3 minute read

Gremo na špancir po Starem Velenju

Fotomonografija v sliki in starovelenjski besedi ohranja spomin na staro Velenje, ljudi in hiše, ki so še ali pa jih ni več

Velenje, 23. decembra – Velenjska knjižna fundacija je v Zbirki Velenjana – dom in misel izdala obsežno knjižno delo z naslovom Špancir po Starem Velenju – dokumentarno fotomonografijo spominov na ljudi in stavbe starotrškega Velenja. Delo je napisal zgodovinar dr. Jože Hudales mlajši po spominih svojega očeta Jožeta Hudalesa starejšega (1930–2021), zato pravi, da je to pravzaprav knjiga njegovega očeta. »Po pregledu številnih historičnih virov, ki sem jih do takrat že več kot štiri desetletja zbiral v različnih oblikah, sem ugotovil, da mi zelo manjka predvsem spominov starih Velenjčanov, ki bi se še spominjali nekdanjega Starega Velenja in življenja v njem. Ko sem iskal tovrstne ljudi, so mi vedno znova pokazali kar na mojega očeta, češ da on največ ve, pozna največ ljudi … Tako so se pred več kot petimi leti začeli moji pogovori z očetom. Bil je odličen sogovornik z odličnim spominom, poznavanjem zgodb svojih sosedov, prijateljev in znancev in zato je ta knjiga pravzaprav njegova, jaz pa sem odigral administrativno vlogo zapisovalca in pri tem ohranil tudi nekaj njegovega govora oz. te 'stare Velenjščine',« je med drugim povedal dr. Jože Hudales na predbožični predstavitvi knjige v spodnjih prostorih nekdanje Gollove stanovanjske hiše – danes centra Čuk.

Advertisement

»Špancir po Starem Velenju je zorel šest let, kar je morda tudi prav, saj smo v tem času našli še veliko starih fotografij,« je med drugim nagovoril nekaj deset prisotnih 'Starovelenjčanov' urednik zbirke Ivo Stropnik in napovedal, da je bila to le zdravica izidu knjige po več letih nastajanja, formalno in poglobljeno pa jo bodo predstavili v začetku novega leta.

Nagrada za življenjsko delo

Dr. Jože Hudales se je kot dolgoletni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani jeseni upokojil, 16. decembra pa je na fakulteti prejel nagrado za življenjsko delo. »Zelo sem počaščen, da sem to nagrado dobil. Najprej zato, ker vem, da nagrade za življenjsko delo Filozofska fakulteta ne podeljuje pogosto, nato pa tudi zato, ker sem to nagrado prejel skupaj s pisateljem prof dr. Borisom A. Novakom z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo in prof. dr. Majo Žumer z Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo,« je povedal. �� Diana Janežič lala«, najljubša oziroma po Danilovih besedah zakon, Ojstrica.

Vse ima svoje meje Tako pravita sogovornika, ko beseda nanese o tem, kako je bilo planinstvo priljubljeno in organizirano, ko sta začenjala na tej poti sama in kako danes. Kot sta ugotavljala, je bilo takrat bolj v ospredju sindikalno planinarjenje, ki je bilo kar večkrat tudi neodgovorno, ker ni bilo določil, kako naj bi obiski gora izgledali. Po letu 1990 pa je zveza namenila več pozornosti izobraževanju planinskih vodnikov, kar je bilo nujno, tudi planinski kodeks je ugledal luč sveta. »Predvsem zaradi korone se danes v hribe vse bolj podajajo posamezniki oziroma manjše skupine. Nič ni zaradi tega kaj narobe, če bi se poučili o varnosti v gorah, se podali na pot z vodnikom. Tako pa – sploh mladi – radi na Facebooku objavijo fotografije, ki jih drugi komentirajo: au, to pa gremo, in težave za gorske reševalce so tu. Na »pamet« in gledanje na »Google« namesto na planinske aplikacije ob obisku gora ne gre. Mladim je danes izziv plezanje. Za to moraš imeti izkušnje, znanje, ni dovolj, da znaš navezati dva, tri vozle, kupiti potrebno opremo, pa gremo. Vse ima svoje meje, tudi narava jih ima, z neupoštevanjem pravil in zakonitosti jo obremenjujemo,« je razmišljal Danilo.

Skrb za podmladek je težava, s katero se srečujejo v mnogih planinskih društvih. »Ko sem vodila takšen krožek na šoli, sem bila sama zelo aktivna, otroci so mi sledili. Ni nam bilo težko organizirati pohodov ob sobotah, nedeljah. Znali smo izkoristiti druženja in otroke marsikaj skozi igro naučiti. Skupaj z mentoricama Metko in Andrejo smo imeli v krožku tudi do 150 otrok, danes jih je 30, 35, pa še ti so tako-tako. Otroke je treba znati motivirati. Motivacija se začne v družini in nadaljuje v šoli,« menita.

Ob vstopu v novo leto želita sebi in vsem drugim zdravja, zadovoljstvo ter lepo druženje na poteh na vršace. »Saj vemo: izlet se začne in naj se za vse tudi konča doma,« sta sklenila Zdenka in Danilo Verzelak.

�� Tatjana Podgoršek

This article is from: