Ustvarjalni brejček 2020/21

ŠOLSKO LETO 2020/2021

www.ostb.si Uredniški odbor: Živa Blatnik, Petra Likar Jan Lektoriranje: Živa Blatnik

Oblikovanje: Petra Likar Jan Ilustracija naslovnice: Pia Lamberšek, 2. b

Vir: https://pixabay.com/

KAZALO ŠE VEDNO ŽIVI SPOMINI NA OSAMOSVOJITVENO VOJNO ……. 4 LEPO JE V NAŠI DOMOVINI BITI MLAD …………………………... 6 Pesmi, spisi, zgodbe in ilustracije ……………………………………… 6 Učenci risali znamke za 30 let Slovenije ……………………………. 20 DOMIŠLJIJA IMA PRI NAS KRILA ………..………………………… 22 Zgodbe in domišljijski spisi ……………………………………..……. 22 Ko prebereš dobro knjigo … si lahko zgodbo izmisliš po svoje! …. 50

Ustvarjanja literarnega kluba ……………………………………..…. 62 BITI ALI NE BITI PESNIK? BITI! …………………………………….. 68 PRI NAS SE JE ZGODILO …………………………………………….. 80 Realistične zgodbe in zapisi …………………………………………... 80 Načrtujemo prihodnost ……………………………………………….. 94 Prijateljstvo …………………………………………………………...… 98 NAMIGI ZA POLETNO NAJSTNIŠKO BRANJE ………………….. 104 RAZVEDRILO ………………………………………………………… 111

NAMIGI ZA »ŠOPING« …………………………………………. 118

Še vedno živi spomini na osamosvojitveno vojno Ne morem verjeti, da letos mineva že 30 let od razglasitve naše države Slovenije in pred tem desetdnevne osamosvojitvene vojne. Le-ta večine Slovencev ni neposredno zadevala, nekaterih pa se nas je močno dotaknila in pustila tudi po tridesetih letih še vedno žive spomine.

Moji spomini, povezani z osamosvojitvijo Slovenije, se nanašajo na aktivno udeležbo mojega moža v desetdnevni vojni za Slovenijo. Ko so se začele priprave na osa-

mosvojitev, je bil namreč med prvimi poklican v Teritorialno obrambo v zaščitni vod štaba v Domžalah. Med pripravami na vojno stanje se je le občasno vračal domov, vsakokrat bolj zaskrbljen in redkobeseden.

27. junij 1991 je bil dan, ki je našo družino zares pretresel … Za nas doma je bil to sprva čisto običajen dan, nato se je napetost čez dan močno stopnjevala, saj so radijske novice zgovorno poročale o resnosti situacije ob premiku konvoja tankov iz vojašnice na Vrhniki s ciljem zasedbe letališča Brnik. S hčerko sva se nahajali v kletnem stanovanju moje mame, ko mi nekaj ni dalo miru. Odšla sem v najino zgornje stanovanje in stopila na balkon. Takrat sem zaslišala strele, ki so se slišali zelo blizu. Odrevenela sem. Vedela sem, da je to zagotovo nekje v bližini mojega moža. Strahu, ki sem ga takrat doživljala, ni moč opisati. Dobesedno ohromela sem; obsedela na balkonu in mislila le na to, kaj se dogaja z mojim možem.

Iz radijskega poročanja sva z mamo izluščili, da se je v Trzinu zgodila prava bitka.

Minute in ure so se mi neverjetno vlekle. Danes nam je nepredstavljivo, da ni bilo nikakršnih mobilnih telefonov, ki bi omogočali takojšen prenos informacij. K sreči smo imeli doma vsaj stacionarni telefon in čakala sem, kdaj bom prejela kakšno sporočilo. Pa dolgo ni bilo nič – ne popoldan, ne proti večeru, ne pozno zvečer.

Kljub vsemu sem odšla spat, izčrpana od skrbi. Sredi noči je končno zazvonil telefon. S tresočimi rokami sem dvignila slušalko in na drugi strani zaslišala možev glas. Kakšno nepopisno olajšanje! Bil je živ in nepoškodovan, kar je bilo tisti trenutek najpomembnejše. Povedal mi je, da je v bitki en vojak izgubil življenje, drugi pa je bil ranjen in mu je mož pomagal priti do zdravstvenega doma.

V naslednjih dneh nas je mož doma občasno obiskoval in vsako snidenje je bilo zame nekaj najlepšega, kar se je moglo zgoditi. Neverjetno, kako hitro začne človek ceniti trenutke, ki jih prej niti ne opazi.

Vojna se je končala, mož je končno prišel domov. Sčasoma so se vse posledice vojne razblinile. Naše življenje se je počasi normaliziralo. Dopust, ki smo ga vedno preživljali na morju, smo takrat preživeli doma in postopoma so tudi mučni spomini pričeli bledeti. Še dandanes imava z možem moto, da ni važno, kje si, kaj imaš, ampak s kom si. Preživljanje časa z najbližjimi je neprecenljivo in največ vredno. To dejstvo polagam vsem na srce, še posebej v trenutni epidemiološki situaciji, ko se je potrebno marsičemu odpovedati. Stalno hlepenje po nečem nedosegljivem namreč ljudem povzroča veliko nezadovoljstva, nesrečnih trenutkov in pelje v skrhane medsebojne odnose.

In veste, kaj me je v teh tridesetih letih po osamosvojitveni vojni vedno najbolj razžalostilo? Besede ljudi, ki so bile izrečene kar tako, mimogrede: »Kaj pa je to ta drža-

va? Kaj pa imam od te države? Državne proslave – zakaj pa?« in podobno. Pa še danes ni čisto nič drugače. Žal, vse izhaja iz pomanjkanja nacionalne pripadnosti, ki je prav značilna za Slovence – za razliko od mnogih, zlasti sosednjih narodov, ki kažejo nacionalno zavednost na vsakem koraku.

Na drugi strani pa me žalosti tudi dejstvo o vseh krajah družbenega premoženja, o vse večjem prepadu med bogatimi in revnimi, o neenotnosti med ljudmi na vseh nivojih, o izgubah vrednot zaradi pohlepa po materialnih dobrinah.

Tako se mi kdaj pa kdaj poraja vprašanje … So se zato naši takrat mladi fantje borili, izpostavljali svoja življenja, nekateri bili poškodovani in nekateri izgubili življenja?

Po naravi sem optimistka in naj tako tudi zaključim. Živimo v eni najlepših držav na svetu, zavedajmo se tega in spoznavajmo prelepe kotičke! Zato, draga Slovenija, vse najboljše za tvoj 30. rojstni dan!

Mojca Rode Škrjanc, ravnateljica

Učenci 2. in 3. triletja so sodelovali na 8. nagradnem likovnem in literarnem natečaju na temo Lepo je v naši domovini biti mlad v organizaciji veteranskih in domoljubnih organizacij občin Kamnik in Komenda. Najboljša dela, ki so jih mentorji izbrali na šolski ravni natečaja, so se za nagrado nato potegovala v regijskem merilu. Za najboljše literarno delo je bila nagrajena Dunja Iličić iz 5. c, likovno delo Nikole Ilića iz 5. a pa si je prav tako prislužilo prvo nagrado.

Razstava likovnih in literarnih del je bila na ogled v prostorih Občine Kamnik.

Lepo je v naši domovini biti mlad, v tem kotičku sveta, ki je sad trdega dela vseh, ki se jim zdi, da za boljšo prihodnost naših ljudi je vredno oditi v spopad.

Naša domovina, ki pred tridesetimi leti je res naša postala, je kakor posteljica, kot temeljna skala za vse, kar tukaj živi, živali, rastline ter za nas, ljudi.

Je kakor čudežen svet iz sanj, poln gradov, mogočnih gozdov, travnikov, skritih poti in cvetov, ko vsak dan z veseljem podam se vanj.

Da, lepo je v naši domovini biti mlad, vsak dan odkrivati nov zaklad, videti čudeže in lepe stvari v vsem, kar drugim povsem običajno se zdi.

Res bolje tukaj odraščati je, kakor tam, kjer ljudje,

ki imajo na videz vse, navidezno srečo lovijo.

Nismo kakor tista mesta, kjer vse, kar vidiš, je beton in cesta.

Temveč imamo tudi kraj, kamor se odmakneš kdaj, ker ne rabiš trgovine za malo miru in pa tišine.

Vsak dan naj v vaših srcih prevladuje ljubezen do Slovenije; ne rinite na tuje, saj neumen res je tisti ptič, ki svojega gnezda se sramuje.

Lepo res tu je biti mlad, tu odrasti in tu biti, a če naj bo še naprej tako,

Asja Ogrizek, 5. a

moramo ves naš svet pred segrevanjem braniti.

Tinkara Zabret, 7. b

Ilustracija: Nika Korez, 4. b

Sem Ažbe Gostič. Imam 10 let in rodil sem se leta 2010. Zelo me zanima zgodovina in stvari, ki so se zgodile v naši državi Sloveniji. Od osamosvojitvene vojne do danes. Pri dediju Milanu sem velikokrat gledal knjigo 10 dni vojne za Slovenijo. Velikokrat sem spraševal o tem, kdaj smo se priključili EU, kdaj je bila gospodarska kriza … Lahko bi našteval še dva dni in ne bi prišel do konca z vprašanji.

Dedi in starša so mi povedali, da je 23. decembra leta 1990 Slovenija izvedla plebiscit. To smo letos med prazniki tudi gledali po televiziji. Nato so 26. decembra razglasili, da se bo Slovenija osamosvojila. 25. junij je zdaj praznik (dan državnosti). Res mi je žal, da se takrat še nisem rodil. Še moja mami je bila takrat stara šele 10 let. Med proslavo so v državo vstopili jugoslovanski tanki. Takrat se je začela vojna za Slovenijo. Tako so mi povedali doma. Naš prvi predsednik je bil Milan Kučan.

Ko se je zdelo, da so se vsi pomembni dogodki naše države že zgodili, se je po svetu začel širiti koronavirus. Takrat se je tudi moje življenje obrnilo na glavo. Že nekaj mesecev moramo nositi maske, ne smemo se družiti, šli smo na šolanje na daljavo, od 21.00 do 06.00 ne smemo biti na javnih površinah … Karkoli se je zgodilo, se nekateri Slovenci niso strinjali. Nekateri so bili za popolno zaprtje, drugi za popolno odprtje, tretji za zaprto, ampak brez šolanja na daljavo. Jaz mislim, da moramo vsi držati skupaj. Mislim, da bi bilo najbolje, če bi šli nazaj v šolo, da bi se lahko zbiralo do trideset ljudi na javnih in na zasebnih površinah (ker je v nekaterih oddelkih tudi trideset ali več otrok).

Kljub vsemu živim v lepem mestu z imenom Kamnik. Verjetno bodo slej ko prej odprli šole in vrtce. Prva triada in vrtci grejo v torek že v šolo (tudi moja mlajša sestrica Mija). Pa smo le našli luč na koncu tunela.

Ažbe Gostič, 5. b

Slovenija. Beseda, ki ima v sebi še eno skrito besedo. Love. Ljubezen. Ali ta beseda predstavlja tudi Slovenijo?

V naši domovini je veliko mladih ljudi. Tistih, ki so še malih glav in se jim ob pogledu na našo naravo bleščijo njihove majhne oči, ker komaj čakajo nabiranje cvetlic spomladi, piknike poleti, občudovanje raznovrstnih barv jeseni in delanje snežaka pozimi. Na kratko: nimajo

večjih skrbi, kot so to, ali bo jutri lep dan za igro zunaj.

Nato imamo tiste malo starejše, ki imajo v glavi veliko podatkov – pomembnih, pa tudi malo manj pomembnih. Oni v večini komaj čakajo prosti čas, ki ga lahko izkoristijo za druženje s prijatelji ali za odhod na kakšno mirno mesto s čudovitim razgledom. Ravno zato je lepo v naši domovini biti mlad. Slovenija je bogata pokrajina. Bogata je z naravo, ki ima nižja in višja gorovja s prečudovitim razgledom na Veliko planino, Triglav, Stari grad nad Kamnikom in še mnogo, mnogo drugih. Ima pa tudi ravne površine, kot so Blejsko jezero, Zelenci …

V naši domovini je lepo biti mlad tudi zato, ker imaš veliko možnosti za osebnostni razvoj, izobrazbo, spoznavanje novih ljudi. Imamo bogat jezik, na katerega smo lahko ponosni, saj ima dvojino in številna ljubka narečja.

V Kamniku, našem kraju, je lepo biti mlad, ker ima naša občina – kar nam še posebej veliko pomeni v obdobju zaprtja občinskih meja – nešteto možnosti za rekreacijo, bogata pa je tudi s kulturo, zgodovino, infrastrukturo. Torej ti res ne more biti dolgčas!

Ajlina Alibašić, 9. a

Ilustracija: Nike Viktorija Novak, 4. a

Slovenija je moja domovina. Slovenija je dežela, ki kljub temu da ji številni ljudje in politiki napovedujejo neprijazno prihodnost, zagotavlja delo, možnosti in blaginjo vsem generacijam: otrokom, odraslim in starejšim. Premalo smo ponosni nase in na to, kar imamo, in prevečkrat si želimo tisto bleščeče, kar imajo tujci. Kot da ne želimo priznati, da imamo celo več kot imajo drugi: imamo mir, varnost, blaginjo, čudovito naravo in prijazne ljudi. To nam priznavajo tudi iz drugih držav.

Stara sem 10 let in hodim v peti razred. Ko smo še hodili k pouku v učilnice, sem večkrat opazila, kako srečni smo v bistvu otroci v Sloveniji, da lahko svoje otroštvo preživljamo v urejenem okolju in skoraj čisto brezskrbno. Sedimo v lepih in urejenih učilnicah, se igramo, smejimo, si nagajamo tudi izven njih. Mladi imamo tudi svoje težave, a te so največkrat povezane z domačimi nalogami, učenjem in odraščanjem, a država, v kateri živimo, nam omogoča, da vse težave lahko lažje premagamo in si lažje ustvarimo lepo prihodnost.

Na žalost nekateri slovenski otroci tudi živijo v materialnem pomanjkanju, vendar jim lahko vsi skupaj lažje pomagamo. Drugje po svetu otroci nimajo takšnih možnosti in da bi to ugotovili, ni treba prav daleč. Na žalost že zadošča samo en klik na internetu ali kratek ogled večernih poročil: lakota, vojne, bolezni in drugo pomanjkanje jemljejo srečo in otroštvo milijonom otrok. Ta trenutek, ko to pišem, svojih sošolcev že dolgo nisem vedela, saj je nalezljiv koronavirus omejil vsako igro z njimi, a vem, da ko se vidimo, da bo spet veselo in zabavno. Skoraj brezskrbno. Ne bo nas strah in zato se veselim trenutka, ko se bomo spet družili in naša sreča in zadovoljstvo bosta spet cvetela.

Otrokom in mladim v naši domovini je lepo. Na žalost je tako, da hitro postanemo pozabljivi, ko nam postane preveč lepo. Pozabljamo biti hvaležni za tisto, kar imamo. Pogosto se veselimo stvari, ki jih lahko kupimo in dosežemo, povsem pa spregledamo stvari, ki so nam bile dane in v njih pozabljamo res uživati. Moramo jih ceniti, pa naj bo to jutranji pogled na Kamniško sedlo, prijazen sosedov pozdrav, varen in miren sprehod ob Kamniški Bistrici ali pa domača naloga naše učiteljice. Brez skrbne domovine vsega tega ne bi mogli imeti in v tem uživati. Res, lepo je biti v naši domovini mlad.

