7
Eva Mahkovic Razpravljati znamenita vprašanja vs. sanjati o lilijah
15
Silvija Žnidar Pavla med filistri in stereotipi
25
Ana Jurc Klasike na platnu: radikalna subjektivnost ženskega pogleda
30
NAGRADA
Ivan Cankar
Romantične duše 1897 Drama Premiera 20. oktobra 2026 na Velikem odru
Režiserka Maša Pelko Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Knific Avtorica glasbe Mateja Starič Svetovalka za gib Vita Osojnik Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Asistent režiserke (študijsko) Lucas Carboni Kopše Asistentka scenografa Sara Kastelic
Igrajo Dr. Mlakar Branko Jordan Dr. Strnen Primož Pirnat Pavla Zarnik Ajda Smrekar Olga Nina Rakovec Dr. Delak Matic Lukšič Mak, profesor Lotos Vincenc Šparovec Ana Mak Karin Komljanec Vrančič, notar Jaka Lah Matilda Vrančič Julita Kropec k. g. Frole, urednik Gašper Jarni Ivanka Vrančič Brina Rakun AGRFT
V uprizoritvi je uporabljen odlomek pesmi You Are My Destiny Paula Anke s poslovenjenim besedilom.
Vodja predstave Borut Jenko Strokovni sodelavec Enej Jagodic Tehnični vodja Janez Koleša Vodja scenske izvedbe Matej Sinjur Vodja produkcije Maruša Mali Vodja tehnične ekipe Borislav Horvat Tonska tehnika Sašo Dragaš in Matija Zajc Videotehnik Anton Martin Emeršič Osvetljevalca Andrej Koležnik in Aljoša Vizlar Frizerke in maskerke Anja Blagonja, Lara Indigo in Alja Pečelin Garderoberki Dijana Đogić in Sara Kozan Rekviziterji Erika Ivanušič, Andrés Alejandro Klemen in Ana Johana Scholten Sceno so izdelali Vlado Janc, Matija Mužič in Karmen Jerebic in kostume Irena Tomažin, Urška Picelj, Tanja Lakovnik in Tanja Cirman v delavnicah MGL.
2
Mestno gledališče ljubljansko Veliki oder
Ajda Smrekar
Karin Komljanec, Lotos Vincenc Šparovec, Ajda Smrekar, Matic Lukšič, Nina Rakovec, Branko Jordan
Julita Kropec, Jaka Lah, Brina Rakun, Gašper Jarni, Primož Pirnat
Nina Rakovec, Branko Jordan
Eva Mahkovic
Razpravljati znamenita vprašanja vs. sanjati o lilijah / dva plana Romantičnih duš skozi oko sodobne ženske / controlling the narrative Kdo sme vzeti besedilo največjega slovenskega pisatelja in iz njega izvleči motive, ki jih v izvirniku ni bilo – ni pa nemogoče, da bi bili? Odrske uprizoritve klasik kanona po principu dodajanja teksta in/ali opaznega posodabljanja vizualne podobe so razširjena, dobro znana praksa. Z režiserko Mašo Pelko sva se odločili, da Romantičnih duš ne bova dopisovali, prestavljali zgodovinskega konteksta in zanemarjenim likom (puncam!) dodajali besed, ki bi jih razložile. Namesto tega sva besedilo minimalno jezikovno uredili, par replik razdelili drugače, dodali nekaj besed iz drugih Cankarjevih del in besedilo počrtali balasta. Namesto izvirnih devetnajstih likov jih imamo v naši uprizoritvi enajst. Za razpiranje sveta žensk, objektiviziranih ali funkcijskih likov, ki v izvirni drami bivajo nekje v ozadju, uporabljamo druga, odrska sredstva. V izvirniku so vsi moški navedeni s priimki, nihče nima osebnega imena. Kot je v dramatiki kanona v navadi, so ženske, ki niso poročene, navedene z osebnimi imeni. Poročeni ženski, Makovka in Vrančičevka, sta poimenovani po svojih soprogih. Za Makovo ženo enkrat v tekstu mimogrede, skorajda kot napaka, slišimo, da
7
ji je ime Ana. Vrančičeva žena osebnega imena nima (me smo jo poimenovale Matilda). Sklepamo lahko, da se Ivanka, ker je hči Vrančiča in Vrančičevke, piše Vrančič, vendar v seznamu dramskih oseb njen priimek ni naveden. Kot neporočena hči verjetno čaka, da se bo njena prihodnja identiteta šele oblikovala – da bo dobila priimek po bodočem možu in postala, kaj pa vem, recimo Grudnovka. Mlakarjeva ljubica Olga, za katero se namiguje, da je ženska dvomljivega slovesa iz Trsta, nima drugega imena kot Olga. Edina izjema, oseba, ki je navedena tako z osebnim imenom kot priimkom, je Pavla Zarnikova. Pavla Zarnikova v Cankarju pa ni oseba, ampak prazen prostor. Pavla Zarnikova je v izvirni Cankarjevi igri otrok. Njena točna starost ni navedena, a glede na besede, ki jih zanjo uporabljajo drugi (ostala brez matere / kdo drug bi poskrbel zate / zapuščena / povešaš glavico), sklepam, da je otrok. Oropana je elementov, ki bi jo pripenjali na ta svet: po besedah drugih njene oči kot da gledajo nekam onkraj. Njen konec je pričakovan: ob prvi priložnosti podleže neizbežni usodi deviške fatalke v literaturi kanona – estetski smrti. Pavla Zarnikova je prej kot oseba
Eva Mahkovic Razpravljati vs. sanjati
torej prostor, luknja, pokrajina, v katero se lahko (sledi dobesedni citat) kot v odtok izlije romantična sanjarija nekega moškega, protagonista Mlakarja. Seveda danes ni mogoče na oder postaviti nekaj-in-štiridesetletnika, ki se prepriča, da mu je odsojena duša jetične najstnice, ne da bi temo predstave zapeljali v čisto napačno smer. V naši uprizoritvi je Pavla odrasla ženska. Ni treba, da s prstom kažemo na vzroke, zakaj si želi drugam, drugam, stran od zatohlega življenja, v katerem je in ki ga primerja s prepadom. Tudi ni treba posebej razlagati, kako ni prav nič neobičajno, da tudi do štiridesetega leta za svoje življenje včasih ne najdeš stalne rešitve, absolutnega ever after in lahko še vedno upaš na kaj lepšega, boljšega. Razlog za nezadovoljstvo vsaka zlahka najde v sami sebi. Kdo sme vzeti besedilo genija in iz njega izvleči motive, ki jih tam ni bilo – ni pa nemogoče, da bi jih iz njega razvili? Cankarjeve Romantične duše berem kot tekst dveh osi, horizontale in vertikale. Horizontala je svet političnih intrig, ki ga naseljujejo običajni realisti, ki so z vsakdanom bolj ali manj zadovoljni ali so se nanj vsaj prilagodili. Proti nebu se vzpenja vertikala, svet možnosti, želja. Takim dušam se zdi, da je že za prvim hribom zlato v studencih. Stojijo najgloblje v blatu in sanjajo o lilijah, idealizem vertikale malovažno označi Vrančič. Ljudje spodnjega sveta, horizontale, se kot vodila za preživetje oprijemajo glagola zahtevati, medtem ko ljudje vertikale hrepenijo. To pišem z vsem zavedanjem, da glagol hrepeneti po eni strani popolnoma točno ubesedi gmoto občutkov, ki jih pogosto čutim tudi sama, po drugi pa je glagol hrepeneti, kaj šele pojem hrepenenje, zelo cringe. Cankar Romantične duše napiše ne samo kot tekst dveh osi, realnosti horizontale in možnosti vertikale, ampak tudi kot tekst dveh planov: prvega (moških) in drugega (žensk). Kot je pogosto pri drugih Cankarjevih dramskih tekstih, so tudi v Romantičnih dušah ženski
