7
Eva Mahkovic Ena sama napaka, en sam zdrs
11
Luna Pentek Arhivarka spominov
15
Mojca M. Plesničar, Lora Briški Ženska, ki pozna pravila: O dvomu, spominu in ravnotežju v Prima Facie
25
Luna Pentek Opombe pod črto
Suzie Miller
Prima Facie 2019 Pravniška drama Prva slovenska uprizoritev Premiera 17. oktobra 2026 na Mali sceni
Prevajalka Eva Mahkovic Režiserka Lucija Trobec Dramaturginji Eva Mahkovic in Luna Pentek Scenograf Lin Martin Japelj Kostumografka Sara Grižon Avtor glasbe in zvočne podobe Val Fürst Lektorica Maša Milčinski Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Strokovna sodelavka Urška Debelak
Igra Tessa Ensler Iva Krajnc Bagola
Vodja predstave Snježana Vrhunc Vurušić Šepetalka Neva Mauser Lenarčič Tehnični vodja Janez Koleša Vodja scenske izvedbe Matej Sinjur Vodja produkcije Maruša Mali Vodji tehnične ekipe Dimitrij Petek in Borislav Horvat Tonska tehnika Tomaž Božič in Miha Peterlič Osvetljevalca Janez Vencelj in Bogdan Pirjevec Frizerke in maskerke Anja Blagonja, Lara Indigo in Alja Pečelin Garderoberka Sara Kozan Rekviziterji Erika Ivanušič, Andrés Alejandro Klemen in Ana Johana Scholten Sceno so izdelali Vlado Janc, Matija Mužič in Karmen Jerebic in kostume Irena Tomažin, Urška Picelj, Tanja Lakovnik in Tanja Cirman v delavnicah MGL.
2
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena
Iva Krajnc Bagola
Eva Mahkovic
Ena sama napaka, en sam zdrs Naslov monodrame Prima Facie avstralske dramatičarke in pravnice Suzie Miller izhaja iz pravne terminologije in pomeni na prvi pogled – če je neko dejstvo na prvi pogled zadostno utemeljeno, potem to pomeni, da (razen če se ga kasneje z dokazi izpodbije) obvelja za resničnega. Čeprav razumem latinske besede, se seveda ne spoznam na pravo, zato izraz poguglam in najdem razlago s preprostimi primeri: bančni izpisek je na primer prima facie zadosten dokaz, da je bilo nekaj plačano, rojstni list je prima facie zadosten dokaz za neko identiteto. V primeru Tesse Ensler, protagonistke monodrame Prima Facie, pomen latinske fraze postane bolj zamegljen: njen primer prima facie, na prvi pogled pravno gledano deluje popolnoma drugače od njene osebne resnice. Je to to? Monodrama Prima Facie je neke vrste fenomen. Besedilo je nastalo dve leti po začetku gibanja #JazTudi (#MeToo je leta 2017 s tvitom in obtožbo proti Harveyju Weinsteinu sprožila igralka Alyssa Milano). Monodrama je že ob premierni uprizoritvi v Sydneyju leta 2019 postala uspešnica. Leta 2022 je bila drama premierno uprizorjena na West Endu v londonskem Harold Pinter Theatre z zvezdnico Jodie Comer v vlogi Tesse. Londonska uprizoritev je bila v petih kategorijah nominirana za nagrado Laurence Olivier in dobila dve: najboljše dramsko besedilo in najboljša igralka. Leta 2023 se je uprizoritev premaknila v New York, na Broadway, in Jodie Comer je zanjo prejela še nagrado tony. Dva tedna, preden to pišem, septembra 2026, je bila na filmskem festivalu v Torontu svetovna premiera britansko-
7
avstralske koprodukcije filmske verzije v režiji Susanne White. Scenarij je napisala Suzie Miller sama, v glavni vlogi je igralka Cynthia Erivo. Dramsko besedilo je bilo do zdaj z velikim uspehom uprizorjeno v Nemčiji, Španiji, Franciji, Srbiji, Avstriji, na Islandiji, v Mehiki, Braziliji, na Kitajskem, na Nizozemskem in v Hong Kongu. V vlogo Tesse Ensler, ki od igralke zahteva velikanski čustveni, umetniški in obrtni napor, saj je na odru čisto sama (kot je v svojih nasprotujočih si čustvih in stališčih osamljena protagonistka), povsod