Briški časnik - številka 77, zima 2014

Tema trimesečja:

Odpuščanje

ŠTEVILKA 77 • LETNIK 19 • ZIMA 2014

Ob izidu Lahko bi zapisali, da se poslavljamo od volilnega leta. Za nami so evropske, državnozborske in nazadnje še lokalne volitve. Slišali smo veliko obljub, pa tudi veliko prerekanja, zato je več kot na mestu razmišljanje o odpuščanju in složnosti. Včasih imam občutek, da je sovraštvo zasajeno v naših srcih in smo jezni na nekoga samo zato, ker so bili že naši starši in »nonoti« jezni. Ljudje smo včasih nevoščljivi, privoščljivi, nestrpni, negativni, kritični do drugih ... Smo s takšnimi občutji lahko srečni? Smo sposobni z novim letom komu odpustiti in stopiti na pot sodelovanja in strpnosti? Želim si, da bi bilo tako, in o tem tudi razmišljamo v tej številki Briškega časnika.

Zakorakali smo v 19. leto izhajanja Briškega časnika in tudi tokrat bili prisotni pri številnih zanimivih dogodkih. Obiskali smo martinovanja, Gradnikove večere, se skupaj z vami poklonili skladatelju Radu Simonitiju in glasbeniku ter zborovodji Srečku Kumarju. Oktobra je bila turistična borza Natour, ki je namenjena promociji slovenskega aktivnega turizma. V Brdih smo izvolili novega, starega župana in dobili nov občinski svet. Vsem skupaj želimo srečno in uspešno delovanje.

Razmišljanje zaključujem s željo, da bi preživeli nepozabne praznike, v letu, ki prihaja, pa vam poleg sreče in zdravja želim še umirjenosti, sproščenosti, iskrenih prijateljstev, iskrivih nasmehov ter seveda odpuščanja.

Lucija Prinčič Terpin, odgovorna urednica

Unikatne jaslice za dober namen

Briški vinograd, Gorenjska in Afrika v malem V Slikarski hiši v Šmartnem so od 30. novembra pa do 2. februarja prihodnje leto na ogled prav posebne jaslice, ki so jih vaščani postavili z namenom zbiranja sredstev za fundacijo Vrabček upanja v Stari Gori.

Pobudnica in izdelovalka Elvira Markočič je idejo in znanje za tovrstne jaslice dobila v Nemčiji, kjer je živela in delala. Za Briški časnik je povedala: »Naše jaslice so unikatne.

V njih ni niti koščka plastike. Figure so iz starega porcelana, vsaka žival ima po meri narejen kožušček, figuram pa sem sešila vsaki svojo oblekico.« V šmartenskih jaslicah je sicer več kot 100 živali in 40 človeških figur. Izdelovalci, poleg gospe Elvire sta jaslice postavljala še Mileva Simčič in Zdravko Lenardič, so v jaslicah prikazali pravi briški vinograd, predel Gorenjske in celo Afriko. V njih lahko občudujemo mlinček s tekočo B R I Š K I

Ustanovitelj in založnik: OBČINA BRDA UREDNIŠTVO: Andrej Markočič, glavni urednik Lucija Prinčič Terpin, odgovorna urednica Vanda Colja, tehnična urednica Ana Cukijati, redakcija Andrej Colja, fotografije Petra Koršič, lektura Mateja Mavrič, tajnica uredništva

Člani Milena Beguš, Monika Prinčič, Alenka Pegan Colja, Goran Simčič, Iva Sivec, Danila Zuljan Kumar Oglasno trženje: Tina Testen s.p., mobi: 040 475 676 e-pošta: tina.testen@gmail.com

vodo, ljubko ptičje gnezdece in še marsikaj. Pripravili so tudi razstavo ročno izdelanih prazničnih sveč, ki bodo prav tako naprodaj – vse za dobrodelen namen.

Leta 2012, ko so prvič postavili takšne jaslice, so za bolne otroke v Stari Gori s prostovoljnimi prispevki zbrali 1800 evrov. Takrat si je jaslice ogledalo več kot tisoč obiskovalcev iz več držav. Tudi letos vaščani vabijo k ogledu čarobnih šmartenskih jaslic, da bi še lepše doživeli božični čas in tako pomagali otrokom v stiski.

Marjana Simčič Humar Naslov uredništva: BRIŠKI ČASNIK, Trg 25. maja 2, 5212 Dobrovo, tel.: (05) 335 10 30, 335 10 33, 330 03 66 Računalniški prelom, litografija in tisk: GRAFIKA SOČA

Oblikovanje oglasov: Grafy s.p., Nova Gorica

Briški časnik prejme brezplačno vsako gospodinjstvo občine Brda.

Za lekturo oglasnih sporočil so odgovorni naročniki oglasov

issn 1318-8860

Naklada: 2600 izvodov Po mnenju Urada vlade za informiranje je javno glasilo Briški časnik proizvod informativnega značaja iz 13. točke tari­fne številke 3 tarife prometnega davka, po kateri se plačuje DDV. Briški časnik na internetu: www.obcina-brda.si Fotografija na naslovnici: Andrej Colja

Zima 2014 / Briški časnik / 1

Občina

Pogovor z županom Francem Mužičem

Šesti mandat županovanja Pogovorili smo se z na novo izvoljenim županom Brd Francem Mužičem, ki so mu Brici zaupali že šesti mandat. Občino vodi vse od njene ustanovitve.

V nov mandat se je podal z veliko energije, s katero bo nadaljeval zastavljeno delo.

Kako komentirate letošnjo volilno kampanjo?

Na vprašanje, kako komentiram letošnjo volilno kampanjo, moram priznati, da je bilo predvsem vse tisto, kar se je dogajalo v drugem krogu županskih volitev, zame mučno in celo žaljivo. Prenesem očitke, da nismo bili dovolj učinkoviti pri koriščenju evropskih sredstev in izpeljavi investicij.

Tudi za mlade smo mogoče res premalo naredili. Prizadene pa očitek, da bi moral dokazovati, kam je šlo skoraj pol milijona evrov finančnih sredstev, in to v noči pred nastopom volilnega molka. Predhodne volilne kampanje so bile zame prijeten izziv. Vsi vključeni v kampanjo smo bili ponosni na doseženo. Tak pristop je v demokraciji korekten in sprejemljiv.

Letošnjo kampanjo pa gre vsekakor čim prej pozabiti. Osebno to že delam, saj hočem in želim tudi v tem mandatu delovati nepristransko, brez koalicije in opozicije, v dobrobit Brdom.

Letos ste prvič kandidirali neodvisno s svojo listo. Kako ste zadovoljni z izidom volitev?

Letos sem se z mojimi kolegi oziroma somišljeniki odločil, da kandidiram z lastno listo. Takšna odločitev je bila rezultat predhodno izpeljane ankete. V prejšnjih mandatih smo kandidirali na listi LDS in bili vedno zelo uspešni, s kar trikratnim uspehom v prvem krogu. Z letošnjimi volitvami sem kljub vsemu zadovoljen. Lista Franca Mužiča je dobila tri občinske svetnike, sedem glasov nam je zmanjkalo za četrtega, ob dejstvu, da se pri tolikih listah in strankah glasovi razpršijo. Ja, zadovoljen sem.

Kateri projekt nameravate najprej uresničiti? Katerim projektom boste namenili največ pozornosti v tem mandatu?

Zima 2014 / Briški časnik / 2

V letošnji volilni kampanji je bilo zelo pogosto slišati »Spremembe hočemo; Potreben je nov veter; Dajmo mladim priložnost« ipd. Še kako se zavedam teh dejstev, ampak obstaja tudi druga perspektiva, ki daje prednost pozitivni kontinuiteti, izkušenosti in vztrajnosti.

To izpostavljam zato, ker v Brdih že decembra med drugim stečeta dve veliki investiciji. Prva je obnova primarnega oziroma sekundarnega vodovodnega omrežja na kar osmih lokacijah v dolžini 8,5 km. Druga je energetska sanacija občinske stavbe, ki je zaradi dotrajanosti in visoke stroškovne obremenjenosti nujna in se obenem že vključuje v koncept urejanja Dobrovega. Z Direkcijo RS za ceste se pogovarjamo o ureditvi regionalne ceste od Podsabotina vse do nekdanjega mednarodnega mejnega prehoda Neblo. Na tej relaciji bo postopno zgrajenih tudi pet krožišč, za prve že delamo projekte. Nujno in čim prej moramo v Štalonih urediti prostore za mlade. Tudi vrtca in šoli v Kojskem in na Dobrovem imata prostorsko stisko, zato bo treba poiskati ustrezno rešitev. Ključni problem v naši družbi je pomanjkanje delovnih mest, zato se bom izrecno potrudil, da bomo v Brdih in v širšem goriškem prostoru ustvarjali pogoje za nove zaposlitve. Tudi projekt Terme Brda bo v tem mandatu še kako aktualen.

Letošnjo jesen občane najbolj skrbijo vreme in posledično plazovi. Glede na to, da imajo Brda več plazišč, koliko pozornosti in sredstev boste namenili v ta namen?

Na tematiko letošnjih obilnih padavin in s tem povezanimi plazovi in usadi je naša občina zelo prizadeta. Brda so glede na geografijo, razgibanost terena,

predvsem na sestavo tal, ob obilnih padavinah zelo podvržena plazovom.

Zato se Občina Brda skozi vse mandate trudi za urejanje odvodnjavanja z vseh javnih in drugih površin. Zavedamo se, da je nujna ureditev odtoka voda.

Smo občina, ki veliko vlaga v izgradnjo kanalizacije za meteorne vode, izgradnjo drenaž in raznih prepustov. Vemo, da je mnogo ceneje preventivno ukrepati kot pa sanirati plazove. Pred leti je finančna sredstva za sanacijo po elementarnih nesrečah zagotavljala država, na žalost je saniranje plazov danes predmet občinskega proračuna. Tudi letos smo morali na naših občinskih cestah sanirati kar tri večje plazove v vrednosti krepko čez 100 tisoč evrov. V občini se trudimo, da bi dobili v upravljanje tudi vodotoke, ki prav tako povzročajo veliko škode s poplavljanjem in izpodjedanjem brežin, s čimer povzročajo plazove.

Vsekakor je prevzem te naloge povezan z zagotavljanjem določenih finančnih sredstev s strani države.

Mlada generacija se sooča s številnimi težavami, med drugim z brezposelnostjo, pomanjkanjem prostorov za druženje in uživanjem drog. Kako jim boste pomagali pri reševanju omenjenih težav?

Pri mladih vidim največji problem zaposlitev. Dejstvo je, da mlad človek po končanem izobraževanju ne more dobiti dela. Zato se v občini trudimo, da bi to pomanjkanje čim bolj ublažili. Ne gre zanemariti dejstva, da je bila občina zelo aktivna pri ustvarjanju pogojev za izgradnjo prvih hotelov v Brdih. Samo hotel Venko v Neblem zaposluje prek 60 mladih ljudi. Tudi dom za starejše občane v Podsabotinu zaposluje okoli 30 ljudi.

Z razvojem turizma smo omogočili samozaposlovanje na kmečkih turizmih, v gostinskih lokalih, prenočiščih, na kmetijah ipd. Na tem področju je še veliko možnosti za nadgradnjo in razširitev ter pridobitev novih delovnih mest. Osebno se še kako zavedam, da moramo na območju subregije Goriške, to pomeni šestih občin, ki smo nastale iz občine Nova Gorica, skrbeti za ohranjanje obstoječih delovnih mest in hkrati iskati možnosti za pridobitev novih. Z angažiranjem mladih z delom, športom, kulturno aktivnostjo je brez dvoma manjše tveganje, (Nadaljevanje na 3. str.)

Občina

Pogovor z županom Francem Mužičem (Nadaljevanje z 2. str.)

da bi se ukvarjali z drogami ali drugimi negativnimi pojavi. Na temo drog smo skupaj s šolo in policijo organizirali kar nekaj omizij in predavanj. Tudi v Brdih je policija uspela odkriti več lokacij, kjer so bile zasajene prepovedane rastline. Take aktivnosti policije bodo potekale tudi v prihodnje.

V pretekli volilni kampanji je bilo na temo prostorov za mlade izrečeno največ besed. Kateri župan ne bi naredil za mlade v vsaki vasi z vseh vidikov idealnih prostorov, če bi imel možnost. Prepričan sem, da bi, če bi družba in lokalna skupnost to v finančnem smislu zmogla, to že naredili. Verjemite, da v danem trenutku tega ni mogoče realizirati. Naj poudarim, da imamo že sedaj v skoraj vseh vaških in krajevnih skupnostih prostore za mlade, igrišča, na razpolago imamo tudi tri večje dvorane, ki niso niti minimalno izkoriščene. Kljub finančni krizi, ki jo čutimo na vseh področjih življenja, kupujemo prostore za briško mladino v Štalonih.

Vedno bolj pereč problem postajajo tudi tatvine po domovih. Kaj bo občina storila za večjo varnost svojih občanov?

Ko je pred leti Slovenija vstopila v območje Schengena, so se meje odprle in s tem je omogočen pritok nezaželenih lju-

di. S policijo se o tem problemu pogovarjamo. Vedno je poudarjeno, da moramo biti ljudje primarno samozaščitni in prijaviti sumljive osebe, ki se pogosto pojavljajo v določeni okolici.

Kako bi sebe opisali kot župana?

Vedno poudarjam, da funkcija župana ni delovno mesto, ampak je poslanstvo oziroma celo izziv, ki ti daje energijo za reševanje aktualnih nalog. Sam se ne bi ocenjeval. Za to bi morali vprašati naše občanke in občane. Na tem mestu bi se jim zahvalil za vso podporo in zaupanje v vseh mojih mandatih. Skušal sem narediti vse najbolje, kar je bilo v moji moči.

Ne glede na velika odrekanja, številne ure brez vikendov in letnih dopustov. Ob tej priložnosti bi se zahvalil in se obenem opravičil svoji družini, ki mi je stala vedno ob strani in me podpirala. V smislu, da delam dobro za Brda, Brice in predvsem za naše potomce. Še tako dober župan ne uspe, če ob sebi nima delovnega tima. Zato gre tudi vsa zahvala podpori in delu občinske uprave, vsem svetnikom, krajevni in vaškim skupnostim ter vsem, ki ste me na tej poti podpirali. V prvem mandatu smo orali ledino. Ne da bi vedeli, kako se stvarem streže. Vse je bilo novo kljub izkušnjam, ki sem jih imel v krajevni skupnosti. Spoprijeli smo se s konkretnimi dejanji in pričeli z de-

lom. Brda so se v dvajsetih letih povsem spremenjena. Županovali boste že šesti mandat.

Kako bi primerjali svoj prvi in zdajšnji mandat?

Zdajšnji mandat ni nič drugačen.

Danes, za razliko od prvega mandata, že žanjemo sadove in s še večjo energijo nadaljujemo zastavljeno delo, z mislijo, da se bodo Brda še naprej razvijala in s tem nudila vsem nam še lepše in boljše življenje na tem lepem koščku Slovenije.

Iskreno Vam voščim vesel božič, čestitam Vam ob državnem prazniku dnevu samostojnosti in enotnosti, v letu 2015 pa želim veliko zdravja, sreče in zadovoljstva, predvsem pa optimizma in pozitivne naravnanosti.

Ob novem letu praznuje 19. rojstni dan tudi naš Briški časnik, zato uredniškemu odboru čestitam in mu želim tudi v prihodnje veliko zanimivih vsebin in korektnih poročanj.

Erika Koncut

Dobrovo

19 let Briškega časnika

Zaključek leta v Restavraciji Grad Dobrovo

V začetku decembra smo se člani uredništva Briškega časnika zbrali na Gradu Dobrovo, kjer nas je v tamkajšnji restavraciji s svojo ekipo razvajal letošnji

občinski nagrajenec Dean Ambrožič.

Postregli so nam z izbranimi dobrotami in odlično žlahtno kapljico. Navdušili so mesne in vegetarijanske sladokusce.

Večer smo sklenili z ugotovitvijo, da bi v grajski restavraciji zlahka zadovoljili še tako zahtevnega grofa. Dean Ambrožič si je vzel čas in z nami tudi prijetno pokramljal. Je eden redkih gostilničarjev, ki nas podpira in oglašuje skoraj v vsaki številki Briškega časnika.

Kasneje smo obujali spomine na 19-letno prehojeno pot Briškega časnika.

V teh letih smo izdali že 77 številk in napisali okoli 7000 člankov. To je za majhno ekipo, ki se z ustvarjanjem Briškega časnika ukvarja v popoldanskem času poleg rednih in drugih zaposlitev, velik dosežek. Ob prijetnem kramljanju je večer prehitro minil. Gostiteljem se zahvaljujemo za gostoljubnost, vam, drage bralke in bralci, pa sporočamo, da pogumno korakamo proti 20. obletnici.

Lucija Prinčič Terpin, odgovorna urednica Zima 2014 / Briški časnik / 3

Občina

Občinski svet Občine Brda v mandatu 2014–2018

Polovica jih je obdržala svetniško mesto

Na prvi konstitutivni seji občinskega sveta Občine Brda je bila potrjena nova garnitura svetniških mandatov. Občinski svet sestavlja 16 svetnikov, izmed katerih je polovica obdržala svetniško mesto.

Svetniki prejšnjega mandata so: Oskar Kristančič, 9. 11. 1954, Plešivo 25b, 5212 Dobrovo v Brdih (Stranka Mira Cerarja); Kostja Jelinčič, 1. 6. 1977, Hum 74, 5211 Kojsko (Stranka Mira Cerarja); Jan Miklavc, 26. 1. 1987, Zali Breg 7a, 5212 Dobrovo v Brdih (Slovenska demokratska stranka); Romana Velišček, 11. 7. 1976, Kozana 16, 5212 Dobrovo v Brdih (Slovenska demokratska stranka); Boris Šfiligoj, 6. 3. 1950, Kojsko 4b, 5211 Kojsko (Slovenska demokratska stranka); Boris Rožič, 17. 1. 1945, Vipolže 95, 5212 Dobrovo v Brdih (Demokratična stranka upokojencev Slovenije); Goran Simčič, 10. 1. 1972, Vipolže 73a, 5212 Dobrovo v Brdih (Lista Franca Mužiča); Ivan Karol Passoni, 2. 4. 1947, Kojsko 46, 5211 Kojsko (Socialni demokrati).

Zima 2014 / Briški časnik / 4

Nekateri svetniki so bili ponovno izvoljeni, nekateri pa se bodo prvič preizkusili s svetniškim delom. Ti so: Lilijana Kastelic, 16. 4. 1967, Fojana 31, 5212 Dobrovo v Brdih (Lista Brda Bricem); Silvan Peršolja, 20. 2. 1960, Šmartno 79a, 5211 Kojsko (Briška neodvisna lista); Edbin Erzetič, 18. 4. 1961, Pristavo 1, 5212 Dobrovo v Brdih (Slovenska ljudska stranka); Aleš Simčič, 16. 1. 1970, Goriška cesta 26, 5212 Dobrovo v Brdih (Nova Slovenija – krščanski demokrati); Žarko Kodermac, 25. 4. 1953, Fojana 32, 5212 Dobrovo v Brdih (Socialni demokrati); Teja Jelina, 1. 1. 1977, Hum 16, 5211 Kojsko (Slovenska demokratska stranka); Silvestra Elen Brašnič Saffigna, 25. 12. 1981, Neblo 15A, 5212 Dobrovo v Brdih (Lista Franca Mužiča); Domen Drufovka, 11. 10. 1984, Podsabotin 18, 5211 Kojsko (Lista Franca Mužiča).

Občina

Prva redna konstitutivna seja Občine Brda

Glasovanje

Analiza lokalnih volitev 2014

Trije Kaj pravi statistika podžupani V začetku novembra se je novoizvoljeni občinski svet Občine Brda sestal na prvi redni konstitutivni seji. Občinska volilna komisija je prisotnim predstavila potek in rezultate obeh krogov lokalnih volitev, pri čemer v obeh krogih ni naletela na kršitve. Zatorej je na seji izvoljena tričlanska mandatna komisija predlagala potrditev tako svetniških kot županskega mandata.

Novoizvoljeni občinski svet, ki ga sestavlja 16 svetnikov, je konkretno prevetril svoje članstvo, saj je svoja mesta morala predati kar polovica prejšnjih svetnikov. Nobene spremembe pa ni na županskem mestu. Že šesti mandat zapored bo Občino Brda vodil že ustaljeni župan Franc Mužič, ki je v svojem pozdravnem nagovoru med drugim spomnil prisotne na uspešno izpeljane projekte v prejšnjih mandatih (projekt Mrzlek, obnova gradu Vipolže in srednjeveške vasi Šmartno ter namestitev čistilnih naprav in ureditev kanalizacij). Po županovih besedah je pred vrati še en projekt izjemnega pomena, saj bo občina obnovila kar 8 km dolgo briško vodovodno mrežo.

Sicer pa je omenil tudi, da bodo v novem mandatu ravno tako (po)skrbeli za prepoznavnost Brd, za širokopasovno povezavo in obnovo dotrajane občinske stavbe. Veliko pozornosti bodo namenili Športnemu parku Vipolže in se trudili, da bi se projekt term v Brdih končno začel uresničevati. Ne nazadnje pa ni pozabil omeniti problematike mladih, predvsem na področju zaposlovanja.

Na seji so med drugim predlagali in izvolili tudi tričlansko komisijo za mandatna vprašanja. O podžupanih pa je župan obrazložil, da razgovori še potekajo, vendar bodo gotovo obdržali običaj treh podžupanskih mest, ki jim bo ustrezno prerazporedil vsebinske zadolžitve. Izbrana imena pa bodo znana na naslednji redni seji.

Erika Koncut

Ugovorov zoper delo volilnih odborov do konca dne 6. oktobra ni bilo. Dva ugovora na delo volilnih odborov z zahtevo po ponovnem štetju glasovnic sta bila vložena dan kasneje, ki pa sta bila prepozna in ju je zato občinska volilna komisija (OVK) zavrgla.

OVK tudi ni ugotovila nepravilnosti pri delu volilnih odborov, ki bi lahko bistveno vplivale na izide volitev.

Volitve kandidatov občinskega sveta

Po podatkih občinske volilne komisije se je lokalnih volitev dne 5. oktobra od vseh 4873 volilnih upravičencev v Občini Brda volitev članov občinskega sveta udeležilo 3106 volivcev (63,74 %).

Tega dne je bilo oddanih 3046 glasovnic (62,51 %). Predčasno je glasovalo 49 volivcev, po pošti pa 11 volivcev.

Oddanih je bilo 3012 veljavnih in 94 neveljavnih glasovnic.

Na volitvah za občinski svet so sodelovale 6 strank in 3 liste: ■ Lista Brda Bricem je v volilni enoti 1 (VE1) prejela 254 glasov, v VE2 pa glasov ni prejela. Skupaj je prejela 254 glasov, kar je zadoščalo za 1 mandat v VE1.

■ SLS – Slovenska ljudska stranka je v VE1 prejela 122 glasov, v VE2 67 glasov, skupaj torej 189 glasov. To je zadoščalo za 1 mandat VE1.

■ NSi – Nova Slovenija je v VE1 dobila 101 glas, v VE2 64 glasov, skupaj 165 glasov. Vsota zbranih glasov je zadoščala za podelitev 1 mandata v VE1.

■ SMC – Stranki Mira Cerarja sta bila podeljena 2 mandata. Skupaj je zbrala 391 glasov – v VE1 137 (1 mandat) in v VE2 254 glasov (1 mandat).

■ Briška neodvisna lista je v VE1 dobila 132 glasov, v VE2 144, skupaj 276 glasov, kar je zadoščalo za 1 mandat v VE2.

■ SDS – Slovenska demokratska stranka je skupaj zbrala 593 glasov in zasedla prvo mesto. V VE1 je zbrala 364 glasov in v VE2 229 glasov. To je zadoščalo za podelitev 4 mandatov – 2 v VE1 in 2 v VE2.

■ SD – Socialni demokrati so zbrali v VE1 262, v VE2 130, skupaj torej 392 glasov. V vsaki VE je stranka dobila po 1 mandat.

■ DESUS – Demokratična stranka upokojencev Slovenije je zbrala 166

glasov, in sicer 112 glasov v VE1 ter 54 glasov v VE2. Pripadel ji je 1 mandat v VE1.

■ L ista Franca Mužiča je po številu glasov zasedla drugo mesto. Skupaj je zbrala 586 glasov, v VE1 405, v VE2 pa 181. V vsaki VE je dobila 2 mandata.

Skupaj je v VE1 bilo oddanih 1889, v VE2 pa 1123 veljavnih glasovnic.

Podeljenih je bilo 10 mandatov v VE1 ter 6 mandatov v VE1.

Preferenčni glasovi 2. odstavek 18. člena Zakona o lokalnih volitvah (ZLV) določa, da so kandidati izvoljeni po vrstnem redu na listi, razen če je najmanj četrtina volivcev, ki so glasovali za posamezno listo kandidatov, oddala preferenčne glasove za posamezne kandidate z liste.

V takem primeru so izvoljeni kandidati te liste, ki so dobili največje število preferenčnih glasov po zaporedju največjega števila teh glasov in če število preferenčnih glasov posameznega kandidata presega 10 % števila vseh glasov, oddanih za to listo.

V VE1 so dosegle prvi pogoj za upoštevanje preferenc tri liste, in sicer Slovenska ljudska stranka, Stranka Mira Cerarja in Slovenska demokratska stranka. To pomeni, da je četrtina volivcev oddala preferenčni glas.

Preferenčni glasovi pa imajo vpliv na izvolitev le v primeru 4. liste Stranke Mira Cerarja, pri kateri je tretjenavedeni kandidat Oskar Kristančič prejel 16 preferenčnih glasov, kar predstavlja 11,68 % vseh oddanih preferenčnih glasov. Drugi kandidati znotraj liste niso presegli praga 10 %. Zato je izvoljen tretji kandidat znotraj Stranke Mira Cerarja Oskar Kristančič.

V VE2 pa je prvi pogoj izpolnilo kar pet list – Slovenska ljudska stranka, Stranka Mira Cerarja, Briška neodvisna (Nadaljevanje na 6. str.)

Zima 2014 / Briški časnik / 5

Občina

Glasovanje

Analiza lokalnih volitev 2014 (Nadaljevanje s 5. str.)

lista, Slovenska demokratska stranka in Lista Franca Mužiča. Preferenčni glasovi so imeli vpliv na izvolitev le v primeru Stranke Mira Cerarja. Pri njej je tretjenavedeni kandidat Kostja Jelinčič prejel 86 preferenčnih glasov, kar predstavlja 33,86 % vseh oddanih preferenčnih glasov. Drugi kandidati znotraj liste niso presegli praga 10 % oz. so ga presegli z nižjo odstotno vrednostjo v primerjavi z omenjenim kandidatom. Zato je izvoljen tretji kandidat znotraj Stranke Mira Cerarja Kostja Jelinčič.

Pri vseh drugih listah so največ preferenčnih glasov prejeli prvonavedeni kandidati oz. drugi kandidati z liste niso izpolnili drugega pogoja – 10 % vseh preferenčnih glasov liste za kandidata, zato preferenčni glasovi nimajo vpliva na izvolitev.

Novoizvoljeni svetniki so: 1. Boris Šfiligoj (SDS) 2. Romana Velišček (SDS) 3. Jan Miklavc (SDS) 4. Teja Jelina (SDS) 5. Goran Simčič (Lista Franca Mužiča) 6. Silvestra Elen Brašnić Saffigna (Lista Franca Mužiča) 7. Domen Drufovka (Lista Franca Mužiča) 8. Oskar Kristančič (SMC) 9. Kostja Jelinčič (SMC) 10. Žarko Kodermac (SD) 11. Ivan Karol Passoni (SD) 12. Boris Rožič (DeSUS) 13. Lilijana Kastelic (Lista Brda Bricem) 14. Edbin Erzetič (SLS) 15. Silvan Peršolja (Briška neodvisna lista) 16. Aleš Simčič (NSi)

Volitve župana Volitev župana se je v prvem krogu dne 5. oktobra od vseh 4873 volilnih upravičencev v občini udeležilo 63,74 % oz. 3106 volivcev. Oddanih je bilo 26 neveljavnih glasovnic. Franc Mužič je zbral največ glasov – 1367 oz. 44,38 %, Jan Miklavc je zbral 833 oz. 27,05 %, Joško Zamar 614 oz. 19,94 %, Terezi Mačus pa so volivci namenili 266 oz.

8,64 % glasov.

V drugem krogu, ki je bil 19. oktobra, so bile oddane 2904 glasovnice.

Veljavnih je bilo 2877, neveljavnih pa 27 glasovnic. Volitev župana se je od 4871 volilnih upravičencev v občini na dan volitev udeležilo 2799 volivcev (57,46 %). Predčasno je glasovalo 95 volivcev, Zima 2014 / Briški časnik / 6

po pošti pa je prispelo 10 glasovnic.

Franc Mužič je prejel 1788 glasov, kar predstavlja 62,15 % vseh veljavnih glasov, Jan Miklavc pa je prejel 1089 glasov, kar predstavlja 37,85 % vseh veljavnih glasov. Glede na navedeno je OVK ugotovila, da je za župana Občine Brda v mandatu 2014–2018 bil izvoljen sedanji župan Franc Mužič.

Volitve članov krajevne in vaških skupnosti Za volitve članov krajevne ter vaških skupnosti v Občini Brda je bilo oddanih 3106 glasovnic. Veljavnih je bilo 2999, neveljavnih pa 107 glasovnic. Volitev članov krajevne ter vaških skupnosti se je od vseh 4873 volilnih upravičencev v občini na dan volitev 5. oktobra skupno udeležilo 3046 volivcev (62,51 %).

Predčasno je glasovalo 49 volivcev, po pošti pa je svoj glas oddalo 11 volivcev.

V odbor krajevne skupnosti Medana in odbore drugih vaških skupnosti so bili izvoljeni: Krajevna skupnost Medana 1. Marjan PULEC 2. Katja BUŽINEL 3. Tomaž ŠČUREK 4. Nena GREGORIČ 5. Valter KOCINA 6. Matej JURIČ 7. Danjela CIJAN Vaška skupnost Biljana 1. Borut MIKLAVC 2. Anita MARKOČIČ 3. Nataša SIRK 4. Dominik SOSOLIČ 5. Stanislava OBLJUBEK 6. Željko VENDRAMIN 7. Oskar MARKOČIČ Vaška skupnost Cerovo 1. Vilko PRINČIČ 2. Aleš NIKOLAVČIČ 3. Alida DEBENJAK 4. Adrijan ROŽIČ 5. Marjan FERI 6. Alan PUŠNAR 7. Radovan PRINČIČ 8. Milena PRINČIČ 9. Erik KRANJC

Vaška skupnost Dobrovo 1. Marinko KLINEC 2. Goran PODVRŠČEK 3. Irena GAŠPARIN OBLJUBEK 4. Mihaela MAKORIČ 5. Bojan SIRK 6. Edi SIRK 7. Tanja PALIK 8. Borut GOLOB 9. Evgenija PRINČIČ KONCUT 10. Mateja KAVČIČ KORENJAK Vaška skupnost Fojana 1. Nataša FIKFAK 2. Borut CUKJATI 3. Rosana KOŽLIN 4. Lilijana KASTELIC 5. Matjaž KRAMAR 6. Staš KANALEC 7. Katja SIMČIČ 8. Sergij RIBOLICA Vaška skupnost Hum* 1. Teja JELINA 2. Bernarda KONJEDIC 3. Fabjan HLEDE 4. Domen DRUFOVKA 5. Stojan TERČIČ 6. Darko BENSA 7. Tatjana ŠTUCIN 8. Nataša STRES 9. Marko KLANJŠČEK *K andidata Peter Samec in Marko Klanjšček sta prejela vsak 108 glasov, zato je komisija 10. oktobra opravila žrebanje, izid pa je dal prednost kandidatu Marku Klanjščku.

Vaška skupnost Kojsko 1. Vasilij VENDRAMIN 2. Helena VENDRAMIN 3. Klemen KODELJA 4. Dušan MATJAC 5. Andreja BENEDETIČ 6. Jaka TOMAŽIČ 7. Jasmina ČETRTIČ 8. Mirka PAHOR 9. Tamara KUMAR 10. Tomaž KUMAR 11. Janja SAKSIDA Vaška skupnost Kozana 1. Zvezdan PRINČIČ 2. Valter DEBENJAK 3. Rok PRINČIČ 4. Edvin MAVRIČ 5. Irena ZULJAN 6. Melita PERŠOLJA ČERNE 7. Nataša JAKOPIČ (Nadaljevanje na 7. str.)

Občina

Glasovanje

Analiza lokalnih volitev 2014 (Nadaljevanje s 6. str.)

Vaška skupnost Kožbana 1. Franko TRAKONJA 2. Mitja KOŠUTA 3. Ines BLAŽIČ 4. Matjaž SITAR 5. Andraž ZORČ 6. Jožef MARKOČIČ 7. Matej PLESNIČAR Vaška skupnost Neblo 1. Uroš FABRICIJO 2. Silvestra Elen BRAŠNIĆ SAFFIGNA 3. Igor SKUBIN 4. Cris OREL 5. Matej LESICA 6. Agata SIRK 7. Milan DRNOVŠČEK 8. Livjana SIRK 9. Zdravko KRISTANČIČ 10. Izidor SIRK 11. Anica TOMAŽIČ 12. Nevenka KOCIJANČIČ

Vaška skupnost Šmartno 1. Dušan BEVČAR 2. Milojka LENARDIČ 3. Helena HVALA 4. Mitja BENSA 5. Zdenko PERŠOLJA 6. Stojko SIMČIČ 7. Nataša VUGA 8. Davorin ŠKOLARIS 9. Franc VENDRAMIN Vaška skupnost Vedrijan 1. Primož KUMAR 2. Simon MARINIČ 3. Miro ERZETIČ 4. Dragica MARINIČ 5. Milojka CUKJATI 6. Sandi MERVIČ 7. Mojca MARINIČ Vaška skupnost Vipolže 1. Vasja BENEDETIČ 2. Luka PRINČIČ

3. Danijel PIČULIN 4. Erika ČADEŽ 5. Nataša ZIDARIČ 6. Primož BENSA 7. Jožef VELIŠČEK Vaška skupnost Višnjevik 1. Damijan KONCUT 2. Marjan MIŠIGOJ 3. Andrej SIRK 4. Damjan GABRIJELČIČ 5. Marko SIRK 6. Izidor JANKOVEC 7. Darjo SIRK Vaška skupnost Vrhovlje 1. Barbara MAVRIČ 2. Franko GABRIJELČIČ 3. Silvan BREZIGAR 4. Maja MARKOČIČ 5. Aljoša MARKOČIČ

Nataša Vuga

2. redna seja Občine Brda

Štalone prenesli v naslednje proračunsko leto Občinski svet se je 25. novembra drugič sešel v novem mandatu.

Na tokratni seji je svet obravnaval ceno pomoči na domu, proračun v obdobju 1. 1.–30. 6. 2014, rebalans proračuna, imenovanje komisij, ki je določeno po statutu občine, ukinitve zaznamb javno dobro ter imenovanje novega člana Strokovnega sveta Zavoda za turizem, mladino, kulturo in šport Brda.

Svetniki so bili na začetku seje seznanjeni z izbiro treh podžupanov in načinom opravljanja županove funkcije, ki jo bo župan opravljal neprofesionalno.

Pred sklepanjem o ceni pomoči na domu je vodja Centra za pomoč na domu Klas svetnikom obrazložila izračun cene za območje Občine Brda in zakaj je storitev dražja kot v sosednjih občinah.

Ceno predvsem zvišuje večje število opravljenih kilometrov, kar je Občina Kanal rešila z nakupom dveh službenih

vozil. Ekonomska cena storitve tako znaša 20,56 evrov, uporabniki pa bodo za efektivno uro odšteli 5,11 evrov.

Imenovanje komisij, določenih po statutu občine, ni potekalo brez težav. Nekatere komisije namreč niso bile sestavljene po določilih statuta, zato je bila pred sklepanjem potrebna sprememba članstev. Tako so bile na drugi seji sprejete Statutarno-pravna komisija, Komisija za javne finance, Komisija za negospodarske dejavnosti, Komisija za kmetijske in druge gospodarske dejavnosti, Komisija za okolje in prostor ter Nadzorni odbor.

Vodja oddelka za finance, gospodarske in družbene dejavnosti Občine Brda je nato svetnikom predstavila poročilo o izvrševanju proračuna v prvi polovici letošnjega leta in rebalans proračuna. Zaradi preklica nepremičninskega zakona, ki je povzročil zamik odločb davčne uprave in plačil nadomestil, bo občina utrpela precejšen primanjkljaj. Poleg tega bodo Brda od predvidenih 210.000 evrov, do katerih bi bila upravičena na podlagi Zakona o financiranju občin, prejela dobrih 60.000 evrov manj. V sklopu

rebalansa je občinski svet sprejel sklep o znižanju cene občinskih nepremičnin za 10 odstotkov. Kljub veliki potrebi po prostorih se tudi projekt mladinskih prostorov Štaloni ponovno prenaša v naslednje proračunsko leto.

Nato je vodja oddelka za okolje in prostor, komunalno dejavnost in investicije svetnikom obrazložil tri predloge spremembe zaznambe javno dobro v Kojskem, Vedrijanu in Medani. V dveh primerih se bo izvršilo zamenjavo parcel; da pa lahko pride do tega, mora občinski svet ukiniti zaznambo javnega dobra; to je svet tudi storil.

Sledilo je imenovanje novega člana strokovnega sveta Zavoda za turizem, mladino, kulturo in šport Brda.

Odstopajočega člana bo zamenjal priznani skladatelj, dirigent in vodja glasbene šole v Brdih.

Nazadnje so sledile še pobude in vprašanja svetnikov, na katere bo občinska uprava podala odgovore do naslednje seje, katere osrednji del se bo dotikal proračuna za leto 2015.

Erika Koncut Zima 2014 / Briški časnik / 7

kulturno ajo trije rožnega mo kot in dveh gi strani (kultura vanje).« ektorica zin. Obblikovalo obudilo ova je v lati rez azmerij, h, polžji logotip akazuje e Mesec melji na ji z zlato anosti z leganco di tudi činskem kamen, i v Brda, nak Vile amo kaaključek se preravljeno, zasidra v

Občina

Mreženje kulturnih potencialov

Ministrica za kulturo obiskala Vilo Vipolže

Edina renesančna vila pri nas vrata odpira spomladi Prenovljeno briško lepotico Vilo Vipolže je v torek, 11. novembra, obiskala ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar. Skupaj z vodjo kabineta Danilom Markočičem sta v prvih dneh izpolnjevanja novega poslanstva opravila ogled objekta, ki predstavlja eno največjih investicij ministrstva v zadnjih letih.

Obnovo edine renesančne vile v Logotip je plod Sloveniji delnoBrda financirala Evropska sodelovanjajeZTKMŠ unija iz sklada ESRS za regionalni in Ministrstva za kulturo z agencijo Ob Nea Culpa. razvoj. tej priložnosti sta se Združuje Mlakar mehkobo Brd Bizjak in in Markočič sestala s trdnost arhitekture Vile predstavniki Občine Brda ter Zavoda Vipolže. Znak v ospredje za turizem, kulturo, mladino in šport postavlja renesančni Brda, bo vilo prevzel v upravljanje. zlati rezki v obliki harmoničnega zavoja.

Pogovor je tekel o aktivnostih zaključne faze projekta, tj. o nameščanju opreme ter terminu odprtja. Vila Vipolže bo vrata odprla naslednje leto spomladi kot multikulturno središče, v katerem bodo glavno nit dogajanja pletle dejavnosti kulture, kongresnega turizma ter izobraževanja.

Operacija obnove Vile Vipolže se je izvajala v okviru operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007–2013, razvojne prioritete »Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov«, prednostne usmeritve »Mreženje kulturnih potencialov«.

Aljaž Filej Zima 2014 / Briški časnik / 8

7708-­‐o

Operacijo je delno financirala Evropska Unija in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Operacija se je izvajala v okviru Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov«, prednostne usmeritve »Mreženje kulturnih potencialov«.

Občina

Medgeneracijsko sodelovanje

Projekt Simbioza giba tudi v Brdih

K ponovnemu športno-aktivnemu življenju Simbioza je vseslovenski prostovoljski projekt, socialna inovacija, ki je združila modrost in mladost ter pokazala, da je medgeneracijsko sodelovanje prava smer prihodnosti. Snovalci želijo ustvarjati družbo, kjer mladi spoznavajo, kakšno bogastvo modrosti se skriva v starejših, in kjer starejši verjamejo v prihodnost, predvsem zaradi solidarnih mladih.

Njegovi cilji so širjenje zavesti o medgeneracijskem sodelovanju in vseživljenjskem učenju ter spodbujanje prostovoljstva med mladimi. Zavod Ypsilon je akcijo prvič izvedel jeseni leta 2011 z namenom premostiti medgeneracijske razlike, ko so mladi prostovoljci pet dni po vsej Sloveniji vsak dan na brezplačnih delavnicah učili starejše dela z računalnikom in jih uvedli v svet interneta. Tedaj je prisostvovalo več kot dvajset tisoč ljudi, delavnice pa so se z leti nadgradile preko Medgeneracijskega centra, Simbioze šol in Simbioze mojstrov.

V projektu Simbioza giba, ki je potekal od 13. do 19. oktobra, je sodeloval tudi Zavod za turizem, kulturo, mladino in šport Brda, ki je za športne privržence pripravil razne gibalne programe.

