana Rizvić, 4. b

Moja najljubša hrana in pĳača sta voda in tortilje. Zelo me razveseli, ko imamo počitnice in gremo na morje ali pa gremo smučat. Rada imam knjigo z naslovom Nevarnost preži povsod. Všeč mi je igra Catan, ker jo lahko igra več ljudi. Najbolj smešna stvar, ki se mi je v življenju zgodila je, da sva s sestro lovili ribe. Eno sva ujeli, ampak se je sestra tako prestrašila, da je izpustila ribiško mrežo in ribo vrgla v vodo. Moj najljubši šolski predmet je likovna umetnost. Slavna oseba, ki bi jo rada spoznala je Bit Sever. Rada bi spremenila, da bi bila narava bolj čista.

UČITI SE? Z leti odraščaš in z odraščanjem se spreminjajo tudi čustva. V tretjem in četrtem razredu sem si mislila: „Z dobrimi ocenami bom zelo uspešna!” In sem se trudila. Zdaj pa izgubljam voljo do učenja in mi je vseeno. Starši mi govorĳo, naj se potrudim in imam dobre ocene, da bom uspešna v življenju, sama pa si mislim, da je vse to preveč zame in da tega nisem zmožna. Ocene počasi padajo, iz petic sem prišla na trojke. Bojim se, da težje, ko bo, bolj bodo padale ocene. Spremljanje pouka, zbranost in poslušanje se mi izmika in bojim se, da bom popustila pritisku ter se začela izogibati pouku in obveznostim. Kako naj vse to preprečim, če se mi preprosto ne da? Kako naj premagam te občutke in ponovno najdem motivacĳo za delo?

Vida Iva Leban, 4. b 16

MOJE LETO ŽIVLJENJE

Življenje je več kot samo življenje, je privilegĳ in takšnega ne dobi vsak, zato mislim, da se je v življenju potrebno čim manj obremenjevati z nepomembnimi stvarmi in ljudmi, ki niso vredni takšne osebe, kot si ti.

Menim, da je smisel življenja in ob enem največji cilj, da si zgradiš takšno, od katerega ne potrebuješ vikenda za počitek, od katerega ne želiš odmora, takšno, za katerega z veseljem ostaneš pokonci celo noč ali pa se sredi nje zbudiš in odpraviš na dogodivščino. Pa če je to sprehod z kavo v roki in prĳetnim pogovorom ali pa potovanje okoli sveta, o katerem si sanjal celo življenje. V življenju je pomembno, da šteje vsak dan, pa tudi če čisto malo, da vsak dan doživiš in se naučiš nekaj novega ter nepozabnega. Življenje so samo trenutki. Trenutki sreče, žalosti, vzhičenja, presenečenja, jeze, nestrpnosti itd. Trenutki, ki si jih boš na smrtni postelji najbolj zapomnil. Trenutki, o katerih sanjaš celo življenje in se ti nato uresničĳo. Kot recimo piknik v parku, razgled na morje in sončni zahod, sprehod po prelepih ulicah Amsterdama, „roadtrip” na severu sveta z vanom, ležanje na travi sredi travnika in opazovanje zvezd pod milim nebom, branje knjige ob svečah s čajem v rokah, pohod v tako visokem snegu, da komaj hodiš, opazovanje malih želv ob rani uri zjutraj, tek po plaži ob sončnem vzhodu, zbuditi se na božično jutro, spoznati osebo, s katero si pripravljen živeti do konca svojih dni, preživeti cel dan doma in gledati filme, priti na vrh gore in opazovati prelep razgled, spet videti osebo, ki si jo pogrešal kot nor. Življenje se vrti samo okoli takšnih trenutkov, ki zapolnĳo tvoje življenje in ga naredĳo po svoje popolno. Življenje je nepredvidljivo in ravno zaradi tega tako zanimivo. Včasih misliš, da se ne bo nič spremenilo na bolje, potem pa na najbolj nepričakovan dan dobiš priložnost, ki ti lahko spremeni življenje. Nikoli ne veš, kaj te čaka jutri, kaj oziroma koga boš spoznal in ti bo morda spremenil življenje za 360 stopinj. Ko pa pogledaš v svojo preteklost, včasih obžaluješ, da si kaj storil in razmišljaš, kaj bi bilo, če bi to storil drugače, ampak brez točno te izkušnje ne bi bil taka oseba, kot si zdaj.

Mislim, da se je potrebno čim manj obremenjevati z mnenjem drugih, sploh pa tistih, ki ti škodĳo. Saj se na koncu dneva tvoje življenje tiče samo tebe.

Živa Andrć, 8. b

Moje šolsko leto se je začelo z izpisom iz Osnovne šole Suljo Mirvić Konjodor. Takrat smo bili vsi žalostni. Učiteljica me je objela, sošolci so mi kupili darilo. Tudi prĳateljice so me objele, vse so jokale. Sošolci pomagala. Čeprav ni bilo prĳetno, kdo sem odhajala, pa sem mislila, da še bo težje. Tudi poslavljanje od sorodnikov, še posebno od babice, ni bilo lahko. Ona je ravno takrat hudo zbolela. Ko smo se odpravljali v Slovenĳo, je prišla iz bolnice, zato je težko razumela, da odhajamo. Konec avgusta sem prišla v Slovenĳo. Prvi mesec tukaj sem se počutila, kot da sem na obisku. Osnovno šolo Toma Brejca sem začela obiskovati letos januarja. Prvi dan me je skrbelo, ker me je čakalo veliko novega. Spoznala sem nove sošolce, ki so hitro postali moji prĳatelji. Vesela sem, da so tudi učitelji prĳazni. Mislila sem, da bo učenje slovenščine težko, ampak sem se osnovnih besed hitro naučila. Ugotovila sem, da mi novi prĳatelji raje pomagajo kot pa sošolci iz Bosne. Vesela sem, da bom naslednji dve leti preživela skupaj z njimi.

Sumeja Pehlić, 7. c

Z NOVIM LETOM NAPREJ Spet se bliža čas praznikov in obdarovanj. Bližata se božič in novo leto, ko bo vse polno luči, polno okraskov, sveč, novoletnih jelk. To je čas, ko se družina in prĳatelji zberejo in obdarujejo. Jaz božič vsako leto preživim s širšo družino. Vedno jemo okusno večerjo in si izmenjamo darila. V prĳetnem prazničnem duhu praznujemo do konca večera. Tak je moj božič. Novo leto pa praznujemo malo drugače. Največkrat se za silvestrovo družimo z družinskimi prĳatelji. Ko ura odbĳe polnoč, s šampanjcem nazdravimo na novo leto. Zunaj še nekaj časa opazujemo ognjemete, ki krasĳo nočno nebo. To je vedno najboljši del praznovanja novega leta. In tako je vsakič znova še eno leto naokoli. Vse slabo pustimo v prejšnjem letu, z vsem dobrim pa vstopimo v novo leto. Postavimo si zaobljube, ki jim celo leto sledimo. Jaz si zaobljub ne postavljam, saj se mi ne zdĳo tako pomembne. Bolj se mi zdi pomembno, da smo hvaležni za to, kar imamo. Za družino, prĳatelje in streho nad glavo. Nikoli ne vemo, kakšna bo naša prihodnost, zato bodimo hvaležni, dokler smo še lahko. Neža Soldo, 9. b

ŠOLA, POZDRAVLJENA!

Kot majhen otrok, poln pričakovanj, sem v spremstvu staršev prvič prestopil šolski prag Osnovne šole Dob. Mami me je opremila s pravili lepega obnašanja in značilno prenatrpano, a skrbno pripravljeno šolsko torbo, kot da moram takoj izkusiti težo življenja in pomembnost pokončne drže. Spominjam se podpisanih rumenih rutic, ki niso bile le simbol varnosti v prometu, temveč tudi predmet posmeha učencev višjih razredov. Po slavnostnem sprejemu v šolski telovadnici nas je naša učiteljica odpeljala v razred, kjer smo se nekateri prestrašeni, večina pa razposajeni prvič posedli v šolske klopi in se posladkali s tortico. Leto 2013 je zaznamovala tudi ločitev staršev in selitev v Kamnik. Ker sta starša kljub vsemu dobro sodelovala v starševstvu in vzgajanju ter imata še vedno prĳateljski odnos, sva se z bratom zlahka prilagodila novim situacĳam in pridobila bogate izkušnje za življenje. Učiteljica je bila naklonjena in razumevajoča, tudi ko sem kot vozač za las ujel začetek pouka in (tudi namenoma) pozabil rumeno rutko. Vedno je pohvalila mojo pridnost, sodelovanje, ustvarjalnost, nadarjenost in talent za šport. V podaljšanem bivanju sem med prvimi naredil domače naloge, preostali čas pa namenil igri na igralih in nogometu. Veselje do nogometa je preraslo iz dvakrat tedenskega obiskovanja interesne dejavnosti do treniranja v klubu. Včlanil sem se v Nogometni klub Kamnik, kjer sem spoznal nove prĳatelje v Kamniku. V naslednjem šolskem letu so nekateri izmed njih postali tudi moji novi sošolci, saj sem bil zaradi logističnih prednosti prepisan na Osnovno šolo Toma Brejca. Iz najemniškega stanovanja na Groharjevi pa smo se preselili v lastniško stanovanje na Usnjarski, v neposredno bližino osnovne šole. Učitelji so tudi tukaj takoj prepoznali moje sposobnosti in nadarjenosti. Oboževal sem matematiko, zato sem se vključil k dodatnemu pouku in se pod mentorstvom odličnih in predanih učiteljev udeležil matematičnih tekmovanj, kjer sem osvojil tudi zlata državna priznanja. Moja navihanost pa je prišla do izraza v podaljšanem bivanju, po katerem sem mami presenetil s strganimi hlačami, tudi po trikrat v tednu. Seveda nikoli nisem bil kriv sam, ampak nogomet in strastna igra sošolcev na šolskem dvorišču. Sčasoma so nam namenili ločen in zagrajen nogometni prostor na travi, saj so ocenili, da je tako varneje za vse. V vseh teh letih so se spreminjale frizure, moda, želje in okusi. Ob izjemnih učiteljih, pa tudi takih, ki so nam delali krivice, smo se kot razred zelo povezali. Nadgradili smo naša močna področja in nizali uspehe. Ob kakšnem neuspehu pa smo držali skupaj in tako lažje vztrajali naprej. Hvaležen sem za peščico učiteljev, predstavnikov moškega spola, ki so s svojstvenim principom učenja in s poudarkom na splošni razgledanosti na nas pustili poseben pečat. Hvaležen sem tudi za izjemno razredničarko in učiteljico matematike, ki je imela odličen pristop k razredni problematiki. Znala je prisluhniti in ukrepati. Ko nam je ob koncu šolskih let zmanjkovalo vneme za učenje, nas je motivirala, čeprav je toplo vreme kar vabilo ven. Organizirala je čudovite piknike v Podgorju in se vključila v igro in druženje kot naša vrstnica. V spominu so ostale tudi ekskurzĳe (na Primorsko in alpske pokrajine), šolski izleti (v Atlantis, Krško in Postojnsko jamo, v rojstne hiše znanih slovenskih pesnikov in pisateljev) in šole v naravi (v Savudrĳo, Bohinjsko jezero, Cerkno).

Čedalje bolj se zavedam, da se bliža slovo. Zaključni uspehi in rezultati NPZ-jev, čeprav sem jih sam odpisal z angino, so pokazali, da smo dobro pripravljeni na nadaljnje šolanje. Hvala učiteljem za potrpežljivost, vztrajnost, dobro delo in srčnost. Želim, da veste, kako zelo dragoceni ste zame, prihajajočim generacĳam pa želim, da bi znale uživati v vašem varnem okolju in da bi znale ceniti vaš trud. Andrej Kokalj, 9. a

ŠOLA, POZDRAVLJENA!

Šola, pozdravljena! To ni pozdrav ob prihodu, ampak slovo. Odhajam. Zapuščam tvoje učilnice, telovadnice in druge prostore, v katerih sem si skozi vsa ta leta ustvarjala spomine. Zapuščam učitelje, ki so se vseh devet let trudili (čeprav je bilo včasih težko), da bi nas naučili čim več stvari, hkrati pa ure poskušali narediti veliko zanimivejše, kot bi sicer bile. Zapuščam sošolce, ki so s svojimi „afnarĳami” včasih ure še dodatno popestrili. Zapuščam prĳatelje, ki sem si jih pridobila v šoli, med odmori, na avtobusni postaji ... A ti bodo, tako kot sošolci in učitelji, za vedno ostali v mojem srcu na prav posebnem mestu. Pa kljub vsemu vsega ne bom pustila za seboj; v prihodnost, polno dogodivščin in izkušenj se odpravljam z znanjem, ki sem ga pridobila. To mi bo pomagalo prebiti se skozi naslednjih nekaj let. Prav tako z menoj ostajajo vsi spomini – nate, šola, in na vas, dragi prĳatelji, sošolci in učitelji. Šola, pozdravljena! To no slovo, ampak pozdrav ob prihodu. Prihajam. Prihajam v tvoje učilnice, telovadnice in druge prostore, v katerih si bom ustvarjala nove, še lepše spomine. Prihajam, da spoznam nove učitelje, prĳatelje in sošolce. Prihajam, da si pridobim novo, čisto novo znanje, s katerim bom nadgradila staro. Zagotovo nekatere učence že poznam. Z njimi in z ostalimi bomo ustvarjali novo zgodbo. Z novim začetkom, novimi zapleti, razpleti, dogodivščinami in izkušnjami. Verjetno bo sprva težko, a kot pravĳo: „S pridnim delom se daleč pride!” Skupaj z novimi prĳatelji se bomo podali v globine te nove zgodbe in se uspešno prebili do konca. Šola, pozdravljena!

Ajda Štrumbelj, 9.a

PONASTAVLJANJE

Včasih se moramo vsi ponastaviti. Knjiga Gremo mi v tri krasne se mi je zdela zelo izvirna in celo poučna. Zgodba govori o večji skupini najstnikov, ki imajo vsak svoje težave. Pripovedujeta jo Uroš in Valentina, ki nastopata kot glavna lika. Vse se dogaja v treh krasnih po Uroševo, ki na tabor pride najbolj trmast in užaljen. Menil je, da so ga zaprli v slepo črevo z samimi bebci, moroni in težaki, za povrh pa so mu še vzeli telefon. Pri njem doma je malo več komplikacĳ, zaradi česar je tudi pristal, kjer je pristal. Živi z mamo, mlajšim bratcem in tujcem, ki želi zavzeti mesto Uroševega očeta. Urošev najboljši prĳatelj je Tine, ki se tudi pozneje priključi skupini. Edina beseda, ki se je pojavljala v njegovi glavi ob prihodu, je bila: krivica.

Zdi se mi, kot da je avtorica v knjigo vključevala veliko lekcĳ in nasvetov za najstnike. Hotela je pokazati, da ni nič slabega preživljati nekaj časa brez telefona z ljudmi, ki nam želĳo dobro. Z Uroševo zgodbo je želela dokazati, da ne smemo na vse gledati slabo, saj tudi če izgleda slabo in nezaželeno, se iz tega lahko razvĳe nekaj prĳetnega. Jaz se z njenimi lekcĳami zelo strinjam, saj veliko raje zapravljam čas z ljudmi kot z električnimi napravami. Knjiga me je zelo navdušila z jezikom, saj sem se zaradi slogovnih besed lahko še bolje vživela v knjigo. Včasih so me kakšne besede malo zmedle, a sem jih hitro prevedla. Knjiga se mi je na splošno zdela odlična z vso slogovnostjo, težavami, nasveti, vedro bližino in povezanostjo. Z veseljem bi jo priporočila marsikomu.