zasedejo najbolj vrhunske predstavnice ustrezne generacije. V času, ko pišem ta tekst in ko potekajo intenzivne vaje za našo uprizoritev, v medijih ponovno eksplodira primer Cornell Seven: nove informacije o brutalnem skupinskem posilstvu študentke na elitni ameriški univerzi Cornell oktobra 2024, o katerem so člani študentske bratovščine Chi Phi poročali (oziroma ga oglaševali) na Snapchatu. Zdi se, da je tema spolnega nasilja in pogostih nezadostnih odzivov (in sankcij) s strani pravnega sistema vsak dan bolj brutalno aktualna. Dramski pisavi Suzie Miller se zelo pozna, da je prvotni poklic avtorice pravo in povsem upravičeno je, da so njena besedila podnaslovljena kot pravniške drame. Po Prima Facie letos poleti preberem tudi neformalno nadaljevanje, besedilo Inter Alia. Naslov je prav tako latinska fraza, pomeni med drugim. To besedilo sicer ni monodrama, vendar sledi podobni strukturi kot Prima Facie in prav tako zasleduje temo spolnega nasilja (spet z drugega zornega kota). Tudi tokrat med pravno in osebno resnico pride do brutalnega neskladja. Protagonistka
Eva Mahkovic Ena sama napaka, en sam zdrs
Jessica Parks, poročena z odvetnikom in mati sinu poznih najstniških let, je pomembna sodnica na londonskem Kraljevem sodišču in se primarno ukvarja s primeri spolnih napadov – dokler se (kot Tessi) tudi njej zgodi, da področje svojega profesionalnega dela spozna z vidika, ki ga ni pričakovala. V krstni praizvedbi drame, ki je bila julija 2025 v londonskem National Theatru, je v vlogi Jessice nastopila Rosamund Pike. Suzie Miller v svojih delih, ki so spisana kot neke vrste case studies, presega funkcijo umetniškega dela in v temelju prevprašuje sam koncept zahodnega prava, dotika pa se tudi drugih družbeno relevantnih tem, na primer razredne razslojenosti, odnosov med spoloma ali šovinizma, ki je globoko zakoreninjen v pravni sistem (in v svet generalno, seveda). Seveda Miller na koncu ne ponuja nobenih alternativ. Vse, kar vem, je, da se nekoč enkrat nekaj mora spremenit, na koncu Prima Facie reče Tessa. Pravniške drame Suzie Miller ne prinašajo revolucije, zgolj osvetljujejo šibke točke sistemov okrog nas; razkrivajo paradokse, znotraj katerih živimo in se v njih poskušamo čim bolje znajti. Poleg vsega, kar sem že povedala, se me Prima Facie dotakne tudi osebno. Čeprav se profesonalno vsak dan ukvarjam z različnimi človeškimi usodami, so besedila, ki v središče zanimanja postavljajo življenja, preizkuse, dileme in vsakdan mlade (razmeroma mlade?) urbane ženske, v slovenskem gledališču redka. Tessa Ensler je punca, ki je domnevno naredila vse prav: bila je dovolj pametna in pridna, da se je prebila iz deprivilegiranega okolja, v katerega se je rodila. Bila je dovolj vztrajna, da se je v izbranem poklicu uvrstila med najboljše. Imela je dovolj trdo kožo, da je kot odvetnica obrambe ostala in zmagovala. Ker ji je to delo pobralo ves čas in večino življenjske energije, je bila tudi ves čas osamljena, ampak, v redu – cena za uspeh, pač. Profesionalna sem. / Več dni delam pozno v noč. / Na polno sem zasedena za cele tedne vnaprej. / Ob pol devetih zjutraj in dva espresa kasneje sem nazaj v pisarni. Disciplina, delovna etika,
8
strategija, večno upoštevanje pravil. Ena sama napaka, en sam zdrs, za katerega je treba plačati s ponižanjem in reorganizacijo celotnega osebnega sistema mišljenja. Živeti v strahu pred eno samo napako, ker boš, če se ti zgodi, najverjetneje ostala popolnoma nezaščitena – s tem se na žalost precej poistovetim.