Občanom Brd so bili na voljo odbojka, košarka, balinanje, tenis, namizni tenis, pohod in kolesarjenje z električnimi kolesi. Pohoda, ki je potekal po Gradnikovi učni poti, se je udeležilo 40 pohodnikov. Kolesarski program, ki se ga je udeležilo šest kolesarjev, je potekal od Dobrovega preko Krčnika do Brezovka ter se zaključil na Dobrovem.

Letošnje delavnice so poudarjale pomen športnih aktivnosti in omogočile starejšim, da so spoznavali nove športe.

Rdeča nit letošnjega projekta je bil pomen gibanja, zdravja, pravega načina življenja in funkcionalnosti teles.

V projekt se je vključil tudi Dom upokojencev Podsabotin, in sicer s terapevtsko vadbo s pomočjo velikih in malih žog. Da je bilo vse skupaj še bolj

zabavno, pa so izvajali trening motoričnih kognitivnih perceptivnih spretnosti ob glasbi – z igranjem na velike žoge ob glasbi.

Skupaj s stanovalci so telovadili tudi učenci osnovne šole Dobrovo ter podružnice Kojsko, predstavniki krajevne skupnosti Medana, prostovoljke, ki redno obiskujejo stanovalce, predstavnice Društva upokojencev Kojsko, predstavniki društva Spominčica, Kmečke žene ter zaposleni iz doma upokojencev Podsabotin in Nova Gorica.

Projekt Simbioza giba podpira veliko znanih osebnosti, ki so se na raznih lokacijah po Sloveniji pridružile udeležencem gibalnih programov. Akcijo je spremljal slogan Ponovno na konju!, s čimer so organizatorji želeli spodbuditi starejšo in zasedeno generacijo k ponovnemu športno-aktivnemu življenju. Več informacij o projektu Simbioza je na voljo na spletni strani www.simbioza.eu.

Erika Koncut Milena Beguš Foto: arhiv TIC Brda Zima 2014 / Briški časnik / 9

Občina

Turistična borza Natour

Največji letni ˝biznis 2 biznis˝ dogodek v Sloveniji

Čezmejni turizem kot rdeča nit ZTKMŠ Brda je skupaj z Gospodarskim interesnim združenjem (GIZ) Pohodništvo in kolesarjenje ter Toleranco marketing, d. o. o. oktobra organiziral turistično borzo Natour, namenjeno promociji slovenskega aktivnega turizma.

Tradicionalni ponudbi Brd, ki je dolgo temeljila na kulturi vina in gastronomije, smo že pred leti z načrtovanjem pohodnih in kolesarskih poti dodali noto aktivnega turizma.

Borze se je udeležilo 23 turističnih agencij, »tour« operaterjev in »incentive« agencij iz vse Evrope, pa tudi iz Indije. Spoznavali so ponudbo za aktivno preživljanje počitnic, možnosti organizacije programov »team building« in motivacijskih potovanj. Bharat Sharma iz New Delhija je svoje občutke ob delovnem obisku Brd strnil v besede: »Ljudje so naveličani betonske džungle Dubaja ali Šanghaja – iščejo zelene oaze. Saj je na primer Nova Zelandija priljubljena, toda ta dežela je preveč oddaljena.

Slovenija je sredi Evrope in tukajšnja Brda so pravi magnet neokrnjene narave in aktivnih počitnic. Za naše indijske turiste so dobre letalske povezave do Evrope (na primer do Benetk) in v dobri uri so že sredi vinogradov, sadovnjakov, med dvema narodoma: romanskim in slovanskim. To je pravi izziv za modernega turista.« Zanimanja so pokazala predvsem manjša turistična podjetja, ki v svojih paketih ponujajo aktivne dopuste za kolesarje, pohodnike ter navdušence za aktivnosti na vodi, snegu in v zraku. Vse to jim je predstavljalo 25 ponudnikov aktivnega oddiha v Sloveniji.

Poleg ponudb aktivnega preživljanja v Sloveniji pa so jim na strokovni konferenci, ki je bila v gradu Dobrovo, predstavili še primere dobre prakse, kot sta Preživljanje aktivnega oddiha na Smaragdni poti ter najlepši kolesarski teden na daljinski kolesarski poti Trans Slovenia 01, ki poteka od Kranjska Gore po dolini Soče v Brda in se nadaljuje preko Krasa na Obalo. Niso pa predstavili samo dobre prakse zahodnega dela Slovenije, pač pa tudi produkte z drugih koncev, in sicer iz Posavja, in sicer pohodne poti prijetnih doživetij ter Festival trajnostne mobilnosti, ki je že več let v Logarski dolini.

Seveda je bila letošnja rdeča nit čezmejni turizem, saj prav prek Brd poteka daljinska pešpot Alpe-Adria Trail, ki povezuje Avstrijo, Slovenijo (Brda) in Italijo.

In da udeležencem nismo samo obljubljali, kaj vse je v Brdih mogoče početi, so del briške ponudbe preizkusili tudi sami. Že na dan prihoda v Brda so lahko doživeli briški »antistres« treking z oslički. V novem produktu Brd, ki ga ponuja Radovan Brelih iz Gornjega Cerovega, so doživeli Zima 2014 / Briški časnik / 10

Občina

V slovenskem turizmu predstavljajo tako imenovani aktivni turisti, torej pohodniki in kolesarji, že skoraj petino vseh. To so predvsem gostje, ki se ves dan naprezajo – na kolesu ali peš, zvečer pa imajo radi dobro spanje in dobro hrano. To pomeni, da se radi razvajajo in v Brdih je take ponudbe na pretek. Naši gostje pa so se tokrat prepustili razvajanju hotela Venko in San Martin, kulinaričnim dobrotam hiše Marica in restavraciji Grad Dobrovo ter vinskim doživetjem kleti Brda in Bjana. S to popotnico so odšli iz Brd navdušeni.

Erika K. Marinič Foto: ZTKMŠ Brda delček čezmejne poti s simpatičnimi sivčki. Pogumnejši in lažji so se prevažali zibajoče na oslovskih hrbtih, drugi pa so se počasi peš sprehajali z oslovskim povodcem v rokah. Ker je oslova potovalna hitrost do tri kilometre na uro, je bilo torej dovolj časa za zvedavo opazovanje briških vinogradov, sadovnjakov in oljčnih nasadov, ujetih v jesenske barve. V prihajajočem letu pa bo v Brdih moč dobiti še eno »živalsko terapijo« – apiterapijo, pomirjanje s čebelicami.

Prvi ponudnik v Brdih bo odprl svoja vrata v Hlevniku. Tako bodo Brda vključena tudi v čebelje turistične poti – Apiroutes v Sloveniji.

Doživetje turističnih produktov, ki se prepletajo čez mejo, je bilo unikatno in nad tem so bili vsi več kot navdušeni. Poleg trekinga so preizkušali še vožnje z električnimi kolesi in e-skuterji, ki so že stalnica v ponudbi Brd. Ob večerih pa smo jih razvajali z odličnimi briškimi vini in lokalnimi kulinaričnimi dobrotami.

Višek večernih sprejemov je bil v vinski hiši Bjana, kjer smo jim priredili kulinarično potovanje po Smaragdni poti.

Zima 2014 / Briški časnik / 11

Občina

Aktivnosti ZTKMŠ

Številne novosti v Brdih 19. Praznik sira, Kötschach-Mauthen

Apiterapija Hlevnik je majhna in mirna vasica na obrobju Brd. Razprostira se čez tri gričke, od koder se pogled odpira na briško pokrajino in Furlanijo. Na enem od treh gričkov domuje Robert Skubin, čebelar, ki skrbno neguje družinsko tradicijo, ki se je s trdim delom in voljo spet prebudila. Kot pravi Skubin, druženje s čebelami povečuje njegovo ljubezen in željo do čebelarstva, s tem pa tudi spoznavanje zdravilnih učinkov apiterapije. Večglasno brenčanje in vonj iz petdesetih panjev ga med vsakodnevnim pregledom izredno pomirja. Prav zato se je odločil v objemu oljk in vinogradov postaviti čebelnjak za apiterapijo. Zrak in vdihovanje aerosola ugodno vpliva na naše psihofizično počutje, predvsem na dihala, zvoki šumenja čebel pa pomirjevalno delujejo tudi na prisotnega v čebelnjaku. Čebelarstvo Robert Skubin je ponosni prejemnik certifikata odličnosti Api turizem 2014 in je novi član mreže Api routes.

Zima 2014 / Briški časnik / 12

Jesen je bila odeta v prav posebne barve, zlatorumene prijateljske vezi, v sožitju zlate briške rebule in tipičnega avstrijskega sira Gailtaler Almkäse. Že pred leti so se med Občino Brda in občino Kötschach-Mauthen spletle prijateljske vezi, ki se iz leta v leto le še krepijo. Na povabilo avstrijskega župana Walterja Hartlieba je briška delegacija v soboto, 27. septembra, obiskala občino Kötschach-Mauthen.

Briški župan je prisotne nagovoril v uradnem delu, Brda pa so se bohotila tudi v popoldanski povorki. Ob ritmih Pihalnega orkestra Brda so med

obiskovalce strumno zakorakale briške mažoretke, za njimi pa še Briške žene in dekleta. Na čelu briške povorke tudi tokrat ni manjkal živi briški grb. Številne obiskovalce so z domačimi dobrotami razvajali tudi naši ponudniki, Davis Prinčič z oljčnim oljem ter Anita Kristančič z briško kapljico, ob tem pa jih skupaj s puncami iz TIC-a toplo nagovarjali k prvemu oziroma ponovnemu obisku Brd. Po besedah župana Hartlieba so z obiskom briških prijateljev zelo ponosni, obenem pa se že veselijo naslednjega obiska Brd ob Prazniku češenj.

Javni razpisi 2015 Občina Brda obvešča vse občane, da bodo Javni razpisi za leto 2015 objavljeni na spletni strani Občine Brda www.obcina-brda.si predvidoma v februarju 2015.

Občina

­

Aktivnosti ZTKMŠ

Briška butiehca

Praznično obdarovanje

E-novice Doživi Brda Novembra smo briško spletno zgodbo še nadgradili in stopili korak naprej. V svet smo poslali prvo številko e-novic, ki tedensko romajo na več kot tisoč e-naslovov. Povabilom na številne kulturne, zabavne, športne in druge prireditve in dogodke dodajamo pomembna obvestila za akterje turizma v Občini Brda, seveda pa nismo pozabili na briške vinarje, gostince, pridelovalce in izdelovalce različnih briških izdelkov in dobrot ter umetnike. Prav zato vas vabimo k sodelovanju in sooblikovanju novih številk e-novic Doživi Brda z informacijami, novostmi, ponudbami, ki jih bomo lahko vključili v ta naš t. i. »newsletter«.

Vabilo velja seveda tudi za vse vas, ki bi radi prejemali naše tedenske e-novičke. Pišite nam na tic@brda.si.

Prijetno listanje.

Brezplačni tečaji in delavnice Oktobra je Ljudska univerza Nova Gorica v okviru točk vseživljenjskega učenja v Brdih organizirala kar tri brezplačne delavnice oziroma tečaje. Brike in Brici smo nova znanja pridobivali na začetnem tečaju nemščine, na osnovnem tečaju računalništva ter na delavnici Divja hrana – nov način življenja. Tečaji so bili sofinancirani s strani občin soustanoviteljic, med katerimi je tudi briška občina. Čas za nova znanja in prijetna druženja.

Mateja Drnovšček

V Briški butiehci, trgovinici s ponudbo daril in spominkov briških ustvarjalcev, nadaljujemo z obdarovanjem. Po uspešno izvedeni akciji Miklavževega vikenda prinašata nove popuste Božiček in dedek Mraz. Pridite naokrog, noro bo.

• t orek (23. 12.) in sreda (24. 12.) – 15 % popust na med, likerje, marmelade, oljčno olje, vina in aperitive • četrtek (25. 12.) – zaprto • petek (26. 12.), sobota (27. 12.) in nedelja (28. 12.) – 15 % popust na ves nakit in tekstil • ponedeljek (29. 12.), torek (30. 12.) in sreda (31. 12.) – 15 % popust na vse košare, slike in izdelke iz kamna, gline, keramike December je v Briški butiehci mesec knjig briške avtorice Patricije Peršolja. Njene knjige Najina poroka, Marta, Moja nona, Tata zmaj, Gospodinjski blues imajo v decembru promocijsko ceno 10 €. Tudi njeno najnovejšo pesniško zbirko Šinjorina dobite tu.

V decembru je trgovina odprta vse dni od ponedeljka do petka (od 9. do 16. ure) ter ob sobotah in nedeljah (od 10. do 14. ure). Zaprta pa je v četrtek, 25. 12. Za več informacij nas pokličite na 05/395 95 95.

Vabljeni Zima 2014 / Briški časnik / 13

Občina

V objemu strastnega in gorečega tanga Čas hitro beži in kar ni za verjeti, da je pred nami že četrta Briška poroka. Postala je zvesta spremljevalka Praznika češenj, obogati ga z ljubeznijo, romantiko in ne nazadnje z zabavo. Kar nekaj mesecev pred velikim finalom nas bodo navduševali pripravljalni dogodki na najlepši dan, o katerem vse od otroštva sanja vsako dekle.

Za ta veliki dogodek se bomo zbrali v soboto, 6. junija 2015, na grajskem dvorišču renesančnega gradu na Dobrovem, kjer si bo v objemu strastnega in gorečega tanga zaljubljeni par izmenjal zvesti »da«.

Tango, ples, ki ni samo ples, je življenje, je ljubezen, je način življenja in je to, kar govori srce. Rdečim češnjam se bo tokrat pridružila rdeča vrtnica. Kdo bo ta pravi moški, ki jo bo podaril izbranemu dekletu? Spremljajte nas in spodbujajte, skupaj se bomo veselili in kaj hitro ugotovili, kateri bo zaljubljeni par, ki nas bo z močjo plesnega izražanja popeljal v svet, kjer se bosta dva svetova združila v eno.

Briško poroko uspešno izvajamo v sodelovanju z lokalnimi partnerji, društvi, gostinci in vinarji. S pomočjo zvestih sponzorjev in podporo Občine Brda dosegamo izredne rezultate. Število porok se iz leta v leto povečuje in Brda postajajo ena najzanimivejših in najlepših poročnih destinacij v Sloveniji.

Prepričani smo, da bo tudi tokrat zanimanje za Briško poroko veliko in izjemno. Prepletanje tradicije in izrazitega plesnega izražanja v objemu tanga nas bo združevalo in skupaj bomo soustvarjali edinstveno potovanje.

Vse pare, ki si želijo, da bi bil najlepši dan v življenju drugačen, poseben, igriv in romantičen, vabimo, da prijavo za izbor para četrte Briške poroke oddajo čim prej. Obiščite našo spletno stran www.brda.si in se v zavihku Briška poroka seznanite s pogoji sodelovanja.

Izpolnjene prijavnice sprejemamo do 16. marca 2015 na naslovu: Občina Brda, p. p. 18, 5212 Dobrovo, s pripisom »Briška poroka«.

Na Zavodu za turizem, kulturo, mladino in šport Brda se že radostimo svežega izbora kandidatov za zmagovalni par četrte Briške poroke. V sodelovanju s partnerji in mediji bosta 49. Praznik češenj in 4. Briška poroka deležna velike pozornosti domače in tuje javnosti.

Ariana B. Suhadolnik Zima 2014 / Briški časnik / 14

Silvija in Tadej

Tamara in Andrej

Jožica in Rok

Občina

Koledar dogodkov

Informacije zbrala: Mateja Mavrič

Informacije za vse prireditve: TIC Brda, Grajska cesta 10, Dobrovo tel.: (05) 395 95 94 • tic@brda.si • www.brda.si

30. 11. 2014–2. 2. 2015 Slikarska hiša, Šmartno

Ogled razstave jaslic in okrasnih sveč Urnik: vsak dan od 13. do 18. ure

December in januar Hiša kulture, Šmartno

Mala polžkova galerija Informacije: Tatjana Š. Bašin, tel. št.: 041 431 149

December in januar Hiša kulture, Šmartno

Razstava venčkov in izdelkov iz kreppapirja Informacije: Tatjana Š. Bašin, tel. št.: 041 431 149

Petek, 26. 12.

Dvorana na Humu

Božično-novoletni koncert – Rudi Bučar Vstopnina: 5 evrov Informacije: KD Fluvium, Ana Krečič, tel. št.: 040 431 151

Petek, 26. 12., ob 18. uri Viteška dvorana, Grad Dobrovo

Božično-novoletni koncert Kvinteta Kvartin Tudi letos bodo z nami sodelovali zanimivi gostje, poleg pevke Martine Kocina in kitarista Franka Reje še kdo.

Informacije: Zarjan Kocina, tel. št.: 031 465 181

Nedelja, 28. 12., ob 17. uri Cerkev sv. Martina, Šmartno

Božično-novoletni koncert Quercus Quinteta z gosti, Vokalna skupina Vinika, Nataša Jakopič, Gabrijela Mugerli, Manca in Urška Kumar Informacije: Quercus Quintet, Bojan Vuga, tel. št.: 041 202 207

Nedelja, 11. 1. 2015

11. pohod Vrhovlje–Plave–Korada Informacije: Planinsko društvo Brda, tel. št.: 031 393 776, www.pdbrda.si

Sobota, 24. 1. 2015, ob 18. uri Viteška dvorana, Grad Dobrovo

Nastop učencev Godbeniške šole Pihalnega orkestra Brda in Mladinskega pihalnega orkestra Brda Informacije: PO Brda, tel. št.: 041 840 993 www.po-brda.si,

Nedelja, 25. 1. 2015

9. zimski pohod po Brdih Informacije: Planinsko društvo Brda, tel. št.: 031 393 776, www.pdbrda.si

Petek, 13. 2. 2015 Hiša kulture, Šmartno

Hiša kulture, v sodelovanju z veleposlaništvom Indije v Ljubljani, vabi k prijavi na delavnico: Naučimo se devanagari pisave Informacije: Tatjana Š. Bašin, tel. št.: 041 431 149

Nedelja, 8. 3. 2015 Krmin

Kultura brez meja Informacije: ZTKMŠ Brda, tel. št.: 05 335 10 46

26. 3.–1. 4. 2015 Viteška dvorana, Grad Dobrovo

Svirel festival (godala & brenkala) Informacije: ZTKMŠ Brda, tel. št.: 05 335 10 46

Spremljajte tudi informacije na plakatih ter na www.brda.si.

Zima 2014 / Briški časnik / 15

Občina

Podpis pogodbe

Energetska sanacija občinske stavbe brez lastnih sredstev

Prihranek bo znašal 50 tisoč evrov

Občina Brda je z družbo Petrol in energetsko agencijo GOLEA Nova Gorica konec septembra podpisala še tretjo pogodbo v vrednosti 270 tisoč evrov za sanacijo občinske stavbe. Pred tem so uspešno sanirali že osnovno šolo na Dobrovem in v Kojskem. Gre za pilotni projekt v slovenskem prostoru, s katerim bodo občinsko stavbo sanirali brez lastnega denarja.

Briška občina ima sedež v energetsko potratni zgradbi, ki je bila zgrajena v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Ker za celovito energetsko sanacijo občinske stavbe ni mogoče pridobiti kakršnih koli nepovratnih sredstev in ker občina nima lastnih virov za celovito energetsko sanacijo stavbe, so se odločili, da izvedejo sanacijo po principu »pogodbenega zagotavljanja prihrankov«, ki v Sloveniji še ni poznan model.

Vse tri javne objekte (šoli na Dobrovem in v Kojskem ter občinsko stavbo) bo po javno-zasebnem partnerstvu odslej upravljala družba Petrol. Omenjene tri javne stavbe v Brdih so in bodo energetsko sanirali iz različnih virov: prek kohezije, švicarskega sklada, občino pa prek javno zasebnega-par-

tnerstva. Vse tri objekte so združili v upravljavski paket prek Petrola. Tako so združili prihranke in na tak način prišli do rešitve, kako čim ceneje sanirati občinsko stavbo. Vsem trem javnim objektom bo družba Petrol tudi dobavljala toploto.

Rezultat javno-zasebnega partnerstva in energetske sanacije bo prihranek v višini 50 tisoč evrov, s katerim bodo med drugim poplačali investicijo energetske sanacije občinske stavbe na Dobrovem.

Predvidena dela sanacije na občinski stavbi zajemajo fasado, izolacijo mansarde objekta, zamenjavo stavbnega pohištva, strojne in elektro instalacije. Občina pa bo zagotovila še sredstva za sanacijo strehe, notranjega vhoda v občino in dotrajanih stranišč. Za ta in še kakšna manjša dodatna dela, ki pri sanaciji starejšega objekta niso predvidljiva, bo občinska uprava predlagala v proračun za leto 2015 sredstva v višini 51 tisoč evrov.

Partner Petrol, d. d. bo za sanacijo namenil 270 tisoč evrov. Skupaj z načrtovanimi občinskimi sredstvi v višini 60 tisoč evrov bo skupna naložba znašala 330 tisoč evrov. Začetek del bo predvidoma še letos, dela pa naj bi bila zaključena v roku treh mesecev.

Z obnovo občinske stavbe, osnovne šole na Dobrovem in v Kojskem se bo strošek rabe energije na vseh treh objektih znižal z 90.162 evrov na 40.520,63 evra, kar predstavlja skoraj 50 tisoč evrov prihranka, s čimer bodo med drugim poplačali naložbo v celovito energetsko sanacijo občinske upravne stavbe na Dobrovem.

Lucija Prinčič Terpin

Vaška skupnost Hum

Jesenski pohod

Lepo preživeta sobota

Že tretji pohod se je vil po pohodni poti Karnjevka, ki smo ga z 48 pohodniki začeli pri dvorani na Humu, Zima 2014 / Briški časnik / 16

šli preko Kuclja do Mlake, korajžno prehodili greben Sabotina vse do lovske koče Sabotin, kjer nam je lovec Milan skuhal čaj in kavo. Pot nas je nato vodila naprej čez Brestje, Sveti križ v Kojskem in nazaj do dvorane, kjer sta nam Nataša in Pero skuhala odlično »pašto«, ki nam je po 11,5 km dolgi poti in po štirih urah hoje šla zelo v slast.

Na sliki smo vaščani VS Hum ter tudi nekaj pohodnikov iz drugih vasi, ki so se nam pridružili. Vsi smo bili zadovoljni z lepo preživeto soboto in komaj čakamo na nov pohod.

VS Hum

Miklavz ˇevanje Dogodki

Biljana

Biljana

Cerovo

Cerovo

Medana

Podsabotin

Šlovrenc

Podsabotin

Zima 2014 / Briški časnik / 19

Dogodki

Lovska družina Sabotin

60 let Lovske družine Sabotin

Na leto opravijo 1250 delovnih ur

V soboto, 4. oktobra, je Lovska družina (LD) Sabotin v dvorani na Humu svečano obeležila 60-letnico svojega uspešnega obstoja in delovanja. Slavnostni del programa, ki ga je povezovala Andreja Benedetič, se je ob zvokih Pihalnega orkestra Brda začel z veličastnim prihodom trinajstih lovskih praporov, ki so prinesli pozdrave prijateljskih lovskih družin.

Uvodni pozdrav povabljenim gostom in domačim članom je pripadal starešini LD Gregorju Simčiču, ki je v slavnostnem govoru temeljito in na široko orisal zgodovinsko pot, ki jo je od ukinitve cone A daljnega leta 1947 prestalo in preživelo lovstvo v Brdih. O LD Sabotin je povedal: »Ustanovni občni zbor LD Sabotin se je vršil v Kojskem, takratni ustanovitelji in podpisniki za našo družino v prošnji za delovanje LD, napisani 11. oktobra 1954, pa Zima 2014 / Briški časnik / 20

so bili: Ivan Marušič, Jožef Marinič, Alojz Župančič, Renco Petarin, Ivan Gravnar, Milan Maraž, Franc Bevčič in Jožef Florjančič. LD Sabotin je ob ustanovitvi štela 41 članov, na osnovi 13. in 17. člena takratnega Zakona o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih pa je Tajništvo za notranje zadeve Okrajnega ljudskega odbora Gorica izdalo odločbo z dne 1. december 1954, s katero je naši LD dovolilo registracijo in delovanje.

LD Sabotin je nato na podlagi vloge naše družine, ki sta jo podpisala prvi starešina družine Ivan Marušič in prvi tajnik Jožef Marinič, od Tajništva za gospodarstvo Okrajnega ljudskega odbora Gorica prejela še odločbo z dne 1. julij 1955, s katero je bilo naši družini v upravljanje oddano lovišče Sabotin v izmeri 3259 ha. Od tistih časov naprej je bila izmera našega lovišča zaradi pribitkov in odbitkov še dvakrat popravljena.

Najprej na skupno površino 4131 ha in na lovno površino 3821 ha, nato pa po podatkih Visoko-kraškega lovsko upravljavskega območja na danes upoštevanih 4022 ha, od katerih je lovnih površin za 3832 ha.« V nadaljevanju svojega izčrpnega

govora je starešina še opisal dosedanje delovanje družine in vrste divjadi, s katerimi je LD gospodarila nekoč in danes, ter dodal, da trenutno 55-članski kolektiv poleg drugih obveznosti na leto opravi okrog 1250 rednih in prostovoljnih delovnih ur na različnih področjih delovanja lovske družine.

Na slovesnosti so podelili več priznanj in odlikovanj. Starešina LD Sabotin je dvema članoma družine podelil zasluženi družinski priznanji, podružnični osnovni šoli iz Kojskega pa poklonil obširen najnovejši lovski priročnik Divjad in lovstvo. Predsednik območne ZLD Gorica je članu LD podelil priznanje območne lovske zveze, predstavnik LZS pa je devetim članom LD podelil zlati znak za lovske zasluge LZS ter šest jubilejnih znakov za 40 let članstva in tri jubilejne znake za 50 let članstva v lovski organizaciji. LD Sabotin je ob tej priložnosti prejela zlato plaketo Kluba prijateljev lova iz Celovca za zasluge pri vzpostavljanju stikov v korist lovstva ter za razvijanje prijateljskih vezi med lovci doma in (Nadaljevanje na 21. str.)

Dogodki

Lovska družina Sabotin (Nadaljevanje z 20. str.)

v prostoru Alpe-Jadran. Plakete za medsebojno dolgoletno tvorno in prijateljsko sodelovanje na lovskem, strelskem in kinološkem področju pa so lovski družini podelile še LKD Gorica, Nova Gorica ter LD Brežice in LD Babno Polje.

Uradni program sta popestrila Slovenski lovski pevski zbor Doberdob in učenci podružnične osnovne šole iz Kojskega. Izvedli so dva zabavna skeča na lovsko tematiko in zapeli. V programskem delu slavnostne prireditve so svoje čestitke slavljenki izrazili mnogi povabljenci. Med njimi so bili podžupan Občine Brda Goran Simčič, predsednik območne ZLD Gorica Igor Zadravec, predstavnik LZS Kazimir Saksida, član UO LKD Gorica, Nova Gorica Dejan Nemec, predsednik DSL FJK Doberdob Paolo Hlede, predsednik KPL Celovec Mirko Kumer, starešine lovskih družin Brežice Branko Tucovič, Števerjan Smiljan Maraž, Mirna Peč Karel Zagorec, Anhovo Ivan Cej ter predstavniki lovskih družin Babno Polje, Stari trg pri Ložu, Štanjel, Gorica, gospodar sosednje briške lovske družine Dobrovo Uroš Marinič ter predstavnik Prostovoljnega gasilskega društva Dobrovo Sebastjan Saksida.

V zaključnem govoru slavnostnega dela jubilejne prireditve se je starešina LD Sabotin za vzorno sodelovanje in strpnost v medsebojnih odnosih zahvalil kmetom ter drugim briškim društvom, lokalnim skupnostim in organizacijam ter vsem nastopajočim in prisotnim. Prijetno druženje so nadaljevali ob zvokih zabavnega plesnega ansambla Staro vino iz Spodnje Idrije. Člani LD Sabotin se ob tej priložnosti zahvaljujejo Vinski kleti Goriška brda, Občini Brda – Vaški skupnosti Hum, lokalu Dablo bar, Alenka Stibilj, s. p. ter lovcu LD Števerjan Alojzu Juretiču, ki je za nežnejši spol in nastopajoče učence daroval čudovito torto z emblemom sabotinskega zajčka.

Društvo oljkarjev Brda DOB

Ekskurzija Društva oljkarjev Brda

Obisk Vodnjana, središča istrskega oljkarstva

Člani Društva oljkarjev Brda DOB so se sredi oktobra odpravili na ekskurzijo v hrvaško Istro. V Vodnjanu, ki slovi kot center istrskega oljkarstva, so si gledali oljčnik s štirinajst tisoč mladimi drevesi in dve oljarni.

Strokovnjak za zaščito oljk in vodja oljarne s kapaciteto dve in pol tone na uro Edi Družetič je pripravil predavanje o novem oljčnem škodljivcu – hroščku z imenom oljkov rilčkar.

Sledil je ogled trideset let starega

oljčnika v Barbarigi, kjer se nahaja sedem tisoč dobro negovanih in močno obloženih dreves. Po strokovnem delu so si v Vodnjanu ogledali največjo istrsko cerkev, cerkev sv. Blaža, s tamkajšnjo svetovno znamenitostjo – mumijami svetnikov.

Naslednja in zadnja postaja je bilo mestece Pazin. Po ogledu turističnih znamenitosti so se polni novih vtisov odpravili proti domu.

Tatjana Šundovski Bašin

Vojko Rutar Foto Boštjan Debenjak Zima 2014 / Briški časnik / 21

Dogodki

Več zdravja v občini Brda

Projekt Živimo zdravo 2014

Šest tematskih delavnic o zdravju Oktobra in novembra je v podružnični šoli Kojsko potekal projekt Živimo zdravo. Finančno ga podpira Občina Brda v okviru projekta Več zdravja v občini Brda 2014, ki ga je izvajal Nacionalni inštitut za javno zdravje Območne enote Nova Gorica.

Brezplačne delavnice na temo zdravega življenja so bile enkrat tedensko v podružnični šoli Kojsko. Imeli smo šest tematskih delavnic o zdravju, s katerimi smo prebivalce in obiskovalce vaških skupnosti Kojsko in Hum spodbudili, da se vključijo v projekt Živimo zdravo in si tako pridobijo znanja ter veščine, potrebne za zdravo, boljše, srečno, uspešno in dolgo življenje.

Na brezplačnih delavnicah oz. predavanjih je bil poudarek na boleznih sodobnega časa ter na dejavnikih tveganja zanje z meritvami dejavnikov tveganja (krvni tlak, krvni sladkor, holesterol, telesna teža). Predavanja o zdravi prehrani so vključevala demonstracijo zdravih obrokov, spodbujala k telesni aktivnosti s testom hoje na 2 km ter k uživanju sadja in zelenjave.

Namen tega projekta je izboljšanje življenjskega sloga prebivalcev s posledično zmanjšano umrljivostjo, obolevnostjo in invalidnostjo zaradi kroničnih nenalezljivih bolezni. Na delavnicah so predavali izkušeni strokovnjaki s področja zdravstva, kulinarike, športa, kmetijstva …

Cilji tega projekta so spodbujanje zdravega prehranjevanja in redna telesna dejavnost, doseganje in vzdrževanje zdrave telesne teže, spodbujanje nekajenja in zmanjševanje uživanja alkohola, zgodnje odkrivanje rakovih bolezni ter samooskrba z lokalno pridelavo zelenjave in sadja.

Domačini so bili zadovoljni z delavnicami. Glede obiska pa bi v prihodnje pozvala domačine in vaške skupnosti, da se bolj vključijo v takšne projekte, ki nudijo zanimive informacije glede zdravja, saj je eden izmed najpomembnejših faktorjev življenja.

Lokalna koordinatorka projekta Živimo zdravo v vaški skupnosti Kojsko in Hum je bila Tamara Maver, regionalna koordinatorka programa Živimo zdravo NIJZ OE Nova Gorica pa Kristina Borovč Jelušič.

Vsebina delavnic: Več možnosti je, izberi najboljšo Poudarek prvega srečanja je bil na kroničnih nenalezljivih boleznih, zlasti srčno-žilnih boleznih. Delavnico je izvajala Damijana Šinigoj (dr. med., spl. med.). Ob koncu delavnice smo izvedli meritve krvnega tlaka in srčnega utripa. Na srečanju pa smo si postregli z domačim čajem in jabolki.

Zima 2014 / Briški časnik / 22

Čas je, da pomislite nase Na drugem srečanju smo imeli delavnico zgodnjega odkrivanje raka (DORA, ZORA, SVIT) in samopregledovanje dojk na učnem modelu. Izvajalki Jana Skrt in Irena Jerič sta poskrbeli, da so se udeleženci podučili o samopregledovanju dojk na učnem modelu dojke.

Doc. dr. Marko Vudrag (dr. med., specialist higiene) pa je predaval o programu preprečevanja raka, RDČD, HPT, DORA ter azbest in RAK pljuč v Brdih in na Goriškem.

(Nadaljevanje na 23. str.)

Dogodki

Več zdravja v občini Brda (Nadaljevanje z 22. str.)

Obiski tujih novinarjev v Brdih

Iz Indije, Norveške in Francije

Briške lepote vstopile tudi med mlade V minulih mesecih so nas obiskali novinarji iz tujine, ki so vtise o briški gostoljubnosti in opojnih okusih ponesli v Indijo, Norveško in Francijo.

Zdravo se prehranjujem.

Kaj pa ti?

Na tretjem srečanju nam je predavala študentka podiplomskega študija dietetike Petra Kravos, ki nam je predstavila osnove zdrave prehrane, prehranjevanja s pomočjo prehranske piramide in zdravega krožnika.

Opozorila nas je, na kaj moramo biti pozorni pri nabavi živil ter nam povedala vse o kruhu. Že na začetku delavnice pa smo izvajali individualne meritve krvnega tlaka in strukture telesne sestave, za kar so poskrbele izvajalke Andreja Mezmec in Jana Skrt. Za pripravo zdrave prehrane pa je poskrbela etnologinja Katja Kogej, s katero je prisotne ozaveščala, kako in na kakšen način lahko pripravijo zdrav obrok.

Moč prijateljstva in druženja Na četrtem srečanju nam je Ingrid Tadič Markočič (univ. dipl. soc.) predstavila moč prijateljstva in druženja z dejavniki, ki vplivajo na zdravje.

Z gibanjem do zdravja, test hoje na 2 km za oceno telesne zmogljivosti Na petem srečanju je predaval Aleks Simčič (prof. športne vzgoje).

Izvedli smo test hoje na 2 km (ekipa iz ZVC ZD NG in Silvo Kokot).

Zaključna prireditev Živimo zdravo – predstavitev naučenega Na zadnjem predavanju smo imeli kratek povzetek o projektu in predstavitev zdrave prehrane, za katero je poskrbela etnologinja Katja Kogej.

Tamara Maver

Indijska novinarja V času razstave Tagore in njegovi sodobniki sta nas obiskala indijska novinarja, specializirana za enogastronomijo, ki sta za National Geographic India pripravljala članek o Sloveniji. Rocky Singh in Mayur Sharma sta televizijska zvezdnika, nagrajena pisca, raziskovalca ter ljubitelja hrane in vina. Pri ognjišču smo jima pripravili degustacijo oljčnega olja, nad katerim sta bila navdušena. Po kratkem ogledu vasi sta se odpravila v vinsko klet Ščurek.

Norveška blogerka Septembra nas je obiskala mlada in prodorna norveška blogerka Renate Sandvik. Izlet sva pričeli na stolpu v Gonjačah, sledil je obisk oljčnika v Kojskem. Pripravili smo ji vodeno degustacijo oljčnega olja, drobnice, črnice, belice, za konec pa še mešanega olja (blend). Najbolj jo je navdušila črnica. Sledil je ogled Šmartnega, Hiše kulture, cerkve sv.

Martina. Iz Šmartnega sva se po pohodni poti odpravili na Dobrovo, na poti pa doživeli tisto pravo, pristno briško gostoljubje. Pri eni izmed zadnjih hiš v Imenju sem jo opozorila na lep latnik, pristopila sta lastnika, ki sta delala okrog hiše, beseda je dala besedo, povabila sta naju v staro hišo, nama jo razkazala in na koncu gostji v čast odprla penino. Prijazno smo pokramljali, Renate je bila prijetno presenečena, kako odprti in prijazni so briški

ljudje. Na TIC-u sva si izposodili električna skuterja, opravili krožno vožnjo, predstavili smo ji tudi električna kolesa. Nato je Renate obiskala Radovana Breliha v Gornjem Cerovem, ki jo je peljal na treking z osli. Izlet sva zaključili na Dobrovem. Brda so z njenimi objavami vstopila med mlajšo, aktivno in trendovsko norveško populacijo.

Izčrpen članek in prelepe fotografije njenega bivanja v Brdih si lahko ogledate na blogu http://www.renatesreiser.com.

Obisk francoske novinarke in fotografinje Konec septembra sta se v Sloveniji mudili francoska novinarka Sophie Massalovitch in fotografinja avstrijskega rodu Johanna Bastide Pesendorfer. Za revijo Avantage, ki je specializirana za »lifestyle«, življenjski slog, sta v okviru priprave obširnejšega članka obiskali tudi Brda. Predvsem sta ju zanimali aktivne počitnice in enogastronomija.

Po vodeni degustaciji oljčnega olja in ogledu oljčnika v Kojskem sem jima razkazala Šmartno. Sophie je svojim bralcem želela predstaviti nekaj tipičnih izdelkov, zato smo obiskale čebelarja Oskarja Kristančiča. V Vinoteki sta okušali briška vina, čisto na koncu, ko smo lovile še zadnje sončne žarke, sta obiskali Dvor v Kozani. Navdušeni nad videnim in doživetim sta obljubili, da se vrneta za praznik češenj.

Tatjana Šundovski Bašin Zima 2014 / Briški časnik / 23

Dogodki

Društvo briških arhitektov BrDa

Urbanistično-arhitekturna delavnica v Kozani

Most med stroko in Brici O društvu briških arhitektov BrDA, skupini mladih izobražencev s področja arhitekture, oblikovanja in urejanja prostora (pridružijo se ji lahko tudi drugi somišljeniki), smo v našem časniku že pisali spomladi, ko so na razstavi v Hiši kulture v Šmartnem predstavili projektna in raziskovalna dela nekaterih svojih članov. V svoj program so zapisali, da bodo v prostoru, ki jim je najbolj ljub, delovali na strokovnem in kulturnem področju ter ozaveščali prebivalce Brd o pomenu, lepotah in kakovostih briške arhitekture in krajine.

Letošnjo jesen so v ta namen organizirali prvo urbanistično-arhitekturno delavnico v Brdih. V Kozano so povabili študente 4. in 5. letnika Fakultete za arhitekturo iz Ljubljane, ki so pod mentorskim vodstvom profesorice Žive Deu in arhitekta Borisa Školarisa iz Kozane na štiridnevni delavnici iskali odgovore na vprašanja o splošni urbanistični ureditvi Kozane, ureditvi osrednjega trga, ki v sedanjem stanju ne odslikava stičišča in žarišča kraja, ter obnovi nekdanjih zaporov in izbranega objekta v vasi.

Naredili so tudi presojo arhitekturne podobe kraja, popisali elemente, značilne za briško arhitekturo, in zabeležili neprimerne arhitekturne rešitve v vasi. Delo bodo nadaljevali na fakulteti in rezultate delavnice predstavili v vili Vipolže naslednjo pomlad.

Zima 2014 / Briški časnik / 24

Nad Brdi, njihovo arhitekturo in ljudmi so bili udeleženci delavnice navdušeni, Kozana jih je očarala s svojo razpotegnjenostjo, ki omogoča vsaki hiši razgled, svetlobo in dovolj sonca. Tudi oba mentorja sta

bila zadovoljna s takšnim poukom na terenu, kjer se študenti lahko neposredno srečajo s prostorom in ljudmi ter kasneje svoje ideje na javni obravnavi posredujejo domačinom in »na lastni koži« preverijo njihov odziv. Poudarila sta pomen dobre komunikacije med uporabniki in izvajalci, kakršne denimo ni bilo med popotresno obnovo. Ljudje niso vedeli, kaj je prav in kaj ne, saj jih ni o tem nihče poučil, pravi arhitekt Školaris, ki je s Fakulteto za arhitekturo na podobnih delavnicah že sodeloval. Člani društva BrDA so za delavnico pridobili sredstva na razpisu, pripravili vse logistične rešitve zanjo, poiskali stare fotografije Kozane, povabili k sodelovanju Kozance ter uredili vse potrebno za prijetno bivanje udeležencev. »Bistvena naloga društva je, da premosti to neskončno vrzel, ki loči prebivalce Brd in uporabnike prostora od snovalcev prostora, arhitektov,« pove njegova predsednica Kristi Marinič. »Društvo se odreka kakršni koli materialni koristi, gre le za most, ki ga hočemo zgraditi med stroko in Brici. Delavnica je ena prvih v nizu, ki jih nameravamo izpeljati v Brdih.

Brda imajo ogromno danosti, treba jih je le obrusiti, da bodo sijale kot diamant.« Iva Sivec

Javni razpisi 2015 Občina Brda obvešča vse občane, da bodo Javni razpisi za leto 2015 objavljeni na spletni strani Občine Brda www.obcina-brda.si predvidoma v februarju 2015.

Dogodki

Gonjače

Osrednja občinska komemoracija ob dnevu spomina na mrtve

»Na oltar domovine so položili svoja življenja« Tradicionalna slovesnost ob dnevu spomina na mrtve je bila v petek, 31. oktobra, pri spomeniku žrtvam NOB v Gonjačah, v Medani pa 1. novembra pri spomeniku žrtvam NOB. Letošnji govornik v Gonjačah je bil Angel Vidmar, predsednik Društva veteranov Sever severne Primorske. »Spomeniki, pomniki, grobnice, kamnite plošče v kamen in iz kamna izklesane, ki so pri tleh ali se vzpenjajo visoko v nebo, so neme priče dogodkov in dogajanja v teh naših krajih v različnih obdobjih naše zgodovine. Kmalu nam bodo ostale samo še te priče, kajti živih prič dogodkov, tudi tistih v drugi svetovni vojni, kmalu ne bo več.

