Razstava Alampija Košarkoskega

SOORGANIZATORJA RAZSTAVE Makedonska pravoslavna cerkvena skupnost “Sv. Kliment Ohridski” v RS in Makedonsko kulturno društvo “Vatroslav Oblak” iz Celja KULTURNI PROGRAM Kranjski kvintet se je oblikoval leta 1993 na pobudo osrednjega člana kvinteta gospoda Staneta Vidmarja. Sestavljajo ga pevci iz okolice Kranja, ki so imeli že pred tem za seboj večletne pevske izkušnje.

Kmalu po prvih samostojnih korakih so za pevsko rast kvinteta zaprosili gospo Ano Erman, ki je s svojo strokovnostjo in občutjem sooblikovala današnjo zvočno podobo male vokalne in njeno programsko vsebino. Večino svojih glasbenih hotenj Kranjski kvintet posveča slovenski narodni in umetni ter nabožni pesmi.

Na svoji pevski poti si Kranjski kvintet prizadeva doseči kolikor mogoče visoko glasovno zlitost in predvajalno izraznost.

MAKEDONSKO KULTURNO DRUŠTVO “Sv. Ciril in Metod” iz Kranja Savska 34, 4000 Kranj Tel.: 040 166 882

DONATORSKE ORGANIZACIJE: Sava d.d., Kranj Savatech, d.o.o., Kranj Vinojug d.o.o., Šenčur Zebra d.o.o., Kranj Avto šola – Expert, s.p. Kranj Alkaloid d.o.o., Ljubljana Maktrans d.o.o., Ljubljana Novateks d.o.o., Ljubljana Kara d.o.o., Tržič Tabakum Export-Import d.o.o., Novo Mesto Biljana in Zoran Tomov - Avstrija Miladin Mladenov s.p. Potoče Okrepčevalnica PRI MATEVŽU Kranj MATERIALNA PODPORA: Mestna občina Kranj MK Republike Slovenije MK Republike Makedonije Ambasada Republike Makedonije v Ljubljani TISK:

Prireditev bo potekala v Makedonskem kulturnem centru “Sv. Cirila in Metoda”. (Intex), Savska c. 34 v Kranju.

Razstava bo odprta vsak dan med 17. in 19. uro do 23.9.2012.

Grafično oblikovanje: Domen Dimovski

MAKEDONSKO KULTURNO DRUŠTVO “Sv. Cirila in Metoda” iz Kranja

vabi na otvoritev razstave slikarja Alimpije Košarkoskega v soboto, 25.8.2012 ob 19. uri.

Razstava je sestavni del projekta “PREŠERNOVO ORO”.

V kulturnem programu bo nastopil “KRANJSKI KVINTET” z liturgičnim programom.

Razstavo bo odprl predstavnik Makedonske ambasade v Ljubljani.

IKONE V današnjem času je ikona oglaševalski trend popularne kulture, je prispodoba čaščenja sodobnih kultnih osebnosti. Profana ikona poudarja simbolni pomen na področjih popularne pop glasbe, filma, politike, znanosti in umetnosti. Ikona v tradicionalni likovni umetnosti pomeni sliko, sveto podobo, izdelano na leseni podlagi, v sodobni interpretaciji pa ikona nastopa kot raznovrstna vizualna umetniška produkcija. Bizantinska ikona je religiozna podoba, bogoslužen predmet, ostaja neizogiben del liturgije, ki deluje na osnovi krščanske vere. Ikona pomeni »pisanje« svete podobe oziroma odzivanje na pisanje sveto pisemskih zgodb. Ikone se pišejo, da se lahko berejo.

Predstavljajo Boga ali svetnike v tradicionalnem bizantinskem slogu in pripadajo zgodovini pravoslavne cerkve. Čast, ki se pripisuje ikoni, je čast in slava, ki pripada Bogu. S tem religiozna vsebina ikon postane stvarna, resnična »živa« svetost. Ikona, sveta podoba, je v bližnjem vzhodnem pravoslavnem ortodoksnem verovanju pomenila kristusovo trpljenje. Kasneje je cerkev njegove učence zaradi asketskega življenja in mučeniške smrti razglasila za svetnike. Na ikonah so bili upodobljeni, »opisani« apostoli, svetniki mučeniki s svojimi značilnimi obveznimi atributi in kratko pisano besedo, vzeto iz stare in nove zaveze. Ikona je veljala za »Biblijo«, kot blagoslovljen sakralni predmet je omogočila da so jo lahko brali tudi nepismeni verniki. Preko ikone se je širilo tudi verovanje v krščansko, pravoslavno religijo.

