razvoj-sk-romi

Razvoj socialnega kapitala pri Romih modul

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

Modul: Razvoj socialnega kapitala pri Romih avtorji: Maja Žunič, univ. dipl. komunikologinja, Andreja Luštek, univ. dipl. soc. ped., Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto oblikovanje: Andrej Burja

Kazalo Uvod..............................................................................................................................................1 Opis ciljne skupine...................................................................................................................3 Primera dobrih praks v Dnevnem centru Brezje...........................................................8 Dvig socialnega kapitala v okviru projekta Omrežen.Si.......................................... 15 Literatura.................................................................................................................................. 18

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

Uvod Pri vključevanju romskih otrok v širšo družbo se moramo vprašati, ali izobraževalne politike v zadostni meri prispevajo k doseganju pluralistične in integrativne družbe, v kateri imajo vsi posamezniki enake možnosti pri vključevanju in soodločanju ter sodelovanju pri družbeno pomembnih vprašanjih, in sicer na način, da so upoštevani elementi medkulturnega dialoga.

Vključenost Romov (opredeljenih kot etnična skupina) v širšo družbo ostaja, kljub sprejetim dokumentom, nezadovoljiva. Ker menimo, da igra pomembno vlogo pri uspešnem socialnem vključevanju poleg osebnega in kulturnega kapitala tudi socialni kapital, izvajamo v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela v Dnevnem centru za otroke Brezje programe za dvig socialnega kapitala pri romskih otrocih in njihovih starših.

Različne opredelitve socialnega kapitala izpostavljajo njegovo vlogo pri odpravljanju izhodiščnih neenakosti, ki so pogoj za večjo socialno vključenost in participacijo v družbi. Nan Lin (2011) opredeli socialni kapital kot relacijsko vrednost. Socialni kapital tako predstavljajo resursi, ki jih posameznik vlaga v socialno strukturo. Slednja se aktivira z namensko akcijo. Socialni kapital, ki v socialnih odnosih nastaja in se ohranja skozi interakcijske mreže, ne more nastajati, če posamezniku niso dostopni resursi. Za dostop do resursov so bistveni socialni stiki.

Socialni kapital lahko razumemo kot kolektivno dobrino, saj ima najvišjo vrednost takrat, ko koristi celotni skupnosti, ne le nekaj posameznikom. Eden od kazalnikov stanja je dostopnost do družbenih resursov, tako simbolnih kot tudi fizičnih. Prvi so pomembni za utrjevanje identitete, drugi pa zadovoljujejo materialne in socialne potrebe. Odsotnost skupnostnih mrež, ki bi krepile povezave med posamezniki v skupnosti, lahko vodijo do višje stopnje družbene neenakosti. Nepovezane skupnosti, za katere so značilne segmentirane povezave navznoter in izolacija navzven, postavljajo posameznika v položaj, v katerem je odvisen le od lastnih sil, dostop do drugih resursov pa je omejen (Dragoš in Leskošek 2003).

Neenak dostop do pomembnih virov lahko opazujemo tudi z vidika odnosa večinskega in manjšinskega prebivalstva. Socialne mreže, ki bi krepile vse posameznike, obvladujejo le del skupnosti (v tem primeru večinski), ki ostaja zaprt navzven in notranje trden. V interesu večine je, da virov ne deli z drugimi, ker s tem ohranja pozicijo moči. Bolj, kot so pripadniki manjšin oddaljeni od pomembnih mrež, večja je njihova marginalnost in težave, povezane z vsakdanjim življenjem, hkrati pa se povečujeta nezaupanje in pasivnost.

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

1

O socialnem vključevanju in zmanjševanju neenakosti lahko govorimo le v primeru, ko imajo ljudje zagotovljene najosnovnejše vire in dostop do interakcij, ki lahko vodijo do odnosov, ki omogočajo družbeno participacijo. Pri tem razumemo najosnovnejše vire kot osnovne pogoje za dostojno življenje, kot so dostop do elektrike, komunalne infrastrukture, tople in suhe bivalne prostore, kjer se lahko zadržujejo in učijo, bivališča, ki niso izolirana od ostalega prebivalstva (getoiziranost), možnosti za kvalitetno preživljanje prostega časa in spoznavanje z drugimi vrstniki ipd.

Na uspešnost posameznika v šoli vpliva poleg individualnih zmožnosti in sposobnosti vrsta dejavnikov, kot so družbeno-ekonomsko okolje, znanje slovenskega jezika, spodbude družine, etnična pripadnost ipd. (Macur, v Makarovič 2009: 197-198). Na nacionalni ravni je za zmanjšanje vpliva zunanjih dejavnikov Vlada RS sprejela vrsto ukrepov, in sicer na področju izboljševanja bivalnih razmer, dviga izobrazbene strukture in vključenosti v izobraževanje, na področju zaposlovanja, izboljšanja zdravstvenega varstva, ohranjanja romskega jezika in kulture ter več aktivnosti na področju ozaveščanja in boja proti diskriminaciji (Nacionalni program ukrepov za Rome 2010).

Kljub ukrepom, ki so bili sprejeti za doseganje večje socialne vključenosti Romov, pa ostaja velik razkorak med sprejetimi ukrepi in zakonodajo ter dejanskim udejanjanjem le-teh na vsakdanji ravni. Del nastajajoče vrzeli zapolnjujejo različne nevladne organizacije, ki lahko zaradi svojih značilnosti, kot so neodvisnost, multifunkcionalnost in fleksibilnost hitro sledijo spremembam v okolju in potrebam svojih uporabnikov ter jim nudijo podporo na področjih, kjer jo najbolj potrebujejo.

Izhodiščne neenakosti pri učencih Romih skušamo v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto izravnati s programi, ki so umerjeni k dvigu osebnega, socialnega in kulturnega kapitala.

2

Opis ciljne skupine Programi, ki jih izvajamo za Rome, so usmerjeni v predšolske in predvsem osnovnošolske otroke, ki so socialno izključeni in imajo vedenjske, čustvene in socialne težave. Opredeljene težave in ovire se kažejo v nezadovoljivem šolskem uspehu, pomanjkanju komunikacijskih veščin, neustreznem odzivu na lastna čustva in čustva ostalih ter reševanju konfliktov, prelaganju odgovornosti, neustreznemu sklepanju odnosov in posledično nezadovoljivem socialnem vključevanju. Za uspešnejše vključevanje v širšo družbo v smislu tkanja vezi in vzpostavljanja odnosov je potrebno poleg že omenjenih dejavnikov otrokom zagotoviti pomoč na področju pridobivanja ključnih veščin in kompetenc, ki so temeljne za večjo socialno vključenost romskih otrok predvsem v izobraževalni sistem.

Primarna socializacija, ki vključuje jezik, vrednote, običaje, navade, vedenje ipd., se pri večinski in romski populaciji razlikuje. Pri Romih, ki so zaradi izolacije socializirani v okviru manjšinske skupnosti, prihaja do disonance med primarno in sekundarno socializacijo. Ob vstopu v šolo otroci komunikacijskega koda, v katerem poteka pouk – torej slovenščine, ne obvladajo v zadostni meri, da bi lahko nemoteno sledili pouku, zato je ena izmed temeljnih aktivnosti vezana na učenje slovenskega jezika.

Izobraževanje Stopnja nepismenosti v romskih skupnostih je glede na večinsko prebivalstvo izredno visoka. V poročilu Amnesty International (2006) je navedeno, da imajo romski otroci omejen dostop do izobraževanja, neuspešno zaključeno izobraževanje pa ima za posledico visoko brezposelnost in socialno ogroženost. Težave se začnejo že pri dostopu do predšolske vzgoje, saj večina romskih otrok ni vključenih v predšolsko vzgojo. Posledica tega je vstop v osnovno šolo brez osnovnega znanja slovenščine. Za otroka to v praksi pomeni, da pouk spremlja v tujem in nerazumljivem jeziku, kar onemogoča kvalitetno spremljanje pouka. Otrok, ki ne razume snovi in ji ne more slediti, ne more biti uspešen pri pouku, zato se v šoli ne počuti dobro. Slabo počutje v šoli in nedoslednost staršev pri vztrajanju pri obiskovanju šole vodita v vse pogostejše in daljše odsotnosti, dokler učni primanjkljaji niso tako visoki, da otrok opusti izobraževanje (največ v 4. ali 5. razredu, ko postane učna snov nekoliko težja in obsežnejša). Šolanje zaključijo le redki posamezniki, zato je zaključek prej izjema kot pravilo.

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

3

Togost šolskega sistema pri reševanju vprašanj, ki so povezana z vključevanjem romskih otrok v izobraževalni sistem, je vidna tudi v pomanjkljivih integracijskih praksah, ki bi šolo in učno snov prilagodili njihovim potrebam na kulturni in jezikovni ravni1. Premalo naporov je bilo narejenih tudi na področju izobraževanja učiteljev, ki pogosto delujejo skozi prizmo predsodkov in stereotipov ter slabši uspeh, ki je posledica nerazumevanja jezika, zamenjujejo s sposobnostmi, ki se pri romskih otrocih ne razlikujejo v primerjavi z ostalimi otroki.

Kljub temu, da imajo otroci zagotovljeno brezplačno malico, učbenike in prevoz do šole, se težave na tem mestu ne končajo. Neenake izhodiščne možnosti glede na večinsko prebivalstvo so vidne v tem, da otroci nimajo čistih oblačil, tekoče tople vode in kopalnice, elektrike in ogrevanih prostorov, ki bi bili namenjeni za učenje ipd. Tudi starši jih pogosto ne podpirajo pri prizadevanju za uspešno šolanje, saj so bili tudi sami deležni negativnih izkušenj (zbadanje vrstnikov, neuspešnost, učne težave ipd.), povezanih s šolskim sistemom.

Med ožjimi deležniki s področja izobraževanja Romov (šole, nevladne organizacije, strokovni delavci, socialne službe ipd.) obstaja splošni konsenz glede stališča, da je največja težava, s katero se v šolah soočajo romski otroci, neznanje slovenskega jezika, torej jezikovna ovira. Jezik, ki ga govorijo, ni vključen v šolski sistem in je zato neuporaben za sporazumevanje v osnovnošolskem sistemu.

Kljub ukrepom, ki so bili sprejeti na nacionalni ravni, to so sprejetje izbirnega predmeta romska kultura, uvedba romskih pomočnikov, programi za medkulturni dialog, gradiva v romskem jeziku, seminarji za učitelje ipd., splošno stanje ostaja nezadovoljivo.2 Premalo aktivnosti poteka v samih naseljih, kjer živijo otroci, to pa je pogojeno s pomanjkanjem društvenih prostorov, kjer bi lahko mnoge nevladne in druge organizacije izvajale programe za dvig socialnega in kulturnega kapitala pri romskih otrocih in odraslih.

1 Vključevanje mora predstavljati proces prilagajanja ter sprejemanja drugačnosti prevladujoče družbe, vendar mora ta proces potekati ob hkratnem ohranjanju določene stopnje identitete (Peček 1999).

2 »Če država želi spoštovati individualno človekovo pravico, da vsakemu romskemu otroku zagotovi enake možnosti za izobraževanje, in kolektivno pravico Romov, da ohranjajo svoj jezik in kulturo, tako postavljena cilja drug drugega podpirata in vodita k sklepu, da mora po eni strani pripeljati v šolo romski jezik in kulturo, po drugi strani pa zagotoviti izobraževanje v skladu s cilji, postavljenimi za vse, in standardi znanja« (Kovač Šebart in Krek 2003: 4041).

4

Bivalne razmere Izključenost romske skupnosti se najbolj neposredno manifestira v prostorski segregiranosti in zelo slabih bivalnih pogojih, ki so tudi ena izmed dveh ključnih dimenzij3, ki pomembno vplivata na družbeno vključevanje Romov v širšo skupnost. Slabe stanovanjske razmere in ločenost, ki še povečuje socialno in kulturno distanco do večinske družbe, pomembno vplivajo na procese socialnega vključevanja, zato prostorsko segregacijo Romov v Sloveniji obravnavamo kot eno izmed ključnih dimenzij njihove izključenosti.

Romska naselja, v katerih prebiva večina Romov, so izolirana od ostalega prebivalstva in pod nivojem minimalnih bivalnih standardov. Nekateri prebivalci živijo v zidanih stanovanjskih hišah in stanovanjih, večina pa v zasilnih bivališčih – barakah, kontejnerjih, prikolicah ipd. Le manjši del Romov živi skupaj z večinskih prebivalstvom. Večina naselij v Sloveniji je bilo zgrajenih brez pravne podlage in urejene dokumentacije, označuje jih gradnja slabše kvalitete in lega na robnih območjih, zato so romska naselja postala odkrit »slum4« (Zupančič 2004 512, 513).

V romskih naseljih se poleg bivališč, ki niso primerna za bivanje, izpostavljajo tudi težave, ki so povezane z zadovoljevanjem ostalih osnovnih življenjskih potreb, kot so dostopnost do pitne vode, sanitarij in kanalizacijske opremlje3 Poleg izobraževanja so po mnenju nekaterih strokovnjakov prav bivanjske razmere ključni faktor za socialno izključenost romske skupnosti.

4 Rasa in etnija sta pogosto prevezani tako s segregacijo kot revščino in socialno stratifikacijo (Clark 2006).

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

5

nosti, odvoza odpadkov ter tudi dostop do telekomunikacijskih omrežij in cestne infrastrukture. Problemi, ki so povezani z neurejenostjo bivanjskih pogojev, izvirajo iz splošne družbene izključenosti in niso posledično povezani z romsko kulturo, ki naj bi bila drugačna in nesprejemljiva za večinsko prebivalstvo. Takšni življenjski pogoji imajo za posledico hude zdravstvene težave, zlasti za otroke, pričakovana življenjska doba pa je nižja kot pri ostalem prebivalstvu (Silverman 1995).

Raziskave so pokazale, da so Romi pripravljeni spremeniti življenjski stil, če bi jim omogočili selitev v neke druge sredine in v kolikor bi bili deležni boljših življenjskih pogojev. Pri reševanju romske stanovanjske problematike je potrebno imeti nenehno pred seboj dejstvo, da se življenjske potrebe Romov ne razlikujejo od osnovnih potreb ostalega prebivalstva. Stanovanjskega problema zato ni mogoče rešiti zgolj z urejanjem romskih naselij, razseljevanjem ali zatiranjem, temveč z institucionalno, dobro planirano, celostno in koordinirano programsko akcijo, ki vključuje spremembo ekonomske, socialne, izobraževalne, urbanistične in druge politike (Jakšić in Bašić 2005).

Družbeno-ekonomske razmere Socialni status Romov kaže, da večina romske populacije živi v revščini, čeprav uradnih raziskav na tem področju zaradi zakonskih določil o zbiranju podatkov ni. Zato lahko na podlagi te ugotovitve sklepamo, da Romi nimajo v zadostni meri zadovoljenih osnovnih eksistenčnih in kulturnih potreb po dostopu do čiste pitne vode, sanitarij, kopalnic, suhih in ustreznih bivalnih prostorov, elektrike in toplote, zdravja, cestne infrastrukture, prevozov, enakega dostopa do izobrazbe in rabe maternega jezika, komunikacij in dostopa do informacij ipd.