Živa Trobevšek, 9. b; prejemnica srebrnega Cankarjevega priznanja Kljub vsemu pritoževanju s strani Uroša, se pri Valentini zgodba malo spremeni. To je deklica, ki je prišla na tabor kljub nezasvojenosti s telefonom in vso tehnologĳo. Valentina se ob prihodu ne jezi preveč in že naredi prĳateljsko vez. Na avtobusu spozna Pavlino, s katero se dobro razume. Kmalu opazi, da se Pavlina bori z motnjami prehranjevanja, kar kmalu pripelje, da zapusti tabor in zgodbo. Valentino je zanjo zares zaskrbelo, saj se je ne tako dolgo nazaj tudi ona zdravila, kot posledica motnje prehranjevanja. Pri Valentini doma se je že večkrat zgodilo, da je oče izginil zaradi prerekanja, a se je vedno vrnil. To se je na žalost zgodilo tudi na taboru, kar je deklico še bolj zvilo in iztirilo. Na srečo se je na koncu vse dobro izteklo in oče je bil najden. Tako se je v zgodbi Valentini zgodilo več nesreč kot Urošu, a njene nesreče so tudi Uroša pripeljale do ponastavitve. Njuni zgodbi se kmalu prepleteta, še celo preveč. Deček že kmalu spozna veliko dobrih oseb in tako malo popusti svojo trmo. Kmalu celo pozabi, da pogreša telefon in tako začne uživati. Opazi, da imajo vsi za sabo težko zgodbo in začne biti bolj pazljiv. Na žalost pa je rabil lekcĳo, ko je Valentini rekel nekaj, kar jo je izredno prizadelo. Ni razumel zakaj, a kmalu se je začel zavedati in bolj paziti na svoje napake. Jaz mislim, da se je Uroš na koncu knjige ponastavil s tem, ko se je začel zavedati svojih napak, odmaknil telefon in začel novo stran knjige. Tudi Valentina se je na koncu ponastavila, ko je prenehala biti tako zaščitniška in bolj samozavestna. Uroševa žaljivka jo je precej prizadela, a na koncu se ji je zdelo, da je naredila preveliko dramo. Tako je tudi ona obrnila novo stran v knjigi, bila je bolj sproščena in manj užaljena. Če pa že govorimo o ponastavitvi moram omeniti Žana in Blaža. To sta fanta, ki sta prišla na kmetĳo oziroma na tabor s različnimi težavami. Žan se nikoli ni uspel odmakniti od telefona in ga je uporabljal tudi, ko je bilo prepovedano. Bil je zaprt in ni delal novih prĳateljskih vezi, dokler se ni ponastavil. On se je ponastavil tako, da se je bolj odprl in pustil ljudi bližje, celo do vedre bližine. Blaž pa je prišel na tabor navdušen in vesel. Zelo rad je govoril in izkazoval svojo ljubezen do Valentine. Urošu je kmalu prekipelo, zato mu je kmalu povedal, kar se mu gre. Od začetka se je zdel užaljen, a vseeno menim, da se je tudi on ponastavil, obrnil nov list in začel na novo, bolj mirno in nevsiljivo. Tako se mi knjiga Nataše Konc Lorenzutti zdi zelo izvirna in poučna za marsikaterega najstnika. Poleg te knjige je napisala tudi Avtobus ob treh, Nisem smrklja in še veliko odličnih proz, poezĳ in dram. Ta odlična avtorica je tudi učiteljica, kar privede do tega, da je marsikateri učenec vključen v njene zgodbe. Začela je objavljati leta 2002 do danes, ko še vedno kljub 51-letom piše odlične zgodbe. V svoji karieri je dobila tudi veliko nagrad npr. Prešernova nagrada, Zlata hruška in od leta 2011 vsako leto Desetnica ali Večernica. Neža Bojkovič

Anja Baloh Elion Osmanollaj Pika Bende Asja Čamdžič Aleksandar Ninić Kolja Skaza

Luka Galjot

Ema Košir Petek

Hana Kaltak

Filip Koren

Maks Uršič

Leyla Adrović

Žan Palma

Nike Viktorĳa Novak

Manca Košir

OREH AVOKADO

Nekoč sem se v park odpeljal s kolesom,

Na drevesu raste avokado,

parkiral sem tam pod starim drevesom.

obira ga gospod s sivo brado.

To staro drevo je oreh bilo in vrglo svoj plod je v mojo roko.

Obran je še nezrel, ampak bo kmalu temno zelen in dozorel.

Vzel sem kladivo, da oreh bi strl, KOSILO

Surov je za uživanje pravi, v njem so hidrati in vitamini zdravi.

a oreh mi hitro iz rok je ucvrl. Maja Teran

Mama je prišla,

Ni hotel postati moja potica

je juho skuhala,

raje bi videl, da ga pohrusta veverica. MAKARONI

meni jo je dala, Tudi v omaki in namazu ga ima ljudstvo rado,

saj sem jo težko čakala.

to je zelo zdravi avokado.

Oreh razjezil se je in razpočil in jaz od strahu sem na kolo skočil.

Jabolko sem še pojedla, Nik Rejc Narobe, 4. a

limonado vso popila,

Sem hitro odpeljal nazaj se v svoj dom in rekel: „Orehov več jedel ne bom.”

K mizi sede mali Lukas, naroči si makarone, k mizi sede še prĳatelj, on bi jedel rad bonbone.

za svoje dobro zdravje MOJ POMFRI

vitamine naložila.

Ta slasten zlat krompirček

Makaroni so užitni in zelo zelo nasitni.

Ko zavoham pomfri, se mi v glavi kar zvrti.

Jerneja Simončič, 4. a

Lina Romšak, 4. a

Bonboni pa presladki so, a vseeno bolj me mikajo.

me spravlja v obup, o čudež, da me ni več skup.

Lukas Prinčič, 4. a

Ko ga pojem, se mi v očeh prikaže srce.

Klara Marn, 4. a

VRANA

Z vrh neba me vabi vsaka sled temačnega oblaka

Vrana je nekoč živela,

in ne daleč stran v mlaki

noge dolge je imela.

žaba kvaka.

SOLZICE

Bolj kot revščine sirota jo je pestila samota.

Uboga vrana, vrana mila solze je čez kljun točila.

Misel ji srce prepeva:

Vse poti je obletela,

„Kaj storim naj uboga reva?”

vedno je doma prispela.

Mama hotela je solzice,

PEKEL

a do pekla vodile so strme stezice. Sonce tja nikoli ne posĳe, saj trn vsak poskus zakrĳe.

Hitro odleti na vejo

Pekel je temačna globača, ki človeka pri srcu stisne, ko stopi vanj.

in tam sreča sosedo Nejo.

O ne vabi me dobrava,

Reče si: „Svet je velik, brž

kjer tam onesnažena je narava,

na tuje, nič me tu ne zadržuje!”

raje do morja bi odletela in tam svojega vrana ujela.

Misel na pekel mi je klatila spanec, zato sem bil zjutraj pravi zaspanec. Oče me je spet v pekel na pašo poslal,

V Peklu se živina le prerada muli, saj menda posebno sončno

a sam bi veliko raje doma ostal.

Če na desno se oziram,

travo puli.

tam gozdiček ne sameva

Tu počenem, navkljub vsemu,

v njem gruča otrok prepeva.

v Lipicah zaspim v objemu.

Če na levo pomežikam,

Tu sem jajce prekljuvala,

ozka pot se mi premika.

in tu bom vedno sama osamljena.

Z desne maha mi dehteče

To sklenila, k srcu vzela,

list marjetice cvetoče.

saj tam prĳatelje je imela.

Z levo se mi že priklanja

V Lipici je občepela

botra dobrega obdarovanja.

a drugam si je želela.

Na poti v pekel spremljal me je strah, a kmalu sem ga zmlel v prah. Na dnu pekla solzice sem nabral, da bi mamin obraz smeh razsvetljeval.

Pekel s trnovjem, grmovjem in šumom je obdan, zato zelo strašno se je zapoditi vanj.

Ronja Česen, 7. b Neli Jenčič Turk in Liza Neja Mlinarič, 7. b

Julĳa Teran, 6. c

NADALJEVANJE PREŠERNOVE PESMI POVODNEGA MOŽA

Mladenič in Urška sta v vodi plesala,

Ravno takrat, ko je Ljubljan'ca prešla v Savo,

nihče ju ni videl, kot da sta iz stekla, Urška noge ni več čutila, po dnu Ljubljan'ce sta skoraj že tekla, zato se je tako rešila, vse dokler Urška mladeniču ni rekla:

Urška in Povodni mož sta izginila v valovih Ljubljanice. Urška se je zbudila v razkošni zlati sobi, brez da bi se zavedala, kje je ali kako je prišla tja. Pogledala je skozi okno in ugotovila, da se nahaja pod vodo. Trenutek zatem so se vhodna vrata v sobo odprla in v sobo je vstopil star gospod, v oči podoben mladeniču, s katerim je malo nazaj plesala. Vprašala ga je po imenu. On pa je samo rekel: „Lepo, da si se zbudila po toliko letih.” Urška je stekla do prvega ogledala, ki ga je zagledala, in skoraj omedlela. Zagledala je nagnusno staro gospo, on pa ji je pripomnil, da je spala triinšestdeset let. Rekel je tudi, da je čakal nanjo ves ta čas. Nekaj časa je potrebovala, da se je sprĳaznila s časom, ki ga je izgubila, in s svojim videzom. Počasi se ji je po koščkih vračal spomin. V vseh teh letih je v ozadju med spanjem slišala, kako ji je zdaj poimenovan Povodni mož bral zgodbe. Skupaj sta se dopolnjevala, se veliko pogovarjala in postala najboljša prĳatelja. Zaljubila sta se in sklenila, da bosta drug drugemu polepšala še preostanek življenja.

da se je iz njegovega prĳema opustila, „Velika ladja kmalu bo tu, mladenič tega ni opazil, saj je bila noč, kaj, če bi se obrnila in šla od tu?”

Neja Erce, 8. c

nato je odšel po Savi plesoč. Mladenič ji lepo odgovori: Tim Maroh, 8. c „Poslušaj me sedaj, mala, tako daleč od doma sva že zaplesala, da se nama pot nazaj ne bi izplačala, glede ladje pa nisem v taki težavi, glej, saj je še v daljavi.”

Vsa zbegana bila je Urška takrat …

Je ravno jokala, usodi se vdala,

„Pomoč!” nemočno meščanom je vpila,

skrivnostna postava pred njo se prikaže,

a zaupanje pri njih je že izgubila,

s prstom tja daleč čez morje pokaže:

še zadnje vdihe tako tako porabila,

„Delat prišla boš na moje plantaže!”

nato začutila je udarec boleč,

To reče, jo prime, jo v morje odnese,

vedela je, da v Ljubljani ni več.

nazaj je nikoli več ne prinese.

Zbudila se je na obali peščeni,

Ažbe Golub, 8. c

Tok ju je še močneje zgrabil, onadva pa sta nadaljevala, še močneje sta se za roke držala,

ni nič več grmelo, nič več šumelo,

zelo hitro sta vihrala,

le še v glavi od bolečine pelo,

a Urško je že tako noga bolela,

le še v ušesih od vode bobnelo,

da se ji je že cela vnela.

dobila je Urška velik udar, prevzetna, ošabna ne bo več nikdar.

Eva Zarja Novak

Lana Vek

Tarik Dedić

Tjaša Vrisk

Enja Klanke

DESETNICA

ČE BI IMEL 12 PSOV

Uboga jaz nesrečnica,

Drevo pa me želi odvrniti,

desetnica.

saj pri njim ni varno biti.

bi prvega sprehajal,

Zdaj od doma bom odšla,

Našla sem novo drevo,

bi drugega oblačil,

ker usoda je namenila,

kjer bo zopet treskalo.

bi tretjega shranjeval,

da kot deseta sem se rodila.

Tako sem prišla do tretjega, kjer prišla sem do spanca uspešnega.

Mati želela je usodo pretentati,

Če bi imel 12 psov,

bi četrtega prodal, bi peti spal,

Po sedmih letih sedaj se bom vrnila,

Prstanček sem žal jaz dobila,

in mami v objem se zapodila.

bi osmega čuval,

zato se zdaj bom poslovila,

Ob srečanju pa me mama ni prepoznala,

bi devetega izgubil,

zato sem žalostno spoznala, da v življenju sama bom ostala.

Od hoje me noge že zelo bolĳo, sončni žarki se že skrivajo,

Dol s čarovnicami, saj zaradi njih umrli bomo mi. Če se jih zdaj znebimo, bodo hudi časi mimo.

bi šesti norel,

zato v testo hotela prstanček je dati.

in se čez sedem let nazaj vrnila.

ČAROVNICE V MIŠI

bi sedmi jedel,

bi deseti šel,

kajti svet bo lepši brez njih. Mišitvorec vzemimo in naj miši gredo mimo.

bi enajstemu fige kazal, bi dvanajsti pobegnil,

Kaja Hočevar, 6. c

Gremo, poiščimo jih,

Katja Štrumbelj, 5. a

O ŠMENT!

zato se ulegla bom pod drevo, Tana Osolnik, 6. b in zatisnila oko.

JAZ, ČARODEJ

Jaz sem čarodej pravičen, včasih tudi malo sebičen.

JAZ, ČARODEJ

Jaz sem stari čarodej, ki mu je ime Tadej. Začaram te, da poletiš

Začaram pridne v kralje in kraljice,

in se tudi spotiš.

ČAROVNIK

Po vsem mestu se že govori, da čarovnik k nam hiti. S seboj prinesel bo balone, in iz snega naredil bo melone.

poredne v kače, žabe, pajke in borovnice. Starše začaram, da prej se zbudĳo, Včasih tudi kaj zamešam in kaj mi spodleti, tako začaram največjo grdobo v še gršo

da v službo ne zamudĳo, Otrokom, ki ne delajo domačih nalog,

Pridnim otrokom razdelil bo bonbone, to bodo dolge kolone, saj iz klobuka bo potegnil zajca,

pomagam, da ni več nadlog.

in mogoče tudi jajca.

Iščejo me globoko v gozdu,

Čira-čara in babica medved bo postala,

kjer jih čaka mnogo zagozd.

Abra-kadabra in dedek izginil bo iz kadra.

in ne v lepega princa, toda večino mi kar dobro gre.

Življenje kot čarodej ni ravno težko, samo včasih se te kdo izogiba,

Ni me lahko najti, ampak vredno je iskati.

saj ne ve, če si prĳazen ali ne, vendar jaz sem prĳazen in nisem čarovnica!

Ko končal bo s to zabavo, in prenehal s to parado,

Lara Tušek, 6. a

bo naredil čira-čara-rom-pom-pom, izginil bo nevidno, a vseeno previdno.

Asja Ogrizek, 6. a Kaja Hočevar, 6. c

INTERVJU S PREŠERNOVIM FRANCETOM

Novinar: Pozdravljeni, v današnji oddaji je z nami eden in edini samooklicani doktor Fig. France: Bogdaj. Novinar: Pa kar začnimo, da bo čim prej konec. France: Pa dajmo. Novinar: Kot smo omenili, so vas klicali dr. Fig, ker ste otrokom dajali fige. Kje ste jih dobili, glede na to, da so bile v tistih časih drage? France: Rabutal sem jih s svojega drevesa. Ker jih pozimi ni bilo, so otroci lačni hodili za mano. V mojem žepu pa je bil le prah. Spomnim se dneva, bil je februar, 8., če smo natančni. Otrok me je pocukal za rokav in prosil za fige, ker le teh nisem imel, sem mu pomolil le prazno dlan. On pa je le nemarno pljunil vanjo. Joj, ta mladina.