Dogodki in priče bodo kmalu poniknile v čas. Pa bomo to dovolili in dopustili? Ne, prav gotovo ne! Čeravno so tudi takšna razmišljanja, takšni pogledi,« je dejal v svojem govoru.

France Bevk: »Sinovom Brd in Benečije, čuvarjem zvestim naše domačije...« Izrazil je zaskrbljenost nad sedanjim stanjem v svetu in v Sloveniji, nad tem, da mladih ne zanima, čemu so posvečeni številni naši pomniki. »Saj ljudje ne živimo samo za sedanjost in prihodnost, imamo tudi svojo zgodovino in prav zaradi tega smo danes to, kar smo … Prav gotovo bi bilo drugače, če se ne bi zgodili dogodki v času druge svetovne vojne in pred njo. In prav ti dogodki, ki so za Slovence pomenili 'stati in obstati', če malo parafraziram Primoža Trubarja,

ne smejo biti nikoli pozabljeni.

Pomenili so preživetje in obstoj, ali izbris in uničenje slovenskega naroda … Tudi tem, več kot 300 žrtvam, pred pomnikom katerih stojimo danes, gre zahvala in hvaležen spomin, da se ni uresničil ukaz »Naredite mi to deželo spet nemško« ali da ni obveljala parola in zahteva »Qui si parla soltanto italiano«. Tudi zato, ali prav zaradi tega, imejmo vedno v mislih verze izpod peresa pisatelja Franceta Bevka, izpisane na tem pomniku: »Sinovom Brd in Benečije, čuvarjem zvestim naše govorice ...«.

Nikoli nismo bili narod hlapcev, posebno na Primorskem. Tisti, ki so to počeli, ne glede na to, kako hočejo danes to svoje početje opravičiti, so storili najnizkotnejše dejanje.

Nobeno postavljanje spomenikov, pripenjanje medalj narodnih izdajalcev ali skrivanje za ideologijo ne bo moglo nikoli oprati te sramotne prisege okupatorju. Padli pesnik in partizan Karel Destovnik Kajuh je v znameniti pesmi zapisal »Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo, da bo v uporu vse pobralo …«. Slovenke in Slovenci, pa tudi pripadniki drugih narodov, niso šli v boj ponižno, šli so odločno in pokončno, na oltar domovine so položili svoja življenja. O tem

pričajo te neme priče, ti nagrobniki in pomniki, povsod po naši domovini pa tudi v našem zamejstvu. Z njihovimi žrtvami, njihovim trpljenjem in žrtvovanjem smo se dvignili iz tlačenega in teptanega naroda v ponosni narod zmagovalcev …«

V programu so sodelovali Pihalni orkester Brda pod taktirko Boštjana Vendramina, MoPZ Srečko Kumar Kojsko pod umetniškim vodenjem Aleksandra Sluge in otroci POŠ Kojsko pod mentorstvom Klare Simčič.

Ob spremljavi pihalnega orkestra, častnem pozdravu praporščakov in pripadnikov Slovenske vojske so delegacije k spomeniku položile vence Občine Brda, Območnega združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica in občine Števerjan.

Milena Beguš Zima 2014 / Briški časnik / 25

Dogodki

Društvo upokojencev Dobrovo

Različne dejavnosti

Najraje se odpravijo na izlete po Sloveniji Ob zaključku leta navadno naredimo pregled nad delom, ki smo ga opravili v minulih mesecih. Na sestanku upravnih organov smo ugotovili, da vsega, kar smo si zastavili, še nismo postorili. Tudi v decembru nas čaka nekaj dejavnosti.

Tako smo priredili koncert ženskega pevskega zbora Večernica, ki deluje pod okriljem Društva upokojencev Ajdovščina, in moškega pevskega zbora Srečko Kumar iz Kojskega. Za člane UO, NO in obveščevalce društva smo priredili izlet v Ljubljano, kjer smo si ogledali prostore Državnega zbora RS, obiskali smo Begunje in se za zaključek sprehodili bo božični Ljubljani. Opravili smo vsakoletno obdaritev starejših občanov in upokojencev, ki bivajo v domovih za starejše občane. Dejavnosti smo zaključili z božično-novoletnim srečanjem članov društva v Gradu Dobrovo. Še vedno smo najaktivnejši pri organizaciji izletov, saj menimo, da se naši člani konec tedna radi odpeljejo na oglede krajev, ki jih sami morda ne bi obiskali, in se družijo z vrstniki.

V društvu si želimo in prizadevamo, da bi dejavnosti obogatili, a na žalost nimamo prostora za širitev dejavnosti. Pohvaliti moramo člane balinarskega kluba, ki so v letošnji sezoni dosegli lepe uspehe. Gostovali so na turnirjih po Primorski, kjer so dosegli pet prvih mest in si tako prislužili pokale, eno tretje in eno četrto mesto. Med letom pridno trenirajo in se obenem rekreirajo.

V imenu vseh članov društva se zahvaljujemo Občini Brda za razumevanje, vsem, ki za to društvo delajo, posebna zahvala pa gre predsedniku društva Borisu Rožiču, ki si vse leto prizadeva, da je društvo uspešno.

UO DU Dobrovo

Društvo upokojencev Kojsko

Ob mednarodnem dnevu starejših

V domu upokojencev Podsabotin

Od leta 1990, ko je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila 1. oktober za mednarodni dan starejših, je na ta dan po vsem svetu, pa tudi v Sloveniji, osrednja pozornost namenjena starejšim (z izrazom »starejši« poimenujemo osebe, ki so že dopolnile 65).

1. oktobra so tako predstavnice in predstavniki DU Dobrovo, DU Kojsko in DU Medana odšli v dom upokojencev v Podsabotinu in obiskali tam živeče Brike in Brice.

Vsem stanovalcem pa so namenili nekaj dobrot.

Besedilo in foto Milena Beguš

Zima 2014 / Briški časnik / 26

Dogodki

Društvo upokojencev Kojsko

Izlet z zaključkom na turistični kmetiji

Martinovanje v Prlekiji V soboto, 15. novembra, smo doživeli lep izlet, ki smo ga posvetili martinovanju v Prlekiji. Prvi postanek je bil v Središču ob Dravi, kjer smo obiskali oljarno ter degustirali bučno olje in dobrote iz njega. V hrvaškem Varaždinu smo se z lokalnim vodnikom sprehodili po znamenitem pokopališču ter po starem delu mesta, »v katerem spijo angeli«.

Naslednji postanek je bil v zidanici Malek, kjer smo si ogledali 300 let staro podzemno klet in pokusili njihova vina. Dan smo zaključili na turistični kmetiji Pri kapeli v Drbetincih. Z obilno večerjo, glasbo in plesom ter zabavnim krstom mošta smo preživeli lep večer, ki se je zavlekel dolgo v noč.

Milena Beguš

Društvo upokojencev Kojsko

Izlet v Črno goro

Tako nasmejani smo člani Društva upokojencev Kojsko zaključili čudovit 4-dnevni izlet v Črni gori. Obljubili smo si, da bomo tako lepe in kakovostno pripravljene izlete še organizirali in obiskovali.

Društvo upokojencev Kojsko

Starejši za starejše

Srečanje starejših za druženje in sprostitev V nedeljo, 23. novembra, je Društvo upokojencev Kojsko organiziralo srečanje starejših, ki sodi v letni program projekta Starejši za starejše. Zbrali smo se v dvorani na Humu, kjer smo za udeležence pripravili kulturni program in družabno srečanje s pogostitvijo.

Zbrane so pozdravili in nagovorili župan Franc Mužič, predsednik PZDU severne Primorske Alojz Vitežnik, predsednik DU Medana Vitko Srebrnič, predsednik DU Kojsko Karlo Turk in koordinatorica projekta Milena Beguš.

Udeležence je nasmejala amaterska igralska skupina

IDAS iz Neblega z igro Halo, pizza! in zabavala plesna skupina Pupa zaplaš. Sledila je pogostitev z golažem in polento ter pecivom, ki so ga spekle prostovoljke v projektu. Karlo Zuljan pa je druženje polepšal z igranjem na harmoniko.

Organizacijo srečanja so podprle in pri tem pomagale Občina Brda in VS Hum pri najemu dvorane ter Vinska klet Goriška brda z donacijo vina. Hvala!

Tekst in foto: Milena Beguš Zima 2014 / Briški časnik / 29

Dogodki

Martinovo v Šmartnem

Krst mladega vina

Odprli prvi oljčni bar v Brdih Letos smo praznovanje martinovega razširili in ponudili dva uvodna dogodka. V četrtek, 6. novembra, je premierno v Sloveniji nastopil Harry Manx, kanadski blues izvajalec, ki v svoji glasbi uspešno združuje vplive klasičnih indijskih »rag« s tradicionalnim bluesom. Harry je s svojo glasbo očaral in poskrbel za vrhunski glasbeni dogodek. V petek, 7. novembra, smo v sodelovanju z Visoko šolo za vinogradništvo in vinarstvo Univerze v Novi Gorici pripravili predavanje Lorene Butinar o diverziteti vinskih kvasovk na Krasu, v Vipavski dolini in Brdih. Nadaljevali pa smo z odprtjem razstave fotografij Plesna doživetja avtorja Dušana Miške. O fotografu in razstavi je spregovoril Rafael Podobnik.

Dušan je v ciklu fotografij dinamiko plesa in gibanja prenesel na fotografski papir, nastali so zanimivi posnetki v obliki prepleta bogatih barv in ujetih trenutkov.

Tokrat veliko novosti

Novost letošnjega praznika je bilo odprtje oljčnega bara, prvega v Brdih. V Hiši kulture je sedaj mogoče okušati izbrana briška olja, obiskovalcem lahko pripravimo tudi vodeno degustacijo različnih olj in predstavimo pozitivne lastnosti ekstra deviških oljčnih olj.

Poleg izbora briških olj je na pokušnjo tudi selekcija drugih olj, italijanskih, grških, hrvaških, sčasoma bomo ponudbo razširili. Zamisel je bila zelo dobro sprejeta, ljudi zanima predvsem to, kako prepoznati dobra olja.

Petkov večer se je zaključil s koncertom, tokrat so se na odru predstavili Mojo hišni band. Sobotno dogajanje se je pričelo z ustvarjanjem. Društvo briških likovnih ustvarjalcev Dablo je letošnji mednarodni poulični ekstempore zastavilo malce drugače.

Poleg slikanja na platno so si zadali izziv slikanja na etikete vinskih steklenic. Preko 20 ustvarjalcev je tako ustvarilo zanimive poslikave, ki so na ogled v Hiši kulture še ves december.

V duhu negovanja etnološkega izročila smo s sodelovanjem KTD Martinc iz Šmartnega izpeljali delavnico ustvarjanja martincev in tarcentov, značilnih za briške šege ob martinovem. Jabolka so se lepo posušila, napoveduje se dobra vinska letina.

Mojo Hišni band

Krst mladega vina

Martinovo je čas, ko se za kmeta leto konča, končana so vsa opravila, je čas zahvale za vse dobrote, ki mu jih je namenila narava. Blagoslov mladega vina, ki je že tradicionalno del odprtja praznika, je letos opravil gospod Alojzij Kržišnik. S pesmijo so odprtje popestrile članice ženskega pevskega zbora Briških žena pod vodstvom Barbare Šinigoj. Da pa Brici ne bi pozabili, kako je bilo nekoč, je poskrbela Darinka Sirk, ki je opisala, kako se je praznovalo v preteklosti.

Harry Manx v elementu

V znamenju glasbe

Popoldne so kleti in prostore Hiše kulture zasedli vinarji, Šmartno se je počasi začelo polniti, vrhunec je bil v poznih večernih urah. Veseli obrazi, sproščeno vzdušje, vremenu navkljub, v dvorani pa je skupina Prizma še enkrat dokazala, da se je njihovim ritmom težko upreti.

V nedeljo smo pripravili martinov pohod, Maria Grazia Peršolja je vodila delavnico za otroke, za glasbeno animacijo so poskrbeli Trio mi dva, T'minski madrigalisti in mlade harfistke Girotondo d'arpe s keltskimi harfami. Popoldne so v dvorani nastopili gledališčniki IDAS Neblo s predstavo Halo Pica, po gasah pa so ljudi zabavali rimski vojaki Kulturnoizobraževalnega društva TeZima 2014 / Briški časnik / 30

Mlade harfistke Girotondo d'Arpe

Dogodki

Martinovo v Šmartnem

Rimljani so zavzeli Šmartno Jani Šepetavec in Anti Pasto Brass Quartet

Otroška delavnica z Mario Grazio Peršolja Župan in pevski zbor Brike

Jadran Jakončič in briško oljčno olje odozij. Rimljani v polni opravi so zavzeli Šmartno in Brda, vino jim je šlo v slast, o Brikah pa so dejali, da so brhke in dobre kot briško vino. Večer se je zaključil z nastopom ženskega pevskega zbora Sanje in vokalno-instrumentalne skupine Sanje s kitaro.

Najbogatejše martinovo doslej

Tako v soboto kot v nedeljo so člani Društva oljkarjev Brda nudili brezplačne degustacije oljčnega olja, na ognjišču sta Jožica Pulec in Ema Peršolja kuhali polento po starem in poleg polente pripravili še izvrsten toč s pršutom.

Letošnje martinovo je bilo po vsebini in dogajanju zagotovo najbogatejše doslej. Kot je že navada, nam vreme ni bilo naklonjeno, a to mladih in mladih po srcu ni ustavilo.

Odlično vino briških vinarjev, pestra zabava, veliko različnih vsebin in različne lokacije po Šmartnem pripomorejo, da je martinovo v Šmartnem drugačna in lepa izkušnja.

Zahvala gre sponzorjem (Zelen in partnerji, Smodin, Elektro Primorska) ter medijskemu sponzorju Radiu 1 in vsem, ki ste pomagali pri izvedbi letošnjega praznika.

Tatjana Šundovski Bašin Zima 2014 / Briški časnik / 31

Dogodki

Vinska klet Goriška Brda

Martinovanje v Vinski kleti Goriška Brda

Družinsko vinogradništvo

Vinska klet Goriška Brda je tudi letos organizirala tradicionalni martinovanji. Za poslovne partnerje je potekala v četrtek, 6. novembra, dan kasneje pa za člane zadruge. Oba dogodka sta bila letos posvečena predstavitvi nove podobe kleti – Klet Brda, družinski vinogradi.

V eni največjih slovenskih kleti kot eno svojih ključnih razlikovalnih prednosti izpostavljajo prav zadružno strukturo, ki združuje 400 briških družin s skupaj več kot 1000 hektarji vinogradov. »Vinograd je za nas nekaj svetega,« pravijo. To je poslanstvo, globoko ukoreninjeno v večstoletni tradiciji, ki izhaja iz ljubezni do Brd. Njihova glavna vodila so zato brezkompromisna kakovost, družinska obdelava in herojsko vinogradništvo.

Vsi vinogradi so vključeni v integrirano pridelavo, saj je trajnostna naravnost edina prava pot. Le tako lahko skupaj skrbijo za ohranjanje kulturne krajine in trajnostni razvoj celotnega območja. Prizadevajo si, da tako našim ljudem kot tujcem ponudijo lokalen in kakovosten pridelek, ki ne govori zgolj zgodbe ene kleti, temveč zgodbo družinskega kmetovanja in Brd kot prečudovitega koščka pod soncem v eni najbolj zelenih vinskih dežel.

Osrednje dejanje martinovanja – zabijanje pip v sode z mladim vinom – so zato letos na martinovanju za poslovne partnerje opravili dolgoletni člani zadruge, ki jim lahko s ponosom rečemo junaki vinogradov, saj svoje vinograde obdelujejo v krogu prijateljev in družine na pogosto zelo zahtevnih legah.

Klet je bila kakor vsako leto izvirno okrašena, za kar so tudi letos poskrbeli prav briški vinogradniki, ki s prostovoljnim delom vsakokrat znova pričarajo čisto posebno vzdušje. Spretne žene članov so goste na dvorišču razvajale s pristnimi briškimi jedmi.

Za popestritev kulinaričnega dogajanja pa so gosti lahko uživali tudi v okusnih kostanjevih njokih s tartufi, ki jih je pripravljal Matevž Volk v sodelovanju s Polonco Bergantič iz televizijskega šova Gostilna išče šefa. Da pa nihče ni odšel lačen domov, so poskrbeli tudi lovci iz LD Sabotin z izvrstnim divjačinskim golažem.

Martinovanje 2014 tako predstavlja še korak naprej v utrjevanju dojemanja Brd kot dežele opojnih trenutkov in družinskega vinogradništva.

Neja Škrinjar Foto: Jure Batagelj Zima 2014 / Briški časnik / 32

Dogodki

Brda skozi čas

200 let od združitve Goriških brd

Slikovita zgodovina na briških tleh Po porazih Napoleona leta 1813 so avstrijski vojaki 6. oktobra 1813 spet zasedli Gorico.

S tem je bilo konec francoske vlade na Goriškem, čeprav so do junija 1814 začasno še obdržali francosko upravo.

14. junija 1814 je avstrijska vlada po mirovnem sporazumu s Francijo 30. maja 1814 v Parizu izdala organizacijski zakon, ki je določal novo upravo dežele Goriške. 8. novembra 1814 pa so združili Goriško s Trstom in Istro ter dali vsem trem deželam skupno ime Avstrijsko primorje.

V tem času je 9. oktobra 1814 avstrijski cesar določil novo mejo med Benečijo, ki je tedaj že pripadala Avstriji, in deželo Goriško. Razmejitev je na področju Brd po novem šla po reki Idriji (Judrio) vse do Borgnana med Krminom in Medejo. S to novo mejo so se Goriškim brdom priključile vasi Senik, Škrljevo, Mernik, Golo Brdo, Hruševje, Brdice pri Neblem in Šlovrenc. Že prej sta bili avstrijska last področji vasi Neblo in Dolenje, ki sta bili otočka (enklavi) na ozemlju Beneške republike.

S tem, ko je Avstrija po propadu Napoleona leta 1814 pridobila Benečijo in Lombardijo, Goriška brda za 52 let niso bila več obmejna pokrajina in vsi Slovenci so bili takrat, do združitve Italije leta 1866, državljani ene države – Avstrije. Evropski vladarji so Avstriji priznali nekdanje Ilirske province in severno Italijo, predvsem ker je sodelovala v koaliciji v vojnah proti Napoleonu in ker je pred tem izgubila ozemlje Nizozemske.

Stara avstrijsko-beneška meja je do propada Beneške republike leta 1797 šla v Brdih po zgornjem toku reke Idrije (Judrio). Med Miščkom in Bodigojem se je mejna črta odcepila od reke in potekala vzhodno od Senika in Vrhovlja pri Kožbani. Kožbana in Hlevnik pa sta bila v Avstriji. Meja je nato šla po Kožbanjščku in naredila lok pri Šlovrencu in Brdicah pri Neb-

lem, ki sta bila v Beneški republiki.

Potem je meja spet šla na Kožbanjšček in reko Reko.

Dunajski kongres, ki je potrdil ozemeljske spremembe v Evropi in s tem tudi v Benečiji, je zasedal med 18. septembrom 1814 ter 9. junijem 1815. Na njem so na Dunaju sodelovali evropski vladarji ali njihovi odposlanci. Po-

leg drugega je prepovedal tudi trgovino s sužnji.

Poleg vasi v Brdih so se tedaj priključile goriški deželi tudi vasi v tolminskem glavarstvu: Breginj, Logje, Robedišče in Livek, ki so bile do leta 1797 v okviru Beneške republike.

Peter Stres

Nov zid - ponos vaščanov

Z materijalom, ki ga je prispevala Občina Brda, so vaščani Vrhovlja pri Kožbani sami zgradili podporni zid.

Foto: Franko Trakonja Zima 2014 / Briški časnik / 35

Dogodki

Dom upokojencev Podsabotin

Obisk otrok iz vrtca Kanal

Ob harmoniki, torti in otrocih

Martinovanje v našem domu je že prava tradicija. Naša srca in telo je pogrelo mlado vino in igranje martinove tombole. Za nepozabno vzdušje je poskrbel harmonikar Danilo Podvršček.

Rojstne dni devetih stanovalcev, ki so rojeni v septembru in oktobru, smo praznovali 22. oktobra. Med slavljenci so bili tudi štirje Brici: Martin Pelicon, Ivan Vuga, Alda Zimic in Danica Marušič. Kot se za tako praznovanje spodobi,

smo ob veseli glasbi in slastni torti nazdravili z žlahtno kapljico na še veliko nasmejanih dni.

Konec novembra so nas obiskali otroci iz vrtca v Kanalu ter v našo hišo prinesli veselje, smeh in razigranost. V začetku decembra pa je prišel sv. Miklavž in skupaj z briško Karitas obdaril naše stanovalce, saj so bili vse leto pridni in nasmejani.

Romina Velušček

Brda skozi čas

Alojzij Matelič – dobrotnik v Šmartnem

Brez njega bi bila briška zgodovina še bolj kruta Izrael daje spoštljiv naziv dobrotnik tistim Evropejcem, ki so v drugi svetovni vojni poskrbeli, da je preživel kakšen od Judov, ki so jih uničevali nemški nacisti. Takšen naziv bi si zaslužil tudi župnik Alojzij Matelič. Rodil se je leta 1871 v Jevščku pri Livku. Leta 1897 je bil v Gorici posvečen v duhovnika, umrl pa je 31. januarja 1951 v Šmartnem.

Služboval je kot kaplan v Tolminu, kurat v vasi Soča, župnik v Breginju, Volčah, Kredu, Batah in Šmartnem.

Med 1. svetovno vojno je bil v begunstvu od maja 1915 do aprila 1918 v taborišču Bruck ob Litvi. Župnik v Šmartnem je postal leta 1935 in tu deloval do leta 1951. V Šmartnem se Zima 2014 / Briški časnik / 36

je kot zaveden in pogumen Slovenec upiral potujčevanju Brd pod fašizmom in si prizadeval za ohranitev slovenske kulture. Med vojno je reševal ljudi pred nemškim nasiljem, podobno kot briški rojak župnik Andrej Simčič v vasi Cesta pri Ajdovščini. Prebivalka Šmartnega Elvira Markočič je o tem zapisala: »Kakšno presenečenje in strah smo doživeli 19. novembra 1944, ko so Nemci že v jutranjih urah iz hiš izgnali vse ljudi iz Šmartnega. Zbrali so nas na dvorišču pred šolo. Prignali so tudi takratnega gospoda župnika Alojzija Mateliča in njegovo gospodinjo Cilko. Okrog 10. ure so Nemci začeli preštevati in razvrščati vaščane.

Nekatere so določili za talce, druge za pregon v taborišče. Župnik Matelič, ki je znal nemško, je stopil k oficirju in ga pogumno prosil, naj pustijo domov uboge in nedolžne ljudi. Šele zvečer so se Nemci odločili in poklicali župnika Mateliča, naj ljudem pove, da gredo lahko domov. V času, ko so ljudje ves dan v negotovosti stali pred šolo, so

nemški vojaki oropali vse hiše v vasi.« Ob smrti skromnega župnika Alojzija Mateliča januarja 1951 so nekatere žene iz šmartenske župnije zbirale prostovoljne prispevke za venec na pogrebu. Bile so ovadene, miličniki so jih zasliševali in obsojene so bile na sodišču. Župljani Šmartnega so ponovno izkazali hvaležnost pokojnemu župniku Mateliču leta 2002, ko so zbrali prostovoljne prispevke in lepo uredili nagrobni spomenik Alojziju Mateliču ob spomenikih drugih duhovnikov, ki so službovali v Šmartnem. Pobudnica obnove je bila Ljuba Leskovič.

Akademski kipar Silvester Fakuč je spomenike umestil v edinstven krog duhovne preteklosti župnije Šmartno.

Na nagrobnem spomeniku Alojziju Mateliču piše: Človek podaj roko človeku. Če ne bi imeli takšnih ljudi, kot je bil Alojzij Matelič, bi bila naša zgodovina v Brdih še bolj kruta.

Peter Stres

Dogodki

Pisma bralcev

Zahvala učiteljici Mariji Štekar

Maribor je bil usoden za marsikaj

Praznovanje 100-letnice Osnovne šole Kojsko je bil povod, da napišem nekaj dejstev, ki so odločilno vplivale na mojo rast.

Bilo je ob koncu nižje gimnazije leta 1956. To je bil čas odločitve, kje naj nadaljujem šolanje. Nisem imel pojma, kam naj se vpišem, v katero srednjo šolo. Vedel sem, da je v Mariboru več različnih srednjih šol. Tudi moj starejši brat Benjamin se je tam izučil za peka. Tedaj je pristopila k meni učiteljica Marija Štekar, poročena z enim od bratov Štekar iz Snežatnega. Bila je prvo leto na šoli v Kojskem. Poučevala je slovenščino. Rekla mi je, da pozna nekoga, ki je hodil na Srednjo kmetijsko šolo v Mariboru. Ta znanec je zelo pohvalil to šolo. Nič več nisem razmišljal, ne kod in ne kam, odločitev je padla. Šola je bila izjemno dobro opremljena, imela je učilnice, dvorano, telovadnico, kuhinjo ter internat. Vse je bilo pod isto streho. Sestavni del je bilo tudi veliko posestvo okrog šole. Do središča Maribora smo potrebovali 15 minut peš. Dijaki smo bili iz vseh krajev Slovenije.

Ne bi se spuščal v stroko šole, ampak v stvari, ki so sledile v moji duhovni rasti. Kot posledica bivanja v Mariboru se je dogajalo marsikaj, kar je vplivalo na moje življenje v nadaljevanju. Iz tistega časa se je v meni rodila velika ljubezen do opere.

Kasneje sem spoznal, da mi je varstvo rastlin neke vrste hobi, terensko delo pa mi je omogočilo spoznavanje Slovenije. Tudi rože so postale moj velik življenjski hobi.

Vina ostajajo ena izmed mojih štirih velikih ljubezni. Ni bil slučaj, da sem našel v Vipolžah zelo dobrega vinarja Edija Simčiča. Z ženo Marico sva ugotovila, da sva v malo daljšem sorodstvu. Pri Ediju sem se veliko naučil o enologiji vina. Poleg briških vin pa me zanimajo tudi štajerska.

Moja življenjska zgodba se je začela leta 1956 ob predlogu učiteljice Marije Štekar, naj odidem na šolanje v Maribor, s čimer je bila moja duša polna.

Marijo sem našel s pomočjo domačih v Snežatnem. Živi v Kopru z možem Edijem, še vedno je bistre glave in redno prebira Briški časnik, ki ga pohvali, tako kot jaz. Letos spomladi smo se srečali v Izoli v hotelu Delfin na kavi. Tam sem ji izrekel večno zahvalo, da me je poslala v Maribor, od koder izvirajo moje štiri velike ljubezni.

Rajko Vuga

Pismo iz Avstralije

Pohvale uredništvu

Pozdravljen, briški rod!

Rodila sem se 19. 4. 1930 v Brdih. Po svetu sem že 70 let, s trebuhom za kruhom. Kot uspešna slikarka zdaj živim v Brightu, v Avstraliji. A moja zvestoba svojemu rodu in trdna briška korenina me nista zapustili.

Leta 1976, v času katastrofalnega potresa, sem bila v domovini. Sama sem doživela vse grozote in jih prelila na platno.

Ciklus slik, 13 slik z naslovom Potres, sem za vedno podarila svojim Bricem.

Hvaležna sem, da mi pošiljate Briški časnik, ki me ohranja v

živem stiku z mojimi ljudmi. Celotnemu uredništvu gredo vse moje pohvale za tekoče novice iz Brd, za barvitost časnika in za posluh za življenje Bricev, tudi tistih, ki smo odšli po svetu.

V času mojega izseljenstva sem bila 17-krat doma. Na svoje oči sem lahko videla napredek Brd. Ta je viden še posebno v času županovanja Franca Mužiča.

Vsem želim se naprej uspešno delovanje, vesele božične praznike in srečno 2015.

Vaša zvesta Romana Favier Zorzut

Zima 2014 / Briški časnik / 37

Dogodki

Lions klub Dobrovo

Tradicionalno dobrodelno martinovanje Lions kluba Dobrovo

Guverner nagradil briške lionse Člani Lions kluba Dobrovo so 8. novembra organizirali tradicionalno dobrodelno martinovanje. Kot v preteklih letih so tudi letos celotno kulinarično ponudbo pripravili člani kluba s partnerji in prijatelji.

Martinovanja so se udeležili leoti skupaj z guvernerko Uršo, člani lions klubov Idrija, Kobarid, Vogrsko, Zemono ter lionsi iz LC Gradiška, Krmin, Tržič, Gorica, Lignano, San Stino di Livenzza in Bibione iz Distrikta 108 Ta2 Italija. Prisotne je pozdravil guverner Jurij Šarman ter predsednik regije Antonino Zanelli. Guverner Jurij Šarman je Nadji Pahor Bizjak in klubu podelil nagrado Club Excellence Award za lionistično leto 2012/13.

Ob domači hrani, mladem vinu in glasbi so udeleženci preživeli prijeten večer, hkrati pa pomagali pri zbiranju sredstev, ki jih bo klub namenil za štipendiranje mladih, za preventivne dejavnosti, za podpiranje ustvarjalnosti in nadarjenosti ter za mlade v socialni stiski.

Fotografije z dogodka si lahko ogledate v galeriji na klubski spletni strani: http://www.lions-dobrovo.si/index.php.

Hedvika Jelinčič

Vrtec Dobrovo

Tradicionalni slovenski zajtrk v vrtcu

Čebelarji se predstavijo V okviru projekta Tradicionalni slovenski zajtrk smo se v vrtcu pogovarjali o zdravem prehranjevanju. S pogovorom smo naše nadaljnje raziskovanje usmerili na med in vse, kar je z njim povezano.

Tako smo se pogovarjali o čebelah, raziskovali in spoznavali njihov pomen s pomočjo revij, enciklopedij, knjig … V vrtcu na Dobrovem nas je obiskal čebelar Branko Planinšek z mladimi člani čebelarskega krožka, ki deluje na osnovni šoli Dobrovo. V Kojskem pa je otroke obiskal čebelar Julijan Batištuta. Čebelarji so otrokom predstavili čebelarsko opremo, pripomočke, ki jih potrebujejo pri delu s čebelami, ter čebelarske izdelke.

Naše čebelarje smo v petek povabili na Tradicionalni slovenski zajtrk. V skupini Vitezov in princes so otroci z vzgojiteljicami pripravili krajši program, kasneje pa so se okrepčali z Zima 2014 / Briški časnik / 38

zajtrkom, ki so jim ga pripravili otroci skupine Mavrica.

Ob tej priložnosti se briškim čebelarjem iskreno zahvaljujemo za njihovo sodelovanje.

Strokovne delavke vrtca

Dogodki

Rotarijski klub Solkan

Tradicionalno rotarijsko martinovanje

Pester kulturni program z dobrodelno noto Rotarijski klub Solkan – Siliganum je v petek, 14. novembra, v Vinski kleti Goriška Brda na Dobrovem priredil že tradicionalno rotarijsko martinovanje. Dogodek lahko označimo kot »interklub« – rotarijsko srečanje goriških in italijanskih klubov.

V prijetnem vzdušju in simpatičnem druženju smo se prepustili vodenju po zgodovini Brd in po prostorih Vinske kleti Goriška Brda. V izjemno akustični kleti so nam zapeli pevci briškega Noneta, ki so pri nas imeli postanek med svojim tradicionalnim obhodom po Brdih. Še predno smo zavili v klet, so za kulturni program poskrbeli glasbeniki – Orffova skupina osnovne šole Dobrovo, ki nam je pod vodstvom glasbene pedagoginje Valentine Bevčar Stanič pričarala lepe in prijetne glasbene trenutke. S petjem ter ob spremljavi tolkal, godal in brenkal so svoje znanje in skupni nastop prikazali učenci od 2. do 9. razreda.

V dobrodelne namene smo izvedli srečelov in z zbranimi sredstvi razveselili ravnateljico osnovne šole Dobrovo Vesno Filej, ki bo poskrbela, da bo denar šel v prave roke. Zbrana sredstva smo namenili za pomoč učencem iz socialno ogroženih družin. Ob tradicionalnih kulinaričnih dobrotah, mladem vinu in dobri družbi smo se ponovno izkazali kot dobri gostitelji in organizatorji.

Večer smo zaključili zgodaj naslednjega dne.

OŠ Dobrovo

Simbioza giba v OŠ Dobrovo

Teden, ki je ustavil čas ...

Tudi v osnovni šoli Dobrovo smo se letos pridružili vseslovenskemu projektu Simbioza giba. Učenci 2. razreda smo povabili dedke in babice, da so se nam pridružili pri uri športa. Najprej smo skupaj zaplesali, nato tekli in se razgibali. Ko smo se dobro ogreli, smo se razdelili v skupine in se pomerili v štafetnih igrah. Vsi smo se zelo potrudili z izvajanjem vaj. Na koncu smo še zaplesali Račke. Da smo se nekoliko umirili, smo skupaj z dedki in babicami igrali gnilo jajce. Učenci smo se zadovoljni in razigrani vrnili v razrede, dedke in babice pa smo pogostili v šolski jedilnici.

V soboto, 18. oktobra, smo teden Simbioza giba zaključili s pohodom po Gradnikovi učni poti, kjer so se učencem in učenkam pridružili dedki in babice. Dvourni

pohod smo obogatili z znanjem o tipičnih briških drevesih, razgledna točka pa je ponujala čudovit pogled na Brda. Ogledali smo si tudi Gradnikovo rojstno hišo.

Na Dobrovo smo se vrnili vsi zadovoljni z upanjem na podobna srečanja.

Zima 2014 / Briški časnik / 39

Tema trimesečja: Odpuščanje

Čiščenje notranjih usedlin

Pogovor s terapevtom Miho Kramlijem

Odpustiti pomeni od sebe odstraniti bolečino Bolečinsko jedro pravi Eckhart Toole, eden najpopularnejših ameriških piscev knjig o duhovnosti, ostankom čustvene bolečine, nastale zaradi močnih negativnih čustev, s katerimi se nismo soočili in jih sprejeli. Ta čustva se zberejo skupaj in ustvarijo energijsko polje, ki ga hranimo s strahovi, jezo, sovraštvom, zamerami. In tu pride na vrsto odpuščanje. O slednjem, tako pomembnem koraku za človekovo notranjo higieno in psihično zdravje, smo se pogovarjali z Miho Kramlijem, terapevtom z bogatimi vsestranskimi izkušnjami pri zdravljenju bolečih ostalin v človeku.

Kako razumete dejanje odpuščanja? Že sama beseda od-pustiti nosi v sebi razlago, kaj je odpuščanje. Odpustiti pomeni od sebe odstraniti bolečino, notranje vozle, zamere. Ko človek to izpljune, se postavi na noge in lahko praznuje. Prej se ne more nagibati k sreči. Odpuščanje je torej čiščenje vseh notranjih usedlin.

Med ljudmi je slišati: Odpustim že, a ne pozabim. Kaj sporočajo s tem? Da so ali da niso odpustili?

Ne gre za to. Pomembno je, da dosežemo harmonijo sami s seboj. Krivice se vedno dogajajo, zamere vedno bodo, tudi spomini bodo. Gre za to, da se naučimo to predelovati, potem spomini ne načenjajo zdravja in ne povzročajo novih konfliktov. Spomin moramo razbremeniti težkega naboja sovraštva, zamorjenosti, bolečine.

Veliko dejanje je, da postane človek samemu sebi zdravnik.

Zima 2014 / Briški časnik / 40

Miha Kramlij

Zakaj človek tako težko odpušča?

Ker se ne uči več, kako priti v stik s svojim notranjim mirom. Kdor nima izkušnje, da lahko sam gradi urejene odnose, zelo težko navezuje ustvarjalne odnose z drugimi. Žal temelji večina odnosov na načelu daj-dam. In ko človek ne dobi, kar pričakuje, ga boli. V bolečini in prikrajšanosti pa zelo težko odpušča.

Ali menite, da lahko človek v hipu odpusti?

Odpuščanje je proces. Človek je delo, ki je v nenehnem nastajanju.

Kdor se posveti predvsem materialni plati življenja, načelu daj-dam, se v svojem življenju srečuje s trmo, izsiljevanjem, maščevalnostjo ipd., in to ne glede na starost.

Se zmožnost odpuščanja lahko privzgoji ali priuči? Koliko lahko k temu pripomore (ali onemogoči) vzgoja, šola? Če otrok pri šestih letih ponotranji svoja starša kot šibka, bo pri štirinajstih za vrati svoje sobe zlorabil dekle, drogo, alkohol. Če pa ima stabilnega očeta in urejeno mater, noč in dan čuti njun vpliv. Pri starših, ki jih ponotranji kot močne, postane tak tudi on, dobi energijo in zagon za življenje. Ko so enkrat zvečer molili ali

brali pravljice, je otrok dobil izkušnjo, da je lahko preklopil iz realnega sveta v svet angelov, vil, palčkov, v duhovno dimenzijo torej. Tak otrok se v odrasli dobi veliko prej izvleče iz težav kakor tisti, ki je vseskozi v realnem svetu.

Otrok mora odnos do sveta in sebe graditi preko čutil, tako zahtevajo naši možgani. Danes smo ta osnovni razvoj zaustavili in prevpili z novo tehnologijo. Doma ni več duhovne in literarne vzgoje in tudi izobraževalni sistem je duhovno dimenzijo izključil.

Pametni telefoni in računalniki vsiljujejo tuj, izmaličen, krut svet s popačenimi glasovi, v katerem otrok ne more graditi pozitivnega odnosa do sebe in sveta.

Zakaj je potrebno in koristno odpuščati?

Zato, da drug drugega vidimo v pravi luči. Če koga gledam skozi krivico, ki mi jo je naredil, spregledam drugi del njega. Odpuščanje nam omogoča, da ne spregledamo bistvenega dela človeka.

Kaj lahko o odpuščanju poveste iz svojih bogatih terapevtskih izkušenj? Se s tem pojmom pogosto srečujete? Se vam zdi, da je nezmožnost odpuščanja lahko vzrok za marsikatero motnjo ali bolezen?

Ena najtežjih stvari v moji dvajsetletni usmerjeni terapiji so zlorabe (spolne, čustvene). Pri terapiji gre za premik, da človek kljub temu pride v stik s seboj. Ne gre toliko za to, da drugemu odpusti, ampak da svojo negativno izkušnjo vključi v svoje življenje, da se z njo nauči živeti. Potem tistega, ki mu je bil povzročil bolečino, ne bo gledal kot zločinca. Vemo, da naše notranje razpoloženje narekuje delovanje naših celic. In negativen duhovni svet, denimo jeza ali maščevalnost ali zamera, je zagotovo vzrok za marsikatero motnjo ali bolezen.

Iva Sivec

Tema trimesečja: Odpuščanje

Medčloveški odnosi

Kako do pozitivne spremembe v odnosih in počutju

Odpuščanje zdravi bolje kot antibiotiki »Imej ljudi rad take, kot so, ker drugačnih ni,« sem nekje prebrala. Sedem milijard nas je in vsak je drugačen. Na vsem širnem svetu ne boste našli človeka, ki bi bil prav tak, kot ste vi. O tem govori tudi knjiga Največji čudež. Luis Proto pa pravi: »Vsak od nas je nekaj posebnega. Vsak od nas ima na tem svetu svojo pesem, ki jo poje tako, kot ni bila peta še nikoli. Vsak od nas je prišel na svet zato, da bi celotni energiji prispeval določeno kakovost. Če kogar koli od nas ne bi bilo, bi bil svet toliko bolj siromašen.« Če sprejmemo dejstvo, da je vsakdo enkraten in da se odrasli težko in le počasi spreminjamo, potem je eno najosnovnejših pravil humanih medčloveških odnosov sprejeti in spoštovati drugačnost ljudi okoli nas; dovoliti ljudem, da so to, kar so, in se ne navezovati na predstavo, da bi morali biti drugačni. Edini človek, ki ga lahko spremenimo, smo mi sami.

Molitev sv. Frančiška Asiškega pravi: Bog, daj mi moč, da sprejmem, kar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da bom znal ločiti prvo od drugega.

Samo sebe lahko spreminjamo, vendar ob tem, ko se sami trudimo biti boljši, se spreminjajo tudi ljudje okoli nas. Spreminjanje drugih lahko poteka le indirektno, preko spreminjanja nas samih. Preko našega vzgleda!

Neupravičene zahteve »Bodi vendar drugačen, drugačna!« pomenijo pomanjkanje spoštovanja.

Zrel odnos je ustvarjalno prilagajanje, sporazumevanje, ne pa potiskanje partnerja v lasno shemo, vsiljevanje lastnega stila, prisiljevanje, da živi »po naše«.

Prav vsak od nas ima svojo temno stran, svojo senco, ali po domače – napake. Nihče ni idealen! Prav je, da delamo na svojih napakah, in ne na napakah partnerja, prijatelja, soseda

Mirjam Dovečar, psihologinja

… Radi imamo toliko, kolikor lahko drugega sprejmemo takega, kot je, brezpogojno. Kakovosten odnos ne samo spoštuje individualnost drugega, ampak jo tudi neguje, podpira. Cilj medsebojnih odnosov ni, da bi se drug v drugem izgubili, ampak da vsak ohrani svojo individualnost.

Velika ovira za spoštovanje drugačnosti v odnosu je pojmovanje, da je idealen odnos zaljubljenost.

Stanje, ko se dva stapljata v eno.

To je velika zabloda, ki povzroča ogromno trpljenja v naših družinah, saj pomeni nesprejemanje partnerjeve drugačnosti.

Zaljubljenost nam nadene »rožnata očala«. Partnerja ne vidimo takega, kot je, ampak takega, kot si ga želimo.

Je maksimalno popačena podoba drugega … Pojavi se nenadoma »kot strela z jasnega« in prav tako nenadoma tudi izgine. Čas njenega trajanja je omejen na največ leto ali dve. Ko zaljubljenost mine in partnerja »spregledata«, se v odnosu pojavi kriza, razočaranje nad partnerjem, ki je nenadoma postal »čisto drugačen«.

To je pogost razlog za prekinitev zveze, za ločitev zaradi »neskladnosti značajev«. Značilno za osebnostno manj zrele je, da niso sposobni sprejeti partnerjeve drugačnosti in se zato tudi zelo hitro razvežejo. Lahko pa par izkoristi krizo za ustvarjanje zrelejšega odnosa, za ustvarjanje ljubezni.

V ljubezni vidimo in sprejemamo partnerja takega, kot je, z njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Za razliko od zaljubljenosti ljubezen

počasi nastaja in tudi izgine ne nenadoma. Trajanje je odvisno od vzdrževanja partnerskega odnosa, od tega, kako se drug drugemu posvečata.

Največji dokaz ljubezni je sprejemanje partnerjeve drugačnosti. V takem odnosu sta dve različni samostojni osebnosti. Trajne zveze so med tistimi pari, ki pristanejo na to, da vidijo drug drugega kot navadnega, nepopolnega človeka, in ki se med seboj ljubijo brez iluzij in pretiranih pričakovanj. Če se zavedamo, da ni nihče popoln, nas napake na drugem ne bodo tako motile. Najhujši kritiki so pogosto tisti, ki ne vidijo svojih napak.

Kako je z izražanjem motenj v odnosu? Prav gotovo jih smemo izraziti, vendar moramo zelo paziti, kako to storimo. Odločilno je, ali izražanje motnje izvira iz medsebojnega spoštovanja ali pa se eden povzdiguje nad drugega, ker omalovažuje različnost drugega.

Zelo pomembno je tudi, ali izrazimo željo ali zahtevo po spremembi. Želje puščajo svobodo, da jih izpolniš ali pa ne, zahteve pa drugemu omejujejo svobodo.

Kaj lahko povzroči nenadno, veliko spremembo v osebnosti? Smrt bližnjega, huda bolezen, izguba dela, razveza ... Udarci usode lahko zelo hitro in močno spremenijo človekovo osebnost.

Naj za zaključek spregovorim še o pripomočku, ki nam pomaga ohranjati ljubeč odnos do partnerja, (Nadaljevanje na 42. str.)

Zima 2014 / Briški časnik / 41

Tema trimesečja: Odpuščanje

Odpuščanje Medčloveški odnosi (Nadaljevanje z 41. str.)

otrok, prijateljev, sosedov … Gre za odpuščanje. Z odpuščanjem (sebi in drugim) presežemo negativne učinke obtoževanja in sovraštva.

Odpuščanje ozdravi več bolezni kot vsi antibiotiki. Dr. Ellerbock je zbral 37 dobro dokumentiranih »čudežnih« ozdravitev bolnikov z rakom. V vsakem od teh primerov je ozdravitev sledila pacientovi zavestni odločitvi, da neha gojiti čustva jeze in zamere.

V knjigi Tečaj čudežev avtorica trdi, da izvirajo vse bolezni iz nezmožnosti odpuščanja.

Tistim, ki jih obsojamo in morda tudi sovražimo, smo dobesedno izročili v roke nadzor nad svojim življenjem. Kamor koli gremo, jih nosimo s seboj. Obsojanje in sovraštvo okužita naše življenje, medtem ko je tisti človek še vedno na svoji poti in počne natanko tisto, kar je zmožen, ne glede na naše bedno stanje. Odpuščanje je dejanje ljubezni do samega sebe. Daje nam spet nadzor nad našim življenjem. Ko odpustimo, se znebimo silnega bremena in lahko vso energijo, ki smo jo potrebovali za prenašanje napora neodpuščanja, preusmerimo drugam.

Naredite si uslugo. Raje kot bi znova in znova premlevali o zamerah iz preteklosti, razmišljali o žalitvah in »vrteli stare filme«, se odločite, da boste odpustili. Odpuščanje ne pomeni, da neko krivično dejanje odobravate, ampak da preprosto pustite, da stvar odide. Ni nam treba vedeti, kako. Naša podzavest se bo odzvala že samo na našo pripravljenost odpustiti. Dovolj je, da želimo odpustiti.

Odpuščanje je zmožnost oddajati ljubezen tudi v najbolj težavnih okoliščinah! Kdor odpušča, ni šibek. To je pogumno in plemenito dejanje! Mark Twain je slikovito dejal: »Odpuščanje je vonj, ki ga pošlje vijolica peti, ki jo je pohodila.« De Mello pa pravi: »Naši sovražniki niso tisti, ki nas sovražijo, ampak tisti, ki jih mi sovražimo.« V vsakem trenutku, ob vsakem srečanju in ob vsaki misli lahko izbiramo: da obsojamo ali poskušamo razumeti, da zavrnemo in omalovažujemo ali sprejemamo in spoštujemo. Čudež je v tem, da pride do pozitivne spremembe v odnosih in počutju prav s pomočjo sprejemanja in razumevanja.

Mirjam Dovečar, psihologinja Zima 2014 / Briški časnik / 42

O odpuščanju

Kaj pomeni imeti moč

Splošni moralni ideal?

V odmevnem in z več oskarji nagrajenem filmu z naslovom Schindlerjev seznam gledamo prizor, v katerem krepko opiti poveljnik enega izmed nacističnih koncentracijskih taborišč Amon Göth ter slavni »rešitelj Judov« Oskar Schindler razpravljata o tem, kaj pomeni dejansko imeti moč.

Za Götha pomeni imeti moč sposobnost nadzorovati se, ob čemer se Schindler sprašuje, ali je potemtakem to tisto, torej tista moč, zaradi katere se jih (nacistov) Judje bojijo. Göth mu odvrne, da ne, ampak da se Judje bojijo njihove moči, da ubijajo. Schindler mu v maniri pravovernega nacista odgovori, da se v pobijanju Judov ne manifestira moč, ampak pravičnost. Imeti moč, pravi Schindler, pomeni to, da se ubijanju odrečeš, čeprav imaš za to še tako tehtne razloge. Svojo trditev podkrepi z zgodbo o cesarju, pred katerega pripeljejo tatu, ki cesarja prosi za milost, saj ve oziroma pričakuje, da ga čaka smrt. Cesarja seveda nič ne zadržuje pri tem, da bi dal tatu ubiti, a mu kljub temu dejanje odpusti ter ga spusti na prostost. To pomeni imeti moč, pravi Schindler. Torej odpustiti nekomu nekaj, za kar si zasluži biti kaznovan.

V naslednjih prizorih se najprej zdi, da je zgodba o cesarju in tatu gestapovca prepričala, tako da se najprej odloči »odpustiti« dečku, ki mu je po nesreči na tla padlo konjsko sedlo, »odpusti« tudi taboriščnici, ki so jo zalotili kaditi med delom, ter na koncu še drugemu dečku, ki mu ni uspelo očistiti madežev v kopalni kadi.

Dečku tako ukaže, naj zapusti hišo, češ da mu je »odpuščeno«, kasneje pa si očitno premisli in dečka, ko se ta od hiše že oddaljuje proti taboriščnim barakam, s hišnega balkona ustreli in ubije. Amona Götha po vojni obsodijo na smrt z obešanjem.

V zgornjih dveh odstavkih se pojem odpuščanja pojavi petkrat. Najprej

je govor o cesarju, ki je odpustil nekomu, ki je kradel. V tem primeru bi lahko res govorili o tem, da si tat zasluži neko kazen, saj se dejanje kraje na splošno razume kot nemoralno, torej kot nekaj, kar ni prav. Če izhajamo iz neke osnovne jezikovne definicije pojma odpustiti, potem gre pri odpuščanju za to, da se znebimo nekega čustveno negativnega odnosa do tistega, ki je neprimerno ravnal, ki je storil nekaj slabega, pri čemer pa je zagotovo bistven dejanski razlog, zaradi katerega smo se pripravljeni tem negativnim čustvom odpovedati.

Oprostiti ali odpustiti?

Zakaj je torej cesar tatu odpustil?

Morda res zato, ker je hotel pokazati, da ima to moč, kot pravi Schindler, ampak tisto bistveno vprašanje je, ali bi to moč uporabil v vsakem primeru. Zamislimo si namreč lahko, da je cesar tatu odpustil zato, ker je ukradel kakšno malenkost in se mu ni zdelo smiselno, da bi ga zaradi tega kaznoval. S tem smo torej dejanju odpuščanja dali neko vsebino, neki vzgib, vprašanje pa je, če ta vsebina oziroma vzgib dejansko pomeni odpuščati. Ali torej gre sploh za odpuščanje v tistih primerih, ko se nam zdi, da nekdo ni storil nič tako hudega, da bi ga bilo zaradi tega sploh treba kaznovati oziroma da ne bi bilo posebej narobe, če ga ne kaznujemo?

Ali v takem primeru sploh obstaja kaj takšnega, kar bi lahko dejansko odpustili? Mogoče bi v tem primeru veljalo govoriti o tem, da je cesar tatu dejanje oprostil, ne pa odpustil.

Odgovor na to vprašanje je torej zagotovo odprt. Podobno bi lahko razmišljali tudi v primeru dečka, ki mu je konjsko sedlo po nesreči padlo na tla, ter o taboriščnici, ki je kršila pravilo o prepovedi kajenja med delom.

Ostane nam torej judovski deček, ki je od poveljnika nacističnega koncentracijskega taborišča Götha dobil nalogo, da iz njegove kopalne kadi očisti vse madeže. Dečku to ne uspe, čeprav stori vse, kar je v

Tema trimesečja: Odpuščanje

O odpuščanju

Kaj pomeni imeti moč njegovi moči. Göth dečku najprej »odpusti« in ga pošlje iz hiše. Ob tem se seveda postavi vprašanje, kaj pa je ta judovski deček storil takega, da bi mu bilo sploh treba kar koli odpustiti?

Ne samo da je bil že v osnovi oropan človeškega dostojanstva, ampak je bil še postavljen pred nemogočo nalogo.

Temu dečku je tako nemoralno kar koli očitati in posledično mu tudi ni kaj odpustiti. Morda se je tega, na neki čudaški način, zavedal tudi Göth, ki tako svoje moči ni uporabil za odpuščanje, ampak ubijanje, ker moči za odpuščanje sploh ni imel, saj deček ni storil nič takega, kar bi mu moral kdor koli, še najmanj pa Göth, odpustiti. Lahko bi torej rekli, da je deček moral umreti zato, ker je bil to edini način, da je Göth nad dečkom izkazal neko moč, po kateri je očitno ta nacist hlepel, saj je bila pravičnost zagotovo na dečkovi strani.

Moč sodnikov V povsem drugačni situaciji pa so bili sodniki, pred katerimi se je Göth po vojni zagovarjal za svoje zločine.

Najprej je seveda treba odmisliti, da je »moč« sodnikov dejansko vezana

na pravo, tako da o neki dejanski ter neomejeni moči sodnikov v tem primeru ne moremo govoriti, a vendarle. Zamislimo si sodišče, ki bi o usodi Götha lahko odločalo povsem svobodno in zgolj na osnovi vesti posameznih sodnikov. Zločini, ki jih je kot poveljnik nacističnega koncentracijskega taborišča storil Göth, so zagotovo bili tako zavrženi, da so si zaslužili le najvišjo mogočo kazen. V tem primeru bi tako lahko, vsaj teoretično, zagotovo razmišljali o pojmu odpuščanja, saj je šlo za dejanja, ki jih noben normalen človek ne bi mogel imeti za takšna, da si kazni ne zaslužijo. A kaj bi se zgodilo, če bi sodniki Göthu zločine dejansko odpustili? Takšno odpuščanje bi med ljudmi zagotovo ne obveljalo kot manifestacija nekega moralnega ideala, ampak ravno nasprotno, kot nekaj vsaj moralno spornega, če že ne nedopustnega, v veliki meri tudi zato, ker bi sodniki odpuščali v imenu žrtev, njihovih svojcev ter drugih prizadetih, ne pa v imenu njih samih. Spet se tako postavi vprašanje, ali bi sodniki Göthu sploh lahko kar koli odpustili, kvečjemu bi ga lahko oprostili.

Kaj pa če bi lahko Göthu odpustil ubiti judovski deček in si je mogoče zamisliti razloge, zakaj bi ta deček

to tudi storil? Bi lahko vsakršen njegov razlog lahko razumeli kot akt odpuščanja ali bi lahko v določenih primerih šlo za kaj drugega, na primer za spoznanje, da ga nobena kazen, ki bi jo naložili zločincu Göthu, ne bi vrnila nazaj v življenje, zaradi česar bi taka kazen zanj ne imela nobenega smisla? Ali bi tak razmislek pomenil, da je Göthu bilo dejansko odpuščeno?

Ali odpuščanje sploh potrebuje kakšen razlog? Tudi v tem primeru je očitno, da ostaja odgovor odprt, kot ostaja odprt odgovor na vprašanje, ali bi lahko oziroma morali odpuščanje s strani ubitega dečka sprejeti kot nekaj moralno pravilnega ter ali ima morala z odpuščanjem sploh kakšno zvezo. Če na koncu vse skupaj povzamemo, lahko ugotovimo, da se velja nujno vprašati, ali je odpuščati sploh mogoče, in če je, ali lahko akt odpuščanja dejansko sprejmemo kot neki splošni moralni ideal ali pa gre za nekaj, kar naj bi bilo v presojo prepuščeno vsakemu posamezniku, s čimer bi dejanje odpuščanja postalo vrednostno nedoločen pojem, ki bi mu moralni pomen, če že, dajal lahko le vsak posameznik, za vsak posamezen primer posebej.

Andraž Beguš

Šola

Petošolci v šoli v naravi

Portoroški vtisi učencev Letos smo se petošolci odpravili v letno šolo v naravi. Tam je bilo zelo lepo. Učili smo se kravl, hrbtni kravl in pravilno žabico. Naš učitelj je bil Dušan Carli. Veliko je zahteval od nas, ampak meni je bilo prav, da smo se veliko naučili. Hrana je bila zelo dobra. En dan sem malo jokala. Ko so moje sostanovalke to ugotovile, mi je Tjaša zaigrala na harmoniko in so me nasmejale. V sobi sem bila s Saro, Gajo in Tjašo. Ta teden ne bo pozabljen. Zelo sem se imela lepo.

Meta Konjedic, 5. a Petošolci smo letos imeli letno šolo v naravi v Portorožu. V bungalovih je bilo zelo lepo, še posebej, ker smo bili s prijatelji.

Prvi dan je bilo lepo vreme. Šli smo v bazen. Tam so nas razdelili v štiri skupine. Vse dnevne obroke smo imeli v hotelu, najboljši pa mi je bil zajtrk. Zvečer so bile večerne dejavnosti, igre (pikado, kolebnica, ploščice in met z žogo), tombola, družabno srečanje, zabava. Popoldne smo izkoristili za pouk oz.

druge dejavnosti. 4. in 5. dan smo šli v bazen s toboganom. Bil sem zelo vesel. Žal pa smo se morali vrniti domov.

Samuel Sluga, 5. a Zima 2014 / Briški časnik / 43

Tema trimesečja: Odpuščanje

Medčloveški odnosi

Razmišljanje o prepiranju in odpuščanju

Odpuščamo zase Človek velja za najbolj inteligentno žival na planetu zaradi svojih kognitivnih sposobnosti, čustvovanja, medsebojnega sporazumevanja s pogovorom in sposobnosti ustvarjanja. Pa je res tako?

Vsem nam je znano, da (nekateri) ljudje ne zmorejo, nekateri pa težko presežejo svoj ego in ponos, ko se zgodi, da je treba nekomu odpustiti, ne glede na to, ali nas je prizadel hote ali nehote.

Odpuščati pomeni opustiti sovražen odnos do osebnostnih lastnosti in/ali dejanj, ki jih druga oseba ni zmožna ali jih noče nadzorovati oziroma s katerimi nas je prizadela. Pri tem pa ni potrebno s to osebo vnovič skleniti prijateljstva. Odpuščanje ne pomeni, da se pri nedeljski maši pokesamo, da smo nekoga prizadeli, ko pridemo domov pa grenimo življenje bližnji in daljni okolici. Odpuščanje zahteva osebnostno zrelost in pogum, da se soočimo z jezo in sovraštvom, ki ju nosimo v sebi zaradi negativne izkušnje, ki je posledica konflikta z nekom, ki nas je prizadel. Skozi proces odpuščanja se osvobajamo spon ter se približujemo resnici o lastni dobroti in vrednosti. Odpuščamo zase, ne za druge, in pri tem osebnostno rastemo, saj postanemo mirnejši, zadovoljnejši in bolj osredotočeni nase, saj nas jeza in sovraštvo ne omejujeta več in z njima ne mučimo svoje okolice. Ko se človek začne zavedati moči odpuščanja in da je odpuščati pravzaprav prav lepo, se umiri in ga malenkosti, zaradi katerih se ljudje radi prepirajo, pravzaprav ne motijo več. Odpuščanje je spoznanje, da je energijo, ki ste jo doslej usmerjali v preteklost, bolje usmeriti v izboljšanje sedanjosti in prihodnosti.

Pomembno pri odpuščanju pa je, da mora biti odločitev o odpuščanju vedno naša, vendar za to ni nikdar dovolj samo močna volja. Najmočnejši vir moči je lastna potreba, lastno spoznanje slabosti in izkušnja, ko smo se znašli v vlogi, ko nam je moral odpustiti kdo drug.

Lahko se odločimo tudi, da ne bomo odpuščali, vendar bo to pomenilo, da nismo zmožni ljubezni do drugih.

Zima 2014 / Briški časnik / 44

Učenci 1. c OŠ Dobrovo Frustracija bo vodila k jezi, občutku krivde in nezaupanju, odrivanju intimnosti, zapiranju vase ter zamujanju novih priložnosti in izkušenj. V končni fazi pa lahko postanemo nezadovoljne živčne razvaline, ki grenijo življenje sebi in okolici.

Realnost medčloveških odnosov Žal je realnost medčloveških odnosov zelo žalostna. Zadnje čase opažam ogromno nestrpnosti, živčnosti, medsebojnega napadanja, privoščljivosti, nevoščljivosti in žaljenja, čeprav bi se marsikatero situacijo dalo rešiti z nasmehom in pogovorom. Ta jeznoritost, ki se je naselila v Slovencih in je verjeten odraz splošne gospodarske in družbene krize ter frustracij, ki jih ta prinaša, se včasih konča z družinskim nasiljem ali celo ubojem družinskega člana, sorodnika ali soseda. Te človeške lastnosti tako postavljajo pod vprašaj tudi znanstveno trditev, da je človek najbolj inteligentna žival na planetu.

Nobena žival namreč ni sposobna takih grozodejstev, kakor jih je človek.

Izguba časa za uveljavljanje principov Slovenci, med njimi žal tudi Brici, se posebej radi kregamo zaradi banalnosti, predvsem so v ospredju sosedski spori.

Drevo dela senco, sosed parkira svoj avto tako, da ovira prehod na (včasih tudi nikoli uporabljeno) pot, voda je speljana napačno (žal mnogokrat tudi nalašč) in namaka sosedov nasad hrušk ali vinograd, meja je 20 cm zamaknjena, na vrtu sosednjega lokala so gostje na topel julijski večer ob 21:59 preglasni in podobni primeri so le kaplja v morje in obremenjujejo tako policijo, ki mora posredovati, kot tudi sodišča, ki morajo soditi v primerih, ki so sicer rešljivi z enournim sosedskim pogovorom.

Ljudje se premalo zavedamo, da bo tistih 20 cm zemljišča, ki ga na vsak način želimo zase kljub očitnemu dejstvu, da nam kos parcele ne pripada, prineslo tudi višje plačilo davka, saj bo zemljišče po površini večje (npr. višje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča), zato resnično ni treba izgubljati energije z uveljavljanjem nekih principov. Še manj pa bomo kot sosedje dosegli z nagajanjem gostincu, ki se trudi s svojim delom prispevati v splošno blaginjo naše občine, države in pokojninskega sistema samo zato, ker želimo spati (okno lahko zapremo in namesto tega odpremo vrata spalnice). Rezultat vsega tega bodo le naše frustracije in nezadovoljstvo s svojim življenjem.

Tudi privoščljivost se je med nami razpasla kot mah na severni strani vlažnega štora. Zakaj nekomu privoščiti, ko se mu zgodijo nesreča ali kakšne druge nevšečnosti, ko pa se nam slabo prav rado povrne? Pozitivne misli

Tema trimesečja: Odpuščanje

Medčloveški odnosi in veselje za drugega delajo človeka srečnejšega in tako lahko na lastni koži občuti pregovor »Dobro se z dobrim vrača«, saj mu vse, česar se loti, uspe.

Vsak spor je rešljiv Omenila sem že, da je vsak spor rešljiv.

Z umirjenim pogovorom z bližnjim ali s sosedom ob »glažu vina in feti šalama« lahko rešimo marsikateri spor, razjasnimo in zgladimo nesporazum, uredimo določeno razmerje ali zadevo ter tako dosežemo duševni mir. Če rešitvi spora sami nismo kos, ni treba, da se razburjamo, kličemo policijo in se tožimo na sodiščih, saj se lahko oglasimo pri mediatorju, ki se vsebinsko v zadevo ne bo vpletal, temveč bo vodil pogovor ter z uporabo mediacijskih tehnik pomagal, da bomo z nasprotno stranko sami prišli do rešitve, z njo sklenili dogovor, sklenili kompromis ali zgolj razjasnili nesporazum ter prevzeli odgovornost za svoje zadeve.

Človek lahko spremeni le sebe

Intervju z Alojzijem Kržišnikom, župnikom iz Biljane

»Vedno verjamem v moč odpuščanja«

Moč mediacije Ob tem je pomembno vedeti, da mediacija ni primerna le, ko je že nastal spor. Toliko boljša in učinkovitejša je, ko so odnosi še znosni ali celo zelo dobri, vendar z nasprotnikom zaradi obstoja različnih mnenj in stališč ne znamo doseči skupnega dogovora ali skleniti kompromisa. S pomočjo mediacije pridemo do novih rešitev, se ob tem učimo tudi strpnega dialoga, kulture medsebojnega komuniciranja in medosebnih odnosov ter ob tem osebnostno rastemo. Mediacija ima moč, da okrepi oziroma na novo vzpostavi odnos zaupanja in spoštovanja.

Od pomladi je mediacija na voljo tudi na Občini Brda, izvaja jo mediatorka Urška Merljak. Žal se občani še vedno premalo zavedajo vseh koristi, ki jih ta postopek prinaša. Prednost mediacije je vsekakor v tem, da je hitrejša od sodnih mlinov ter cenejša od uveljavljenih postopkov pred sodišči. Poleg tega pa stranki sami prideta do rešitve z mirnim pogovorom. Tako je spor rešen hitro, poceni in na miren način. Najbolj pomembno pri vsem tem je, da se ljudje naučimo razumno pogovarjati, začnemo zavedati, da policija in sodišča niso vedno najboljša rešitev, predvsem pa da se naučimo odpuščati, saj »nobeno maščevanje ni tako popolno, kot je odpuščanje« (Josh Billings).

Nataša Vuga

Alojz Kržišnik

Odpuščanje in sprejemanje stopata z roko v roki. Zakaj sta v našem vsakdanjem življenju nepogrešljivi?

V vsaki skupnosti je treba sprejemati drugačnost. Če človek stoji na lastnih principih, bo vsak trenutek prihajal v konflikt. Ko človek sprejema drugega takšnega, kot je, s tem spreminja tudi samega sebe. Če pa človek noče videti drugega takšnega, kot je, potem s tem uveljavlja svoj lastni jaz in ruši neki odnos. Človekovo življenje je namreč vedno v odnosu in tudi ves razvoj je v odnosu. Če odnosa ni, potem ni nobenega razvoja.

Zato je treba biti vedno toliko odprt, da sprejmeš drugačnost. Moramo se bati tega, da bi ostali sami s svojimi principi, saj je to največji problem. S tem ni razvoja, ni ničesar. Vsak razvoj je v sprejemanju drugačnosti.

Kakšna pa je pot do tega sprejemanja drugačnosti?

Veličina človekovega duha je v sprejemanju. Človek ima to sposobnost.

To zmore samo on. Če je ta drugačnost pozitivna, se to zgodi z lahkoto. Če pa je ta drugačnost problematična za sprejemanje, potem človek zatrepeta.

Do katere mere lahko človek sprejema, je odvisno od posameznika. Vsi nismo enako sposobni. Mislim pa, da je veličina človeka ravno v tem, koliko zmore sprejemati to drugačnost. In menim, da je v tem tudi lepota življenja. To je človekov duh, človekova sposobnost.

Navsezadnje ni učenje nič drugega kot sprejemanje nečesa, kar še nismo. In hkrati tudi odkrivanje nečesa v sebi, česar se niti ne zavedamo. Tudi v tem je neka lepota. Ko se srečaš s to drugačnostjo, avtomatično v sebi prebujaš nekaj, kar ni bilo še razvito ali pa je bilo že pozabljeno, in to je velika obogatitev.

Kaj menite o sprejemanju in kaj o spreminjanju v družinskih, partnerskih odnosih?

Spreminjanje partnerja je zmota. Človek lahko spreminja le sebe. Drugega ne more spremeniti. Če nekdo misli, da bo spremenil partnerja, bo razočaran.

Prvič zato, ker mu ne bo uspelo. In drugič, tudi če bi mu to uspelo, ga ne bo več ljubil, ker bo drugačen. Saj se je zaljubil v takega, kot je bil prej. Človek spreminja samega sebe ravno s tem, ko

(Nadaljevanje na 46. str.)

Zima 2014 / Briški časnik / 45

Tema trimesečja: Odpuščanje

Človek lahko spremeni le sebe

Intervju z Alojzijem Kržišnikom, župnikom iz Biljane (Nadaljevanje s 45. str.)

sprejema drugega. Je pa glede odpuščanja v zakonskih odnosih tako, da se z intimnostjo odnosov poveča človekova občutljivost. In ob tem pride oziroma mora večkrat priti do odpuščanja. Sam vedno verjamem v moč odpuščanja.

Nekdo, ki noče odpuščati, škodi samemu sebi. Ljudje, ki ne odpustijo, povzročijo sebi tako velike stiske in probleme, kot da bi sami sebi vrtali luknjo v koleno. Čeprav mislijo, da se bodo s tem maščevali drugemu. Drugemu se ne moreš maščevati. Maščuješ se lahko le samemu sebi. Zato je odpuščanje edina rešitev v stiski, konfliktu, pri velikem problemu.

Odpuščanje je za človeka edina pot do svobode, do sreče, do veselja.

Ima orej odpuščanje neke vrste katarzičen učinek?

Zagotovo ima katarzičen učinek. Zato se moramo učiti, kako odpuščati. Zamer je namreč veliko. In te zamere nastanejo v vsakdanjem življenju z ljudmi, s katerimi živimo. In prav s temi ljudmi bi morali živeti v nekih čistih odnosih. Če v teh odnosih pride do zamere, je to blokada. Dokler se ta blokada ne razreši, ni nobenega razvoja, veselja, sreče, zadovoljstva.

Je v družinskih, partnerskih odnosih močno prisotna prošnja po odpuščanju?

Vidim, da starši zavestno vzgajajo svoje otroke, da prosijo odpuščanja, ko naredijo nekaj narobe. Vidim, da se ljudje trudijo za odpuščanje. So pa trenutki ali vzroki, ko človek ne more odpustiti.

Problem lahko nastane, ko človek ne more odpustiti niti samemu sebi. To je meja, do koder človek z odpuščanjem lahko pride sam in od koder naprej človek potrebuje Božjo pomoč. V preprostih konfliktih

Zima 2014 / Briški časnik / 46

človek zmore sam. Pride pa lahko do tako težke situacije, ko človek ne zmore več odpustiti. Ko to presega njegove človeške sposobnosti. V tem trenutku mora človek iskati Božjo pomoč, ker lahko odpusti samo v Božjem imenu. Veliko odpuščanje je Božje delo. Zakaj je na primer v našem narodu toliko sovraštva? Ker so zamere prevelike. Mnogi ljudje doživljajo strahotno sovraštvo, ki je prisotno tudi v družinskih razmerah. Nekateri otroci na primer ne morejo odpustiti staršem.

Nekateri partnerji ne morejo svojemu partnerju. V takem primeru priporočam, da se obrnejo na Boga in da v Božjem imenu odpustijo. Tu je potreben Božji poseg. Ko je rana prevelika, je ne moremo zaceliti sami.

Bi se sovraštvo do druge osebe brez Božje pomoči lahko spreobrnilo v sovraštvo do samega sebe?

Seveda. To bolečino v vsakem primeru doživlja najprej vsak sam. Sovraštvo se obrača proti njemu in posledično samega sebe ne spoštuje. Človek spoštuje samega sebe, kadar ljubi. Ko je v drži darovanja, služenja, ljubezni. Ko je človek v drži sovraštva, prej ali slej tudi telesno zboli.

To je tisto, kar je hudo. Ko še telesno zboli, izgubi celo smisel do življenja in se mu vse skupaj sesuje. Na dnu pa sta sovraštvo, zamera, ki ju sam ne zmore in ne zna pozdraviti. Veliko ljudi v teh primerih išče nekaj več. Strokovnjaki na duhovnem področju lahko tem ljudem pomagajo, da pridejo do Boga in z Božjo pomočjo odpustijo. Četudi to ni enostavno, saj morajo ozdraviti neko notranjo rano. Potreben je dolgotrajen proces zdravljenja, da lahko do tega pride. Priporočajo, da se v takem stanju dobesedno reče: »V Jezusovem imenu odpuščam temu in temu, ki je naredil to in to.« In če to ponavlja dolgo časa, da

postane v njegovemu srcu to molitev, bo začutil notranje ozdravljenje.

Je odpuščanje zmožnost širjenja ljubezni in samorasti?

Odpuščanje je zagotovo začetek ljubezni, je osvoboditev samega sebe.

Odpuščanje je nekaj tako velikega in lepega, po čemer bi moral hrepeneti vsak človek. Tudi tisti, ki pravi, da nima komu odpustiti. Niti zavedamo se ne, koliko zamer nosimo v sebi. Zakaj človek ni sposoben biti srečen, vesel? Ko bi se ta človek poglobil sam vase, da bi mu nekdo pomagal odkriti ranjenost, zamere, ki so se morda dogodile že v otroških letih in so ostale v njem in ga zato pogojujejo, bi mu to uspelo. Te ranjenosti je veliko.

Lahko iščemo krivca in prav je tudi, da ga najdemo. Odpuščanje ni v tem, da na krivca pozabimo. Odpuščanje je v tem, da ko se spomnimo na neki dogodek ali osebo, nas ta ne mori več. Sicer se rana znova in znova odpira in ponovno krvavi.

Kaj menite o zmožnosti odpuščanja v tukajšnjem okolju?

Nikakor ne bi rekel, da je v tukajšnjem okolju prisotno kaj več sovraštva kot kje drugje. Tu so ljudje, ki imajo toliko dobrega, da kar koli kdo doživlja, ima možnost, da se tega reši. Prisotni so pogoji, ki ljudem pomagajo k odpuščanju in sreči. V takšnem okolju, kot mi živimo, bi si morali želeti samo to, da bi živeli srečni ljudje. In vsak naj poskrbi najprej zase. Odpustimo vsem, ker hočemo biti srečni. Kdor ne zmore sam, naj si poišče pomoč. Na vsakem hribčku je cerkev in Brici imajo tako radi to zvonjenje. Naj jih to zvonjenje kliče tudi k sreči. In naj se spomnijo, da so rojeni za ljubezen in ne za sovraštvo.

Andreja Benedetič

Tema trimesečja: Odpuščanje

­

Medčloveški odnosi

Razmišljanja učencev

Odpuščanje je vstopnica k srečnejšemu življenju Učenci 3. c razreda so v trojicah napisali Ljudje nismo popolni in vsi delamo napake. Zavedati se moramo, da odpuščanje ni nekaj preprostega. Je dejanje, ki zahteva moč in pogum.

Razmišljati moramo o tej temi, saj je nujno, da se naučimo odpuščati. Ko nosimo v sebi jezo ali zamero, trpimo.

Odpuščanje je vstopnica k srečnejšemu življenju.

pesmici.

Vsak je oblikoval tudi strip.

Učenci iz razreda 1. b so na vprašanje »Kaj narediš, če koga užališ?« odgovorili: Če bi komu kaj naredila, bi povedala, da sem po nesreči, potem bi mi oprostil.

(Tina) Če narediš nekaj slabega, moraš potem narediti nekaj dobrega, moraš reči »oprosti«. (Toni) Ko se opravičiš, moraš gledati tistega v oči in povedati na glas »oprosti«. (Anej) Če si komu kaj naredil, ga moraš stisniti in objeti. (Tia) Pomaga, če rečeš »žal mi je«. (Max) Ko ti kdo kaj naredi, se počutiš žalostno. (Kjara) Če bi naredila komu kaj slabega, bi povedala, da sem bila jaz in bi se opravičila. (Ela) Rekla bi, da ne bom nikoli več, potem bi se počutila boljše. (Juta) Rečeš »oprosti«. (Nej) Če ti kdo kaj podre, se mora opravičiti in potem pomagati, da skupaj nazaj popravita. (Tevž) Če ti kdo kaj slabega naredi, se opraviči, se pogovorimo in smo spet prijatelji. (Lana) Če sem žalostna zaradi nekoga, želim, da se mi opraviči in reče, da tega ne bo več počel. Če kaj narediš, se počutiš slabo, zato se opravičiš. (Tarin)

Razmišljanja učencev 4. b ob vprašanjih »Kako si se počutil, ko te je kdo prizadel? / Kako so napako poskušali popraviti?«:

Katja, Ana in Lejla, 3. c

Stiskalo me je pri srcu, bila sem užaljena. / Kupila mi je novo porcelanasto punčko in se mi opravičila.

Zelo hudo, malo tudi čudno, z nobenim se nisem pogovarjala, glava me je bolela. / Opravičile so se mi in smo bile spet prijateljice.

Ko me je prizadel, sem se zelo slabo počutila. Bila sem užaljena, saj je govoril, kar ni bilo res. / Opravičil se je z besedo OPROSTI. Počutila sem se slabo, čudno, žalostno, jezno. / Se ni opravičil.

Počutila sem se zelo slabo, jokala sem, glava in trebuh sta me bolela. / Opravičila se je z besedami OPROSTI mi! Ali si v redu? OPROSTI mi, prosim, ker sem bila jezna.

Sestra mi je razbila kroglo z bleščicami.

Bila sem zelo žalostna in prizadeta, jokala sem. / Opravičila se mi je in mi kupila novo kroglo z bleščicami.

Počutil sem se slabo. Spuščal mi je žogo. Ko je bila spuščena, se je še bolj smejal, jaz pa sem se še slabše počutil. / Ko se je nehal smejati, se je zavedal, da ni naredil prav. Opravičil se mi je in mi kupil novo žogo.

Tako se je rodila beseda »oprosti«

Alen P., 3. c Nisem dobro spal. Slabo sem se počutil, bil sem užaljen, prizadet. / Ni se opravičil.

Počutil sem se potrto, žalostno, užaljeno. / Opravičil se je z besedami OPROSTI, ŽAL MI JE. Slabo sem se počutila, ni mi bilo všeč, jokala sem. / Opravičila se je z besedami OPROSTI, ISKRENO SE TI OPRAVIČUJEM. Žalosten sem bil, ko me je na tekmi užalil. / Ni se mi opravičil, celo smejal se je.

Nekoč je v neki majhni vasi živelo otroško srce. Bilo je zelo žalostno, ker je Luka užalil svojega sošolca Aljaža. Srce je zaradi žalosti postajajo vse manjše in manjše. Ni se moglo igrati, pisati, brati veselih zgodb, se pogovarjati, telovaditi in niti jesti ne. Celo na jok mu je šlo, ker ni imelo družbe. Postajalo je vse temnejše in se je začelo lomiti. Nato se je srce le spomnilo, da mora nekaj storiti. Povedati mora Luki, da se mora opravičiti Aljažu.

Iskalo je pravo besedo. Dolgo jo je iskalo.

Nekje v kotičku srca je našlo prijazno besedo. To je bila beseda OPROSTI. Zdaj se je srce bolje počutilo. Luki je srce zašepetalo, da se mora opravičiti. Luka se je malo obotavljal, potem pa je le zbral pogum in odšel k Aljažu. Ko ga je srečal, mu je rekel: »Oprosti, zelo mi je žal!« Srce je postajalo svetlejše, začelo se je smejati in rasti in rasti.

Aljaž je Luko povabil na vročo čokolado. Spet sta postala prijatelja.

Učenke in učenci 3. b Zima 2014 / Briški časnik / 47

Gospodarstvo

Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca Šempeter pri Gorici

Nataša Fikfak, vršilka dolžnosti direktorja šempetrske bolnišnice

Načrtuje majhne poteze, ki naj bi veliko doprinesle »'Svet zavoda Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca je včeraj popoldne sprejel odstop dosedanjega direktorja Darka Žiberne in za vršilko dolžnosti imenoval Natašo Fikfak. Odločali so se med tremi kandidati, po pogovoru z njimi pa so izbrali Fikfakovo,' je povedal član sveta zavoda Miran Müllner. Žiberna je bil na mesto direktorja imenovan marca lani, ko ga je potrdila tudi vlada. Pred tem je bil vršilec dolžnosti vse od lanskega avgusta, ko je potekel mandat njegovemu predhodniku Silvanu Saksidi. Šempetrsko bolnišnico je Žiberna vodil tudi med letoma 1997 in 2007, ko je v Janševi vladi zasedal mesto državnega sekretarja, zato ga je na direktorskem mestu zamenjal Saksida. Žiberna se je za odstop odločal vse od začetka letošnjega leta zaradi različnih anonimk in nasploh načinov reševanja problemov z anonimkami v bolnišnici, pa tudi zaradi medijske gonje proti njemu.« Tako smo lahko v soboto, 18. oktobra, prebrali v Primorskih novicah.

Mi pa smo za bralce Briškega časnika obiskali prim. Natašo Fikfak, dr. med., spec. interne medicine, spec. hematologije, z namenom, da nam zaupa, zakaj se je po sedemindvajsetih letih dela v šempetrski bolnišnici na različnih medicinskih področjih odločila za vodstveni položaj bolnišnice. Pojasnila nam je, da so jo povabili, naj prevzame ta položaj. Po premisleku se je odločila za ta korak. Po uspešni predstavitvi svoje vizije bolnišnice pred devetčlanskim svetom zavoda je 25. novembra nastopila novo delovno mesto vršilke dolžnosti direktorja.

Svet zavoda sestavlja pet članov ustanoviteljev, in sicer enega predstavnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, enega predstavnika Mestne občine Nova Gorica in dva predstavnika delavcev zavoda – to je bolnišnice. Vršilec dolžnosti direktorja bolnišnice lahko opravlja naloge s tem nazivom največ eno Zima 2014 / Briški časnik / 48

Natašo Fikfak, dr. med., spec. interne medicine, spec. hematologije leto, nato pa bo treba razpisati delovno mesto direktorja.

V predstavitvi je poudarila predvsem svoje dolgoletne izkušnje v bolnišnici. Za glavno nalogo je navedla promocijo bolnišnice kot zdravstvene ustanove. »Spet moramo pridobili zaupanje javnosti, saj se mora sleherni delavec zavedati, da je to naše poslanstvo,« poudarja Fikfakova. Načrtuje majhne poteze, ki naj bi veliko doprinesle. Poleg tega pa je navedla potrebno sodelovanje z višjimi inštitucijami, to je s kliničnim centrom v Ljubljani in bolnišnico v Gorici, s ciljem pridobiti čim več evropskih sredstev.

Priznava, da jo je vedno zanimala le medicinska stroka, saj je bila nekajkrat tudi vodja nekaterih oddelkov in projektov. Od ustanovitve novega oddelka za hematorevmatologijo leta 1998 je vodila ta oddelek, ki je sicer v sklopu internistične službe. Bila je članica in od 2004 predsednica bolnišničnega transfuzijskega odbora, ki skrbi za varno in ekonomično preskrbo s krvjo in krvnimi pripravki.

Pripravljala je številne strokovne sestanke na temo hematologije, revmatologije in onkologije v zdravstvenih domovih, bila je aktivna članica Združenja hematologov Slovenije in evropskega združenja (EHA), v Goriškem društvu za boj proti raku, evropski onkološki šoli (ESO), pa še kje.

Zaveda se, da bo morala sedaj vložiti nekoliko več truda v spoznavanje delovanja ekonomskega in pravnega področja.

Pričakuje veliko pomoči, razumevanja in podpore s strani delavcev, ki so se s temi

zadevami ukvarjali že do sedaj. Mnenja je namreč, naj vsak vestno in strokovno opravlja svoje delo, da bodo zadeve tekle nemoteno.

Zagristi bo morala tudi v nadaljevanje uresničevanja vseslovenskega projekta urgentnih centrov. »Program je bil sprejet že leta 2008, vendar se je zaradi nesoglasij vse ustavilo. Šempetrska tehnična služba se ukvarja s tem od letošnje pomladi. Obljubljeno je bilo, da so finančna sredstva zagotovljena, odprto pa ostaja še strokovno vprašanje, ki ga bo treba rešiti s skupnim kompromisom. Za šempetrsko bolnišnico bo to velika pridobitev,« še dodaja Fikfakova.