Neurejene bivalne razmere in nizka stopnja izobrazbene ravni predstavljajo izhodišče za marsikatero drugo problematiko oziroma težave, s katerimi se sooča romska skupnost, še posebej pri doseganju ustreznih poklicnih kvalifikacij, informiranosti, dostopu do zdravstvenih in socialnih storitev, uspešnosti na trgu dela in sodelovanju v javnem življenju na različnih področjih (Vlada Republike Slovenije 2009).

Nizka stopnja izobrazbe in pomanjkljive poklicne usposobljenosti neposredno vplivajo tudi na omejene zmožnosti zaposlovanja Romov. Zaradi zmožnosti zaposlovanja le na slabše plačana delovna mesta je motivacija za iskanje zaposlitev nizka, kar se odraža v izredno visokem številu nezaposlenosti, ki v nekaterih naseljih, tudi v Novem mestu, dosega devetdeset odstotkov. Veliko

6

število nezaposlenih oseb, odvisnih od socialnih pomoči, nima možnosti urejanja svojih bivališč na način, ki bi vodil v ustrezno ureditev bivalnih pogojev.

Pomemben element pri vprašanju družbeno-ekonomskih razmer je tudi področje diskriminacije. Najpogostejši razlogi za diskriminacijo so po navedbah Vlade RS (2009) stereotipi, predsodki, pomanjkanje informacij, strah pred neznanim in težnje po doseganju lastnega občutka manjvrednosti. Neenako obravnavanje na različnih področjih, kot so zaposlovanje, dostop do storitev, izobraževanje ipd., le poglablja in poslabšuje odnose med večinskim in romskim prebivalstvom, kar vodi v še večjo socialno izključenost romskega prebivalstva.

Socialna izključenost se kaže v različnih sferah življenja Romov v Sloveniji.

Osnovni področji izboljševanja razmer predstavljata bivanjsko in izobraževalno področje, vsi elementi pa so med seboj povezani in prepleteni. Posledice so vidne v začaranem krogu izključenosti, revščine, neizobraženosti, nezaposlenosti in izredno slabih življenjskih in bivanjskih pogojev, ki se nadaljujejo iz roda v rod.

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

7

Primera dobrih praks v dnevnem centru Brezje Socialno vključenost definirata tako socialni kot tudi človeški kapital. S participacijo v socialnih mrežah se posameznik usposablja za sooblikovanje skupnega izkustvenega polja, ki ga gradijo skupne vrednote, norme, navade in običaji, ki krepijo medsebojno zaupanje. Za kompetentno sodelovanje pri sooblikovanju teh povezovalnih vrednosti, ki vključujejo kulturno in jezikovno raznolikost, pa morajo biti otroci opremljeni z znanji, veščinami, kompetencami in lastnostmi, ki to omogočajo.

Z aktivnostmi v Dnevnem centru Brezje, ki deluje v največjem novomeškem romskem naselju Brezje-Žabjak, želimo uporabnike programov opolnomočiti in jih opremiti z različnimi znanji, veščinami in izkušnjami, ki bi jim pomagale pri vzpostavljanju pozitivnih, dolgoročnih in na zaupanju temelječih odnosov, tako znotraj skupnosti kot tudi navzven, s pripadniki večinskega prebivalstva.

Temeljni cilj naših aktivnosti je doseči večjo socialno vključenost uporabnikov programov v širše okolje, in sicer s širjenjem socialnih mrež in aktivno participacijo v širši družbi, ter uporabnike programov opremiti s potrebnimi znanji, veščinami in kompetencami, ki bi jim pri tem pomagali.

Aktivnosti v Dnevnem centru za romske otroke izvajata dva strokovna delavca, prostovoljci in zunanji sodelavci na projektu. V program se vključuje 50 otrok, ki so razdeljeni v tri skupine: predšolsko, nižjo stopnjo in višjo stopnjo.

Vsaka skupina se v program vključuje dvakrat tedensko od 15. do 17. ure, ko potekajo skupinske aktivnosti. Vsak dan z izjemo petka imajo otroci možnost učne pomoči, in sicer v času od 13.30. do 15. ure. Aktivnosti se vsak dan udeleženi povprečno15 otrok.

8

Dnevni center za otroke Brezje V Dnevni center za otroke Brezje, ki deluje že dve leti vsak delovni dan od 13.30 do 17. ure deluje v romskem naselju Brezje v prostorih vrtca Pikapolonica, je vključenih 50 otrok v starosti od 5 do 15 let. Program, ki se dnevno odvija v centru, sestavljajo učna pomoč in učenje slovenščine ter socialne, športne, ustvarjalne, sprostilne in druge dejavnosti, v okviru katerih otroci pridobivajo različna znanja in veščine, ki jim pomagajo pri vključevanju v šolski sistem in širšo družbo. Pri otrocih razvijamo tudi socialni kapital, kar v praksi pomeni, da v center redno vabimo zunanje goste, ki so na določenem področju že uveljavljeni (npr. umetniki, prostovoljci ipd.) in želijo s svojim znanjem prispevati k širjenju socialnega kapitala. Slednje je še posebej pomembno, ker so otroci v naselju izolirani od ostalega prebivalstva. Zaradi mnogih slabih izkušenj z večinskim prebivalstvom starši nimajo dovolj zaupanja, da bi lahko odpeljali otroke iz naselij z večinskim romskim prebivalstvom, zato je še toliko bolj pomembno, da prihajajo z ostalimi v stik tudi na ta način.