8
liki zanemarjeni. Zdi se, da so tam zato, ker svet, ki ga živimo, poleg moških pač naseljujejo tudi drugi spoli, ki potrebujejo neko zasilno reprezentacijo. Ženske so matere, generične soproge, prijateljice in sogovornice. Med seboj se pogovarjajo neobvezno ali služijo kot sredstvo za razvoj zgodbe. O njihovih osebnostih lahko le ugibamo. Njihova življenja so izrazito drugi plan: prisotne so, ampak zgolj zato, da so. So kot prazna pokrajina, ozadje na sliki meščanskega salona, okras, tišina. Vse to se sliši slabo. Zdi se, da je feministično branje takega besedila, branje z ženske perspektive (ali vsaj z upoštevanjem nje), brez konkretnega dodajanja besed težko ali nemogoče. Seveda je tekst vedno mogoče dopisati, vendar pa vedno obstaja tudi nevarnost, da ga s tem vržemo iz ravnotežja. Na srečo gledališče ne operira samo z besedo, ampak tudi z drugimi uprizoritvenimi sredstvi. Opolnomočenje, ali bolje rečeno, upoštevanje drugega plana lahko dosežemo tudi brez dodajanja besed. Kdo sme vzeti besedilo genija in drugi plan preobraziti v prvi plan? Četudi je prostor Cankar svojim dramskim ženskim likom skromno odmeril in se zanje ni preveč trudil, so Romantične duše v primerjavi z drugimi dramskimi besedili vseeno na boljšem. Prvi razlog za to sta Pavla in Olga. Pavla in Olga sta izpisani kot popolno nasprotje: ena je (naj bi bila!) duša, druga je (naj bi bila!) telo. Obe sta objektivizirani in težko bi bili večji kliše – ampak kjer je kliše, je vsaj prostor, za katerim lahko zgradimo resnično, verjetno osebo. Drugi razlog je dejstvo, da
Eva Mahkovic Razpravljati vs. sanjati
Karin Komljanec, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec
10
Brina Rakun, Ajda SmrekarMestno gledališče ljubljansko Veliki oder
v Romantičnih dušah Cankar napiše prizore (ne veliko, pa vendar nekaj), v katerih se ženske znajdejo same, brez moških. Drugo dejanje se odpre s prepirom med Pavlo in Makovko in tudi naslednjih nekaj prizorov je posvečenih izključno pogovoru med ženskami – sicer je izogibanje generičnostim, smalltalku in klišejem v teh dialogih kot plavanje med morskimi psi, ampak za razvijanje drugega plana je na voljo vsaj prostor, četudi prazen. V drugih Cankarjevih dramskih tekstih prizorov žensk z ženskami praktično ni. Vertikala Romantičnih duš je namenjena Pavli in Mlakarju: to sta osebi, ki naj bi (prva od vedno, drugi od nedavnega) posedovali spoznanje (zablodo?), da bi moralo biti življenje več kot brezglava dirka za močjo ali užitki (preživetjem?), ki obvladuje ljudi na horizontali. Ključna komponenta vertikale je domišljija: osebe, ki trpijo za vertikalo, so nujno snovalci fikcije, v bistvu avtofikcije. Medtem ko si svoje življenje predstavljajo boljše, kot v resnici je, je že skoraj tako, kot bi ga že živeli. Kot piski avtofikcije mi je to domače. Zlata v studencih sicer ni mogoče doseči, ampak s prevzemanjem nadzora nad lastno življenjsko pripovedjo (controlling the narrative) že razmišljanje o tem prinese določeno izpolnitev. Kdo sme vzeti besedilo največjega slovenskega pisatelja, ki je to besedilo sam zavrgel, in njegove prazne prostore napolniti z lastnimi fascinacijami? V nasprotju z drugimi Cankarjevimi dramami (izjema je še simbolistična Lepa Vida) Romantične duše kljub vsej politiki, o kateri naj bi se v njih razpravljalo, niso družbenokritična drama ali satira, obenem pa kljub sa-
11
njarijam vertikale tudi niso zares lirične. Če počrtamo meščanski okvir vstopanja in izstopanja v salone in notranja stanja likov navijemo do maksimuma, iz tega besedila izstopi nekakšna čutnost, ekspresionizem. Da je pod strogo konvencijo kostuma in premikov zaklenjena skrajna telesnost, nakazujejo Mlakarjevi izbruhi jeze, podivjane politične ambicije njegovih satelitov in samo dejstvo, da je ključna oseba te drame kurba (as if). Ta ekspresionizem je vsekakor treba zvabiti na plan. Skoraj točno pred enim letom, tretjega septembra 2025, na poti na vaje za uprizoritev Tukaj v temnem gozdu na jutubu gledam tizer za film Viharni vrh režiserke Emerald Fennell. Tizer, ki je na voljo od tistega dne, oznanja novo adaptacijo viktorijanske klasike Emily Brontë, s katero sem obsedena, odkar sem roman kot otrok prvič našla v Pionirski knjižnici. Do skrajnosti nasičena montaža vizualno osupljivih podob / svetleča rdeča tla iz lateksa / soba, oblečena v človeško kožo / voluminozna (zgodovinsko netočna) bela poročna obleka, ki je videti kot kumulonimbus, ki se je spustil na jorkširsko vresje / krvavo rdeč sončni zahod / prsti v rumenjaku / nagačeno jagnje / ženski prst, ki spolzi v ustih krapa na jedilni mizi / obraz Margot Robbie, ki strmi predse / od udarcev z bičem marogast moški hrbet / prepoten ženski hrbet v korzetu / prsti, ki mesijo kup testa / je čisti ekspresionizem. Hitre slike so podložene s koščki komada Everything is romantic z albuma Brat Charli XCX. Tizer je dolg samo dobro minuto, tako da si ga na poti do Kina Komuna pogledam vsaj petkrat. Ob ogledu občutim redko, a zasvojljivo kombinacijo občutkov, zmes vznemirjenja, navdiha, slabosti in čistega veselja – moj najljubši občutek ever. Seveda s takimi sredstvi lahko operiramo tudi na odru. Take vrste ekspresionizem je vsekakor treba zvabiti tudi iz Romantičnih duš.
Eva Mahkovic Razpravljati vs. sanjati
Primož Pirnat, Ajda Smrekar
osebna in ne plakatna ali aktivistična, pa slovenskega gledališča v glavnem resnično ne zanima. Kot v življenju tudi na odru njeno bivanje ostaja trdno zakopano v drugem planu. Zadnja leta je slovensko gledališče bolj kot zame relatable za glive in drevesa. Zato se mi zdi ne samo smiselno, ampak nujno, da ta drugi plan bivanja enkrat – četudi ne z besedami, in to predstavlja še poseben izziv – postavimo tik ob prvega. »Viharni vrh« (z navednicami) Emerald Fennell že pred prihodom v kino postane kontroverzen. Visoka saturiranost vsega, ki v meni vzbudi moj najljubši občutek (že omenjeno zasvojljivo gmoto navdiha), v kombinaciji s soundtrackom Charli XCX v mnogih drugih vzbuja ogorčenje in odpor. Ker Fennell kot drzna snovalka fikcije brezkompromisno prevzame nadzor nad pripovedjo (controlling the narrative) – roman oklesti za polovico zgodbe in svoj film zapakira v fantazijo, ki se je zgodila v njeni glavi, ko je Viharni vrh brala kot deklica –, se filma prime nekoliko dismissive oznaka female gaze (o tem fenomenu več preberite v članku Ane Jurc), izrazito žensko branje klasičnega kanona. Kdo sme vzeti besedilo genialke in iz njega narediti, kar je prebrala sama? (Marsikdo, ampak očitno ne Emerald Fennell. Če bi bila Emily Brontë, bi se od sreče nad ekspresionistično interpretacijo svojega romana sicer izkopala iz groba, ampak žal so medtem nadzor nad Viharnim vrhom prevzeli že drugi, očitno bolj kompetentni lastniki tujih avtorskih del.) In še za konec: demonizirani pojem female gaze, ki se je vsaj do določene mere uveljavil v filmu, v slovenskem gledališču ne obstaja. Prostor, ki bi izpostavil žensko in njeno izkušnjo, v slovenskem gledališču obstaja, če gre za folklorno tematiko in (včasih) bolezen, v najboljšem primeru splav. Res je, da še vedno radi govorimo tudi o čarovnicah, v bolj komercialno usmerjenih gledališčih pa o modrcih. Izkušnja sodobne ženske, ki bi bila
13
Zelo vesela sem, da pri Romantičnih dušah poskušamo doseči točno to.
Eva Mahkovic Razpravljati vs. sanjati
Branko Jordan, Primož Pirnat
Silvija Žnidar
Pavla med filistri in stereotipi Že res, da Romantične duše niso Cankarjeva najuspešnejša, najbolj znana ali literarno povsem dovršena drama – tega se je recimo zavedal tudi avtor sam, ko je v končni fazi umaknil objavo teksta –, a za razliko od drugih, tistih »kanoničnih«, temeljijo na precej zanimivem zapletu oziroma zasnovi. Medtem ko Za narodov blagor, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Kralj na Betajnovi in Hlapci prav tako ponujajo literarno diagnozo politične slike v nekem specifičnem času in prostoru, vzvode za moralno vprašljivo, koruptivno, škodljivo in zlagano oblast ponavadi najdejo v pohlepu, nadutosti, lakomnosti, komolčarstvu, trinoštvu in samodrštvu posameznikov, udeleženih v javnem življenju. Temeljni povod za politične turbulence, obče zgražanje ter škandal so tokrat zatrapanost, domnevna ljubezen in nenadne vedenjske ter duševne spremembe, ki se posledično godijo v zaljubljencu in glavnem akterju deželne oblasti, dr. Mlakarju, čigar pozornost se povsem obrne k Pavli, nesrečnemu, samotnemu dekletu, bolehajočem za jetiko. Melanholična in smrti zapisana ženska tako, seveda nehote, postane središče čustvenega vrenja, pa tudi razburjenja in režimskih pretresov lokalne skupnosti. Če k temu prištejemo še fenomen govoric in spletk, na katerih bazira večina interakcij med lokalnimi veljaki, skorajda dobimo intrigantno meščansko melodramo. Govorice so prisotne v književnosti že od vekomaj, najsibo v službi narativne strukture ali kot gonilna sila dogajanja, dopolnilo pri karakterizaciji in množenju perspektiv, sredstvo za pretres in reprezentacijo
15
družbenih silnic v romanesknem ali dramskem svetu itd., pa vendarle so zaradi svoje pripisane »nizkotne« narave pogosto ostajale zapostavljena tema v kritiškem in analitičnem diskurzu. A v 18. in 19. stoletju je literarna produkcija vključevala dela – vse od Laclosovih Nevarnih razmerij prek romanov Jane Austen in George Eliot do Thackerayjevega Semnja ničevosti –, v katerih so govorice bistveno določale vsebovane junake ter služile kot neformalni mehanizem družbenega nadzora, kar je tudi eden izmed razlogov za njihovo popularnost v tem kronotopu, kot lahko beremo pri Patricii M. Specks in Blakey Vermeule. Poskus vplivanja na lokalne volitve z govoricami in spletkami je močno prisoten v Romantičnih dušah. Mlakarjevi svetniki, sodelavci in nasprotniki poleg tega, da so »mrtvi na politiko«, kot se izrazi Vrančičevka, praktično ne počno kaj dosti drugega, kot da obrekujejo: v prvi vrsti njega, nato pa tudi drug drugega; takoj ko nekdo obrne hrbet oziroma odide iz prizora, je v nevarnosti, da postane »kost za obiranje«. Izvzemši Makovko in Vrančičevko, za kateri lahko rečemo, da reprezentirata tip klepetave, ne preveč bistroumne, patriarhatu podrejene matrone (pri Makovki lahko dodamo še oznako »drama queen«, ki se v primeru Pavle nekoliko hinavsko boji predvsem škandala), so obrekovalci – vsaj takšni z nekaj vpliva – tako predvsem moškega spola. In to niti ne preveč zanimivi, moramo dodati. Govorica namreč lahko deluje tudi kot skupnostno vezivo, kot upor oseb v nižjem družbenem rangu proti tistim, ki jih nadzorujejo, kot simpatičen dodatek h karakterju.