Nekaj bi se resnično moralo spremenit.
Eva Mahkovic Ena sama napaka, en sam zdrs
Luna Pentek
Arhivarka spominov "Kaj se je zgodilo potem?" Točka vračanja. Začetek. Trenutek, v katerem se začne novo življenje. Drugačno od tistega prej. Ona. Ona v tem trenutku. Sama. Vakuum praznega prostora. Čas, ki sledi, se zdi neskončen. Kot da se ta trenutek nikoli ne bo končal. Kot da je vse kar na enkrat izginilo. Vse, kar je zgradila. Vse, v kar je verjela. Vse, kar je bila do tistega trenutka. Od tu naprej so le fragmenti. Koščki slik. Deli prostorov. Stavki, ki odmevajo. Trenutki, ki si jih zapomnimo. Vse lebdi v tem prostoru. Vse to odmeva v glavi. Vse je tu. Pa vseeno ne more sestaviti celote. Koščki se ne prilegajo drug ob drugega, ker so med njimi prevelike razpoke. Dokler se vse ne sestavi, se ona ne bo mogla premakniti. Dokler se vse ne sestavi, bo ostala tu. V tistem trenutku.
Napetost v mišicah. Trzljaj veke. Nohti, zariti v kožo. Vse to v možganih zbudi preteklost. Stikalo za vrnitev vsega, kar je že minilo. Vsega tistega, kar zbudi bolečino. Tesnobo. Stiske. Zato, ker je vse to še zmeraj neoprijemljivo. So občutki, ki se vračajo. Spomini, ki si jih ne želimo. Fragmenti dogodkov, ki jih ne razumemo. Ker vedno nekaj manjka. Čas, ki ga ne znamo več šteti. Čas, ki mineva prehitro in hkrati prepočasi. Ne vemo, kako se bomo rešili. Ne vemo, kam naj gremo. Koliko časa bo trajalo. Koliko časa nas bodo pustili tu. V negotovosti. Kaj bo sledilo. Sami sebi zastavljamo vprašanja. Sami sebe zaslišujemo. Samo zato, da bi se rešili iz negotovosti. Zato, da bi našli nekaj, kar bo ustavilo čas, ki ga živimo zdaj. In da ga bomo lahko začeli šteti na novo. Od začetka. Ne morem več slediti.
Zmrznila sem. Potem. Se spomnim, kako me je presekala bolečina. Nenehno se vračamo v preteklost. Poskušamo se spomniti. Poskušamo sestaviti celoto. Pobiramo ostre koščke s tal. Vsak košček rahlo zareže v kožo na prstu. Kaplje krvi se počasi zbirajo. Solze se počasi zbirajo. Dokler jih ni preveč in se zlijejo čez rob. Mi pa se še vedno ne spomnimo. Še vedno ne moremo sestaviti fragmentov v linearno zgodbo. In vsakič, ko poskusimo, se rane na prstih spet odprejo in po dlaneh spolzi kri.