Delovni dan v dnevnem centru je strukturiran tako, da se otroci najprej učijo šolsko snov, opravijo domačo nalogo ter se učijo slovenskega jezika. Drugi del programa obsegajo skupinske aktivnosti, ki so namenjene pridobivanju socialnih veščin, doživljanju pozitivnih izkušenj in gradnji pozitivne samopodobe, višanju socialnega, človeškega in kulturnega kapitala, in sicer preko socialnih, ustvarjalnih, sprostilnih, športnih, plesnih, glasbenih in drugih ciljno usmerjenih in vodenih delavnic.

Učna pomoč Ker menimo, da je za otrokov razvoj in preseganje socialne izključenosti ključnega pomena uspeh v izobraževanju, nudimo tudi individualno učno pomoč.

Učni uspeh je neposredno povezan s socialnim kapitalom, saj imajo pri učenju ključno vlogo prav socialne mreže, norme in kulturno ozadje.

Posebno pozornost namenjamo aktivnostim za obvladovanje jezikov obeh kultur, in sicer prvega in drugega jezika, kjer je prvi jezik (materni jezik) romski (dolenjsko narečje), drugi jezik pa je slovenski. Za uspešno sodelovanje v družbi morajo otroci nujno pridobiti komunikacijske veščine, ki jim omogočajo uspešno sporazumevanje in prenašanje sporočil. Hkrati pa je jezik močno identifikacijsko sredstvo in pomemben element pri vzpostavljanju identitete, ki vpliva na samopodobo. Znanje slovenščine je v tem okolju nujno, saj je možnost komuniciranja s širšim okoljem vezana na uporabo drugega jezika.

Dvojezičnost skušamo v programu zagotavljati z več elementi, in sicer z:

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

9

1. uporabo dvojezičnih učnih gradiv (izdali smo dvojezični priročnik za učenje slovenščine Učim se pisati – Sikavu pe pisini, ki je namenjen otrokom do 4. razreda osnovne šole in obsega ponavljanje malih in velikih pisanih in tiskanih črk); 2. uravnoteženo zastopanostjo obeh jezikov pri izvajalcih programa (zaposleni prihajajo iz romske in večinske skupnosti); 3. ustreznim, aktivnim in sprotnim prevajanjem navodil in besedil za pomoč pri razumevanju nalog (odpravljanje težav, povezanih z razumevanjem besedil); 4. možnostjo izbire zabavnih in prostočasnih aktivnosti, ki omogočajo rabo obeh jezikov (predvsem v okviru socialnih, ustvarjalnih, plesnih, glasbenih in drugih vodenih delavnic).

Težave pri učenju slovenskega jezika so povezane s pomanjkanjem ustrezne dvojezične literature oziroma didaktičnega gradiva, saj ne obstaja dovolj strokovne literature za poučevanje slovenščine kot drugega jezika. Na izvajalcih programa leži velika odgovornost, saj pripravljajo učne liste za vsakega otroka posebej, torej individualno glede na nivo znanja, ki ga ima. Da bi otrokom omogočili izkušnjo v maternem in drugem jeziku, smo izdali tudi dvojezični učni priročnik Učim se pisati/Sikavu pe pisini. Priročnik je prejel vsak udeleženec programa. Udeleženec ga s pomočjo izvajalcev programa rešuje med učnim delom programa. Veliko zanimanje za priročnik so pokazali tudi strokovni delavci in učiteljih na šolah, kar potrjuje pomanjkanje tovrstnih gradiv na tem prostoru. V prihodnje načrtujemo več dvojezičnih izdaj publikacij, ki bi bile blizu otrokovim izkušnjam iz vsakdanjega življenja, saj se otroci v večji meri srečujejo z gradivom, ki prezentira večinsko kulturo in lahko s tem negativno vpliva na gradnjo njihove identitete.

10

Pomembno pri učenju jezika je motivacija otrok za učenje drugega jezika, zato se morajo udeleženci v programih dobro počutiti, z izvajalci programa pa morajo imeti vzpostavljen dober in pozitiven odnos. Dobri odnosi so osnova za željo po identifikaciji s kulturo drugega jezika, hkrati pa je motivacija pomembna tudi pri doseganju ciljev, ki so povezani z željo po komunikaciji s širšim okoljem, s spremljanjem pouka in s povezovanjem z vrstniki.

Poudarek pri izvajanju učne pomoči je vsekakor pomoč pri učenju slovenskega jezika, ki ga okolje zahteva od otroka. Romski jezik pa je primarni jezik v domačem okolju, kjer je naloga staršev kar najbolje naučiti otrok maternega-romskega jezika in spodbujati otroka k učenju drugega jezika5. Vlogo učenja drugega jezika v nezadostni meri prevzema šola, zato je otrokom potrebno nuditi dodatno pomoč pri učenju slovenščine.