France: Bil je tisti dan, ko je sonce sĳalo in oblaki so bili na nebu. Hodil sem po tržnici in nedaleč stran zagledal dečka, ki je z grošem kupoval dateljne. Ko se je obrnil v mojo smer, sem ga prepoznal. Bil je točno ta, ki mi je nedolgo nazaj pljunil v roko. Sledil sem mu, da bi videl, kaj naklepa. Prišel je do potoka, jaz pa sem se skril v bližnji grm in ga opazoval. Poskusil je prvi datelj. Očitno mu ni bil všeč, saj je trenutek kasneje vse skupaj „zabrisal” v reko. Nato se je začel cmerati in smiliti samemu sebi ter odšel. Počasi sem vstal, stopil do potoka in pojedel vse dateljne. Meni so se zdeli kar dobri. In takrat sem se naučil, da denar ne prinaša sreče vsem. Novinar: No, gospod Prešeren, za danes bo to vse. Razen če imate še kakšno zanimivo zgodbo, ki bi jo z nami hoteli deliti? France: Uf, teh zgodb je veliko več, kolikor imamo mi danes časa. Za skromni čas, ki ste mi ga namenili, sem zelo hvaležen, zato se vam lepo zahvaljujem. Še vedno pa si želim, da bi bil tisti dunajski zrezek polno povaljan v drobtine. Novinar: No, hvala tudi vam. Uživajte življenje in nasvidenje. France: Tudi vam. Se vidimo še kdaj, bogdaj.

Novinar: Ja, da ne omenjamo današnje. Ko pa smo že pri mladini, kakšno je bilo vaše otroštvo?

Lidĳa Prevec in Brina Bara Leban, 9. b

France: Moji spomini na mladost niso nič kaj posebnega. Za razliko od drugih sem zelo rad hodil v šolo, to potrjuje tudi zlata knjiga. Nerad se hvalim, a v šoli sem imel same petice, bil sem najpametnejši otrok v družini, z največ potenciala. Sicer ne ravno za petje in ples, a v »rapu« se znajdem, saj sem mojster besed. Novinar: Res vidim, da ste zelo skromna oseba, ste bili tako skromni tudi, ko vas je vaš prĳatelj Matĳa Čop povabil plavat? France: Na to vprašanje ne želim odgovoriti. Novinar: Prav, v taka vprašanja vas ne bomo več utapljali. Kaj pa Povodni mož? Ste videli priredbo Andreja Rozman Roze? France: Videl, Videl. Novinar: Kaj si o njej mislite? France: Napisal je izjemno delo. Seveda po zgledu strokovnjaka. Ilustracĳe so prav tako odlične, ker pa sem v knjigi jaz, pa je še toliko boljša. Priporočam. Novinar: Tudi meni se zdi izvrstna. Zdaj pa nadaljujmo z naslednjim vprašanjem. Ko ste študirali na Dunaju, ste živeli z dunajskimi ljudmi. Kakšni so ti Dunajci bili? France: Okusni, če govorimo o mesu, Dunajčani pa so prĳazni in skromni. Enkrat je bil moj dunajski zrezek samo na pol povaljan v drobtine, razjezil sem se in ga vrgel v mimoidočega. Zadel sem naravnost njegova skromna usta. Novinar: V redu. Za zadnje vprašanje pa ... Kako si razlagate svoje sporočilo »Denar ne prinaša sreče«? Utemeljite na primeru.

Ajda Kociper Katja Štrumbelj

Taja Urankar Cerar, Nik Dolenec, Nikola Rangelov, Tana Osolnik, Mia Letić, Janja Ponedelek, Zoja Spruk.

SULTAN

VILINSKI GOZD

Nekoč živel je sultan,

To bilo je navodilo,

ki potomca ni imel.

svetilo, ki svet bo spremenilo.

Pravili so prav vsi,

Javi se Šeherezada,

kdo ga bo pa nasledil?

to je dekla mlada,

Nekega dne sem šla v gozd. Nisem dolgo hodila, saj je bil gozd samo par ulic stran. Sredi gozda je bila jasa, polna gob. Odločila sem se, da jih bom nekaj odtrgala. Eno sem odtrgala. Slišala sem zvok. Prestrašila sem se. Pogledala sem gobo. Imela je vrata, okna, dimnik in majhen balkon. Izgledala je kot hiša. Nakar so se vrata odprla. Ven je pokukala majhna vila. Bila je prestrašena. Velika je bila kot moj palec. Poletela je do mojega ušesa in mi rekla: „Velikan nesramni, uničil si mi hišo.” Počutila sem se grozno, zato sem gobo posadila nazaj. Vili pa rekla: „Oprosti.” Zatem sem se odpravila nazaj domov. Odločila sem se, da nikoli več ne bom trgala gob na tej jasi.

ki govori zgodbe, hi, Sultan pa se razjezi

da se ti kar zvrti.

in svoj sklep najavi: Ko se poroči,

Asja Ogrizek, 6. a

PUŠČICA Moje barvice so

NIKDAR VEČ SE NE POROČIM!

mu vsak večer pove po eno.

IN TO ZASE LE STORIM!

To ustavi sultanovo namero.

Pa ga svetovalci,

Šeherezada preživi

pravi grajski starci, prepričajo,

1001 dni

da sklep svoj spremeni.

zaradi svojih zgodb

Ravnilo sem v

srce v sultanu prebudi.

začele plesati, peresnico položila, škarje pa hihitati. da ga ne bi pozabila.

Potomca sultan potrebuje in to prav res drži.

Brisalec pa odprt je Ko sem v šoli na mizo poskočil in vse je zamočil.

Špela Štrumbelj, 7. a

Ampak sultan izjavi tako, da bi mu primazal tri:

peresnico odložila, Naloga je bila zbrisana in se mi minica je zlomila. jaz sem bila zapisana.

Ko se poročim, moja žena naj umre

Jona Golob, 6. č

ob prvi zori že.

SPREHOD V GOZD

ALI JE TO MOGOČE?

Nekega dne sem se odločila, da grem na sončen dan na sprehod v gozd. Dobro sem se oblekla in s sabo vzela telefon. Ko sem hodila po gozdu, je postajalo vse bolj temno.

Nekoč je živela deklica, ki je imela v svoji sobi kaktus. Natančneje, imela ga je na mizi. Velikokrat se je pogovarjala z njim in vedno je dobila odgovor. Mislila je, da ima samo prisluhe. V resnici jih ni imela, saj ji je kaktus zares odgovarjal.

Sprva me to ni prestrašilo, ampak bilo je vse bolj temno in nobene žive duše ni bilo nikjer. Potem je začelo postajati svetleje in spet je bilo slišati ptičke in ostale popotnike v gozdu. Oddahnila sem si. Pogledala sem naokoli in zagledala prečudovito jaso, obdano z gozdom. Bilo je lepo. Nekaj časa sem ostala tam in ker sem bila tako utrujena, sem tam tudi zaspala.

Nekega dne je prišla domov čisto objokana in spet je zaslišala glas: ,,Kaj pa je bilo?˝ Deklica na začetku ni odgovorila, potem pa rekla: ,,V šoli so se mi vsi smejali in me zbadali. Bilo je grozno,˝ in se v joku usedla. Želela si je, da bi jo nehali zbadati in jo začeli občudovati. V resnici si je želela biti druga oseba. Kaktus ji je željo uresničil. Bila je druga oseba. Naslednji dan je v šoli blestela. Vsi so jo oboževali. Nikomur ni želela povedati svojega imena. Izdajala se je za čisto drugo osebo. Družila se je z najpopularnejšimi puncami na šoli. Delala je vse kakor one. Z eno besedo: lenarila. Nekega dne pa jo je ravnatelj poklical v svojo pisarno. Prĳateljicam je hitro rekla: ,,Jaz grem samo na stranišče. Takoj se vrnem.˝ In je hitro stekla stran. Prĳateljicam se je zdela čudna, zato so previdno stekle za njo in ugotovile, da se je izdajala za drugo osebo, kot v resnici je.

Sanjala sem, da sem letela med oblake in prišla do sonca. Ko sem se zbudila, se je že večerilo. Hitro sem vstala in iskala pot, po kateri sem prišla, vendar se nisem mogla spomniti, katera pot je prava. Nisem je našla. Spomnila sem se, da imam telefon, a na žalost je bila prazna baterĳa. Začela sem paničariti, bila sem čisto obupana. Spomnila sem se, da smo se pri geografiji učili orientacĳe po zvezdah. Ker sem toliko časa paničarila in iskala pot, so se na nebu že prikazale zvezde. Pogledala sem na nebo in začela iskati veliki in mali voz. Našla sem tudi zvezdo severnico. Sledila sem ji in prišla ven iz gozda. Kako sem bila vesela! Prišla sem domov, me je mama močno objela in mi že naslednji dan v nahrbtnik spakirala zemljevide in kompas, sama pa sem za vsak slučaj tudi takoj napolnila svoj telefon.

Lara Tušek, 6. a

Od nje so želele pojasnilo. Rekla jim je: ,,Vsi ste me zbadali. To mi ni bilo všeč. Zaželela sem si biti druga oseba. Želela sem si, da me spoštujete.˝ Ena od njih pa ji je rekla: ,,Upam, da veš, da to ni način. Če smo iskrene, se v resnici cela šola ni posmehovala tebi, ampak ljudem, ki so bili zunaj. Med njimi je eden očitno poznal eno punco tam, ki ima enako ime kot ti. V bistvu si zelo dobra prĳateljica.˝ Iz ozadja se je oglasila druga punca: ,,Zakaj pa si sploh morala k ravnatelju?˝ ,,Zanimalo ga je, kje živimo in kako je ime staršem in še veliko stvari.˝ Oglasila se je še ena prĳateljica in vprašala, če grejo po pouku na sladoled. Vse naenkrat so odgovorile: ,,Ja.˝ Na sladoledu so se pogovarjale o svojih življenjih in se s tem bolj spoznale. Od takrat se niso dale ločiti.

Sara Farazin in Tĳa Sajovic, 6. c Neli Prelesnik Zore

Eva Švab

Maša Čevka 50

Neli Prelesnik Zore 51

VODNJAK SREČE

Nekoč pred davnimi časi so za devetimi gorami in devetimi vodami v gradu živeli trĳe bratje. Vsi sinovi kralja so bili srečni, a ti niso bili. Še sami niso vedeli, zakaj so tako nesrečni, vedeli so le, kaj jih lahko osreči. Ponujali so jim največje bogastvo na svetu, a so ga vedno zavrnili. Hoteli so le eno, to je bilo, da bi popili kapljico čudežnega izvira, ki ti da največjo veselje na svetu. A do izvira ni lahko priti. Čez najvišje gore, do najnižje doline se je treba prebiti. To ne bi bil problem, če ne bi bilo v izviru kapljice samo za enega sina, a srečni so želeli biti vsi trĳe. Srečnež bo tisti, ki mu bo prvemu uspelo priti do čudežnega izvira. Časa so imeli en teden, saj potem izvir ponikne in se ne prikaže več naslednja štiri leta. Najstarejši sin je s seboj vzel konja in meč, srednji sin si je vzel osla in seno, da osel ne bi bil lačen. Najmlajši sin pa s seboj ni vzel nobene živali, vzel je hrano, vodo, odejo in kompas. Na pot so se odpravili zgodaj zjutraj, še pred sončnim vzhodom. Starejša sinova sta v galopu začela dolgo pot. Najmlajši pa počasi, peš. Vse je šlo kot po maslu, dokler se nista osel in kobila utrudila in nista zmogla več galopirati. Pot sta morala nadaljevati peš. Padel je mrak, najmlajši sin se je ob poti vstavil, si naredil manjšo večerjo in ob ognju trdno zaspal, saj je vedel, da je za njim dolg in naporen dan. Starejša dva pa se kar nista ustavila, hodila sta in hodila, dokler se niso jima oči začele zapirati. Najmlajši se je zbudil že zgodaj zjutraj. Bil je naspan. Pojedel je jagodičevje, ki je rastlo zraven njega in nato nadaljeval pot. Druga dva sta še trdno spala. Postajalo je vedno bolj vroče, hoditi je moral čim bolj po senci. Nato sta vstala tudi druga dva. Hitro sta se odpravila na pot, brez zajtrka. Hodili so in hodili, dokler ni kobili spodrsnilo in je padla v prepad. Najstarejši je nadaljeval pot brez konja. Brez težav sta tako potekala dva dneva. Zopet se je najmlajši sin prvi prebudil, a kmalu za tem tudi starejša dva. A kmalu je srednji sin izvedel, da nima več svojega osla. Tako je tudi on pot nadaljeval peš. Ostali so jim še trĳe dnevi. Starejša dva sta v lakoti in žeji pot lahko nadaljevala le še dva dni. Nato sta se v žalosti obrnila. Prepričana pa sta bila, da je najmlajši sin obupal že dosti prej. A pot je še vedno nadaljeval. Zelo je bil izmučen. Ni vedel, ali je eden od starejših že dobil kapljico sreče. Hodil je še en dan, nato pa le prišel do vodnjaka.

Maruša Jeras Urška Kuhar

Videl je, da še nobenemu bratu ni uspelo priti do vodnjaka, zato je hitro popil kapljico in odšel domov. Ko je prišel domov, sta se brata zelo začudila, da je najmlajšemu in najbolj šibkemu bratu uspelo priti do vodnjaka. Tako je bil najbolj srečen otrok v mestu. Kralj je bil zelo ponosen nanj.

Ula Ravnikar Bolčina, 6. c

Filip Divjak Soldo, Sara Divjak Soldo, Maša Čevka, Žiga Drosk. Harun Hasanović

Lana Petač Matevž Trtnik

Sara Spasojević

Tia Kogej

Sara Stopar

Žan Luka Grošelj

PISMO KRPANU

Dragi Krpan, PETER KLEPEC

Mladenič v Čabru je bil doma, Peter Klepec so klicali ga. Njegovo šibko in slabotno telo pogosto je tarča zbadljivk bilo.

Peter zato želel si je, da najmočnejši postal bi le. K bogu molil je dneve in noči, ko ob paši na griču tole se zgodi. Naenkrat moč pridobi in izruva hojo, brezo in grm na 1, 2, 3.

Zlobnim tovarišem strah se zbudi, ko vidĳo vse te Petrove moči. Zaradi njegovega dobrega srca ni nikomur storil nič žalega. Hudi časi so prišli, ko ošabni Turek izkazoval svoje je moči.

Po vseh deželah cesar pisma je poslal, ker močnega junaka je iskal. Da bi sultana premagal, se je Peter pred cesarjem prikazal. Cesar predsodke je imel, ker Klepec mišic ni imel.

