Thanos Gogos: Dakar

And Jesus was a sailor When he walked upon the water And he spent a long time watching From his lonely wooden tower And when he knew for certain Οnly drowning men could see him He said “All men will be sailors then until the sea shall free them”

Leonard Cohen

I

V dakarskem pristanišču daleč od bariloškega starega mesta ena, deset rož skupaj uničuje ladjo

in mogoče se barve v dolini jasnijo ampak prepričan sem mornarji ponoči mečejo ženske v morje najbrž da bi se jim zjasnile misli da bi kri obogatila vsak vodni pedenj.

Preluknjano kost ima in iz nje brizga mleko

Na planoti je ne marajo:

ta školjka, ta školjka, pravijo, ki je ta školjka, ki je v meni

šteje zakone kot veslač zasleduje potone vse stvari in jih osrečuje

Najmlajši po letih pomežiknejo z očesom pomežiknejo z očesom in ga izgubijo pomežiknejo z očesom in jih izgubijo

Vsi ostali iščejo zlato objokujejo svoje žene na usta poljubljajo galeba z razbitimi mislimi

II

Med prazniki je vojna vsakič prenehala.

Tedaj smo mi tujci lirično odpirali svoje dežnike

in zobje so se bleščali in koža ki smo jo naseljevali je bila prešteta tam

kjer je klasje višje od ramen kjer morje pobožno postaja eno s kopnim

misel telo govor

na koncu so eden

po eden kakor

cerkve padali vsak posebej glede na svoj sloves.

III

Na jug se potuje redko

Vsaj zavestno

Ljudje so vpoklicani na sever

IV

Dr탑ala si pun훾ko za roko in mene za drugo

jaz pa sem dr탑al drevje jezero 탑ivali

vso tisto Zimo

Nad ekvatorjem se je morje umaknilo

V tej pusti deželi punca potolčena punca s svojimi koleni pesem

V žepih ima revolucije Njen delež so Rusija Ljubezen in druge dežele

Hči moja Jezero s tvojim imenom bistrejšim od besed Tebi ki te nisem nikoli udaril se predaja zemlja

Bela Ana z naramnicami polj in s tem tvojim nasmehom v Normandiji

skoznjo boš začutil svoje ustnice in vmesno obdobje in vsako iskreno obžalovanje bo registrirano v tebi kakor otrok registrira ogledala

in si telo, noč in samotne pokrajine v svojem dometu so pretveza, njihov izstopajoči obraz in nič drugega ne priznavam in ne priznavaš

in bila si sto let in jaz bom vsaj še enkrat toliko, v tvojem umu beseda, glasba za besedo, otrok, ki govori o besedi, sam, na robu oblike in kar koli se bo še spremenilo se bo spremenilo za vedno

V

V dakarskem pristanišču

iščejo v letih, ki bodo prišla

priložnost kroglo krošnjo

- črno -

vsaj minimalni sporazum

naj vzamejo Kanado Mani Bruselj

V črni deželi na zabavi levov se odpre okno visoko zgoraj na Bergu in kot arijci se ljudje spuščajo da bi s sebe sprali barvo sprehodili kri po tem črnem trgu

Vse to se dogaja v vseh mestih

Tukaj smo bratje in sestre tukaj smo tujci Pravijo tudi sami so črni Ampak imajo plemena

VI

Podobe zaplujejo na mednarodne vode

tam zapojejo o neki revoluciji nekem vlaku nekem porazu – Na koncu – včasih pa tudi na začetku

telesa odprejo jezero v neki državi na severu in ostanejo sama

VII

KnjiĹžnica preneha obratovati

Medtem ko se njen nasmeh razpotegne se v mestu Larisi privzdigne križ in tu se potopi vsaka zastava kakor se vsak dan na istem kraju potaplja žalost

Odpre oči pred seboj uzre isto mesto zapre oči mesto je še vedno tam.

Toliko imamo že povedati vsi imamo kamen v rokah

In vozimo skozi množico izgubljena cesta, nagajaš nam

Vse si, kar stoji držiš govorim letim smejim se

In še naprej se smejim pa četudi odhajaš na drug kraj

Najtrše prsi od vseh so narejene iz male rožice

In kar koli zdaj razbiješ na njih bo iz njih prišel samo sneg

VIII

Vedno priklicujem iz velike kratkosti spomina:

Prvi dih velika razdalja

drugi: tvoja dlan v moji:

Točno to naju vedno vodi v morje:

V dakarskem pristanišču morje sega že vse do tja kamor ne moremo več

priti

Tanos Gogos NTAKAP DAKAR prevajalka Lara Unuk urednik Dejan Koban oblikovalka Lara Papov naklada 15 izvodov Mala Ignorirana Knjiga Ignor festival brez pridevnikov Ljubljana 2019

izvod ĹĄt. ____ / 15