Silvija Žnidar Pavla med filistri in stereotipi
Tukaj pa gre predvsem za like brez prave osebnosti (ki skupnost uničujejo); svetnikov razen po imenu niti ne ločimo med seboj, ker delujejo enako, le Vrančič in koncipijent Strnen pokažeta nekaj več ostroumnosti, ko pride do govoričenja o Pavli in Mlakarju. Celotno špekuliranje okoli tega, kdo bo na oblasti, Mlakar ali Delak, se vrti v krogu; mnenja se menjujejo glede na osebne koristi in to, komu v prid kaže javna naklonjenost, oziroma glede na trenutno Mlakarjevo odločitev, ali bo ostal v politiki ali ne, kar pa se nenehno in nervirajoče spreminja. Dialogi se osredotočajo predvsem na Mlakarjevo ljubezensko življenje, njegov hedonizem in nemoralnost, na nesrečno Pavlo in njen škandal s Strnenom, kar po svoje učinkovito naslika zatohlo, neizvirno, dušečo sfero političnih afiliacij in potez vključenih brezkrvnih, amoralnih koristolovskih filistrov, ki so bili redno na piki Cankarjeve kritične osti. Govorice, prozorne in predvidljive spletke ter pogosta raba obrabljenih političnih fraz »v korist domovine« pripomorejo tudi k vtisu, da je dogajalni svet te igre sfera videzov, repeticija nenehno menjajočih in spreminjajočih se mask in plehkih iger iztrošenega meščanstva, kar nekako sovpade s fazo Cankarjevega ustvarjanja, ko se je že naveličal vplivov dekadence, ki se ji je do neke mere zapisal v Erotiki. Pridajmo k temu Pavlino sanjsko, skorajda nokturno eterično držo in kot da somnambulno, »odmaknjeno-iz-realnosti« govorico, manipuliranje z volivci kot lutkami, ki se jih zavaja s pomočjo vina, opoja ter elaboriranih, hvalisavih laži in sladkobne demagogije, politične akterje, ki sami sodelujejo v intrigah kot generične marionete, govoreče kičaste fraze, Mlakarjevo polblazno in nevrotično kolebanje med ljubeznijo in politiko – pa se že zazdi, da se znajdemo v hoffmannovskem univerzumu avtomatov, krhkih dam, nelagodje zbujajočih marionet, zloveščih hipnotizerjev množic, filistrov in manipulatorjev, ki pijejo kri in jemljejo hrano idejam umetnosti, kreativnosti ter ljubezni; no ja, le da
16
je to svet brez kakršne koli magije in je v bistvu zatohla slovenska provinca. Sredi vsega tega teatra iracionalnih čustev in sumljivih politik se zdi Pavla – poleg Olge, ki ji je v nazorskem, vedenjskem in značajskem izhodišču sicer kontrastna, a v svoji drži vseeno zvesta svojim načelom – eden pristnejših, »out of place, out of this world« likov. V strokovnih literarnih krogih sicer prevladuje konsenz, da je takšna »romantična duša« tudi Mlakar, saj je zaradi Pavle spregledal svoje zablode in se obrnil stran od hedonizma in vprašljivih moralnih vrednot. A kot skeptična bralka se tukaj strinjam s Strnenom, ki je sam sicer eden bolj intrigantnih likov, po svojem bistvu bolj flegmatično-preračunljiv pragmatik, zmerni cinik in oportunist, a nepredvidljiv, nedojemljiv in težje razumljiv v svojem odnosu do Pavle: Mlakar se »izpreminja vsako minuto«, »kadar se naužije življenja, udari ga bog s sentimentalnostjo«, pri čemer se mu zgolj zdi, da je zaljubljen v Pavlo, saj se je »njegova sentimentalnost morala naposled kam izliti«. Prej kot »čista« romantična duša Mlakar deluje kot njena karikatura, nekakšna postromantična spleenovska inačica Onjegina, ki preizkusi vse slabe odločitve, menjuje etične pozicije in nasploh ne ve, kaj bi s svojim življenjem, dokler ni prepozno. Kot da se je na neki točki naveličal razuzdanih vzburjenj in podvigov ter odkril »thrill« v Pavli, ki je bila za njegove oči in pojme nedolžna in je morda v njem nagovarjala neki že zdavnaj pozabljeni ideal, pri čemer pa bi se, kot opozori Strnen, tega ideala, ko bi se ga naužil,
Silvija Žnidar Pavla med filistri in stereotipi
Jaka Lah, Lotos Vincenc Šparovec, Matic Lukšič, Gašper Jarni
Branko Jordan, Matic Lukšič
hitro naveličal. Njegov konec je po svoje tragičen, a predvsem v kontekstu tega, da je nekakšen klavrni Don Juan (še ena oznaka, ki mu jo podeli Strnen), ki v svojih zadnjih trenutkih ne zavzame nikakršne (etične, individualne) pozicije, ampak se preprosto prepusti toku blaznosti in (samo)destrukcije. Da se vrnemo k Pavli: kljub manjši govorni prisotnosti in melanholičnemu izrisu je z literarnozgodovinskega vidika eden bolj fascinantnih in kompleksnih likov, ne zgolj zaradi svoje umestitve in usode v drami, temveč tudi zato, ker njena upodobitev odraža mnogo tipskih »vzorcev« in tropov, ki so bili redno v rabi za umetniške reprezentacije žensk v dobi fin de siècla. Pri tem je treba poudariti, da obstaja razlika med tem, kako dramske osebe – predvsem moške – dojemajo Pavlo ter se odzivajo nanjo, in tem, kako ona sama agira in se izraža. V prvem primeru se soočamo s stereotipnim in konvencionalnim naziranjem žensk, ki temelji na tradicionalni in konservativni delitvi vlog med spoloma ter idealih ženskosti (ženska-otrok, bolehna pasivna nesrečnica, svetnica, nedolžnica, you name it), v drugem pa razberemo Pavlino specifično persono oziroma individualnost, s tem pa hkrati Cankarjevo empatično doživljanje ženske in njene pozicije v tem času. To se pravi v 19. stoletju, ki v zahodni kulturi velja za obdobje vzpona in primata buržoazije, kapitalizma in industrializacije; da se je meščanski razred lahko reproduciral, je seveda moral vzdrževati svojo ideologijo, v kateri so materinskost, krepost, milina, občutljivost, nedolžnost in domestificiranost ženske ter nadzor nad
19