Učna pomoč poteka tako, da otroci s seboj prinesejo šolske potrebščine. Delovni dan v dnevnem centru se začne z uro in pol učnega programa, ki obsega najprej učenje šolske snovi, opravljanje domačih nalog ter reševanje individualnih učnih listov s področja učenja jezika – slovenščine, matematike in spoznavanja družbe. Tovrstna pomoč je pomembna pri vključevanju otrok v šolski sistem in tudi zato, ker doma nimajo možnosti, da bi jim starši pomagali pri učenju. Obisk učne pomoči se povečuje, motivacijo otrokom pa predstavlja predvsem uspeh, ki ga doživljajo pri opravljanju domačih nalog in osvajanju učne snovi. V okviru omenjenih aktivnosti otroci pridobivajo predvsem različna znanja ter komunikacijske veščine, katerih obvladovanje je nujno za dvig socialnega kapitala.

Prednost programa se kaže v dejstvu, da poteka neposredno v samem naselju, kjer otroci živijo, zato lahko kontinuirano izvajamo program, saj se ga otroci redno udeležujejo. V primeru, da bi program izvajali zunaj naselja, bi bila udeležba bistveno manjša in predvsem manj pogosta, kar bi znatno vplivalo na možnost hitrejšega napredka pri učenju slovenskega jezika in drugih omenjenih ciljev, saj je za uspeh potrebna kontinuiteta pri udeležbi otrok.

Delavnice za pridobivanje različnih znanj in veščin Drugi del programa v Dnevnem centru Brezje obsegajo skupinske aktivnosti, ki so namenjene pridobivanju socialnih in drugih veščin. V ta namen izvaja5 Zalokar (v Medveš: 2006) poudarja, da je izredno pomembno ohranjati materni jezik, saj njegovo izpodrivanje ne ostane brez posledic. Jezik ima poleg sporazumevalne funkcije tudi funkcijo čustvovanja in mišljenja, zato obvadovanje maternega jezika pomembno vpliva na učenje drugega jezika. Ugotovitve se nanašajo na slovenske izseljence, vendar sklepamo, da zaradi podobnih okoliščin velja ugotovitev tudi za našo ciljno skupino.

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

11

mo socialne igre, športne in družabne igre, ustvarjalne delavnice, sprostilne delavnice, taborniške veščine, plesne in glasbene delavnice, foto delavnice in druge dejavnosti. Namenjene so razvijanju asertivnosti, pridobivanju socialnih veščin, širjenju in vzdrževanju socialne mreže in reševanju konfliktov na sprejemljiv način.

Socialne delavnice so metoda, ki ponujajo različne igralne oblike za skupinsko delo, s katerimi skušamo otrokom omogočiti pridobivanje socialnih veščin. S tovrstno metodo lahko pri otrocih vplivamo na izboljšanje zaznavanja samega sebe, ustrezno dekodacijo sporočil iz socialnega okolja in povečanje senzibilizacije za skupinske procese. Romski otroci socialne veščine ne obvladujejo v zadostni meri, vendar pa so le-te izredno pomembne za učinkovito vključevanje v vzgojno-izobraževalni sistem, saj omogočajo otrokom sklepanje zadovoljivih socialnih odnosov, razvijajo empatične sposobnosti in odpirajo poti za ustrezno reševanje konfliktov.

Ustvarjalne delavnice so namenjene razvijanju finomotorike, spoznavanju različnih tehnik in materialov ter doživljanju uspeha, s katerim gradijo pozitivno samopodobo, saj na koncu vsake delavnice nastane konkreten okrasni ali uporabni izdelek. Uravnotežena samopodoba in primerno samovrednotenje sta zelo pomembna za posameznikovo doživljanje samega sebe kakor tudi za interakcije z ožjim in širšim okoljem, zato so naše dejavnosti usmerjene v doseganje teh ciljev. Ustvarjanje je dejavnost, pri kateri je lahko uspešen vsak otrok. Za našo ciljno skupino namreč velja, da je potrebno za vsako pozitivno spremembo veliko število pozitivnih izkušenj. Eden izmed »zdravilnih« dejavnikov, ki ga pri delu z otroki s težavami v socialni interakciji pogosto uporabljamo, je ustvarjanje. Otroci se v ustvarjalnih delavnicah sprostijo in razbremenijo. Za ohranjanje motivacije in kontinuitete ves čas uvajamo nove aktivnosti, ki jih imajo otroci radi in skozi katere na nevsiljiv način pridobivajo omenjene veščine.

Na sprostilnih delavnicah se otroci učijo tehnik sproščanja, s katerimi razvijajo čustveno inteligenco. Sprostilne delavnice so otroci zelo dobro sprejeli, čeprav aktivnosti pred tem niso poznali. Športne in družabne aktivnosti izvajamo z namenom vplivanja na otrokov telesni, duševni in socialni razvoj. Šport in družabne igre ne pomenijo le igre in učenja za igro, ampak omogočajo otroku in mladostniku ustvarjalnost, skupinsko pripadnost, identifikacijo s skupino, pozitivne izkušnje in s tem tudi izboljšanje občutka lastne vrednosti.

Romski otroci so na vseh področjih sposobni učenja, napredka in doseganja visokih ciljev prav tako kot njihovi vrstniki, zato jim je potrebno zagotoviti možnosti za vključevanje v vse dejavnosti. Na plesnih in glasbenih delavnicah pod mentorstvom izvajamo učenje romskih plesov, na njihovo željo pa tudi

12

učenje hip-hopa. Pri tem imajo možnost razvijanja lastnih želja in potreb, ki jih imajo na področju glasbe in plesa.