11
Izguba zaupanja. Porušeni temelji. Ko se nam svet, v katerega smo verjeli, razblini pred očmi. Ker ga pogledamo z druge perspektive in končno vidimo, da smo se ujeli v past. Zasilni izhodi se zaprejo. Edino, kar lahko naredimo, je, da pogledamo z druge strani. In s te strani je vse videti drugače. Na tej strani se zbudijo dvomi. Negotovosti. Nezaupanje vse. Vse, kar smo zgradili, se v enem samem trenutku poruši, čeprav smo mislili, da so temelji dovolj močni. In takrat smo na točki brez izhoda. Ker se ničesar več ne moremo oprijeti. Brskamo po spominih. Vračamo se h koreninam. Vračamo se v dni, ko smo še vedeli, kdo smo v resnici.
Luna Pentek Arhivarka spominov
Vračamo se v trenutke, ko smo se znali boriti. Ko smo vedeli, kakšna bo naša prihodnost. V trenutke, ki so se v preteklosti zdeli mimobežni in so zdaj postali zavetje. Nekaj, kar poznamo. Nekaj, kjer lahko slišimo svoje misli, ki so bile jasne. Ker še vedno vemo, da je nekje globoko skrito tisto, kar smo na poti izgubili. Kar smo odložili na pralni stroj. Kar smo pozabili v taksiju. Kar smo sprali z umivalnika. Kar smo odložili pred vrati. Vse tisto, kar je bilo nekoč del nas. Ne vemo, kdo bomo, ko bo vsega konec. Če se bo sploh kdaj končalo. Tavamo v tišini. V temi. Ker nam nihče več ne verjame. In ker nehamo verjeti sami sebi. Odlepila sem se od svojega telesa. To se ne dogaja. V svojem prostoru postanemo tujci. Vse, kar je okrog nas, je priča dogodku. Telo v tem prostoru postane artefakt. Telo je dokaz. Tisto, kar bodo preiskovali. Tisto, česar se bodo dotikali. Z mrzlimi rokami. Prezgodaj zjutraj. Telo je tisto, o čemer bodo govorili. Ostri jeziki. Tujci. Telo je tisto, kar bomo morali opisovati. Kje so se ga dotaknili. Kje je ležalo. Samo, negibno. Takrat, ko je ležalo v tem prostoru. Na mrzlih ploščicah. Negibno. Takrat, ko se lice dotakne mrzlih ploščic, se njihov hlad razširi po celem telesu. Kri teče počasneje. Srce utripa neenakomerno. Oči so težko odprte. Prsti ne trzajo več. In takrat se v glavi zbudijo podobe. Takrat začnejo v mislih vstajati slike. Takrat se izrisujejo točke, na katerih je telo slonelo. Točke, ki se jih je telo dotaknilo. In na vsaki od teh točk pustilo svoje sledi. Te sledi bodo postale priče. Priče tega, kje so se že dotaknili telesa. Priče temu, koliko to telo lahko prenese. Telo, ujeto v vrtincu svojih lastnih misli. Nedokončanih. Ki ga v spirali vlečejo vedno bolj k tlom. Kjer ne nazadnje obleži. Kraj zločina. Točka začetka.
12
To. Sem. Jaz. Gledam se od zunaj. Kopalnica. V velikem prostoru odmeva tišina. Praznina. Takrat se zavemo mehanskosti svojega telesa. Kot da bi se gledali od zunaj. Iz ptičje perspektive. Slišimo, kako deluje vsak organ. Vsak posebej. Nesinhrono. Mravljinci zajemejo celo telo. Telo utripa v enakomernem ritmu. Utripa. Trza. Dokler se ne izčrpa. Ugasne. Na svetlih ploščicah. Negibno telo. Udi počasi odmirajo, drug za drugim. Srce se ustavi. To ni več njeno telo. Glava obleži na mrzlem pokrovu straniščne školjke. Gležnji, meča, bedra, dlani, zapestja na mrzlih belih ploščicah. Iz kotička očesa spolzi solza. Zadnja solza. To ni več naše telo. Negibno. Samo. Zdi se, da vstanemo. Vstanemo in vidimo sebe. Od zunaj. Sebe, kako ležimo na tleh. Koščke, ki so se razleteli na ploščicah. Solzo, ki počasi spolzi po fugah med ploščicami. Lice, ki se je zalepilo na leden pokrov straniščne školjke. In svet, ki se vrti v krogu. Okrog negibnega telesa. Stisne me od tesnobe. Nekje globoko pa vseeno ostajamo isti. Ostanemo mi. V jedru, ki ga varuje mehko tkivo. Blizu srca. Tisti majhen košček nas, kjer se celice še držijo skupaj. Takrat, ko se je na površini že vse spremenilo. Koža je napeta drugače. Mišice so ves čas v pripravljenosti. Tesnoba pod rebri ne popusti. Čakamo, kdaj bo spet prišel trenutek.