Veliko dela bo tudi na področju sodelovanja z zamejstvom, kjer že nekaj časa potekajo razgovori o izmenjavi storitev, predvsem porodnišnic. Projekt vodi Mestna občina Nova Gorica. »Postavljajo pa se vprašanja glede tega, kaj pričakujejo tujci od nas, kako se bodo upoštevala specialistična mnenja in seveda način plačila preko zavarovalnic,« je dodala.

Kako pa bo v času »direktorovanja« reševala medicinsko plat? Kaj sporoča svojim pacientom? Stroko bo za sedaj dala na stranski tir, je pojasnila. En dan v tednu želi sedeti v zdravnikovi ambulanti in skrbeti za paciente. Prepričana pa je, da je »vzgojila« odlično skupino zdravnikov, ki jim popolnoma zaupa in jo lahko nadomestijo.

Vanda Colja

Gospodarstvo

­

Briški oljkarji

Oljkar Aleš Bučinel

Iz ljubiteljske dejavnosti v kakovostno aktivnost Briški oljkarji vedno znova dokazujejo, da se Brda poleg drugih primarnih proizvodov lahko ponašajo tudi z visokokakovostnim oljem.

To potrjujejo številne nagrade in priznanja, ki v zadnjem obdobju prihajajo v roke domačih proizvajalcev olja. Eden izmed njih, ki se ponaša z zelo široko paleto osvojenih priznanj, je zagotovo Aleš Bučinel iz Gradnega.

Aleš Bučinel, ki se na svoji kmetiji ukvarja tudi s sadjarstvom in vinogradništvom, pridno osvaja različne nagrade in priznanja na oljkarskem področju. Te so skrbno razstavljene na stenah njegove kleti in dokazujejo, da se ljubiteljska oljkarska dejavnost lahko razvije v zelo kakovostno aktivnost. Med številnimi priznanji se Aleš Bučinel lahko pohvali z nedavno osvojeno nagrado za najbolj všečno embalažo oljčnega olja po izboru potrošnikov, ki jo je prejel na natečaju Inštituta za slovensko oljkarstvo pri Znanstvenoraziskovalnem središču Univerze na Primorskem v sodelovanju s Primorskimi novicami. Natečaj, na katerem je s svojimi embalažami sodelovalo 20 oljkarjev, je potekal v okviru projekta Wellfood v dveh kategorijah, in sicer za najbolj všečno embalažo po izboru strokovne komisije in po izboru potrošnikov. Vrhunska kakovost oljčnega olja je bila podkrepljena z etiketo in tako stopila na še višjo stopničko. Etiketa Aleša Bučinela je delo Marijana Močivnika iz Studia Ajd iz Ajdovščine, na katerega se je dobitnik nagrade obrnil po priporočilu Jordana Mozetiča iz podjetja TEC, d. o. o. Natisnjene pa so bile v podjetju Jomi trade iz Radeč. Videz steklenice in etikete se zgleduje po načelu »manj je več« in temelji na izbočeni, tako imenovani braillovi pisavi. Vendar zadnje priznanje vsekakor ni edino, ki ga je oljkar iz Gradnega osvojil v letošnjem letu.

Kot sam pravi, je skupaj z drugimi briškimi oljkarji začel osvajati hrvaško območje proizvodnje olja in v zadnjem času sodeluje na različnih tamkajšnjih predstavitvah in tekmovanjih. V začetku leta je tako na 11. mednarodnem ocenjevanju Maslina Split 2014 poleg številnih drugih odličij, ki so odšla v roke briških oljkarjev, prejel zlato odličje za ekstradeviško oljčno olje. Prejel je že dve zlati kolajni za olje belica in

blend na Mednarodni prireditvi oljkarjev in oljarjev Nočnjak 2014 v Zadru, ki velja za najprestižnejše srečanje oljkarjev in oljarjev na Hrvaškem. V njegovih rokah so pristale številne zlate medalje na društvenih ocenjevanjih, na ocenjevanju olja »Wlka« v Višnjeviku, prejel je zlato medaljo Društva oljkarjev Brda in zlato priznanje na Dobrotah slovenskih kmetij. Poleg tega pa je zelo ponosen na certifikat za vodjo panela, s katerim se lahko ponaša zgolj šest oljkarjev iz Goriške. Med njimi so štirje Brici in dva iz Vipavske doline. Na tovrstnem izobra-

ževanju, ki je sad večletnih srečanj, sodelujejo različni strokovnjaki iz Italije.

Sam pravi, da je ta aktivnost kot petje v zboru. Po osvojenem certifikatu in možnosti ne zgolj tekmovanja, ampak tudi ocenjevanja oljčnih olj, se morajo člani sestajati dvakrat mesečno ter stalno obnavljati osvojeno znanje in veščine.

Aktivnost, ki se je pri Alešu Bučinelu razvila iz ljubiteljske dejavnosti, postaja vse kakovostnejša in uspešnejša. Stremi predvsem k proizvajanju kakovostnega olja in si želi, da bi bilo prisotno v kakovostnih restavracijah. V tem nikakor ne vidi možnosti velikega zaslužka, saj je predelava in sama proizvodnja olja precejšen finančni zalogaj. V prihodnjem obdobju si želi intenzivnejšega sodelovanja z različnimi restavracijami.

V dogovoru je tudi sodelovanje s prestižno italijansko restavracijo, ki se ponaša z dvema Michelinovima zvezdicama.

Kljub letošnji slabi letini, ki so jo lahko napovedali že pri cvetenju oljk in je posledično prinesla skoraj 80 % izpad olja, verjame in upa na uspešno delovanje še naprej. Zelo ponosen je na dodatno linijo olja z dodanim limoninim sokom, ki to skrbno izbrano, majhno pridelavo dvigne še višje na kakovostni ravni. V imenu vseh briških oljkarjev, ki posegajo po vrhunskih rezultatih tako doma kot v tujini, meni, da bi vse medalje pridobile še večjo težo, če bi bili deležni nekoliko več posluha s strani občine in drugih domačih vodilnih akterjev.

Andreja Benedetič Zima 2014 / Briški časnik / 49

Gospodarstvo

Vinoteka Brda

Intervju z Urško S. Gregorič, vodjo Vinoteke Brda

Brda so prostor s perspektivo Po martinovem in daljšem deževnem obdobju sem se na sončen dan spustila v čarobno klet Vinoteke Brda. Čeprav sem bila že večkrat v tem pravljičnem prostoru, sem imela občutek, da je še vedno isti, a obenem drugačen, svež.

Svežina in odprtost sta postali še intenzivnejši ob suverenem stisku roke, ki mi jo je podala nova vodja Vinoteke Brda Urška S. Gregorič. Čeprav niste Brika, bi vas po temperamentu in značaju takoj pripisala temu okolju. Od kod oziroma kako vas je pot zapeljala do naših gričev?

Brda sem oboževala že prej in ta prostor tudi poznala, bila z njim v stiku, tako da zame Brda nikakor niso bila nekaj novega. Vedno sem sanjala, da bi nekoč živela v gradu in imela konje, ki so moja velika strast. Sedaj se nahajam v kleti gradu in lahko rečem, da so se želje že delno uresničile. (smeh) Sem pa v ta prostor stopila s svojimi načeli, določeno vizijo in strategijo.

Smo v časih, ko marsikdo poprime za različna dela, spreminja poklice ali pridobi priložnost, da začne ustvarjati želeno prihodnost. Treba pa je poznati marketing, trende, zakonodajo, imeti navsezadnje vizijo in ji slediti.

S kakšno vizijo ste stopili v klet Gradu Dobrovo?

Vinoteka Brda ima svojo vrednost in želela bi, da se razvije v to, kar bi lahko kot objekt Brdom tudi nudil, saj imajo svojo zgodovino, svoje vrednote, ki so se izoblikovale skozi čas. Je prostor, ki ima perspektivo. Ob prihodu smo v Vinoteki sprva zasnovali krovni komunikacijski slogan: Ustvarjamo okuse | Ohranjamo tradicijo | Puščamo sledi, ki se povezuje z osnovnimi razporejenimi deli ponudbe Vinoteke, ti so: enoteka – dogodkovno središče (event center) – trgovina z vini (wine shop). Naprej razvijamo pripravljeno Zima 2014 / Briški časnik / 50

strategijo, ki je nikakor ne bi mogla označiti za nekaj, kar prihaja iz srca, ampak za program, način dela, ki je mogoč zgolj z veščinami, izkušnjami in znanjem, potrebnim za delo v gostinstvu in turizmu.

Poleg znanja in podkovanosti, ki vam bosta pomagala pri vodenju, verjamem, da se v vas skriva tudi neka strast, ljubezen do vina.

V preteklosti sem opravljala veliko del na tem področju. Sodelovala sem z različnimi vinarji in se udeležila številnih dogodkov, ki so promovirali vino v širšem pomenu besede ter vključevali veliko večji spekter, kot je ta, s katerim se ukvarjam sedaj. Za kar menim, da je prednost, še posebej za to okolje. Slovenci imamo namreč eno veliko napako, da se ukvarjamo s tem, kaj sosed ima in česa sosed nima. Če ima moj sosed dober proizvod, bom sam naredil še boljšega oziroma bom naredil tako, da sosedu ne bo šlo tako dobro, kot meni. V svetu tega ni, ali vsaj ne v taki meri kot pri nas. Zato malce težje sprejemam tako obliko konkurence, ki je prisotna v tem okolju. Izhajam iz prepričanja, da če so v regiji prisotne prepoznavne blagovne znamke, zakaj bi jim oporekali in nasprotovali. Menim, da bi bilo bolje, če bi sodelovali in si pomagali, saj bi tako postali tudi drugi prepoznavni in si s časom utrdili svoj položaj na trgu.

Ta način razmišljanja pa bi moral biti prisoten pri vseh ljudeh.

Martinovo je za nami. Kako ste ga preživeli letos v Vinoteki Brda?

V Vinoteki smo se letos na ta praznik pripravili s ponudbo enogastronomskega doživetja in sicer z Martinovim krožnikom, ki ga je spremljala rujna briška kapljica.

Posebno ponudbo smo s pomočjo TIC-a predstavili preko različnih medijev, nismo pa pripravljali naše osrednje zabave. Brda so bila za martinovo zelo dobro pokrita z raznimi dogajanji in zato smo se v Vinoteki odločili za tovrstno martinovo ponudbo. Zdi se mi pomembno, da gostu lahko ponudiš svoj, drugačen način doživetja, da se lahko usede in uživa ob kozarcu vina in lokalni hrani. Sama stremim k temu, da

so meniji, ki jih tukaj nudimo, obarvani sezonsko in tudi lokalno. Vino in hrana soustvarjata celoto. Zato sem se tudi odločila, da bomo v Vinoteki ponujali redne sezonske menije.

Kako ste se ujeli z briškimi ponudniki, ki se predstavljajo v Vinoteki Brda?

Ko zapiha nov veter, se vedno počutimo radovedne in radi poklepetamo, da se spoznamo, si sežemo v roko in poklonimo pogled.

Prvi vtisi so prijetni in prijazni, vsekakor pa verjamem, da bodo taki ostali tudi v prihodnje. Povedati pa moram tudi, da sem v ponudbo vključila druge briške ponudnike, ki jih sedaj predstavljamo v prvem prostoru Vinoteke. Vse to so Brda, in gost, ki pride v Vinoteko, mora spoznati tudi te.

Odlično sodelujem s TIC-em, ki svojo nalogo opravlja zelo dobro. Imela sem priložnost sodelovati z različnimi turističnimi centri in zavodi. Priznati moram, da je ta v Brdih na zelo visoki ravni.

Kaj pa gostje? Pogrešate v Vinoteki več domačih obiskovalcev?

Naučila sem se, da se vedno postavim v vlogo obiskovalca ali gosta, ki pride v Vinoteko. Kako se počuti?

Kaj mu je všeč? Kaj ga zanima? Kako prostor doživlja? In če si skušam odgovoriti na ta vprašanja kot Brika ali Bric, so odgovori, vsaj zame, bržkone tu. Vsakodnevne zadolžitve, hiter način življenja in želja po preživljanju prostega časa in s tem doživetju nečesa, kar nas popelje iz rutine.

Menim, da vse to v veliki meri vpliva na prihod domačinov v Vinoteko.

Ne obremenjujem se niti s tem, da imajo Brda veliko eno-gastronomske ponudbe. Vsak pripoveduje svojo zgodbo in se trudi za svoje goste.

Pomembno je, da se ukvarjamo s tem, kako gosta najbolje zadovoljiti in ga prepričati z neko svojo skrbno zasnovano zgodbo in vsebino. In to tako, da se bo v te naše kraje znova vračal, po svetu pa širil dober glas.

Andreja Benedetič

Gospodarstvo

Enoteka Mama Angela

Odprtje enoteke Mama Angela

Brici imajo odslej svoj kotiček tudi v Gorici Travnik v bližnji Gorici v Italiji je obogaten z majhno, a izjemno prijetno vinoteko Mama Angela, ki deluje pod okriljem treh solastnikov, Iztoka Četrtiča, Tamare Kumar in Alessandra Caprare.

Enoteka ponuja vina briških proizvajalcev tako s slovenske kot italijanske strani Brd. Obenem se tu lahko ustavite tudi na dobri kavi in okusnem rogljičku ali pa si privoščite eno od belgijskih in francoskih temnih ali svetlih piv. Ta ponudba je obogatena tudi z domačimi pivi Pelicon iz Ajdovščine.

Na voljo niso zgolj vinska doživetja.

Enoteka je obenem wine-cofee bar, kjer ob kozarčku lahko tudi kaj prigriznete. Imajo narezke, različne vrste sirov in drugo domačo hrano, ki se prilega kozarcu dobrega vina. Enoteka, ki je sicer že imela občasna odprtja pod imenom

Vinneria Quisca v času prireditev Dolci di frontiera ter Gusti di frontiera, je svojo uradno odprtje doživela 20. septembra.

Na odprtju so se predstavili vsi posamezni vinarji. Sodeloval je tudi novinar časopisa Il piccolo Stefano Cosma, ki je predstavil knjigo Rebula skozi čas. Prijetno druženje ob odprtju je popestrila glasbena skupina Aritmija iz Ljubljane.

V prihodnje bodo poleg dnevne ponudbe pijače in različnih prigrizkov vključili glasbene in literarne večere ter druge dogodke.

Prostor, ki predstavlja stičišče vin s slovenske in italijanske strani, je stičišče tudi za obiskovalce z obeh strani meje.

V majhni, a zato toliko bolj skrbno opremljeni, in prijetni enoteki boste lahko poklepetali in uživali v izbrani ponudbi ter doživeli tisto, čemur pravimo kultura pitja vina. Enoteko Mama Angela lahko obiščete vsak dan od 10. do 23. ure, ob petkih in sobotah pa od 10. do 1. ure.

Andreja Benedetič

Društvo oljkarjev Brda

Božidar Slivnjak o letošnji oljkarski letini

Tokrat pridelali le petino lanske količine Za oceno letošnje oljkarske letine smo k besedi povabili novega predsednika Društva oljkarjev Brda Božidarja Slivnjaka, ki nam je povedal: »Letošnje leto je bilo katastrofalno za večino briških oljkarjev. Mila zima, manj cvetnih nastavkov, neprijazne razmere v času cvetenja, vlažno poletje in nenavadno veliko število generacij oljčne muhe so dejavniki, ki so botrovali izjemno slabi oljčni letini, ne le v Brdih, temveč tudi v bližnji in daljni okolici.«

Pri napovedovanju oljčne letine so v upravnem odboru Društva oljkarjev Brda DOB pred začetkom obiranja oljk predvidevali velik izpad. »Ocenjevali smo, da bomo pridelali 30 odstotkov oljčnega olja glede na leto 2013. Pa smo se zmotili. Podatki iz oljarn kažejo, da smo letos pridelali le 20 odstotkov lanske količine. Tudi kakovost je najbrž nekoliko slabša. Vendar počakajmo na izide ocenjevanj doma in v tujini, ki se jih bodo naši oljkarji udeležili tudi letos,« je napovedal.

Iz tako klavrne oljčne letine bodo oljkarji vendarle nekaj pridobili – dragocene izkušnje. »V prihodnje bo treba bolje

spremljati let oljčne muhe v svojih oljčnikih in poskrbeti za pravo in pravočasno zaščito. Pristojne službe za varstvo in zaščito so svetovale uporabo primernih zaščitnih sredstev proti muhi, a tisti, ki so se letos odločili le za osnovno zaščito oljk s pastmi za muhe, niso imeli pridelka,« je poudaril. »Naj omenim še, da izpad letošnjega oljčnega pridelka prinaša za briško oljčno olje dve dodatni nevarnosti: vstop olj drugih proizvajalcev na naše doslej osvojene trge in zloraba imena briškega olja s strani preprodajalcev. Upamo, da se jim bomo znali dovolj dobro izogniti.« Tatjana Šundovski Bašin Zima 2014 / Briški časnik / 53

Gospodarstvo

Vinska klet Goriška Brda

Novinarska trgatev 2014

Trgatev kot orodje za promocijo na tujih trgih Razumevanje teritorija skozi osebno doživetje je izjemno pomembno marketinško orodje.

Trgatev je v Vinski kleti Goriška Brda zato tudi pomemben dogodek za promocijo na tujih trgih.

Tudi letos je klet v času trgatve v Slovenijo pripeljala več kot 80 kupcev in mnenjskih voditeljev iz Združenih držav Amerike (ZDA), Velike Britanije, Srbije, Bosne in Hercegovine (BiH), Hrvaške, Poljske, na dan tradicionalne novinarske trgatve, ki je letos potekala 25. septembra, pa so jih obiskali tudi poslovni partnerji iz Kitajske.

Klet izvaža v več kot 30 držav sveta, dolgoročne odnose pa gradi s poslovnimi partnerji v 12 državah, in sicer v ZDA, BiH, Italiji, Nemčiji, Srbiji, Veliki Britaniji, Avstriji, Japonski, Kitajski, Nizozemski, Hrvaški in Poljski.

Letos so še posebej zadovoljni z rastjo prodaje in utrjevanjem poslovnih vezi s kitajskimi poslovnimi partnerji. V Kitajski je poleg velikosti trga pomemben tudi potencial njegove rasti (trenutno ima Kitajska okoli 15-odstotno letno rast porabe vina per capita).

Na kitajsko tržišče, kjer so zelo lepo sprejeli rdeča vina iz linije Bagueri, so začeli izvažati leta 2006.

Sprva je šlo za testne količine. Po petih letih pa so se začeli kazati prvi sadovi sistematičnega pristopa do trga. Prodaja iz leta 2012 se je v letu 2013 količinsko podvojila, letos pa pričakujejo, da se bo ta še povečala.

Neja Škrinjar Foto Jure Batagelj Zima 2014 / Briški časnik / 54

Gospodarstvo

Gostilna išče šefa

Polonca Bregantič, prva Brika v oddaji

Kuhati z Binetom Volčičem je bila zame velika čast V tretji sezoni televizijske oddaje Gostilna išče šefa smo imeli priložnost navijati in pesti stiskati za edino tekmovalko, ki je zastopala briške barve. Polonca Bregantič si je v oddaji nabrala dragocene kuharske izkušnje, ki jih že deli z ljubitelji kulinarike po vsej Sloveniji. Z njo smo poklepetali 1. decembra, ko je bil na sporedu finale priljubljene oddaje.

Pred kratkim so Polonca, Damjan in Pija v gostilni Na lepem razgledu pri Milenki Prinčič pripravili okusno večerjo.

Polonca, ste Brika mnogih talentov. Med drugim ste bili tudi kraljica češenj. Tokrat ste briške barve zastopali v oddaji Gostilna išče šefa. Zakaj ste se odločili sodelovati v tej oddaji?

Nekega poletnega večera sem organizirala večerjo v soseski ravno v času, ko so zbirali prijave za šov. Takrat me je soseda nagovorila in sem poskusila.

V letošnji sezoni je tekmovalo veliko Primorcev. Kako ste se počutili v oddaji in med samimi tekmovalci? So se spletle posebne prijateljske in poslovne vezi?

Med oddajo sem se sprva počutila nekako utesnjeno, a sem se kasneje sprostila. Spoznala sem veliko ljudi, z nekaterimi sem se spoprijateljila in so mi res prirasli k srcu, tako da bomo nedvomno ohranili tako prijateljske kakor poslovne vezi.

Oddaja je bila velika življenjska šola. Kakšno znanje ste pridobili tako na kuharskem kot osebnem področju?

Vsekakor sem pridobila ogromno kuharskega znanja, naučila sem se novih tehnik, uporabljati profesionalne aparate, praške, ogromno novih »fint« in kombinacij okusov. Na osebnem področju je bila zame kar pestra preizkušnja, nikoli nisem bila preveč disciplinirana, pri šefu pa ni heca ... Potrebni sta natančnost in disciplina.

Bine Volčič velja za enega izmed najboljših slovenskih kreativnih in unikatnih kuharskih mojstrov. Kako je kuhati s šefom takega kova? Šefa spoštujem, saj me je naučil ogromno, kuhati z njim je bila zame velika čast.

V Vinski kleti Goriška brda smo imeli priložnost okušati vaše jedi. Načrtujete še kakšne podobne projekte?

V vinski kleti sem pomagala sotekmovalcu Matevžu, prejšnji teden sem bila na Dolenjskem pri Damjanu, kjer smo imeli

martinovo večerjo ... vsekakor načrtujem v prihodnje še vrsto projektov po Sloveniji.

Kakšne ambicije imate za prihodnost?

Zanima me veliko stvari, od umetnosti do kulinarike, turizma, športa ... Rada bi organizirala prireditve, na katerih bi se ljudje sprostili ob dobri hrani in vrhunskem vinu ter ob tem okusili lepoto Brd. V prihodnje bi rada imela manjšo restavracijo.

Kateri je vaš življenjski moto?

Jih imam več, a eden je vsekakor ta: »Ne obžaluj tistega, kar si naredil, obžaluj tisto, česar nisi naredil«.

V šovu je šef postal Valerijo. Kaj menite o njem?

Zmago privoščim Valeriu. Res je priden in pošten fant. Ta pravi delavec, ki nikoli ne odneha in je vedno vsem pripravljen pomagati.

Bližajo se božični in novoletni prazniki. Kaj bi ob tej priložnosti zaželeli bralcem Briškega časnika?

Vsem bralcem želim vesele božične praznike, da bi se čim bolj dobro najedli in čim manj zredili, da bi bili srečni v družinskem in prijateljskem krogu. V letu 2015 pa veliko zdravja, češenj, oljk in grozdja!

Erika Koncut Zima 2014 / Briški časnik / 55

Kmetijstvo

Kmetijski nasveti

Posebnosti primorskih vin letnika 2014

Visoke skupne kisline so razumljiva posledica dozorevanja Trgatev letnika 2014, ki bo najbrž ostala v spominu vseh vinogradnikov vinarjev, se je zaključila v prvi polovici oktobra. Žal tudi v času trgatve vreme vinogradnikom ni bilo naklonjeno, saj je sonce zelo skoparilo s svojimi sončnimi žarki. Tako je bilo treba veliko pozornosti nameniti prebiranju in čiščenju grozdja ter zahtevni predelavi in pripravi mošta.

Na Kmetijsko-gozdarskem zavodu v Novi Gorici smo tako kot vsako leto sistematično spremljali dozorevanje grozdja in zdravstveno stanje v vinogradih. Dozorevanje so spremljali tudi posamezni vinarji v lastnih vinogradih in se na podlagi izmerjenih parametrov ter dobljenih rezultatov odločali o času trgatve, primerni tehnologiji v kleti in uporabi enoloških sredstev za predelavo tekočega letnika. Deževno in hladno vreme je pripomoglo k počasnemu naraščanju sladkornih stopenj, hkrati pa tudi k počasnemu padanju kislin. Konec julija so se nekateri vinogradniki srečali s pozno peronosporo, ki je poškodovala listno maso, od katere je seveda odvisno dozorevanje grozdja. Tako visokih skupnih kislin (še posebno jabolčna kislina) v času trgatve se spomni le malokateri primorski vinogradnik. Vsako leto se vinarji borijo s prenizkimi kislinami in visokimi pH-vrednostmi, letos pa je bila slika popolnoma drugačna. Glede na temperature, ki so se gibale med 20 in 25 stopinjami Celzija v času dozorevanja grozdja in v času trgatve, so tako visoke skupne kisline razumljiva posledica dozorevanja. Vinar pridelovalec mora glede na sestavine v grozdju znati pravočasno izkoristiti vse možnosti za izboljšavo kakovosti.

Vrenje se je že zaključilo, začelo je zoreti mlado vino. V tem času je stanje v kleteh zelo raznoliko. Pri glavnini vin je bil opravljen prvi pretok, ki ga v letošnjem letniku, kljub višjim kislinam, Zima 2014 / Briški časnik / 56

priporočamo predvsem v tistih vinih, ki so bila pridelana iz grozdja prizadetega od gnilobe, plesni …

Ukrepi za letošnja mlada vina Med ukrepi, ki spremljajo letošnja mlada vina in so nujno potrebni, je organoleptično spremljanje mošta v vrenju in mladega vina v času zorenja, pretok v tihem vrenju, odstranitev grobih droži ter dolivanje posode, in sicer tako, da pride do čim manjše topnosti kisika v vinu. Dolivamo samo z zdravim in novim vinom podobne ali boljše kakovosti. Po dolivanju vina ne žveplamo, le v primeru, ko si želimo, da bi v vinu stekel biološki razkis. Med ukrepi sta tudi pretok in zračenje vina ter odprava nevinskih vonjev ali manjših napak ter žveplanje vina. V primeru, da se v vinu pojavijo nevinski priokusi in vonji, vino še enkrat pretočimo, lahko pa uporabimo tudi ustrezna enološka sredstva, kot so želatina, oglje, kazein, bentonit. Priporočamo vam, da se ob nepoznavanju problema obrnete na ustrezno strokovno službo.

Višje kisline v letniku 2014 Pri nekaterih vinih letošnjega letnika izstopajo skupne kisline (in jabolčna kislina), ki povzročajo neharmoničnost vina. Kisline lahko uravnavamo z mešanjem različno kislih vin ali s pomočjo kemijskega in biološkega razkisa. Vinar se lahko odloči za kemijski razkis, s katerim znižuje vinsko kislino, ali za biološki razkis, to je jabolčno-mlečnokislinska fermentacija, s katerim znižuje jabolčno kislino, ki se pretvarja v mlečno.

Kemijski razkis Velikokrat je pH-vrednost prenizka, da bi bakterije začele z razkisom,

zato je treba opraviti kemijski razkis, s katerim se dvigne aktualno kislost ali pH-vrednost. Pred izvedbo razkisa se mora vinar zavedati, da se kisline nižajo že med vrenjem in kasneje med zorenjem vina, ko se tvori vinski kamen.

Nastajanje vinskega kamna je odvisno od vsebnosti vinske kisline, vsebnosti kalija in temperature. PH-vrednost se z nižanjem kislin dviguje, med pHvrednostjo in skupnimi kislinami pa ni linearne oziroma enostavne zveze. Za pravilno uporabo in izračun potrebnih enoloških sredstev so nujne meritve pH-ja, titrabilnih kislin ter vinske in jabolčne kisline. Za kemijski razkis uporabimo karbonate, in sicer kalcijev karbonat ali kalijev hidrogen karbonat.

Kalijev hidrogen karbonat uporabljamo v mladih vinih po končanem alkoholnem vrenju in le redko v moštih, saj znižujemo kisline v manjšem obsegu. Znižujemo kisline vrednosti med 8–10 g/l. Običajno ga uporabljamo tam, kjer želimo nadaljevati z biološkim razkisom. Kalijev hidrogen karbonat reagira samo z vinsko kislino in ob tem se tvori vinski kamen. Dodamo ga k delni količini, čas reakcije pa je krajši kot pri uporabi kalcijevega karbonata.

Hlajenje vina zelo pospeši izločanje vinskega kamna, popolno stabilnost pa dosežemo, če obravnavano vino izpostavimo 2–3 dni na temperaturo tik nad lediščem (okoli 4 stopinje Celzija). V primeru, da vina ne izpostavimo nizki temperaturi, priporočamo višjo količino dodanega kalijevega hidrogen karbonata, in sicer 133–135 g/l, to je enkrat več kot pri hlajenju.

Pogostejši je kalcijev karbonat, ki ga uporabljamo v kislinsko bogatejših letnikih (kot je letošnji letnik), s kislinami 9–11 g/l in več. Priporočamo celo razkis mošta pred vrenjem. Ob dodatku karbonata se tvorijo ogljikov dioksid, ki ga zaznamo kot penjenje vina, tartrati in malati. Veliko več je izločenih soli vinske kisline kot pa soli jabolčne kisline. Razkis opravimo na delni količini vina, ki jo po končani reakciji – to je 2–3 ure, dodamo v preostalo količino vina ali mošta in premešamo. Mošt (Nadaljevanje na 59. str.)

Kmetijstvo

Kmetijski nasveti

Posebnosti primorskih vin letnika 2014 (Nadaljevanje s 56. str.)

nato pripravimo za vrenje, vino pa primerno zažveplamo. Če se odločimo za biološki razkis vina, ne zažveplamo, temveč v vino dodamo bakterije.

V letnikih, ko so v vinu skupne kisline višje kot 12 g/l, lahko za znižanje kislin uporabimo tudi dvojno sol oziroma se poslužujemo dvojnega razkisa, v katerem znižamo tudi jabolčno kislino. Bolj se priporoča razkisati mošt kot vino, in to v primerih, ko je prisotne malo vinske kisline in veliko jabolčne.

Razkisano delno količino mošta ali vina je treba filtrirati, da odstranimo dvojno sol, ker v nasprotnem primeru lahko steče reverzibilna reakcija. Postopek nato nadaljujemo tako kot pri enojnem razkisu.

Vina, v katerih smo izvajali kateri koli razkis, ne stekleničimo najmanj dva do tri mesece. Še vedno velja Pravilnik o najnižji vsebnosti titrabilnih kislin v vinu, in sicer je to 3,5 g/l, in vinske 1 g/l, zato bodimo previdni, ko opravljamo kemijski razkis.

Biološki razkis Biološki razkis ali mlečnokislinsko vrenje opravijo mlečnokislinske bakterije, katerih razvoj in delo sta odvisna od mnogih dejavnikov. Med drugim od pH-vrednosti, temperature vina, ki ne sme biti nižja od 16 stopinj Celzija oz. primernejša je temperatura 20 stopinj Celzija, vsebnosti prostega ter skupnega žvepla (prostega 25 mg/l in skupnega do 100 mg/l). V primeru nabave bakterij je treba v vino dodajati tudi hrano za bakterije (dodajamo tudi, če razkis poteka samostojno). Pozorni moramo biti na ostanek nepovretega sladkorja (visok sladkor je zanimiv tudi za bakterije – mlečni cik). V času razkisa mora biti vino v zaprti posodi (kipelna veha) – zrak nad vinom je nevaren, ker lahko povzroča višanje hlapnih kislin.

Našteti parametri niso edini pogoji, ki jih bakterije zahtevajo za nemoteno 7620-kmet opravljanje razkisa. Na delo bakterij

vplivajo številni dejavniki, ki jih ne določamo ali merimo. Prav ti dejavniki so velikokrat vzrok, da razkis ne steče, kljub temu da smo bakterije nacepili in so pH, temperatura in prosto žveplo v predpisanih mejah. Kemijski dejavniki so pH, ogljikovi hidrati, organske kisline, dušikove spojine, etanol, SO2, O2, CO2, fenolne spojine, maščobne kisline in pesticidi. Biološki dejavniki pa so kvasovke, bakterije inbakteriofagi.

Možnosti in tveganja biološkega razkisa Poznamo pozitivne in negativne lastnosti biološkega razkisa. Dobre lastnosti so, da so vina po tem postopku kemično in biološko bolj stabilna.

Opaža se tudi vpliv na boljšo kakovost (polnost, harmonija, prijetnost, boljši značaj (samo v primeru, da se vinar odloča za ponudbo takega vina in ga potrošnik sprejema – nekaterim so bolj všeč sveža vina s sadno cvetico, nekoliko višjo kislino …)). Z razgraditvijo snovi, ki vežejo žveplo, se zmanjšuje skupna vsebnost žvepla v vinu in tudi potreba po žveplanju. Harmonija je dosežena brez dodatka kemičnih sredstev.

Biološki razkis med drugim tudi odsvetujemo, ker traja lahko več časa, ob tem pa se lahko razvijejo tudi ocetnokislinske bakterije. Pri ostanku sladkorja nad 4 g/l in pH-vrednosti nad 3,4 lahko poleg mlečne kisline nastanejo nezaželene spojine, kot so biogeni amini, ocetna kislina iz sladkorja, diacetil ter večje količine estrov. Tovrstni razkis je primeren le za določena vina.

Težave, napake in bolezni letošnjih vin Kot vsako leto se tudi letos nismo ognili napaki bekser ali vonj po žveplecu. Največkrat se pojavlja pri mladih

vinih, in sicer lahko že med fermentacijo ali takoj po njej. Vzrokov je veliko.

V času fermantacije lahko pojav bekserja odpravimo z dodatkom hrane, če nismo že predhodno porabili dovoljene količine. Takoj po vrenju pa je potreben močen zračni pretok – vino naj se dobro razbije in prezrači. Po dveh ali treh dneh, ko se vonj in okus umirita, ga ustrezno žveplamo. V primeru, da z zračnimi pretoki ne odpravimo vonja, se je treba obrniti na ustrezno strokovno službo, ki vas bo seznanila z navodili za nadaljnje delo (uporaba bakra).

Medij za razvoj ocetnokislinskih in mlečnokislinskih bakterij – ocetni cik – je bil ugoden. Brez dodatka selekcioniranih kvasovk so v moštih prevladale bakterije, ki so alkohol preko acetaldehida spremenile v ocetno kislino. Vino diši in ima okus po kisu. Te bolezni se ne da odpraviti ali kako drugače popraviti. Vino je treba takoj ločiti od droži in ga ustrezno žveplati, in sicer na 25–30 mg/l. V primeru, da imate bolno vino v leseni posodi, ga takoj pretočite v steklene posode ali posode iz nerjavečega jekla. Prisotne bakterije se bodo ob daljšem stiku vina z lesom zajedle v les in povzročile v vinu naslednjega letnika razvoj bolezni.

Dnevna kontrola zorenja vina v prvih mesecih po fermentaciji je naloga in obveza vsakega vinarja. Delo v kleti se je začelo in se bo zaključilo s prodajo vina končnemu potrošniku.

(Literatura je na voljo pri avtorici.)

Tamara Rusjan, univ. dipl. inž. agr., svetovalka specialistka za vinarstvo Kmetijsko-gozdarski zavod Nova Gorica

Zima 2014 / Briški časnik / 59

Kultura

Šmartno

4. Brda Contemporary Music Festival

Festival kreativne in improvizirane glasbe v Šmartnem Od 11. do 13. septembra je Šmartno četrtič gostilo festival kreativne in improvizirane glasbe.

Festival pod umetniškim vodstvom tolkalca Zlatka Kaučiča je namenjen predvsem mladim kreativcem z obeh strani meje, nudi jim podij za ustvarjanje, iskanje, spoznavanje kreativne improvizacije. V treh dneh se je na različnih lokacijah (dvorana Hiše kulture, severni trg, cerkev sv. Martina) zvrstilo enajst koncertov. Četrtkov uvodni večer je pripadal vokalistki Micheli Salvador in organistu Stefanu Masu, ki sta premierno nastopila v cerkvi. V prvem delu koncerta je Michela improvizirala na gregorijanske pesmi, med katerimi so bili trije odpevi na besedila iz Stare zaveze (fragmenta iz Ordo Virtutem avtorja Hildegarda von Bingena). V drugem delu je Stefano Maso izvedel svobodne improvizacije za orgle, v zaključku sta skupaj z Michelo svobodno improvizirala. Četrtkov večer je zaključil koncert Orkestra brez meja pod dvojnim vodstvom, dirigirala sta Kaučič in Giovanni Maier.

V petek in soboto je potekala delavnica pod vodstvom letošnjega gosta festivala Phila Mintona iz Velike Britanije.

Vokalist, improvizator, trobentač je z enajstimi udeleženci ustvarjal zvočne podobe samo z glasom. Phil pravi, da vsakdo lahko ustvarja, vsak ima glas, ki nudi neslutene možnosti izražanja. Skupina Feral Orchestra, ki je bila tako rezultat dvodnevnega kreativnega in svobodnega raziskovanja glasu, se je predstavila na zaključnem koncertu v soboto, ki je požel stoječe ovacije.

Festival vsako leto posebej izpostavi perspektivnega mladega glasbenika, letos je čast pripadla saksofonistu Cenetu Resniku. V petek se je predstavil s solonastopom, v soboto v duetu z Vidom Drašlerjem na bobnih.

Na festivalu se vedno zgodijo tudi nove povezave, navezave, povezovanje in prehajanje meja pa je ena od ključnih Zlatkovih idej, zato ne preseneča, da so na Brda Contemporary Music Festival že od samega začetka močno zastopani mladi ustvarjalci iz Italije. Hybrida iz Tarcenta je tudi letos poskrbela za vizualne spremljave, s projekcijami na fasade šmartenskih hiš in z videografiko na zaključnih koncertih.

Dobia Lab iz Staranzana vključuje veliko mladih, ki so se kalili pod Kaučičevim kreativnim vodstvom in so danes del Orkestra brez meja. Vsi ti mladi se nato združujejo, tvorijo nove ad hoc zasedbe. Letos smo spremljali Jubileum Concert s Flaviom Brumatom, Joštom Drašlerjem in Paolom Franceshinisom, Quintet Kača Sraka in Lev (Gabriele Cancelli, Mimo Cogliandro, Marko Lasič, Giovanni Maier, Paolo Pascolo). Zanimiva je bila tudi zasedba Perkakšns, zasedba dundune in djembe, v kateri so Anže Kristan, Aljaž Maček, Gal Furlan, Boštjan Gretič, Matej Vozel, Nik Šinigoj.

Iz Poljske sta se predstavila Artur Majewski in Kuba Suchar, Mikrokolektyw. Festival želi pokrivati tudi druga podZima 2014 / Briški časnik / 60

ročja umetnosti, letos se je s poezijo, ob spremljavi Boštjana Simona na saksofonu, predstavila Petra Paravan. V galeriji sta razstavljala Žiga Koritnik in Peter Mali, v Briški hiši in Mali polžkovi galeriji Tanja Rusjan. Luka Širok je pripravil Open art project in galerijo spremenil v prostor umetniškega, glasbenega in vizualnega pretoka energij.

(Nadaljevanje na 61. str.)

Kultura

Šmartno

4. Brda Contemporary Music Festival (Nadaljevanje s 60. str.)

Eden od vrhuncev festivala je bil sobotni skupni nastop Mintona in Kaučiča, zadnji vedno preseneti z nekonvencionalno uporabo glasbil in zvočil – vsakodnevnih predmetov, s katerimi kreira. Phil je njegovo pripoved dramatično dopolnjeval z vrsto onomatopejskih in drugih zvokov – zehanjem, cmokanjem, ječanjem, žvižganjem, vzdihi, izdihi …

Drugič zapored se je predstavil Mladinski pihalni orkester Brda. Želimo si, da se v prihodnje odločijo tudi za sodelovanje na delavnicah.

Festival sta sofinancirala Občina Brda in Zavod za turizem, kulturo, mladino in šport Brda, na podlagi javnega razpisa za izbor kulturnih projektov na področjih umetnosti je festival prejel sredstva Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Želimo se zahvaliti vaški skupnosti Šmartno in gospodu Alojziju Kržišniku za sodelovanje in podporo. Brez prijaznih podpornikov, ki so z nočitvami za goste, tuje izvajalce in novinarje pomagali pri izvedbi, bi le stežka uspeli. To so Hiša Marica, Hotel San Martin, gostišče Pri Marjotu, Hotel Kozana, Valentinčič turizem, Dvor Kozana, Kmetija Šibav. Iskrena hvala vsem.

Tatjana Šundovski Bašin

Domačija Nejke in Uroša Klinca

Symposium Ceramicum na Plešivem

Ustekleničena poezija

Tudi letos je domačija Nejke in Uroša Klinca s Plešivega postala prijazen dom za umetniško rezidenco, na kateri od leta 2011 redno gosti mednarodno zasedbo umetnikov, ki se preizkušajo v slikanju na glinene steklenice. Dvanajst umetnikov iz Slovenije, Črne gore, Italije, Makedonije, Srbije in Poljske je na letošnji mednarodni koloniji Symposium Ceramicum šest septembrskih dni ustvarjalo v sožitju z glinenimi posodami, barvami, briško pokrajino in prijaznimi gostitelji.

Čakajoč na vino

Poslikane vinske steklenice so potem prepustili ognju, da jih je »zapekel«, nato pa so jih izbrani vinarji napolnili s svojimi najboljšimi vini. Te polnitve postajajo prepoznaven znak pri promociji njihovih vin, sam izbor materiala, gline, pa spominja na antične čase, ko so vino shranjevali v poslikanih ali z reliefi okrašenih lončenih posodah. Tedaj so se stari Grki ob kozarcu vina in razpravljanju o ljubezni družili na srečanjih, ki jih je Platon imenoval »symposium«.