V sodelovanju s taborniki izvajamo tudi delavnice taborniških veščin in družabne igre, ki jih vodijo taborniki. Ta aktivnost je pri udeležencih še posebej dobro sprejeta, saj vključuje konkretna in oprijemljiva znanja, ki jih otroci z velikim zanimanjem osvajajo.

Pri vseh naštetih delavnicah je pomembno, da lahko otroci pokažejo tiste veščine in znanja, ki jih obvladajo ter jih nato krepijo. Rezultat je zadovoljstvo skozi pozitivne izkušnje, ki vplivajo na gradnjo pozitivne samopodobe. Vse aktivnosti v okviru delavnic so organizirane na način, da lahko romski otroci razvijajo svojo kulturo in s svojimi predlogi sooblikujejo program delavnic. V ospredju je tudi element spodbujanja medsebojnega zaupanja in sodelovanja med samimi udeleženci ter med mentorji in drugimi zunanjimi izvajalci programov.

Sodelovanje s starši V dnevnem centru za otroke Brezje sodelujemo tudi s starši vključenih otrok, katerim z individualnimi pogovori nudimo informacije, ki so jim v pomoč pri skrbi za otrokov razvoj. Organiziramo pa tudi šolo za romske starše.

Namen programa je omogočiti staršem dostop do informacij, ki bi vplivale na bolj odgovorno opravljanje starševske vloge ter pridobiti relevantna znanja in veščine za lažje socialno vključevanje. Prevladujoči tematiki šole za starše se

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

13

navezujeta na zdravstveno preventivo, saj so Romi kljub enakim pravicam do osnovnega zdravstvenega varstva v veliko slabšem položaju glede na večinsko prebivalstvo, ter na vzgojo in izobraževanje, kjer zaradi različnih družbeno-ekonomskih in drugih dejavnikov otroci dosegajo bistveno nižje rezultate kot večinsko prebivalstvo.

Dnevni center za romske otroke Brezje je bil že večkrat izpostavljen kot primer dobre prakse (Konferenca Zdravje romskih žensk, Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji – dopolnjena verzija), zaradi česar smo se odločili, da rezultate nadgradimo v tej smeri, da širimo aktivnosti v ostala romska naselja v Mestni občini Novo mesto, konkretno v romsko naselje Šmihel – Dnevni center Šmihel, in sicer s poudarkom na vključevanju predšolskih otrok. Številne raziskave in izkušnje so namreč pokazale pomembnost programov predšolske vzgoje pri odpravljanju socialnih in kulturnih neenakosti družbeno izključenih skupin pri vključevanju v šolski sistem.

14

Dvig socialnega kapitala v okviru projekta Omrežen.Si V okviru socialnih delavnic smo v programu Dnevnega centra Brezje izvedli več delavnic s ciljem razvoja socialnega kapitala pri udeležencih programa.

Pri tem smo si pomagali tudi s priročnikom z delavnicami za razvoj socialnega kapitala pri mladih Socialni kapital in mladi, ki je nastal v okviru projekta »Omrežen.si«.

Za mlade od 10. do 14. leta starosti smo izvajali predvsem časovno nekoliko krajše delavnice (Sestavljanka, Sedež na moji desni je prazen, Osebni list ipd.).

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

15

Otroci so imeli raje delavnice, na katerih se ni bilo potrebno izpostavljati in govoriti veliko o sebi, kar je posledica nizke samopodobe in negotovosti. Všeč so jim bile delavnice, ki so imele vizualni in gibalni poudarek, nekoliko manj pa tiste, pri katerih se je zahtevalo več verbalnega izrekanja.

Otroci so uspešnejši na področjih, kjer ni potrebno uporabljati izključno verbalnih veščin, kar je posledica težav, ki jih imajo z (ne)poznavanjem slovenskega jezika. Nekatere delavnice smo zato priredili potrebam otrok z namenom ohraniti njihovo motivacijo in jih pritegniti k sodelovanju. Kot primer navajamo izvedbo delavnice številka 1, Sestavljanka, ki smo jo prilagodili ciljni skupini, s katero delamo. Opredelitev socialnega kapitala smo prilagodili starosti uporabnikov, opis pojma prevedli v romski jezik ter na list papirja namesto napisali, narisali mrežo in ljudi. Slika je simbolično reprezentirala povezave med ljudmi in socialno mrežo. Otroci so igro nadaljevali tako, kot je zastavljena – izvlekli so dele razrezane slike in jo sestavili. Med pogovorom so spoznali koncepte, kot so solidarnost in sodelovanje, ter zakaj je pomembno, da imajo široko paleto vrstnikov in ostalih ljudi, s katerimi imajo lahko tesnejše in pozitivne odnose, tudi izven ožjega življenjskega okolja znotraj skupnosti.

Drugi del aktivnosti, povezanih z dvigom socialnega kapitala, so bili zunanji obiskovalci, ki smo jih povabili k sodelovanju. V lokalnem okolju smo poiskali ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati in predstaviti svoja znanja uporabnikom programa. Obiskovalce smo poiskali glede na specifična znanja, ki so jih lahko delili, in glede na želje udeležencev, katero osebo iz lokalnega okolja bi želeli spoznati oziroma dejavnost, s katero se neka oseba ukvarja.