Cesarjevi služabniki so se smejali, Petra Klepca v nič dajali. Cesarjevi podložniki sedem podkev so mu dali in odprtih ust ostali.

to pismo sem napisala sedmošolka Špela, torej jaz. V šoli sem se srečala z vašo zgodbo, ki je prišla izpod peresa pomembnega pisatelja Frana Levstika. Če ne veste, za katero zgodbo gre, vas bom spomnila nanjo, kajti prav zaradi nje vam pišem. To je zgodba o Brdavsu, ki je nepovabljen obiskal Dunaj ter pobil mnogo pogumnih. Med njimi tudi cesarjevega sina! Vi ste velikanskega Brdavsa z dvema zamahoma pokončali ter mu milostno dali malo časa, da se spove svojih grehov. Torej, naj se vrnem k pismu. Rada bi vam povedala, da občudujem vas in vašo kobilico. Glede na to, kako velika je in glede na to, kakšno zgradbo ima njeno telo, me presenečata njena fizična in duhovna moč. Vaše vasice Pri Sveti Trojici v naših časih že zdavnaj ni več, a je ostala v srcih vaščanov. Vam v tolažbo bom rekla le tole; Kranjska še vedno stoji! In bodite brez skrbi: tudi ko ne bo več niti enega vaščana, vasice ne bomo pozabili, kajti od tod ste vendar vi. Za slavo se lahko zahvalite le Franu, ki je vašo zgodbo ponesel med ljudi v izbrani obliki knjige z naslovom Martin Krpan. Zdaj, ko sva ujela nit zgodbe, imam še nekaj vprašanj. Kaj vas je pripravilo do tega, da ste odšli s kočĳažem? Ste vedeli, kaj se vam obeta? Tu vam je seveda (če ste vedeli) pomagala vaša samozavest, ki jo imate na pretek. Ne bi se vsakdo kar na mestu odločil, da bo pomagal neznancu! O vas ne govorĳo le knjige - s sodobno tehnologĳo obstaja zvočna oblika le-te in nastali so tudi raznorazni risani filmi. Ste se po napadu Turkov še kdaj vrnili k boju? Ste lipov kĳ uporabili za kurjavo, stol ali kuhalnico ali pa ima častno mesto na steni vaše kolibe? V zdajšnjih časih Slovenĳe ne napadajo Turki, temveč virus s Kitajske Sars-Cov-19 oziroma kar korona. Ves čas moramo na obrazih nositi maske ter se v šoli vsaka dva dneva testirati. Ste tudi v vaših časih imeli svetovno nevarne viruse? Menim, da ne. Slišala sem sicer, da ste imeli v tistih časih kar nekaj nevarnih in zelo kužnih bolezni. Hvala bogu so počasi izzvenele. Veste, dobila sem zanimivo prispodobo: vi kot junak in Brdavs kot korona. V naših časih bi res lahko uporabili kakšnega Krpana, da bi se spopadel z našim novim sovražnikom, ki je neusmiljen kot Brdavs ter množično pobĳa ljudi, vendar ne le na Dunaju, temveč po vsem svetu.

Peter jim dokazal je, da sam lahko s sultanom v boj gre.

Imamo veliko različnih koron, kajti virusi so neživi organizmi ter se njihovi delci posamezno prilagajajo in spreminjajo. Proti temu se borimo z zdravili. Tisti, ki še niso zboleli, se lahko cepĳo. Naši junaki so zdaj zdravniki.

Na planjavi do spopada je prišlo, najprej z najmočnejšim Turkom,

Upanje ostaja!

nato z vso sultanovo vojsko. Vdori Turkov so postali preteklost, Peter Klepec pa simbol za krepkost.

Nasvidenje in lep pozdrav, Špela Štrumbelj

Taja žerjav, 7. a

VINSKA TRTA IN SLOVENCI

UMOR IN POBEG

Nekoč so si naši predniki na svojem ozemlju zaželeli neko pĳačo, ki jih bo ohladila in bo njihov izum. Želeli so si ustvariti ime. Kjer so takrat živeli, na vzhodu, na območju današnje Češke, pa niso poznali veliko sadja in tudi poimenovali ga niso. Verjeli so, da če bodo pošteni, jih bodo bogovi nagradili. Vendar pa niso imeli rodovitne zemlje, da bi obrodila dovolj letine, zato so se odločili, da se bodo odselili k rodovitnejši zemlji.

Z Odisejem smo prišli do nekega neznanega otoka. Zato smo se odločili, da ga gremo raziskat. Jaz sem hodil nekje v sredini med vsemi tovariši in najbolj me je bilo strah. Skupaj smo prišli do gromozanske votline in Odisej je predlagal, da si jo gremo ogledat. V votlini smo videli same ogromne predmete. Po tem je Odisej sklepal, da je to votlina enega kiklopa. A za beg je bilo prepozno. Ravno ko smo hoteli oditi, je v votlino prišel kiklop Polifem, glavni na tem otoku.

Potovali so tri dni in prispeli na območje današnje meje med Slovenĳo in Hrvaško, ker so ugotovili, da bo letina obilna. Minilo je pol leta in nastopil je čas. Polovico svoje letine so častili in podarili bogovom. Naslednji dan se je cela vas prebudila zelo zgodaj in čakali so do večera. Vendar niso izgubili upanja. Dan zatem jim je na velikem travniku zrasla mala vinska trta. Sprejeli so darilo in ga z veseljem zalivali in ščitili pred vsem. Zelo dolgo so se trudili in končno je trta obrodila sadove. Grozdje so spremenili v pĳačo, ki so jo poimenovali vino. Od takrat naprej so Slovenci zelo ponosni na vino in vinske trte.

Milica Milev Pavlovič, 7. č

POT V GOZD

Ime mi je Pia. Stara sem 14 let. Pred enim letom sem se napotila v gozd in tam videla zelo čudna bitja. Bila sem pred gozdom, nekaj časa sem se odločala, ali naj sploh grem, odločila sem se in šla. Obdajali so me veter, svež zrak, sonce in narava. V gozdu sem bila sama, bilo me je malce strah, a ta strah sem premagala. Kmalu sem prišla na travnik, dišalo je po cvetlicah in po jutranji rosi. Čez nekaj časa sem v daljavi zagledala dve majhni srni, ki se podita. Bili sta zelo prisrčni. Legla sem na travo in pogledala v nebo. Videla sem ptice metulje in celo race. Malce sem zatisnila oči in zaspala. Zbudila sem se, ko je sonce že zahajalo. Vstala sem s trate in hitro stekla domov. Med tekom po gozdu so na plano prišle najtemačnejše sile gozda. Videla sem zlobne škrate in volkodlake. Dva od škratov sta me prĳela za noge in zvlekla do drevesa, kjer so me ostali škratje privezali. Bilo me je na smrt strah. Kar naenkrat sem škrate vprašala, kaj sploh delam tam. Odgovorili so mi, da čakajo poglavarja, ki bo prišel pome. Videla sem gromozansko in dlakavo bitje, ki prihaja proti meni in si mislila, da je to moj konec. Čisto se nam je približal in opazila sem, da je njihov poglavar Bigfoot. Vsi so se mu začeli klanjati, jaz pa nisem vedela, kaj naj storim. Velika noga mi je razložil, zakaj so me ujeli. Opazila sem da sploh niso tako strašni, razen volkodlakov. Ugotovila sem tudi, zakaj so taki. Bili so samo zelo sestradani.

Hitro nas je opazil in ker je bil že večer in je bil Polifem lačen, je za večerjo pojedel kar dva Grka. Ob tem prizoru mi je šlo kar na bruhanje. Drugo jutro zjutraj se je ta prizor ponovil. Polifem nas ni pustil iz votline, saj nas je nameraval pojesti vse. Medtem ko smo se vsi v votlini dolgočasili in trepetali koga bo Polifem spet pojedel, je Odisej skoval odličen načrt. Iz Polifemovega kĳa smo odrezali sulico in jo skrili. Počakali smo, da se je Polifem vrnil in ga napili z odličnim vinom, tako da se je zgrudil po tleh od pĳanosti. Še prej pa mu je Odisej povedal, da mu je ime Nihče. Seveda Polifem ni pozabil pojesti dveh tovarišev. In ko je trdno zaspal, smo mi sulico potisnili v žerjavico in nato še v Polifemovo oko, tako da je oslepel. Kričal je na ves glas in tako prebudil vse kiklope. Spraševali so ga, kdo ga hoče ubiti in on ji jim je odgovarjal: „Nihče!” Drugo jutro zjutraj smo se poskrili vsak v svoj kot, tako da nas ni mogel pohrustati. Potem smo se poskrili za ovce in se rešili, a le zame je zmanjkala ena. Ves nesrečen sem se odpravil nazaj v votlino. Čez nekaj momentov pa se mi je prikazala boginja Atena in mi povedala, da mi bo pomagala, karkoli si bom si bom zaželel. Skoval sem si tak načrt, da me spremeni v lepo kiklopinjo, tako da se bo Polifem kljub slepoti zaljubil vame. Zvečer, ko bova šla spat, ga bom pa s kĳem na skrivaj tako udaril po tilniku, da bo umrl. Ko sem poklical Ateno, se z mojim načrtom ni ravno strinjala. A ker sem prosil tako močno, mi je dovolila, a pod enim pogojem. Ko bom umoril Polifema, se bom spremenil nazaj v navadnega Grka. Strinjal sem se in se v trenutku spremenil v lepo kiklopinjo. Ko me je Polifem ˝začutil˝, se je v trenutku zaljubil vame. Hitro je prišel večer in jaz sem šel ven na sprehod, Polifem pa v posteljo. Ko sem prišel nazaj k votlini, skale nisem potisnil čez vhod v votlino. Hitro sem prĳel kĳ in ga z vso močjo udaril po tilniku. In v istem trenutku sem se spremenil v navadnega Grka. Pobegnil sem iz votline in Atena se mi je prikazala. Povedala mi je, da je Zevs vesel, da sem ubil kiklopa Polifema, saj je to Pozejdonov sin, Zeus pa ima zdaj z njim velike prepire. Zašepetala mi je, naj zamižim in Zeus me bo nadgradil tako, da ko bom odprl oči, bom na rodni Itaki. In to se je res zgodilo. Srečno sem živel na rodni Itaki do konca svojih dni.

Matevž Kuhar, 7. č

Od takrat naprej jim vsak dan prinesem nekaj kilogramov mesa in nekaj kilogramov zelenjave za škrate. Naučila sem se tudi, da volkodlaki, škrati in velika noga niso le izmišljen mit, temveč so še kako resnični.

Žana Šon in Tjaša Krapež, 7. c 60

ŠE ENA SIZIFOVA ZGODBA

SAM ODLOČAM O SVOJI USODI

Jaz, Odisej in sopotniki smo bili v jami zaprti že cel živi dan. Vsi so premišljevali, razen mene. Sedel sem na okensko polico in opazoval Odiseja. Premišljeval je o pobegu, a ko je prišel do Polifemogeva kĳa, se ma je na obratu narisal nasmešek. Polifemov kĳ so našpičili in ga skrbno ožgali. Ožganega in črnega so skrili, še preden je prišel Polifem. Odisej ga je napil in mu dejal, da je Nihče. Ves napit se je Polifem zgrudil na tla in zaspal. Kĳ sem jim pomagal zapičiti v edino oko zveri. Žival je zakričala in drugi kiklopi so pridrveli in ga spraševali, kdo mu je to naredil. Nič niso videli, saj je bila jama zaprta, ujeti krivca tudi niso mogli, saj je Polifem kričal: „Nihče!” Drugi kiklopi so odšli, Polifem pa se je odločil, da bo nas in Odiseja našel. Naslednje jutro je vso svojo čredo pregledal, preden jih je spustil, a ni pretipal trebuhov. Odisej je po tri in tri ovce zvezal skupaj in sopotniki so se oklenili ovčjih trebuhov. Na koncu je pod največjim ovnom odšel še Odisej. Polifem je zaprl jamo in odšel. Takrat sem se šele zavedal, da me Odisej ni poklical in sem ostal v jami. Nekaj časa sem samo paničaril, a sem se potlej umiril. Ateni sem se smilil, zato je prišla. Povedala mi je, da je Odisej s svojo posadko odplul, zato sem tukaj ostal sam. Spraševal sem se in najprej pomislil, da bi smuknil skozi skalo, ko bi jo Polifem odpiral. A kiklop je mislil, da je posadka še vedno notri, zato je pazil in bi to bilo nemogoče. Atena mi je prišepnila, da naj pridem iz jame ven sam, potlej pa me bo ona odpeljala nazaj domov. Vedel sem, kaj moram narediti, zato sem začel iz koruze, fižola in palic izdelovati nas. Polifem je še vedno dobro slišal in ko je odpiral skalo, sem igral naše tovariše z lutkami. Preden je zapahnil skalo, je stekel k lutkam in jih hlastno požrl. Ni se menil za okus. Samo stekel je in pojedel. Stekel sem proti skali, a me je ustavil Zevs. Vladar bogov me ni maral, ker se mu je zdelo krivično, da sem bil sprejet v posadko. Zanj nisem bil pomemben. Zakričal je proti Polifemu: „Tukaj smo!” Ker nisem mogel mimo Zevsa, sem vzel nov kĳ in začel mahati. Bogovi so nesmrtni, a ni pomislil na to, da me bo Atena popeljala domov. Spustil me je, saj je mislil, da ne bom preživel na tem otoku. Stekel sem in Atena me je ponesla mimo morja in otokov. Zaspal sem in sanjal, kako se me bodo doma razveselili. Ko sem se zbudil, sem bil v postelji in družina me je objela.

Neža Baša, 7. č

Vsi poznamo Sizifa, vendar nekateri mogoče tudi ne, zato vam bom na hitro objasnila. Sizif si je zgradil grad, vendar brez vode, zato si je zamislil, da bi poprosil boga za vodo. Vendar pa je v zameno bogu povedal, kje je Zevs, in tega ne bi smel. Zato sem se odločila, da ga odrešim njegovih muk. Vem, da je v Tartarju oz. kraljestvu mrtvih, ostalo pa bo zame prava uganka. Upala sem na iznajdljivost in zdravo kmečko pamet. Nekaj dni preden sem nameravala kreniti, sem naletela na neko nedolžno gospo, ki si je zaželela družbe in prebivališča za en dan. Seveda sem jo sprejela in en dan prĳazno gostila. Naslednje jutro pa se je na vratih ustavila in mi povedala, da je v resnici boginja Hera in da mi bo mojo dobrodušnost povrnila. Povedala sem ji za svojo misĳo in ona je le prikimala in rekla, da bo z mano, ko jo bom potrebovala. Naslednji dan sem se polna upanja odpravila do Tartara, vendar pa se mi ni niti sanjalo, da ga straži minotaver. Razmišljala sem in razmišljala in se spomnila »super« načrta. Dan zatem sem zgodaj vstala in v glavi še enkrat ponovila načrt. Vedela sem, da je tveganje veliko. Če mi uspe, domov prideva oba, a če mi ne, bova oba pogubljena. Brez oklevanja sem se vrnila k Tartaru in nekaj metrov od vhoda začela kopati luknjo zelo globoko, vendar ne preveč, saj nisem hotela priti do podzemlja. Nato sem pograbila veliko vrečo in začela nabirati listje, vejice in travo. Trajalo je tako dolgo, da je bilo sonce že na spodnji polovici neba. Vrnila sem se in vse stresla v luknjo in dobro prekrila tudi po vrhu. Hitro sem poiskala najbližjo ovco in jo postavila pred ograjo, sama pa sem stekla najbolje, kar sem lahko. Minotaver jo je začel preganjati, Hera je pomagala, da je ovca s svojimi nogami zgrešila luknjo. Minotaver pa je padel naravnost vanjo. Hitro sem se splazila noter, vendar pa je Zevs takoj slišal in izvedel, kaj se je zgodilo. Vendar je še čakal. Spretno sem se izognila vsem ostalim stražarjem, tudi s Herino pomočjo. Našla sem Sizifa in skalo zataknila z vejico, ki sem si jo shranila od prej. Kakor so naju nesle noge, sva jo ucvrla do izhoda. Nisem mogla verjeti svojim očem. Bil je sam Zevs. S svojim nizkim glasom je dejal, da sva oba zagrešila, vendar ker je dober, bo kaznoval samo enega. Najhuje je bilo, da sva se morala odločiti midva sama. Zanimalo me, je kakšna je kazen. Odvrnil je, da bo izbranega spremenil v kip, drugega pa bo pustil oditi. Brez premisleka sem Zevsu rekla, se jaz žrtvujem, sicer bi bili moja naloga in priprava zamanj. Preden pa me je spremenil v kip, pa sem dodala le še to, da ko bom kip, bi rada stala pred vhodom Tartara, da bom lahko vse mimoidoče opozorila na to, kar se je zgodilo meni. Zevs in Sizif sta bila presrečna. Ja pa sem vedela, da sem si to nakopala zgolj sama. Od takrat naprej stojim tam in s ponosom pripovedujem svojo zgodbo.

Milica Milev Pavlovič, 7. č

Aiša Duraković

Alja Bah

Maja Žlabornik

Mark Apostolski

Gaja Kokalj Močnik

Jerca Kurinčič in Živa Ocepek

Inti Bizjak

Kristina Dragar

Lan Kobetič

Li Komatović

Erik Dolenec Kaja Zarja Škrlj Oskar Dovč Rubi Narat Sara Džolič

IZGUBLJENA MILENA

Bilo je vroče petkovo popoldne, ko so Anjini sošolci kot ponavadi odšli na mestni bazen. Tudi ona se je odločila, da se jim pridruži. S skirojem se je odpeljala z domačega dvorišča, ko je opazila nekaj nenavadnega. Na drevesu je opazila plakat, na katerem je pisalo:

Pomoč!

Naslednji dan po šoli, sta Anja in Aljaž odšla na obljubljeno kosilo k Mileni. Kosilo je bilo odlično, saj so imeli popečenega piščanca in popečen krompir, vmes med kosilom pa jima je Milena povedala svojo zgodbo. Pripovedovala jim je, da jo je na poti v šolo začel loviti velik pes. Hitro je začela teči in je tekla po poti, ki je bila označena z znakom, da se kruši kamenje. Ampak je vseeno raje odšla po nevarni poti, kakor da bi ji kaj naredil veliki pes. Bila je dovolj pametna in je vedela, da psi ne znajo plezati. Zato je splezala na vejo pri skalnem previsu. Tam je pes ni mogel dobiti. Ko je pes odšel, je bila Milena preveč visoko, da bi skočila na tla. In tako je ostala tam. Zdaj jima je povedala vso zgodbo. In vsi so imeli srečo, da se je srečno končala. Greta Dermastĳa, 6. č

13. 5. 2022

Včeraj zvečer, 12. 5. 2022, je izginila deklica Milena Kovač. Oblečena je bila v rumen pajac s pisanimi rožicami. Če jo najdete, prosim pokličite na št.: 041 666 231. Hvala za pomoč!

Ko je to Anja prebrala, jo je kar malo stisnilo pri srcu, saj je vedela, da je deklica z njihove ulice. Počasi je odšla naprej in premišljevala o deklici Mileni. Ko je prišla na mestni bazen, je o izgubljeni Mileni povedala prĳateljem. Vsi so bili za, da rešĳo primer in deklico najdejo. Ko so odšli z bazena vsak k sebi domov, so si še enkrat prebrali plakat o izgubljeni deklici. Ko so že vsi odšli spat, se je zaslišalo kričanje in jokanje. Anja se je takoj zbudila in njen sošolec Aljaž tudi. Onadva sta se lahko gledala skozi okni svojih hiš. Zato je Anja vedela, da je Aljaž buden. Poklicala sta se po telefonu in se pogovarjala o glasnem kričanju in jokanju, ki ju je spominjal na Milenin glas. Sklenila sta, da gresta kar ponoči poiskati deklico. Dobila sta se na Anjinem vrtu. S seboj sta prinesla svetilko, vrv in vodo. Odšla sta po mestni poti, da bi prišla do vasi Iglu. Naenkrat se je spet razvil jok. Anja in Aljaž pa sta odhitela za zvokom. Prišla sta do ogromnega skalnega previsa. Zagledala sta Mileno, ki je visela na veji nad velikim prepadom in jokala. Hitro sta ukrepala. Aljaž je bil zelo dober plezalec, zato je vedel, kako ravnati v takšnih primerih. Najprej sta jo pomirila, nato pa poklicala reševalce. Kmalu so bili tam in so ubogo Mileno spravili na trdna tla. Milena jima je bila zelo hvaležna. Ko so jo varno pripeljali domov, so Milenini starši Anji in Aljažu dali ogromno čokolado in ju naslednji dan povabili na kosilo.

Žan Golub 70

ANJA RAZISKUJE SKRIVNOSTI

Bilo je vroče petkovo popoldne, ko so Anjini sošolci kot ponavadi odšli na mestni bazen. Tudi ona se je tokrat odločila, da se jim pridruži. S skirojem se je odpeljala z domačega dvorišča, ko je opazila nekaj nenavadnega … Videla je tri čudne, velike možakarje in enega, ki je sedel za volanom. Imeli so črn kombi in prenašali so črne kovčke. Poklicala je svojo najboljšo prĳateljico Katjo in najboljšega prĳatelja Timoteja. Ko jima je vse povedala, sta hitro pritekla do nje. Opazili so, da so v kovčkih majhni diamanti in kristali. Slišali pa so tudi, da je človek s kapo rekel drugemu: „Šef, kam naj dam še preostale škatle?” in ta mu je odgovoril: „Daj jih še v kombi, potem pa jih bomo odpeljali v skladišče na ulici Listbuja 47.” Otroci niso vedeli, kaj naj naredĳo, zato so se oblekli v detektive in se odpeljali s kolesi za kombĳem.

Nik Dolenec, Matĳa Slapničar PUSTOLOVŠČINE NEJCA IN MARKA

Bilo je vroče petkovo popoldne, ko so Markovi sošolci kot ponavadi odšli na mestni bazen. Tudi on se je tokrat odločil, da se jim pridruži. S skirojem se je odpeljal z domačega dvorišča, ko je opazil nekaj nenavadnega. Opazil je kombi in v njem je bil otrok z zavezanimi usti. Takoj je poklical svojega najboljšega prĳatelja Nejca. Nejc je prišel do njega in takoj opazil trgovino čez cesto. Videl je, da je bila zaprta, vendar so bila vrata odklenjena. Vstopila sta. Ko sta prišla v shrambo, sta opazila čistilko, ki je bila zvezana. Odvezala sta jo in jo vprašala, kaj se je zgodilo. Gospa je povedala, da je čistila, ko sta prišla dva moška z maskama na obrazu in ugrabila njenega otroka. Prĳatelja sta začela gledati stvari, ki so se zdele nenavadne. Opazila sta rdeč las. Naslednji dan sta šla pogledat v tovarno in tam sta opazila identičen avto kot takrat, ko sta opazila fantka v avtu. Ko sta pogledala v avto, sta opazila rdečo lasuljo. Šla sta pogledat v tovarno. Kar naenkrat sta slišala mrmranje in pred sabo sta videla vrata. Bila sta v dvomih, naj gresta pogledat ali ne. Odločila sta se, da gresta do policĳe. Fanta sta prišla skupaj s policisti do tovarne. Ko so prišli, avta ni bilo več. Policisti so jezni odšli. Fantoma se je zdelo čudno. Po prihodu domov sta zaslišala trkanje. Šla sta odpret vrata. Bila sta ugrabitelja. Zelo sta se ju ustrašila.

Izgledali so kot detektivi: Anja ima črne, ravne lase, rdečo majico, črne pajkice, rjav plašč in natikače. Katja je izgledala identično razen njenih las, bili so blond. Timotej pa je imel sivo trenirko, zeleno majico in kapo s šiltom. Ko so prišli do skladišča, je bilo skladišče zaprto. Opazili so odprto okno, zraven pa je bilo drevo. Prešinila jih je ideja, da lahko splezajo na drevo, potem pa skozi okno. In to so res storili. V skladišču je bil polno diamantov in kristalov. Naenkrat so zaslišali glas, ki je dejal: „Kaj počnete tukaj?” Vsi trĳe so se obrnili, glas pa je dejal: „Dajmo fantje, polovite jih in jih zaprite v kombi!” Ko so se otroci peljali v kombĳu, se je Timotej spomnil, da ima na telefonu aplikacĳo, ki njegovemu bratu sporoči lokacĳo in napiše sporočilo. Hitro mu je poslal in njegov brat Jaka je poklical policĳo ter starše. Roparji zaslišali zvok policĳske sirene in „stopili na gas”. Kombi se je tresel kot še nikoli prej. Vrata kombĳa so se odprla in ven so popadali diamanti in kristali. Ker pa so tako popadali ven, da so zapeljali čez njih, guma je počila in policaji so jih dohiteli. Policisti so roparje spravili v zapor Anja, Timotej in Katja pa so dobili priznanje in detektivsko kartico, ker so našli roparje, ki so kradli diamante in kristale. Policisti pa so tudi povedali, da so jih iskali že nekaj mesecev in da je skupna vrednost kristalov in diamantov ena milĳarda eurov.

Jona Golob, 6. č

Na koncu sta fanta ugrabitelja zaprla v omaro in poklicala policĳo. Ko je prišla policĳa, sta fanta našla otroka in ga vrnila mami. Mama je bila zelo hvaležna in ugrabitelja sta pristala v zaporu. Enej Klanke, 6. č

SKRIVNOSTNI UGRABITELJ

MIINE SKRIVALNICE

Bilo je vroče petkovo popoldne, ko so Zojini sošolci odšli na mestni bazen. Tudi jaz, Piper, sem se odločila, da se jim pridružim. S skirojem sem se ravno odpeljala z domačega dvorišča, ko sem opazila nekaj čudnega.

Bilo je vroče petkovo popoldne, ko so se Markovi sošolci kot ponavadi odšli na mestni bazen. Tudi on se je tokrat odločil, da se jim pridruži. S skirojem se je odpeljal z domačega dvorišča, ko je opazil nekaj nenavadnega.

Ta čudna stvar je bila rdeča snov, ki je vodila do sosedove terase. Sosedu je ime Luka, no mogoče mu je bilo ime Luka. Sestopila sem s skiroja in se odpravila po sledi. Hitro sem ugotovila, da rdeča snov ni barva, ampak kri. Ko sem vstopila v hišo, je bilo vse razmetano, polomljeno in krvavo. A soseda ni bilo nikjer. Zato sem takoj poklicala policĳo in prĳatelja Jasona, ki je del policĳske postaje. Takoj je prišel. „Kaj za vraga se je pa zgodilo tu?” je vprašal. „Ne vem, mogoče napad umor nekaj takega,” sem predlagala.

Sošolka Mia je pogrešana! Na listu piše: Pomagajte nam, naša Mia je pogrešana. Nazadnje smo jo videli pred šolo in to še danes. Pokličite na 049 568 947, če jo vidite. Marko je odhitel na bazen. Poklical je Miho, Andreja, Luka in Žana. Povedal jim je, kaj se dogaja. Vsi so skupaj odhiteli domov k Marku. Naredili so načrt, kako bodo poiskali Mio. Mia je bila stara 12 let kot vsi drugi, rada je hodila v gledališče. Tako so se fantje spomnili, da bi Mia lahko bila v gledališču. Odšli so do tja. Ko so prišli, Mie ni bilo tam. Našli so njeno zapestnico in takoj so vedeli, da je bila tam. Spraševali so ljudi na ulici, če so jo videli, ampak vsak odgovor je bil: „Ne!” Toda mlad fant jim je povedal, da jo je opazil pred dvema urama v trgovini, ko je nakupovala sladkarĳe in soke. Spraševali so se: „Zakaj bi to nakupovala?” Nekaj minut kasneje so našli Miino ogrlico pred hišo njene najboljše prĳateljice Katarine. Odprli so vrata in slišali smejanje v Katarinini sobi. Vstopili so v sobo in zagledali Mio. Povedali so ji, da jo starši iščejo. Mia je vedela, da jo iščejo. Ni hotela povedati staršem, da bo prespala pri Katarini, saj je vedela, da ji ne bi pustili. Zato se je skrivala.

Hišo je pregledal forenzik Leo. To pomeni, da se ukvarja z iskanjem tudi najmanjših sledi. Gotovo bo tudi nama pomagal pri iskanju sledov pri Luku. Ne boste verjeli, kaj smo našli v Lukovi (sosedovi) hiši. Naboje v steni, tulce od nabojev, koščke tujih človeških las in najhujše – truplo! No, če smo čisto natančni, ni šlo za truplo, ampak za zelo poškodovanega moškega. Ko so ga reševalci malo spravili k sebi, so ga policisti zaslišali. Seveda so vedeli že veliko o njem. Ime mu je bilo Adam Skok in dve leti je že preživel v zaporu, ker je oropal banko in poškodoval varnostnika. Ampak vedel ni nič o ugrabitvi soseda, Luke Greace, zato so ga policisti prepustili reševalcem in ga kasneje ponovno zaslišali. Vsi Lukovi sorodniki niso bili sumljivi, razen njegove sestre, Thalie Greace. Uro kasneje nas je klical moški, ki je panično vpil v telefon: „Pomagajte, nujno je, sem v parku Most!” Takrat je prekinil. Naša računalniška strokovnjakinja Bianca je hitro izsledila signal telefona. Ko smo prišli tja, ni bilo videti ničesar. Ko pa smo bolje pogledali, smo našli prestreljen mobilnik. Naboj je bil izstreljen iz iste pištole kot tisti v hiše Luke Greacea. Mož, ki je klical, je izginil. Najprej smo mislili, da so ugrabili tudi njega, potem pa je Jason posumil, da je šlo za ugrabitelja, ki je skušal zakriti svoje sledi. In res je bilo tako. Našli smo ga v frizerskem salonu njegove mame Anite.

Potem so se vsi skupaj odšli do Mie domov. Mia je staršem povedala resnico. Potem so ji starši pustili, da prespi pri Katarini. Rekli so: „Samo da si ti dobro.” Vse se je lepo končalo. Veste, nikoli ni dobro, da se skrivate, saj potem vsi mislĳo, da ste izginili.

Manca Markovič, 6. č

Ko smo ga zaprli, smo bili nagrajeni. Jaz sem postala policistka, Jason je napredoval in Leo je dobil novo, boljšo opremo.

Vesna Steinbücher, 6. č

Žiga Jamnikar 74

Ajda Kociper, Živa Ocepek, Eva Mlakar, Ariola Plushi, Aljoša Slapničar, Frane Bradeško, Sara Divjak Soldo, Valton Osmanollaj, Manca Košir, Zarja Vek Andrejka. 76

NONA: »Na srečo je prišel hitro in končno smo tudi Slovenci dobili svojo, neodvisno državo. Pred tem je bila Slovenĳa del Jugoslavĳe. Veš, tekom zgodovine smo bili vedno pod oblastjo nekoga drugega. Smo se pa vedno znali boriti za svoje ozemlje in svoje ljudi, povezovalo nas je domoljubje in narodna zavest. In ko sva ravno pri tem, lahko omenim še tvojega prapradedka, ki je se bil kot Maistrov borec pred 100 leti boril za severno mejo Slovenĳe. Takrat je bila Slovenĳa del Kraljevine SHS.«

PRED TRIDESETIMI LETI

Trideset let je dolga doba, posebej če si star šele devet let. Nekaj, kar se je zgodilo pred tridesetimi leti, pa se sliši se še nekoliko bolj oddaljeno – v prejšnjem tisočletju, prejšnjem stoletju. In ker sama ne morem veliko povedati o tedanjem času, moja starša pa sta bila takrat mlajša, kot sem danes jaz, sem si za sogovornico izbrala svojo nono.

No, zdaj razumem, da trideset let sploh ni tako veliko, če si država. In kot država je Slovenĳa še mlada. Nekatere stvari so dobre, nekatere bi lahko bile tudi boljše. Vojn si ne želimo, niti spopadov z orožjem. Prepričana pa sem, da ji bomo nekoč tudi mi na svoj način izkazali pripadnost.