Luna Pentek Arhivarka spominov
okno posije svetloba. Ker kaplja zdrsi po steni tuša. Ker se z roko dotaknemo ledenih ploščic. Kratek stik. Vdih. Izdih. Vdih. Vrnili smo se. In takrat se začne naša zgodba. Takrat, ko vdihnemo. Ko spet odpremo usta. Ko spet lahko govorimo, ne da bi v grlu čutili cmok. Ko spet lahko vidimo prostor okoli sebe. Ko smo del sveta, ki nas obdaja. Kratek hip, v katerem bi lahko začutili, da se teža dviguje. Da je nekje globoko v nas nekdo, ki se je nekoč boril. Nekdo, ki smo ga na poti izgubili. Pozabili. Včasih, ko zarijemo nohte globoko v kožo. Zobe v ustnice. Ko zapremo oči. Samo takrat, redko, se lahko spet slišimo. Spet najdemo sebe. In vemo, da še nismo razpadli. Fragmenti preteklosti. Rekonstrukcija. Vračanje nazaj. Da bi končno lahko sestavili celotno zgodbo. Da bi v njej končno zapolnili praznine. Da bi jih zlepili v celoto.
Po času predolgih tišin. Šumenja v glavi. Ponavljanja istih zaporedij. Zastavljanja istih vprašanj. Ljudi, ki jim ne moremo pogledati v oči. Praznih prostorov. Pomanjkljivih spominov. Telesa, ki ni naše. Spet najdemo svoj glas.
In potem se spomnim. Točno v tistem trenutku se moj spomin vrne. Telo je v bistvu arhiv spomina. Telo shranjuje spomine. Mišice shranijo napetosti. Koža shrani dotike. Usta poljube. Ugrize. Oči shranijo svetlobo. Slike. Nos shrani vonje. Ušesa vzdihe, krike. Srce hitre utripe. Vse ostane nekje v nas. Nekje globoko, v mehkem tkivu. Nekje, kjer vse to pozabimo. Ampak tam nekje se vse shranjuje. Deli celot, ki še kdaj lahko nepričakovano prodrejo na površje. Pa niti sami ne vemo, zakaj. Morda zato, ker pogledamo nekomu direktno v oči. Ker zavohamo vonj vlažnega asfalta v mestu, prezgodaj zjutraj, ko smo sami na ulicah. Ker ne vemo, kam bi šli. Morda ko pogoltnemo kos lepljivega kruha, ki kot cmok obtiči v grlu. Morda ker se dotaknemo vlažnih las. Ker nohte zarinemo v kožo. Ker nas nekdo prime za roko. Ker skozi
13
In takrat začutim: Teža se je dvignila.