Ikone niso samo podobe na lesu,»pišejo» in »slikajo« se tudi na druge materiale: papir, les, kamen. Postopki izdelave ikon zahtevajo obredno, tehnično in tehnološko znanje, ki se je ohranilo do današnjih dni. Ikonopisci so prepuščeni božjim preizkušnjam, ikonografskemu kanonu, kot je podolgovato »gotsko« telo, hruškasta oblika obraza z visokim čelom, mandeljevimi očmi, podolgovatim nosom, ozkimi usti in avreolo, zlatim krogom, resnim, zaskrbljenim pogledom in centralna kompozicija. Osnovna zlata, rumena ali oker barva simbolizira luč, svetlobo, s čimer pritegne naš pogled. Za draperijo so uporabljali osnovne barve, kot je rdeča, modra, postopek večfaznega ploskovnega in linijskega slikanja. Ikonopisci so anonimni, na svoje izdelke se niso podpisovali. Z verovanjem v božjo moč nastajajo motivi, ki vsebujejo skrivno simbolno in mistično moč. Ikone lahko gledamo z vidika vzhodnega sveta, kjer gre za »teološki pogled« ali »filozofski pogled«

zahodnega sveta. Običajno so menihi ali duhovniki v samostanih prevajali, prepisovali biblijske svete spise in pisali svete ikone. Ikonopisci, večinoma menihi, niso poznali perspektive, »iluzije upodobitve prostora«. Zaradi kompozicijske figuralne hierarhije in »kolažnih« kadrov je nehote prihajalo do tako imenovane obrnjene, skrivljene perspektive.

Ikone so bile simetrično razporejene na leseni konstrukciji imenovani ikonostas. Ikonostas je lesena pregradna stena, ki ločuje notranjost cerkvenega prostora na dva dela, na vzhodni oltarni del sveti prostor in na zahodni del, prostor za vernike.

Hierarhično razporejene ikone so bile različnih velikosti, imele so različne religiozne motive, preostali leseni del stene pa so zapolnile rezbarije na lesu z rastlinskimi ali figurativnimi motivi. Ikonostas ima centralno vlogo pri opravljanju bogoslužnih obredov. V notranjosti cerkve so stene poslikane z religioznimi motivi fresk, ki se z ikonami dopolnjujejo v harmonično neločljivo vizualno celoto.

V 8., 9. stoletju se oglaša ikonoklazem, ki je nastal pod vplivom judaizma in islama. To je versko gibanje, ki je nasprotovalo izdelavi, pisanju in čaščenju svetih podob, kar je povzročilo nekontrolirano barbarsko uničevanje in zažiganje ikon.

V vzhodnih krščanskih, pravoslavnih državah je tradicija pisanja ikon enako aktualna, kar pa danes za nekatere »alternativce« velja kot konzervativno dejanje. Na zahodu zasledimo le redke ikonopisce, ki so se posvetili tej tradiciji.

Sodobni ikonopisci dobro poznajo zgodovino in tehnologijo bizantinskih ikonopiscev ter kvaliteto tradicije pravoslavnih ikon.

V zgodovini ikonopisja se je ikona v dolgi cerkveni zgodovini religije neopazno spreminjala. V 17., 18. stoletju je prišlo do spremembe in vpliva zahodne krščanske umetnosti na izdelovanje vzhodno krščanskih, pravoslavnih ikon. Vzhodno krščanska, pravoslavna umetnostna zgodovina je poznala samo bizantinsko ikono in zgodovinsko ločena obdobja, zato se ni ukvarjala z razvojem smeri ali stila. V zahodni krščanski cerkveni zgodovini poznamo slogovna obdobja z izključno religioznimi motivi, kot je romanika, gotika, renesansa, manierizem, barok, simbolizem.

Alimpije Košarkoski, ikonopisec, ljubiteljski slikar, se je odločil, da se posveti upodobitvam svetih podob, ikon. Po upokojitvi je njegova želja po tej umetniški zvrsti postala način komunikacije s svetom. Avtorjev posluh za ikononopisje se kaže kot nadaljevanje bizantinske tradicije, ki velja za zgodovinsko kulturno vrednoto. Makedonija je bogata s sakralnim spomeniškim stavbarstvom, v smislu fresk in ikon. Alimpije sledi svojim koreninam, je pravi dedič, ki upošteva bogato tradicijo makedonske religiozne umetnosti. S svojim dejanjem ohranja identiteto obstoja. Ikonografska religioznost, svetost ikon in izkušnje, ki jih pridobiva ob delu, krepi avtorjevo vero. Razstavo ikon v makedonskem kulturnem društvu Cirila in Metoda v Kranju razumemo kot mladostne, zasidrane spomine najboljših trenutkov v njegovem življenju.

Mag. Boge Dimovski

ŽIVLJENJEPIS Alimpije Košarkoski je rojen 1952 leta v Vevčanih, v Republiki Makedoniji. Ikonopisja se je učil pri akademskem slikarju Gocetu Kalajdžiskemu in mag. Silvi Božinovi. Razstavlja od leta 2010. Do sedaj je imel 9 samostojnih razstav.