Iza Šenica, 4. c; zmagovalka literarnega natečaja z naslovom Pred tridesetimi leti v organizacĳi Koordinacĳskega odbora veteranskih in domoljubnih organizacĳ (KOVDO) v kategorĳi 2. triada; mentor: Franci Mestek

Naj kar takoj povem, da njena prva misel ni bila vojna za osamosvojitev. Najprej se je spomnila na to, da so bili to lepi časi, pa v službo je še hodila in cel kup drugih prigod. JAZ: »Nona, kako pa se spominjaš vojne za osamosvojitev?« NONA: »Ja, res je, pa tudi vojna za samostojno Slovenĳo je bila pred tridesetimi leti. Še danes se spominjam dne, ko se je začela. Z mojo mamo, tvojo prababico, sva ravno peljali našega psa na sprehod. V nekem trenutku so nas zelo nizko začela preletavati letala. Občutek res ni bil prĳeten, sva imeli pa največ dela z umirjanjem psa, ki se je tresel od strahu.« JAZ: »Pa takrat niste hodili v službo?« NONA: »Nekaj dni ne. Tudi avtobusi niso vozili, niti občin nismo smeli zapuščati.« JAZ: »Pa vas je bilo kaj strah?« NONA: »Bili smo v negotovosti, saj nismo vedeli, kaj bo. Kaj bo z nami, kaj bo z našo državo, z našo svobodo? Do tistega trenutka je bilo vse samoumevno, potem pa naenkrat ne več. Na srečo se je vse skupaj hitro končalo, vojna je vsega skupaj trajala deset dni. Je pa kljub vsemu terjala svoje žrtve.« JAZ: »Si poznala koga, ki se je boril in padel za Slovenĳo?« NONA: »Nekaj sem jih res poznala in so se tudi vsi vrnili, vem pa, da jih nekaj ni imelo te sreče. Spomenik padlim Kamničanom v vojni za osamosvojitev Slovenĳe stoji ob obzidju na Žalah.« JAZ: »Ali so bile med vojaki tudi ženske?« NONA: »Mislim, da ne, ampak nisem povsem prepričana. Zagotovo pa so pripomogle k osamosvojitvi na katerih drugih položajih.« JAZ: »In konec vojne?« Kiana Čadjavčan

PRED TRIDESETIMI LETI PRED TRIDESETIMI LETI Pred tridesetimi leti je bilo veselo, glasove za samostojno državo se je štelo.

Pred tridesetimi leti se je Slovenĳa osamosvojila. Bila je desetdnevna vojna, ki se je začela 27. junĳa 1991 in končala 6. julĳa 1991. V tej vojni je Slovenĳa odbila napad Jugoslavĳe in postala samostojna. V takratnem času je v Jugoslavĳi prevladovala Srbĳa. Ker se niso strinjali s tem, da bi se Slovenĳa osamosvojila, se je začela vojna. Slovenĳa je bila do razpada Jugoslavĳe zelo zapostavljena. Pri skupnih odločitvah skoraj ni imela glasu, zato se je odločila za samostojnost. Pri ljudskem glasovanju oziroma plebiscitu je v to odločitev privolilo 88,5 % prebivalstva.

Razpisali smo plebiscit, iz Jugoslavĳe smo hoteli odit'.

Razglasili smo se za samostojne,

Med desetdnevno vojno je bilo zelo hudo tudi v Trzinu, kjer se še zdaj poznajo streli pušk. Takrat so bombardirali tudi Krvavec. Tam je bila radĳska postaja in želeli so onemogočiti komunikacĳske povezave. Slovenĳa ni bila zelo dobro oborožena, vendar se je bojevala pametno. Bilo je veliko ranjenih. Mrtvih je bilo 76 bojevnikov. Od tega je bilo devetnajst Slovencev, petinštirideset Jugoslovanov in dvanajst tujih državljanov, ki so nam pomagali.

kar razjezilo je takratne pristojne. Sprejeli smo nove zakone, grbe in himno ter spremenili pogled na našo paradigmo.

samostojno državo pridobili,

Vesela sem, da se je Slovenĳa odločila osamosvojiti, saj imamo sedaj prebivalci več pravic in več glasu pri skupnih odločitvah, kot so jih imeli prej. Veliko ljudi se je za samostojnost žrtvovalo, ker so verjeli, da si zaslužĳo boljše življenje. Ta odločitev je bila tvegana, vendar pametna. Zelo sem vesela, da sem državljanka te prečudovite države.

a vojna je sledila,

Sara Farazin, 6. c

25. junĳa 1991 smo se osamosvojili,

ogromno posledic je pustila.

Slovenci smo skupaj stopili, si zmago po desetih dneh boja priborili. Nismo se predali, ampak v boju ostali, dokler jugoslovanskih vojakov nismo domov poslali. Dominik Komac Na začetku s tolarji smo plačevali, leta 2007 novo valuto EURO smo spoznali. Vsi smo še danes veseli, da samostojno in enotno smo zaživeli.

Rok Grudnik, 8. c; zmagovalec literarnega natečaja z naslovom Pred tridesetimi leti v organizacĳi Koordinacĳskega odbora veteranskih in domoljubnih organizacĳ (KOVDO) v kategorĳi 3. triada; mentorica: Nika Ftičar Kotnik Eva Galjot

Pred tridesetimi leti

Za nas mlade se stavek "pred tridesetimi leti" zdi kot naslov iz učbenika za zgodovino. Komaj se spomnim lanskih počitnic na morju, ker že čakam naslednje. Državni prazniki, kot sta 26. december in 25. junĳ, sta zame bolj kot ne dneva, ko smo doma in ni šole. Kako je naša Republika Slovenĳa postala samostojna država in to že več kot trideset let nazaj, izvem v šoli pri predmetu domovinska in državljanska kultura in etika. Doma se o tem pogovarjam s starši in starimi starši. Šele po pripovedovanju, kako smo prišli do lastne države, spoznam, da 25. junĳ le ni samo začetek šolskih poletnih počitnic.

Da smo ponosni državljani in da se dobro počutimo v lastni domovini, je nujno potrebno za obstoj našega naroda. Obstali bomo, če bomo še naprej spoštovali in uresničevali vse tiste vrednote, ki so jih spoštovali naši predniki. Če se pred tridesetimi leti ne bi tako zavzeli za lastno državo, danes ne bi imeli te možnosti, da lahko odločitve o skupnem življenju sprejemamo samostojno.

Leti 1990 in 1991 sta bili prelomni za naš narod. V Slovenĳi se je zgodilo več dogodkov, ki so imeli dolgoročne posledice za nastanek naše samostojne države Republike Slovenĳe. V mesecu decembru leta 1990 je potekal plebiscit o samostojnosti Slovenĳe. Na njem se je večina takratnih volilnih upravičencev odločila, naj Republika Slovenĳa postane samostojna in neodvisna država. To se je zgodilo naslednje leto 25. junĳa. Slovenski narod, ki je v vseh stoletjih raznih vojn in okupacĳ ohranil lastni jezik in kulturo, je dobil svojo državo. Jugoslovanska oblast je osamosvojitev Slovenĳe skušala preprečiti z vojno. Z jugoslovansko vojsko je napadla slovensko ozemlje, vendar so slovenski vojaki skupaj s policĳo v desetdnevni vojni uspešno obranili novo državo in njeno ozemlje.

Manca Košir, 7. c

Babica in dedek sta ta dogodek opisala kot nekaj lepega, kar jima bo ostalo v spominu za vedno. Takrat, sta rekla, je večina prebivalcev Slovenĳe čutila družbeno odgovornost in enotnost. Samo z združenimi močmi so lahko uresničili nekaj, kar je bilo skoraj nemogoče. Uspešni so bili, ker so bili enotni in so v to verjeli, vsak posamezen državljan se je čutil odgovornega za dogajanje v državi. Nasploh bi vsi morali biti odgovorni zase in za druge. Za delo, ki ga opravljamo, za svoje bližnje in prĳatelje in nenazadnje bi morali čutiti odgovornost do naravnega okolja, v katerem živimo, ter do celotne družbe, ki ji pripadamo. Vsi bi se morali truditi za skupno dobro, za pogoje, ki jih potrebujemo, da razvĳamo svoje znanje in sposobnosti in da smo srečni. Danes imamo mladi veliko več možnosti za dobro šolanje, da si pridobimo ustrezno izobrazbo. V prostem času lahko počnemo, kar nas veseli. Imamo možnosti za izobraževanje v glasbi, plesu, športu in drugih dejavnostih. V naši kamniški občini so poskrbeli, da se vsi lahko dobro počutimo. Za mlade se gradĳo nove šole, imamo poletni bazen, pozimi drsališče, številne kolesarske in sprehajalne poti po okolici. V poletnih mesecih nas zabava Kamfest, jeseni se lahko družimo na Dnevih narodnih noš. Podobnih prireditev in festivalov, športnih in kulturnih, se lahko udeležimo tudi v drugih občinah. Lepo je, če radi obiskujemo lepe in zanimive kraje po Slovenĳi, če spodbujamo slovenske športnike pri njihovih uspehih in se čutimo ponosni ob njihovih dosežkih, in se veselimo vsega, s čimer se kot državljani Slovenĳe lahko pohvalimo. Vsi bi morali biti ponosni na simbole naše države, kot sta naša zastava in naša himna. Vse to o nas pove, da imamo radi svojo domovino. Moja babica vedno reče, da kdor ne spoštuje sebe in svoje domovine, tudi drugih ne bo znal spoštovati. Za odgovor, kaj je domoljubje, mi odgovori: "Domoljubje je zavest naroda, ko vemo, kdo smo, od kod prihajamo in kaj moramo ostati tudi v prihodnosti."

Kaj pomeni živeti v lastni domovini, se verjetno zaveš šele, ko moraš zaradi določenih razlogov, kot je služba, živeti v tujini in se vključiti v drugo kulturo ter govoriti tuj jezik.

Pred tridesetimi leti 26. 12. 2021 Dragi dnevnik, danes popoldne sem po televizĳi gledala novice. Govorili so o 30. obletnici samostojne države Slovenĳe, o desetdnevni dnevni vojni, o plebiscitu, o dnevu, ko je Slovenĳo zapustil še zadnji jugoslovanski vojak ... Zanimalo me je, kako je desetdnevno vojno preživela moja babi. Šla sem jo vprašat. Govorila mi je o tem, kako je kot ponavadi odšla v službo in začela svoj dan. V tistih časih se novice niso najbolj hitro širile, saj si niso mogli vsi privoščiti televizĳ ali česa podobnega. Kar naenkrat je do babi pristopila njena sodelavka in ji povedala, kakšna „norišnica” je zunaj. Ceste so bile zaprte, po njih so se vozili tanki in helikopterji so letali vsepovsod. Babi ni mogla verjeti svojim ušesom. Tla so se začela rahlo tresti in slišal se je grozen zvok. Jugoslovanski vojaki so začeli podirati radĳski oddajnik na Krvavcu. Babi je hitro pospravila svojo mizo in stvari ter odhitela domov. Doma je pograbila nekaj oblačil in svojega vnučka. Skupaj sta se skrila na varno. Babi je obdajala groza, imela je še veliko dela, službo, dva otroka, zunaj pa je divjala vojna. Ne morem si predstavljati, pod kakšnim pritiskom je bila takrat moja babi in nasploh cela Slovenĳa. Jugoslavĳa je napadla takrat, ko je Slovenĳa to najmanj pričakovala. Napadla jo je dan za tem, ko smo se osamosvojili. Slovenĳa je bila takrat od ostalih jugoslovanskih držav gospodarsko najnaprednejša, zato prebivalci Jugoslavĳe niso želeli, da gre Slovenĳa na svoje. Želeli so nas na svojem obličju, zato so tudi začeli z vojno. Ubogi tisti Slovenci, ki so morali pod prisilo ostati v jugoslovanski ljudski armadi, saj so morali puške usmerjati po svojih ljudeh, po svojih prĳateljih in sorodnikih. Ne glede na to kako močno so si želeli oditi, se jim ta želja ni uresničila. Le redko komu je uspelo iz jugoslovanske ljudske armade pobegniti. Jugoslavĳa se je trudila po svojih najboljših močeh, a ji Slovenĳe vseeno ni uspelo premagati. Slovenĳa je majhna, a vseeno mogočna. Prav je, da se tudi dandanes tega zavedamo in smo ponosni, da smo potomci pogumnih Slovencev, ki so se poenoteno odločili za samostojno državo in so z vsemi močmi branili njeno suverenost.

Ella Poljanšek, 7. č

LEPO JE V NAŠI DOMOVINI BITI MLAD Slovenĳa, nastala leta 1991. Takrat smo se Slovenci odločili, da bomo samostojni in se bomo odcepili od Jugoslavĳe. Kmalu po razglasitvi samostojne Republike Slovenĳe je Jugoslavĳa napovedala vojno Slovenĳi. Veliko mladih ljudi je bilo poklicanih v vojno. Na srečo v naših krajih v današnjem času ni vojne, da bi morali svoje može pošiljati vojno. In to je najbolj neumna stvar, ki jo lahko človeštvo naredi samo sebi. Pošiljanje mladih ljudi, da bi zasegli nekaj ozemlja in jim po možnosti poveš, da branĳo svojo zemljo, je norost in prava groza. Vojne si ne želi noben navaden človek, še manj vojaki, ki morajo braniti ali napadati pod ukazom nadrejenih. Mislim, da je razlog za vojno nekaj zelo večjega kot pa samo zasesti nekaj ozemlja. Vojna za osamosvojitev Slovenĳe je bila grozna kot vse druge vojne. Na našo srečo je bila vojna kratka in ni terjala veliko žrtev. Veliko Slovencev je bilo v JLA, ki je napadla Slovenĳo. Si lahko predstavljate, kaj vse je šlo čez njihove misli? In kako so se morala »trgati« srca materam, ki niso vedele, kdaj bodo nazadnje spet lahko objele svoje sinove. Koliko nepotrebnih solza. Veliko jih je prebegnilo v tuje države in jim je grozila smrtna kazen brez sojenja. Veliko ljudi pa se je bilo pripravljenih boriti za vsako ceno. Imeli so zelo močno domoljubje, da so bili pripravljeni umreti za svojo domovino in jezik. Danes si to zelo težko predstavljamo, saj je naše domoljubje zelo šibko. Si lahko predstavljate, da bi stali brez orožja nasproti vojakom s puško? Slovenci v današnjem času pa ne moremo niti slavnostno proslaviti zmage in dosežkov. Slovenski jezik sploh ni več slovenski jezik. Koliko angleških izrazov slišimo med pogovorom z mladimi. Kolikokrat se Slovenci na Hrvaškem pogovarjamo v angleščini ali celo poskušamo govoriti hrvaško. Ko se zavemo dejstev, da nismo ponosni Slovenci, se vprašamo, ali je bilo vredno. Vse duše, ki so padle, vse solze … Vsak, ki se je rodil v Slovenĳi, je lahko presrečen, da se je rodil v tako mirni državi in da ima šolo že plačano ter hrano na mizi. Martin Humar, 9. b

Veronika Ahlin 84

Eva Rojc 85

Milica Milev Pavlovič in Ajla Kukavica

Tajra Dedić

Maja Teran

INTERVJU Z UČITELJICO SONJO ŽMAVC

Ste si že kot otrok želeli postati učiteljica likovne umetnosti? Učitelje so intervjuvali učenci izbirnega predmeta šolsko novinarstvo pod mentorstvom učiteljice Nike Ftičar Kotnik.

Iskreno povedano ne. Nikoli si nisem mislila, da bom jaz učiteljica, sem si pa želela biti nekaj v umetniški smeri. Želela sem si bolj študirati notranje oblikovanje, vendar to ni bila možnost, vsaj ne v Slovenĳi.

INTERVJU Z UČITELJICO BREDO BANOVŠEK

Na katero srednjo šolo ste hodili? Pa na fakulteto?

Ali ste že v otroštvu vedeli, da boste postali učiteljica?

Šla sem na umetniško gimnazĳo, torej likovno gimnazĳo in potem sem študirala likovno pedagogiko. Za vse moraš opravljati izpite nadarjenosti, ko jih opraviš, potem sledi vpis. Na likovni pedagogiki skozi študĳ spoznaš vse od risanja, slikanja, kiparstva, grafike …

Ja. Ali ste zadovoljni s poučevanjem? Ali ste že kdaj učili na kateri drugi šoli? Ja. Ste že kdaj razmišljali, da bi prenehali poučevati? Ne, so pa že bili trenutki. Če bi imeli možnost zamenjati službo, ali bi jo zamenjali ali bi ostali tu, kjer ste?