Dunja Iličić, 5. c

Ilustracija: Aleksej Janežič, 4. b

LEPO JE V NAŠI DOMOVINI BITI MLAD V naši domovini biti mlad je lepo. Imamo lepo državo in veliko prostega časa. Kaj pa delamo v prostem času? Hm … Različne stvari. Malo je odvisno od tega, koliko se nam ljubi, malo pa tudi od tega, kje živimo.

In kje živimo? No, jaz živim v Kamniku. To je prelepo mestece, ki nam, mladim, ponuja veliko različnih dejavnosti za zapolnitev prostega časa. Kdor se želi ukvarjati s športom, lahko kolesari, igra košarko ali odbojko, če pa rad brca žogo, se lahko vpiše v nogometni klub. Nekateri tudi radi plavajo – na primer jaz – ti si lahko namesto športnih klubov, ki delujejo na kopnem, izbe-

rejo klub, v katerem lahko trenirajo plavanje. Včasih pa se najde tudi kdo, ki se želi ukvarjati z več športi hkrati. Na primer, da želi naenkrat metati žogo in plavati. Ta se lahko vpiše med vaterpoliste. Seveda bi naredila krivico tistim, ki so hitri kot blisk in radi tečejo, če ne bi omenila, da se tudi za takšne kaj najde. Lahko bi še in še naštevala športne dejavnosti, a za zdaj bo to dovolj.

In kaj tisti delajo, ki neradi športajo? Tudi takšnih je veliko in tudi zanje se kaj najde. Imamo krasno knjižnico, polno raznovrstnih knjig o znanosti, živalih, fantastiki in zgodovini. Tam se odvijajo tudi razna srečanja in natečaji. Poleti pa lahko sodelujemo v nagradnem žrebanju, ki za prijavo sploh ni zahteven! Trideset dni moraš brati trideset minut. Enostavno!

Seveda med bralce spadajo tudi bralci not, ki lahko poleg osnovne šole obiskujejo še glasbeno.

V glasbeni šoli lahko med drugim igrajo v orkestru ali pa pojejo v pevskem zboru.

Kaj pa tisti, ki radi športajo in hkrati obožujejo glasbo? Tudi za takšne je poskrbljeno! V Kamniku lahko mladi plesalci izbirajo med različnimi zvrstmi plesa, kot na primer balet, jazz balet, sodobni ples, latinskoameriški plesi, ples ob drogu, hip hop in še veliko drugih zvrsti bi se dalo najti, zato ravno ne bi mogli trditi, da smo na plesalce pozabili.

In ko si želimo zbistriti misli? Kam naj gremo? V Arboretum, seveda, ali pa na Veliko planino.

Pozimi si lahko glavo zbistrimo na Krvavcu, ki je čisto blizu, poleti pa se lahko odpravimo v gore, ki kar kličejo po pustolovščini.

Kaj pa nam je storiti, ko si želimo na izlet izven Kamnika? Cela Slovenija je za mlade odlično urejena.

Zeleni parki, hribčki in gore ponujajo veliko možnosti za zapolnitev vseh dni v letu. Dolge jesenske večere lahko preživimo v gledališču, spomladi pa lahko plezamo po vrveh pustolovskih in adrenalinskih parkov. Poleti plavamo, pozimi pa uživamo v snegu.

Vse imamo, kar želimo. Samo razgledati se moramo!

Ivona Lederer, 7. c

Lahko bi živela kjerkoli na svetu, vendar bi pogrešala veliko vrednot, v skladu s katerimi živimo Slovenci, in lepot, ki delajo moj rojstni kraj poseben. Ponosna sem, da sem Slovenka, ponosna na svoj jezik, knjige in še na marsikaj, kar je pripomoglo, da sedaj sedim in pišem v slovenščini ravno v tem času, kraju in državi.

Slovenci smo se v bivši državi Jugoslaviji počutili neslišani, pa tudi drugačni smo bili od ostalih narodov skupne države. Že takrat smo se razlikovali v kulturi, glasbi, jeziku in tudi vedenju. Zato je pomembno, da smo se Slovenci l. 1990 poenotili in oddali glas za samostojno državo in se nato l. 1991 po desetdnevni vojni tudi končno osamosvojili.

Tukaj sedaj nosimo nasmeh na obrazu, jaz pa hodim v šolo, v kateri lahko razlago učne snovi poslušam v svojem jeziku. V Sloveniji in v mojem kraju Kamniku pa ne stojijo le običajne osnovne šole. Glasbene šole vsem mladim omogočajo glasbeno izobrazbo; knjižnice ponujajo pravljične svetove in zanimive informacije; športni klubi nas vabijo k izvajanju športnih aktivnosti.

Imamo pa tudi šole, kot je CIRIUS, ki poskrbijo, da je pot do kakovostne izobrazbe dostopna vsem mladim učencem. Sama plešem in hodim v glasbeno šolo v svojem mestu, kar mi prihrani ogromno časa.

Po slovenskih mestih se odvija pestro kulturno dogajanje, šole in druge pomembne ustanove pa se imenujejo po znanih Slovencih. Seveda, ustanove, ki so poimenovane po znanih Slovencih, niso poimenovane kar tako, naključno. Ti ljudje so naredili nekaj velikega za našo državo. Na primer Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra je dobila ime po prvem, v Kamniku rojenem, slovenskem generalu Rudolfu Maistru, ki je zaslužen za to, da je po prvi svetovni vojni velik del slovenskega območja Štajerske in Koroške prišel pod slovensko oziroma jugoslovansko oblast.

Zdaj, ko se ozrem skozi okno, vidim drevesa, naša drevesa. Vidim ulice, ki smo si jih pridobili s trdim delom, enotnostjo, pogumom, vztrajnostjo in odločnostjo. Naši predniki so naredili veliko pogumnih reči in nanje smo lahko ponosni. Tudi mi smo lahko pogumni v teh časih in se vztrajno prebijamo naprej. Ostanimo

zdravi v tem letu in ohranimo nasmeh na obrazu. Ne pozabimo, da se vse zgodi z razlogom.

Janja Pondelek, 6. a

Ilustracija: Mark Poberžnik, 5. a

Dobrih 10 let nazaj sem se rodila v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije. Živim v Kamniku. Nekoč so ga imenovali Stein. Je eno najstarejših mest in zame osebno, tudi eno najlepših. Hodim v OŠ Toma Brejca. Lahko rečem, da se mi fino zdi, ker so to isto šolo obiskovali tudi moja mami, teta in stric. Jaz sem imela še to srečo, da sem prišla v čisto novo šolo. Rada imam Kamnik in njegova zgodovina se mi zdi zelo zanimiva.

Najbolj zanimivo se mi je zdelo to, da je bil Kamnik nekoč obdan z jezerom in da še dandanes ne vedo, če je to resnično. Všeč so mi bile tudi zgodbe o Veroniki, ki govorijo o tem, kako je vsa jezna s svojo pestjo udarila v kameni zid. Nato se je mlada grofična spremenila v pol žensko, pol kačo. Na Malem gradu se še danes vidi jama, v katero se je Veronika pogreznila. Tu čuva zlatnike za svojega rešitelja. Veroniko vidimo tudi na grbu občine Kamnik.

Leta 1918 je najprej nastala država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je kasneje preimenovala v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Obsegala je ozemlje južnoslovanskih narodov nekdanje Avstro-Ogrske. Za slovenski narod in za naše mesto je bil pomemben general Rudolf Maister. Boril se je za Štajersko in Koroško. V zgornjem delu mesta stoji njegov spomenik in na ulici Šutna najdemo njegovo rojstno hišo in obenem muzej.

Omenila bi tudi osebo, za katero se mi zdi, da je naredila ogromen pečat v zgodovini.

To je Josip Broz Tito. Veliko sem slišala, nekaj prebrala in tudi pogledala kakšen film o njem. Vem, da je delal v tovarni Titan kot ključavničar in da je prihajal na lov v Kamniško Bistrico. Večkrat je obiskal naše mesto. Priznam, ni mi lahko razumeti, da je en človek povezoval vseh šest narodov. In vsi so ga spoštovali. Danes se zdi, da se samo še kregajo in nihče nikogar ne posluša. Jaz rada poslušam dedija, kako ponosno pove, da je služil Titovi gardi, kako so bili tiste čase narodi bolj povezani in kako so imeli otroci občutek pripadnosti. »Z domovino, s Titom naprej!« se je slišalo po šolah. Govorili so, da na mladih svet stoji. Tito je bil predsednik SFRJ. Leta 1953 je postal častni član mesta Kamnik, leta 1978 pa mu je občina podelila zlato plaketo. Tito je umrl 4. maja 1980 v Ljubljani. Z razpadom Jugoslavije je v letih 1991 in 1992 na njenem nekdanjem ozemlju nastalo pet novih držav (kasneje šest).

Leta 1991 se je Slovenija prva osamosvojila od bivših držav in postala samostojna država. Rada živim v Sloveniji. Čeprav je majhna, veliko ponuja. V alpskem svetu imamo ogromno izletniških in pohodniških točk. Imamo Triglav, ponos naših planin in tudi več smučišč. V vsakem letnem času pa alpski svet izžareva posebno lepoto. Turistično znana so tudi jezera, kot sta Blejsko in Bohinjsko, reke, imamo pa tudi veliko slapov. Panonski svet pa nam ponuja gradove (Erazmov grad) in jame, kot sta Postojnska jama in Škocjanska jama.

Meni najljubše je naše morje. Še posebej zato, ker smo lahko v dobri uri že na slovenski obali.

V svojih desetih letih sem obiskala že kar nekaj držav in lahko povem, da drži, kot pravijo: »Povsod je lepo, a doma je najlepše!« In malo si domišljam, kako se sliši iz šole: »Ponosno in enotno, s Slovenijo naprej!« Ne sliši se slabo, kajne?

Lana Šuc, 5. b

Super je biti mlad Imele smo počitnice. Vsak dan smo se zbrale prijateljice in uživale v različnih igrah na igrišču, vožnji s kolesi, rolkanju in drugih igrah, ki smo se jih spomnile. Poletje je hitro minevalo in vedno smo iskale nekaj novega, kar bi nam zapolnilo čas in igro.

Bilo je lepo poletno sončno jutro. S prijateljicami smo se zopet dobile pred igriščem. Igrale smo se. Naenkrat sem se spomnila: »Kaj če bi prodajale limonado?« Puncam se je to zdela super ideja. Takoj smo pričele načrtovati, kaj vse je potrebno storiti, da uresničimo idejo.

Jovana je vprašala, kaj bi počele z denarjem, ki bi ga dobile. Lana je predlagala, da bi denar dale v dobrodelne namene. Rekle smo: »JA!« Ampak vprašale smo se, kam bomo poslale ta denar. Lana je povedala, da pozna organizacijo Anina zvezdica. Rekla je, da se lahko njena mami dogovori z njo. Šle smo po stvari za prodajo. Jaz po mizo, kozarčke, pručko, na kateri bom sedela, po termovko, v kateri je bila voda, hladilno skrinjo in še nekaj stvari. Jovana je prinesla slamice, pručko, nož, s katerim bomo rezale limone, ožemalnik in še nekaj limon.

Nadja in Barbara sta prinesli limone, pručki, nekaj lončkov in še eno mizico. Lana je prinesla limone, šparovček, v katerega bomo dajale denar, ki ga bomo dobile, pručko, steklenico, v kateri je bila voda, in še eno steklenico, v kateri je bil limonin sok. Začele smo prodajati.

Imele smo stojnico prav v tistem delu Kamnika, kjer sta igrišče in travnik. Prišla je prva stranka. Vprašal je, koliko stane limonada. Rekli smo, da je vseeno, ker gre zbrani denar za dobrodelne namene. Gospod je bil prijazen, zato nam je za limonado plačal dva eura. Rekel je, da je dobra. Tako so prihajale in odhajale stranke. Limonado smo prodajale do osmih zvečer. Ko smo končale, smo preštele denar. Bilo je trideset evrov in petdeset centov. Zelo smo bile vesele. Dogovorile smo se, da bomo s prodajo limonade in zbiranjem denarja nadaljevale še naprej.

Prodajale smo po tedne in tedne. Enkrat je prišel gospod in smo ga vprašale, če bi limonado.

Rekel je, da lahko, ampak da je tukaj kot novinar s portala Kamnik info. Posnel nas je in potem to objavil na internetni strani. Dobile smo veliko veselih komentarjev. Takrat, ko nas je posnel, smo že imele zbranih več kot sto evrov. Minilo je že pet tednov, odkar smo s prodajo limonade zbirale denar. Bil je že osemnajsti avgust in slabo vreme, zato smo nehale, saj se je bližal začetek šole. Preštele smo denar. Zbranih smo imele kar dvesto sedeminsedemdeset evrov! V dogovoru z Lanino mamico nas je prišla obiskat tudi Ana iz Anine zvezdice in njeni otroci. Ko smo jim pokazale zbrani denar, so imeli začuden obraz, da smo zbrale toliko denarja. Ana nam je v zahvalo podarila knjigo Anine zvezdice. Punce smo bile vesele. Ana in njeni otroci so morali iti, saj je bilo že pozno. Veselo smo se igrale naprej. Zelo smo bile ponosne druga na drugo. Rekle smo, da bomo tudi naslednje počitnice prodajale limonado.

Imele smo tudi nove ideje, kaj bi še lahko dodale v prodajo. Bilo je že pozno, zato smo odšle domov. Zelo sem bila vesela.

Počitnice so kar prehitro minile. Vendar sem se imela čudovito. Super je imeti prijateljice in skupaj delati zabavne stvari. Če pa ob igri naredimo še kaj koristnega, pa smo še toliko bolj vesele. Te počitnice mi bodo res dolgo ostale v spominu. Kako super je biti mlad!

Leja Železnik, 5. b

Ilustracija: Tim Celestina, 4. c Ilustracija: Ema Košir, 4. c

Ilustracija: Jaka Kralj, 4. c

Ilustracija: Jakob Rojc, 4. c Ilustracija: Oja Keber, 4. c

Vsak otrok ima svojo domovino. Nekateri otroci so rojeni na severu, nekateri pa na jugu. Eni otroci živijo v Ameriki, drugi pa v vroči Afriki. Nekateri otroci živijo v lepem Parizu, nekateri v Beogradu ali pa v Moskvi. Otroci živijo tudi v peščeni puščavi, na zasneženih gorah ali ob obali morja. Moja domovina je Slovenija.

Slovenija je majhna in zelo lepa. Na zemljevidu ima obliko kokoške, kar mi je zelo všeč.

Slovenija ima velike gore in tudi morje. Zato je zabavna poleti in pozimi. Nikoli ni dolgčas.