njeno seksualnostjo igrali pomembno vlogo. Bolj kot kdaj koli prej je umetnost postala zasičena s podobami in ikonami mater, sramežljivih devic, pasivnih svetnic, umirajočih žensk, kakor nazorno prikaže Bram Dijkstra v knjigi Idols of Perversity: Fantasies of Feminine Evil in Fin-de-siècle Culture. Bolj ko je bila ženska upodobljena kot pasivna, krhka in telesno šibka, lažje jo je bilo spredalčkati in okovati v idealizirano sfero domačnosti, čistosti in nedolžnosti ter ji pripisati vlogo »čuvajke moške duše«. Pavla zlahka zdrsne v te kategorije; najprej se v besedilu pojavi kot ideal, čisti duh, ujet v jetičnem, shiranem, zaradi bolezni skorajda odsotnem telesu – od nje praktično ostajajo samo oči, simbol duše. Kot takšno malodane eterično bitje se brez težav zlije s podobo svetnice oziroma angela, za katerega vemo, da ga je Coventry Patmore v pesmi Angel in the House zlil z najbolj krepostno verzijo ženske, ki jo je še desetletja zatem v svoji pisavi izganjala Virginia Woolf. V tem pogledu lahko beremo Mlakarjevo stremenje k Pavli, ki v svoji shirani trpnosti ne predstavlja grožnje njegovi moškosti, temveč nek nepremičen, neoskrunjen, uporaben idol. To je še toliko bolj pomenljivo zato, ker Pavla spočetka, vse do trenutka svoje smrti, Mlakarja pravzaprav ne mara; zdi se ji »zoprn«, z njim, kolikor razberemo iz konteksta drame, spregovori kvečjemu nekaj besed. Mlakar pa si jo v resnici lastniško in mačistično prisvaja, »jaz sam sem imel pravico do nje«, pravi nekje na koncu. Od konstruirane podobe Pavle je vzel, kar je potreboval, s čimer je zgolj potrdil njeno simbolno vrednost, ki prevlada nad njeno resnično persono. Otroškost in polblazno stanje, v katerem se znajde Pavla po nesrečni izkušnji s Strnenom, bralko morda spomnita tudi na lik Shakespearove Ofelije, ki v 19. stoletju postane še eden izmed priljubljenih tropov likovne umetnosti, saj uteleša ultimativno žensko ljubezensko žrtvovanje. Tudi Pavla je na neki način neizbežno ujeta v primež mahinacij politike in nepremišljene ljubezni; v spregi obeh klavrno konča,
Silvija Žnidar Pavla med filistri in stereotipi
moški pa jo zgolj izkoristijo za svoje kaprice ali strasti, čeprav bi se dalo debatirati, da je tudi ona izrabila Strnena kot izhod v sili, za svoj pobeg v svobodo. Njena usoda se podvoji v Vrančičevi pripovedi o ženski, ki zaradi strtega srca propade in umira v bolnišnici, kar deluje kot nekakšna paralelna zgodba, prilika, ki Mlakarja zbudi iz njegove hedonistične otopelosti, da končno spregleda resnico o Pavlinem stanju – hamletovska Mišnica, a manjših in nekoliko drugačnih razsežnosti. Končno pa tudi Olga po svoje poveže Pavlo z ofelijanskim imaginarijem: »Zato se je tudi vrnila polblazna. […] Čudno je samo, da se ni utopila ali končala kako drugače«. Smrt seveda nenehno zalezuje Pavlo in ji je zapisana od začetka; kot se je literatura 19. stoletja naučila od Edgarja Allana Poeja, je smrt lepe ženske ena najbolj poetičnih tem. Kot taka postane umirajoča ženska estetska kategorija, v katero do neke mere sodi tudi Pavla, ki morda ravno zaradi svoje minljivosti, zvezanosti z onstranstvom postane »objekt« zanimanja za moške, ki se spogledujejo z nečim vznemirljivim, nedoumlji-
sne ženske, obsojene na življenje med štirimi stenami, medtem ko moškemu pripadata svoboda gibanja in neoviran dostop do javnega, političnega in družabnega življenja. Edina Pavlina kreativnost se izrazi v tipično ženskem opravilu, vezenju prta – podobno kot pri Tennysonovi Gospe z gradu Shalott, ki cele dneve tke; ko pa zagleda objekt svoje (potlačene) želje, prekrši pravila in temu neizogibno sledi smrt. Tudi sicer je izjemno omejena v svojem delovanju. Preostane ji le druženje z Ivanko; družbo, v kateri se giblje njena rejniška družina, prezira ravno zaradi njene »zaduhlosti«, raje pa se sama zapira v svojo sobo, strmi v prazno in sanjari, morda v maniri Emme Bovary celo zaradi prebranih romanov, ki jih drugi omenjajo kot nevaren vpliv na njeno
vim – a s kratkim rokom trajanja, kar vzpostavlja varno distanco. Vendar je njen odnos do smrti precej bolj večplasten, niansiran. Njeno sanjarjenje o lepšem, svobodnejšem svetu onkraj zadušljivih štirih sten, ki ga enači z jasnimi pomladnimi dnevi in soncem, pravzaprav zelo pastoralno sliko, že na začetku nakazuje, da se bo njeno hrepenenje uresničilo le v smrti – kot da si v svojih koprnenjih skicira lasten Elizij, kraj večne pomladi. V tem je sorodna deklicam iz Hiše Marije Pomočnice, ki v morečem vzdušju hiralnice tudi same hrepenijo po lepoti, milosti in dobrem, a se zavedajo, da k temu pristopajo le skozi lastno smrt. In ravno v teh najbolj ranljivih, skrajnih instancah se lik Pavle izkaže kot najmanj zlagan, najbolj v stiku s Cankarjevo etično, empatično pozicijo, ki jo v svojih analizah omenja Alojzija Zupan Sosič. Pavlina zgodba dobro in pronicljivo inscenira položaj ekonomsko odvi-
percepcijo lastne situacije. Domača soba postane tako dvorezen meč, kletka s stenami, ki se ji v stilu Charlotte P. Gilman gnusijo in postanejo simbol represije, ter obenem zavetišče v skrajni sili, iz katerega pa je mogoče pobegniti le z radikalno odločitvijo, nepovratnim rezom. Ta se dovrši v pobegu s Strnenom, pri čemer je verjetno, da je nanj ni vezalo močno čustvo ljubezni, ampak skrajno upanje na svobodo. A tako kot vrabcu Anarhistu in kanarčku iz Hiše Marije Pomočnice tudi temu krhkemu bitju pobeg spodleti; resnično milost, približek odrešitve, najde, kot večina cankarjanskih hrepenečih čistih src, šele v smrti, ki jo pričaka skorajda evforično. Ta zaključek bi lahko brali v duhu pisanja Simone Weil o ljubezni v makrokozmosu, ki s svojimi zlatimi krili zlomi jajčno lupino sveta in preide v prostor onkraj neba. Ali pa končno kot brezkompromisno pretrganje z represivnimi pogoji, iskanje svobode v smrti.