Umetniško srečanje Symposium Ceramicum je sestavni del mednarodnega projekta Art Circle, ki v Brdih in sosednjem Colliu združuje umetniške in kulturne ambasade različnih evropskih držav. Za zdaj je

k projektu pristopilo sedem vinarjev; pod pokroviteljstvom poljske ambasade v Sloveniji je pri Klinčevih na Plešivem kot prva nastala umetniška ambasada Poljske, pred kratkim pa je družina Ščurek odprla vrata nemški ambasadi kulture. Snovalci projekta želijo na ta način v Brda privabiti diplomate in umetnike iz izbranih držav, sam projekt pa nadgraditi v festival umetnosti in vinarjev. Čezmejno razsežnost projekta je podčrtal tudi poljski inštitut v Rimu in svojo odločitev, da se pridruži projektu, potrdil na odprtju razstave letošnjega simpozija, ki so jo oktobra postavili v goriški palači Attems Petzenstein in ji dali naslov V ognju, pod soncem.

Iva Sivec Zima 2014 / Briški časnik / 61

Kultura

Gradnikovi večeri na Gradu Dobrovo

Poklon spominu na velikega rojaka, pesnika in prevajalca Alojza Gradnika

»Za tvoje žitno klasje ti lahko poklonim le travne bilke« Že več kot dvajset let se Brda poklanjajo spominu na velikega rojaka, pesnika in prevajalca Alojza Gradnika. Tudi konec novembra so Zgodbe srca, ki segajo preko meja, kakor so organizatorji poimenovali letošnje Gradnikove večere, izzvenele v prepletu spomina, poezije, literature, glasbe in likovnega ustvarjanja.

Zadnje je bilo prvo na vrsti. V avli gradu Dobrovo so prvi večer najprej odprli razstavo domačih likovnih ustvarjalcev, ki sta jo pospremila pozdravni govor direktorice Zavoda za turizem, kulturo, mladino in šport Brda Ariane B. Suhadolnik in razmišljanje umetniškega vodje likovnega društva Dablo Bojana Bense (o dogodku poročamo posebej), nato se je dogajanje preselilo v viteško dvorano, kjer je briška pesnica Patricija Peršolja ob glasbeni spremljavi Lada Jakše in predstavitvi multivizijskega filma prebirala pesmi iz svoje zadnje pesniške zbirke Šinjorina. »Opazovala sem ženske, ki hodijo po robu,« pove avtorica. O »ženski na robu« govori tudi v prvi pesniški zbirki Gospodinjski blues, ki je prav tako kot Šinjorina izšla pri mariborski založbi Pivec. Šinjorina prinaša devetnajst polpreteklih zgodb, »kot bi listali po družinskem albumu s podstrešja in gledali babice, stare tete, sosede, izginule kdo ve kod,« piše v spremni besedi.

Pred nami zaživijo dogodki, usode in zgodbe, iz katerih »kot robida poganja žalost«; kjer »pogled v kozarcu sega daleč, daleč kot Afrika« (od koder pride kartolina); kjer nunci sedijo pod lipo, ki jo bodo občinski možje posekali in na njenem mestu postavili semafor; kjer pri lupljenju češp »prsti brenčijo okoli višnjevih srajčk«; kjer je življenje eno samo trdo delo, garanje in mizerija in vanj le za kratek hip posije sonce, ker ga »trdo blago stare suknje, ki so ji odrezali rokave in namesto zaves visi na Zima 2014 / Briški časnik / 62

oknu«, vsega posrka vase. Tenkočutna opazovalka in poslušalka je Patricija. V svojo živo, občutljivo pesniško prejo, polno metafor in sporočil, v kateri odkrivamo vrhunsko poezijo s posebnim pripovednim slogom, je ujela drobce trenutkov, ki so brusili briškega človeka in posebno žensko; ujela je predmete, drevesa, narečne izraze in besede, »da nas potegne v njene pesmi, da dobimo občutek, kot da smo že od nekdaj del njih«.

Tudi naslednji večer je oblikovala briška rojakinja. Ana Toroš, docentka na novogoriški univerzi, je pesnika

predstavila kot prevajalca germanske in romanske literature v zgodbi, ujeti med fotografije in utrinke iz znanstvene monografije O Zemlja sladka: kamen, zrno, sok, ki je v začetku letošnjega leta izšla pri Slovenski matici in je rezultat avtoričinih dolgoletnih raziskav pesniškega in prevajalskega opusa Alojza Gradnika. Pogovor z avtorico monografije je vodila Daniela Stekar, magistrica slovenistike iz Števerjana, njun pogovor so z recitacijami Gradnikovih pesmi popestrili še učenci osnovne šole (Nadaljevanje na 63. str.)

Kultura

Quercus Quintet

Večer vokalnih kvartetov in kvintetov

Z željo, da bi pevski večer postal tradicionalen Quercus Quintet je v soboto, 18. oktobra, priredil večer vokalnih kvartetov in kvintetov v Gradu Dobrovo. »Člani Quercus Quinteta smo se aprila 2013 prvič udeležili podobnega srečanja na gradu Turjak.

Tam so bile (žal) samo moške zasedbe in takrat smo začeli razmišljati o tem, da bi podobno srečanje organizirali v Goriških brdih, po možnosti tudi z ženskimi sestavi. Po končani pevski sezoni pa smo se odločili, da to idejo realiziramo v tem terminu, ko ni veliko dogodkov v Brdih. Kontakte smo pridobili od raznih virov, z nekaterimi sestavi smo že sodelovali, nekatere skupine smo povabili preko osebnih poznanstev in sestavili smo šopek nastopajočih, kot je bil predstavljen na koncertu. Zadovoljni smo predvsem s tem, da so se našemu povabilu odzvale tudi tri ženske zasedbe. Želeli bi,

da bi to srečanje postalo tradicionalno,« je o ideji za glasbeni dogodek povedal predsednik Bojan Vuga.

Prijeten glasbeni večer je številnemu občinstvu pričaralo 10 pevskih sestavov. Nastopili so kvartet 7 Plus (iz Izole), kvartet Zvon (člani so iz štirih dolenjskih občin), briški Quercus Quintet, kvintet Anike (članice so iz različnih krajev Vipavske doline), vokalni kvintet Utrip (sestavlja ga pet fantov z obrobja Brkinov), briški kvintet Kvartin, vokalno-instrumentalna skupina Kresnice (deluje v okviru Kulturnoprosvetnega društva Lipa Šempas), kvartet Karik s Tolminskega, Vokalna skupina Patina (pevci so z različnih koncev Gorenjske) in vokalna skupina Triola iz Boštanja pri Sevnici.

Druženje s pogostitvijo in petjem se je nadaljevalo še dolgo po zaključku pevskega večera.

Milena Beguš Foto: Andrej Colja

Gradnikovi večeri na Gradu Dobrovo (Nadaljevanje z 62. str.)

Dobrovo in nekdanji učenci osnovne šole Alojza Gradnika iz Števerjana ob glasbeni spremljavi tandema Pikaja.

Toroševa je uvodoma poudarila, da je glavni vir, iz katerega je črpala Gradnikova poezija, njegova esencialna povezanost z zemljo, iz katere je bil pesnik vzrasel, in navedla tri osnovne teme, ki so jo zanimale v raziskavi: s katerimi književniki v romanskem in germanskem prostoru se je seznanil, jih prevajal in si dopisoval, kako je upodobil razne narode in kako so evropski narodi sprejeli njegovo poezijo. Ob izbranih fotografijah iz monografije, na katerih so ujeti utrinki iz Gradnikovega življenja (nekatere fotografije je naredil Gradnik sam v času med obema vojnama), se je sprehodila po Gradnikovem bogatem prevajalskem opusu od prevodov iz italijanščine, španščine, francoščine, nemščine in furlanščine do znanstev in dopisovanja z nekaterimi evropskimi poeti. Prevajal je pesnike, ki so mu bili po navdihu sorodni (angleška pesnica Elisabeth Barrett Browning, francoska

pesnica Marguerite Burnat-Provins, Federic Garcia Lorca, Rainer Maria Rilke). Zlasti obsežen je njegov prevajalski opus iz italijanske književnosti, v katerem je tudi obširna antologija italijanskih pesnikov od sv. Frančiška Asiškega do sodobnikov. Posebno mesto ima Gradnikovo dopisovanje z italijansko pesnico Ado Negri, sorodno pesniško dušo, ki je v svojih pesmih uporabila podoben motiv kakor Gradnik (odnos med še živečim in mrtvim ljubimcem). Ohranjeno je tudi njeno posvetilo v knjigi, ki jo je podarila pesniku: »Za tvoje žitno klasje ti lahko poklonim le travne bilke.« Od fotografije z ženo in sinom, naloženega voza, ob katerem stojita pesnikova starša s furlanskimi sorodniki, do pesnikove delovne sobe se je vila nit po Gradnikovem prevajalskem opusu in drobcih iz njegovega življenja. Iz prve vrste ji je tiho in pozorno sledil Gradnikov sin Sergej, zvesti obiskovalec vseh Gradnikovih večerov.

Iva Sivec Zima 2014 / Briški časnik / 63

Kultura

Glasbenik in skladatelj

Ob 60-letnici smrti Srečka Kumarja

Na treh lokacijah in v treh delih

Bogata kulturna prireditev s koncertom ob 60-letnici smrti Srečka Kumarja je bila 25. oktobra v Kojskem.

Organizirala jo je VS Kojsko v sodelovanju z MoPZ Srečko Kumar, Občino Brda in Zavodom za turizem, kulturo, mladino in šport Brda. V programu je sodeloval še gostujoči Mešani pevski zbor Jeka Primorja z Reke in otroci POŠ Kojsko. O življenju in delu Srečka Kumarja pa je spregovorila Ivanka Uršič, strokovna sodelavka Pokrajinskega arhiva Nova Gorica. Vabilu se je odzval tudi Ljubo Kumar, vnuk Srečka Kumarja.

Ob 15. uri se je prireditev začela pred spomenikom Srečka Kumarja, ki ga je v drži dirigenta upodobil solkanski kipar Boris Kalin (odkritje 25. maja 1958).

Zbrane je nagovoril Vasilij Vendramin, predsednik VS Kojsko. V programu sta nastopila oba zbora ter otroci POŠ Kojsko pod mentorstvom Klare Simčič, ki je igrivo zgodbo postavila na šolsko dvorišče, pred poukom, nekoč, v preteklost. Otroci so peli, plesali, se igrali ter se zbadali z izštevankami.

Zima 2014 / Briški časnik / 64

Zapuščina kot vrnitev v rojstne kraje Življenje in delo Srečka Kumarja je obširno predstavila strokovna sodelavka Pokrajinskega arhiva Nova Gorica Ivanka Uršič in na kratko osvetlila tudi življenje in delo Vuke Kumar Hiti. »Srečko Kumar se je vrnil v Brda po dolgi življenjski turneji, na kateri je opravil veliko delo na glasbenem področju v Jugoslaviji in inozemstvu,« je dejala. Alojz Gradnik je v njegov spomin napisal:

Vrnil si se v srce Brd, zdaj počivaš v senci trt, češnje krijejo te cveti, slavec ti ne neha peti.

Cvetje padaj, slavec poj: »Lahko noč, prijatelj moj!

Sladko spavaj zdaj med nami, dalje sanjaj v mirni jami.« (Prva in zadnja kitica pesmi Grob v Brdih – V spomin Srečka Kumarja – napisana 1. 3. 1954; op. p.)

Uršičeva je omenila korespondenco med Radom Simonitijem in Kumarjevo hčerko Vuko Kumar Hiti, ki je po zaslugi svojega očeta že kot otrok sprejemala lepoto duhovnih dobrin ter odraščala v spoznanju umetnosti nasploh, posebno pa seveda glasbe, ki je tudi zanjo predstavljala poklic. 31. oktobra letos je minilo 100 let od njenega rojstva. Njena skrb (pa tudi skrb njenega sina Ljuba) za očetovo zapuščino ter izročitev le-te Pokrajinskemu arhivu v Novi Gorici pomeni svojevrstno vrnitev Srečka Kumarja v rojstne kraje.

Ob 50-letnici smrti je bila v dobrovskem gradu zapuščina na ogled na razstavi, ki je predstavljala Srečka Kumarja kot pianista, klavirskega pedagoga, urednika glasbene literature, ustanovitelja in ravnatelja glasbenih šol ter predvsem kot zborovodjo, ki je z bogatim delom prispeval pomemben delež pri razvoju slovenske glasbe. Zato sodi v družbo najpomembnejših primorskih glasbenih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja.

V nadaljevanju je predstavila Kumarjevo življenje od rojstva 9. aprila 1888 v Kojskem dalje. Vmes so ga zaznamovala burna leta šolanja, študij glasbe, poroka z Zoro Lavrenčič iz Rojana pri Trstu, njegova službena mesta ter čas med 1. svetovno vojno, ki ga je z ženo in hčerko prebil na Češkem. Po 1. svetovni vojni se je začelo njegovo najplodnejše ob(Nadaljevanje na 65. str.)

Kultura

Glasbenik in skladatelj

Ob 60-letnici smrti Srečka Kumarja (Nadaljevanje c 64. str.)

dobje. Povezoval se je s tedanjimi tržaškimi politiki in kulturniki, s katerimi je na svojem domu prirejal glasbene večere. Bil je steber vokalne glasbene poustvarjalnosti na Primorskem po 1. svetovni vojni. Spoznal je, da je zborovsko petje ljudem najbolj pristopno, zato je ustanovil pevski zbor slovenskih učiteljskih društev, s katerim je priredil vrsto koncertov, tudi po Italiji. Zadnji koncert je imel leta 1926 v Solkanu, potem pa ni smel več na Primorsko. Svoje bogato glasbeno delovanje je nadaljeval v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Kragujevcu. Aktivno se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje. Septembra leta 1945 se je vrnil na Primorsko. Iz tega časa je predvsem pomembna ustanovitev ženskega mladinskega zbora Soča iz Kojskega, novembra 1945. S pomočjo hčerke Vuke je v petih tednih s kmečkimi dekleti pripravil program, s katerim je izvedel obsežno turnejo po vsej Sloveniji in v Hrvaški. Nastopi so se razvili v prave manifestacije za priključitev Trsta, Gorice in Reke k matični domovini.

Leta 1948 se je Kumar z družino ustalil na Koprskem, kjer je postavil temelje glasbenega šolstva. Njegovo življenje se je ob klavirju sklenilo 9. februarja 1954.

Ob zaključku prvega dela programa pri spomeniku so Ljubo Kumar, predsednik VS Kojsko in predstavnik zbora Srečka Kumarja položili lovorov venec k spominski plošči na rojstni hiši in cvetlični aranžma na grob.

Koncerti v spomin na zborovodjo Drugi del slovesnosti je bil na lokaciji ob nekdanjem gradu. Z repertoarjem posvetnih pesmi sta se predstavila MoPZ Srečko Kumar pod umetniškim vodenjem Aleksandra Sluge in MePZ Jeka Primorja z Reke z zborovodjo Igorjem Vlajnićem.

Zadnji del programa spominskega dne je potekal v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kojskem z repertoarjem sakralnih skladb, ki sta jih izvajala oba zbora. Prisluhnili smo tudi skladbam maestra Dušana Prašlja, učenca Ivana Matetića Rojngova, skladatelja in zboro-

vodje, in sicer prvemu in drugemu od petih stavkov Prašljeve Pasije, ki prikazuje poskus sinteze teksta in melodije. V slednji Prašelj združuje napeve z otoka Krka s prejšnjimi zapisi in zapisi Ivana Matetića Ronjgova, njegovega mentorja in učitelja. Delo je posebno prav zaradi ritmičnih izborov.

Za svoje delo je Dušan Prašelj prejel številne nagrade. Deloval je kot urednik, skladatelj in pisal različne priredbe pesmi za posamezne zbore. Pomembno mesto med njegovimi deli velja pripisati prav Pasiji, ki prikazuje dogodke Jezusovega življenja, opisane v Novi zavezi.

Zaključni del koncerta in obeležja Kumarjeve obletnice smrti je izzvenel s skupnim nastopom obeh zborov, ki sta zapela skladbo Ave Marija avtorja Dušana Prašlja, ki je z navdušenjem zboroma tudi dirigiral. Sledile so zahvale in izmenjava daril.

Sodelovanje s Prašljem in prijateljstvo z zborom z Reke Mešani pevski zbor kulturno-umetniškega društva Jeka Primorja Reka je ustanovil maestro Dušan Prašelj leta 1971 z združitvijo treh zborov, ki so delovali na Reki od leta 1945. Repertoar zbora je raznovrsten, od klasičnih zborovskih skladb, sodobnih del in ljudske glasbe do črnske duhovne glasbe in oratorijev.

Posebno pozornost namenjajo glasbi Ivana Matetića Ronjgova, ki temelji na istrsko-primorskem melosu. S sodobnimi deli je zmagal na Matetićevih dnevih in festivalu Naš kanat je lip v Poreču. Zbor redno nastopa na srečanjih in tekmovanjih hrvaških zborov, kjer je večkrat osvojili zlata in srebrna priznanja. Poleg nastopov v svoji domovini je zbor gostoval v Italiji, Franciji, Španiji, Avstriji, Češki, Slovaški, Poljski, Romuniji, Bolgariji, Veliki Britaniji in Nemčiji. Večkrat je bil nagrajen tudi v tujini. Od leta 2010 zbor vodi maestro Igor Vlajnić.

Zborovodja MoPZ Srečko Kumar Aleksander Sluga je na eni izmed vaj predlagal, da bi zbor počastil glasbenika

in domačina, po katerem nosi zbor ime.

S pomočjo Ivanke Uršič je začel iskati arhivski material. V Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici hranijo veliko dokumentov, notnega gradiva in pisem, povezanih s Srečkom Kumarjem. Bil je zborovodja, pianist, učitelj, ni pa bil avtor. Kot pomemben strokovnjak s področja glasbe je nabral veliko zbirko del drugih avtorjev, s katerimi je sodeloval. Med temi skladatelji je bil tudi priznan Istran Ivan Matetić Ronjgov, ki je sodelavcu in prijatelju osebno ter s posvetilom izročil brošuro Tri narodne pjesme iz Istre.

Znova je stekla akcija iskanja korenin teh pesmi od strokovnjakov iz slovenske Istre do raznih povezav v hrvaški Istri.

Medtem se je pojavil gospod z Reke, ki zelo dobro pozna delo Ivana Matetića Ronjgova. To je njegov učenec in sodelavec Dušan Prašelj. Prašelj je z Ronjgovom potoval po Istri in otokih ter mu pomagal zapisovati ljudske pesmi. Ko je navezal stik med Prašljem in Aleksandrom, je ta prišel z Reke na eno od vaj in bil navdušen nad zborom, predvsem pa nad delom, ki ga opravlja zborovodja.

V letošnjem letu so se člani zbora Srečko Kumar spoznali z zborom Jeka Primorja z Reke, ki ga je nekoč vodil Dušan Prašelj. Med njimi so se hitro vzpostavile prijateljske vezi, gostovanja in skupni nastopi. MePZ Jeka Primorja sedaj vodi zborovodja Igor Vlajnić.

Dušan Prašelj je obiskal zbor Srečko Kumar, ko se je pripravljal na revijo Sozvočenja. Po tem obisku, ko je spoznal tudi Aleksandrovo ženo Claro in žensko vokalno skupino Vinika, je napisal štiri priredbe ljudskih pesmi za moški zbor, violončelo in klavir, kasneje pa še omenjeno Ave Marijo. Prašelj je glasbo napisal za mešani zbor, violino, violončelo in klavir, posvetil pa jo je vodji domačega zbora Aleksandru in njegovi ženi Clari Sluga ter vokalni skupini Vinika. Skladba je razdeljena na dva dela glede na besedilno predlogo.

Po zaključenem programu, posvečenem 60-letnici smrti Srečka Kumarja, so se nastopajoči in udeleženci zbrali na pogostitvi in druženju. Pridružil se jim je tudi župan Franc Mužič.

Milena Beguš Foto: Andrej Colja Zima 2014 / Briški časnik / 65

Kultura

Poklon skladatelju Radu Simonitiju ob 100-letnici rojstva

Zaradi spomina ljudje nikoli ne odidejo

»Radu ali po domače Radku Simonitiju so bila Brda zibelka in poslednja postaja, duša te pokrajine ga je spremljala na vsej njegovi poti. Tu je hranil srce in sporočilo Brd tkal v vse svoje brezčasne glasbene stvaritve,« je Ariana B. Suhadolnik, direktorica briškega Zavoda za turizem, kulturo, mladino in šport, uvedla osrednjo slovesnost ob 100-letnici skladateljevega rojstva v Vinski kleti na Dobrovem.

Tisto nedeljo sredi oktobra so se Brda dostojno poklonila svojemu velikemu rojaku. Najprej z razstavo slik likovnega društva Dablo v grajski avli na Dobrovem, katere odprtje je pospremil kvintet Kvartin, in nato v Fojani, skladateljevem rojstnem kraju, kjer so na hiši, v kateri je Simoniti preživel svoja najzgodnejša leta, odkrili spominsko ploščo. »V njej je zaobjeto življenje fantiča, ki se je rodil v Fojani, tu odraščal deset let in potem odšel na šolanje v Ljubljano, kjer se je sam preživljal in brusil svojo samozavest. Bil je patriot, zaveden Primorec, a nikoli hrupen in herojsko patetičen. Prepričan sem, da se je njegovo komponiranje napajalo z bogastvom ljudskega glasbenega izročila, ki ga je vsrkal vase prav v zgodnjem otroštvu,« je življenjsko pot očeta opisoval sin Vasko Simoniti. Skozi Simonitijevo življenje in njegov obsežni glasbeni opus so se sprehodili še nekdanji ravnatelj ljubljanske opere Mitja Bervar, operni pevec Jurij Reja in predstavnik vaške skupnosti Žarko Kodermac.

Spominska slovesnost je dosegla vrhunec zvečer v Vinski kleti na Dobrovem. Pozdravil jo je župan Franc Mužič, ki je v svojem govoru poudaril pomen kulture za vsesplošni narodov napredek, sama prireditev pa je izzvenela v praznik zborovskega petja. Simonitijeve uglasbitve in priredbe so prepeZima 2014 / Briški časnik / 66

vali otroški in mladinski pevski zbor Osnovne šole Dobrovo pod vodstvom Valentine Bevčar Stanič, Mešani pevski zbor Rado Simoniti pod vodstvom Patricka Quaggiata, Vokalna skupina Vinika, ki jo vodi Franka Žgavec, Moški pevski zbor Ludvik Zorzut pod vodstvom Radovana Kokošarja in Moški pevski zbor Srečko Kumar pod vodstvom Aleksandra Sluge.

Zapela sta Nonet Brda pod vodstvom Radovana Kokošarja in Quercus Quintet pod umetniškim vodstvom Vladimirja Čadeža. Zadnji je zapel tudi dva Simonitijeva samospeva. S samospevi sta se mu pridružili še mezzosopranistka Martina Kocina in sopranistka Nataša Jakopič, s himno Vstajenje Primorske, ki je zadonela v izvedbi združenih pevskih zborov, solistov, Pihalnega orkestra Brda in obiskovalcev, pa se je slovesnost mogočno izpela v ohranitev spomina na velikega rojaka in okrepitev zavedanja o njegovem dragocenem prispevku v zakladnici slovenske kulturne zapuščine. »S seboj je prinesel čut in čud od očeta do preproste glasbene govorice, sočne, jedrnate, stvarne, povedne, lirične in nikoli izpete briške govorice. Briški prazniki z zvonovi, orglami in petjem so mu dodali in odstirali moč glasbenega govora, glasbenega načina dojemanja in doživetja življenja,« je Simonitijevo ustvarjanje z besedami skladatelja Marjana Gabrijelčiča povzela povezovalka prireditve Ariana B. Suhadolnik. Za strokovno pomoč pri oblikovanju programa se je posebej zahvalila Staši Peršolja Bučinel, Vinski kleti Goriška brda za brezplačen najem prostora, Boutiqueu DADA iz Nove Gorice za izposojo obleke in Briškim ženam in dekletom za sladke briške dobrote, s katerimi so pogostile obiskovalce. V znamenju spomina se je slovesnost sklenila. »Spomin je tisti, ki nas osmišlja v našem zdaj, tu in vedno,« je tisto nedeljo razmišljal skladateljev sin Vasko Simoniti. »Prav zaradi spomina ljudje nikoli ne odidejo, ampak so nenehno prisotni.« Iva Sivec Foto: Andrej Colja

Kultura

Društvo briških likovnih ustvarjalcev Dablo

Učinek barv

Prenos slike na minimalen medij

Barvita jesen je za nami. Želimo si, da bi dežne kaplje zamenjale snežinke, vsaj za centimeter na Kobalarju. In že bi bilo vzdušje drugačno.

Slikarji smo pač slikali pod streho. Modernizem ni vezan na pogled na določen predmet ali figuro. Videno zreducira na učinek barv, s tem odpravi vsebino. Nevezani na točne forme bolj sproščeno nanašamo barve in opazujemo učinke barvnih potez. Ustvarjamo za oko nedovršeno, z notranjo intuicijo in neomajno domišljijo.

Odrečemo se sporočilu, upoštevamo idejo in atmosfero, ki jo čutimo v ustvarjalnem trenutku.

Seveda pod budnim očesom mentorja, akademskega slikarja Bojana Bense, ki spodbuja izvirnost posameznika in nas vodi do končne slike ter razstave.

Detajli ustvarijo neko stvar še lepšo. Pri tem mislim na slikarsko razstavo na proslavi ob stoletnici rojstva Rada Simonitija. Čeprav sta bila popoldan in večer usmerjena h glasbi, je k celovitosti pripomogla razstava društva Dablo v Gradu Dobrovo. Razstavljali smo drevesa, ki so ponosno strmela v nebo, kot »vstajenska« himna Primorske.

Poletje smo barvali na ekstemporih in razstavljali v Fari ob Soči, Knežovi (Gnesavu) v Avstriji, Idriji, Kromberku, Gradišču nad Prvačino, Gradini pri Doberdobu, Turiacu in še kje.

Dablo je prepoznavno društvo in krog prijateljev hitro raste.

Ekstempore se sedaj že tradicionalno zaključujejo v Šmartnem na martinovo soboto, organizatorji smo dablovci. Letos smo si zadali poseben izziv. Slikali smo na platno in motiv, poteze ali barve prenesli na etiketo vinske steklenice različnih dimenzij. Prenos slike na minimalen medij je bil nekaj izvirnega, novega. Tako smo hoteli ta dan res nameniti vinu, seveda do odprtja praznovanja in vinskega blagoslova. Potem pa smo tudi mi okušali sladkosti mladega in starega vina. Slike in steklenice bodo na ogled v Hiši kulture, kasneje v Vinski kleti Dobrovo in končale bodo v hotelu v Šmartnem.

Gradnikovi večeri so poklon kulturi v Brdih in dablovci smo vedno zraven. Ob dogodku smo postavili novo razstavo začetniku moderne poezije na Slovenskem z naslovom V sanjavih mladostnih letih (A. Gradnik). Z razstavo smo hoteli v

Foto: Andrej Colja slikarstvu doseči tisto, kar je Gradnik v pesmi: moderen pristop. Ali nam je uspelo, se lahko prepričate sami, saj bodo slike v Gradu Dobrovo na ogled do februarja 2015.

Alda Grudina Zima 2014 / Briški časnik / 69

Kultura

Novice iz Hiše kulture

Jesen v znamenju razstav Žiga Koritnik, Peter Mali, Tanja Rusjan V okviru festivala BCMF smo septembra pripravili kar tri razstave. V galeriji se je predstavil priznani fotograf in legenda med džezovskimi fotografi Žiga Koritnik. Razstavo glasbenih fotografij je poimenoval Svobodno oko. Iz svojega bogatega arhiva je izbral 35 fotografij izjemnih in vrhunskih glasbenikov, posnetih na festivalih po vsem svetu. Kot je sam dejal, se mu zdi pomembna skupaj ustvarjena energija glasbenikov, fotografov, umetnikov, gledalcev, organizatorjev in naključno prisotnih.

Pomembna mu je težnja po tem, da pomaga ustvariti, da to ne bo, kot pravi Dominic Duval, samo »spomin, ampak realnost«.

Galerija je prvič gostila razstavo kipov Ljubljančana Petra Malija. Peter je javnosti bolj znan kot restavrator, manj poznano je njegovo kiparsko udejstvovanje. Na ogled je bilo preko 20 kipov in kipcev različnih materialov (bron, glina, gips) in tematik. Bakhus, sv. Martin, Pan, mali akt – Jutro, Petrovo ustvarjanje preseneti tako pri klasičnih kiparskih motivih kot v aktih.

Zima 2014 / Briški časnik / 70

Da pa je imel festival tudi briški pridih, je poskrbela domačinka Tanja Rusjan. V Briški hiši je pripravila projekcijo videa Cappuccetto rosso ali Rdeča kapica. Kolaž satelitskih posnetkov pokrajin posameznih dežel, program Google translate

pa je prevedel uvodne povedi Grimmove pravljice v posamezen jezik. Zadnja različica vsem znane pravljice je tako postala nerazumljiva, nelogična in daleč od originala. V Babilonu dežel in jezikov to »inteligentno pomagalo« pripelje do zmede in absurda. V Mali polžkovi galeriji v Hiši kulture se je Tanja predstavila s fotografijami in skulpturo Rete ali mreža. Kot pravi avtorica, mreža, ki ujame, veže, povzroči odvisnost, ujetost, nas umesti v odnose in odvisnosti, iz katerih ni rešitve.

Kultura

Novice iz Hiše kulture

Mahatma Gandhi V sodelovanju z Občino Brda in veleposlaništvom Indije v Ljubljani smo 2. oktobra pripravili odprtje razstave fotografij Mahatme Gandhija. V nizu fotografij je bila predstavljena njegova življenjska pot, od intimnih, družinskih fotografij do gibanja nenasilnega in pasivnega odpora ter gladovnih protestov kot orožju proti diskriminaciji Indijcev in drugih temnopoltih. Leta 1947 se je Indija osvobodila izpod 200-letnega britanskega jarma, kar je bila pomembna zmaga za Gandhijeva načela in nenasilen boj proti neenakosti, diskriminaciji, krivicam in tuji nadvladi.

svetovnega miru. Na odprtju sta spregovorila župan Občine Brda Franc Mužič ter nj. ekscelenca Chakravarti, za kratek kulturni program pa so poskrbele mlade članice briškega pihalnega orkestra. Predstavnica založbe KUD Sodobnost International je Mali polžkovi knjižnici podarila najnovejšo izdajo njihove založbe, Nehrujeva Očetova pisma hčerki. To je zgodba o očetu, ko skozi serijo pisem hčerki Indiri Gandhi pripoveduje zgodbe o Zemlji, civilizacijah, naravi, zgodovini, rasah, jezikih, pračloveku, plemenih in še marsičem.

Plesna doživetja, razstava fotografij Dušana Miške

Življenje in čas Džavaharlala Nehruja Na obletnico rojstva Nehrujeve hčerke Indire Gandhi, 18. novembra, smo v sodelovanju z Občino Brda in veleposlaništvom Indije v Ljubljani pripravili razstavo Življenje in čas D. Nehruja. V bogatem slikovnem gradivu je izpostavljenih nekaj pomembnejših poglavij njegovega življenja. Džavaharlal Nehru je bil državnik, izjemen vizionar in »ustanovitelj naroda«, ki je vodil gibanje za indijsko neodvisnost skupaj z Mahatmo Gandhijem in postal prvi premier neodvisne Indije. Leta 1961 je skupaj s predsednikom Jugoslavije Josipom Brozom Titom in predsednikom Egipta Gamalom Abdelom Naserjem ustanovil Gibanje neuvrščenih, ki je vzpostavilo načelo enake razdalje od dveh takrat prevladujočih političnih blokov. Gibanje je v precejšnji meri pripomoglo tudi k razvoju pojma popuščanja napetosti v obdobju hladne vojne in sčasoma k zagotavljanju

Član Fotokluba Nova Gorica Dušan Miška si je za tematiko razstave izbral ples, gibanje. Posnetki so nastali na plesnih prireditvah v Novi Gorici v letu 2014, največ na državnem prvenstvu v modernih tekmovalnih plesih. Fotografije so bile posnete z dolgimi časi in zaprto zaslonko, v postprodukciji so bile grafično obdelane. Cilj, ki ga je želel doseči, je bil, kako zajeti dinamiko plesalcev in jo prenesti na fotografski papir. Rezultat je bil presenetljiv, iz fotografij so žarele barve in odsevi posameznih gibov.

Tatjana Šundovski Bašin Zima 2014 / Briški časnik / 71

Kultura

93-letnik Zorko Simčič

»Rodil sem se v Mariboru, doma sem pa iz Brd« Prav 19. novembra sem se spomnila na Zorka Simčiča, in prav na njegov rojstni dan.

Triindevetdeseti. Naslednjega dne sva se slišala, kot že nekajkrat od njegove briške občinske nagrade. Vselej je pripravljen na pogovor.

Dogovorila sva se, da se v dnevu pred srečanjem slišiva.

Bil je večer in telefon je zvonil. In šele ko je brskalnik posodobil članke z iskalnim nizom Zorko Simčič, mi je postalo jasno, zakaj se gospod Zorko ni oglasil. Prav tedaj je prejemal nagrado na odprtju letošnjega Slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu.

Srečala sva se v kavarni Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Čeprav nama je sprva dodelil četrt ure, je čas med najinim pogovorom kar stekel. V varnem kotu in ob zvoku srečanja steklenih in keramičnih posodic ob drugo trdo površino naju je prekinila le natakarica, ko je prinesla sveže stisnjen pomarančni sok.

Predala sem mu stekleničko briškega oljčnega olja, pesem o (ne)svobodi misli Kazalec, on pa meni ovojnico z nedavnim člankom Goriška brda v moji literaturi in podpis v Poslednje desete brate.

Pa se najprej iz SEM-a sprehodiva do ljubih Brd … »Najbolj mi seveda ostaja v spominu moj zadnji obisk Brd tik pred odhodom v Argentino. Marca 1948 sem v Trstu že imel vse pripravljeno za pot v taborišče Bagnoli, a sem se na vsak način hotel posloviti od mame in očeta, ki jima je medtem uspelo vrniti se iz Bosne in se zateči v od Italijanov zasedeno Ljubljano. Moja daljna goriška sorodnica Anica Simčič Kraljeva, rojena v Biljani, je organizirala, da je neki njen prijatelj domenjenega dne pripeljal moja starša iz Ljubljane, in sicer v Brda k nekemu kmetu tik na meji.

Ob določeni uri me je skrivaj peljala tja, Zima 2014 / Briški časnik / 72

kjer sta naju oče in mama že čakala v kleti. Jugoslovanska mejna patrulja je imela obhod ob vedno istih urah in čas med njenim obhodom naprej in tudi njeno vrnitvijo ob skoraj vedno isti uri je bil čas za skoraj polurni pogovor. Za slovo. Najbolj žalosten dan v mojem življenju,« se spominja Simčič.

Iz Maribora, kjer se je rodil in končal nižjo klasično gimnazijo ter na državnem učiteljišču nadaljeval študij, je Zorko Simčič kot begunec šel v Ljubljano in tam študij nadaljeval. Ob koncu vojne se je umaknil na avstrijsko Koroško, bil kasneje dve leti v Trstu, leta 1948 se je odselil v Argentino, kjer je prisostvoval celoletnim tečajem antropološke filozofije in sodeloval v ožjem krogu organizatorjev kulturnega življenja v slovenski skupnosti. Med drugim je mladim predaval o vprašanjih življenja, odraščanja in človeškega bitja. Pred odhodom v tujino je nekajkrat obiskal Brda. Simčič se spominja: »Kmalu po propadu Jugoslavije sem se leta 1941 kot begunec zatekel v Ljubljano, že med vojno obiskal Biljano. […] Prav tako pa sem obiskal rojstna kraja očeta [Biljano] in matere [Župo] tudi po vojni, ko sem se vrnil iz Rima in živel v Gorici in Trstu. Včasih sem šel tja kar sam, nekoč pa celo 'na skupinskem izletu', ko smo obiskali Brda vsi sodelavci radia Trst II, skupaj z ing. Jožetom Germom, takrat ravnateljem zavezniške slovenske radijske postaje.« Zorko Simčič pa se nadvse rad spominja tudi obiskov Brd po vrnitvi v domovino leta 1994 po skoraj petdesetih letih emigracije: »Sodeloval sem na Gradnikovih večerih (1997), ko sva v gradu na Dobrovem imela pogovor z gospo Alenko Zor Simoniti in naju je peljal tja njen soprog Fojanec Vasko Simoniti. Kasneje sem nekoč govoril na večeru o Ludviku Zorzutu, mislim, da je bilo jeseni leta 1998, leta 2005 ob proslavi 800-letnice prve omembe Biljane sem nagovoril zbrano množico, zadnjič pa bil v Biljani, ko sem marca 2012 v okviru adventnih večerov v biljanskem Briškem domu predstavil svoje Poslednje desete brate. Nepozaben dan!

Nepozaben. Kakor je nepozaben tudi občutek, ko sem leto dni pozneje bil imenovan za častnega občana Občine Brda.

Zorko Simčič Ob prejemu sporočila sem zaprl oči in pomislil na tata in mamo.« Poslednji deseti bratje je več kot sedemsto strani obsežen roman, izšel je pri Študentski založbi v zbirki Beletrina leta 2012. Zorko Simčič je roman napisal kot emigrant v Buenos Airesu, ko se je vrnil v domovino pa ga je dodeloval, brusil, pilil.

Založnik je na platnico napisal, da se zdi, »da bodo prav Poslednji deseti bratje obveljali za osrednje delo slovenske emigracije«, dr. Matevž Kos pa meni, da roman »že sam po sebi predstavlja življenjsko delo in bo brez dvoma obveljal za eno najpomembnejših besedil sodobne slovenske literature«.

Danes spet pereč problem odhajanja mladih v tujino aktualizira star keltski mit desetih bratov, ki ga je Zorko Simčič kot iskatelj in pričevalec v romanu Poslednji deseti bratje obdelal skozi vzporedne osebne zgodbe, razpršene po svetu zaradi neprostovoljnega bivanja na tujem, in tako v središče postavil eksistencialno razsežnost kolektivne usode emigracije.

Kdo je Zorko Simčič, pisatelj, dramatik, esejist, ki je uporabljal številne psevdonime, Albin Belko, Alko Belin, Mirko Ščipalec, Simon Preprost, pa tudi Bine Šulinov in Bric, četudi ni nikdar živel v Brdih? Objavil je več kot petindvajset samostojnih knjižnih naslovov, podpisal številne revijalne objave, članke, eseje, razprave o kulturnih in socialnih vprašanjih. Prejel je številne nagrade, med drugim literarno nagrado mesta Ljubljana za roman prvenec Prebujenje (1944),

Kultura

93-letnik Zorko Simčič

Pesmi je začel Zorko Simčič pisati pri osmih letih, objavljati pri dvanajstih.

Starši so mu recitirali Gregorčiča. »Kdor nima odnosa do svojih korenin, ne more zdravo živeti, to je čisto utilitarno nagnjene,« je nekoč dejal Simčič. Zanimivo in povedno, Korenine večnosti naslovi pesniško zbirko, ki je izšla leta 1974 in je zaznamovana z bratomorno vojno, v kateri sta izgubila življenje njegova brata.

Korenine so dom, družina, rod … Nekaj drobnih spominov na mariborska otroška leta je Simčič strnil tako: »Oče – klicali smo ga 'tata' – in mama sta se pogovarjala v bjanskem dialektu, samo kadar sta govorila med seboj, sicer pa – če sem uporabil kakšno briško dialektalno besedo, še bolj pa če sem uporabil kakšen vsakodnevni nemški izraz (cajt, kšeft, ksiht …) – sta me vedno opozorila.

Prva leto so hlače seveda bile brgeše, omara kredenca, trska je bila škleža, dostikrat sem slišal iz maminih ust, ko je govorila o kakšnem dogodku med ženskami, Dešpet!

Za dešpet! Kdove, zakaj mi je to tako moč-

no ostalo v spominu. Zvedel pa sem seveda tudi, da sem marsikdaj brez krijance, a je – pa to samo mimogrede – pot od pogovornih besed pa do pravilne slovenske besede marsikdaj šla 'po ovinkih': od sošolcev sem že v prvem razredu osnovne šole izvedel, da se ne reče karjola, ampak šajtrga, in sem šele doma izvedel za samokolnico … Kot otroku mi je bila nadvse všeč igrača Minčca poskakavka. Oče je vzel prazno tuljavo (po mariborsko špulo od cvirna), odrezal gornji del, v luknjo pa vstavil paličico (os). vrtavka. Mislil sem, da gre za kakšen poseben briški izraz za vrtavko, a kakor mi pravijo, je šlo bržkone za povsem družinsko lingvistično posebnost. Čeprav sem bil najmlajši otrok, sem po navadi zvečer vedno prihajal domov zadnji, pa seveda slišal, da sem zadn ku vipuški križ!

Menda so Vipolžci ob praznikih in procesijah radi zamujali … Več kot enkrat pa sem seveda slišal, da bom dobil fliske, če ne bom priden …

Je pač usoda vseh beguncev, da se med seboj o svojih krajih, znancih in dogodkih v preteklosti pogovarjajo po domače. In tako je tudi prav. Velik del srca trepeče za domačimi besedami, za melodijo narečja.« Svoje spomine na Brda Zorko Simčič povezuje tudi z jezikovnimi posebnostmi domačega kraja svojih staršev, kot je tvorba pomanjševalnic ne s -ček, ampak podvojitvijo črke č: npr. ne Tonček, ampak Tončč (Pepčč, nošč za mali nož), izrazi podouhoč, počeriez ter naraščajoče negacije kot 1. nkar!, 2. Ne!, 3. (nikalnica, ki vsebuje tudi neverjetnost) Bjež!