Poleti lahko plavam, pozimi pa smučam. Slovenijo kličejo še dežela na sončni strani Alp, kar veliko pove o njej. To je dežela prijaznih ljudi. Moje mesto je Kamnik. Tu so moji prijatelji, šola, glasbena šola in moja družina. V Kamniku imamo tudi tri gradove: Mali grad, Stari grad in grad Zaprice. Skupaj s prijateljicami se rade sprehajamo po stari ulici, ki se imenuje Šutna, hodimo v gozdove in na razne sprehode. Rade jemo sladoled iz slaščičarne Toskana. Tam ponavadi poskušamo nove sladolede. Priporočam, zelo so dobri. V kamniških gozdovih najpogostejše opaziš veverico. Mislim, da jih je največ od vseh živali. Pozimi drsam na velikem drsališču v centru mesta. Z očijem rada hodiva na razstave in koncerte. Rada imam svoje mesto in svojo domovino. Želim si, da vsi otroci na svetu živijo v miru in veselju. Lepo bi bilo, če bi cel svet bila le ena domovina brez meja med državami.

Leto Ristić Cvelbar, 5. č

Ilustracija: Nikola Ilić, 5. a

Leo Berwanger, 5. b

KAMNIŠKA MAJOLKA Majolka ima poseben status v slovenskem prostoru. Leta 1855 je Florjan Konšek v Kamniku ustanovil podjetje za izdelavo bele keramike. Podjetje je velikokrat menjalo lastnike. Leta 1885 in vse do leta 2008 so jih izdelovali v tovarni Eti Svit, ki se je zaprla, saj se jim ni splačalo ročno izdelovati majolk, če so bili strojni izdelki bistveno cenejši.

Majolka ima dva pomena. Prvi pomen majolke je keramična tehnika, ki izvira iz Osrednje Azije in je k nam prišla iz Italije. Drugi pomen majolke je ročka za vino z okro-

glim trebuhom in trilistnim ustjem. Majolko omenja tudi slovenska narodna pesem kot simbol dobre volje in vesele družbe z naslovom Majolka bod’ pozdravljena. Kamniška majolka ima posebno mesto med majolkami, saj ima poseben tip podglazurne poslikave, posebni izbor barv in tematik. Na majolkah so bili narisani grbi slovenskih mest, posvetila ob različnih jubilejih, značilnosti mest (Veronika, Mali grad)… Postala je kulturni spomenik, saj so jo ob različnih priložnostih v dar dobili pomembni obiskovalci Kamnika.

V Hiši keramike na Šutni v Kamniku so ponovno pričeli z ročno izdelavo kamniških majolk. Keramični izdelki nastajajo s postopki, ki so jih uporabljali v preteklosti s tradicio-

nalnimi načini poslikave.

Nik Dolenec, 5. b

PREVOZ SMODNIKA IZ SMODNIŠNICE KAMNIK (Kemijska industrija Kamnik) Smodnišnica Kamnik je pričela obratovati leta 1871. Po drugi svetovni vojni se je preimenovala v KIK – Kemijsko industrijo Kamnik. Izdelovali so črni smodnik zelo dobre kvalitete. V tovarni je bilo zaposlenih veliko Kamničanov.

Zaradi nevarnosti, da bi prišlo do samovžiga smodnika, je tovarna stala na obrobju mesta Kamnik. V tovarni je bilo veliko drobnih prašnih delcev smodnika. Zaradi nevarnosti delavci niso smeli nositi kovinskih predmetov (ure, nakita), saj bi s tem lahko povzročili statično elektriko. V tovarni so bili zaposleni tudi gasilci, ki so bili v stalni pripravljenosti, če bi prišlo do požara oz. eksplozije. Smodnik so sprobavali oz. testirali enkrat tedensko v gozdu za tovarno. O času in kraju testiranja so bili meščani obveščeni, saj niso želeli, da bi jim povzročali dodatno skrb.

Prevoz smodnika po Kamniku je bil zavarovan, da le ta ne bi prišel v napačne roke. Po osamosvojitvi je šla edina tovarna smodnika v Sloveniji v stečaj. Če se sprehodiš po severnem robu mesta Kamnika, lahko še dandanes vidiš ruševine tovarne in za tovarno v gozdu lahko opaziš luknje, ki so nastale ob testiranju smodnika.

Erik Dolenec, 5. b

Ilustracija: Klemen Pirc, 4. b

Učenci risali znamke za 30 let Slovenije Bliža se 25. junij, dan državnosti, ko se spominjamo »rojstva« Republike Slovenije. Letos bo Slovenija praznovala 30 let, zato je Muzej pošte in telekomunikacij v aprilu in maju povabil osnovnošolce iz vse Slovenije k sodelovanju na likovnem natečaju Podari znam-

ko Sloveniji za rojstni dan. Odzvala se je tudi naša šola in v muzej poslala 37 likovni del, ki predstavljajo značilnosti Slovenije. Sodelovali so učenci iz 3., 5., 7. in 8. razreda, za kar se jim najlepše zahvaljujemo. Nekaj del predstavljamo spodaj, prav vsa pa bodo v juniju 2021 razstavljena v Muzeju Pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu.

Kdo ve, morda pa bo strokovna komisija izbrala prav naše risbe in učence nagradila z znamkami z njihovimi motivi, ki bodo s pismom potovale po svetu. Zelo privlačna nagrada, ki vzbuja tudi občutek ponosa in slave.

Koordinatorica natečaja: Sebina Duraković Ajda Štrumbelj, 8. a

Stela Pramenko, 5. c

Katarina Gregorič, 7. c

Uma Pucer in Leja Železnik, 5. b

Noel Mikuš, 3. b Tadej Žurbi, 3. b

Dženana Hamidović, 7. c

Lin Movern Lukše, 5. a

Ivona Lederer, 7. c

Eva Dolničar 7. a

Bor Urh-Rauter, 3. b

Lenart Golob, 7. c

ZGODBE IN DOMIŠLJIJSKI SPISI Pismo Francetu Prešernu Kamnik, 3. 5. 2021 Spoštovani g. France Prešeren – dr. Fig!

Najprej naj omenim, da obožujem vaš rojstni kraj Vrbo na Gorenjskem, pravi izgubljeni raj. Tja se odpravimo večkrat letno na celodnevni izlet, ko spremljamo brata Davida na tekmo gorskega kolesarjenja. Uživamo v parku in jezeru Završnica ter pohajamo po bližnjih vrhovih. Pred nekaj leti smo se s šolo odpravili po vaši rojstni hiši. Staro pohištvo me spominja na moje zgodnje otroštvo. Kot otrok sem bil položen v enako zibelko z vrezanim gorenjskim nageljnom. Kolovrat pa me popelje v preredke trenutke s pokojno prababico. Z njenimi okornimi rokami je napletla na kilometre niti, zvila nešteto klobčičev in s tem ogrela številna odrasla in otroška srca.

Oba živiva v veččlanski družini in sva tako imenovana ljubljenca. Jaz kot prvorojenec in vi (po dveh

deklicah) kot prvorojeni sin. Po mamicah sva oba podedovala razum. Vsa leta sem odličnjak, a nas ne vpisujejo v zlate bukve. Naše vragolije tu in tam vpisujejo v rumene mape.

Ilustracija: Eva Zarja Novak, 1. b

Likovno delo: Sara Džolić, 4. a

Po mojem mnenju je bilo otroštvo nekoč precej preprostejše in bolj pustolovsko. Otroci so bili zadovoljni z vsako sladkarijo, figo ali cekinom. Danes pa otroke zadovoljujejo zgolj telefoni, računalniške igrice in draga oblačila. To vodi do samih predsodkov in neprijateljstva.

Pesmi, besedila in knjige so nekoč prepovedovali in to močno prepovedovali. Danes lahko svoje mnenje povemo kjerkoli in kadarkoli, največkrat v neprimernem jeziku in tonu.

So pa tudi časi, ko se posvetimo naši državi, miru in svobodi, ko v en glas zapojemo vašo Zdravljico in našo himno Slovenije in jo namenimo uspešnim športnikom, dogodkom in našim bližnjim.

Vsako leto 8. februarja praznujemo slovenski kulturni in državni praznik. Letos sem se naučil vaš sonet »O Vrba, srečna, draga vas domača«.

Dragi največji slovenski pesnik, s spoštovanjem se vam zahvaljujem za vsa vaša najlepša dela.

Lep pozdrav!

Andrej Kokalj, 8. a

Ilustracija: Enja Klanke, 1. b

Ilustracija: Ema Košir Petek 1. b

ŠOLA BREZ RAVNATELJICE (to besedilo je napisano samo za zabavo in ni namenjeno na kakršen koli način užaliti kogarkoli)

Na neki šoli se je pred kratkim upokojila ravnateljica.

Ko naj bi učitelji izbrali novega ravnatelja, pa nihče ni hotel tega mesta. Po daljšem prepiru so učitelji odšli iz zbornice, ne da bi v resnici izbrali kogarkoli. Vsak je bil namreč sam pri sebi prepričan, da je ravnatelj nekdo drug. Ko je torej učenec vprašal svojo učiteljico, kdo je novi ravnatelj, mu je odgovorila, da je nova ravnateljica učiteljica Lojzka. Ko je prišel do učiteljice Lojzke, je bila začudena in mu povedala, da je ravnateljica učiteljica Betka. Učiteljica Betka je trdila, da je novi ravnatelj učitelj Franc in tudi ta ni hotel imeti nič s tem. Učitelji so nekaj časa ponavljali staro snov, ko pa ni in ni bilo novih navodil, so se naveličali učiti in so učencem pustili, da počnejo kar hočejo. Tako je v šoli zavladal pravi kaos. Otroci so se s kolesi in rolkami vozili po hodnikih, risali po stenah in jedli malico s tal. Doma so starši postajali vse bolj sumničavi. Otroci so vsak drugi dan napovedali športni dan, dobivali same petke, čeprav ko so jih kaj vprašali, niso nič znali in kar je bilo najhujše, otroci so v šolo hodili z VESELJEM. Si predstavljate, v ta otroški zapor so otroci odhajali sami od sebe in brez ugovarjanja?! Zato so starši poklicali inšpektorja Gonzalesa, da bi preiskal situacijo. Odpravil se je do šole in srh ga je spreletel ob spominu na dolga leta mučenja, ki ga je doživel v osnovni šoli. Skoraj še bolj se je prestrašil, ko ga je ob vstopu skoraj zbilo kolo. Skoraj zato, ker strahu ob pritisku, da boš pri ocenjevanju naslednja žrtev, ne more premagati niti morilsko kolo. Ko si je malce opomogel od strahu, je začel analizirati učence in zaposlene. Kaj kmalu je po temeljiti preiskavi ugotovil, da gre za KSPR ali kritični sindrom pomanjkanja ravnatelja.

Tako je Gonzalez šoli priskrbel sposobnega ravnatelja in od takrat naprej nikjer na svetu otroci v šolo ne hodijo z veseljem.

Napisala in ilustrirala: Tinkara Zabret, 7. b

Neja Erce, 7. c

SKRIVALNICE Nekega sončnega poletnega dne se je pet prijateljev igralo skrivalnice na bližnjem igrišču.

Maša je štela do 30 in začela iskati prijatelje.

Po desetih minutah je našla vse, razen Mihe. Vsi ostali so ji pomagali pri iskanju, vendar ga niso našli. Minilo je petnajst minut in noben ni našel sledi, kam bi se Miha lahko skril. Naenkrat je Klemnov telefon zabrnel in vsi so hitro pogledali, od koga je prejel sporočilo. Pogledali so na zaslon in prebrali, da se Miha ni dobro počutil in je odšel domov. Vsi so si oddahnili in nadaljevali z igro do noči. Ko se je stemnilo, so se skupaj odpravili vsak proti svojemu domu.

Naslednje jutro, ko so se srečali v učilnici, so opazili, da Mihe ni bilo. Mislili so, da ga ni bilo, ker se že včeraj ni dobro počutil. Pouk je potekal normalno kot vsak drugi dan, razen da se jim je učiteljica pri prvi uri zdela zelo zaskrbljena. Po koncu pouka so se odločili, da bodo nalogo naredili pri Maši in se bodo nato odpravili ven. Pot do Mašine hiše je trajala deset minut in med tem časom so se zabavali in smejali. Ko so prišli do hiše in stopili čez prag, jih je tam ča-

kala Mašina mama z zelo zaskrbljenim obrazom. Pogledala jih je in jih hitro vprašala: ,,Ali je danes Miha prišel v šolo?˝ Spogledali so se in ji odgovorili, da ga že cel dan niso videli. Mama je hitro vstala in hitro stekla v kuhinjo, kjer je hitro nekoga poklicala. Takrat je oče stopil do otrok in jim razložil, da je včeraj klicala Mihova mama in jima povedala, da se Miha včeraj ni vrnil domov. Otroci so se hitro prestrašili in očeta začeli spraševati, kaj se mu je zgodilo in kje je, vendar on ni imel odgovora na nobeno vprašanje. Vsi skupaj so se usedli v dnevno sobo na kavč in Mašinima staršema začeli razlagati, kako je Klemen dobil sporočilo od Mihe, ki mu je napisal, da se ne počuti dobro in je odšel domov. Staršema je Klemen pokazal sporočilo in mama je hitro poklicala Mihove starše. Po petih minutah sta se pred hišo pripeljala dva avta. Iz enega sta stopila Mihova starša, iz drugega pa trije policisti. Vsi so vstopili v hišo in policija je začela otrokom postavljati vprašanja, kot so: kje ste se včeraj igrali, kdaj ste dobili sporočilo in podobno. Ko so končali z vprašanji, so otroke prosili, da jim pokažejo, kje so se prejšnji dan igrali. Ko so prispeli do igrišča, je vse bilo tako kot včeraj, ko so zapustili igrišče. Ker so bili otroci prestrašeni, so jih starši odpeljali domov, kjer so nekaj pojedli in se skupaj igrali igre, da ne bi preveč razmišljali o izgubljenem prijatelju.

Ilustracija v ozadju: Maša Mikuš, 9. b

Teden kasneje so dobili klic, naj pridejo na policijsko postajo. Vsi skupaj so se usedli v avto in se odpeljali na postajo. Tam so videli Mihove starše, kako objemajo Miho, in za njimi uklenjenega ugrabitelja.

Veronika Ahlin, 7. b

Ilustracija: Andrej Kokalj, 8. a

»Catherine, mama krvavi!« zakriči medicinska sestra. »Alice … prepozno je. Ni preživela …« ji odgovori babica. Za tem se zasliši samo še jok dveh prestrašenih novorojenčkov. Fantka in punčke. Chrisa in Kaye … ~~~ »Kaya, vstani! V šolo boš zamudila!« iz kuhinje zakriči mami. In spet ista zgodba. Prebudim se iz groznih sanj, vstanem, poiščem copate in se odpravim v kuhinjo. »Mami, danes je sobota,« jo spomnim. »O, pa res,« reče in prižge telefon. Sklepam, da bo preverila, kateri datum je danes. »No, mami, jaz grem v knjižnico,« ji mimogrede navržem in se odpravim v kopalnico, da bi se uredila.

~~~ Brskam med knjižnimi policami, a ne najdem nič novega. »Vse sem že prebrala,« zatarnam. Mogoče bi lahko šla poiskat kakšen roman. Odpravim se med police z romani in kar naenkrat zaslišim pok. Na tla je padla knjiga. Pred mano stoji svetlolas fant mojih let. Skloni se in pobere knjigo. Ko spet vstane, me pogleda naravnost v oči. Malce zardim in pohitim naprej. »Ej, rdečka!« zaslišim za sabo. Obrnem se in vidim, da zdaj stoji naravnost pred mano. »Ti pomagam pri izbiri knjige?« me vpraša. »La-lahko,« se nasmehnem. Pred nos mi pomoli knjigo, ki mu je prej padla iz rok.