20
Silvija Žnidar Pavla med filistri in stereotipi
21
Branko Jordan
22
Primož Pirnat, Ajda SmrekarMestno gledališče ljubljansko Veliki oder
23
Nina Rakovec, Branko Jordan Mestno gledališče ljubljansko Veliki oder
Julita Kropec, Karin Komljanec
Ana Jurc
Klasike na platnu: radikalna subjektivnost ženskega pogleda Na začetku je bil Seks v mestu. Kdor ni odraščal v letih pred prelomom tisočletja, bo težko razumel, zakaj je bila serija, ki je danes praviloma odpisana kot krindž karikatura belske privilegiranosti v mehurčku nehigieničnega bogastva, za milenijsko generacijo tak novum. Konceptualno ni odkrivala tople vode: serija o zmenkih, prijateljstvu in odnosih v nobenem ključnem prizoru ne prestane testa Alison Bechdel (to bi pomenilo, da bi se morale glavne junakinje, štiri prijateljice v tridesetih, pogovarjati še o čem drugem kot o moških). Dejstvo pa je, da je ta šov, ki sta ga – po literarni predlogi kolumnistke Candace Bushnell – producirala moška, glavnim junakinjam pripisal določene atribute, ki so bili prej praviloma v domeni moških. Bile so lovke, ki so aktivno sledile svojim vzgibom in željam. Serija je bila dosledna, kar zadeva zorni kot: pogleda nikoli ni uperjala v glavne junakinje, kajti pogled je vedno izhajal iz njih. Ko je pretočna doba vsaj začasno renesanso prinesla obema formativnima serijama moje generacije, Seks v mestu in Punce, je prišlo še toliko bolj do izraza, kako neradi ženskam naklonimo etiketo »antijunakinj«, s kakšnim zanosom njihove ambicije, hibe in sebičnost opredelimo kot antipatičnost. Medtem ko so Tony Soprano, Don Draper, Walter White in sorodna druščina lahko tragični antijunaki in nerazumljeni reveži, Carrie Bradshaw in Hannah Horvath obveljata za preprosto »nadležni« in »nevzdržni«. Še več, stigma »naporne ženske« se je prenesla celo na igralki, ki sta ju upodobili.
25
Četrt stoletja pozneje upodabljanje ženske perspektive vseeno ni več subverzivna gesta, temveč je trdno zasidrano v zeitgeistu, pa naj gre za bestsellerje Sarah J. Mass in Rebecce Yarros, za razposajeno romanco Bridgertona ali za temno lepoto v filmih Emerald Fennell in Julie Ducournau. Cinična piska, ki se spominja lično zapakiranega girlboss feminizma z začetka prejšnjega desetletja, bi se na tem mestu lahko vprašala, ali fokus na subjektivnosti ženskih izkušenj v kontekstu širše družbenopolitične krajine resnično pomeni tektonski premik ali pa zgolj najnovejši poskus prepakiranja potrošništva v opolnomočenje. Kakor koli že, nemogoče je spregledati, da popkultura intenzivno preizprašuje prej samoumevno ubesedovanje življenj žensk s perspektive moških – torej t. i. moški pogled. Besedno zvezo male gaze je v svojem vplivnem eseju Vizualno ugodje in pripovedni film (1975) vpeljala filmska teoretičarka Laura Mulvey. V njem je z orodji psihoanalize in na primerih klasičnih hollywoodskih filmov razvila tezo, da je oko kamere (z načinom kadriranja, montaže in osvetljave) podaljšek heteroseksualnega moškega pogleda, ženske na platnu pa so predvsem pasivni objekti tega pogleda. Primerov je nešteto, od leče voajerjevega fotoaparata v Hitchcockovem Dvoriščnem oknu (1954) pa do tega, kako se Megan Fox zvira na pokrovu avtomobila v Transformerjih Michaela Baya (2007). Pol stoletja pozneje je njen esej še vedno predmet teoretskih razprav, a njegova osrednja poanta stoji: to, da so večino filmov, ki jih konzumiramo, ustvarili moški, moške like skoraj
Ana Jurc Klasike na platnu: radikalna subjektivnost ženskega pogleda
praviloma postavlja v aktivno vlogo tistih, ki gledajo, ženske pa v podrejeno vlogo tistih, ki so opazovane. Ob tem obstaja legitimen protiargument, da ženski pogled ni in ne more biti odgovor na moški pogled, češ da moški pogled v medijih in kulturi ni estetska kategorija, temveč manifestacija patriarhalnega ustroja družbe in kot tak – prek filmskega jezika in tehnik, ki so jih vpeljali moški – prisoten tudi v izrecno feminističnih delih. Poanta moškega pogleda je ravno v tem, da je povsod; dokler ženske nimajo primata in nadzora nad mediji, o ženskem pogledu ni mogoče govoriti. Povedano še bolj naravnost: ženski pogled bi bil mogoč samo v matriarhatu. Ker cilj tega zapisa ni terminološka razprava, lahko pristanemo na to, da je včasih nazorna besedna zveza, kot je ženski pogled, preprosto priročna, ko je treba artikulirati poanto, in da je morda v splošno rabo prišla tudi zaradi izogibanja včasih zaskrbljujoče nedobrodošlemu pridevniku feminističen. Subvertiranje voajerizma moškega pogleda v arthouse kinematografiji ni nov pojav. Jane Campion je s Klavirjem (1993) osvojila zlato palmo v Cannesu in si izborila mainstreamovski uspeh; Andrea Arnold je svoj veliki preboj doživela z dramo o odraščanju na margini Fish Tank (2009), Céline Sciamma pa je s tiho strastjo Portreta mladenke v ognju, čutne romance med francosko aristokratinjo in umetnico, ki jo portretira, ustvarila enega najmarkantnejših filmov leta 2019. Desetletja postopnega preboja je končno dohitel tudi izmerljiv uspeh v kinematografih; industrija je
26
impresivne zaslužke nejevoljno vendarle prevedla v prestiž in status za filmske ustvarjalke. Nedaven primer je letošnja ekranizacija klasike Viharni vrh, v kateri Emerald Fennell ostane zvesta zasnovi junakinje v krču odvisnosti od moškega pogleda, kot jo je napisala Emily Brontë, obenem pa na zgodbo gleda skozi prizmo erotične napetosti in psihologije svoje protagonistke. Fennell nas je s svojim branjem prisilila v ponoven razmislek o tem, kaj definira dobro ekranizacijo klasike: namesto poudarkov izvirnika je imela pred očmi to, kako se je sama počutila, ko je v najstniških letih prvič brala Viharni vrh. V ospredje tako stopijo teme koprnenja, poželenja in strasti, vključno s temačno melodramo in teatralnimi, anahronističnimi kostumi. Fascinantno je bilo spremljati togotne reakcije na njen Viharni vrh kot zgodbo o spolnem prebujenju. Fennell ni v gradnji filmskih svetov nič manj dosledna kot kak Wes Anderson ali Robert Eggers, le da je njeno vizijo več ljudi odpisalo kot zgolj frivolno estetiziranje. Če odmislimo radostno manjšino, ki se je na TikToku naslajala nad bližnjimi posnetki zategnjenih korzetov in zadihano glasbeno podlago Charli XCX, je bil kritiški konsenz jasen: neresna, nespoštljiva in abotna; lobotomizirana bastardizacija dobrega okusa; labubu filmske umetnosti. (Pol leta pred tem se praktično nihče ni spotaknil ob okleščeno interpretacijo Frankensteina, v kateri je prav tako nastopil Jacob Elordi; nikogar ni zmotilo, da je Guillermo del Toro kompleksen gotski roman zreduciral na nekaj veliko bolj linearnega in lahko prebavljivega.)
Ana Jurc Klasike na platnu: radikalna subjektivnost ženskega pogleda
Brina Rakun, Jaka Lah, Julita Kropec
28
Nina Rakovec, Brina Rakun, Ajda Smrekar, Julita Kropec, Karin Komljanec
Ideja, da lahko ženski pogled v literarni ekranizaciji »občutje« izvirnika postavi pred zvestobo besedilu, seveda ni nova. Najočitnejša predhodnica Emerald Fennell v tem pogledu je Sofia Coppola, še ena avtorica, ki je redno obtožena frivolnosti in plitkosti. Kritiki, ki ji očitajo, da slogu daje prednost pred vsebino, so spregledali, da slog v filmih Sofie Coppole je vsebina; že mogoče, da so protagonistke njenih filmov, denimo sestre Lisbon v Deviških samomorih (1999), pasivna bitja, a njihove zgodbe so podane s perspektive, ki še kako aktivno subvertira konvencije moškega pogleda. Ženske v filmih Sofie Coppola so sicer res postavljene na ogled in opazovane, a film gledalca ne vabi k identifikaciji s pogledom kamere; oko kamere prevzame vlogo obsojajočega motrenja, ki so ga dekleta deležna v svoji malomeščanski sredini in ki nikoli ne more prodreti v resnico njihove izkušnje. V najbolj očitnem sorodu z najnovejšim Viharnim vrhom je sicer Marija Antoaneta (2006) Sofie Coppola. Oba filma že vizualno povezuje radostna raba anahronizmov; če Coppola v svoj Versailles pretihotapi par allstark in ga strateško odvrže pri nogah Kirsten Dunst, Fennell točno dvajset let pozneje Margot Robbie obleče v krinolino iz lateksa. Še pomembnejše od kostumografskih detajlov je to, da obe raziskujeta čustvena življenja najstnic in na ta način gledalca soočata z njegovimi predpostavkami o literarnih adaptacijah. Čeprav Marija Antoaneta strogo gledano ni ekranizacija literarne klasike, pa se Coppola nasloni na mit francoske kraljice, kot ga je v vplivni biografiji Marija
29
Antoaneta: Potovanje (2001) rekonstruirala Antonia Fraser; prva je vladarico upodobila kot naivno najstnico, ki se je po smrti Ludvika XV. pri osemnajstih letih nepričakovano znašla na francoskem prestolu. V filmu, ki se bo v širokem loku izognil brutalni realnosti obglavljenja, so nagrmadene slaščice v pastelnih odtenkih (ultimativno »ženski« eksces), medtem ko v ozadju odmeva novovalovski singel I Want Candy; s tem, da se naveže na glasbo iz svojih lastnih najstniških let, Coppola plemkinjo iz 18. stoletja preslika v izkušnjo sodobne najstnice. »Resno« zgodovinopisje nikoli ne bi poskušalo v intimno resnico velikih osebnosti vstopati na tak način – a v resnici lahko šele subjektivnost ženskega pogleda osmisli našo trajno fascinacijo s tragično vladarico. Emerald Fennell in Sofia Coppola torej na podoben način redefinirata in razširjata polje literarne ekranizacije. Kritiška stroka lahko v nedogled razpravlja o tem, ali je filmska priredba zmrcvarila poudarke predloge (ali pa, vsaj v primeru Viharnega vrha, neupravičeno izpustila celo drugo polovico romana), in ima lahko pri tem tudi zelo utemeljene pritožbe. A subjektivna narava spomina je selektivna: ravno v izpustih in remiksih prebiva resnica resnično avtorske priredbe.
Ana Jurc Klasike na platnu: radikalna subjektivnost ženskega pogleda
Dnevnikova nagrada
Primož Pirnat
Žirija v sestavi Gregor Butala, Marjana Lenasi – Lipovšek in Jakob Ribič je Dnevnikovo nagrado 2026 za izjemno umetniško stvaritev na odru Mestnega gledališča ljubljanskega v pretekli sezoni podelila Primožu Pirnatu za vloge Spasoja Blagojevića v uprizoritvi Pokojnik Branislava Nušića, Alekseja Kirilova v uprizoritvi Besi F. M. Dostojevskega in Gorana Ferčeca ter Blaža Potočnika v uprizoritvi Buržoazija Milana Ramšaka Markovića.
Primož Pirnat je v pretekli sezoni Mestnega gledališča ljubljanskega ustvaril izjemen igralski opus. Oblikoval je tri nosilne vloge v pravem pomenu besede, tako po dramaturški teži kot po izvrstni igralski izvedbi je bil namreč eden glavnih stebrov kar treh različnih uprizoritev, pri čemer je v svojih umetniških stvaritvah znova izkazal izrazito igralsko širino in volumen; blestel je tako v komičnih, hrupnih, na igralsko moč in prezenco odigranih vlogah kakor tudi v nežnih, meditativnih in introspektivnih likih; bil je zabaven in duhovit, pa tudi neprijeten in nevaren; utelesil je človeško nečimrnost in pohlep, a tudi krhkost in skromnost. Kot Spasoje Blagojević je bil spletkarski, pretkani, koristoljubni predstavnik kapitalistične družbe, ki mu je ekonomska računica pomembnejša od vsakršnih moralnih dilem;
31
kot Aleksej Kirilov je bil poglobljen, filozofsko razmišljujoč, vase zazrti član širšega revolucionarnega krožka; spet drugače je odigral Blaža Potočnika kot tipičnega pripadnika nouveau riche, pretenciozneža, ki se na vse pretege trudi ustvarjati vtis omikanega človeka ter s pretvarjanjem prikriti svojo resnično značajsko in intelektualno praznino. S svojo navdušujočo igralsko kapaciteto je tako Primož Pirnat v pretekli sezoni razprl pahljačo raznolikih osebnih psihologij, determiniranih s širšimi družbenimi in zgodovinskimi silnicami, pri tem pa gledalkam in gledalcem ni ponudil le užitka ob opazovanju svoje umetniške briljantnosti, temveč jih je (v časih, za katere se zdi, da to resnično potrebujejo) spodbudil tudi k dvomu in kritičnemu premisleku.
Nagrada
32
Branko Jordan
Mestno gledališče ljubljansko Veliki oder
33
Ajda Smrekar
Mestno gledališče ljubljansko Veliki oder
Ivan Cankar
Romantic Souls Romantične duše, 1897 Drama Opening 20th October 2026 on Main stage
Director Maša Pelko Dramaturg Eva Mahkovic Scenographer Dorian Šilec Petek Costume designer Tina Bonča Knific Composer Mateja Starič Choreographer Vita Osojnik Language consultant Martin Vrtačnik Lighting designer Andrej Koležnik Sound designer Matija Zajc Assistant to director Lucas Carboni Kopše Assistant to scenographer Sara Kastelic
Cast Mlakar, PhD Branko Jordan Strnen, PhD Primož Pirnat Pavla Zarnik Ajda Smrekar Olga Nina Rakovec Delak, PhD Matic Lukšič Mak, professor Lotos Vincenc Šparovec Ana Mak Karin Komljanec Vrančič, attorney Jaka Lah Matilda Vrančič Julita Kropec as guest Frole, editor Gašper Jarni Ivanka Vrančič Brina Rakun as guest
In the performance we use an excerpt from You Are My Destiny by Paul Anka with Slovenian lyrics. Stage managers Borut Jenko Associate Enej Jagodic Technical director Janez Koleša Stage foreman Matej Sinjur Head of production Maruša Mali Head of technical coordinators Borislav Horvat Sound masters Sašo Dragaš and Matija Zajc Video master Anton Martin Emeršič Lighting masters Andrej Koležnik and Aljoša Vizlar Hairstylists and make-up artists Anja Blagonja, Lara Indigo and Alja Pečelin Wardrobe mistresses Dijana Đogić and Sara Kozan Property masters Erika Ivanušič, Andrés Alejandro Klemen and Ana Johana Scholten The set was made by Vlado Janc, Matija Mužič and Karmen Jerebic and costumes by Irena Tomažin, Urška Picelj, Tanja Lakovnik and Tanja Cirman in the ateliers of Ljubljana City Theatre.
34
Ljubljana City Theatre Main stage
Early 1900s. Mlakar is a prominent, charismatic politician and a member of parliament. He lives a selfish, self-centred life, ruthlessly crushing his opponents when needed and acting primarily for his own gain and amusement, with nation`s welfare being the last thing on his mind. His relationship with his mistress Olga is mostly physical – or so he thinks. Right before the election, Mlakar meets Pavla, an intriguing woman whom he cannot comprehend and starts to idolize. He falls deeply in love with her (or so he thinks) and becomes completely transformed – all of a sudden, he wants to become a better person. He tries to abandom his political life and suspend his political campaign – yet the members of his party urge him to continue. While he debates whether or not to pursue his career further, the ambitious Delak starts to gather his own followers, ready to take Mlakar`s place in the party. Meanwhile, Pavla is trying to get away from her family, longing to escape the life she finds suffocating.
35
Romantic Souls, Ivan Cankar`s debut play, has long been disregarded by critics and the author himself. The premiere did not take place until 1922, four year after Cankar`s death. Yet the play, with its complex, unusual combination of the bourgeois, lyrical and symbolist motifs, represents a battle between those who have adapted to the world (realists) and those who refuse to do so (romantic souls), thus offering a highly interesting playground for a modern feminist intepretation. Maša Pelko (1992) is an acclaimed Slovenian director and playwright of the younger generation. While Romantic Souls is her first collaboration with the Ljubljana City Theatre, her opus contains a number of successful and critically acclaimed performances (L. N. Tolstoy: The Power of Darkness, S. Stephenson: Five Kinds of Silence, L. Kirkwood: Mosquitoes), all being a distinctive feminist reading of classical and contemporary dramatic texts.
Ljubljana City Theatre Main stage
Pokrovitelj Mestnega gledališča ljubljanskega