Otroci so želeli spoznati plesalko hip-hopa, zato smo na delavnico povabili plesalko iz Plesnega mesta. Delavnica je potekala v dveh fazah, in sicer je po spoznavnem uvodu sledila predstavitev povabljene plesalke. V tem delu je udeležencem razložila, kako je sledila svojim zanimanjem in kdo vse ji je pri tem pomagal in jo podpiral. Po odgovorih na vprašanja, ki so jih zastavljali udeleženci, je sledila gibalno plesna delavnica, na kateri je plesalka ob spremljavi glasbe udeležence naučila nekaj osnovnih korakov hip-hopa. Otroci so po delavnici izrazili veliko zanimanje za učenje plesa in povedali, da bi želeli obiskovati plesno šolo.

Podobne delavnice smo izvedli z zelo različnimi povabljenimi gosti. Tako smo k sodelovanju povabili upokojeno učiteljico, ki je udeležencem predstavila različne načine motiviranja za učenje in delo; predstavnico Zavoda Nefiks, ki je udeležencem predstavila prostovoljstvo, ki omogoča kvalitetno preživljanje prostega časa ter veliko možnosti za pridobivanje različnih znanj, veščin, kompetenc ter novih poznanstev; popotnike, ki so otrokom predstavljali svoje izkušnje in doživetja ob stiku z drugimi kulturami, strokovnjakinjo za sproščanje, ki je udeležencem predstavila igre za sprostitev, avtogeni trening in umirjanje; fotografa, ki jih je naučil osnov fotografiranja; tabornike, ki so jim preko iger približali naravo in ekologij…

16

Ker menimo, da sta tako delavnice kot tudi spoznavanje ključnih ljudi iz lokalnega okolja pomembna elementa za širjenje socialnega kapitala pri učencih Romih, bomo s to prakso zagotovo nadaljevali. Prav tako bomo nadaljevali z učno pomočjo, učenjem slovenščine in drugimi delavnicami, ki krepijo samopodobo ter udeležencem omogočajo pridobivanje znanj, veščin in kompetenc. Vse našteto je namreč pogoj za sklepanje medsebojnega zaupanja z najrazličnejšimi posamezniki, ki jim bodo v prihodnosti v oporo pri doseganju zastavljenih ciljev in dostopu do različnih resursov, ki so nujni za zvišanje socialnega kapitala ter odpravljanje socialne izključenosti.

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

17

Literatura Amnesty International Slovenije. 2006. Roma report BIH CRO SLO. Dostopno prek: http://www.amnesty.si/files/Roma%20report%20BiH%20 CRO%20SLO%20FINAL.pdf (3. 8. 2011).

Blazinšek, Alenka in drugi. 2011. Socialni kapital in mladi: priročnik z delavnicami za razvoj socialnega kapitala pri mladih. Ljubljana: Salve d. o. o. Dostopno prek: http://www.nefiks.net/ucilnica/knjiznica/ socialni-kapital-in-mladi-print.pdf (20. 8. 2011).

Dragoš, Srečo in Vesna Leskošek. 2003. Družbena neenakost in socialni kapital. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Jakšič, Božidar in Goran Bašić. 2005. Umjetnost preživljavanja. Gde i kako žive Romi u Srbiji. Beograd: Institut za filozofiju i društvenu teoriju.

Kovač Šebart, Mojca in Janez Krek. 2003. Romi v Sloveniji: vprašanja izobraževanja, multikulturalizma in integracije. Sodobna pedagogika, vol. 3, št. 1., str 28-43. Dostopno prek: http://www.sodobnapedagogika.net/images/stories/2003-1slo/2003_1_slo_02_kovac_ krek_romi_v_si.pdf (22.8.2011).

Lin, Nan. 2001. Building a Network Theory of Social Capital. V (ur.) Lin, Nin, Cook S. Karen in Ronald S. Burt. Social Capital: Theory and Research.

New York: Aldine de Gruyter.

Mirna, Macur. 2009. Problemi diferenciranega pristopa do etničnih manjšin v slovenskem izobraževalnem sistemu. V (ur.) Matej Makarovič: Šolanje v medkulturnem okolju. Ljubljana. Vega.

Medveš, Sandra. 2006. Vloga in pomen dvojezičnosti druge generacije priseljenih v Slovenijo. Socialna pedagogika. 2006, vol. 10, št. 2, str 193-216. Združenje za socialno pedagogiko: Dostopno prek: http:// www.zzsp.org/revija/2006/06-2-193-216.pdf.

Nacionalni program ukrepov za Rome Vlade Republike Slovenije za obdobje 2010-2015. 2009. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije.

Peček, Mojca. 1999. Od odvisnosti do odgovornosti - vključevanje učencev s posebnimi potrebami v procese odločanja. Socialna pedagogika.

2003, vol. 3, št. 4., str 357-376.

18

Silverman, Carol. 1995. Persecution and Politicization: Roma (Gypsies) of Eastern Europe. Dostopno prek: http://www.culturalsurvival.org/ ourpublications/csq/article/persecution-and-politicization-romagypsies-eastern-europe (20. 8. 2011).

Zupančič, Jernej. 2004. Prostorski problemi romskih naselij na dolenjskem in v Sloveniji. Revija Rast, št. 5, str. 510-523.

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

19

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA