Skip to main content

lowres_GL_Trojanke_

Page 1

7

Trojanke: Mitološko ozadje

15

Tajda Lipicer Pod kožo mita

20

Zala Dobovšek Vojna je končana, naj se mit začne

29

Svetlana Slapšak Trojanke: žensko taborišče, starodavna institucija junakov

39

Nagrade


Evripid

Trojanke V sodelovanju z UL AGRFT Premiera na UL AGRFT 19. november 2026 v Veliki gledališki dvorani Premiera v MGL 21. november 2026 na Mali sceni

Prevajalka Jera Ivanc Režiserka Maruša Sirc Dramaturginja Tajda Lipicer Avtorici priredbe Tajda Lipicer in Maruša Sirc Scenografka Lucija Zucchiati Kostumografka Nina Čehovin Avtorica glasbe Laetitia Kiki Lektorica Tjaša Pirnar Oblikovalec svetlobe Janez Vencelj Oblikovalec zvoka Miha Peterlič

Igrajo Hekaba Mirjam Korbar Kasandra Mojca Funkl Andromaha Tjaša Železnik Helena Staša Popovič k. g. Menelaj Ajda Pirtovšek UL AGRFT Taltibij Ela Potočnik UL AGRFT Zbor Mojca Funkl, Tjaša Železnik, Staša Popovič k.g., Ajda Pirtovšek UL AGRFT, Ela Potočnik UL AGRFT

Uprizoritev je nastala v sodelovanju z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo UL v okviru programa Abonma 80 ob njeni 80-letnici.

Vodja predstave Lejla Žorž Šepetalka Neva Mauser Lenarčič Tehnični vodja Janez Koleša Vodja scenske izvedbe Matej Sinjur Vodja produkcije Maruša Mali Vodji tehničnih ekip Dimitrij Petek in Borislav Horvat Tonska tehnika Miha Peterlič in Tomaž Božič Videotehnik Anton Martin Emeršič Osvetljevalca Bogdan Pirjevec in Boštjan Kos Frizerke in maskerke Anja Blagonja, Lara Indigo in Alja Pečelin Garderoberka Dijana Đogić Rekviziterja Andrés Alejandro Klemen, Ana Johana Scholten in Žan Žak Martinjak. Sceno so izdelali Vladimir Janc, Matija Mužič in Karmen Jerebic, kostume pa Irena Tomažin, Urška Picelj, Tanja Lakovnik, in Tanja Cirman v delavnicah MGL.

2

Mestno gledališče ljubljansko Mala scena


Ela Potočnik, Staša Popovič, Tjaša Železnik


Mirjam Korbar, Mojca Funkl, Ajda Pirtovšek


Ajda Pirtovšek, Mirjam Korbar, Ela Potočnik


Trojanke: mitološko ozadje

Miti so za stare Grke predstavljali temeljno zakladnico pripovedi, ki so jih pesniki in tragiški pisci skozi čas različno interpretirali in preoblikovali. Posamezne različice in obdelave mitov se zato pogosto razlikujejo. Zapis izhaja iz Najlepših antičnih pripovedk Gustava Schwaba in Antične miturgije Svetlane Slapšak. Troja: Po grški mitološki tradiciji je Trojo, imenovano tudi Ilion, ustanovil Ilos, potomec Zevsa. Po prerokbi naj bi tam, kjer se bo ustavila lisasta krava in si odpočila, zgradil mesto. Krava ga je pripeljala do že obstoječega naselja, kjer je Ilos nato ustanovil Trojo. Preden je začel graditi mesto in njegovo obzidje, je svojega prednika Zevsa prosil za blagoslov. Naslednje jutro je pred svojim šotorom našel Paladij1, sveti kip Atene, ki naj bi ga z neba vrgel Zevs. Trojansko obzidje je pozneje zgradil Laomedont, Ilosov naslednik, pri tem pa sta mu pomagala bogova Apolon in Pozejdon. Laomedont jima je za delo obljubil plačilo, ko pa je 1 Paladij je postal znamenje božje naklonjenosti in zaščitnik mesta. Paladij igra ključno vlogo tako pri ustanovitvi kot pri padcu Troje: po prerokbi naj Troja ne bi mogla pasti, dokler Paladij stoji v mestu. Zato so se Grki med trojansko vojno vtihotapili v mesto in kip ukradli.

7

bilo delo opravljeno in obzidje zgrajeno, jima je plačilo odtegnil. Razžaljena bogova sta se skupaj z Ateno in Zevsom obrnila proti Laomedontu in s tem proti mestu in trojanskemu ljudstvu. Pergamon: Označuje utrjeni, zgornji del mesta Troja, znotraj trojanskega obzidja, kjer so se nahajali palača in pomembni templji. Heziona: Priamova sestra in hči trojanskega kralja Laomedonta. Ko Laomedont bogovoma Apolonu in Pozejdonu odreče obljubljeno plačilo za pomoč pri gradnji trojanskega obzidja, se mu bogova maščujeta: Apolon nad mesto pošlje kugo, Pozejdon pa morsko pošast, ki opustoši deželo in polja zalije z morsko vodo. Da bi pomiril pošast, Laomedont svojo hčer Heziono priveže na skalo in jo nameni za žrtev. V ključnem trenutku jo reši Herakles, ki za svoje junaštvo od Laomedonta pričakuje nagrado. Toda kralj Heraklesu ne nameni nikakršne nagrade. Herakles se mu maščuje tako, da s svojo vojsko napade Trojo, Heziono pa ukrade in podari svojemu prijatelju Telamonu, po nekaterih različicah tudi ljubimcu. Ko Priam po Laomedontovi smrti postane trojanski kralj, je ena od njegovih prvih

Trojanke: Mitološko ozadje


potez poslati odposlanstvo, ki v grških deželah poskuša neuspešno najti Heziono. Trojanska vojna: Desetletna vojna med Grki (Ahajci) in Trojanci. Grško vojsko sestavljajo številne vojske grških kraljestev, ki jim kot vrhovni poveljnik poveljuje Agamemnon. Med pomembnejšimi poveljniki so še Menelaj, Ahil, Odisej, Diomed, Ajant in Nestor. Trojansko vojsko poleg Trojancev sestavljajo tudi zavezniki iz različnih delov širše okolice, med njimi Dardanci, Tračani in Frigijci. Pomembnejši trojanski vojaki so Hektor, Paris in Deifob. V vojno se vpletajo tudi bogovi, a med vojno spreminjajo svoje zavezništvo. Po desetih letih bojevanja Grki Trojo nazadnje zavzamejo s prevaro. Po Odisejevi zamisli zgradijo velikega lesenega konja (Trojanci so bili namreč poznani kot krotilci konj, tako jim je podoba gotovo ugajala), v katerega se skrijejo izbrani grški bojevniki, preostala vojska pa se navidezno umakne. Trojanci verjamejo, da so Grke premagali in da je vojna končana. Konja sprejmejo v mesto in čeprav jih Kasandra svari, da konj prinaša pogubo, ji nihče ne verjame. Ponoči grški bojevniki izstopijo iz konja in odprejo mestna vrata vojski, ki se vrne, vdre v Trojo in jo uniči. Hekaba: Trojanska kraljica, druga Priamova žena. Ko je bila noseča s Parisom, se ji je sanjalo, da bo rodila baklo, ki bo požgala Trojo. Zaskrbljeni kraljevski par se za razlago sanj obrne na vedeža Ajzaka, Priamovega sina iz prvega zakona. Ta prerokuje, da bo otrok mestu prinesel pogubo, zato Priam ukaže novorojenega sina Parisa odnesti in pustiti na gori Idi. Paris: Po eni od različic mita ga je po tem, ko sta ga starša pustila na gori Idi, dojila medvedka, pozneje pa so ga našli pastirji in ga vzgojili, ne da bi kot deček vedel za svoje kraljevsko poreklo. Odraščal je pod imenom Aleksander; pomen imena se tradicionalno razlaga kot »ta, ki pomaga«. Prav zaradi tega slovesa Zevs tri sprte boginje, Hero, Ateno in Afrodito, napoti k njemu, da bi razsodil, katera je najlepša. Boginje se namreč prepirajo zaradi jabolka spora z napisom »najlepša«.

8

Jabolko spora: Na poroko morske nimfe Tetide in smrtnika Peleja so povabljeni vsi bogovi razen Eride, boginje spora. Da bi se maščevala, Erida med Hero, Ateno in Afrodito vrže zlato jabolko z napisom »najlepša«. Boginje se sprejo glede tega, kateri pripada jabolko in se po razsodbi obrnejo na Zevsa, ki odločitev preloži na Parisa. Parisova sodba: Sprte zaradi jabolka spora se na gori Idi vsaka boginja skuša prikupiti Parisu z obljubo: Atena mu ponudi modrost in zmago v bojih, Hera oblast nad Azijo in Evropo, Afrodita pa ljubezen najlepše ženske na svetu. Paris izbere Afroditino nagrado, vendar se ta »najlepša ženska na svetu« ne pojavi od nikoder. Zato se Paris poroči z Ojnono in kot pastir ostane na gori Idi. V Trojo se čez čas vrne z namenom, da bi sodeloval na bojnih igrah. V tekmovanju premaga Hektorja; iz užaljenosti ga polbrat Deifob skuša umoriti, a v ključnem trenutku ga Kasandra prepozna kot izgubljenega brata, razkrije njegovo kraljevsko poreklo in prepreči njegovo smrt. Helena: Hči Zevsa in Lede, žene špartanskega kralja Tindareja. Zevs je Ledo zapeljal v podobi laboda, Helena pa se je izvalila iz jajca. Ko je bila Helena še deklica, jo je ugrabil atenski kralj Tezej, vendar sta jo rešila brata. Zaradi njene lepote in božanskega porekla si je Heleno za ženo želelo veliko pomembnih poveljnikov, med njimi tudi Odisej. Da bi preprečil spore med njimi (ter s tem zaščitil tudi samega sebe), je Odisej predlagal Tindarejevo prisego: vsi snubci so se zavezali,