Katero tehniko risanja najraje uporabljate?

Kaj vam je najbolj všeč na vašem avtomobilu?

Kar zadeva risanje, sem imela vedno zelo rada svinčnik pa tudi oglje, ker mi je prĳetno “pacati”. Sproščeno "packaš" in nisi tako obremenjen z eno potezo čopiča ali pa česar koli. Poleg risanja imam zelo rada grafiko, različne grafične tehnike. Seveda tudi rada uporabljam iPad, kjer ima programe za oblikovanje in risanje.

Konjska moč.

Če bi lahko zamenjali poklic, ali bi ga in za katerega?

Kdaj ste postali fan of Marvel filmov?

Trenutno je zaradi situacĳe s korono zelo težko, ker ni isti občutek, če vi učenci pridete v likovno učilnico, kjer imate material in pripomočke, ali pa če greste na daljavo, kjer nimate nič. To je zelo nadležno. Službo bi zamenjala, če bi se na primer preselila v tujino.

Odvisno kakšna bi bila služba.

Že v srednješolskih letih. Ali ste postali fan BTS zaradi katere posebne pesmi? Ja, Butter.

Na čem najraje rišete?

Kaj vas na memih zelo privlači?

Zdaj so nam tehnologĳe spremenile vse. Zelo rada rišem na tablici, kjer mi razne aplikacĳe in programi omogočajo več možnosti.

Da niso samo slikice, ki kažejo nekaj, ampak da se lahko s slikicami ter besedilom izražaš.

Kje ste prej učili?

Kaj je vaš nasvet za ostale generacĳe, da se bodo z veseljem učile tujih jezikov?

V času študĳa sem bila na izmenjavi v Berlinu, kjer sem delala na osnovni šoli kot asistentka učiteljice za angleščino. Nato na osnovni šoli Marĳe Vere in sedaj tukaj na OŠTB.

Naj ne obupajo in naj najdejo tisto stvar pri predmetu, ki jih privlači.

Maruša Burja, 8. c

Mislim, da ja. Ne vem, to boste vi povedali, kako ste zadovoljni z mano. Delo je fino, dovolj dinamično. Všeč mi, ker v šoli lahko delamo tudi različne tehnike, da ni monotono, da ni vedno ena in ista stvar. Če bi šla recimo na kakšno slikarsko akademĳo, bi se potem mogoče usmerila samo v eno smer in bi samo to počela. Tukaj je dinamično delo, fajn sodelavci so, učenci ste tudi zelo luštni.

Tina Stražar, 8. c

INTERVJU Z UČITELJICO SEBINO DURAKOVIČ

Na katero OŠ, SŠ in fakulteto ste hodili? Šolala sem se na OŠ Marĳe Vere, na ŠCRM Kamnik in na Filozofski fakulteti. Po izobrazbi sem profesorica geografije in sociologinja kulture.

Ali vas je že od mlajših let zanimalo učiteljstvo?

Ali ste pred našo šolo poučevali še na kakšni drugi? Da, zelo kratek čas (samo nekaj dni) sem bila zaposlena na OŠ Marĳe Vere. Kateri hobĳi vas veselĳo? V prostem času najraje kaj spečem in pospravljam. To me sprošča. Veseli pa me tudi urejanje foto albumov, ki jih potem velikokrat pregledujemo z družino ali prĳatelji in tako obujamo spomine.

Da. Ko sem bila v tretjem razredu, sem si v sobi na omare nalepila papir, ki je služil kot tabla, moje plišaste igrače pa so bili učenci. Ko sem v 7. razredu začela trenirati odbojko, sem imela željo postati trenerka, kasneje športni pedagog. No zares sem šla v pedagoške vode☺.

Ali vam šola doma vzame veliko časa?

Kdo je vaš vzornik?

Vem, da radi spremljate nogomet, kateri klub vam je najljubši?

Med vsemi vzorniki, ki sem jih kdajkoli imela, še vedno zmagajo starši.

Res je. Na splošno rada spremljam športne dogodke doma in po svetu. No, pri nogometu na domačih tleh pa navĳam za NK Domžale, saj tam igra prĳatelj Slobodan Vuk (mimogrede, hodil je na našo šolo). Občasno rada spremljam tudi Ligo prvakov, predvsem zvezdniško ekipo PSG.

Ali se spomnite kakšnega dobrega trenutka na šoli? Uf, veliko jih je. Pravzaprav je vsak dan poseben. Vsekakor sem bila presrečna, ko sem po študĳu dobila službo na tej šoli, še posebej, ko sem dobila stalno zaposlitev. Med posebne trenutke štejem razne dosežke z učenci pod mojim mentorstvom (Ekošola, priznanje na geografskem tekmovanju, zmaga na kvizu o poznavanju občine Kamnik …). Dobri trenutki so zame tudi takrat, ko s kolektivom uspešno sodelujemo na različnih področjih.

Da, delo namreč velikokrat odnesem domov. Vendar pa me pa ta poklic kljub temu še vedno veseli, saj rada delam z otroki. Pa še kolektiv je super☺.

Tim Maroh, 8. c

Kateri letni čas vam je najbolj všeč? Najbolj od vseh mi je všeč jesen.

Ali vas učenci izven šole velikokrat spoznajo? Da, to se dogaja vsakodnevno. Živim namreč v blokovskem naselju v neposredni bližini šole, kjer živi tudi veliko naših učencev. Tako da se srečujemo v trgovini, na igrišču, pred in v bloku … Največkrat me ogovorĳo z “učiteljica Sebina”, še najraje pa vidim, da mi izven šole rečejo kar Sebina.

Anaja Slavec 92

INTERVJU Z UČITELJEM ANDREJEM MATJANOM Zgodovina se sliši kot zelo nezanimiv predmet. Kako vam ga uspe narediti tako zanimivega? Koliko časa že poučujete? 11 let.

Kakšna je bila šola, ko ste začeli učiti? Boljša ali slabša? V smislu stavbe je stara šola imela samo eno učilnico s projektorjem in računalnikom, v vseh ostalih smo učili še na klasičen način preko učbenika. Se pa pri učencih z vso to uvedbo moderne tehnologĳe izgublja zmožnost branja in razumevanja, ker takrat so učenci na podlagi moje razlage in iz učbenika sami sestavili svoj zapis. Torej moramo zaradi nekih pravniških stvari, novimi načini ocenjevanja, minimalnimi standardi oz. kriterĳi, ki so bili zdaj dani, zadeve malo drugače zasukati, tako da danes z mojo pomočjo potem naredimo nek skupni zapis.

Učite zgodovino in včasih tudi DKE. Ali ste razmišljali, da bi učili kakšen drug predmet? V bistvu ja oz. o učenju drugega izbirnega predmeta, ko so bili še verstva in etika, samo se na to še nihče ni prĳavil, tako da tega nisem nekako naglas izobešal ali reklamiral. Drugače učim še VNN kot izbirni predmet. Mislim, da samo eno leto ni bilo izbrano, drugače pa je polno udeležencev oz. učencev pri tem predmetu. Drugače pa so te stvari bolj ko ne “zacementirane” glede na izobrazbo, kaj lahko učiš, sploh pri nas na predmetni stopnji; določene količine drugega predmeta recimo tudi kakšno geografijo, kaj več pa ne.

Kaj je najbolj nenavadna stvar, ki se vam je zgodila na tej šoli? [po dolgem premisleku] Ko mi je ravnateljica dala kodo od alarma. Eno nedeljo, prvo leto po otvoritvi te šole, so v bistvu kopali tukaj, ker so prvi razredi nujno potrebovali vodo. To je bilo med počitnicami, sredi poletja, in sem dobil telefonski klic. Ker je bila ravnateljica na dopustu, je bilo treba šolo na hitro odpreti in sem dobil potem njeno kodo. Izvleči je bilo treba tiste hidrantne ročnike ven od zidnih hidrantov, da smo tam dodajali vodo asfalterjem, ki so potem asfaltirali na novo skopano. Asfaltirano zadevo so odstranili in neke cevi noter dali in vse spet skupaj pokopali in spet ponovno asfaltirali. Recimo, da bi bila to taka stvar. Tako v nedeljo kot nekakšno nedeljsko dežurstvo.

Zgodovino je treba podajati v zgodbah. Vedno se jo da narediti zanimivo z zgodbo skozi življenje nekoga, kakšne zanimive dogodke in opazne trenutke, po možnosti na kakšen zanimiv način ali smešen način. Potem ta stvar dalj časa ostane v spominu. Kar se pa tiče zgodovine v 8. razredu, še posebej v drugi polovici, je veliko politične zgodovine, kjer je veliko samo naštevanja. Na začetku šolskega leta sem vam rekel, da bo na koncu bolj nezanimivo.

Kaj je tisto pri zgodovini, ki vas je potegnila vanjo? 20. stoletje je v bistvu moje stoletje, ker me zanimajo vojne na splošno. Druga svetovna vojna in vse ostalo dogajanje me je vedno zanimalo, fasciniralo in tudi ko sem se moral učiti neke letnice na faksu, sem se jih učil tako, da sem letnice 20. stoletja dajal na neke dogodke, torej sem delal asociacĳe. Ampak ja 1., 2. svetovna vojna, hladna vojna, vietnamska vojna, korejska vojna, falklandska vojna so mi bile nekako blizu. Verjetno se opazi, če imamo to učno snov.

Ste tudi prostovoljni gasilec. Zakaj ste se odločili za to dejavnost? Začel sem s približno sedmimi leti, ko so nabirali, če bi prišli v gasilce, in sem se javil. Potem je bilo pa tako kot pri vseh otrocih najpomembnejše druženje, saj prihajam iz vaškega okolja in druge oblike druženja, kakor organiziranega druženja gasilcev, danes mogoče so, takrat jih pa ni bilo. To je bila edina stvar, kjer smo se iz različnih vasi, precej oddaljenih vasi, otroci dobili in je bilo poleg šolskega okolja bolj odprto, bolj sproščeno. Se hkrati še nekaj učili, delali, na drugi strani pa zabavali, npr. polivali z vedrovkami, špricali in tako to je bil užitek takrat za otroke.

Kako mislite, da znanje zgodovine vpliva na današnji svet? Predvsem ti širi obzorja in da ne padeš na vsak ''clickbait'' primer ukrajinsko-ruski spor, če poznaš celo ozadje. Mislim, da veliko bolj objektivno lahko stvar pogledaš in ne sodiš tako hitro, čeprav so medĳi kar hitro postavili ločnico, kdo je dober, kdo je slab, v resnici pa zadeve niso tako enostavne in enostranske.

Kaj bi radi svetovali bodočim učiteljem zgodovine? Ali mislite, da zanimanje za zgodovino med učenci narašča ali upada? Jaz mislim, da gre stvar po človeku gor in po človeku dol. Če znaš dobro predstaviti stvari, potem zanimanje raste, če se ti pa predmet zagnusi, potem pa zadeva avtomatično pada, tako da jaz bi vseeno najboljše mislil, da zanimanje raste.

Predvsem naj bodo avtentični oz. naj bodo to, kar so. Naj si izberejo način poučevanja, ki jim je blizu, če se bodo silili v nekaj, kar jim ni blizu, boste učenci to takoj zaznali, da je to nekaj ''fake'', zlagano, potem ni energĳe, ni istega učinka. Bodi to, kar si. Vzemi tisto, kar ti leži, in na tak način podajaj znanje.

Matevž Bele, 8. c

Lara Habun in Leto Ristić Cvelbar

Lovro Osolnik

Marcel Oskar Kosec

Narava je čudež sveta. Ko gremo v gozd to pomeni, da se sprostimo in se umaknemo od šole in testov. Delamo v skupinah in se zabavamo. Nadihamo se svežega zraka in se gibamo. Raziskujemo in se učimo.

Gozd nam da energĳo. Smo svobodni.

Učenci 5. b Mandala v naravi, 3. c 100

101

RAZISKOVALNA NALOGA: UČINKOVITOST RAZLIČNIH VRST MASK PRI ZAŠČITI PRED BAKTERĲAMI IZ OKOLICE

V poskusu smo raziskovali, kako učinkovite so različne maske pri zaščiti pred bakterĳami, ki se prenašajo kapljično in po zraku. Po pregledu literature smo zasnovali metode raziskovanja, prilagojene šolskemu laboratorĳu in izvedli dva poskusa. V prvem smo preučevali učinkovitost mask pri kapljičnem prenosu - izvedli smo poskus z mlečnokislinskimi bakterĳami iz jogurta. V drugem pa smo petrĳevke z agarjem, prekrite z različnim tipom maske, izpostavili zraku. Uporabili smo maske tipa FFP2, kirurško masko in enoplastno masko iz blaga. Ugotovili smo, da nas pred kapljičnim prenosom bakterĳ najbolje ščiti FFP2 maska, nato kirurška maska in najslabše maska iz blaga. Pred bakterĳami, ki se prenašajo po zraku, pa nas najbolje ščiti kirurška maska, nato pa FFP2 in maska iz blaga, ki sta enako učinkoviti. V vseh primerih, tako pri kapljičnem prenosu kot pri prenosu po zraku, je uporaba maske zelo učinkovita zaščita, saj so v vseh primerih maske zadržale več kot 95 % vseh bakterĳ, ki smo jih lahko prešteli v kontrolni petrĳevki, ki ni bila prekrita z masko.

ŠOLSKI FOTOGRAFSKI NATEČAJ »MI V POKRAJINI«

Nagrajenke šolskega fotografskega natečaja »Mi v pokrajini«, v sklopu katerega so bili učenci od 6. do 9. razreda vabljeni k fotografiranju geografskih pojavov in procesov.

Mentorica Sebina Duraković

Julĳa Farazin, Veronika Ahlin, 8. b

102

103

ONESNAŽEVANJE VODA VELIKE PLANINE

V okviru izbirnega predmeta okoljska vzgoja smo devetošolci kamniške Osnovne šole Toma Brejca 10. 4. 2022 na Veliki planini in ob njenem vznožju analizirali kakovost vode v nekaterih kalih in izvirih. Predpostavili smo, da vode Velike planine onesnažujejo turisti in krave, saj so nas o tem podučili strokovnjaki, ki smo jih pred odhodom na teren povabili v šolo. Obiskali so nas geograf Borut Peršolja, stripar Ivan Mitrevski (prebrali smo njegovo ekokriminalko Volkulja Bela in čarobni gozd) in jamar Rajko Slapnik. Vsak nas je na svoj način opozoril na negativne učinke turizma in pašne živinoreje na podzemne vode Velike planine, ki so izredno pomembne za oskrbo kamniških občanov s pitno vodo. V vzorčeni vodi smo preverjali vrednosti amonĳa, nitrita, nitrata in fosfata, ki so pokazatelji onesnaženosti voda s fekalĳami in pralnimi sredstvi, vendar nismo dobili dovolj dokazov za potrditev naše predpostavke. Škodljivih snovi je bilo v vodi namreč le za vzorec. Takšen rezultat smo pričakovali, saj v aprilu na Veliki planini ni krav, turistov pa je malo. Upamo, da se kakovost voda ne poslabša do septembra, ko bomo s ponovnimi analizami preverili vpliv poletne turistične in pašne sezone na kakovost voda Velike planine. Menimo, da bi vode Velike planine lahko ohranili čiste, če bi zmanjšali število krav, ki se pasejo na planoti in če bi imele vse koče in planinski domovi malo biološko čistilno napravo za čiščenje odpadnih voda.