~~~

Spominjam se dogodka izpred nekaj tednov. Po tem ni več zahajal v knjižnico. Tista knjiga še vedno leži v kotu mojega predalnika. Mogoče bi lahko poskusila to tematiko.

Odpravim se domov, odločena, da bom začela z branjem njegove knjige. ~~~ Čez en teden končam z branjem. Z glasnim pokom zaprem knjigo. Iz nje pade listek. Poberem ga in opazim, da je na njem napisana telefonska številka. Najbrž jo je kdo pozabil vzeti ven. Listek za vsak slučaj odložim na mizo. V istem trenutku nekdo pozvoni. Stečem po stopnicah in nasmejana odprem vrata. Pred vrati stoji moja prijateljica Evelyn.

»Heeej!« me navdušeno pozdravi. Padeva si v objem in se navdušeno odpraviva v mojo sobo. Na poti greva mimo kuhinje in pozdraviva mojo mami. V sobi se usedeva na mojo posteljo in se začneva pogovarjati. Prideva na idejo, da bi za zabavo po telefonu pisali neznancem. Evelynin pogled se ustavi na listku papirja, ki mi je padel iz knjige. Stegne se čezme in ga pobere. »Kdo je pa to?« »Ne vem. Listek je padel iz knjige,« ji odgovorim. »Lahko bi uporabili to osebo,« predlaga. »Lahko bi …«

Iz torbe povlečem telefon in odprem sporočila. Vtipkam številko in pošljem sporočilo. Odgovor se prikaže v istem trenutku. »Odgovoril je.« »Res, kaj je napisal?« Preberem ji sporočilo. »Očitno ni za hece,« se zasmeji Evelyn. »Očitno.« Za tem piševa še nekaj številkam. Ena ura mine, kot bi mignil. Evelyn mora oditi domov. Posloviva se in gledam, kako se avto njene mame oddaljuje. ~~~ Naslednji dan mi zjutraj zapiska telefon. Prižgem ga in vidim, da sem dobila sporočilo z neznane številke.

Odprem ga in ga preberem. Sporočilo je prišlo s številke, napisane na listku. Pošiljatelj me sprašuje, kako sem dobila njegovo številko. Kaj pa če se mu zlažem? Ne, to ne bi bila dobra ideja. Raje mu bom povedala po resnici. Vpraša me, v kateri knjigi sem našla številko. Napišem: »Knjiga je rdeče barve, naslov je napisan z zlato barvo, ima 854 strani.« Odgovori, da se mu svita, katero knjigo opisujem. Zatem

ga vprašam, kako mu je ime. Pove, da mu je ime Chris. Vprašam: »Si ti tisti iz knjižnice?«

»Kdo iz knjižni-ce?« zmedeno odgovori. »Si zadnje čase pomagal pri izbiri knjige kakšni punci z rdečimi lasmi?« napišem. Mojo domnevo potrdi. ~~~ Po dobrem tednu dopisovanja postaneva najboljša prijatelja. Dogovoriva se za srečanje v bližnji kavarni. ~~~ Na dan srečanja vstanem ob osmih zjutraj, za zajtrk pojem sedem palačink z nutelo. Oblečem prevelik pulover kremne barve, kavbojke in bele superge. Lase si spnem v hitro narejeno figo. V roza nahrbtnik

pospravim slušalke, denarnico, telefon, balzam za ustnice in zaradi koronavirusa si nadenem masko.

Poslovim se od mami, vzamem ključe in se odpravim v svež pomladni dan.

Po desetih minutah hoje prispem do kavarne. Chris že sedi na verandi in mi navdušeno maha. Prisedem k mizi in si naročim ledeno kavo. »In kako si kaj?« »Dobro. Pa ti?« »Enako.« Še nekaj minut se pogovarjava o vsakdanjih stvareh, nato pa nama natakarica prinese kavo. Po nekaj

požirkih se spomnim, da ne vem, kdaj ima rojstni dan. »Chris, nikoli mi nisi povedal, kdaj imaš rojstni dan.« » Saj res. Rojstni dan imam 27. 7. Pa ti?« »Ne morem verjeti. Rojstni dan imava na isti dan.« »Res? Kakšno naključje.« »Res je,« se zasmejem.

Pogovarjava se še eno uro. Nato pa se posloviva in odideva vsak v svojo smer. ~~~ En mesec kasneje praznujemo najin rojstni dan. Najini mami sta rekli, da sta nama pripravili presenečenje. Odločimo se, da bomo najprej razrezali torto. Ko zarežem, se z nožem dotaknem nečesa trdega.

Chris odstrani biskvit in iz torte vzame majhno škatlico. Previdno jo odpre in iz nje vzame listek. Razpre ga in čez trenutkov pade v jok. Listek mu izpulim iz rok in ne morem verjeti svojim očem. Chris je bil eden izmed dojenčkov, o katerih sem sanjala vsako noč. To pomeni, da sva ... dvojčka. Objamem ga in od presenečenja ostanem brez besed. Moje sanje so se uresničile.

Zala Vevoda Merklin in Neli Jenčič Turk, 6. b

ZGODBA GOLOBOV Bil je navaden dolgočasen dan sredi Kranja za skupino golobov. Nisem prepričana, ali so bili v sorodu ali so bili samo prijatelji, a njim to ni bilo pomembno. Samo sedeli so tam na enem od balkonov in opazovali dogajanje po trgu.

Po vsem mestu so bili razobešeni plakati o večernem plesu in na trgu so se začeli zbirati ljudje. Kar od nekje se je pojavila glasba in vzdušje je postajalo vse bolj živahno, ko se je na koncu ulice pojavila Primičeva Julija. V lepi obleki je pristopila na sredo trga in začela iskati pravega. Noben ni bil dovolj dober zanjo, razen lepotca, ki se je bližal dogodku. Iz zraka je bilo malo slabše videti, kdo je bil, a moral je biti zares čeden, saj ga je Julija sprejela. Začela sta se vrteti in vrteti po plesišču in izgledalo je, kot da so ostali obiskovalci le listi po tleh, ki jih plesalca odpihujeta s plesišča, dokler nista ostala samo še onadva. Plesala sta dolgo in zdelo se je, kot da bi Julija hotela že odstopiti, a ji skrivnostni soplesalec ni dovolil. Kar vrtela sta se in vrtela, dokler ju vihar ni odpihnil daleč stran.

Noben od golobov ni vedel, kaj se je zgodilo, a pravijo, da je skrivnostna postava odpeljala Primičevo Julijo v svoje kraje.

Živa Trobevšek, 8. b

Ilustracija: Zoja Težak, 1. c

Tri galaksije stran od Rimske ceste je potekala vojna Omega. Vojna je potekala v galaksiji z imenom Omega in od tod prihaja ime. Med sabo so se borili Omegani in Gorgoni. Omegani so bili na dobri strani, Gorgoni pa so hoteli zavzeti galaksijo. Na planetu Kulkit je nastala ogromna eksplozija in proti Zemlji je odneslo nekaj Omeganov. Čez tisoč let so kot meteorji treščili na Zemljo.

Eden izmed meteorjev je treščil v morje med Severno in Južno Ameriko, tam nekje pri Panami. Naplavilo ga je na obalo in tam ga je našel starejši par brez otrok. Odnesla sta ga domov in ga oskrbovala, do-

kler se ni prebudil in ozdravel. Ime sta mu dala Maj, čeprav nista vedela, kako mu je v resnici ime. Sam se ni spomnil imena, od kod je prišel ali kdo sploh je. Staršev se ni spomnil, bil je tako rečeno »v komi«.

Maj je rastel in rastel in hodil že v zadnji letnik fakultete. Hotel je postati znanstvenik, naenkrat pa so se mu začele dogajati čudne stvari. Včasih, ko je roko premaknil, se je premaknilo še kaj drugega, na primer svinčnik na mizi. Čez nekaj časa je ugotovil, da lahko premika stvari z mislimi. To mu na začetku ni bilo všeč, a ko je ugotovil, da to lahko nadzira, pa je bil zelo navdušen. Ko je doma brskal, je v starem časopisu odkril, da so isto leto, ko je on treščil na Zemljo, tja treščila še druga bitja. Na Zemljo naj bi jih treščilo sedem, vključno z njim. Odločil se je, da jih bo šel iskat in ugotovil, če imajo tudi oni nadnaravne moči.

Odpravil se je po svetu, in sicer je šel tja, kjer naj bi drugi strmoglavili. Najprej je šel v Avstralijo, kot je pisalo v časopisu. Prišel je v glavno mesto Avstralije, ki se imenuje Sydney. Ni vedel, kako bo našel ta bitja, nato pa je začutil čuden občutek. Mimo njega je šlo bitje, ki je bilo na pogled čisto običajen človek, a je to bitje oddajalo čudno auro. Šel je za njim in ga ogovoril. Ujela sta se. Maj ga je prosil, naj gresta samo malo na samo. Pokazal mu je svojo moč in drugi je bil čisto navdušen. Nato mu je drugi pokazal, da se lahko teleportira. Predstavila sta se drug drugemu. Drugi je bil Nik. Maj mu je povedal, da je na svetu še pet takšnih bitij z nadnaravnimi močmi in da jih morata najti. Odločila sta se, da jih skupaj poiščeta. Kasneje sta našla še ostale in na koncu so bili cela ekipa.

Predstavitev članov skupine in njihovih moči: 1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

Prvi član ekipe je bil Maj, ki je imel zmožnost telekineze.

Drugi član ekipe je bil Nik, ki je imel zmožnost teleportiranja.

Tretji član ekipe je bil Luka, ki je imel supermoč, da je lahko premikal gore. Četrti član ekipe je bil Marko, ki je lahko spreminjal svojo velikost.

Peti član ekipe je bil Ben, ki je imel takšno moč, da je lahko postal neviden. Šesti član ekipe je bil Aleks, ki je imel takšno moč, da je lahko letel.

Sedmi član ekipe je bil Nejc, ki je imel takšno moč, da je lahko dosegel super hitrost.

Ko so bili vsi skupaj, so se spraševali, kako zdaj naprej. Naslednji dan pa so na televiziji zasledili, da se Zemlji približujejo vesoljci. Ekipa se je odločila, da bo Zemljo rešila in zato so vsi poleteli v vesolje, ker jim je NASA financirala raketo. Ekipa se je imenovala Rdeča pest. Ugotovili so, da za dihanje ne potrebujejo kisika. V daljavi so zagledali vesoljsko ladjo in ji šli naproti. Spopadli so se na ladji in ekipi Rdeča pest je šlo zelo dobro v boju. Sploh niso vedeli, kdo so vesoljci in kako se imenujejo, vendar ni bilo časa za spraševanje. Med bojem se je poškodoval tank za gorivo in vesoljska ladja naj bi eksplodirala natanko čez pet minut. Vsi ostali člani ekipe so se izstrelili z rešilno kapsulo, samo Maj je ostal.

Hotel je vedeti, kdo so vesoljci in od kod so prišli. Spopadel se je z glavnim kapitanom vesoljske ladje in naenkrat se mu je vrnil spomin. Kapitana je prepoznal. Bil je glavni šef Gorgonov. Spomnil se je, da je on sam sin kralja in kraljice Omeganov ter da mu je v resnici ime Elahandro Omega. Maja oziroma Elahandra Omego je zanimalo, kaj se je zgodilo z vojno in njegovimi starši. Glavni šef Gorgonov mu je zabrusil, da je vojne že zdavnaj konec in da mu je on ubil starše. Elahandro se je tako razjezil, da je boj nadaljeval s tako silo, da je glavnega šefa Gorgonov ubil. Nato je ladja eksplodirala in Elahandra Omego je odneslo kot prvič proti Zemlji in spet je treščil v morje.

A tokrat je bilo drugače. Ko se je zbudil, je vedel, kaj se je zgodilo in od kod prihaja. Tako se je zgodba končala. A da ne pozabim … Elahandro Omega po omegansko pomeni mir in blaginja. To, kar pomeni njegovo ime, je prinesel tudi zemlji: mir in blaginjo.

Samo Vrbec, 6. č

Ilustracija: Maša Svetec, 9. a

David Kokalj, 6. c

Ilustracija: Eva Albič, 5. č

Likovno delo: Manca Košir, 6. c

Manca Košir, 6. c

Ilustracija: Veronika Berwanger, 1. c

Ilustracija: Maša Mikuš, 9. b

Ilustracija: Maša Mikuš, 9. b

Eva Galjot, 4. b

Ilustracija: Eva Mlakar, 1. b

MOJ IZLET V PRADAVNINO Nekega dne, čisto navadnega dne, je mami rekla, naj posesam hišo. Pa ne že spet! No, prav, bom. Šel sem po sesalec in zagledal nekaj svetlečega. Na steni so se prikazala vratca.

Odprl sem jih in zagledal, da stojim v jami. Vratca sem zaprl za sabo in šel naprej. Prišel sem iz jame in zagledal gozd. Bil je osupljiv. Rože so segale do neba, drevesa čisto majhna, modra trava in ovijalke nalašč za skakanje med rožami. Hodil sem naprej in slišal rjovenje. Bližalo se je in bližalo, ko mi je nekdo na glavo dal velikanski list, da nisem nič videl, prijel ali odnesel. Poskušal sem se rešiti, a vse za-

man. Nato me je tisti lopnil po glavi z gorjačo in sem omedlel.

Zbudil sem se še v nekakšni jami in okrog mene zagledal ljudstvo. Spregovoril je fant, star približno toliko kot jaz in rekel, da so me rešili. Nisem jim verjel. Rekel je, da je bilo tisto rjovenje glas Nanona. Nanon je pošast, ki ljudi spešta in poje. Zahvalil sem se jim in fant je rekel, da lahko postanem del ljudstva in bomo skupaj raziskovali, kje živi Nanon, da ga uničimo. Privolil sem. Dali so mi obleko iz zmajevega kožuha. In smo se odpravili. Hodili smo po stopinjah Nanona. Prišli smo do vulkana. Rekel sem, da Nanon ne more živeti v vulkanu in da je Nanon odletel. Prikimali so. Kar naenkrat pa se je zaslišal glas mame, ki je rekla: »Tinček, ali si posesal?« Ojoj! Rekel sem jim, da se moram takoj vrniti. Bili so jezni in fant je vprašal, ali se vrnem. Odgovoril sem, da se, seveda. Poslovil sem se in slekel oblačila.

Nesel sem jih v jamo in zlezel skozi vratca.

Naslednji dan sem takoj, ko sem vstal, šel do vratc in jih odprl. Tam so me že čakali prijatelji.

Pozdravili smo se in šli ven. Vmes sem se še oblekel. Šli smo do vulkana in tam našli leseno leteče vozilo. Fant je rekel, da se Nanon s tem vozi do svojega doma. Vkrcali smo se in odleteli. Še sreča, da je bil zemljevid pripet na velikem krmilu. Nisem mogel verjeti, da je Nanon tako pameten, da je naredil letalo. Prispeli smo do brloga. Vsi odrasli so bili pripravljeni z orožjem. S fantom sva zaklicala: »Živijo!« Nanon je zarjovel in prišel do naju. Odraslim sem dal znak in začeli so metati sulice. Kmalu se je sulica zarila v Nanonovo oko in je umrl. Vsi smo srečno zavriskali. Z letalom smo poleteli v jamo.