Bjež!; z zavidljivo zakladnico briških besed: »Že od nekdaj sem izvedel, kdo so nunci in nune, pa da so v Brdih liepe pupe, kako se lupijo čješpe, ki se potem sušijo na piconih, pa da je Bjana bila znana po pevcih in godcih. Pa kako so Bjanke na češtelah nosile čriješne v Krmin ali v Gorico, rade pa tudi plesale po brjarju. Še dolga leta mi je v ušesih zvenela beseda žbatafur. […]

Mama je vse do leta 1941 prav vsak večer kuhala polento, in sicer v kotlču. Prav za vsako veliko noč pa nam je spekla pletenega 'meniha', z vdelanim jajcem na vrhu.

Tata in mama sta pač do smrti obujala spomine zlasti na otroška leta, čeprav so ta bila vse prej kot lahka. Pa tudi ohranjala navade. Včasih je padla tudi kaka furlanska beseda. Imel sem občutek, da so vsi Brici razumeli furlansko. Oče mi je kdaj igrivo dejal: 'Taše fas!' Molči in delaj.« E

tržaško nagrado Vstajenje za knjigo Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide, slovensko-kanadsko kulturno nagrado (1991), mariborsko Glazerjevo listino (1997), nagrado Prešernovega sklada za roman Človek na obeh straneh stene (ki ga je leta 1955 nagradila tudi Slovenska kulturna akcija v Argentini) in Prešernovo nagrado leta 2013. Leta 2005 je bil izvoljen za izrednega, leta 2011 pa rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. »Rodil sem se kot sin briških beguncev 19. novembra 1921 v Mariboru. Oče je bil Anton Simčič (Toni Šulinov, sin Tita Šulinovega), za časa Avstro-Ogrske države čevljarski mojster, pozneje policijski stražnik v Trstu in v Mariboru. Leta 1918 so po italijanski zasedbi Brd tata, mama ter moja brata (v Biljani rojeni in takrat štiriletni Drago ter v Pulju rojeni in takrat eno leto stari Mirko) odšli v begunstvo in se po ovinku čez Hrvaško najprej ustavili na Dunaju. Od tam so se leta 1919 ob ustanovitvi države SHS (Država Srbov, Hrvatov in Slovencev) umaknili v Maribor, kjer sem leta 1921 kot otrok primorskih beguncev 'zagledal luč sveta',« pravi Simčič in izbrska prvi briški spomin … »Moj prvi spomin na Biljano je prizor Župe: star sem dve leti, morda tri, stojim sredi brjača, gledam proti prtonu, izhodu z Župe, prestrašen, ker tik pred menoj križa dvorišče velik pes, kot da hoče komu braniti vstop na Župo. Še danes ne morem razumeti te scene: saj sem kot otrok vendar živel v Mariboru. (Da bi nas tata kdaj peljal za nekaj dni nazaj na obisk …? Še sedaj ne vem.)«

V navadi beguncev je, da se srečujejo in obujajo spomine. Ker pa je bil tudi Bric Ludvik Zorzut v Mariboru, me je zanimalo, v kakšnih odnosih so bili. »Ne

vem, kako je prišlo do tega, da je prav pri nas doma nastalo nekakšno srečavališče,« pravi Zorko Simčič, obiskal jih je tudi Karel Širok in njegovemu očetu s posvetilom podaril Slepe slavčke. »Medanec Ludvik Zorzut, naš družinski prijatelj, moj birmanski boter, tudi sam 'goriški begunec' v Mariboru, briški in pozneje tudi pohorski pesnik,« strne Simčič, mi pritrdi in pokaže na ovojnico – vse piše tukaj: »Zorzut je k nam navadno prihajal nepričakovano, celo zadnja leta, ko smo stanovali v razpadajočem nekdanjem minoritskem samostanu ob Dravi: 'Juta, a maš kej fondača?!' Nepozaben. Strasten domoljub, poln energij in zamisli, človek do konca mladosten. 'Juventus fervida!'

Tudi on vreden spomenika, spomina današnjih Bricev.« »Ti 'primorski obiski' so trajali še leta in leta. Nekdo je prihajal skoraj vsako leto kupovat drevesa v drevesnico pod Kalvarijo. Ludvik Zorzut, star, zvest družinski prijatelj, ki je vse do smrti obiskoval moja starša (on mi je tudi sporočil vest o očetovi smrti, pa tudi mamini, ki je umrla tri mesece za njim), je bil človek, s katerim sva se desetletja pozneje srečavala v Gorici, vsakokrat ko sem iz Argentine prišel v Evropo. Takrat je živel v Kanalu ob Soči, bil eden členov verige, preko katere sem po dolgih letih iskanja mogel vzpostaviti stik s Stankom Majcnom in se z njim začel dopisovati. Ko je ob Zorzutovi osemdesetletnici izšel izbor njegovih pesmi Prička Bregarca (uredil Marijan Brecelj), mi ga je poslal preko duhovnika Danila Cimpriča, in sicer iz Toronta. V knjigo mi je napisal posvetilo.« »V svojih pismih nisva nikoli komentirala situacije v Sloveniji, čeprav sem mu kakšno pismo poslal osebno po zaupanja vrednem prijatelju. Njegov intimni odnos do oblasti pa sem zaslutil iz enega njegovih zadnjih pisem, iz na roko napisanega Gradnikovega soneta Naša zemlja.« Zorko Simčič je pronicljiv premišljevalec. V reviji Meddobje, ki jo je v Argentini leta tudi urejal, je v razpravi Nekaj misli ob sodobni književnosti leta 1954 zapisal kleno misel: »Pisatelj, ki ga vznemirja današnji svet, nosi v sebi osebni konflikt, ki je odsev konfliktnega sveta. Umetnik se mora prepojiti z življenjem, ne zavestno, ampak s tem, da mora dati temu svojo osebno noto. Če do tega ne pride, se ne sme govoriti o književnosti kot umetnosti, ampak kot o gojenju jezika. Zato mora biti danes umetnik tudi mislec. Kolikor to doma in po svetu nismo ali ne smemo biti, toliko je vse, kar napišemo, majhno, in je nepravično metati lastno nemoč ali krivdo na hrbet (Nadaljevanje na 74. str.)

Zima 2014 / Briški časnik / 73

Kultura

Viteška dvorana gradu Dobrovo

Klavirski recital Roka Mariniča Podbrščka

Mladi pianist razburkal tišino V soboto, 27. septembra, se je občinstvu prvič predstavil Rok Marinič Podbršček iz Podsabotina. Igranja na klavir se uči v Glasbeni matici v Gorici v Italiji od leta 2008. Njegovi profesorji so bili Manuel Figheli, Erika Zavadlav in Aleksander Rojc, njegova zdajšnja profesorica pa je Hanna Nazarenka. »Pravijo, da likovni umetnik svojo sliko riše na platnu. Glasbenik jo zagotovo riše na tišini,« je uvodoma dejala moderatorka večera Helena Vendramin. S svojim energičnim izvajanjem pa je mladi pianist dodobra razburkal tišino viteške dvorane gradu Dobrovo in navdušil številne poslušalce. Izvajal je dela najpomembnejših skladateljev od obdobja baroka do 19. stoletja: J. S. Bacha, D. Scarlattija, L. van Beethovna, F. Chopina, F. Liszta, R. Rachmaninova, C. Debussyja in P. I. Čajkovskega. Na koncu se mu je na odru pridružil še saksofonist Martin Skubin, študent Akademije za glasbo v Ljubljani. Skupaj sta zaigrala skladbo La-

Na fotografiji od leve proti desni so: ravnatelj Glasbene matice Bogdan Kralj, saksofonist Martin Skubin, profesorica klavirja Hanna Nazarenka, pianist Rok Marinič Podbršček, predsednica Glasbene matice dr. Nataša Paulin, tajnica Glasbene matice Tatjana Cotič in nekdanja profesorica klavirja Erika Zavadlav bod Camilla Saint-Saensa iz cikla Karneval živali.

Rok je bil nad udeležbo in odzivom prisotnih prijetno presenečen in se iskre-

no zahvaljuje vsem, ki so mu pomagali, sodelovali in ga podprli ob prvem nastopu.

Besedilo in foto: Milena Beguš

sti. Tako sva se pogovorila pa nekaj ur pozneje. Gospod Zorko Simčič je res gospod, uglajen, a kritičen, prijazen, a nepovršinski, izredno vitalen in gibkega uma. Najini literarni, obliterarni, kulturniški, filozofski ovinki so se na kraju pogovora izkazali za glavnino srečanja.

Kar mi je obljubil časa, se je izkazalo le za desetino najinega dolgega pogovora. Čas oddrvi, če je polno in dragoceno, ali drugače, hvaležna za vse, kar sem prejela v več kot dveh urah od 93-letnega častnega občana Brd, svojevrstnega Brica, ki je po skoraj petdesetih letih življenja v tujini v intervjuju tik pred vrnitvijo v domovino dejal, da je po odhodu v tujino doživel renesanso v Rimu, doživel nekakšen osebni preporod leta prej v času begunstva v Ljubljani, rodil da se je v Mariboru, da pa je doma iz Brd, tam da so njegove korenine.

Topel objem je bil tudi simboličen, Zorko Simčič pravi: »Brda! Naša Brda, moja Brda! Naj Bog ohrani, obvaruje naša Brda, moja Brda in vse, ki v njih prebivajo in jih imajo radi!« In ker v temi trimesečja Briškega časnika razmišljamo o jezi, bolečini in/ ali odpuščanju, za konec še Simčičeve besede, ki jih je dejal na Svetovnem slovenskem kongresu in ob svoji 90-letnici: »Človek dobiva energijo, če ima rad sebe, svoje najbližje in kakšno idejo, naj bo to Bog, narod ali poklic. Vendar človeka pri življenju držita tudi jeza in bolečina.« Premišljujem, kako natančno in slikovito mi je gospod Simčič prikazal bolečino in (pozitiven) odnos do nje. Morda o tem kdaj v prihodnje.

Hvala, gospod Zorko Simčič, in vse najboljše!

Petra Koršič

93-letnik Zorko Simčič (Nadaljevanje s 73. str.)

majhnega naroda. To je izgovor, napačna tolažba.« Z Zorkom Simčičem sva se srečala v jutru po prejemu Schwentnerjevega priznanja, ki ga je Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev v okviru 30.

Slovenskega knjižnega sejma namenila Kulturnemu društvu »Slovenska kulturna akcija« iz Buenos Airesa, ki letos praznuje 60-letnico delovanja in katere soustanovitelj je tudi Simčič. Slovenska kulturna akcija je izdala več kot 180 knjižnih naslovov in do osamosvojitve skrbela za ohranitev emigrantskih del; izdajala pa je tudi revijo Meddobje, katere urednik je nekaj let bil tudi Simčič.

Nisem vedela, da bo prejel nagrado, če bi, bi se najbrž udeležila slovesnoZima 2014 / Briški časnik / 74

Kultura

Hum

Ponovna oživitev dvorane na Humu

»Vztrajali bomo«

Dvorana na Humu je oktobra ponovno zaživela, zahvaljujoč skupini mladih Ajdovcev, združenih v društvu Fluvium, ki so v njej videli potencial in do konca leta pripravili pester glasbeni ter kulturni program.

Pobudnik oživitve dvorane na Humu je bil predsednik Kulturnega društva Fluvium Jakob Krečič iz Ajdovščine, istočasno pa so zanimanje za organizacijo prireditev v omenjeni dvorani izkazali tudi člani vaške skupnosti na Humu. Po dogovorih z občino, ki ima dvorano v lasti, so se naposled odločili, da dvorano zaupajo v najem ajdovski skupini do konca leta. Člani Fluviuma, v katerem so še soustanovitelj Timotej Lemut, koordinatorka dogodkov Ana Krečič in programski vodja Uroš Nemanič, so nato pripravili skoraj trimesečno programsko shemo, ki ustreza ciljnemu občinstvu, starejšemu od 20 let, ter ponudili alternativo dogodkom v regiji.

Sredi oktobra so tako priredili odprtje dvorane s koncertom skupin Balkan Boys in Dej še en litro, nadaljevali pa z rock in blues večerom, na katerem so gostili kraški zasedbi Low Peak Charlie ter Jimmy Joe Band. Martinovanje so pripravili 8. novembra, ko sta nastopili zasedbi Beneški fantje in Lisjaki. Novembrsko dogajanje so mladi organizatorji sklenili 15. novembra s koncertom zasedb Ana Pupedan in Ride Shoulders. »Veseli smo, da nam je uspel podvig, o katerem je marsikdo dvomil ali pa obupal nad njim. Oživljanje take legendarne dvorane seveda ni mačji kašelj,« je dejala Ana Krečič. »Čutimo, da se ponovno obuja

duh dvoran, ki smo ga bili vajeni predvsem v 80. letih prejšnjega stoletja. To pa je bil tudi naš namen, a še vedno je samo to premalo za takšno dvorano,« je dodala. »Smo ekipa mladih, brez kakršne koli finančne podpore. Tega ne počnemo zaradi zaslužka, ampak ker nam je všeč. To delamo za ljudi, za Brice, ker želimo,

da bi se ljudje spet več družili in plesali in ne bi bili zaprti doma ter se posvečali sodobni tehnologiji.« Četudi so na začetku pripravili pestro programsko shemo za dobra dva meseca vnaprej in si obetali koncertne sobote ter kulturne petke in nedelje, so jo morali glede na odzivnost občinstva delno spremeniti.

Tako so idejo, da bodo vsak konec tedna ponudili vsaj en dogodek, preoblikovali in jih številčno zmanjšali. Decembra so do sedaj priredili en koncert, drugi pa se obeta 26. decembra, ko bo nastopil Rudi Bučar. Želja mlade ekipe, ki se je lotila projekta Hum 360, je, da bi jih Brici sprejeli in da bi bili odprti za vsakršna sodelovanja z njimi. Poudarjajo, da niso običajna diskoteka, ampak želijo Brdom z zabavnimi in kulturno-umetniškimi dogodki vdahniti dodano vrednost. »Mi bomo vztrajali in skušali briško prireditveno ponudbo popestriti tudi v novem letu. Vse pa bo odvisno od ljudi, ne od nas,« je svoje pripovedovanje o vtisih dosedanjega dela sklenila Ana Krečič.

Ana Cukijati Foto: Lea Markočič Zima 2014 / Briški časnik / 75

Kultura

Vsaka vas ima svoj glas

Humor v narečjih

Govorice naših non in nonotov Slovenci sodimo med narode, ki imajo najbolj razgibano narečno govorico. V sklopu sedmih narečnih skupin obstaja petdeset narečij in kar 413 različnih govorov (podnarečij). Zanimivo je, da ima največ narečij, kar 12, primorska narečna skupina, prav tako ima ta skupina tudi najbolj razgibano govorico, saj je v Slovenskem lingvističnem atlasu 2011 zabeleženih kar sto različnih govorov. V resnici jih obstaja še več, saj poznamo pregovor, da ima vsaka vas svoj glas.

Za večer humorne proze v različnih krajevnih govorih z območja širše Goriške so v Goriški knjižnici Franceta Bevka poskrbeli dijaki Šolskega centra Nova Gorica. Številni obiskovalci so lahko prisluhnili besedilom iz primorske in rovtarske narečne skupine. Oživele so govorice iz briškega, tolminskega, bovškega, črnovrškega narečja. Zanimivo je bilo poslušati zavijanje kar treh Idrijčanov in ob koncu skoraj igro v solkanski govorici.

Matic Gabrijelčič, 16-letni dijak računalniške smeri, je prebral svoje besedilo v govorici briške vasi Višnjevik, od koder prihaja tudi zapisovalec narečnega slovarja Edi Erzetič, ki je njegovo besedilo lektoriral. Zapisovanje krajevnega govora in prav tako branje je kar zahtevno delo, ki ga brez strokovnega vodstva ni mogoče obvladati.

Mladi računalnikarji so pokazali, da ne lebdijo samo pred računalniki, ampak se ob primerni spodbudi znajo poglobiti tudi v zgodbe starejših pripovedovalcev.

Katarina Vuga Zima 2014 / Briški časnik / 76

Matic Gabrijelčič: Nəumnosti z otruəških ljət Mama me je praula, kəkuə je blo trkaj ljət nəzaj, ku je bla še mihna.

Təkuə se jih zmisle: »Mama ən tata so skup z moj sestər ən bratəm živjәl nə Modanskәm; ən pole kə so se pərselil u Višnjuk u star šuəl, səm se rodila šele jəst. Kədər so mama an tata šli djələt, nəs je ahtala nona, kə je živjəla blizu nəs. Ma təm blis so stal tudi teta ən stric z brətrancəm ən sestričən.

Təkuə nəs je bla ljəpa klapa zə djəlat nəumnost, ma najhujš je pa bu brət. Že pər sedmih ljətih je u kljət najdu kontraerijsk pətron, kə γa je utəknu u šparγət, γladu notrka skuəz urat, ki bo ratəlo. Kə se je səγrjəla, je ustərlila an rəzγnala šparγət. Pole je pršu gor h mene u kambər, me zbudiu an reku, də je padla pətrona dol po kəminu. Biu je ku ən špacəkəminər.

Nona je ənkrət nərdila təγičeu kuhənj, kə smo ju najrajš jədəl.

Ma kə je pekla, ju je nesu čuhət če u mlak, kə je bla bliz hiš. Ma kə je mjəšu təkuə hitro, brez držat pədelc, se je zvərəlna ən se potopila. U mlak so bli mərokči, kə so ju pojədəl. Kə γa je nona pustila brez kosila, se ji je maščuvu təkuə, də ji je skup z nəm nəstavu ləc. Adən konc čukəžna je zvazu s kamnəm nə zit, uməjs je s tistəγa čukəžna nərdiu vəč obročču ən z druγəm koncəm zvazu nə spreγnjəno dablo. Kə je nona pršla mimo, je cəbəlna u obročče ən tuə se je sprožlo, dablo se je dviγənlo an təkuə je nona vəsjəla z adən noγ u zrak. Še dobro, də je pəršu ən nunc, da ju je rjəšu. Zərət teγa jih je brət puhno fasu.

Pole se zmisləm, kə γa je ənkrat nona zə kazən zoprla u kliət. Čez ən cajt, kə je biu nótrka, je ratu lačən. Kə niə meu druγəγa, je uzau šəlam әn γa poγrizu. Ma pole, kə je biu móčnuə žajn, je začau pit vino, kə druγәγa ni

bluə. Še dobro, d je šla nona u butiəγ, ən təkərt smo γa spustil uən, də je popiu niəki uədi ən təkuə se je malo striəznu. Priət ku je pəršla nona z butiəγ, smo γa moγəl nazaj zapriət.

Bluə je popudan po kosil. Mene ən sestər je ratəlo slabo ən smo začəl kucət. Zatuə nəs je nona poslala u soj kambər počivət. Tut tist dan je nona šla u butiəγ ən nas dviə smo zəčal skakət po pəstiəj. Stal smo na špampət ən ənkrat adna, ənkrat druγa smo skakal nə pəstiəj. Ma pole je ratəlo, də smo ubujdviə skup skočil an pastiəja se je skvekənla. Ku zmeri smo poklicəl brata, on je pərnesu čukəžən ən ž nim zvazu pastiəj.

Dva dni je bluə dobro, pole je pəršla nona h mam ən rekla, də ponoč, kə se je səmo malo zγənla, se je udrla pastiəja. Brət je laufu odməkənt tist čukəžən, təkuə də sploh niəso viədəl, də smo bli mi kriu.

Zmisləm se tudi, kə so kazəl po televizij Tarzana. Bratu ən bratrancu je biu film təkuə ušeč, də so šli u bošk jəskat usak soj sərəbot. Zvazəl so γa na čəriәšənj ən se cinγəl. Kə je biu od brətranca bujš, mu je biu brat fušljiu, ən zatuə kədər brətranc niə vidu, je šu γor nə driəu ən s kamnəm nətuku sərəbot. Kə se je brətranc zacinγu, se je sərəbot utrγu ən on je sfərlu nə hrbət. Še dobro, də niə ratəlo nəč hujšəγa.

Zγodilo se je, də smo bli z bratəm səmí doma. Šu se je pəjat s kuələm.

Mə kə je zmeri uəzu ku norc, mu je s sosiədəvəγa zida pərfərljəla kəkuəš pod kuəlo ən je krəpala. Hitro ju je poγrabu, pərnesu dəmu, ju oskubu, speku ən smo ju moγəl səmi pojiəst, priət ku so pəršəl mama ən tata, də niəso zviədəl, ki je ratəlo.« Kə səm use tuə šlišu, səm se pru juəku od smiəha.

Slovarček: špacəkəminər – dimnikar čukəžən – žica, drot kucət – bruhati skvekənla – prelomila

Šport

Nogometni klub Brda

Za uspešno prihodnost briškega nogometa

Za nami je prvi del sezone. Čas je za analizo dosedanjega dela ter za načrtovanje spomladanskih podvigov.

Lahko smo zadovoljni z delom v mlajših selekcijah U9, U11 in U15. Ekipe so pod vodstvom trenerjev Mateja Debenjaka (U9), Boruta Markočiča (U11) in Janija Šturma (U15) dobro trenirale in uspešno nastopale na svojih prvenstvih, kjer so se kosale z najboljšimi ekipami.

Igralci mladinske ekipe U19 pod vodstvom Valterja Besednjaka in kadetske ekipe U17 pod vodstvom Boruta Jermola, ki nastopajo v drugi državni ligi 2. SML/SKL zahod, bodo prezimili v skupnem seštevku v spodnjem delu razpredelnice. Fantje so vsekakor sposobni več in bodo

morali v spomladanskem delu zavihati rokave ter se čim hitreje povzpeti po prvenstveni lestvici.

Zelo smo ponosni, da v ND Gorica v prvi slovenski mladinski, kadetski in U15 ligi igra kar 10 briških nogometašev, ki so bili vzgojeni v NK Brda. To potrjuje, da smo v NK Brda v preteklih letih dobro delali z mladimi.

Vsi ti podatki nam lahko vlivajo upanje za uspešno prihodnost briškega nogometa, tudi na ravni članske ekipe, saj mladi in nadarjeni fantje počasi že trkajo na vrata prve ekipe.

Nove možnosti za dokazovanje pa bodo mladi nogometaši imeli že v naslednjih zimskih in spomladanskih mesecih, ko bodo vse briške ekipe nastopile na raznih državnih in mednarodnih turnirjih, prijateljskih tekmah ter na njihovih državnih prvenstvih, kjer bo treba z maksimalno angažiranostjo in strokovnim delom jesenske rezultate potrditi in po možnosti še nadgraditi.

NK BRDA

Pesniški natečaj Tu rod je moj, tu moj je kraj Pesem, ki je zmagala na natečaju Tu rod je moj, tu moj je kraj v kategoriji učencev 4., 5. in 6. razreda.

MOJA MEDANA Na griču sredi Brd z vinogradi obdana, skoraj celo leto s soncem obsijana.

Na zahodni strani leži soseda Fojana, na vzhodni Vipolže in Kozana, s severa pa jo gledata Dobrovo in Biljana.

To je lepa družba zbrana.

Martin Klinec, 4. a Zima 2014 / Briški časnik / 77

Šport

Planinsko društvo Brda

Jesenski podvigi briških planincev

Odkrivali domače in hrvaške naravne lepote Jesen lahko v hribih, četudi ne tistih najvišjih, pričara prav posebno vzdušje. Vedno se lahko najde kak lep in zanimiv kotiček, ki bi ga bilo vredno obiskati. Dva takšna slikovita izleta smo briški planinci izpeljali v preteklih mesecih.

Ker se nam je nekako izmikal, smo se na pohod po severnem Velebitu pripravljali kar nekaj časa, drugi, tradicionalni izlet v neznano, pa je vsako leto novembra. V obeh primerih je šlo za nezahtevna pohoda, namenjena širokemu krogu udeležencev.

Da se odpravljamo na Hrvaško, je za to že od samega začetka zaslužen neutrudni planinski prijatelj Klaudio iz Matuljev, ki je ponovno poskrbel za čudovit in nepozaben pohod. Ker je Nacionalni park Severni Velebit od nas razmeroma oddaljen, se je pot vila najprej čez mejo do Reke, kjer smo krenili proti Senju, potem pa v hrib, z ničelne nadmorske višine na spodobnih 1500 m, vse do končne postaje pod planinsko kočo Zavižan.

Tam se je v s soncem oblitem dnevu začel naš pohod. Ker od botaničnega vrta ob cesti v jesenskem času nismo pričakovali nič zanimivega, smo urno zakorakali dalje, vse do začetka Premužićeve steze. Gre za edinstveno traso, saj je bila planinska pot zgrajena v tridesetih letih prejšnjega stoletja, v dolžino pa meri celih 57 km, od katerih jih je naši skupini uspelo premagati 16 km. Namenoma sem zapisal zgrajena, saj je planinska pot zasnovana kot »muletjere« v naših hribih, tj. s podpornimi zidovi, robniki in drugimi rešitvami, ki pripomorejo, da je še vedno v dobrem stanju. In kako je tudi speljana. V tej divji pokrajini z navpičnimi stenami in globokimi vrtačami poteka v prvem delu do Rossijeve kolibe skoraj ravno, pa tudi kasneje ni večjih vzponov ali spustov. Na pohodu smo lahko uživali v mogočnosti gladkih sten, ki jih v naših krajih nismo vajeni.

V določenem odcepu poti pa je naš pogled blagodejno odtaval čez mogočne kvarnerske otoke daleč pod nami. Med potjo smo si privoščili tudi kak daljši postanek, saj je bilo na jesenskem soncu prav prijetno ležati na travi. Ob odhodu nas je Klaudio vnovič pozval na ponovitev obiska, namigu pa smo seveda z veseljem pritrdili. Še se bomo vrnili.

November je kot vsako leto čas za odhod v neznano. In to dobesedno, saj je s končno destinacijo seznanjen samo tisti, ki izlet organizira. Pri tem naj poudarim, da so ti izleti primerni za vsakogar. Malo prijetne hoje, obisk krajev, kjer še nismo bili, ter nekaj naravnih in kulturnih znamenitosti. In smo šli, zgodaj zjutraj. »Verjetno gremo daleč,« se je slišalo na avtobusu. Po avtocesti proti Ljubljani so bile odprte še vse možnosti, vse dokler nismo zavili proti severovzhodu. Štajerska, morda Koroška … To bo to. Pri izvozu za Velenje so bili pohodniki nazadnje seznanjeni – na Koroško gremo! Pri vožnji skozi Šoštanj smo si ogledali v zadnjem času najbolj zloglasno gradnjo v Sloveniji, šesti blok TEŠ. Kmalu pa je v avtobusu zavladala popolna tišina, a ne zaradi TEŠ. Cesta se je vzpenjala in z vsaZima 2014 / Briški časnik / 78

kim metrom se je okoli nas kopičila gosta megla. Spraševali smo se, kaj bomo počeli, če nam vreme ne bo naklonjeno. A nam je nazadnje le ugodilo. Ko smo se spuščali proti Črni, se je skozi meglice pokazalo sonce, z njim pa se je vrnila dobra volja. A vendar, kdo bi se znašel v teh ozkih koroških dolinah?

V Mežici nas je zato čakal član PD Mežica, ki nam je pomagal pri izvedbi programa samega izleta. Z avtobusom smo se zapeljali v Podpeco, prav tja, kjer vsako zimo poteka tekmovanje v gradnji gradov iz snega in ledu. Kot pravi planinci smo se peš odpravili do koče na Pikovem, od koder se navadno lepo vidi Peca, tokrat pa je bila žal zavita v meglo. Nekateri so potem odšli na Pikov vrh, medtem ko so se drugi sprehodili v okolici koče. Posebno doživetje je bil obisk rudniškega muzeja Podzemlje Pece. Na vse nas je pustil močan in globok vtis, malo zaradi tresočega se rudniškega vlakca, predvsem pa zaradi videnega in slišanega.

V društvu pa ne mirujemo in že snujemo program za naprej.

Idej in možnosti je veliko, poiskati moramo tiste ta prave, primerne za nas in za vas, da bo vsak našel nekaj zase. Ko gremo v hribe, naš cilj ni postavljanje rekordov. Pomembneje nam je, da vsak udeleženec doseže cilj in da vsi uživamo. Tiste, ki vam je planinstvo način življenja, vabimo, da se nam pridružite. Pokličite nas na 031 393 776 (Bojan), pišite na pdbrda@pzs.si ali se javite kateremu izmed naših članov, ki ga poznate. Seveda pa se lahko neobvezno udeležite katerega izmed naših številnih pohodov. Lepo vabljeni.

Bojan Vuga

Šport

Downhill

Miha Ivančič na svetovnem prvenstvu v spustu z gorskimi kolesi

Ko bo downhill olimpijski šport, si želi na olimpijske igre

Tudi tokrat predstavljamo športnika, ki kraljuje v disciplini spusta z gorskimi kolesi (downhill), in sicer osemnajstletnega Miho Ivančiča iz Drnovka. V tem letu je nanizal veliko uspehov v kategoriji U19, med katerimi izstopajo 1. mesto v Avčah, 1. mesto na državnem prvenstvu v Blagovici in 23. mesto na svetovnem prvenstvu v Hafjellu na Norveškem.

Miha, kdaj ste se navdušili za to posebno športno zvrst?

Ko sem bil star pet let, sem že rad divjal s kolesom, downhill pa me je navdušil, ko smo si z družino prvič ogledali dirko v Avčah. Takrat sem se začel voziti po stezah na Koradi, včasih pa sem obiskal tudi kašen »bike park«. Tekmovalno pa sem se začel s tem ukvarjati leta 2010.

Kako trenirate? Imate določen urnik?

Treninge za moč in kondicijo nam določi trener, trening na progi pa si sami določimo. Pozimi vadimo v fitnesu, sicer pa se dogovorimo s prijatelji in se s klubskim kombijem zapeljemo do bližnje proge ali do kakšnega kolesarskega parka. V Sloveniji obstajajo taki parki na Pohorju, v Kranjski Gori in na Javorniku pri Črnem Vrhu nad Idrijo, kjer je prevoz na vrh proge urejen z žičnico, na vseh drugih progah pa se prevažamo s klubskim kombijem ali avtomobilom. V Avčah se npr. za 2,5 km dolgo progo z avtom prevozi kar 22 km za vsak spust, tako da letno prevozimo kar precej kilometrov. Na letni ravni pa vsaj polovica teh treningov predstavlja potiskanje kolesa v hrib in spust v dolino.

Kdaj v letu se začnejo dirke?

Začnejo se spomladi ob menjavi ure.

Obstajajo kakšna pravila glede opreme na samih tekmovanjih?

Seveda. Na dirkah moramo obvezno nositi »full-face« čelado (za cel obraz), ščitnike na kolenih in komolcih ter želvo (zaščito za hrbtenico in križ, op. a.).

Gotovo so tekmovalne proge zelo nevarne. Ste kdaj utrpeli kakšne resnejše poškodbe?

Proge so različne. Tista za svetovni pokal je na primer veliko težja od tiste za slovenski pokal. Od tekmovalca zahteva večjo fizično pripravljenost, ker so daljše in vsebujejo več tehničnih odsekov (skalovje, korenine, večji skoki).

Take odseke je po navadi lažje prevoziti s kolesom kot peš. Zaradi tega velikokrat tudi moje starše tišči pri srcu. Moram pa reči, da so na srečo vse moje kosti cele in na svojem mestu.

Niste edini Bric, ki se ukvarja s tem športom. Kje trenirajo vaši kolegi?

Veliko jih trenira v Avčah, nekaj pa tudi v Novi Gorici in okolici. Če bi bilo v Brdih več navdušencev za ta šport, bi lahko organizirali uspešen briški klub.

Ali vas Občina Brda dovolj podpira? Če upoštevamo, kakšne rezultate dosegam, mislim, da veliko premalo. Sem tudi edini iz avškega kluba, ki tekmuje na dirkah za evropski in svetovni pokal.

Letno imamo približno 4000 evrov stroškov.

Na katere rezultate ste najbolj ponosni?

Petkrat zapored sem bil slovenski pokalni prvak v svoji kategoriji, na kar sem zelo ponosen in kar verjetno ni uspelo še nikomur v Sloveniji. Leta 2012 sem na dirki za evropski pokal v Franciji v kategoriji U17 osvojil drugo mesto, v Nemčiji pa četrto, letos pa sem končno postal tudi državni prvak.

Kako ste se odrezali na Norveškem? Koliko predstavnikov iz Slovenije je tam tekmovalo?

V disciplini downhill nas je tekmovalo pet Slovencev (ena ženska, dva člana in dva mladinca). Med mladinci sem zasedel 23. mesto, kar je super rezultat, saj je do cilja pripeljalo 60 tekmovalcev, 70 pa je bilo prijavljenih. Ob tem pa bi povedal, da se raven tveganja pri vožnji za uvrstitev med najboljših deset bistveno poveča. To pomeni, da namesto dobrega rezultata lahko pride do napak ali padca, s tem pa bi ostal brez uvrstitve. Glede na to, da je bilo moje prvo svetovno prvenstvo, sem si želel uvrstitev vsaj med 30 najboljših, to pa mi je z vožnjo brez napak tudi uspelo.

Boste tudi prihodnje leto tekmovali na svetovnem prvenstvu?

Prihodnje leto bo svetovno prvenstvo v Andori, pri čemer bo število udeležencev iz Slovenije kot vsako leto določila Kolesarska zveza Slovenije. Zaradi stroškov bo namreč tekmovalo precej manj Slovencev, kot če bi tekmovali recimo v sosednji Avstriji. Naslednje leto bom tudi prešel v kategorijo elite (19–30 let), kjer je konkurenca še močnejša. Torej je vse odvisno od rezultatov.

Za to bo potrebnih še več treningov, še več prevoženih kilometrov in s tem tudi več stroškov. Finančno stanje trenutno ni najboljše, tako da bom primoran poiskati sponzorje, ki bi mi nudili denarno podporo. Bomo videli, kako se bo izšlo. Česa si želite v prihodnosti?

Vsekakor si želim še naprej dosegati podobne rezultate tako v domačem kot tudi v evropskem in svetovnem merilu.

Moja največja želja pa bi bil nastop na olimpijskih igrah, a žal trenutno downhill še ni olimpijska disciplina.

Erika Koncut Zima 2014 / Briški časnik / 79

Šport

Balinarski klub Goriška brda

Uspešna sezona mladih briških balinarjev

Nasprotniki so padali kot domine Mladi člani Balinarskega kluba Goriška brda kljub šolskim počitnicam niso počivali. Res je, da so se ob koncu šolskega leta zaključila tudi ligaška tekmovanja prvega dela lige za dečke in za mladince, potekala pa so tudi nekatera državna prvenstva.

Med osem najboljših v igri v krog za dečke sta se uvrstila tudi dva naša tekmovalca, in sicer Tomaž Kristančič in Kristjan Zalatel. Tudi letos smo štirim dečkom omogočili dodatno pridobivanje znanja v šoli balinanja v Rogaški Slatini. Mladinci pa so se konec junija kalili v balinarskem kampu v Fiesi pod vodstvom selektorja mladinske reprezentance Toneta Kosarja. Ta kamp je bil istočasno namenjen pripravam mladinske reprezentance Slovenije. Njen član je tudi naš igralec Žan Kocina.

Po zaključku omenjenih priprav se je mladinska reprezentanca udeležila močnega mednarodnega turnirja v Franciji, na katerem je brez poraza, po nekoliko nenavadnem tekmovalnem sistemu, zasedla 3. mesto.

Lepemu uspehu je svoj delež v igri dvojic prispeval tudi naš Žan. Seveda pa so mladi tekmovalci imeli čas tudi za oddih in zasluženo dopustovanje v krogu svojih družin.

V avgustu smo ponovno pričeli s treningi, saj so nas že konec meseca čakala ligaška in državna tekmovanja. Mladinci so pričeli tudi z nastopi za člansko ekipo, ki tekmuje v prvi ligi OBZ Nova Gorica.

Obenem smo skrbno spremljali Mednarodni turnir Denisa Riviere v Monaku. Prenos je potekal neposredno prek interneta. Nekoliko smo bili nestrpni, a smo uživali v odlični predstavi Žana Kocine, ki je tekmoval v preciznem zbijanju in je v trenutno najmočnejši svetovni konkurenci Sloveniji priboril srebro, to pa je brez dvoma velik uspeh. Naj Zima 2014 / Briški časnik / 80

omenimo 4. mesto, ki sta ga dosegla brata David in Tomaž Kristančič na državnem prvenstvu dvojic v Postojni. Ekipa dečkov se je s 4. mestom uvrstila na zaključni finale štirih najbolje uvrščenih ekip v ligi za dečke in na koncu osvojila 4. mesto. Tudi mladinci so se s tretjim mestom uvrstili v zaključni finale štirih najbolje uvrščenih ekip v ligi. Na koncu so v hudi konkurenci zasedli 4. mesto.

Zagotovo pa so mladinci dosegli največji uspeh na državnem prvenstvu dvojic, ki je bilo v Postojni. Žan Kocina in Dominik Rusjan sta postala državna prvaka v tej disciplini, Ruben Kurinčič, Jure Korenjak in Jaša Rusjan (rezervni igralec) pa so s 4. mestom ta uspeh samo še dopolnili. Kot je za časopis Ekipa zapisal dolgoletni tajnik Balinarske zveze Slovenije Dušan Butinar, se Žan in Dominik nista ozirala na nasprotnike, ki so veljali za favorite, zaupala sta vase in v svojo pripravljenost.

Nasprotniki so drug za drugim padali kot domine, med njimi reprezentančna dvojica Polh in Požar, ki je osvojila bronasto medaljo na mladinskem svetovnem prvenstvu v tej disciplini, domačina Lulik in Zakrašek, sledil je klubski obračun, kjer sta premagala Jureta in Rubna, ter v finalu vzela še skalp dvojici iz BK Hrpelje-Kozina Zdravkoviču in Čehu. Zadnji je na mladinskem sve-

tovnem prvenstvu osvojil 3. mesto v igri v krog. Čaka nas še državno prvenstvo v štafetnem zbijanju, kjer si po tihem želimo dobre uvrstitve.

Konec dober, vse dobro. Letošnja sezona nam je prinesla kar nekaj dosežkov, ki uvrščajo naš klub med vodilne klube v Sloveniji na področju dela z mladimi. Zimo bomo preživljali aktivno, saj bomo poleg članske ekipe z ekipo mladih nastopali v zimski ligi naše območne balinarske zveze Nova Gorica. Rezultat ni toliko pomemben, je pa idealna priložnost za kaljenje mladih igralcev in nabiranje tekmovalnih izkušenj.

Da je balinarski šport v strmem vzponu, dokazuje dejstvo, da je bilo člansko evropsko prvenstvo, ki je bilo v začetku oktobra v Kopru, zelo dobro obiskano. Vrhunska organizacija, h kateri je svoj delček prispeval tudi naš klub, saj so štirim našim dečkom zaupali nositi napise pred štirimi reprezentancami, Martini Kocina pa je na povabilo Balinarske zveze Slovenije pripadla čast, da je na odprtju zapela slovensko himno.

Tudi po takšnih stvareh smo Brici poznani daleč naokoli. Ko bo »zrasla« še balinarska dvorana, ki je nujna za razvoj in napredek tega športa, bo tovrstnih dogodkov gotovo še veliko. Prav to si balinarji močno želimo.

Zarjan Kocina

Šport

Klub DPS Soča Nova Gorica

Enej Gašparin na svetovnem prvenstvu v ZDA

»Pristreljal« si je najboljši slovenski rezultat Enej Gašparin iz Neblega že od leta 1996 tekmuje v praktičnem streljanju pri klubu DPS Soča Nova Gorica. Pohvali se lahko z 12. zaporednim naslovom državnega prvaka. Letos se je prvič udeležil svetovnega prvenstva v Združenih državah Amerike.

Smisel tekmovanja je pridobiti hitrost in natančnost. Na 30 različnih strelskih progah ali stejdžih, kot se temu reče, so se tekmovalci pomerili v različnih strelskih položajih in taktikah. Streljali so na kartonaste

Vadba Čas je, da sami poskrbite za svoje zdravje in se naučite komunicirati s svojim telesom.

S preprostimi vajami bomo razgibali posamezne mišice, ki vplivajo na delovanje notranjih organov.

Poskrbeli bomo pretočnost meridianov in si prizadevali ohranjati ali na novo vzpostaviti ravnovesje v našem telesu.

Vaje so še posebej uspešne za:

• • •

dvig življenjske energije, za krepitev imunskega sistema, za boljše učenje in pomnjenje ter iskanje kreativnih rešitev.

Vaje so zasnovane po principu energijske kineziokogije, metode Z dotikom do zdravja.

Vsak ČETRTEK od 18.30 do 19.30 v dvorani na Humu Obvezne prijave na tel. št.: 051 370 305 Cena: prostovoljni prispevki

tarče, ki zahtevajo dva zadetka, kovinske pa zahtevajo, da jih z zadetkom prevrnejo. Svoje spretnosti so dokazovali tudi s streljanjem na premične in kazenske tarče. Razdalja teh prehaja od enega do petdesetih metrov. Minimalno število strelov je bilo 500. Omenjeni šport zato zahteva precejšen finančni zalogaj.

Enej, ki ob sobotah trenira v Panovcu v Novi Gorici, strelja s pištolo STI T-REX, kaliber 40SW, zraven pa spada še pripadajoča oprema. Ob tej priložnosti gre zahvala generalnemu sponzorju podjetju Trine, d. o. o. iz Neblega ter podjetju LOS iz Celja, ki je potrebne naboje tekmovalcem dostavilo kar v ZDA. Občutki, ki jih je Enej prinesel iz Amerike, so vsekakor izjemni, saj je poleg prve udeležbe na tako pomembnem tekmovanju bila tudi priložnost spoznati v živo najboljše profesionalne strelce, ki predstavljajo svetovno elito te panoge. Ne smemo zanemariti niti odličnega rezultata, ki ga bo še naprej gnal vrhunskim uspehom naproti.