Neža Soldo, Živa Trobevšek, Brina Bara Leban in Matic Povše iz 9. b

Peter Baša Val Škerjanec

104

105

Ažbe Gostič Jovana Jovanovska Jaka Novak Taja Urankar Cerar Vita Zore Jakob Golub

106

107

Učenci 4. c

108

109

Rak (22.6.–21.7.) je prĳazno bitje, za katerega je dom na prvem mestu: ZNAČAJ: ste najbolj nežno znamenje in veliki sanjači. Vse vaše želje in načrti so filtrirani skozi čustva in vašo intuicĳo. Vaša kreativna žilica vas bo, če boste vztrajni pripeljala do vaših ciljev.

POLETNI NAJSTNIŠKI HOROSKOP

LJUBEZEN: Samski boste imeli številne priložnosti za ljubezen vašega življenja med 5. 7. in 19. 7. Hrepenite po bolj romantični ljubezni. Če v ljubezni želite humor, izberite dvojčka, tehtnico ali vodnarja. Če želite strast in iskre v očeh, potem izberite ovna, leva ali strelca.

Oven (20.3.–20.4.) je prvo znamenje zodiaka: ZNAČAJ: ovni znate še kako dobro gledati naprej, ne nazaj.

Lev (22.7.–22.8.) je kraljevsko znamenje:

Preteklim dogodkom se izogibate in v njih ne želite razpravljati. Ste odlični voditelji in prĳatelji, vedno iskreni in pripravljeni na nove dogodivščine.

ZNAČAJ: ste zelo družabni in komunikativni. V ljubezenskih odnosih ste zelo zvesti, zaščitniški in predani z vsem srcem.

LJUBEZEN: samski lahko letos osvojite ljubezen življenja.

LJUBEZEN: bolj kot boste egoistični oz. iskreni s sabo, bolj boste odprti za pravo ljubezen. Sebe dajte na prvo mesto in se spoštujte točno tako, kot želite, da vas spoštuje vaš partner. Samski lahko najdete svojo sorodno dušo med julĳem in septembrom.

Veliko sreče boste imeli v pomladnih časih, a ne toliko v poletnih. Sledite svojemu srcu, saj se pri izbiranju simpatĳe lahko odločite napačno. Konec junĳa boste za ljubezen in strast še posebej zagreti.

Devica (23.8.–22.9.) je premišljeno bitje, ki skozi življenje trdo dela:

Bik (21.4.–20.5) je objet s praktično, previdno in spontano energĳo: ZNAČAJ: ste egoistični, disciplinirani in stojite trdno na tleh. Ljubite udobno življenje in svojo družino. Za svoje prĳatelje ste se pripravljeni žrtvovati, ste trmasti in težavni. LJUBEZEN: ljubezen bo v letu 2022 vaša najmočnejša sila. S težavo boste ohranjali zvestobo svojemu izbrancu/izbranki. Samski boste imeli odlično leto, za resno zvezo se bolj potrudite v prvih in zadnjih treh mesecih, na poletje pa sploh ne računajte. Junĳa boste za ljubezen še posebej zagreti.

Dvojčka (21.5.–21.6.) predstavlja najbolj družabno znamenje: ZNAČAJ: simbolizirate naglico, komunikacĳo in zabavo. Ne obremenjujete se s perfekcionizmom in natančnostjo. V odnosih ste površni, vendar zelo razigrani.

ZNAČAJ: slonite na samodisciplini ter na samonadzoru. Brez popolne discipline težko živite. V ljubezenskih odnosih ste previdni in se zelo težko prepustite strastem. LJUBEZEN: Poletje 2022 vam bo prineslo najlepše spremembe v odnosih. Od 10.6. do 27.6. boste lahko dojeli številne srečne misli. Od 5.7. do 4.8. se boste lahko precej dramatično odzvali na ljubezenske poglede, pri čemer ne boste prepoznali še samega sebe.

Tehtnica (23.9.–22.10.) je najbolj uravnoteženo bitje, ki vedno išče pravico: ZNAČAJ: na svet gledate z velikimi očkami in se zelo težko odločate. Radi se izogibate prepirom in ljubite popolnost. Ste zelo ljubko bitje in ljudje vas imajo radi zaradi vaših lepih lastnosti. LJUBEZEN: če boste imeli samospoštovanje, se bo vaše leto 2022 spremenilo v najlepšo romantično nadaljevanko. Ne bojite se pokazati svojih čustev in izhajajte iz srca, kajti šele takrat se bodo zgodile glavne magične spremembe. Preteklost pustite za seboj. Samski fantiči boste imeli odlično leto šele, ko boste zadovoljni s svojim življenjem. Velikoooo ljubezenske sreče boste imeli med avgustom in oktobrom.

LJUBEZEN: Morali se boste postaviti zase, zato dajte sebe na prvo mesto in prenehajte z vljudnostjo, tako se boste naučili pomena odnosa samega s sabo. Ljubezen glejte z vseh vidikov, življenje bo postalo pestro. Ljubezensko srečo boste imeli med junĳem in julĳem.

110

111

Škorpĳon (23.10.–21.11.) je najbolj strastno znamenje:

Ribi (19.2.–20.3.) je daleč pred ostalimi, ko govorimo o notranjem dojemanju:

ZNAČAJ: radi imate nadzor nad vsem. Ste močno prepričani vase neglede na to, kaj vas čaka. Radi imate dramo, neskončne objeme in strast.

ZNAČAJ: ste zelo čustveni in na trenutke celo preveč občutljivi. Ste domiselni, nesebični, razumevajoči … Radi sanjarite in odpirate nova poglavja v življenju.

LJUBEZEN: vsekakor boste obkroženi z ljubeznĳo, a pazite ker vas lahko odtuji od vaše prave poti. Možno je, da se boste zapletli s svojimi bivšimi partnerji ali s preteklimi simpatĳami. Samski glejte na ljubezen kot na osvobajajočo energĳo in ne le na harmonĳo, saj bo prevladovala dinamika in prepoznali boste pravega sebe. Vezani boste imeli priložnost za dobre izboljšave. Veliko ljubezenske sreče boste imeli med oktobrom in novembrom.

LJUBEZEN: stopnjo predanosti boste dosegli, ko boste z ljubeznĳo sprejemali sebe in življenje. Samski boste v dvomih, saj ne boste vedeli ali bi najraje ostali samski, ali pa ste pripravljeni na zvezo. Odprte vam bodo vse možnosti. Veliko ljubezenske sreče boste imeli v junĳu in avgustu ter ob koncu leta.

Ella Poljanšek in Ajda Strniša, 7. č Strelec (22.11.–20.12) obožuje pustolovščine: ZNAČAJ: obožujete nove ideje, ljudi, raziskovanje novih krajev … Ste najbolj svobodno znamenje in v življenju nimate nobenih meja. Po značaju pa ste tudi zelo nagajivi in se nikoli ne vračate v preteklost. LJUBEZEN: samski boste v dilemi, saj se ne boste znali odločiti, ali bi ostali sami ali pa bi si raje poiskali resno zvezo. Vezani pa boste svoj odnos lahko okrepili na zelo romantičen način. Veliko ljubezenske sreče boste imeli celoten junĳ in avgust ter ob koncu leta.

Kozorog (21.12.–19.1) je premišljeno bitje, ki zna poskrbeti zase: ZNAČAJ: ste resni, odgovorni, zanesljivi, zvesti … Na ljudi zelo radi naredite dober vtis. Ste tudi zelo motivirani in vztrajni, ti lastnosti pa uporabljate na področjih svojega življenja. LJUBEZEN: ljubezen bo v letu 2022 vaše najbolj aktivno področje. Pomladni in poletni meseci vam bodo v ljubezni prinesli nekoliko več sreče kot pa ostali meseci.

Vodnar (20.1.–18.2.) je plemenit posameznik, ki je vedno pripravljen na napredek: ZNAČAJ: vodnar je znamenje prĳateljstva, novosti in ekstravagantnosti. Ste družabni, neobičajni, idealistični … Vaš slog je unikaten. LJUBEZEN: ljubezni se ne boste čisto predali. Začeti boste morali razmišljati o sebi in ne samo o drugih. Lahko boste imeli precejšnje dogajanje v karmični ljubezni, a se ji ne boste mogli čisto predati. Šele ko se boste v sebi popolnoma umirili, boste pripravljeni na ljubezen.

Neža Bojkovič

112

113

ČOKOLOADNI BROWNIJI SESTAVINE 200 g čokolade 180 g masla 1 žlica kakava 1 žlica nescafe 400 g sladkorja 1 žlička vanilĳe ščepec soli 5 jajc POSTOPEK

1 rumenjak 140 g moke

Narežemo 200 g čokolade na majhne koščke, stopimo 180 g masla. Narezano čokolado damo v veliko posodo, kamor dodamo 1 žlico kakava in eno žlico nescafeja, nato vse prelĳemo s stopljenim maslom in mešamo, dokler zmes ne bo gladka.

50 g kakava

Vzamemo še eno posodo in vanjo dodamo 400 g sladkorja, eno žličko vanilĳe in ščepec soli.

1 pekač

Potrebujemo 5 celih jajc in en rumenjak za ekstra sočnost. Prižgemo palični mešalnik in postopoma dodajamo jajca v posodo s sladkorjem in drugimi sestavinami, počasi dodajamo še našo čokoladno zmes. Potem vzamemo cedilo in presejemo 140 g moke in 50 g kakava. Nato premešamo našo zmes. Vzamemo pekač in ga prekrĳemo s peki papirjem. Nalĳemo našo zmes, ki mimogrede prelepo diši, v pekač. Pekač damo v pečico na 180 stopinj za 27 minut in naše pecivo je pečeno.

3 posode

PRIPOMOČKI

2 lista peki papirja

palični mešalnik cedilo

Matevž Kuhar 114

115

116

Nik Auer

Tĳa Groznik

117

POLETNA KRIŽANKA

Filip Divjak Soldo

Učenci 7. c

118

Rešitev: BREJČEK

Eva Mlakar

119

VODORAVNO 1 – palačinki podobna jed iz stepenih jajc, v katera so navadno vmešani različni dodatki 2 – ime znanemu raperju Maajki; nekdanji slovenski letalec (Rusjan); Edvard krajše 3 – zelo razširjeno cestno prevozno sredstvo 4 – majhen otrok, ljubkovalno 5 – rastlina, iz katere plodov se izdeluje pivo 6 – veliki kontinent na zahodni polobli; tudi Severna, Srednja in Južna … 7 – zimska pletenina 8 – pogojnik glagola biti 15 – ki, kjer, …, da, če, tam vejica skače 18 – lepo vedenje 19 – mazilo, krema 21 – Slavko Avsenik (glasbenik) 22 – mesto, v katerem stoji Osnovna šola Toma Brejca 25 – angleški izraz za čaj 26 – oznaka za kemĳski element radon 27 – zbirka zemljevidov, slik iz določene stroke v obliki knjige; gorovje v Afriki 29 – konec polotoka 31 – manjše naselje, pogosto na podeželju 32 – hiter, silovit vojaški napad; udarec 33 – delo (oz. poklic) Toma Brejca 36 – trikotnik – ravnilo, ki ga pogosto uporabljamo pri matematiki 38 – okrajšava se uporablja v pogovoru preko mobilnih aplikacĳ (»laughing out loud«) 39 – kdor se ukvarja s pisanjem epike 42 – zasebno sporočilo

120

NAVPIČNO 1 – izraz za odločnost (v pogovoru) 3 – nekdanji model vozil Citroen; (francoski izraz za) prĳatelj 5 – višje vzpetine nad dolino 9 – zrakoplov 10 – likovna idr. oprema prizorišča v gledališču ali filmu 11 – slaba ocena; v šoli sem dobil(a) … 12 – površina, po kateri se hodi 13 – maščobno tkivo pri govedu, ovcah, kozah 14 – najmanjši, kemično nedeljivi delec snovi 16 – dorasel človek moškega spola 17 – nalezljiva virusna bolezen, ki povzroča hude notranje in zunanje krvavitve, razširjena zlasti v Afriki 20 – igralna karta z enim znakom v sredi 23 – kraj v Dalmacĳi, ob Rdečem in Modrem jezeru 24 – reka v Severni Afriki, druga najdaljša na svetu 25 – osebni zaimek za 2. osebo ednine 26 – pregovor 27 – zaščita za begunce; zavetišče psov in mačk 28 – ptica s črnim in belim perjem in dolgim repom 30 – Tjaša Spruk (učiteljica) 31 – čut za zaznavanje svetlobnih dražljajev 34 – cesta 35 – kovinska vojaška obleka, ki so jo pogosto nosili vitezi 37 – zelo dober človek; nebeško bitje, največkrat prikazano s krili 40 – kraj, prostor, kjer se nahajam (če nisem tam, sem pa …) 41 – Rdeči križ Slovenĳe 43 – nabreklina kože ali organa zaradi nabiranja tekočine; pljučni …

Dunja Ilikić

121

USTVARJAMO NA PLAŽI

Cvetoče češnje, učenci 5. b

Asja Ogrizek

Nike Viktorĳa Novak 122

123

Nejc Bizjak, Rok Hostnik, Tomaž Mikuš, Žiga Stergar.

Iza Sofija Kosec, Ana Božnik. Lora Tramšek, Eva Zadnik, Jerca Kurinčič, Kaja Zora Škrlj. 124

125

SLOVENSKI PREGOVORI IN REKI Ljubo doma, kdor ga ima, kdor ga nima, pa za njim kima. Kdor veliko misli, tudi malo govori. Pogum življenje krajša, previdnost ga pa daljša. Jakob Klemenc Kar ti v spominu ostane, ti nihče ne vzame. Slabe navade lahko premagaš samo danes in ne jutri.

ALI VEŠ? - V Slovenĳi imamo okoli 14000 kraških jam. Predvideva se, da bi lahko odkrili še okoli 30000 jam.

Vse se zmore, če si želiš. Kri ni voda. Če nikoli časa ni, se nič ne naredi.

- Najstarejši še danes ohranjen zapis v slovenščini in v kateremkoli slovanskem jeziku so Brižinski spomeniki, ki so nastali okoli leta 1000.

Barbara Beganović, 8. a

- Kamniške odbojkarice so že tretje leto osvojile naslov državnih prvakinj. - Prekmurska gibanica je sestavljena iz 19 plasti, višina vsakega kosa je 5–7 cm, težak pa mora biti vsaj 170 g. - Na severni polobli ulovĳo preko 95 % vseh rib na svetu. - Prva žival, ki je človeku dajala mleko, je bila ovca. - Severna Afrika je bila nekoč prekrita z ledom in je bila nekje tam, kjer je danes južni pol. - Beseda ŠPORT izhaja iz stare francoske besede »desport«, ki pomeni prosti čas. Patrik Janc

Zoja Novak

- Danes po vsem svetu najdemo okoli 8000 športov in športnih iger. Učenci 7. c

126

127

128

129

Leon Komac 130

131

Benjamin Flisar Stanković Sara Prezelj

Asja Ogizek Zana Šahbazović

132

133

134

135

Maks Lendvaj

Zoja Marter 136

Lin Movern Lukše 137

IDEJA Pesem napisati danes moram še, a vse ideje na dopust so šle.

Premlevam in premlevam, nič ne rima se, Upam, da ideje z oddiha vrnejo se.

Ko idejo končno dobim, napišem pesem in spat odhitim.

Eva Dolničar, 8. a

Evina pesem upravičeno namiguje, da imajo tudi ideje pravico in potrebo po oddihu. Vsem, ki ste obogatili letošnje šolsko glasilo s svojimi prispevki, in tistim, ki ste ga le prelistali, želiva, da vaše misli zadihajo, se uležejo na ležalnik ali v visečo mrežo, se ohladijo in naspijo. Morda kam odletijo, v šotoru prespijo ali le v tihem kotu ždijo …

Učiteljici Sonja in Živa

Taja Urankar Cerar

138

139