Poslovili smo se in zaprl sem vratca. Vratca pa so čudežno izginila! Ampak sem bil zelo vesel, da sem spoznal to ljudstvo iz pradavnine. To je bila super dogodivščina!

Tine Trobevšek, 4. b Ilustracija: Lana Ilijaš Poljanšek, 5. č

KAMIŠIBAJ?

ZGODBA OB SLIKI.

Mija Gostič, 3. c

Erik Gabriel Novak, 2. c

Besedilo in ilustracija: Lovro Osolnik, Stela Učakar, Hana Bele-Grkman, Andrija Vučković, 1. č

Besedilo in ilustracija: Lina Osterman, 1. č

KO PREBEREŠ DOBRO KNJIGO ...

Razmišljali smo, kako bi se je nadaljevala fantastična pripoved Lojzeta Kovačiča, Na Luno.

ZAPLET NA LUNI Čez dve leti sta se Miha in učenjak železnik res odpravila na Luno.

Na pol poti na Luno pa se je učenjak Železnik spomnil, da je pozabil pre-

veriti, koliko goriva ima raketa. Ko sta bila že čisto blizu Lune, je raketa začela rdeče utripati. Ravno ko sta prispela na Luno, jima je zmanjkalo goriva. Učenjak Železnik je bil zelo živčen, Miha pa čisto miren, saj je dobil odlično idejo. Na Luno bosta na rdeče napisala: »Na pomoč! Raketi je zmanjkalo goriva.« Res sta tako storila in čakala … Čez nekaj ur so ju že prišli iskat z novo raketo.

Preden je šel Miha v raketo, je na drugo stran Luni narisal obraz in izpolnile so se mu sanje.

Maša Kogovšek, 6. č

KONČNO NA LUNO Učenjak Železnik in fant sta poletela na Luno. Fantek je na Luni lahko uresničil sanje. Narisal ji je košate brke in rdeča usta.

Vendar pa na Luni ni vse samo krasno. Srečala sta lepilca znamk in vratarja, ki sta jima prekrižala pot do kapsule za nazaj na Zemljo, saj nista želela, da bi učenjak Železnik in fant požela vso slavo.

Borili so se, učenjak pa je le razmišljal. Skoraj ni bilo možnosti za pobeg. Učenjak se je le spomnil, da če odtrgaš košček Lune in ga poješ, dobiš čarobno moč. Fantek je hitro uresničil zamisel Železnika. Druga dva pa sta mislila, da jima je Luna zmešala možgane. Fantek si je zaželel, da bi lepilca znamk in vratarja vklenile debele verige. In kar si je zamislil, to se je zgodilo.

Fantek in učenjak sta s kapsulo pobegnila z Lune, lepilec znamk in vratar pa sta spoznala svojo napako. Do konca življenja sta na Luni učila marsovske otroke poštenosti in jih učila iz svojih napak.

Fantek pa je dobil povišanje v pomočnika znanstvenika.

Milica Milev Pavlovič, 6. č

Ilustracija: Fatjon Rexhepi, 1. c

SI LAHKO ZGODBO IZMISLIŠ PO SVOJE!

Besedilo in ilustracija: Filip Trivić, 3. a

Besedilo in ilustracija: Juš Kokalj Devčić, 3. a

Besedilo in ilustracija: Jerneja Simončič, 3. a

Ilustracija: Zoja Novak, 2. c

Ilustracija: Uroš Popović, 1. c

Ilustracija: Loti Osolnik, 1. c

Ilustracija: Azur Bešić, 1. c

Lina Romšak, 3. a

Ilustraciji: Patrik Janc in Aina Veladžić, 2. c

Ilustracija: Sara Rizvić, 1. c

Lina Osterman, 1. č

Likovno delo: Greta Dermastija, 5. č

Likovno delo: Stela Pramenko in Nika

Alen Zilkić, 6. c

USTVARJANJA LITERARNEGA KLUBA

Na božično jutro se je deklica Tia zbudila v snežno jutro. Bila je zelo vesela, da je prvič v tisti zimi zapadel sneg prav na božič. Vstala je in odšla zbudit mamo in očeta ter mlajšo sestrico Ano. Skupaj so se odpravili v jedilnico in pojedli božični zajtrk. Jedli so kruh z malo masla in medu, topel kakav, za sladico pa še okusne medenjake. »Njami, mami!« je rekla Ana, Tia pa je jedla v tišini – čim prej je želela pojesti zajtrk, da bi lahko pokukali pod smrečico. Končno so pojedli in se zbrali okoli božične smrečice. Pod njo je bilo darilo za vsakega od njih – Tia je dobila tople copate, knjigi in nahrbtnik, ki si ga je želela. Skratka, pod smrečico je vsakega čakalo kaj. Na koncu pa je med darili ležala še ovojnica! »Le kaj je to?« so se spraševali. Odprli so jo in zagledali pismo. V njem je pisalo: »Draga družina Novak! Vesel sem, da ste tako prijetna družina in da se razumete. Hvala za vaše verovanje vame! Bi pa vam predlagal nekaj, kar vam bo praznike napolnilo še z duhom vere v Boga. Morda vsak večer prižgite svečko in ob njej zmolite molitev Sveti angel. Na koncu praznikov boste čutili hvaležnost Boga. Zaradi Jezusovega rojstva namreč praznujemo božič … Še enkrat hvala in poskusite, ne bo vam žal. Vaš Božiček.« Družina je res upoštevala nasvet Božička in bili so zadovoljni, da so lahko skupaj.

Na koncu praznikov se je družina počutila povezana z Bogom in pod drevescem je čakala škatla, ki je bila lepo zavita – darilo. V tej škatli je bilo še eno pismo: »Hvala, da ste mi zaupali. Povabljeni ste tudi na Severni pol, da mi pomagate polepšati praznike otrokom in družinam po svetu. Božiček.« Družina se je odločila in odšla na Severni pol. Tam je Božičku pomagala narediti Božič še malo lepši za ljudi po svetu. Nikoli pa niso izgubili vere; ne v Boga in ne v Božička.

Zala Vrankar, 7. b

Ilustracija: Brina Bara Leban, 8. b

KAKO POTEKA USTVARJALNO PISANJE OB PRIPOVEDOVALSKIH KOCKAH ?

Učenec je nekajkrat vrgel pripovedovalne kocke. Besede, ki so se pokazale na kockah, je poskušal spretno vplesti v povezano pripoved.

LUNA, RIBA, KRONA, TELOVADITI, ŠTETI, OČALA, PADALO, NESTI, KAČA, SMEROKAZ, EKSPLOZIJA, BRCATI

NAGAJIV SPOMIN Luna je bila polna. Spremenil sem se v kačo. Zmeden sem iskal svoja očala. To je vse, kar se spomnim. Zdaj sem riba in kot veste, ribe nimajo dobrega spomina. Štejem dneve, a jih pozabim … Pozabim vsak dan in se novega ne spomnim.

Pred nekaj dnevi sem imel vizijo. Videl sem krono, ki bi mi lahko vrnila vse spomine. Odločil sem se, da jo poiščem. Bil sem daleč od doma in še bolj daleč od svojega pravega doma, ki se ga ne spomnim. Štejem dneve, a jih pozabim… pozabim vsak dan in se novega ne spomnim.

Našel sem vrata. Velika vrata. Nato so se vrata odprla. Vstopil sem. Plaval sem skozi labirint, ki se je vlekel v neskončnost, mogoče sem plaval v krogu, saj se ne spomnim. Štejem dneve, a jih pozabim

… pozabim vsak dan in se novega ne spomnim. Nato se je zasvetilo. Videl sem Luno in v njej kačo.

Luna je izginila, a kača je ostala. Zbežala je v nek kot. Sledil sem ji. Prišel sem do Minotavra, ki je ravno telovadil. Vprašal sem ga, če ve, kje je krona. Štejem dneve, a jih pozabim … pozabim vsak dan in se novega ne spomnim. Minotaver je poiskal očala. Brcnil je v padalo, ki se je trenutek zatem odprlo.

Pokazal se je smerokaz. Šel sem v smeri, kjer naj bi se nahajala krona. Pri kroni sem še enkrat srečal kačo. Tudi ona je hotela krono. Ampak zakaj? Ni bilo časa, saj sva hitro ugotovila, da ima krono lahko samo eden. Pognala sva se. Nato pa …

BUUUM! Gledal sem Luno… nekaj je eksplodiralo … Počutil sem se kot, da bi odvrgel vse breme, ki sem ga nesel. Štejem dneve, a jih pozabim … pozabim vsak dan in se novega ne spomnim.

Zbudil sem se v bolnici. Vsega sem se spomnil. Ugriznila me je kača in vse to je bila samo halucinacija. Ne rabim več šteti dni, a jih ne pozabim… Jih ne pozabim in se novih spomnim.

Matevž Bele, 7. c

SMRT, RAZBIJANJE, OPICA, KOPATI, KOCKA, MISEL, POVEČEVALNO STEKLO, PUŠČICA, PRITISKATI, ŽARNICA, GOBA, ROKA, PLESANJE, KAKTUS

G. GOBA IN G. OPICA Gospod Goba in gospod Opica sta razmišljala, kaj bi počela. Na misel jima je prišlo nekaj genialnega, a ju je zmotilo zelo glasno razbijanje. Ni potihnilo; zvenelo je kot smrt. Zmanjkalo je elektrike.

Gospoda sta začela pritiskati na žarnico, da bi se prižgala. V tistem trenutku pa je v zgornjem nadstropju začelo nekaj ropotati. Potihnilo je. G. Opica in g. Goba sta nadaljevala z igro ob sveči, ki jo je zmotilo ropotanje ter izpad elektrike. Kocka je ropotala po mizi in napetost do zmagovalca je rastla.

Igrala sta do pozne noči, dokler ni zazvončkljal zvonček, ki je oznanil konec igre. Čestitala sta si in razdelila puščice, s katerimi bosta naslednji dan igrala novo igro.

Ko sta se zbudila in napravila, sta skupaj odšla na strelišče. Okoli roke sta si nataknila ščitnike. Začela sta. Ker je bil g. Goba slabši, je moral odplesati ples poražencev. Medtem ko je plesal, se je napičil na kaktus ob jezeru na robu strelišča. G. Goba tega sploh ni opazil, saj je s povečevalnim steklom nekaj preučeval. Gospodu Opici je spodrsnilo v jezero. G. Goba je slišal pljusk ter se odpravil tja. Še

sam je skočil vanj in gospoda sta se kopala skoraj do noči.

Lucija Perčič, 7. c

Ilustracija: Jona Golob, 5. č

Ustvarjalno pisanje – ZGODBE PODAJANKE Kakšna zgodba nastane, če si jo avtorji med seboj podajajo? Prvi pisec je zgodbi nadel naslov in zapisal uvod. Nato je nadaljevanje prepustil drugemu, čez deset minut je besede nizal tretji soavtor in na koncu še četrti.

SLON Pred davnimi časi je nekje na robu gozda živel mali slonček. Rad se je sprehajal po jasi, še posebej pa mu je bilo všeč igranje s svojo sestro. Bližal se je njegov deseti rojstni dan. Čez en teden naj bi bila zabava. A nekega dne se je zgodilo.

Slon se je okužil s koronavirusom. To mu res ni bilo všeč. Njegov rojstni dan se je bližal in hotel je čim prej ozdraveti. Njegova cela družina je bila v karanteni in njegova sestra, ki je bila stara dve leti in pol, ni razumela, zakaj mora ostati doma. To jo je jezilo in vedela je, da je kriv njen brat. Zato ga je zasovražila, slončka pa je to zelo žalostilo. Nanj so bili jezni tudi njegovi prijatelji, razen njegov najboljši prijatelj Marko Žirafa. On ga je vedno podpiral. Slončka, ki mu je bilo v resnici ime Benjamin, pa ga je to tako bremenilo, da se je odločil, da bo izvedel, kje se je okužil. Vprašal se je, s kom se je družil pred 14 dnevi. Spomnil se je, da je bil v knjižnici in se je brez maske pogovarjal le s knjižničarko. Poklical je v knjižnico in vprašal, če knjižničarka, gospa Koalnik, prihaja v službo. Povedali so mu, da je zadnji teden ni bilo v službo.

Takoj si je priskrbel številko gospe Koalnik in jo poklical. Ugotovil je, da ima koronavirus ter da se je on okužil od nje. Vsem je povedal, da ni on kriv, da se je okužil, saj virus ne izbira. Vsi so ga imeli spet zelo radi, še

posebej njegova sestrica.

Lenart Golob in Matevž Bele, 7. c

Ilustracija: Doroteja Čermelj, 6. a

NEKI PES Hoj, danes bomo govorili o psu, ki lahko piše, riše, čečka in podobno. Zgodba se je začela nekega deževnega dne.

Torej, nekega so v 7. c pisali test iz matematike. April si je z roko podpirala glavo in zbrano reševala test.

Nakar je zaslišala nek zvok in pogledala skozi luknjo v vratih. Nihče od sošolcev se ni zganil. Vprašali so se, le kdo bi to lahko bil. Spogledali so se med seboj in tudi učiteljica je bila zaskrbljena. Potihoma so odprli vrata. Skozi vrata je pogledal pes in napadel najbližjega učenca. Ni ga ugriznil, pač pa ga je le polizal.

Kmalu zatem so učenci ugotovili, da je to čaroben pes, ki lahko riše in piše. A potem je nekaj potrkalo na vrata. Tokrat noben v razredu ni bil prestrašen. A to je bila napaka …

Bil je duh, ki lahko vsakomur iz možganov izbriše znanje. Ugotovilo se je, da je duh sledil psu, ker je pes prinašal znanje, duh pa je nasprotje znanja. Duh in pes sta se spopadla, a na koncu je zmagal pes. Ves razred je vriskal in piskal. Pes je odšel in vsi učenci so dobili 5. Zato so morali ponavljati test in vsi so dobili mešane ocene (štirice, petice in tudi kakšno trojko).

Lucija Perčič, Tim Maroh, Lenart Golob in Matevž Bele, 7. c

DEKLICA V GOZDU Nekoč je živela deklica, ki je vsak dan hodila na dolge sprehode v gozd, kjer se je sprostila. To jo je vedno spravilo v boljšo voljo.

V gozdu se je najraje igrala ob potoku. Ker ni imela veliko prijateljev, so ji družbo delale različne živali.

Najrajši se je družila z vevericami. Še posebej pa se je rada družila z veveričkom po imenu Pepi. Pepi je nekega dne nenadoma izginil. Vse, kar je ostalo za njim, je bil napol oglodan želod. Stopinje, ki so vodile stran od njegove dupline, so bile velike kot veveriček sam. Deklica je slikala stopinjo in na googlu pogledala, kateri živali pripada. Pripadala je medvedu.

Najprej se je ustrašila, da jo je medved pojedel, a je kmalu zagledala Pipija v medvedovih šapah, čisto premraženega in mokrega. Medved je Pepija rešil, ko je padel v reko. Deklica se je medvedu zahvalila, vzela Pepija k sebi domov in ga pogrela. Naslednji dan se je Pepi vrnil nazaj v gozd. Vsi so bili zdravi in srečni.