Trojanke: Mitološko ozadje


Tjaša Železnik


Staša Popovič


da bodo spoštovali Helenino izbiro moža in mu v primeru nevarnosti priskočili na pomoč. Helena je izbrala Menelaja, ki je s poroko postal špartanski kralj. Ko jo je Paris odpeljal v Trojo, je kršitev prisege postala povod za grški pohod proti mestu. Po Parisovi smrti se je Helena poročila z njegovim bratom Deifobom (običaji so velevali, da se vdova po smrti moža poroči z enim od bratov pokojnega). Po eni od različic mita je ob prihodu trojanskega konja prepoznala nevarnost in z oponašanjem glasov žena grških bojevnikov skušala iz njega zvabiti skrite može, vendar ji to ni uspelo. Drugačno različico zgodbe ponuja Evripid v tragediji Helena: v Trojo naj bi s Parisom odplul le Helenin privid, medtem ko je pravo Heleno Hermes odpeljal v Egipt. Tam se je po koncu trojanske vojne znova združila z Menelajem in se z njim vrnila v Šparto. Kasandra: Trojanska princesa in Apolonova svečenica, ki je dar prerokovanja dobila skupaj z bratom Helenom, ko sta kot otroka prespala v Apolonovem svetišču in so jima kače polizale ušesa. Po drugi različici ji je dar prerokovanja podelil sam Apolon. Ko je odraščala, je morala po obrednem običaju prespati v svetišču – takrat se je pojavil bog Apolon in od nje zahteval, da se ljubi z njim. Ko se Kasandra Apolonu upre, jo Apolon kaznuje s tem, da bodo vse njene prerokbe točne, a verjel jim ne bo nihče. Ob začetku trojanske vojne je Kasandra zaman svarila pred pogubnim izidom in napovedovala padec Troje. Ker ji nihče ni verjel, so njene prerokbe razumeli kot znamenje norosti, Priam jo je dal zapreti na dvoru, njena opozorila pa so ostala neuslišana.

11

Andromaha: Hektorjeva žena in mati njunega sina Astianaksa, zadnjega trojanskega kraljevega naslednika. Hektor je sina poimenoval Skamandrij, Trojanci pa so ga imenovali Astianaks – »vladar mesta«. Po padcu Troje Andromaha postane sužnja in priležnica Neoptolema, Ahilovega sina. Po izročilu Astianaksa z obzidja vrže prav Neoptolem (da bi preprečil, da bi deček nekoč obnovil Trojo in maščeval njeno uničenje.).

Izbrala in povzela Tajda Lipicer.

Trojanke: Mitološko ozadje


ZEVS

PELEJ

LEDA

TETIDA

MENELAJ

HELENA

PARIS

ANDROMAHA

e bij

su

ri Pa

ila

Ah

ije

l ub

Ahi

a

torj Hek

p

i

n ež

e

an

AHIL

a

ah

t os

il pr

ca

eo N

u

em

l to

p

m ro

nd

A

NEOPTOLEM

HERMIONA

Neoptolem Astianaksa vrže z obzidja


LAOMEDONT

HEKABA

HEZIONA

PRIAM a

am

ije

m

le

o pt

i Pr

ub

eo N

DEIFOB

HEKTOR HELEN

POLIDOR

KASANDRA

POLIKSENA

ASTIANAKS

13


Ajda Pirtovšek


Tajda Lipicer

Pod kožo mita

Evripidove Trojanke so doživele številne poznejše predelave in reinterpretacije. Seneka se v svoji različici izraziteje osredotoča na boj Andromahe, ki si prizadeva preprečiti smrt sina Astianaksa, Jean-Paul Sartre antično zgodbo aktualizira skozi izkušnjo vojn 20. stoletja ter jo povezuje z vprašanji politične oblasti in imperializma, Hanoch Levin pa njeno tematiko naveže na izraelsko-palestinski konflikt. V nedavnejših obdelavah se motivi iz Trojank povezujejo tudi z izkušnjami holokavsta, Hirošime in posledicami napadov na Svetovni trgovinski center 11. septembra 2001. Našteti primeri kažejo, da se temeljna matrica položaja trojanskih žensk – poraženih, fizično pohabljenih in postavljenih pred grožnjo suženjstva ter izgube družin, mož, otrok, doma – v različnih zgodovinskih obdobjih vedno znova prevaja v konkretne kontekste vojnih spopadov ali drugih skrajnih oblik človeškega izkustva. S soavtorico priredbe in režiserko uprizoritve Marušo Sirc sva se odločili, da pri priredbi ostaneva znotraj okoliščin mitološkega sveta, čeprav se je sprva ideja o združevanju mitske snovi s sodobno dramatiko in poezijo ali s sočasnimi konkretnostmi ponujala kar sama od sebe.

15

V srečanju med mitsko snovjo in sodobnimi uprizoritvenimi postopki sva v oddaljenosti mita od konkretne zgodovinske stvarnosti prepoznavali potujitveni potencial. V zaostrenih razmerah tragedije ter v odnosih in situacijah, pripeljanih do skrajnosti, lahko pod povrhnjico vsebinske ravni prepoznavamo temeljne vzorce človeškega ravnanja. Sodobnosti in relevantnosti tako nisva iskali v predrugačenju ali apliciranju sočasno relevantnih konkretnosti, temveč v izpostavitvi razmerij s sodobne, prevetrene perspektive, kot jih ponuja mit sam. Tema, ki sva jo v priredbi želeli še izraziteje izpostaviti, je banalnost vojne in vzrokov zanjo. Besedilo kaže vojno oziroma njene posledice skozi skrajne individualne izkušnje žensk na strani poražencev, a konec vojne ne pomeni tudi konca nasilja, temveč predvsem spremembo njegove oblike. Nasilje se z bojišča prenese v ujetništvo, posilstvo, razselitev in razbitje družin, nasilno podreditev, odvzem svobode in avtonomije. Banalnost vojne se tako kaže v razkoraku med domnevno upravičenostjo njenih ciljev ter nepopravljivostjo človeškega trpljenja, ki ga povzroča. Pri vzrokih zanjo pa prav tako obstaja razkorak med dejanskimi povodi ter potvorjenimi narativi (»za trojansko vojno je kriva Helena«).

Tajda Lipicer Pod kožo mita


Z vidika svoje »anatomije« ima besedilo nenavadno strukturno zasnovo: dogajanje je izrazito statično, linearno, ni pravega zapleta ali centralnega konflikta, ki bi poganjal celoto dramskega dogajanja. Ustvarja vtis razdeljenosti na posamezne epizode, osredinjene okoli ključnih ženskih likov. Epizode ločujejo bodisi njihovi prihodi in odhodi bodisi nastopi zbora z zborovskimi pesmimi. Stalnica na prizorišču pa je Hekaba, ki dogajanje spremlja. Tovrstno strukturno zasnovo lahko razumemo v kontekstu tetralogije, znotraj katere so Trojanke poleg izgubljenih tragedij Aleksander in Palamed (ter satirične igre Sizif) zadnja v nizu tragedij. Prvi dve tragediji obravnavata različne dogodke, povezane s trojansko vojno (združitev Parisa s kraljevo družino in Palamedovo smrt zaradi Odisejevih spletk). Trojanke torej ne označujejo samo konca pripovedi o vojni, ampak dramaturški zaključek niza tragedij. Trojanke so konec konca. Celotna tragedija se lahko bere kot razpotegnjena žalostinka; igralka Mirjam Korbar (v vlogi Hekabe) je med procesom dodala, da besedilo učinkuje kot krik – kot stopnjevanje in kopičenje, ki se zliva v eno točko. Skladno s tem ter s stilom atiških tragedij so v besedilu prisotna močna emotivna stanja in njihovo izrazito pozunanjeno izražanje (vzkliki, samopohabljenje). V priredbi sva to razsežnost nekoliko okrnili, saj je sodobnemu gledalcu bližje drugačna oblika psihološke izraznosti, pretirano poudarjeno in pozunanjeno čustvovanje pa bi utegnilo izpasti patetično. Poleg slogovno-tehničnih posegov so največji izziv predstavljali konceptualno-vsebinski posegi v besedilo. Z njimi sva želeli v priredbi izostriti tiste pomenske plasti, ki antično tragedijo povezujejo s sočasno relevantnimi diskurzi.

16

Prvi konceptualni poseg je bila opustitev prisotnosti bogov in s tem predrugačenje prologa. V skladu s tragiško tradicijo sta v prologu Trojank prisotna bogova Atena1 in Pozejdon. Bogova se nato v nadaljevanju ne pojavljata več, niti ne posežeta v razplet tragedije. Njuna odsotnost v nadaljevanju nagovarja skrajnost položaja trojanskih žensk – zapustili so jih tudi bogovi. Med raziskavo sva naleteli na zanimiv motiv, ki izhaja iz epa Kiprija, ki ni ohranjen v celoti in dopolnjuje pripoved o dogodkih pred Homerjevo Iliado. V Kipriji je ohranjeno izročilo, po katerem naj bi Zevs sprožil trojansko vojno z namenom, da bi zemljo razbremenil prevelikega števila ljudi ter zagotovil nadvlado bogov, Helena pa naj bi bila pri tem nekakšno Zevsovo orodje, oziroma orožje pri zagotavljanju sprožilnih trenutkov trojanske vojne. Z opustitvijo bogov sva želeli odgovornost za vojno in njene posledice postaviti na človeško raven: iskati sva jo želeli v dejanjih človeka, v odločitvah, interesih in predvsem v ignoriranju opozoril pred gotovo pogubo. Odgovornosti za vojno nisva želeli pripisati abstraktni božanski volji, saj bi to lahko zmanjšalo odgovornost človeških akterjev – ki pa je, kljub božjemu vmešavanju, razvidna in prisotna. Helena se je v kolektivni zavesti in skozi hollywoodske filmske obdelave močno utrdila kot razlog za trojansko vojno. V četrti zborovski pesmi (ki je avtorska) in v dopolnitvi dialoga v prizoru med Menelajem, Heleno in Hekabo s citati iz drugih sorodnih del sva želeli to 1 Atena se zaradi posilstva Kasandre v svojem templju odloči za spremembo zavezništva ter se sklene maščevati Grkom: na morju jim namerava pripraviti pogubno presenečenje, za kar za pomoč prosi Pozejdona.

Tajda Lipicer Pod kožo mita


Mirjam Korbar, Mojca Funkl


18

Ajda Pirtovšek, Staša Popovič


samoumevnost preizprašati in pogledati pod površino zgodbe o trojanski kraljevi družini ter razkriti manj znane okoliščine, ki so vodile v vojno. Manj znana od Helenine je Hezionina usoda. Heziona je bila sestra kralja Priama, ki je bila še kot otrok ugrabljena kot posledica Laomedontovega izigravanja bogov. Prav iskanje izgubljene Hezione je Parisa pognalo v grške dežele, kjer je na poti naletel na Heleno. Pri tem je pomembno, da sta tako Hezionina ugrabitev kot Parisova interakcija s Heleno povezani z delovanjem bogov: Heziona je bila ugrabljena po tem, ko sta se bogova Apolon in Pozejdon maščevala Laomedontu, Paris pa Helene ne bi »ugrabil«, če se pred tem ne bi zgodila njegova sodba z jabolkom spora (Helena ga namreč spominja na Afrodito in zato v njej prepozna nagrado za svojo razsodbo). Kljub vplivu bogov naju je nagovorilo predvsem dejstvo, da se je do trenutka, ko je Paris odplul v Grčijo, kljub vsemu – tako kljub ugrabitvi Hezione kot kljub Parisovi sodbi – zvrstilo več opozoril in prerokb, da se bo njegova odprava za trojansko ljudstvo končala pogubno. Do trenutka, ko je Paris odšel v Grčijo, je bila torej vojna še vedno izogibna.

19

Prvo opozorilo se pojavi že pred Parisovim rojstvom: Hekaba je sanjala, da bo rodila baklo, ki bo uničila Trojo. Namesto da bi otroka ubila, ga starša pustita na gori Idi. Drugo opozorilo se pojavi pred Parisovo odpravo v Grčijo. Videc Helen (in Parisov brat) opozori, da bo Trojo doletelo uničenje, če bi se na poti v Grčijo zgodilo, da bi si Paris pridobil ženo in jo pripeljal nazaj v Trojo. Temu se pridruži eden od trojanskih starešin, ki pove, da mu je o enaki prerokbi govoril že njegov oče. Ko Helena s Parisom prispe v Trojo, Grki zahtevajo njeno vrnitev. Tudi takrat je vojno še mogoče preprečiti (čeprav je morda po tem že nekoliko naivno verjeti, da bi se obljube o nenapadanju res držali). Vojna naju je tako zanimala kot posledica niza odločitev in preslišanih opozoril. Da bi to poanto izostrili in podprli, sva besedilo dopolnili s citati iz naslednjih sorodnih del: Vergil, Eneida (prev. Fran Bradač); Homer, Iliada (prev. Anton Sovrè); Evripid, Andromaha (prev. Jera Ivanc); Evripid, Hekaba (prev. David Movrin); Evripid, Helena (prev. Jelena Isak Kres); Gustav Schwab, Najlepše antične pripovedke (prev. Jože Dolenc). Predvsem iz Vergilove Eneide ter iz Homerjeve Iliade sta sestavljena prolog in epilog, ki sta v funkciji ustvarjanja impresij vojnega uničenja in končnega propada mesta ter besedilo in uprizoritev zvežeta v celoto o vojni kot o sili.

Tajda Lipicer Pod kožo mita


Zala Dobovšek

Vojna je končana, naj se mit začne Pogosto slišimo, da zgodovino pišejo zmagovalci; prav tako lahko zatrdimo, da jo tudi pozabljajo. Je boljša resnica, ki škodi, ali mit, ki ugaja? »Resnica«, ki se jo ponuja in je na voljo ljudem v vojni in po njej, namreč ni realna, temveč moralna in interpretirana resnica. Evripidova metodologija se nekako glasi »(Trojanska) vojna je končana, naj se zgodba začne«. Njegove Trojanke veljajo za neobičajno strukturirano dramo, ki uhaja pričakovanim antičnim dramskim modelom; točke pripovedovanja, posamične introspekcije in medosebne dinamike vzpostavljajo »dramaturško logiko«, ki je samosvoja in dokaj zagonetna. Je izjemno dramatična v vsebini, manj pa v razvoju identitet likov. Njena ključna specifika (tudi v luči sodobnega časa) pa je v potezi, da daje glas in luč običajno spregledanim, zamolčanim ali odrinjenim subjektom (v vojni in sicer) – sužnjem, ženskam in otrokom. Trojanke se zavzemajo za transparentno reprezentacijo najbolj bolečih izkustev: smrt/detomor, dokončno poslavljanje, žalovanje, ponižanje. V tem je Evripid boleče natančen, surov, načelen in stvaren. Prav takšen, da bi morda pripisali te iste karakteristike kakšni sodobni dokumentarni drami oziroma predstavi. In v tem oziru Trojanke to v eni izmed interpretacij tudi lahko so. Ne le zaradi »bližine« dejanskosti (trojanske) vojne, pač pa tudi zaradi dramske forme in izoblikovanih likov. Trojanke so zgodba ali pa dokumentarna slika o trojanski vojni oziroma času po njej, njihova bistvena poteza pa je, da nekaj splošnega preusmerijo v individualno. Pri tem širšega konteksta še zdaleč ne izbrišejo, razprejo pa globino in kompleksnost individualnega doživljanja vojne in njenih (trajnih) posledic. Novodobni prikazi

20

vojn, migracij in transgeneracijskih travm so v množičnih medijih (ki imajo največji doseg in osupljiv vpliv na ljudi) največkrat prikazani kot samoumevne situacije, skupnosti in osebe v njih pa brez konkretnih imen in lastne avtonomije. Večino časa kot da gre za gmote in grmade ljudi ter nepregledno nasičenost podatkov in dogodkov, ki ne puščajo ne časa ne prostora individualnim zgodbam ter našemu razumevanju in zaznavi. To je za možgane preveč; vse postane abstraktno tam, kjer bi moralo biti najbolj konkretno, in neobvladljivo, kjer bi potrebovalo največ pozornosti. V tem specifičnem pogledu bi lahko Evripidovim Trojankam pripisali elemente učinkovite dokumentarne drame, ki ne le tematizira realno vojno, pač pa tudi njeno refleksijo in doživljanje razporedi med odmerjeno število udeleženih s konkretnimi imeni in razdelanimi izkustvi. Potenciali dokumentarizma v njegovem najširšem pomenu so tista veja umetnosti oziroma disciplina scenske prakse, ki se zažira tako rekoč v vsak uprizoritveni dogodek, prav vsak. Vprašanje je le, v kakšni obliki in v kolikšni meri. Že gledališki teoretik in teatrolog Patrice Pavis je zapisal, da »ker dramaturgija nikoli ne ustvari ničesar ›ex nihilo‹, temveč se zateka k različnim virom (mitom, zanimivostim, zgodovinskim dogodkom), vsebuje vsaka dramska zgodba svoj dokumentarni del« (142). Ta izpeljava je izjemna, a prav toliko lahko tudi sproži anksioznost – ne glede na to, na kateri strani odra/uprizoritve/drame se nahajamo. Po tej teoriji je namreč nemogoče opazovati in razumeti kakršen koli dogodek ali dramsko besedilo kot izolirano delo. Vse je vedno posledica in odtis okolja, časa, intimnega spomina, družbeno-politične klime in lastnih izkustev.

Zala Dobovšek Vojna je končana, naj se mit začne


21

Mojca Funkl


22

Ela Potočnik, Ajda Pirtovšek


In vse to vsebuje elemente »dokumentarističnega«. Četudi določeno delo ni eksplicitno označeno kot dokumentarno, še ne pomeni, da ni nastalo po dokumentarističnih postopkih. Ali pa se zgodi, še bolj zanimivo, da se na koncu »nehote« oblikuje v dokumentarno zaznamovan dogodek, bolj, kot se tega zaveda. Seveda, dokumentaristični formati predstav, ki nastajajo kot zavesten in premišljen koncept, v sebi tako rekoč načrtno nosijo politični naboj, saj že v samem izhodišču želijo razpreti temeljno teatrološko in fenomenološko napetost med »fiktivnim in resničnim«. Toda kaj je »fiktivno« in kaj »resnično« za koga – in predvsem kdaj in v kateri zgodovinski eri. Kadar se srečamo z antičnimi dramami, postane vprašanje dokumentarnega dometa še toliko bolj vznemirljivo , saj so prav te pogosto svoje dramske materiale jemale iz utripa aktualnih političnih situacij, obenem pa se močno opirale na mitološke reference. In prav mitologija je tista antropološka p(l)ast, ki je polna paradoksov. Po eni strani se nam morda zdi, da je mitologija pač premišljeno izumljena slika fiktivnih figur, po drugi pa ta ista mitologija, pogosto neopazno, dejansko kroji kolektivno zavest in reproducira arhetipske vzorce. Ne vedno sebi v prid in še bolj ne vedno neproblematično. Koncept kolektivne zavesti namreč kot konstitutivni del sestavlja tudi mitologija. In trojanska vojna je mit, je mitološka vojna. Mitologija in mitološki simboli so po podobnem principu kot nostalgija prepleteni v razumevanje zgodovine, države ali določenega naroda. Ena bistvenih lastnosti mita je namreč, da »ne izhaja zgolj iz intelektualnih procesov, ampak prihaja iz globokih družbenih emocij. Mit se seveda ne more opisati zgolj z emocijo, vendar je vsekakor izraz emocije« (Cassirer 70) oziroma »mitologija ponuja totalni pogled na svet: je gospodujoča razlaga, miselni oklep, v katerem so združeni funkcionalni, spoznavni, čustveni in drugi elementi« (Velikonja 11). Intenzivnost mita je v tem, da zmore povsem (pre)oblikovati naš pogled na svet, nas

23

celo prepričati v nasprotno od tega, kar smo verjeli. Mit se vselej svobodno premika po premici zgodovine, v svojem bistvu pa ohranja strukturno praznino in s tem povzroča dileme, ki pa jih mi sami rešujemo individualno. Ključni značaj mita je, da je le napol izrečen. Mitske zgodbe poleg svojih estetskih značilnosti vselej ponujajo/skrivajo matrico delovanja družbe v nekem določenem času; lahko rečemo, da šele z mitološko interpretacijo objekti in človekova dejanja zares dobijo pravo vrednost. Mitološka zavest bolj ali manj uravnava našo resničnost, nas osmišlja, velikokrat pa funkcionira na prikrit način. Ker lahko miti povsem presežejo zdravorazumsko dojemanje stvarnosti oziroma škodljivo vplivajo nanjo, je s tem izkrivljeno tudi razumevanje posamičnih, usodnih zgodovinskih momentov. Miti so razcvet doživeli že v antični literaturi in se kot prasnov prenesli vse do danes. Še vedno odpirajo temeljne dileme o vprašanju nacionalnih držav, njihovega samopoveličevanja, pri katerem se porazi spreminjajo v zmage in se fabricira zgodovina, da bi s tem prikrila svoje različne komplekse. Evripid v Trojankah glas »podeli« zgodovinsko zapostavljenim likom in preslišanim glasovom, ki največkrat predstavljajo nevidno stran vojne, da lahko zgodbo/mit zaznamo skozi njihove oči in telesa, a še vedno jih »kroji« on – neženska, neotrok, nesuženj. To so kategorije (privilegij ustvarjanja in beleženja zgodovine), ki jih pač protokolarno pripišemo kontekstu nekega časa, a to še ne pomeni, da so absolutne. Spominov na vojno je toliko, kolikor je ljudi, in nič manj. Kolektivni spomin je preveč abstraktna posplošitev, saj je razumljen kot nekakšen spomenik. Kolektivni spomin namreč ne obstaja, obstajajo pa kolektivni pogoji možnega spomina: religijski, politični, nacionalni. Ženske in otroci takopri Evripidu kot v sodobnih/aktualnih vojnah s seboj vedno nosijo poleg konkretnih eksistenc tudi močne simbolne pomene.

Zala Dobovšek Vojna je končana, naj se mit začne


Vse trojansko bogastvo; za svoje kresove vse palače, templje in hiše; za trupla vse moške, za sužnje pa vse ženske in otroke. Ubiti otroka pomeni ubiti določeno (nacionalno) prihodnost. Množična posilstva v času vojn pa na drugi strani »rojevajo« prihodnost »prave« nacionalnosti. Sistematično spolno in bivanjsko podrejanje žensk v času vojn (antičnih in aktualnih) omogoča njihovo instrumentalizacijo. Vojne ujetnice in sužnji v Trojankah so implicitno tudi spolne sužnje, čeravno ne nujno vedno jasno izrisane in precizno definirane kot take. »Ženske v vojnah, katerih namen je uničenje nasprotnikove kulture, so namreč tiste, ki ohranjajo povezave v družini in skupnosti. Na ta način predstavljajo povezanost skupnosti in zagotavljajo njeno reprodukcijo. Tako je ženski spol interpretativni sistem skupine; na ženskih osebah, telesih in življenjih se tvori in vzpostavlja konstrukcija skupnosti« (Bercht 113). Posilstvo pa ni le zločin nad žrtvijo, temveč v precejšnji meri tudi simbolno sporočilo o kastraciji moških. Posilstvo kot ekstremno dejanje postane znak za »zavojevano« telo in s tem tudi ozemlje, ki ju moški določene pripadnosti niso sposobni zaščititi. S tem, ko se med moškimi na ta način prenašajo sporočila o tem, da niso sposobni ščititi žensk, postajajo ženska telesa »prostori izmenjave moških sporočil« (prav tam 114). Gre za napad na moško samopodobo in demonstracijo premoči, ki se izvede prek nasilja na ženskem telesu. Ahil iz posmrtnega življenja je zahteval, da mu žrtvujejo Hekabino najmlajšo hčerko Polikseno. Otrplo in nepremično jo trije Grki nosijo k oltarju. Žrtvujejo jo na povsem enak način, kot bi ubili žival, ki jo žrtvujejo bogovom. Duhovnik ji z ostrim nožem prereže žilo na vratu in njena kri se izlije na oltar.

24

To je jedrnat opis mitologije v njeni najbolj kruti podobi in v sebi nosi še krutejši odzven sodobnih ponotranjenih mitov, ki narekujejo in trdovratno ohranjajo ustaljene družbene hierarhije. V tem zapisu, v tej »mitološki« situaciji so nanizani temeljni mehanizmi pozicij moči, ki še zdaleč niso ostali le v antiki oziroma zgodovini kot taki. Žrtvovanje žensk v imenu tradicije, norm in normalizirane podrejenosti ni stvar preteklosti, ampak tudi žive sedanjosti, in kot kaže, še kako tudi prihodnosti (porast retradicionalizacije). Človek, ki iz posmrtnega (!) življenja, torej tistega večnega in obnavljajočega se – to zveni že kot čista prispodoba neuničljivega patriarhata – ukazuje, postavlja pravila in odredi smrt nebogljeni ženski še zdaleč ni zakopan v preteklosti. »Žrtvujejo jo, kot bi ubili žival ... Duhovnik prereže žilo ... Njena kri se zlije na oltar ...« V le nekaj stavkih je zaokrožena tako rekoč celotna ideologija t. i. psihopatriarhata, ki si prilašča vse, kar je zanj manjvredno, torej vse, kar je ne-moško in ne-privilegirano. Miti se zdijo daleč, a so srhljivo blizu. Toliko časa s(m)o jih ponavljali, da so postali resnica. Ko vojna dokončno poruši sistem vrednot, naslednje generacije čaka odraščanje z razbitimi iluzijami in miti – miti, ki sedanjost in prihodnost vsaj za hip naredijo znosni.

Literatura Bercht, Silke, Rošker, Jana S. »Totalnost mučenja«. Časopis za kritiko znanosti (let. 31, št. 213/214, 2003). Cassirer, Ernst. Mit o državi. Prev. Olga Šafarik. Beograd: Biblioteka savremene filozofije, 1972. Pavis, Patrice. Gledališki slovar. Prev. Igor Lampret. Ljubljana: Knjižnica MGL, 2007. Velikonja, Mitja. Masade duha: razpotja sodobnih mitologij. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996.

Zala Dobovšek Vojna je končana, naj se mit začne


25

Mirjam Korbar, Tjaša Železnik


26

Ela Potočnik, Staša Popovič


Ajda Pirtovšek, Tjaša Železnik


28

Mojca Funkl


Svetlana Slapšak

Trojanke: žensko taborišče, starodavna institucija junakov Evripidove Trojanke, prvič uprizorjene leta 415 pr. n. št., niso tragedija o bitki za Trojo, temveč o jutru zatem. Mesto je že padlo; grški zmagovalci si delijo ujetnice in se pripravljajo na odhod. V središču dogajanja je Hekaba, nekdanja trojanska kraljica, ki je izgubila moža, sinove, hčer Polikseno in zdaj čaka, komu bo pripadla kot sužnja. Bila je vladarica, a le kot prva v Priamovem haremu, torej ni bila mati vseh petdesetih otrok svojega moža … Njena veličina zdaj ni v politični moči, je pa gledališka: tragedija se odpre in zaključi okoli njenega telesa, glasu in spomina. V prologu Pozejdon razgrne podobo uničenega mesta, Atena pa predlaga kaznovanje Grkov: dve božanstvi, ki sta zastopali različni strani v vojni, najdeta skupni interes. Bogova začrtata širši okvir povojne pravičnosti, vendar se prizor hitro osredotoči na Hekabo. Ona leži pred šotori ujetnic, »kraljica nesreče«, kakor jo opiše Pozejdon (Tro. 35–44). Ta podoba določi paradoks njene vloge: Hekaba je »vladarica scene«, čeprav ne more več vladati niti sebi. Je središče, okoli katerega se zvrstijo usode žensk trojanske kraljeve hiše, a o teh odločajo grški poveljniki. Kot nekdanja kraljica zmore razumeti politično moč; kot ujetnica ne more ukrepati v skladu s tem razumevanjem. Hekaba povezuje epizode, ki bi sicer delovale kot ločene pripovedi o posameznih ženskah. Vsaka prinaša drug obraz poraza: Kasandra je ujeta prerokinja in prisilna spremljevalka Agamemnona; Andromaha je vdova in mati, ki so ji vzeli sina; Helena je preživela vojno, zdaj pa skuša pred

29

Menelajem opravičiti svojo vlogo. Hekaba jih posluša, se z njimi pogovarja in njihove usode vpisuje v skupno žalovanje. Ni zgolj priča: njena materinska in kraljevska avtoriteta tragediji daje merilo, s katerim presojamo ravnanje zmagovalcev. Toda njeno pričevanje ne more spremeniti njihovih odločitev. Prav razkorak med moralno presojo in politično nemočjo je eden od temeljev drame. Kasandra vstopi v prizor kot Hekabina hči, vendar je njeno vedenje sprva nasprotno materinemu žalovanju. Z baklami in pesmijo obhaja svojo »poroko« z Agamemnonom (Tro. 308–461). V tem navidezno zmagoslavnem obredu je hkrati ujeta, ponižana in preroška, in obenem presenetljivo sarkastična. Njena poroka je v resnici vojni plen, toda Kasandra jo spremeni v napoved uničenja grškega zmagovalca: Agamemnon jo bo odpeljal v dom, kjer ga čaka smrt. Grški odhod zato ne pomeni povratka v varno okolje, temveč nadaljevanje nasilja, ki bo doletelo tudi zmagovalce. Za Hekabo je Kasandrin prizor nova materinska izguba. Hči govori v ekstatičnem tonu, kot da bi se veselila zakona, medtem ko mati dobro ve, da bo odpeljana kot sužnja. Hekabina reakcija – žalovanje nad usodo hčere in strah pred tem, kar jo čaka – razkrije, kako težko je preroški govor prevesti v praktično pomoč. Kasandra ve, kaj se bo zgodilo, a tega znanja ne more uporabiti, da bi preprečila odhod ali obvarovala mater. Njena prerokba velja za prihodnost, Hekaba pa ostaja ujeta v sedanjosti, v kateri zmagovalci ukazujejo in ujetnice odhajajo.

Svetkana Slapšak Trojanke: žensko taborišče, starodavna institucija junakov


V pogovoru z Andromaho se Hekaba sreča z žensko, svojo snaho, ki jo povezuje z mrtvim sinom Hektorjem in z njegovim preživelim potomcem Astianaksom (Tro. 568–798). Hektor v drami ni več živ; navzoč je prek spomina žensk, prek žalovanja in prek usode svojega sina. Hekaba žaluje nad njim kot sinom, Andromaha kot možem. Njuna skupna izguba premosti razlike med kraljico in snaho: obe sta ujetnici, katerih zasebna žalost je postala del javnega poraza. Andromaha sprva govori o Astianaksu kot o tistem, ki bi lahko zagotovil trojansko prihodnost. Toda grški svet takšno prihodnost razume kot grožnjo. Dečka obsodijo na smrt prav zato, ker bi lahko nekoč maščeval očeta in obnovil Trojo. V tem je njegova usoda drugačna od Hektorjeve: Hektor je padel v boju, Astianaks pa je ubit zato, ker je otrok, ki bi nekoč lahko postal odrasel. O politični logiki zmagovalcev odloča strah pred bodočim sovražnikom, ne presoja otrokovega dejanskega ravnanja. Središčni pomen Astianaksovega pogreba se najjasneje pokaže v sklepnem delu tragedije. Taltibij prinese dečkovo truplo, položeno na Hektorjev ščit, in Hekabi naloži, naj ga pokoplje (Tro. 1123–1250). Andromaha je bila že odpeljana; sina ne more sama pripraviti za pogreb, zato njeno materinsko vlogo prevzame Hekaba. Ščit, ki je nekoč varoval Hektorja v boju, postane mrtvaški oder njegovega sina. Predmet vojaške slave je zdaj edina razpoložljiva krsta za otroka, ki ga je grška vojaška oblast odstranila iz prihodnosti. Hekaba vnuka položi na ščit, ga obleče v tisto, kar je še mogoče najti, in ga opremi za pogreb: obredno je dovoljen lan, nikakor volna. Ta prizor ni le zasebno slovo babice od otroka. V njem se odslikava vsa katastrofa družine in mesta: mrtvi Hektor, odpeljana Andromaha, izkoreninjena kraljevska hiša in prihodnost Troje, ki je ne bo. Astianaksovo truplo nosi kontrast med pričakovanji, ki so bila vanj položena, in nasiljem, ki jih je izničilo. Njegov pogreb je zato središče tragedije; v njem je politično uničenje Troje zgoščeno v konkreten, telesni prizor.

30

Raziskave pogrebnega prizora upravičeno poudarjajo prav njegovo umeščenost pred dokončnim odhodom ujetnic in požigom mesta. Pogreb je tudi zadnje dejanje, v katerem lahko Hekaba javno nastopi kot kraljica svojega ljudstva. Nima oblasti, da bi zahtevala pravičen pogreb za vse mrtve, vendar vnuku zagotovi obred in besede na grobu. Njeno žalovanje ne spremeni izida, a prepreči, da bi Astianaks končal kot anonimno telo, ki so ga zmagovalci odvrgli. Ko se na koncu začne požig Troje in ženske odhajajo proti ladjam (Tro. 1256–1332), se pogrebna slovesnost nadaljuje kot poslednje dejanje mesta, ki ga ni več. Poliksenina smrt je v Trojankah nastopila, še preden se začne dogajanje na odru. Pozejdon pove, da je bila žrtvovana na Ahilovem grobu, ne da bi Hekaba to vedela (Tro. 35–44). Odsotnost hčerke tako določa Hekabino stanje od prvega prizora: še preden prejme vest, je že mati, ki je izgubila otroka. Poliksena v tej tragediji nima pogrebnega prizora, kakršnega je deležen Astianaks. Njena smrt je omenjena kot izvršeno dejstvo in kot del grškega obrednega ravnanja s trojanskimi ujetnicami. Pri obravnavi Poliksene je med Trojankami in Hekabo razlika. V Trojankah njena žrtev ostaja zunaj odra in predvsem poudari razsežnost grške zmage: poražena princesa je postala daritev mrtvemu grškemu junaku. V Hekabi pa Evripid to zgodbo postavi na oder in Hekabo sooči z Odisejem, ki pride po Polikseno, da bi jo odpeljal na žrtvovanje (Hec. 218–331). Hekaba ga spomni, da mu je rešila življenje, ko je kot vohun prišel v Trojo; prosi ga, naj ji dolg povrne s tem, da hčer

Svetkana Slapšak Trojanke: žensko taborišče, starodavna institucija junakov


obvaruje. Odisej se sklicuje na odločitev grške vojske in na čast, ki jo dolgujejo Ahilu. Poliksena nato sama zavrne življenje v suženjstvu in sprejme smrt (Hec. 342–443). Njena odločitev ji da določeno mero dostojanstva in nadzora nad lastno usodo, ne odpravi pa nasilnih okoliščin, v katerih je prisiljena izbirati. Žrtev ostaja zahteva zmagovalcev in pokojnega vojaka, ne svobodna izbira v sodobnem pomenu. Primerjava s Trojankami pokaže dva različna načina uprizarjanja iste izgube: v eni tragediji Poliksena ostaja odsotna, njena smrt pa dejstvo, ki ga Hekaba še ne pozna; v drugi je njena usoda predmet materine neposredne prošnje in hčerinega odgovora. V prizoru s Heleno Hekaba zavzame drugačno vrsto oblasti: oblast govora. Prizor ima obliko agona, besednega soočenja pred Menelajem, ne pa formalnega sodnega procesa. Menelaj nastopa kot tisti, ki bo odločil, kaj se bo zgodilo z njegovo nekdanjo ženo. Helena najprej predstavi svojo obrambo, nato Hekaba odgovori (Tro. 860–1059; Hekabin govor 969–1032). Helena skuša odgovornost razpršiti: govori o Afroditi, usodi, Parisu in okoliščinah, ki naj bi jo povlekle v Trojo. Hekaba njeno razlago razstavi na osnovne sestavine in jo uničuje po delih. Ne sprejme, da bi bila boginja kaj več kot priročen izgovor za dejanja, ki jih je mogoče pripisati človeku. Opozori na Helenine odločitve in na posledice, ki so sledile; njena obtožba poveže zasebno nezvestobo z javno katastrofo. Hekaba ne govori le kot zapuščena kraljica, temveč kot mati mrtvih sinov in vnuka, kot nekdo, ki lahko pokaže ceno vojne, za katero

31

Helena skuša zmanjšati svojo odgovornost. Toda prizor pokaže tudi meje Hekabine govorniške moči. Menelaj ima oblast nad Heleno in bo odločil, ali bo kaznovana; Hekaba ga lahko prepričuje, ne more pa sama izreči ali izvršiti sodbe. Njena obtožba je zato hkrati prepričljiv javni govor in nemočni poskus, da bi se v svetu zmagovalcev uveljavila pravičnost. Razprave o Hekabini retoriki v tem prizoru poudarjajo, da je njen govor usmerjen v to, da Menelaja odvrne od namere, da Heleno ponovno sprejme, in ga pripravi do tega, da izvrši kazen. V tragediji Hekaba Evripid isti lik postavi v drugačen položaj. Hekaba je tudi tam poražena in zasužnjena, toda tragedija ji omogoči dejavno maščevanje. Najprej skuša rešiti Polikseno in pri Odiseju uveljaviti dolg za nekdanjo uslugo (Hec. 239–331). Ko pri tem ne uspe, izve še za umor najmlajšega sina Polidora, ki ga je pohlepni Polimestor ubil kljub temu, da naj bi ga varoval. Hekaba nato zasnuje maščevanje: Polimestorja oslepi in ubije njegova sinova (Hec.953–1295). Razlika med tragedijama ni v tem, da bi Hekaba v eni ljubila svojo družino, v drugi pa ne; razlika je v obliki, ki jo dobi njena bolečina. V Trojankah je Hekaba predvsem priča, žalovalka in pogrebnica. Njeno zadnje dejanje je, da vnuku omogoči pogreb in da poimenuje krivico, ki jo je doletela. V Hekabi pa iz žalovanja preide v dejanje. Tam se materinska bolečina spremeni v maščevalno moč, ki jo usmeri proti Polimestorju. Ta moč ni vrnitev k nekdanji kraljevski oblasti: Hekaba ne obnovi Troje in ne reši otrok. Je nasilna in sporna zamenjava za pravičnost, ki ji jo je grški svet odrekel. V Trojankah je zato Hekaba »vladarica scene« prav v trenutku, ko so ji odvzeti vsi zunanji znaki vladanja. Njena oblast je spominska, materinska in govorna. Skozi njo gledalec spremlja Kasandro, Andromaho, Hektorja in Astianaksa; skozi njo se razkriva, kaj pomeni Poliksenina že izvršena žrtev; skozi njo se Helenina obramba spremeni v javno preizpraševanje krivde. Ostaja kot glas nad mestom, ki ga požirajo plameni.

Svetkana Slapšak Trojanke: žensko taborišče, starodavna institucija junakov


Primerjati Evripidove Trojanke z ujetništvom in spolnim nasiljem nad ženskami v Bosni in Hercegovini med vojno 1992–1995 pomeni odpreti močno, a tvegano analogijo. Tveganje je, da bi mitsko prizorišče in dokumentirane zločine sodobne vojne združili v eno samo, brezčasno podobo »vojne proti ženskam«. Zato je primerjava utemeljena le, če služi natančnemu branju primerljivih mehanizmov oblasti, ne pa enačenju zgodovinsko različnih dogodkov. Evripidove Trojanke se dogajajo po že mitičnem padcu Troje. Atene leta 415 pr. n. št. so bile v relativno mirnem premoru med fazama dolgotrajne vojne: škandal z uničevanjem herm, sicilska odprava, krvavo maščevanje nad prebivalci otoka Melosa … Bile so torej polis, ki je širila svojo moč, sprejemala odločitve o velikanski vojaški operaciji in se hkrati doma spopadala s strahom pred politično zaroto. V tem kontekstu Trojanke niso le pripoved o davnem padcu Troje: občinstvu so zastavljale neprijetno vprašanje, kaj pomeni gledati trpljenje poraženih, ko je tvoja lastna skupnost med zmagovalci in osvajalci. V tem smislu lahko Trojanke beremo kot tragedijo ženskega taborišča. Toda Evripid ne opisuje nekega koncentracijskega ali zaporniškega sistema. Grško vojaško taborišče je začasno prizorišče po osvojitvi mesta; ujetnice čakajo na odhod v suženjstvo. Beseda »taborišče« je zato primerjalna oznaka, ne zgodovinska identifikacija. V središču je tisto, kar je analogiji skupno: nadzor nad gibanjem, ločitev od družine, negotovost glede prihodnosti in oblast nad telesi ujetnic. V tragediji se nasilje pogosto izraža skozi govor o tem, komu bo

32

katera ženska »pripadala«. Žreb in delitev vojnega plena določata njihovo usodo. Evripid ne uprizori posilstva na odru, vendar prisila v spolne in domače vloge prežema jezik dodelitve. Ženske bodo morale živeti v hišah zmagovalcev in rojevati otroke zanje. Zasebno življenje se izkaže za nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Vojna v Bosni in Hercegovini je ustvarila povsem drugačno zgodovinsko stvarnost: organizirana pridržanja civilistov, prisilne preselitve in spolno nasilje nad ženskami in dekleti. Posebej dobro dokumentiran je primer Foče, kjer so bile Muslimanke pridržane v različnih prostorih, med njimi v športni dvorani Partizan, od koder so jih odvažali na druge lokacije in jih posiljevali. Nekatere so bile zadrževane v stanovanjih in hišah, prisiljene v gospodinjsko delo ter podvržene spolnemu nasilju; niso se mogle svobodno gibati. Nekatere pa so bile prodane ali predane drugim moškim. V Višegradu je bil hotel, urejen kot bordel za vojake, z zajetimi ženskami: ena je naredila samomor, ki spominja na samomor junakinje iz Andrićevega romana Most na Drini … To ni le opisna podobnost z antično tragedijo. V procesu Tožilec proti Kunarcu, Kovaču in Vukoviću je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo ugotovilo posilstva, mučenje in zasužnjevanje kot zločine proti človečnosti oziroma kršitve vojnega prava. Pritožbeni senat je ugotovil, da so bila dejanja del napada na nesrbsko civilno prebivalstvo Foče, posebej na Muslimanke, ki so bile pridržane in večkrat posiljene. Izraz »posilstvo kot orožje vojne« se pogosto uporablja kot bližnjica, vendar je senat v postopku opozoril, da dokazi niso zadoščali za sklep o splošnem ukazu vojaškega vodstva, naj se posiljujejo muslimanske ženske. Sodna ugotovitev, da so bila posilstva in zasužnjevanje del napada na civilno prebivalstvo ter da so jih storilci uporabljali kot sredstvo terorja, ni isto kot dokaz o enem samem, centralno izdanem ukazu. Tudi generalno poročilo Komisije strokovnjakov Združenih

Svetkana Slapšak Trojanke: žensko taborišče, starodavna institucija junakov


narodov iz leta 1994 je dokumentiralo spolne napade v pridržnih prostorih in vzorce nasilja v različnih delih nekdanje Jugoslavije; poročilo opozarja na težave pri zbiranju podatkov in različne okoliščine posameznih primerov. Tabor v Evripidovi tragediji in pridržni prostori v Foči so primerljivi v tem, da ženske izločijo iz običajnega sveta in jim odvzamejo nadzor nad gibanjem, družinskimi vezmi in telesom. V Trojankah je njihova prihodnost določena z dodelitvijo zmagovalcem; v Foči so bile ženske zaprte, premeščane in spolno zasužnjevane v razmerah konkretnega etnonacionalnega napada na civilno prebivalstvo. V obeh primerih ujetništvo ni zgolj fizični zapor. Je oblast nad tem, kdo sme oditi, kdo odloča o telesu ujetnice in ali lahko žrtev ohrani vezi z družino in skupnostjo. Vendar podobnost ne sme prikriti razlike. Evripidova drama ni zapis o zgodovinskem taborišču, pričevalski dokument ali dokaz o posameznem zločinu. Je literarni tekst, ki skozi mitično Trojo raziskuje posledice osvajanja, vojne in suženjstva. Njegov jezik ujetništva je vezan na antični svet vojnega plena in suženjstva; foški zločini so dokumentirani, obravnavani na sodišču in poimenovani znotraj sodobnega mednarodnega kazenskega prava. Primerjava postane neodgovorna, če te razlike izbriše ali če bosanske žrtve uporabi zgolj kot sodobno ilustracijo za starogrško tragedijo. Evripidova posebnost je, da tabor ne ostane le prostor, v katerega so ženske umeščene. Postane tudi prostor njihovega govora. Hekaba povezuje posamezne usode – Kasandrino, Andromahino, Helenino in Astianaksovo – ter jih prevede v skupno pričevanje o porazu. Ne more preprečiti, da bi hčer odpeljali ali da bi vnuka ubili. Lahko pa obtoži Heleno, ugovarja Odiseju in poimenuje krivico, ki jo zmagovalci hočejo predstaviti kot vojno pravo in red. Hekaba zato ni le »kraljica nesreče«, temveč je osrednja priča tragedije. Njena navzočnost gledalca prisili,

33

da posluša tiste, ki v vojni pripovedi zmagovalcev navadno ostanejo brez glasu. V resničnem svetu bosanske vojne je bilo pričevanje preživelih žensk prav tako bistveno za dokumentiranje in sodno obravnavo zločinov, četudi je bilo pogosto povezano s strahom, sramom, grožnjami in težavami pri poročanju. Tu se analogija ne kaže v tem, da bi bila tragedija »enaka« sodobni izkušnji, ampak v vprašanju, ki ga obe postavljata: kdo bo govoril za zaprte, odpeljane in utišane ženske – ter kdo bo njihovo pričevanje pripravljen slišati? Evripidovo občinstvo je tragedijo gledalo kmalu po atenskem zavzetju Melosa. Tukidid poroča, da so Atenčani po predaji zajete moške pobili, ženske in otroke pa prodali v suženjstvo (Peloponeška vojna 5.116.4). Ta zgodovinski kontekst ne dokazuje, da je tragedija Trojanke neposredna alegorija Melosa, pokaže pa, da atensko občinstvo ni moglo razumeti trojanskega trpljenja kot oddaljene, zgolj mitične opcije. Zgodba o nasilju nad poraženimi ženskami je bila tudi zrcalo skupnosti, ki je lahko zagrešila nasilje nad lastnimi pripadniki. Branje Trojank ob pričevanjih in sodnih ugotovitvah o Bosni in Hercegovini lahko zato izostri pozornost do mehanizmov, ki z vojno posegajo v življenje civilistov: pridržanje, ločevanje, prisilni premiki, spolno zasužnjevanje in uničevanje družinskih vezi. Toda znotraj primerjave morajo ostati razlike med mitom in zgodovino, med literarnim glasom in pričevanjem preživelih, med antičnim suženjstvom in s sodobnim pravom opredeljenimi zločini. Trojanke na sceni, kot zbor in kot posameznice, ne govorijo kot glas žensk iz Foče ali drugih

Svetkana Slapšak Trojanke: žensko taborišče, starodavna institucija junakov


bosanskih krajev. Lahko pa nas naučijo prepoznati, kako hitro zmagovalna oblast ženske spremeni v plen – in kako pomembno je, da njihov glas ostane slišan tudi potem, ko je njihovo mesto uničeno. O vojni v tragediji najmočneje govori usoda otroka: Andromaha izve za obsodbo sina od Taltibija. Glasnik se trudi odložiti novico, a jo na koncu mora izreči: Grki so sklenili, da bodo Astianaksa ubili. Nato doda, da je »Odisej, ko je govoril pred vsemi Grki, zmagal« (Tro. 721). Odisej je torej odsoten iz prizora, vendar je prav njegov govor pripeljal do odločitve. Njegov argument je, da sinu tako odličnega očeta ne smejo nuditi vzgoje; dečka je treba vreči s trojanskega obzidja. To ni kazen za kako Astianaksovo dejanje, otrok ni zagrešil ničesar. Ubijejo ga zaradi tega, kar bi lahko postal: Hektorjev sin, možni dedič in obnovitelj Troje. Odisejeva politična logika prevaja možnost prihodnjega odpora v že obstoječo krivdo. Ker bi otrok nekoč lahko postal nevaren, ga je treba odstraniti zdaj. Nasilje se predstavi kot previdnost, umor kot varovanje grške vojske. Evripid s tem napade sam pojem junaške odličnosti. Taltibij poroča, da je Odisej predlagal smrt prav zato, ker je Astianaks sin »najboljšega očeta«. Hektorjeva slava postane dokaz proti otroku; lastnost, ki bi v junaškem svetu morala biti vir časti, postane razlog za njegovo uničenje. Astianaks ni nevaren zaradi tega, kar je naredil, temveč zaradi rodu in politične prihodnosti, ki jo uteleša. Dramsko besedilo umor Astianaksa postavlja ob bok atenskemu javnemu obredu v čast sirotam padlih vojakov: atensko občinstvo je prav v gledališču lahko praznovalo skrb polisa za svoje vojne sirote, sedaj pa gleda, kako grški zmagovalci ubijejo trojanskega dečka. Kontrast je zato tudi političen: skupnost, ki svoje sirote razglaša za prihodnost mesta, lahko sovražnikovega sina ubije iz strahu pred njegovo prihodnostjo. Kako se nadaljuje Evripidova dekonstrukcija junaškega? Pomembno je, da Taltibij govori o odločitvi Grkov,

34

ne o samovoljnem dejanju posameznika. Odisej predlog uveljavi z govorom; skupščina ga sprejme; vojaki ga izvršijo. Dramaturško je tako odgovornost deljena, vendar ni razpršena do te mere, da bi izginila. Odisej je pobudnik, skupnost pa izvajalka. Glede Hekabe tragedija ne pove, da jo Odisej izbere zaradi spolne želje. Pove, da mu je dodeljena z žrebom. Hekaba je stara kraljica, katere kraljevska oblast je izničena; njeno ujetništvo je predvsem ponižanje, ki izvira iz odvzema statusa, doma in svobode. To pa ne pomeni, da je njeno suženjstvo manj nasilno. Njeno telo in življenje sta, tako kot življenje drugih ujetnic, predmet odločitve zmagovalcev. Ob koncu jo Taltibij označi za Odisejevo nagrado oziroma plen. Jezik plena je dovolj zgovoren: Hekaba je odvzeta svojemu mestu in skupnosti ter prenesena v oblast posameznega zmagovalca. Odiseja zato ni smiselno postaviti v moralno čistejši položaj zgolj zato, ker drama pri Hekabi ne omenja spolne zlorabe. Besedilo njegovega motiva ne razlaga. Ne vemo, ali Hekabo vidi kot služabnico, simbol zmage, del plena ali kaj drugega. Vemo pa, da je sprejel oziroma užival oblast nad njo kot nad sužnjo. Tudi ne gre za preprosto nasprotje med »spolno« nasilnimi Grki in »političnim« Odisejem: prisilne spolne zveze so tudi politično nasilje, saj poražene ženske vključujejo v gospodinjstva in rodove zmagovalcev. Odisejeva posebnost ni odsotnost nasilja, temveč drugačen poudarek: v primeru Astianaksa poseže po odpravi dediča, v primeru Hekabe pa prevzame oblast nad ostarelo kraljico in materjo. Ta dvojnost je ključna. Odisej ni predstavljen kot ljubi-

Svetkana Slapšak Trojanke: žensko taborišče, starodavna institucija junakov


mec, ki bi si zaželel trojansko kraljico; je politik, ki zna uporabiti skupščino za odstranitev otroka, nato pa kot zmagovalec prejme poraženo kraljico kot vojni plen. Odisej je v epski tradiciji junak mētis – premetenosti, prilagodljivega uma in učinkovitega govora. Evripid teh sposobnosti ne zanika; pokaže njihovo politično rabo. Odisej zmaga z besedo, vendar je predmet njegovega govora otrok, ki nima glasu v skupščini. Modrost, ki naj bi služila preživetju, se preobrazi v orodje »preventivnega« nasilja. Junak ne tvega lastnega telesa; tveganje prenese na nemočnega otroka in na poražene ženske. Zato je njegov molk na odru pomemben. Ne srečamo ga, ne vidimo, kako bi se soočil z Andromahino žalostjo ali Hekabino izgubo. Njegova moč je posredovana skozi glasnika in grški kolektiv. Taltibij ob tem deluje skoraj kot kontrast: tudi on prinaša brutalne odločitve, vendar kaže odpor do svoje vloge in skuša Andromaho obvarovati pred dodatnim ponižanjem. Odisej pa je tisti, čigar govor je dosegel, da se brutalna odločitev sprejme. Njegova odsotnost zato ne zmanjšuje odgovornosti, ampak razkrije, kako lahko nasilje deluje prek institucije, govora in poslušnega izvrševanja. Tudi Hekaba Odiseja zaznamuje z jezikom prevare. Ko izve, da mu je dodeljena, ga označi za človeka »dvojnega jezika« (Tro. 283–287). Ta oznaka se v luči prizora z Astianaksom razširi: Odisej ne uporablja govora samo zato, da bi se izvlekel iz nevarnosti ali prelisičil nasprotnika, temveč da bi skupino prepričal v dejanje, ki ga lahko predstavi kot racionalno nujnost. Zmagovalna skupščina postane alibi za njegovo pobudo, politična

35

modrost pa ime za strah pred prihodnjim maščevanjem. Astianaks in Hekaba sta dve plati istega uničenja. Astianaks je odpravljena možnost prihodnosti: njegov obstoj ogroža grško predstavo o dokončni zmagi. Hekaba je ostanek preteklosti: nekdanja kraljica, ki se spominja družine, mesta in mrtvih. Odisej sodeluje pri dejanjih zoper oba. Njegov predlog pomaga odstraniti dečka, dodelitev pa spremeni kraljico v sužnjo. Skupaj ti odločitvi ne pomenita le vojaške zmage, temveč poseg v čas: Troji se prepreči prihodnost, njena preživela kraljica-mati pa bo odpeljana stran od kraja spomina. V tem smislu je Odisej v Trojankah nedostojen ne zato, ker bi bil preprosto manj pogumen od tradicionalnega junaka, temveč zato, ker svojo inteligenco in govorniško spretnost podredi oblasti zmagovalcev. Ne ubije Astianaksa z lastno roko na odru – prepriča druge, da je treba to storiti. Ne zahteva Hekabe v prizoru, temveč jo sprejme kot dobljeni plen. Ta razlika je pomembna: njegova moč je politična in posredna, vendar posledice prizadenejo konkretna telesa. Evripid gledalcu ne ponudi razbremenilne razlage, da je šlo za nujno vojaško odločitev ali zasebno krutost enega človeka. Odisejev govor, odločitev skupščine, ravnanje vojakov in molk drugih tvorijo sistem, v katerem se lahko umor otroka razglasi za preudarnost, zasužnjenje kraljice pa za običajno posledico zmage. Prav zato se Odisejeva odsotnost občuti kot prisotnost: njegova beseda je že opravila svoje delo. Evripidovi Trojanke in Hekaba ter Senekove Troades uprizarjajo različice istega zgodovinsko-mitičnega trenutka: Troja je padla, zmagovalci se pripravljajo na odhod, preživele ženske pa čakajo, da izvejo svojo usodo. V vseh treh dramah je Hekaba središčna figura, trojansko ujetništvo pa postane prostor, kjer se odloča o telesih, družinskih vezeh in prihodnosti poraženega mesta. Toda tragedije se razlikujejo po tem, kaj postavijo v ospredje: Trojanke skupno trpljenje ujetnic in pogreb Astianaksa; Hekaba materino žalovanje, ki se

Svetkana Slapšak Trojanke: žensko taborišče, starodavna institucija junakov


spremeni v maščevanje; Senekove Troades pa spopad med Andromaho in Odisejem ter dvojno, s prerokbo določeno smrt Astianaksa in Poliksene. V vseh treh tragedijah je Hekaba središče trojanskega trpljenja, vendar vsako besedilo njeno vlogo usmeri drugače. V Trojankah povezuje kolektivno žalovanje žensk in poskrbi za pogreb Astianaksa; v Hekabi se njena žalost spremeni v maščevalno dejanje; v Senekovih Troadah je ujeta med prerokbo, žrebom in pripovedmi o dveh smrtih, ki na j bi omogočili grški odhod. Te tragedije zato ne pripovedujejo le iste zgodbe v različnih jezikih. Pokažejo različne načine, kako je mogoče uprizoriti posledice zmage. Evripid v Trojankah osredotoči pozornost na preživele, njihove glasove in pogreb kot zadnji obred skupnosti. V Hekabi pokaže, kako lahko zavrnitev pravičnosti proizvede maščevanje. Seneka pa z združitvijo obeh motivov in z neposrednim soočenjem Odiseja z Andromaho ustvari tragedijo, v kateri se politično odločanje spremeni v pritisk na materino telo in v prikaz dveh smrti. Modernost Trojank je smiselno razumeti kot možnost današnjega branja in uprizarjanja, predvsem v nihanju med dramsko obliko in uprizoritveno odprtostjo. V tem je epizodnost najočitnejša. Struktura ni zgolj niz nepovezanih žalostnih prizorov, saj vsak nov dogodek spremeni pomen prejšnjega: padec mesta se najprej

36

pokaže kot izguba domovine, nato kot razkroj družin, nazadnje pa kot uničenje prihodnosti, ki jo predstavlja otrok. Epizode nimajo tradicionalnega preobrata, ki bi žrtvam vrnil moč ali vzpostavil red. Razkrivajo, kako se poraz širi skozi različne vidike življenja: od političnega položaja do družinskih vezi in obredov žalovanja. Kritiki so zato Trojanke pogosto opisovali kot igro brez ene same osrednje akcije in z malo gibanja v smeri razrešitve; sodobnejše uprizoritvene študije pa opozarjajo, da njihovo enotnost ustvarja prav kopičenje prizorov in njihov učinek na gledalca. Hekaba je os, ki to kopičenje povezuje. V drami ostaja na odru skoraj od začetka do konca; ne deluje toliko kot junakinja, ki bi preoblikovala dogajanje, ampak kot priča, ki mora sprejeti in izreči vsako novo izgubo. Različne epizode zato niso povsem samostojne: z vsako se v ospredju pojavi nova ženska, toda Hekaba ostaja skupna navzočnost. Njeno telo, ki leži na tleh, postane trajni prizor poraza. Epizodnost tako spremeni tudi vprašanje, kdo je »glavni lik«. Hekaba je središče, a tragedija ni samo njena zgodba. Kasandrina navidezna poročna pesem, Andromahina žalost za Astianaksom, Hekabina obtožba Helene in zborovska žalost ustvarjajo večglasje ženskih izkušenj. Posamezne epizode ne služijo le razvoju ene junakinje, ampak razkrivajo različne oblike ujetništva. Pojem »postdramsko gledališče«, povezan z delom Hansa-Thiesa Lehmanna, označuje predvsem sodobne gledališke prakse, v katerih besedilo in sklenjena zgodba izgubita prvenstvo; večjo težo dobijo prostor, telo, zvok, podoba, ritem in sama navzočnost nastopajočih. Lehmannovo izhodišče je razvoj gledaliških oblik od poznega 20. stoletja, zato je izraz za Evripidovo dramo uporaben le kot sodobna interpretativna leča. Trojank ne gre preprosto razglasiti za postdramske: njihove govorne izmenjave, agon med Hekabo in Heleno ter zaporedje pripovednih dogodkov ostajajo jasno dramski. Vendar lahko uprizoritev izkoristi tiste vidike tragedije, ki niso odvisni samo od napredovanja fabule. Hekabino