Silvestra Elen Brašnič Saffigna Foto: Boštjan Pavlič Zima 2014 / Briški časnik / 81

Šport

Teniški klub Nova Gorica

Teniška igralka Maja Makorič

Maji je šport zapisan v genih Maja Makorič je doma z Dobrovega in je učenka osmega razreda tamkajšnje osnovne šole.

V razredu je običajno razposajena učenka. V šolo rada hodi in domače naloge redno dela, ker se ji zdijo zelo pomembne. Šolanje si želi nadaljevati na športnem oddelku novogoriške gimnazije. Zelo zanimiv se ji zdi poklic zobozdravnice.

Njena posebnost je v tem, da se vsak dan po pouku z avtobusom odpravi na trening tenisa v Novo Gorico, ki običajno traja dve uri, po njem pa se pozno popoldne z očetom Borutom vrača domov na Dobrovo. Tako Maji ne ostane veliko časa za igro, gledanje televizije ali internetne radosti, pač pa se mora posvetiti šoli in domačim nalogam. Ob vseh obveznostih še vedno najde čas za verouk in pevske vaje v šolskem pevskem zboru.

Tenis je zahteven šport, ki zahteva veliko odrekanja. Treningi potekajo čez teden v popoldanskem času, ob koncih tedna pa so na sporedu turnirji in tekmovanja. Konec tedna je v času teniške sezone, ki traja skoraj vse leto, namenjen tekmovanjem na turnirjih po Sloveniji. To pomeni odhod na turnir v soboto zjutraj, vrnitev domov pa sledi popoldne ali zvečer. V nedeljo se dogajanje ponovi. V primeru, da se Maja uvrsti v zaključne boje, se je treba z njimi »spopasti« še v ponedeljek.

Praviloma za vse prevoze poskrbi oče Borut, včasih se jima na turnirjih pridružita tudi mama Mihaela in sestra Anika.

Maji je šport zapisan v genih. Mama Mihaela je bila namreč odbojkarica, oče Borut pa nogometaš. Maja je na začetku izbrala gimnastiko, pred tremi leti pa je začela igrati tenis. Po naključju je prišla na teniško igrišče, kjer je teniški trener Gregor opazil njeno nadarjenost in jo navdušil za ta šport. Od takrat Maja zelo uživa na igrišču, komaj čaka naslednji trening in naslednjo tekmo. Visokorasla osmošolka je v kratkem času pokazala izjemen napredek, s svojim elegantnim gibanjem na igrišču in teniškim znanjem pa preseneča vse teniške trenerje. Njeno Zima 2014 / Briški časnik / 82

dobro delo se kaže tudi na turnirjih, kjer letos beleži nekaj odmevnih rezultatov.

Trinajstletna Maja nastopa na turnirjih v konkurenci U14 in U16, kjer se redno uvršča med osem najboljših. V Velenju ji je uspela tudi uvrstitev med štiri najboljše. S takšnim delom lahko drugo leto pričakujemo, da bo stopila še korak višje.

Maja se želi pomeriti tudi s konkurentkami iz tujine, zato bo letos začela tekmovati še na turnirjih v Italiji.

Ob vprašanju o njenih prihodnji ciljih

v tenisu skomigne z rameni in reče: »Dobro igrat!« Maji želimo, da še naprej neizmerno uživa v tenisu in uresniči svoje teniške želje.

Njenemu zgledu že sledi Elena Plesničar, prav tako Brika, v Teniškem klubu Gorica pa upamo, da bo Majinemu zgledu sledilo še več mladih iz Brd, ki se bodo pridružil stotini otrok, ki trenirajo in igrajo tenis v Novi Gorici.

Zoran Marković, TK Gorica

Moto zbor Brda 2014

Vožnja med vinogradi

Zaključek motoristične sezone v znamenju sonca Sredi oktobra so se v Brdih spet tresla tla ob rohnenju motorjev. Naši prijatelji od blizu in daleč so zaključili letošnjo motoristično sezono prav tu, z nami. Tokrat nam je bilo naklonjeno tudi vreme.

Sonce se ves dan ni skrilo in nam po žilah še bolj razvnemalo divjo kri.

Nekateri motoristi so prišli že v petek, ob sobotnih zgodnjepopoldanskih urah pa so se začeli pred naš klub zgrinjati tisti s krom izpuhi in tisti z oklepi. A vsi z motorjem v srcu in z željo po dobrem žuru, ki se je obetal.

Nekateri, kar 100 jih je bilo, so se udeležili panoramske vožnje, ki je po

Šola

Osnovna šola Dobrovo

Sedmošolci na obisku v Goriški knjižnici Franceta Bevka

Knjižnica ima obliko odprte knjige V okviru nacionalnega projekta Rastem s knjigo so sedmošolci v oktobru obiskali najbližjo splošno knjižnico in v dar prejeli knjigo. Za letošnje šolsko leto je bila izbrana knjiga pisatelja Slavka Pregla Odprava Zelenega zmaja z ilustracijami Marjana Mančka.

Nekaj vtisov naših sedmošolcev: Obiskali smo knjižnico Franceta Bevka v Novi Gorici, kjer sta nas sprejeli knjižničarki Tina in Sara. Razdelili smo se v dve skupini, našo je vodila Tina.

Najprej nam je predstavila podatke o izgradnji in velikosti knjižnice in povedala, kako knjige hranijo. Starejši izvodi knjig so shranjeni v shrambi, ki si jih lahko tudi izposodimo. Druge knjige pa so v knjižnici zložene na police, ki so tematsko razdeljene. Knjižnica ima tudi pravljično sobo za otroke in sobo,

kjer si lahko izposodimo zgoščenke. V knjižnici je študentska soba, kjer se lahko v miru učimo. Tina nam je pokazala vsem znano potujočo knjižnico. To je rdeči avtobus s polnimi policami knjig, ki nas obišče enkrat mesečno tudi v naši vasi. Knjižničarka nam je še pojasnila, kako knjige, ki bi si jih radi izposodili, najlažje poiščemo. Kadar pa ne vemo, kje knjigo iskati, je najbolje, da za pomoč prosimo knjižničarko, ki nam bo z veseljem pomagala.

Nika Skrt, 7. a

Osnovna šola Dobrovo

Devetošolci na ekskurziji

Učenje in zabava v Kobaridu Konec septembra smo se učenci 9. razreda odpravili na ekskurzijo v Kobarid ter Tolminska korita. Najprej smo obiskali Kobariški muzej prve svetovne vojne. Tam smo videli, kako so bili vojaki oblečeni, katero orožje so uporabljali, kje točno je vojna potekala … Najpomembnejše, kar smo izvedeli, je bilo to, da je prva svetovna vojna zahtevala veliko žrtev in je samo poslabšala življenje ljudi.

Po ogledu muzeja smo se peš odpravili do kostnice, kjer smo si ogledali cerkev ter dolino reke Soče.

Na koncu smo si ogledali še Tolminska korita, ki so bila zelo zanimiva, še posebej Hudičev most. Po naporni hoji

smo se z avtobusom odpeljali domov. Na ekskurziji smo se nekaj naučili in se obenem zabavali.

Nina Bučinel in Mia Marinič, 9. a

ovinkih in soncu, med vinogradi in briškimi vasicami peljala do razglednega stolpa v Gonjačah, kjer jih je čakala pogostitev z žlahtno kapljico.

Zvečer pa se je začelo svetiti, rohneti, plesati, žurati v prostorih našega kluba.

Ko so ob svetlikanju nedeljskega jutra nekateri šele odhajali spat, se je med trtami že začelo čebljanje tistih, ki so se prebujali, opravljali jutranji ritual s pospravljanjem šotora, nadaljevali z zajtrkom, ki smo jim ga pripravili, in nam že mahali v pozdrav, ko so oddrveli v sončen dan.

Blaž Velišček

Zima 2014 / Briški časnik / 83

Šola

Vrtec Dobrovo

Medgeneracijsko sodelovanje v vrtcu

Člani briških društev pri otrocih na obisku

Človek je del družbenega okolja, v katerem živi, raste in deluje. Demografske spremembe zadnjih let so nas prisilile, da smo na različnih ravneh začeli razmišljati o potrebi po solidarnosti med generacijami.

Medgeneracijskemu sodelovanju posvečajo vedno večjo pozornost v strokovnih razpravah in posledično se kaže vedno večje zanimanje s strani države in civilne družbe.

Medgeneracijsko sodelovanje razumemo kot spodbujanje dialoga med generacijami, nudenje podpore med posamezniki različnih generacij, soustvarjanje, prenos znanja in izkušenj ter delovanje za večjo solidarnost. Pri razvijanju odnosov med generacijami ima pomembno vlogo tudi vrtec kot institucija. Zato smo se v lanskem šolskem letu odločili, da bomo k sodelovanju povabili društva, ki delujejo v naši občini.

V lanskem šolskem letu so posamezni člani društev upokojencev Kojsko in Medana tedensko obiskovali otroke v naših vrtcih. Z njimi so se pogovarjali, brali pravljice, pripo-

Proslava na OŠ Dobrovo

Recitacije o življenju V petek, 24. oktobra, smo na osnovni šoli Dobrovo s proslavo obeležili dva državna praznika – dan reformacije in dan spomina na mrtve. Proslavo smo začeli s slovensko himno, sledil pa je krajši kulturni program, ki so ga pripravili recitatorji, mladinski pevski zbor s solisti ter Orffova skupina.

Recitacije so bile posvečene dnevu spomina na mrtve, smrti, pa tudi samemu življenju, ki ga ob tem državnem prazniku še bolj cenimo. Ob zaključku je o obeh državnih praznikih spregovorila še ravnateljica Vesna Filej, ki je pohvalila nastopajoče ter vse učence opozorila, naj med počitnicami ne pozabijo na šolo.

MCP Zima 2014 / Briški časnik / 84

vedovali svoje izkušnje iz otroštva, jih učili pesmic, skupaj so pekli pecivo …

Sredince so obiskali člani likovnega društva Dablo. Otrokom so predstavili pripomočke, ki jih potrebujejo pri svojem delu. Ob nedokončani sliki so najprej demonstrirali poslikavo in za zaključek vodili otroke še pri likovnem ustvarjanju lastne slike.

V skupino Gasilcev smo povabili glasbenika Zarjana Kocino, ki je skupaj z otroki obogatil Gasilsko pesem z glasbeno spremljavo.

V letošnjem šolskem letu smo v tednu otroka v skupinah drugega starostnega obdobja gostili članice Društva kmečkih žena Brda. Otrokom so predstavile in jih naučile pesmi in izštevanke, ki so jih same prepevale v otroštvu. Skupaj so izdelali igračo, miško iz cunj, ter se naučili igric s kamenčki ter jesenskimi pridelki.

K sodelovanju smo povabili tudi Pihalni orkester Brda, ki se nam bo predstavil v prihajajočih mesecih.

Januarja pa bodo v naš vrtec, k najstarejšim otrokom, spet vstopili člani društev upokojencev.

Vsem sodelujočim se za prijetne in poučne urice, ki jih preživljate z našimi otroki v vrtcu, iskreno zahvaljujemo.

Sodelovanja si še naprej zelo želimo in ob tej priložnosti izrekamo vabilo tudi drugim društvom, da se nam pridružijo.

Mateja Čendak

Šport

Kolesarsko društvo Brda

Vzpon in kronometer za zaključek sezone

65 tekmovalcev iz Slovenije in Italije Za konec sezone 2014 je Kolesarsko društvo (KD) Brda v soboto, 11. oktobra, organiziralo že 17. rekreativni vzpon na Sabotin. Na startu skoraj 8-kilometrskega vzpona se je zbralo kar 65 tekmovalcev iz Slovenije in Italije.

Vzpona se je udeležilo tudi 32 kolesarjev KD Brda. Med moškimi je zmagal Ruggero Minisini (Team Pontoni), medtem ko je pri ženskah zmagala talentirana Katja Kerpan (Hit Casino). Najboljši član KD Brda je bil Tomi Iskra, ki je za progo potreboval 15 minut in 40 sekund. Med ženskimi članicami KD Brda je slavila Ivanka Škerlj s časom 19 minut in 3 sekunde. V lepem vremenu, ki je ponujalo fantastičen razgled od Alp do morja, je naše društvo poskrbelo za najboljše tri v 13 kategorijah, ki so prejeli spominske pokale. Pokala sta prejela tudi absolutna zmagovalca.

Posebno pozornost v obliki cvetja so prejele vse ženske udeleženke. Seveda na koncu niso manjkale tipične briške dobrote, s katerimi so se okrepčali vsi udeleženci vzpona.

V soboto, 18. oktobra, pa je potekal vsakoletni zaključek sezone KD Brda s kronometrom Neblo–Senik.

Vsi tekmovalci KD Brda so prejeli nagrade za osvojeni že 11. naslov državnih pokalnih zmagovalcev. Kot veleva tradicija, so v prijetnem klepetu že potekali pogovori in načrti za sezono 2015, ki jo bomo odprli z jubilejnim 20. vzponom na Korado v soboto, 11. aprila 2015.

Robi Trampuž

Otroci za varnost v prometu

Vozniki akcijo pozitivno sprejeli Učenci 2. in 3. razreda so v sodelovanju z NIJZ Nova Gorica sodelovali v akciji »Otroci za varnost v prometu« na temo alkohol v prometu. Že majhna koncentracija alkohola v krvi povzroči, da človek v nevarnih situacijah nepravilno reagira. To je še posebej nevarno v prometu. Učenci so na kartončke v velikosti razglednice narisali in napisali sporočilo na temo alkohola in prometa. V petek, 14. novembra, smo z akcijo zaključili. Risbico s sporočilom in zloženko o alkoholu so učenci delili voznikom, ki so akcijo pozitivno sprejeli. Za sodelovanje pa so učenci dobili darila sponzorjev.

Učiteljice Zima 2014 / Briški časnik / 85

Šola

Podružnična Osnovna šola Kojsko

OŠ Dobrovo

Predstava Hiša iz besed

Obisk indijskega veleposlanika

V začetku oktobra smo gostili gledališko predstavo Hiša iz besed, ki je nastala po knjižni predlogi briške pisateljice Patricije Peršolja. Predstavo je uprizorila slovenska igralka Alenka Tetičkovič, nastopal pa je tudi Nenad Hrvatin. Dogodka se je udeležila umetnica Patricija, njen nečak Nicolas pa ji je v imenu učencev POŠ Kojsko podaril risbice, ki so jih narisali prav zanjo.

V petek, 14. novembra, je Osnovno šolo Dobrovo obiskal nj. eksc. Sarvajit Chakravarti, indijski veleposlanik v Sloveniji. Ob tej priložnosti se je srečal z učenci naše šole, ki so sodelovali na mednarodnem likovnem in literarnem natečaju v Indiji, in jim izročil priznanja ter knjižne nagrade. Kratek in prisrčen obisk je potekal v šolski knjižnici. Ob tej priložnosti je indijska delegacija pogostila učence s tradicionalnimi indijskimi slaščicami. V nadaljevanju se je na grajskem dvorišču poklonil spominu indijskega voditelja Nehruja in se srečal z briškim županom Francem Mužičem. Kvartet devetošolk je srečanje obogatil s tenkočutnim muziciranjem in izbranimi vokali.

Učiteljice

Foto: Andrej Colja

Po literarni predlogi Priznanja in nagrade Patricije Peršolja za učence

V šolski knjižnici sta nam v knjigo spominov pisateljica Patricija Peršolja in igralka Alenka Tetičkovič zapisali: Tu, na tej šoli, sem postala jaz, sem vzljubila jezik, pognala briške korenine, napisala prvo zgodbo svojega življenja.

Zato se vračam sem, k vam – pobirat drobtine svojega otroštva.

(Patricija Peršolja) Čudovita šola, ki vzgaja in ne samo uči, šola, ki ima srce. Lepo, da smo se srečali in upam, da se še bomo. Hvala!

(Alenka Tetičkovič)

Zima 2014 / Briški časnik / 86

Učenci in učenke iz 3. c in 4. c so pesnili: Oprosti, dragi prijatelj, res si pameten ravnatelj.

Oprosti, da ti nisem verjel, včeraj sem bil zmeden in ne prav vesel.

Zdaj se zmrdujem in se ti opravičujem, da ti nisem verjel, saj računske naloge prav nisem imel.

Nikoli v matematiki dober nisem bil, vesel bi bil, če bi me z rešitvijo znova razveselil.

(Tijana Valentinčič in Tine Marinič, 4. c)

Oprosti, nisem nalašč, saj ti bom kupil nov plašč.

Plašč bo rožnat in vesel, da ti bo srček grel.

Oprosti, da boš vedel, tega nisem zanalašč naredil.

Kako naj to popravim, da te v srečo spet spravim?

(Tijana Valentinčič, 4. c) Oprosti, ker sem se ti posmehoval in res mi je zelo žal.

Nikoli več se ti ne bom smejal, prijatelj moj boš postal.

Skupaj bova v šolo hodila in na prepir pozabila.

(Učenci 3. c)

Čestitke

90-letnica Gizela Lipicer

Razveselila se je rojstva prvega pravnuka Na Črtažah pri Žvanovih se je očetu Karlu Peršolji in mami Mariji 2. oktobra 1924 rodila Gizela, tretja od štirih otrok.

Brata Karol in Ludvik ter mlajša sestra Emilija so že pokojni. Oče je bil pred 1. svetovno vojno štiri leta vojak avstrijske mornarice, nato pa še štiri leta na soški fronti. Po vojni se je poročil z Marijo Bažato z Bal. Družina je živela v veliki revščini.

Po zaključenem 4. razredu italijanske osnovne šole je šla Gizela na Hum (Njivice) k Zanetovim, ki niso imeli svojih otrok. Tako so bila doma ena lačna otroška usta manj. Pri sedemnajstih letih pa je šla

služit v Livorno. Ko je izbruhnila 2. svetovna vojna, se je vrnila domov.

Leta 1943 se je poročila s sovaščanom Jožefom Lipicerjem. Marca 1944 se jima je rodil sin Drago, čez deset let Igor, leta 1959 še hči Katja.

Gizeli usoda ni prizanašala. Najprej se je smrtno ponesrečil sin Drago, leta 2002 je ovdovela, pet let kasneje je zaradi zahrbtne bolezni umrla hči Katja.

Kljub bolečim preizkušnjam ni klonila. Živi s sinom Igorjem in snaho Bojano. Ima dve vnukinji, dva tedna po 90. rojstnem dnevu pa je dobila tudi prvega pravnuka, ki se ga je zelo razveselila.

Kljub letom ji zdravje še dobro služi. Rada bere, rešuje križanke in z veseljem opravlja lažja gospodinjska dela. Okrogli jubilej, 90. rojstni dan, je praznovala doma v veseli družbi sorodnikov in prijateljev.

Gizeli iskreno čestitamo tudi iz uredništva Briškega časnika in ji želimo še veliko zdravih, veselih in srečnih let.

Milena Beguš

90-letnica Armanda Fikfak

Živahna in zdrava nekdanja kurirka

Rodila se je 23. novembra 1924 kot nezakonska hči Emilije Rožič v Imenju, leta 1929 je dobila še brata Jožefa. Štiri razrede šole v italijanskem jeziku je opravila v Šmartnem, potem je pomagala doma.

Med vojno je bil pri Komavlovih, kjer je živela njena teta Rozina, nekaj časa sedež Komande mesta Kojsko. Takrat je Armanda spremljala dogajanje in kmalu se je vključila v delovanje mladine kot kurirka. Predvsem je odhajala v bližnja mesta k zaupnim ljudem, ki jim je posre-

Foto: Andrej Colja

Armanda iz Imenja je pri devetdesetih letih še vedno živahna in bistra, neverjetno lahkotnega koraka, kar bi ji zavidal marsikateri njen vrstnik. Je zdrava, ne jemlje nobenih zdravil, samo oči ji več ne služijo dobro.

Zato rabi pomoč svojcev pri nekaterih opravilih, sicer pa se v hiši in okoli nje dobro znajde, saj pozna vsak kotiček. dovala naročila za živila za partizane. To blago so potem navadno ponoči z vozom pripeljali k Plahtonovim pod Vedrijanom.

Leta 1947 se je Armanda poročila s Francem Fikfakom iz Vedrijana. Rodila je sedem otrok, štiri sinove in tri hčere.

Velika družina je od staršev terjala nemalo dela, skrbi in odrekanja. »Delala sem kot 'žvau' na kmetiji in kar sedemnajst let v tovarni v Anhovem, da smo lahko preskrbeli otroke,« je povedala. »Sedaj pa skrbijo zame oni.«

Moža je izgubila že leta 1973 in takrat je kmetijo prevzel sin Franc. Umrl ji je tudi eden od sinov. Sedaj pa Armanda našteje že sedemnajst vnukov in trinajst pravnukov.

Praznovanje so ji ob visokem jubileju organizirali ožji sorodniki, ki so se zbrali na poznem kosilu v gostišču Pri Marjotu.

Da bi Armandi še dolgo tako dobro služilo zdravje, ji želimo iz uredništva Briškega časnika in dodajamo iskrene čestitke ob visokem jubileju.

Milena Beguš Zima 2014 / Briški časnik / 87

Čestitke

92-letnica Vali Sirk

Moja teta Vali iz Argentine Sem Vladimir Makorič iz Kromberka. Moj oče je bil Venceslav iz Fojane (Lukovi), mati pa Silva iz Barbane (Šolčevi). Že kot otrok sem vedel, da imam teto v Argentini.

Spomnim se, da nam je tudi pošiljala pakete. O njej smo doma večkrat govorili, posebno takrat, ko je mama od nje dobila pismo, v katerem je običajno obljubljala, da se bo prej ali slej vrnila oziroma prišla na obisk.

In res je prišla prvič leta 1969, potem še večkrat, vsakokrat za daljše obdobje. Tudi jaz sem jo z ženo Angelo večkrat obiskal, nazadnje letos maja. Nikoli nisem z njo podrobneje govoril o njeni življenjski poti. Mislil sem, da je odšla v Argentino tako kot mnogo drugih iz ekonomskih razlogov. A tokrat sem si vzel čas in s teto Vali poklepetal na samem. To je njena zgodba.

Solze, smeh in trdo delo »Rodila sem se v Fojani leta 1922 mami Liži in očetu Pepiju. Bili smo trije otroci, poleg mene še sestra Silva in brat Valdo. Oče je leta 1928 zaradi revščine odšel v Argentino iskat boljše življenje zanj in za družino. Že kot 10-letna sem šla služit k teti v Fojano. Sem vsaj imela kaj za jesti, medtem ko so doma bili večkrat lačni. Ko sem imela 12 ali 13 let, sem z vlakom odšla služit k sestrični Romani v Ancono (k sestri bratranca Rada Simonitija), kjer je bilo lepo, vendar sem kasneje vsak dan jokala. Hotela sem namreč k očetu v Argentino, da bi mu pomagala delati in prihraniti denar, s katerim bi plačali pot, da bi v Argentino prišli še mama, sestra in brat. Po treh letih se je Romana mojega joka naveličala in rekla: »Piši očetu v Argentino, da te pride čakat.« In mi plačala pot. Ko bi morala na pot, mama ni bila za to, zato je ladja odplula brez mene. Kakšna sreča, saj se je ladja na tej plovbi potopila.

Zima 2014 / Briški časnik / 88

Uspelo mi je iti z naslednjo, mislim da je bila Principesa Marija ali Mafalda. Pot je bila zelo dolga, trajala je okoli 30 dni.

Ladja je bila zame »čudo«, nov svet, zato sem bila temu ustrezno zelo radovedna.

Nekega dne sem se pretihotapila skozi neka vrata (kamor je bilo dovoljeno samo posadki) v podpalubje, kjer je bilo polno naprav in strojev, ter končala pred velikim ognjem, ki me je kar vlekel vase.

Tedaj me je zgrabil član posadke, me rešil pred tem ognjem in odnesel na palubo. Na ladji je bil tudi 18-letni fant, ki je stregel boljšim gostom. Bila sem mu všeč, zato mi je večkrat prinesel priboljške, ki so ostali na bogatih mizah. Tudi meni je bil všeč in rada sem se družila z njim. Potovanje se je končalo v Buenos Airesu. Oče me je prišel iskat na ladjo in me našel, ko sem se jokala za fantom, ki ga ne bom več videla.

Po nekajdnevnem postanku pri očetovih znancih sva odšla v Rosario. Tam sem dobila delo pri bogati družini, ki je imela zaposlenih več pomočnic. Gospodinja me najprej ni hotela vzeti, ker sem bila premlada in premajhna. Kasneje mi je večkrat rekla, naj ne delam toliko in naj tudi počivam. Bilo mi je lepo. Najbolj mi je ostal v spominu dogodek, ko mi je gospodinja pripravila praznik za moj 16. rojstni dan. Kupila mi je lepo obleko s tremi rožicami na srčni strani, pripravila veliko torto ter povabila vse domače.

Z očetom nisem imela sreče. Ni bil gospodaren. Vse, kar je zaslužil, je tudi porabil.

Leta 1942 sem se poročila s 17 let starejšim Ivanom Sirkom, ki je v Argentino prišel iz Medane. Spoznala sva se v slovenskem klubu. Bil mi je všeč, vendar ga nisem imela rada. Preselila sem se k nje-

mu na majhno posestvo v predmestju Rosaria, kjer smo imeli krave, prašiče, kokoši ... Mož je imel skupaj s svakom na tem posestvu tudi »ceglarno«. Po poroki nam ni ničesar primanjkovalo, čeprav je bilo življenje trdo. Precej je bilo treba delati. Tu so se rodile vse štiri hčerke. Delala sem do zadnjega dne nosečnosti, ko je nekega dne svakinja ugotovila, da je prišel moj čas, ter me s tovornjakom spravila v porodnišnico. Tam se je nato rodila hčerka Kladis. Življenje v Rosariu je teklo svojo pot ob nenehnem trdem delu, rodile so se še tri hčerke, Silvija, Huanita in Delia. Leta 1962 smo prekinili s proizvodnjo zidakov ter nadaljevali s kmetijstvom do leta 1975, ko smo se z družino preselili v novo hišo v predmestju Rosaria, kjer s starejšo hčerko živim še danes. Mož Ivan je umrl leta 1972.

Imela sem veliko domotožje. Leta 1969 mi je uspelo prvič po 30 letih obiskati domače kraje. Srečala sem se z mamo, sestro Silvo in bratom Valdom, ki jih danes ni več med nami, ter s celo vrsto znancev iz mladih let. Občutkov se preprosto ne da opisati. Takoj za mano je prišla na obisk še najmlajša hčerka Delia z možem, ker so se tako mož Ivan kot vse štiri hčerke bali, da se ne bom več vrnila. No, vrnila sem se v Argentino ter ponovila obisk doma v Brdih še nekajkrat. Nazadnje sem ostala skoraj tri leta in pazila na mojo mamo Ližo do njene smrti.

Kljub 92 letom si še vedno želim obiskati svoje domače kraje ter preko nečakov Kladis in Mirota (otroci sestre Silve) pozdravljam vse v Brdih, ki so še živi in se me spominjajo, kot se tudi jaz njih spominjam.« Vladimir Makorič

Čestitke

Sergej Gradnik, sin Alojza Gradnika, praznuje 90. rojstni dan

Spoštljiv in skrben do očetove literarne dediščine Alojz Gradnik: Padajoče zvezde (odlomek) O mladosti moje zvezde bele!

Padale z nebá ste kakor vele rože cvet, ki pade brez seména.

Sergej Gradnik se je rodil leta 1924 v Ljubljani. Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano z ločitvijo staršev, ko mu je bilo komaj enajst let. Od takrat naprej je živel v dijaških domovih v Mariboru in na Ptuju, počutil se je osamljenega, pogrešal je življenje v družini. Slednjo, družinsko toplino, varno zavetje, sprejetost, je lahko okusil le v poletnih mesecih, ki jih je preživel pri starih starših v Medani. Ravno zato so mu Brda tako zelo prirasla k srcu. Še danes pravi, da se počuti kot Bric. V poletnih časih je namreč poprijel tudi za kmečka opravila; čistil je hlev, žagal drva, pomagal pri košnji.

V ta krogotok njegovega življenja, razpetega med dijaške domove in priljubljeno Medano, se je zarezala druga svetovna vojna. Sergej se še danes spomni, kako je zapustil Ptuj, s kovčkom in harmoniko v roki, in se z vlakom napotil k očetu v Zagreb. Tam so ga čakale nove preizkušnje, očetova aretacija in očetova premestitev v Ljubljano. Sergej je ostal sam v Zagrebu in šele z iznajdljivostjo očetove zagrebške gospodinje mu je uspelo priti v Ljubljano, s transportom beguncev. V okupirani Ljubljani je živel pri očetu, dokončal je gimnazijo.

V spomin se mu je vtisnilo delo v delavnici tramvaja, ki mu je med drugim omogočilo, da se je poskusil v vožnji tramvaja. Tudi "šoferski" izpit je opravil

v tem času in avtomobil vozi še dandanes. Z njim se med drugim prepelje iz Bleda, kjer živi, do sestrične Silvane v Solkanu. Tudi na kolo se rad usede. V mladosti je veliko kolesaril, odpravil se je tudi na večdnevne kolesarke izlete. V zadnjih letih pa se s kolesom odpravi po opravkih na Bledu.

Na Bledu pravzaprav živi že vrsto let, vse od poroke naprej. Ima dva sinova, štiri vnuke in dva pravnuka. Prek nekaj leti mu je umrla žena, na katero je bil izjemno navezan. Sedaj mu čas mineva ob vsakodnevnih opravilih, reševanju nemških križank in branju literature, v domačem in tujih jezikih. Ljubezen do literature in znanje tujih jezikov je najbrž podedoval od očeta. Nazadnje je denimo prebral roman Borisa Pahorja Mesto v zalivu. Poleg slovenščine in nemščine tako govori še italijansko, razume tudi angleško in francosko. V mrzlih zimskih dneh, ob branju knjig, mu družbo dela tudi debelušen muc Didi, ki se rad pogreje na peči v dnevni sobi.

Literatura, Trst, vse to gospoda Sergeja spomni tudi na očetovo sestrično Marijo Samer iz Trsta, pri kateri je v mladosti preživel nekaj časa. Ob misli nanjo se mu še danes orosijo oči. Kot nam zaupa, mu je bila kot mati. Skrbela je zanj in ga imela zelo rada.

Morebiti je ravno to otroško pomanjkanje starševske ljubezni, ki ga je globo-

ko zaznamovalo, botrovalo temu, da mu je v sklopu očetovega obsežnega pesniškega opusa najbolj prirasla k srcu pesem Padajoče zvezde, ki jo zna še danes na pamet. Zdi se mu namreč, da govori o njegovi lastni usodi, o njegovi razpadli družini. Sicer pa Sergej ni sledil očetu na pesniški poti. Dokončal je študij na fakulteti za elektrotehniko. Kljub temu je izjemno spoštljiv in skrben do očetove literarne dediščine in se še vedno rad udeležuje kulturnih prireditev v počastitev spomina Alojza Gradnika ter s tem uresničuje pesnikovo željo, da bi preko potomcev njegova kulturna dediščina ostala živa tudi po njegovi smrti.

Alojz Gradnik: Sinu (odlomek) "Kaj, kaj bi bil brez tebe, o moj sin? /.../ Še klil bom iz vesoljstva globočin, ko bom že davno spaval smrtni san in ko ne bo moj grob nikomur znan, boš ti življenja mojega spomin."

dr. Ana Toroš Zima 2014 / Briški časnik / 89

Čestitke

90-letnica Darinka Prinčič

Na počitnice k teti v Trst Karlu Prinčiču s Krgišča v Gornjem Cerovem se je v prvem zakonu z Olgo Bregantič leta 1913 rodila hčerka. Družina je morala v begunstvo in žena Olga mu je tam umrla. Leta 1919 se je poročil z Alojzijo (roj. Klanjšček iz Števerjana). Rodili so se jima sin Zvonko (kot italijanski vojak je padel leta 1942 na ruskih bojiščih in je ostal pogrešan), hči Darinka ter dvojčka Ciril in Metod, zadnji še živi. Oče Karlo je bil med letoma 1922 in 1927 župan Števerjana. Šest let je Darinka hodila v cerovsko šolo, kjer so pouk imeli v italijanskem jeziku, potem pa je ostala doma. Poleg večje kmetije so imeli še gostilno in trgovino, zato dela ni nikoli zmanjkalo. V času počitnic je vsaj dva tedna preživela pri teti v Trstu. »To so moji najlepši spomini iz otroških let. Tja smo šli večkrat tudi samo na obisk,« z nasmehom pove Darinka.

Drugačni pa so njeni spomini na vojno. Za njihovo družino je bilo najhuje na pepelnico leta 1944. V spopadu med Nemci in partizani je bil nemški vojak

ranjen v bližini njihovega doma in sledilo je maščevanje. V celoti so jim požgali gospodarsko poslopje, hiša pa je na srečo ostala skoraj nepoškodovana, tudi živino so jim dovolili izpustiti. 22. maja 1944 sta z očetom že stala v vrsti, vendar sta bila med tistimi srečneži, ki so jih okupatorji izpustili.

Leta 1953 je sklenila zakonsko zvezo z Darinkom Prinčičem, po domače pri Bučevih. Rodila sta se jima dva sinova, Karlo in Rihard. Prvi je dobil ime po materinem očetu, drugi po očetovem očetu. Od leta 1987 je Darinka vdova.

OŠ Dobrovo

Šestošolci spoznavali Gradnika

Kulturni dan po Brdih V ponedeljek, 24. novembra, smo imeli učenci 6. razreda kulturni dan.

Odpravili smo se v bližnjo Medano. Po poti smo se ustavili pri vsaki tabli Gradnikove učne poti ter prebrali zanimivosti in verz iz Gradnikovih pesmi. Ko smo prispeli v Medano, smo odšli v Gradnikovo rojstno hišo, kjer smo si ogledali njegove pesniške zbirke ter ohranjene predmete (pisalna miza, obleka …).

Po malici si je vsak izbral svoje mesto, od koder je narisal Medano ali okolico.

Ogledali smo si tudi grob Alojza Gradnika in po njegovi učni poti odšli nazaj v šolo. Ta dan mi je bil zelo zanimiv.

Maša Reja, 6. a Zima 2014 / Briški časnik / 90

Živi z družino sina Riharda in ima vnukinjo, vnuka in pravnukinjo, ki ji že veliko let lepšajo vsakdan. Z njimi pogosto spremlja športne TV-oddaje in pravi, da vedno navija za najboljše.

Darinka je 15. septembra 2014 praznovala 90. rojstni dan v krogu družine, slavje v ožjem sorodstvu pa je bilo kasneje. Tudi zdravje ji še dobro služi. Naj ostane še dolgo tako! To Darinki iskreno privoščimo iz uredništva Briškega časnika in se obenem pridružujemo vsem čestitkam za visoki jubilej.

Milena Beguš

Križanka

NAGRADNA KRIŽANKA Pravilna gesla nagradne križanke 76. številke Briškega časnika so: RD, GVERILA, UČBENIK, SLEMENA, AKER, TNALCE, HI, JINA, ETA, JER, TETRARH, AVLA, GI, AKTIV, ION, AJA, KRTAČAR, AN, BK, VIDIAGO, ŠTAB, ČOK, ŠRI, ILOVKA, NOTRINA, AGA, STO. Na uredništvo je prispelo veliko križank s pravilnimi rešitvami in med njimi smo izžrebali JORDANO BUŽINEL, Vipolže 1, 5212 Dobrovo.

Nagrajenki Občina Brda poklanja knjigo Gregorja Božiča Sadje sonca.

Nagrajenka naj nagrado prevzame na tajništvu Občine Brda.

Podrobneje smo knjigo Sadje sonca že predstavili v Briškem časniku.

Mi pa smo vam pripravili novo, zimsko križanko. Spet bomo poiskali zanimivo nagrado in nagradili nekoga, ki bo pravilno izpolnjena gesla skupaj s svojim naslovom poslal na naše uredništvo do 20. februarja 2015. Če križanke nočete izrezati iz časopisa, lahko gesla in naslov prepišete na dopisnico in nam jo pošljete na naslov: Briški časnik, Trg 25. maja 2, 5212 Dobrovo, s pripisom Nagradna križanka.

Uredništvo

Oidij

Naš odnos do narave

Tik pod glavno cesto med Golim Brdom in Senikom je nekdo odvrgel odslužen gospodinjski aparat.

Namerno ali neosveščeno. Eno ali drugo? Ali oboje?

Naslov:

Zima 2014 / Briški časnik / 91

Misel

»Naučimo se soočiti z njimi...«

Je konflikt lahko rodoviten?

Konflikti so del našega vsakdanjega življenja. Dogajajo se predvsem v odnosih, včasih pa jih doživljamo čisto znotraj nas samih. Vedno pa gre za soočenje dveh različnosti, dveh različnih oseb ali potreb ali situacij.

Nemogoče je, da bi se izognili vsem takšnim soočenjem – potem se lahko osamimo, pa še to ne bo delovalo, saj bodo soočenja potekala znotraj nas samih. Pomembno je, da se naučimo soočiti z njimi. Že čisto preprosto soočanje z drugačnim mišljenjem ali drugačnim pogledom v nas prebudi neke vrste odpor, jezo, ogroženost in obrambo. Koliko bolj še, če doživljamo, da ta drugačnost prihaja do nas močno, morda celo silovito in ogrožajoče.

Obramba je toliko močnejša, kaže pa se na neki način v protinapadu. Tako se razvije, če se izrazim v prispodobi, dinamika napad-protinapad-napad, dokler nekdo ne odneha (ali se utrudi ali pa spozna, da to nikamor ne pelje).

Soočenje ali konflikt različnosti v nas prebuja jezo, ki čustveno krepi besede in dinamiko spora.

Ko se po konfliktu vpleteni osebi ustavita, pa izpod jeze pridejo na dan vsa prej z njo prikrita čutenja strahu, nemoči, ogroženosti, sramu, bolečine, žalosti. Tu pa je sedaj ključno vprašanje: Sta se preveč ranila ali se še zmoreta srečati prav v teh čutenjih, ki so se sedaj prebudila – saj so prav ta res pristna, globoka? Premočna ranjenost, ki je od tu in sedaj, pogosto pa tudi podkrepljena z vzorci iz domačih družin, jima lahko prepreči srečanje ter ju ohranja v drži prizadetosti in užaljenosti. Oba ranjena lahko v tej drži vztrajata, ali pa se odločita, da spregovorita o žalosti in drugih čutenjih, ki se za tem skrivajo.

Kot otroka sta lahko bila zelo hitro užaljena, vemo pa, da jima kot odraslima to več ne pristaja, prav tako vemo, da to ne obrodi sadu. Težko je tvegati, spregovoriti, vendar vsakdo, ki tvega, tvega zase in za odnos, ki mu veliko pomeni.

Večina konfliktov se prebuja iz drobnarij. Da, malo je treba, da se sproži vulkan – ne vedno enako – odvisno od naše ranljivosti. Čeprav je malo, je vredno toliko pozornosti, da se razreši in ne potlači, Zima 2014 / Briški časnik / 92

prezre, pozabi. Sprotno reševanje prepreči kopičenje. Potreben je iskren pogovor in toliko razmejitve, da vpleteni osebi zmoreta druga drugi prisluhniti.

Tu je treba dodati še odpuščanje, ki ima zelo pomembno vlogo: pustiti, da odide, pustiti zadaj. Če tega ni, se lahko dogaja nenehno spominjanje na neki boleči dogodek, nenehno očitanje, to pa zelo boli. Težko, ranljivo, morda tudi ponižujoče je prositi odpuščanja. Morda pa ni nič kaj lažje sprejeti odpuščanja – odvisno, kaj se dogaja v nas. Predstavljam si, kako je slišati prošnjo za odpuščanje, če v njej ni čutiti, da je osebi resnično žal, če v njej morda ni čutiti niti iskrene želje po spremembi.

Iskren pogovor, iskreno priznanje problema in iskrena prošnja za odpuščanje ter na ta način razrešitev konflikta so res osvobajajoči. V tem primeru je konflikt, če se že zgodi, lahko vsem udeleženim v rast. Če hočemo govoriti o pogovoru, ki povezuje in gradi odnos, potem se mi zdi pomembno spregovoriti o pomenu ranljivosti. S tem želim povedati, da četudi še tako hrepenimo po pogovoru, ta ni vedno lahek, zanj sta potrebni odločitev in določena mera tveganja. To pa se že naprej povezuje z zaupanjem vase, v svoje misli, čutenja, potrebe, hrepenenja, vrednote ..., o katerih želim spregovoriti. Beseda o odločitvi bi morda lahko prebudila občutek, da je to nekaj težkega, da smo na neki način žrtve, ker se moramo odločiti. To dejansko je tako, če je v ozadju besedica »moram«, kot npr. »spet mora govoriti, se pogovarjati, razlagati, začenjati pogovor ...«. Če pa na vse to pogledamo z vidika priložnosti, pa zveni povsem drugače – »smem deliti svoje doživljanje, smem poslušati ...«. V tem primeru pogovor ni teža, pač pa postaja hrepenenje, kar potem vodi tudi v to, da se zanj najdejo čas, priložnost, razpoloženje ...

Odločim se za pogovor, ker sebe, svoje potrebe, čutenja, doživljanja ... jemljem zares; prav tako resno jemljem in spoštujem vse to tudi pri svojih bližnjih. Želim vam, da bi skozi konflikte prišli v stik s svojimi najglobljimi čustvi, pa naj bodo ta še tako boleča, in da bi jih znali v pogovoru izraziti drugemu. Le tako bodo naši odnosi polni blagoslova tudi v svoji težavnosti.

Povzeto po: s. Veronika Verbič, družinski center MIR. Sašo Mugerli