Zoja Komparič, Tija Groznik, Bor Čebela, 7. b ter Manca Špur, 7. c

Likovno delo: Elmedina Rexhepi, 6. a

Likovni deli: Ajla Kukavica, 6. č

Likovno delo: Lan Kralj, 6. a

IZŠTEVANKE Jaz in ti, en, dva, tri,

hitro skoči in balon poči.

Kdor zgreši, ta lovi!

Jerneja Simončič, 3. a Ilustracija : Arijola Palushi, 1. b

V krogu se vrtimo, pazimo, da ravnotežja ne izgubimo.

Hitreje in hitreje se krog vrti, ena, dva, tri, pazi, da dol ne padeš ti!

Ilustracija : Maks Uršič, 1. b

Ema Kovač, 3. a

Mravljice so pohitele, da bi slastne krofe vzele.

En, dva, tri,

Mačka miške si lovi,

kof si ti!

zraven luknjice sedi

Juš Kokalj Devčić, 3. a

in si šteje en, dva, tri, pridi k meni miška ti!

Maja Stopar, 3. a

Ilustracija : Gaja Kokalj, 1. b

Taip Duraković, 4. a Ilustracija : Taj Peternel, 1. c

, 4. b Ilustracija : Ella Kočan, 1. c

Lora Tramšek, 4. a

Ilustracija: Lea Burja, 9. a

, 4. b

,

Ilustracija: Neža Bojkovič, 7. a

Ilustracija: Veronika Ahlin, 7. b

PESEM O ČAROVNICAH

Ilustracija: Inja Lap, 1. c

Lana Šuc, 5. b

Ilustracija: Nadja Baša, 9. a

Hana Ećo Marenič, 6. b

PRIJATELJ Kdo prijatelje je pravi?

Tisti, ki nekaj namesto tebe opravi.

Nekdo, ki te nežno zbudi in ti dober tek zaželi.

Nekdo, ki z nasmehom ti slab dan popravi, nekdo, ki za tabo na hitro pospravi,

nekdo, ki pomaga, ko kolo se pokvari.

Nekdo, ki skoči priložnosti naproti, nekdo, ki skrije v visoki se praproti.

Nekdo, ki pomaga z domačo nalogo, nekdo, ki nasmeji te s kakšno zablodo.

Ilustracija: Veronika Ahlin, 7.b

Nekdo, ki počaka na dolgi te poti, nekdo, ki z objemom ti pride naproti.

Nekdo, s katerim si iskren in željen videti si ga dan za dnem.

Neja Liza Mlinarič, 6. b

Siara Šrkrijel, Neli Prelesnik Zore, Tajra Dedić, 6. b

POČITNIŠKA ZABAVA Poletje končno tukaj je, budilka se razbila je.

Ob pozni uri zajtrk jem, iz pižame sploh ne grem.

Ob enih telefon zazvoni, na ulico se mi mudi.

Končno žurka tukaj je in počitniška zabava se začne.

Balončki se napihujejo, vsi se čisto zmočimo.

Ko sladoled na mizo prileti, ga v sekundi tam več ni.

Ilustracija: Rok Žavbi, 2. c Nikomur se spat ne da ... ob desetih: “Adijo in papa!”

Ella Poljanšek, 6. č

Pesniško poustvarjanje ob pesmi Borisa A. Novaka, Prebesedimo besede.

Moje besede Stare besede so prašne, kot pajkove mreže.

Gospod gasilec požarnik pravi junak, se z ognjem spopada ta korenjak.

A njegova gospa vedno urejena v visokih štrkljih petkah, kot bi bila na zobotrebce nasajena.

Lepe uhnike si v ušesa da in po opravkih okrog caplja.

Gospa za kosilo mizo uredi, pogrinjke na nadprtniku, se iz posodnika kadi in lepo diši. Če se ji kaj polije, pa z brisalnikom umije.

Ob hladnih večerih, ko skupaj posedata, si tople nogogrelce nadaneta in televizijo gledata.

Sejalec: Julija Gjerek, 5. c

Milica Milev Pavlovič, 6. č

NOVE BESEDE Stare besede so bedne.

So pregorele ter že zgorele.

Izumimo nove besede.

Nogomet spremenimo v nogobrc, sodnika v prekrškarja, kopačke v žebljarke, tribune v navisedače, tekmo v pomerjevalnico moči, piščalo v piskalko ter igralca prekrstimo v pomerjevalca.

Pa imamo nove besede.

Da bo svet slišati boljše, jih uporabljamo.

Tristan Travnik, 6. č Sejalec: Stela Pramenko, 5. c

Besede besedaste Te besede trapaste hodijo naokrog v temi brez nog.

Brez pomena veliko besed je, zato preberite

te primere besedaste.

Časokaz bi ura lahko bila, saj nam kaže čas, ki je pomemben je za nas.

Radiator bil bi grelonas, saj nas greje, ko prihaja

v mesto zimski čas.

Copat nogonos bi bil, saj nosi nas, da ne hodimo po tleh, ki plavajo v smeteh.

Telefon elektro stvarca bi bil, saj na elektriko je in z njim zabava se začne.

To primerov nekaj je, upam, da ob tej pesmi zabaval si se!

Ella Poljanšek, 6. č

Tim Maroh, 7. c

Ilustracija: Nal Adrović, 1. c

Manca Košir, 6. c Ilustracija: Amalija Erce, 8. a

REALISTIČNE ZGODBE IN ZAPISI

POUK NA DALJAVO

Ilustracija: Tinkara Zabret, 7. b

Ob besedni zvezi pouk na daljavo vsi pomislimo na karanteno, sedenje za računalnikom, učitelje, ki želijo med poukom videti naše zdolgočasene obraze, in lovljenje zadnjih minut za oddajo naloge za fiziko. Skorajda se ne spomnimo nobenega prijetnega dogodka.

Kljub vsem pritoževanju in obupavanju pa moramo priznati, da nas je to tičanje doma naučilo nemalo stvari. Zdaj smo veliko bolj potrpežljivi, vztrajni, hvaležni smo za vsako, še tako samoumevno zadevo. Naučili smo se občudovati naravo, prelepe sončne zahode, ki jih zmotijo oblaki, in v vsaki še tako majhni zadevi znamo najti razlog, ki nam nariše nasmeh na obraz. Ni nam več samoumeven stisk roke sočloveka, dedkovo rojstnodnevno praznovanje, objem majhnega bratranca in iskren pogovor s prijateljem.

Vsi si želimo, da nas življenje zapelje nazaj na stare tirnice. A samo želja ni dovolj in čas hiti naprej. Te ovire še nismo preplezali, a za vsakim dežjem prej ali slej zagotovo posije sonce. Bodimo torej vztrajni in naj se nasmeh nikoli ne zapusti našega obraza.

Nadja Baša, 9. a

Nepozabne počitnice Vse se je začelo, ko smo ob koncu avgusta z družino pripravljali še zadnje potrebno za odhod na morje. Očka je odnašal kovčke v avtomobil, jaz in moja sestra pa sva pomagali mami. Nekaj sto korakov je vzelo, pa smo že sedeli na svojih sedežih in čakali, da zaslišimo tisti znani ropot motorja in že smo švignili do malega otočka po imenu Pag. Sonce je udarjalo, ko smo prispeli. Sreča je bila, da je pihal lahen vetrček. Takrat sem bila še majhna in moja sestrica Nadja mi je pomagala vse spraviti v red. Veselo sem skakljala okoli naše počitniške hiške in nihče ni niti pomislil, da se bo kmalu pripetila strašanska nesreča, ki bo spremenila naš svet za dolga dva tedna. Dneve kasneje je vsa moja družina (z menoj vred) čofotala po mrzlih valovih in lizala hladen ter osvežujoč sladoled, se radostila in uživala v soncu. Naslednje, česar se spomnim, je, da me je v stegnu močno zapeklo. Hitro sem vstala ter stekla k mami. Sekunde so tekle in že smo bili v bolnici.

Ker je otok Pag na Hrvaškem, je moral moj oče z zaposlenimi govoriti hrvaško. Dobila sem injekcijo in ugotovili smo, da me je opekla morska vetrnica. Dva tedna nisem mogla sedeti in zame je bilo težko. Nisem mogla gledati televizije ali se kopati, so bili pa tam zame družina, knjiga in lep razgled.

Moj najlepši spomin s tega prelepega otoka je spomenik, na katerega sem se lahko po dolgem času prvič usedla. Hvaležna sem svoji družini za vso pomoč in skrb, ki so mi jo nudili in mi krajšali čas. Spomenik, na katerega sem se usedla, še stoji in še dolgo bo, jaz pa teh počitnic nikdar ne bom pozabila.

Janja Pondelek, 6. a

Ilustracija: Tia Kogej, 4. b

Lovro Drosk, 5. č

Ilustracija: Leon Komac, 5. c

Jona Golob, 5. č

Ilustracija: Ignacij Lomovšek, 1. c

MOJ 4. C Ilustracija: Uroš Popović, 1.c

Na začetku leta sem bila vesela, ker bom videla svoje prijateljice. A prvi šolski dan ni bil tako zabaven. Predvsem zato, ker smo bili zelo omejeni. Na primer: morali smo nositi maske, med nami je morala biti razdalja 1,5 m. Take omejitve so bile še nekaj časa.

Potem so bile počitnice in zelo hitro so minile. Zelo mi je bilo všeč, ker so jih podaljšali. Šola na daljavo meni ni povzročila večjih posledic, razen prepoznega zbujanja in zaradi tega nisem nikoli pojedla zajtrka. Še naprej sem dobivala petice.

Vrnitev v šolo mi je bila zelo všeč. Tudi po vrnitvi nisem imela težav v šoli. Name je šola na daljavo vplivala pozitivno. Bila je zelo lepa izkušnja. Živa Vrbec, 4. c Ko smo prišli v 4. razred, je bilo zelo dobro. Včasih smo se pohecali, zabavali. Potem pa se je začelo zares. Prihajala so ocenjevanja in preverjanja. Velikokrat smo bili srečni s peticami in štiricami. Zelo smo srečni, še posebej ko se učitelj poheca

z nami. Zelo veliko smo se tudi naučili.

Med šolskim letom pa nas je napadel covid -19. Nismo bili veseli, a se borimo proti virusu. Zdaj smo morali nositi maske, ni bilo lahko. Šola se je celo zaprla, bila je na daljavo. Trudili smo se, da pridemo nazaj v šolo in smo prišli. Zelo smo bili veseli, čeprav moramo še kar nositi maske in razkuževati roke.

Samo, da smo zopet v šoli!

Jaka Kralj, 4. c

Iza Šenica, 3. c

Ilustracija: Sofija Lederer, 5. c

Besedilo in ilustracija: Matevž Kranjc, 2. c

Gašper Jurjevec, 2. b

Svit Lipovšek, 2. b

Ema Popović, 3. b

Katarina Milev Pavlovič, 1. a

Ekaterina Bulava, 1. a

NAČRTUJEMO PRIHODNOST

Tristan Jovanov, 2. a

PRIJATELJSTVO

Ažbe Golub, 7. c

Učenci OŠ Toma Brejca so s knjižničarko Marto sodelovali v mednarodnem projektu.

Njihove misli o odlomkih iz knjig Milijonček za prijaznost in Divjina so zbrane tukaj.

Vir: https://zalozba-zala.si/

MILIJONČEK ZA PRIJAZNOST

(Arnfinn Kolerud, Založba Zala, 2021, prevod Darko Čuden)

1. Kaj je zate prijaznost? Kdo je prijazen, kaj to sploh pomeni?

• Prijazen je človek takrat, ko te na pločniku pozdravi in se mogoče malo zasmeji. (Iza Vinkovič, 5. b)

• Prijazen pomeni, da nisi nesramen ali žaljiv. (Uma Pucer, 5. b) • Prijaznost je nekaj, kar storiš za drugega in s tem ne škodiš drugim, je sunek, ki te prešine: poglej, nekdo rabi pomoč in mu pomagaš. Prijaznost je usluga, ki se je ne vrne – je nekaj navadnega. To pomeni, da ti nekdo stoji ob strani, ti pomaga, te posluša, je iskren … (Zoja Ivana Ribič, 5. b) • Prijazen je tisti, ki ima dobro srce. (Erik Dolenec, 5. b) • Prijazni so zame tisti, ki ne govorijo grdih besed, ki s tabo držijo. Prijazni so lahko mami, oči, prijatelji, babi, dedi. To pomeni, da te ne bi nikoli izdali, da bi te imeli radi, da bi te spoštovali, da bi s tabo držali.

(Lovro Lendvaj, 5. b)

• … da nekdo skrbi zate, da ti pomaga. Recimo, če se poškoduješ. Če se nekdo dere nate ali ti grdo govori, te tista oseba odpelje stran, te potolaži. (Tine Trobevšek, 4. b) • Zame so prijazne tudi živali, ko sem jezna ali žalostna, me pomirijo. (Silvija Kalin, 4. b) • Prijaznost pomeni pomoč, poslušanje, tolaženje in še posebej nasmeh. (Nika Perčič, 4. b) • Zame je prijaznost to, da se človek do drugega človeka lepo vede, ga spoštuje in ne govori grdih besed.

(Kaja Hočevar, 5. c) • Da te ima nekdo (en) rad, da se rad pogovarja s tabo. (Žali Mali Žargi, 5. č) • To, da pomagaš, poslušaš, tolažiš … (Vid Hribar, 5. č) • Prijazen je človek, ki te podpira, ti pove vse … To je nekakšno čustvo, ki ga človek pokaže, ko nekomu pove nekaj lepega … (Leto Ristič, 5. č) • Prijaznost je občutek, ko te obletijo metuljčki, ne veš, kako si hvaležen, da si nekaj naredil prav … (Ela Bele, 5. č) • To pomeni, da te nekdo osreči. (Laura Zupin, 5. č) • Zame je prijazen tisti, ki ti pomaga, ko ti nekaj ne gre, ki te razveseli, ko si žalosten, se igra s tabo. Zame je prijazna mami. To pomeni, da skrbi zame, me spodbuja in se igra z mano. (Mai Štimac, 4. a) • Prijaznost je zame to, ko se nekdo s tabo uči, ti posodi, če ti kaj manjka, te potolaži, ti pomaga.

(Kaja Zora Škrlj, 4. a) • Zame pomeni prijaznost, da si potrpežljiv in da znaš oprostiti nekomu. (Ajda Kociper, 4. a) • Prijaznost je, da je nekdo ob tebi vesel. (Tim Novak, 4. c) • Prijaznost je, da potrepljaš prijatelja po rami … (Jakob Rojc, 4. c) • Prijaznost je čarovnija, ki ohranja svet lep in komunikativen. (Julija Gjerek, 5. c)

2. … če bi ta hip dobil milijonček?

• Najel bi delavce, da zgradijo stavbo za odvajanje kajenja. (Vid Rolih, 5. b) • Čim več živali bi izpustila iz živalskega vrta nazaj v divjino, kamor spadajo, da bi bile svobodne. (Lana Šuc, 5. b) • Če bi si v mestu otroci želeli igrišče in država tega ne bi odobrila, bi zanje naredila igrišče. Pomagala bi revnim tako, da bi naredila zanje brezplačno šolo, kjer bi se šolali za poklic. (Silvija Kalin, 4. b) • Ta milijonček bi dal v dobre namene. Npr. za pitno vodo, šolo, za davke, za cepiva proti koronavirusu. (Miha Tancer, 4. b) • Jaz bi si kupila vsa semena z vsega sveta, da bi imela svoj botanični vrt. (Greta Dermastija, 5. č) • … bi ga dala v torbo, doma pa bi ga dala staršem, bratu in sorodnikom. Nekaj pa bi ga dala tudi sosedom v bloku. (Jerca Kurinčič, 4. a) • Kupil bi nov planet. (Vasja Špirič Repnik, 4. c) • Prijaznost je zame dobro delo. To pomeni, da mi moj bratec pomaga, se v moji družbi veseli in vedno me pobo-

ža, kadar sem žalostna. (Hana Cukjati, 4. c) • Zgradila bi hišo z živalicami in vznemirljivimi knjigami. (Ema Košir, 4. c) • Če bi dobil milijonček, bi se počutil kot v filmu … (David Andrič, 5. c) 3. Imaš idejo, kako bi s tem milijončkom naredil nekaj dobrega (zase, za svoji družino, za

svoje prijatelje, za svojo šolo ali pa morda za cel svet)?

• V Kamniku bi zgradil majhno savno in stavbo za masažo, da bi se ljudje lahko šli tja sproščat. (Sebastjan Luskovec Lomovšek, 5. b) • Zgradil bi blok za brezdomce. (Vid Rolih, 5. b) • Malo bi daroval revnim, pač, da bi imeli kaj denarja, ostalo pa bi dal staršem, da kupijo kaj pametnega: hišo, sesalec, pomivalni stroj … (Lovro Lendvaj, 5. b) • Mami bi kupil nov avto, očiju dal 10.000€, državi pa bi podaril 100.000€. (Rok Prohinar, 5. b) • Posadil bi veliko zelenja po celem svetu, da bi imeli čistejši zrak. (Žan Golub, 5. b) • Zase bi naredila to, da bi si kupila šolske potrebščine za naprej, družini bi kupila hišo v naravi, za prijatelje ogromno hišico na drevesu, šoli bi kupila večjo šolo, svetu pa bi zmanjšala ceno električnih avtov. (Lana Šuc, 5. b) • Kupil bi si mešanico elementov in najprej pogledal elemente koronavirusa, nato bi naredil ravno obratno, tako bi dobil anti koronavirus, ki ubija koronavirus in tako bi ga uničil. (Miha Tancer, 4. b) • Rada bi pomagala živalim v živalskih vrtovih, ker se mi smilijo, saj to ni njihovo naravno okolje. Spustila bi jih v Afriko, v gozdove, na Antarktiko, v savano, v morje … Če bi imela ta milijonček, bi pomagala živalim v gozdu in preprečila še več gradenj cest, sekanje dreves, uničevanje gozdov in naredila bi varen prehod živalim čez cesto.

(Sofija Lederer, 5. c)

• Torej, najprej bi kupila sebi in moji družini hiško na Tenerifih in 2 surfa. Nekaj denarja bi dala OŠ Frana Albrehta in OŠ Marije Vere za del prenove šol, nekaj pa Karitas in Cirius. (Jona Golob, 5. č) • Brez zamere, a naši šoli ne bi dala nič, ker je naša šola tako super, da ne rabi nič. Pol bi dala veterinarjem in zdravnikom, pol pa gimnastičnemu centru za nova orodja, za potovanja in tekme. (Pika Bende, 5. č) • Milijonček bi namenil učiteljem in državam – da bi se lahko vsi otroci po svetu izobraževali. (Eva Zadnik, 4. a) • Po celem svetu bi posadil drevesa. (neznan avtor, 4. c) • S tem milijončkom bi priredil igro, v kateri zmaga tisti, ki napiše najboljšo knjigo, za katero bi se jih največ strinjalo, da je najboljša. (Leon Komac, 5. c) • Pomagala bi ljudem v stiski, občini Kamnik, da bi kaj obnovila, in s prijatelji imela skupen zabaven večer. (Sara Farazin, 5. c)

DIVJINA

(Roddy Doyle, Založba Zala, 2021, prevod Tina Mahkota)

Vir: https://zalozba-zala.si/

1. ZAMISLITE SI, DA STE NA POTOVANJU, DALEČ NA SEVERU, KJER JE MRAZ, SNEG, LED. In po vožnji s sanmi, ko se vsi premraženi vrnete v kočo, dobite vsi vročo čokolado. Vsi. Razen enega člana odprave – TVOJE MAME. Nje ni in

nihče se prav posebej ne razburja. Razen tebe – mama je nekje tam zunaj, temno je, -30 C, tako hladno, da boli koža … Kaj boš naredil, v koči se namreč nihče ne zgane, le trepljajo te in se ti nasmihajo …

• Vzel bi pse haskije, motorne sani in bi jo šel iskat, dokler je ne najdem in mi je vseeno, če to iskanje poteka do smrti. (Val Mlinar, 4. b) • Svoji sestri bi povedala, da mame ni. Potem bi šli dol prosit, če nama dajo malo vroče čokolade za na pot, za mami. Oblekli bi se in šli. Če bi jo našli, bi ji dali vročo čokolado. (Pia Suhodolčan, 4. b)

2. Po prebranih odlomkih povej, s katero besedo bi opisal, zajel vse, kar si slišal?

NAJBOLJ POGOSTA BESEDA, KI ZAJAME VSE, KAR SMO SLIŠALI V ODLOMKIH: LJUBEZEN (4. b) • Pogum (Maruša Cerar, 5. a) • Pustolovščina (Jakob Zelič Berčič, 5. a) 3. Kaj zate pomeni DIVJINA? •

Zame je divjina domišljija. (Nika Perčič, 4. b)

•

Divjina zame pomeni divjo naravo, torej, da na več deset kilometrov ni drugega človeka razen tebe, mrzlo

je, temačno, turobno. (Silvija Kalin, 4. b) •

Zame divjina pomeni, da si na svežem zraku, da si prost, da uživaš in da nimaš skrbeti za nič …

(Maruša Cerar, 5. a) •

Da sem nekje zunaj sam v naravi in sem odvisen sam od sebe … (Vid Šenica, 5. a)

4. Kaj bi storil za tistega, ki ga imaš na svetu najraje? (morda obstaja več tistih, ki jih imaš rad)

• Za njega bi pomil posodo in počistil stanovanje. (Patrik Kočar, 4. b) • Skočila bi v lavo, če je potrebno, plavala s krokodili, samo da ga rešim in mu pomagam. (Irena Erić, 4. b) • Za mamo in očeta bi šla tudi na najbolj vroč in najbolj mrzel kraj. (Nika Korez, 4. b) • Vse bi naredil, npr. pretekel 22 km, naredil, kar ne znam – salto, preplaval vsak bazen … (Denis Dvorani, 5. a)

RAZMIŠLJAMO V ANGLEŠČINI

Likovno delo: Joni Husaj, 6. a

Likovno delo: Aleks Prinčič, 6. a

Likovno delo: Samo Vrbec, 6. č

KAJ SE DOGAJA Z NAŠIM PLANETOM? O knjigi: Knjigo Naša hiša je v plamenih so napisali: Greta Thunberg, Svante Thunberg, Beata Ernman, Malena Ernman.

Knjiga je izšla leta 2018, mehka vezava.

Prevedli sta jo Danni Stražar in Ana Mestek.

Izdala jo je založba Učila international.

Vir: Feniks.si

O pisateljici: Greta Thunberg se je rodila 3. januarja 2003 v Stockholmu na Švedskem. Je hči operne pevke Malene Ernman in igralca Svanta Thunberga. Njen dedek je bil igralec in režiser Olof Thunberg. Greta pravi, da je prvič slišala za podnebne spremembe leta 2011, ko je bila stara osem let, in ni mogla razumeti, zakaj se je tako malo naredilo, da bi to spremenili.

Obnova: Greta Thunberg, mlada švedska podnebna aktivistka, se je nekega dne odločila, da ima dovolj vseh politikov, ki zanikajo podnebne spremembe, pravijo, da jim je mar za okolje ampak jim ni, vseh, ki se pretvarjajo, da ne obstajajo ali da so obvladljive. Zato se je nekega dne usedla pred švedski parlament in začela s podnebno stavko. Greta je zahtevala, da politiki naredijo nekaj v zvezi z podnebnimi spremembami in se vsaj potrudijo, da bi jih ustavili. Vsak petek se ji je pri njenih protestih pridružilo vedno več otrok in odraslih, kar se je spremenilo v enega izmed najbolj množičnih protestov mladih po svetu.

Knjiga vsebuje vse njene govore in zgodbo, kako je postala podnebna aktivistka in kakšno je življenje njene družine.

Moje mnenje: Knjiga mi je bila všeč, ampak ni ravno zgodba, ki jo bereš za sprostitev ali pa pred spanjem, ker je zahtevnejša. Res, da sem rekel, da je knjiga naporna, ampak star sem samo 12 let. Zelo verjetno je, da bi se odrasli osebi zdelo drugače. Knjiga bo všeč osebam, ki imajo radi dokumentarce in tistim, ki jih skrbi za planet. V njej lahko bralec najde predloge, kako lahko sam prispeva svoj del k temu, da zaustavimo podnebne spremembe.

Posebnosti: Pri tej knjigi je posebno to, da v njej ni predstavljena običajna zgodba z zapletom, jedrom in zaključkom, ampak je bolj kot dokumentarec o Greti Thunberg, njeni družini ter njihovi borbi proti podnebnim spremembam. Posebno je tudi to, da bo šel ves dobiček od prodaje knjige Greenpeacu in podobnim nevladnim organizacijam.

Bor Čebela, 7. b

DNEVNIK ANE FRANK Anne Frank: Dnevnik Ane Frank, Mladinska knjiga, 2011, prevod: Polonca Kovač, trda vezava, 378 strani.

Vir: Emka

Annelies Marie “Anne” Frank, oziroma v Sloveniji bolj znana kot Ana Frank, je bila judovsko-nemška pisateljica. Rodila se je 12. junija 1929 v Frankfurtu, umrla pa je 12. marca 1945 v Bergen-Belsnu, v Nemčiji. Ko je bila Ana stara 10 let, so se zaradi preganjanja judov preselili iz Nemčije v Amsterdam.

Potem so se bili leta 1942 prisiljeni skriti v skrivališče, saj je Hitler začel obsežno pobijati jude. V skrivališču je pisala dnevnik. Dnevnik Ane Frank je bil prvič objavljen leta 1952. Sorodniki Ane Frank so v njen spomin in čast dobili spominsko nagrado.

Ana Frank je za svoj trinajsti rojstni dan, tik preden je družina odšla v skrivališče, dobila dnevnik. V dveh letih skrivanja je Ana skrbno pisala o dogodkih v Skrivnem skrivališču, o svojih občutkih, čustvih, sanjah, ambicijah in mislih, za katere je menila, da o njih ne more z nikomer razpravljati. Čeprav je imela tri leta starejšo sestro, družino in sorodnike, se je počutila osamljena in kot črna ovca, ki je nihče ni razumel. Mama se je do nje in sestre Margot obnašala kot prijateljica. 9. julija 1942 je bil dan, ko se je Anina družina morala skriti, da jih ne bi odvedli v taborišča, v katera so bili židi pripeljani med drugo svetovno vojno. Tisti ljudje, ki so delali skupaj z njenim očetom, so jim pomagali najti skrivališče v stavbi, kjer so delali, in tega dne je Ana v dnevniku imenovala svoj novi dom Skrivno

skrivališče. Tega istega leta je 13. avgust prinesel presenečenje. Pridružila se jim je družina van Daan, ki enako kot družina Frank ni imela kam in so potrebovali skrivališče za nekaj časa. Z njimi se je preselil njihov edini sin Peter. Ana na začetku ni imela preveč dobrega mnenja o njem. Ko sta bili družini Frank in van Daan skriti, so se zunaj tega “skrivnega skrivališča” na ulici dogajale grozote.

Tovornjaki so prihajali in moške, ženske in otroke množično odvažali v taborišča. Ceste so bile nevarne za žide in taborišča grozni kraji, iz katerih se mnogi nikoli ne bodo vrnili. 17. novembra se je k njim preselil gospod Albert Dussell. Delal je kot zobar in bil je zelo spoštovan starejši gospod. Spal je v Anini sobi. Kmalu so se začeli prepiri med stanovalci in vlomi v stavbo, kjer je bilo skrivališče, so postali prepogosti. Ana pa je tudi videla Petra s čisto drugačne perspektive. Anin dnevnik se konča z zapisom 1. av-

gusta 1945. 4. avgust je bil usoden dan, ko je policija aretirala vse stanovalce Skrivnega skrivališča, vključujoč tudi nekatere očetove prijatelje, ki so mu pomagali, in so jih odpeljali v koncentracijska taborišča. V enem od njih je na koncu Ana zaradi tifusa leta 1945 umrla.

Dnevnik Ane Frank je težje berljiv, saj se hitro izgubiš v njenem razmišljanju, ki je za petnajstletno dekle precej prefinjen. Sicer pa je knjiga zelo zanimiva, še posebej z njenega zornega kota – kot stanovalke v skrivališču. Ko se res podrobno poglobiš v knjigo, razumeš čase, v katerih so takrat živeli judje.

Knjiga ti sporoča, da živi v trenutku, saj nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo in kdaj. Njene misli, ki niso ve-

dno le svetle, te spodbujajo k razmišljanju. Kljub vsemu pa vmes začutiš energijo najstnice, z ljubezenskimi in življenjskimi problemi. Dnevnik je zelo zanimiv, predvsem pa je poučen, saj te Anino življenje v skrivališču res preseneti. Jaz osebno si ne predstavljam življenja brez svežega zraka in brez prijateljev.

Delo je bilo zasluženo deležno vse slave in prevajanja v kar 55 različnih jezikov.

Pia Tušek, 7. b

RONJA, RAZBOJNIŠKA HČI ŠE DANES NAVDUŠUJE BRALCE

Astrid Lindgren, Razbojniška hči, Mladinska knjiga, 2018, trda vezava, 254 strani.

Vir: bukla.si

Ronja, razbojniška hči je mladinski roman švedske pisateljice Astrid Lindgren. Prvič je v originalni obliki

izšel je leta 1981. Prvi slovenski prevod pa je napisala Lena Holmqvist. Izšel leta 1985 pri založbi Mladinska knjiga. Po knjigi sta bila posneta tudi film in animiran film in uprizorjeni gledališka in lutkovna predstava ter muzikal.

Astrid Lindgren se je rodila 14. novembra 1907 in umrla 28. januarja 2002. Sodila je med najboljše svetovne mladinske pisateljice in njene knjige so prevedene v več kot petdeset jezikov. Dobila je veliko nagrad, med drugim tudi nagrado Hansa Christiana Andersena. Njeni najbolj znani deli sta Pika Nogavička in Brata Levjesrčna.

Ronja se je rodila na neko nevihtno noč. Tistega dne je strela razpolovila grad na pol. Ronja do približ-

no enajstega leta ni smela ven, saj se je bil njen oče Mattis zelo zaščitniški. A imela je tako močno željo, da se je nekega dne, ko so oče in razbojniki zapustili kamnito dvorano, izmuznila v gozd in se čisto zaljubila vanj. Nekega deževnega dne se je odločila, da bo raziskovala grad in našla predor do druge polovice gradu. Ko je prišla do tja, je bil predor zasut s kamenjem. Začela ga je odkopavati in prišel je dan, ko je zaslišala ropot na drugi strani. Čez nekaj dni je ugotovila, da je to sin sovražnikovega poglavarja.

Ime mu je bilo Birk in postala sta najboljša prijatelja. Imela ga je za brata. Skupaj sta odkrivala in doživljala gozd. Odločila sta se, da bosta živela v gozdu, kjer sta molzla kobilo Lio in lovila ribe v bližnjem potoku.

Knjiga bi po mojem mnenju dobila štiri zvezdice in pol.

Branje zgodbe je za bralce kar zapleteno, saj je napisana v zastarelem jeziku. V njej je kar nekaj nerazumljivih in nelogičnih povedi, ki se zdijo nepovezane s celotno zgodbo.

Književni junaki uporabljajo starinski jezik in fraze, imena so starinska in konflikti s sovražniki se rešujejo na nam danes neobičajen način. Knjiga bi bila všeč ljudem, ki radi berejo pustolovske zgodbe.

Vsaka književna oseba ima poseben in zanimiv značaj. Nekateri so radovedni in spretni, drugi so trmasti in vztrajni. Ronja je pogumna, spretna in zelo jo privlači gozd. Rada se druži z Birkom in molze kobilo Lio. Pozimi najraje smuča po gozdnih bregovih, spomladi pa vriska pomladi. Je zelo trmasta, kakor njen oče Mattis, poglavar razbojniške tolpe, ki pa je zaščitniški do svoje hčerke in vztrajen. Sovražni pogla-

var, ki se preseli na drugi del razpolovljenega gradu, je milostljiv, a samo do domačih. Njegov sin Birk je po značaju zelo podoben Ronji. Je prijazen, vztrajen, malo manj trmast kot Ronja, a vseeno dovolj, da se skupaj uspeta izvleči iz vseh godelj.

V knjigi nastopajo tudi čudežna bitja. Nekaj je dobrih, večina pa slabih in nevarnih. Dogaja se nekje v preteklosti in iz nje bi se lahko naučili to, da so otroci znali preživeti sami v gozdu kar nekaj časa. Sami so si poiskali in lovili hrano, našli oz. naredili prebivališče … Pa bi to znali še danes?

Lucija Perčič, 7. c

Kdo je KIT NA PLAŽI? Vinko Möderndorfer: KIT NA PLAŽI, Mladinska knjiga, 2015, trda vezava.

Vir: Mladinska knjiga O pisatelju: Slovenski pisatelj Vinko Möderndorfer je slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, gledališki, radijski, filmski in televizijski režiser, ki se je rodil v Celju leta 1958.

Svojo literarno pot je začel kot pesnik v drugi polovici sedemdesetih let.

V Celju je končal gimnazijo pedagoške smeri. Študiral je na AGRFT ‒ Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je leta 1982 s predstavo Snubač A. P. Čehova diplomiral iz gledališke in radijske režije.

Po končani akademiji je pričel z delom v slovenskih gledališčih, hkrati pa je prevzel umetniško vodenje gledališča Glej. Delal je kot gledališki režiser.

Leta 1983 se je pridružil Društvu slovenskih pisateljev. Je tudi član Združenja dramskih umetnikov Slovenije in slovenskega PEN centra. Leta 2016 je prevzel funkcijo predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada.

O knjigi: Nika je dekle, ki hodi v deveti razred osnovne šole. Preselili so se nazaj v Slovenijo ‒ njeni starši so Slovenci, a prej so živeli v Franciji.

Ko je prišla v šolo, se je s sošolci hitro ujela, dobro so se razumeli. Niki je bil všeč fant iz njenega razreda, ki je bil starejši od drugih sošolcev, saj je nekajkrat ponavljal razred ‒ Aleks. Pomagala mu je pri učenju in imela sta se super. Nika je obiskovala veliko obšolskih dejavnosti, kar je bil tudi njen izgovor, da je sošolci ne bi mogli pospremiti do doma. Niso niti vedeli, kje živi, zato so se nekega dne sprli. Ko je Nika nekega dne prišla v učilnico pred začetkom ure, je videla Aleksa in Petro, ko sta se poljubljala. Bila je žalostna. Ko je nekega dne prišla domov s svojih obšolskih dejavnosti, jo je v dnevni sobi skupaj z njeno mamo pričakala skupina sošolcev, s katerimi se je najbolj razumela. Nika je bila pretresena, poskusila se jim je izmuzniti z vsemi mogočimi izgovori, a ni ji uspelo. Njena mama je rekla, da čakajo gospodinjo Bredo, ki je šla po kremšnite. V tem času se je Nikin oče že vrnil domov, z njim pa tudi Nikin

mlajši brat Igor. Vsi sošolci so bili malo šokirani, ker jim Nika ni povedala, da ima brata in da ima njen brat Downov sindrom. Starši so se zelo razjezili nanjo, ker sošolcem ni povedala za Igorja. Niki je načrt pobega od doma preprečil Igor, zato ga je bila primorana vzeti s seboj na nočni izlet. Kmalu pa je Igor potreboval inzulin in ko se je to zgodilo, ga je Nika primerjala s kiti, nasedlimi na plažah, ki jih je omenila v svoji seminarski nalogi. V tistem trenutku ni vedela, kaj naj stori, zato je poklicala svojega učitelja za klavir, ki ju je varno pripeljal domov. Od tistega dne naprej se je Nikina mama tudi oblačila v bolj živahne barve. Ker Nike tisti dan ni bilo v šolo, so prijatelji popoldne prišli k njej in ji povedali grozno novico: Barbka je naredila samomor. Na srečo so jo pravočasno našli in je bila v bolnišnici. Kmalu so se odpravili k njej. Mislila je, da je nihče ne mara, zato se je poskušala ubiti.

Na koncu se Nika ni več sramovala Igorja, imela ga je najraje na svetu. Vsi so se razumeli, Petra in Aleks pa sta bila par.

Mnenje o knjigi: Knjiga je berljiva, ima več zapletov. Navdušila bo bralce, ki radi berejo realistične zgodbe. V knjigo je vključena oseba z Downovim sindromom. Odlična knjiga za bralce, ki ljudi s sindromi in težavami ne razlikujejo od drugih in sebe, ki takih ljudi nimajo za manjvredne, jih ne podcenjujejo.

V knjigi se mešajo ljubezen, prijateljstvo, medsebojni odnosi v družini in “bolezen”. Pisatelj v knjigi združi resne teme, humor in dramo. Je primerna za branje, ko ti je dolgčas, ko ne veš kaj bi počel ‒ potem kar bereš in bereš, saj je knjiga zelo zanimiva. Najbolj me je prepričala Nika, ker je zelo samozavestna in ve, kaj si želi, je odločna. Razočaral me je Aleks, ker sem ob branju knjige mislila, da bosta na koncu zgodbe par. Zasluženo je knjiga prejela tudi nagrado desetnica 2017.

Zala Vrankar, 7. b

PREŽIVETI ALI NE PREŽIVETI? BI SI UPALI? Pridružite se Simonu na zabavni, a kruti pustolovščini v gozdu.

Igor Karlovšek: Preživetje, Založba Miš, 2018, trda vezava, 291 str.

Vir: bukla.si

Igor Karlovšek piše romane o družbeno aktualnih temah. Po poklicu je pisatelj, pravnik in odvetnik, zato imajo njegove knjige pogosto motiv racionalne narave.

Najstnik Simon Lotrič, ki se mu zaradi prometne nesreče konča obetavna športna kariera, mora ponavljati razred z mlajšimi sošolci, med katere se ni nikoli zares vključil. Ko sošolko Petro, vrhunsko pianistko, reši pred spraševanjem biologije, ga povabi na pijačo in začneta hoditi. Simonov oče pa se s koncem njegove športne kariere ne more sprijazniti in zato ima Simon občutek, da ga ima za slabiča. Da bi očetu dokazal nasprotno, se odloči, da bo med počitnicami mesec dni preživel v gozdu brez vseh civilizacijskih pripomočkov. V kočevskih gozdovih sreča merjasca, ki ga poškoduje, prehranjevati se mora z žuželkami, izdelati si mora svoje posode in mnogo več. Tretji teden se življenja zunaj civilizacije že navadi. Takrat naleti na dvanajstletno deklico Janjo, ki beži pred ugrabiteljema. Je hčerka bogatih staršev, ki sta jo ugrabitelja pripeljala v kočo sredi gozda, a ona jima je pobegnila. Čeprav Simona in Janjo uspeta dohiteti, ju pravočasno najdejo reševalci, med katerimi je tudi Simonov oče.

Zgodba je zapisana v jeziku, ki privlači mladega bralca. Knjiga je ves čas zelo napeta in ko jo začneš brati, jo težko odložiš iz rok. Najzanimivejša književna oseba je glavna oseba, Simon Lotrič, saj je zelo pogumen, iznajdljiv, dobrosrčen, prijazen, pameten in športno naravnan človek. Knjiga je primerna za osebe stare od 10 do 20 let. Če pa ste starš, lahko v njej najdete napotke za ravnanje z najstniki in njihovo odločnostjo oz. kako se odzvati, ko je otrok preveč odločen. Priporočam vam jo, če so vam všeč knjige o preživetju ali kriminalke.

Lenart Golob, 7. c

Ajlina Alibašić, 9. a

Nadia Nezirević, 9. a

Ajlina Alibašić, 9. a

HOROSKOP OVEN (21. 3.‒20. 4.)

Tvoja energija močno narašča, medtem ko ti potrpljenje popušča. Šole bo kmalu konec in ob koncu te čaka veliko presenečenje, zato se potrudi in zdrži, saj sta le še 2 petka do poletja!

BIK (21. 4.‒20. 5.)

Likovno delo: Leon Komac in Andrej Zoranović, 5. c

Ljudje okoli tebe se radi zanesejo nate, a pazi, koga izbereš za prijatelja. Trenutno se nahajaš med dvema potema. Ena vodi v pravo smer, druga v napačno. Izberi tisto, ki je tvoja prva izbira, saj imaš odličen sedmi čut.

DVOJČKA (21. 5.‒21. 6.)

Biti dvojček je velika čast, ko stvari ne gredo po planu A, vedno najdete plan B. Vsega si že močno naveličan, a najdi rešitev, ki ti bo krajšala čas. Poletje bo hitro tu, zato se pripravi, saj se obeta prelomnica tvojega življenja.

RAK (22. 6.‒22. 7.)

Ta mesec je bil naporen zate, ker te je veliko ljudi prizadelo. Ampak glavo gor! Osredotoči se na stvari, ki te sproščajo, pomirjajo in ne pusti drugim mislim v glavo. Kljub temu da misliš, da te nihče ne razume, boš letos spoznal prav nekoga posebnega, ki ti bo pisan na kožo.

LEV (23. 7.‒22. 8.)

Prehitro si se zagnal. Ne porabi vse energije sedaj, ampak jo prihrani, saj jo boš potreboval. Prihaja eno izmed najboljših poletij, ki ga boš preživel popolnoma brez skrbi. Če si upaš, pa letos poskusi s preobrazbo in septembra zasij s še močnejšo iskrico v sebi.

DEVICA (23. 8.‒22. 9.) Šolsko leto se končuje. Sprosti se in pusti telesu, da zadiha. Vedno siješ od popolnosti, a je čas, da preizkusiš manj izpopolnjeno verzijo sebe, saj boš veliko bolj užival. Poletje ti prinaša ogromno dogodivščin, le če se boš malo bolj sprostil in prepustil življenju, da te popelje v namenjeno.

TEHTNICA (23. 9.‒22. 10.)

V življenju si vedno obdan z vrsto ljudi, ki čakajo na tvojo pozornost. Si zelo preprosta oseba, s katero ljudje zlahka govorijo o vsem ure in ure. Ceni to, saj imaš veliko srečo, da imaš možnost prijateljstva, kamorkoli se obrneš. Ljudje, ki jih boš letos srečal, bodo spremenili tvoj pogled na stvari in te usmerili, saj preveč premišljuješ.

ŠKORPIJON (23. 10.‒21. 11.)

Svoj višek energije moraš izkoristiti na drugačen način, saj lahko hitro uničiš odnose z ljudmi okoli sebe. Vedno si ti tisti, ki naredi žur, zato izkoristi to lastnost. Ljudje te imajo radi okoli sebe, saj dobro vplivaš nanje.

STRELEC (22. 11.‒20. 12.)

Včasih ti material več pomeni kot ljudje, saj si bil večkrat prizadet. A tvoj optimizem vedno zmaga in te na koncu pripelje do pravih ljudi. Vsi, ki te obkrožajo trenutno, niso slabe osebe, a je veliko odvisno od tebe. Lahko pa ti zagotovim, da je ena izmed njih nekdo, ki ti bo stal ob strani še zelo dolgo.

KOZOROG (21. 12.‒19. 1.)

Tvoja življenjska pot vodi do uspeha. Vso trdo delo, ki si ga vložil vanjo, se bo poplačalo. Napovedana ti je svetla prihodnost, zato ne obupaj.

VODNAR (20. 1.‒18. 2.)

Tvoja oseba je tukaj. V tvojem življenju je že kar nekaj časa. Tudi če tega še nisi opazil, zagotovo boš.

Pusti čustvom na plan. Obljubljena so ti najlepša leta, le če se boš odprl pravi osebi. Ne pozabi, da je že tukaj!

RIBI (19. 2.‒20. 3.)

Letos si se znašel v vrtincu čustev, a te že naslednji mesec čaka preobrat. Našel se boš in svoje slabosti uporabil v dobro. Poletje ti bo naklonjeno, a ne pusti, da te tvoja druga stran zavede. Obdrži ravnotežje med svojima karakterjema.

9. c

Leticia Viriant, 9. c

Jaka Novak, 5. b

Leto Ristić Cvelbar, 5. č

Ažbe Gostič, 5. b

Kaja Hočevar, 5. c

Brina Zabret, 5. c

Gašper Ajdovec Kline, 5. c

Ela Bele, 5. č

Greta Dermastija, 5. č

Zaključek in začetek ...

Mozaik letošnjega Ustvarjalnega Brejčka je dopolnila njegova zadnja stran. Tudi letos v njem ne manjka izvirnih in domiselnih zapisov ter foto-

grafij likovnih del, ki ste jih ustvarili pod mentorstvom svojih učiteljev in nekateri tudi ob pomoči staršev. Vsem se lepo zahvaljujeva za sodelovanje.

Bi se lahko poletne počitnice začele še kako prijetnejše kot pa s praznovanjem okroglega rojstnega dne? Naj bo tudi vsak naslednji počitniški dan slavnosten – veselite se zasluženega oddiha in navdušeno pozdravite dneve brezdelja. Častite zvedave tedne potepanja in obiskovanja vseh, ki jih

radi vidite. Če pa vas vmes obišče tudi dolgčas, se ga ne ustrašite! Prepustite se, saj ravno najizvirnejše ustvarjalne domislice za svoj nastanek nujno potrebujejo DOLGI ČAS. Želiva vam obilo sončnih in sproščenih dni!

Učiteljici Petra in Živa