Svetkana Slapšak Trojanke: žensko taborišče, starodavna institucija junakov


ležeče telo lahko organizira prostor; zbor lahko postane kolektivni glas, katerega stokanje in ritmično ponavljanje učinkujeta kot zvočna pokrajina. Kasandrin prizor, v katerem poroko z Agamemnonom spreminja v sprevod z baklami, združi grozljivo napoved in groteskno slavje. Astianaksovo mrtvo telo, položeno na Hektorjev ščit, pa lahko postane osrednja podoba, ki jo občinstvo opazuje dlje, kot bi to zahteval zgolj potek fabule. Postdramsko branje je zato najplodnejše kot vprašanje za režijo: kaj se zgodi, če prizorov ne povežemo predvsem z željo po razrešitvi, temveč jih razumemo kot zaporedje podob, glasov in pričevanj? Takšna uprizoritev lahko gledalca postavi pred izkušnjo čakanja: ni hitrega izhoda iz prizora, tako kot ga ni za ženske, ki čakajo na odhod zmagovalcev. Trojanke niso dokumentarna drama v sodobnem smislu: ne temeljijo na zbranih pričevanjih dejanskih žrtev in ne rekonstruirajo resničnega zgodovinskega dogodka. So mitološka tragedija, uprizorjena v Atenah. Vendar ustvarjajo dokumentarni učinek, ker gledalca ne vodijo skozi bitko, temveč ga soočajo z njenimi posledicami. Novice prinaša grški glasnik Taltibij; o dogodkih govorijo ujetnice, njihova pričevanja pa se razlikujejo po tonu in interesu. Njihovi govori niso nevtralni zapisi. So žalovanja, spomini, obtožbe, opravičevanja in poskusi, da bi drugim vsilile razlago dogodkov. Prinašanje novic ni samo funkcija prologa – gre za kontinuirani pretok informacij, za katerim stoji neki fantomski medij. To je posebno jasno v prizoru s Heleno. Hekaba zavrne njeno razlago, da jo je k odhodu s Parisom prisilila Afrodita, in jo obtoži, da svojo odgovornost prikriva z izgovarjanjem na božanstvo. Prizor zato ne ponudi preprostega, nepristranskega poročila o krivdi, temveč sooči tekmujoči razlagi preteklosti. Gledalec mora presoditi, kdo govori prepričljivo, čigava bolečina je slišana in kdo lahko svojo zgodbo predstavi kot resnico. Dokumentarni učinek ne nastane iz objektivnosti, ampak iz vidnosti konflikta med pričevanji.

37

Takšna dramaturgija odpira tudi etično vprašanje gledanja. Občinstvo ne vidi, kako grški vojaki ubijejo otroka, ampak vidi posledico in posluša, kako jo preživeli skušajo osmisliti. Nasilje ostane zunaj vidnega polja, vendar njegovi učinki zavzamejo oder. To razmerje med odsotnim dogodkom in navzočim telesom je blizu dokumentarnemu gledališču: gledalec ni postavljen pred prizor spektakularnega nasilja, temveč pred njegovo sled, pred pričevanje in pred dolžnost, da posluša. Pri tem zbor ni le ozadje Hekabine zasebne žalosti. Njegov glas razširja izgubo na skupnost in preprečuje, da bi se tragedija zožila na eno samo življenjsko zgodbo. Modernost Trojank je zato v posebni kombinaciji: epizode ne vodijo k rešitvi, temveč kopičijo posledice; Hekaba povezuje posamezne zgodbe, ne da bi jih izenačila; uprizoritvene podobe in telesa lahko postanejo enako pomembni kot fabula; govorice in žalovanja pa ustvarjajo pričevanjski učinek brez pretvarjanja, da so nevtralni dokumenti. Evripid ne ponuja zgodovinskega poročila o žrtvah, temveč gledališki prostor, v katerem so žrtve slišane in videne. Prav zato je drama primerna za sodobne uprizoritve o vojni in begunstvu – če le povezava ne zabriše razlike med antičnim mitom in konkretnimi zgodovinami, na katere se vsaka današnja predstava lahko sklicuje. Opomba: Pogled na Evripidove Trojanke sem oblikovala v dolgem pogovoru s Florence Dupont na poti do Ivryja in med povratkom v Pariz, po premieri Senekovih Les Troyennes v režiji Adela Hakima in v prevodu Florence Dupont, oktobra 1995 v Théâtre des Quartiers d’Ivry.

Svetkana Slapšak Trojanke: žensko taborišče, starodavna institucija junakov


38


Nagrade

Tri nagrade na festivalu v Nišu

Na sedmi izvedbi mednarodnega festivala Teatar na raskršću (Gledališče na razpotju), ki je potekala od 5. do 11. oktobra 2026 v Nišu, je uprizoritev Zmaj avtorjev Laurencea Senelicka in Jevgenija Švarca v izvedbi MGL prejela tri prestižne nagrade. Podelila jih je žirija, ki so jo sestavljali Irfan Mensur (igralec, profesor in režiser), Nina Plavanjac (pisateljica, dramatičarka in režiserka), Anđelika Simić (igralka), Nenad Novaković (strokovnjak za elektronske medije in kulturni menedžment) in Dejan Projkovski (režiser). V obrazložitvah so zapisali:

Nagrada za režijo Režiserka Nela Vitošević v uprizoritvi Zmaj ustvarja domišljijski, dinamičen in režijsko dosleden odrski svet, v katerem se satira, humor in fantastika prepletajo z ostro kritiko družbenih mehanizmov moči. Nagrada za scenografijo Igor Vasiljev je v uprizoritvi Zmaj ustvaril monumentalen in vizualno izstopajoč odrski prostor, čigar hladna, stroga arhitektura presega funkcijo dekorja ter postaja aktivni udeleženec dramskega dogajanja. Nagrada za kostumografijo Jelena Proković v uprizoritvi Zmaj s spretno kostumografsko stilizacijo in uniformiranjem likov subvertira pravljični svet drame ter ga spreminja v vznemirljivo podobo družbe, v kateri ni več individualnosti.

39

Nagrade


40


41


Euripides

The Troyan Women Τρωάδες, 415 B. C. Tragedy Opening at UL AGRFT on 19th November 2026 on Main stage Opening at MGL on 21th November 2026 on Small Stage

Translator Jera Ivanc Director Maša Pelko Dramaturg Tajda Lipicer Adaptation Tajda Lipicer and Maruša Sirc Set designer Lucija Zucchiati Costume designer Nina Čehovin Composer Laetitia Kiki Language consultant Tjaša Pirnar Lighting designerJanez Vencelj Sound designer Miha Peterlič

Cast Hecuba Mirjam Korbar Cassandra Mojca Funkl Andromache Tjaša Železnik Helen Staša Popovič as guest Menelaus Ajda Pirtovšek as guest (UL AGRFT) Talthybius Ela Potočnik as guest (UL AGRFT) Chorus Mojca Funkl, Tjaša Železnik, Staša Popovič as guest, Ajda Pirtovšek UL AGRFT, Ela Potočnik UL AGRFT

The production is based on the co-operation with the Academy of Theatre, Radio, Film and Television within the programme of Subscription 80 to celebrate its 80th anniversary.

Stage manager Lejla Žorž Prompter Neva Mauser Lenarčič Technical director Janez Koleša Stage foreman Matej Sinjur Head of production Maruša Mali Head of technical coordinators Dimitrij Petek and Borislav Horvat Sound masters Miha Peterlič and Tomaž Božič Video master Anton Martin Emeršič Lighting masters Bogdan Pirjevec and Boštjan Kos Hairstylists and make-up artists Anja Blagonja, Lara Indigo and Alja Pečelin Wardrobe mistress Dijana Đogić Property masters Andrés Alejandro Klemen, Ana Johana Scholten and Žan Žak Martinjak. The set was made by Vlado Janc, Matija Mužič and Karmen Jerebic and costumes by Irena Tomažin, Urška Picelj, Tanja Lakovnik and Tanja Cirman in the ateliers of Ljubljana City Theatre.

42

Ljubljana City Theatre Small stage


The devastated city is burning. All traces left behind by its inhabitants are disappearing in the flames. How do you start over when nothing remains of the life you have once lived? When you can no longer recognise the city where you grew up because it has lost all its buildings, streets, and parks? What happens when the city is no more, and what becomes of the life that remains within it? On the ruins of Troy, there gather the survivors—children, women, and the defeated—led by Queen Hecuba. Hecuba, Andromache, Cassandra, and the others are torn between the loss of their loved ones and their own uncertain future. They await the verdict of the victors, who will decide their fates by lot: to whom they will become slaves, where they will live, and whether they will ever be free again. Euripides is the last of the three great ancient Greek tragedians. Compared to Aeschylus and Sophocles, he is considered more modern, as his plays focus more on the inner experiences of his heroes and heroines. Young director Maruša Sirc announces the production of The Trojan Women, which stems from the fact that, through the myth of the Trojan War, they contextualised the Peloponnesian War of the time and revealed its hidden side, which was often omitted from the heroic accounts of the victors. The production will examine the plight of women and children in war, who, once the conflict is over,

43

often assume the role of “healers of the world,” even though they were not responsible for its collapse. At the same time, It will question the historical narrative of wars, which tends to crown a heroic victor while overlooking the real consequences still felt by many generations who had no direct experience of the war. When reading the text today, one cannot help but notice the chilling parallels between the horrors endured by the Trojan women and the scenes from Gaza, Ukraine, Syria, and Iran that we witness every day. In the preliminary phase, the creative team is therefore searching for contemporary drama from today’s war zones that will serve as a constant parallel to the ancient material throughout the staging process. Maruša Sirc (2001) is a master’s student in theatre directing at the Academy of Theatre, Radio, Film and Television (AGRFT), University of Ljubljana. For her directing in her diploma production Attempts on Her Life, she received the Prešeren Prize for Students and the Zlatolaska national student award; the production also won Zlatolaska awards for ensemble acting and set design. In 2023, as part of the Face Discrimination project, she developed the conceptual project What About Little Red Riding Hood?. Between 2022 and 2024, she was the editor of the magazine Adept, and through the Erasmus+ programme, she completed a ten-month internship at the transdisciplinary arts center Das LOT in Vienna.

Ljubljana City Theatre Small stage


Pokrovitelj Mestnega gledališča ljubljanskega


Turn static files into dynamic content formats.

Create a flipbook
lowres_GL_Trojanke_ by mgl_gl - Issuu