Luna Pentek Arhivarka spominov
14
Mojca M. Plesničar, Lora Briški
Ženska, ki pozna pravila: O dvomu, spominu in ravnotežju v Prima Facie Tessa je odvetnica za kazensko pravo, ki se izvrstno znajde v sodni dvorani. Razume njena pravila, njen ritem in njeno notranjo logiko. Ve, kdaj mora ugovarjati, kdaj počakati, kdaj postaviti dodatno vprašanje in kdaj pustiti pričo govoriti dovolj dolgo, da se v njeni izjavi pokaže razpoka. V prvem delu monodrame sodne dvorane ne doživlja kot hladnega ali tujega prostora, temveč kot okolje, v katerem zna misliti, govoriti in zmagovati. Njeno navzkrižno zasliševanje je prikazano kot kombinacija znanja, izkušenj, instinkta in tekmovalnosti. Tessa je v tem svetu dobra, morda celo odlična. Drama nas vabljivo napeljuje k razlagi, da je bila Tessa v prvem delu zgolj slepa za krivice sistema, da je bila njena poklicna ostrina moralno sporna in da se šele po lastni izkušnji nauči resnice, ki je prej ni hotela videti. A takšno branje bi bilo prehitro. Tessa kot odvetnica ne stoji zunaj pravičnosti, temveč znotraj ene njenih temeljnih varovalk: preverjanja, ali je država res dokazala tisto, kar mora dokazati, preden sme človeka obsoditi. Naloga obrambne odvetnice je, da preverja, ali je policija ravnala zakonito, ali je tožilstvo svojo tezo dokazalo in ali dokazi zadoščajo za obsodbo. To velja tudi v postopkih zaradi najhujših kaznivih dejanj. Prav tam morda še posebej velja, ker so posledice obsodbe za obdolženca najhujše, poseg države v posameznika pa najintenzivnejši. Obramba v kazenskem postopku zato ni nelagoden dodatek k pravičnosti, ampak eden od pogojev, da kazenski postopek sploh lahko ostane pošten. Razlog za to ni nezaupanje do žrtev, temveč nezaupanje do neomejene moči države. Zgodovina kaznovanja
15
dovolj jasno pokaže, kaj se lahko zgodi, kadar obsodba temelji predvsem na prepričanju posameznikov, trenutni oblasti, moralni paniki ali kolektivni gotovosti: ljudi smo preganjali kot čarovnice, zapirali zaradi političnih prepričanj, obsojali zaradi pripadnosti napačni skupini ali kaznovali zgolj zato, ker so bili v določenem trenutku priročni krivci. Pravila kazenskega postopka so se oblikovala kot odgovor na to nevarnost. Od države zahtevajo, da pred obsodbo pokaže več kot prepričanje, ogorčenje ali verjetnost. Zahtevajo dokaz. Kazniva dejanja pomenijo posege v najpomembnejše družbene dobrine, zato so zanje predvidene hude sankcije, med katerimi je najhujša zaporna kazen. Država sme takšno sankcijo izreči šele po poštenem postopku in šele, ko prepričljivo dokaže, da je posameznik storil konkretno kaznivo dejanje. Kazenski postopek zato ne zasleduje samo cilja, da bi bili krivi obsojeni, temveč tudi cilj, da ne bi bili obsojeni tisti, za katere krivda ni dokazana. Ta druga zahteva je včasih manj intuitivna, zlasti kadar govorimo o hudih kaznivih dejanjih in trpljenju žrtev, vendar je za kazensko pravo bistvena. Zato Tessina uvodna vera v dvom in njegov pomen v pravu ni napačna. Dvom v kazenskem postopku ni znamenje brezbrižnosti do žrtev, temveč ena temeljnih varovalk poštenega odločanja. Obramba mora imeti možnost preverjati izjave, opozarjati na nedoslednosti in odpirati vprašanja, na katera tožilstvo ni zadovoljivo odgovorilo. Kazenski postopek, ki bi takšno preverjanje razumel kot nepotrebno oviro, bi hitro postal nevaren.
Mojca M. Plesničar, Lora Briški Ženska, ki pozna pravila
Tessina tekmovalnost, njen užitek ob dobro zastavljenem vprašanju in njena slast ob procesni zmagi se lahko zdijo grobi. Včasih tudi so. Toda kazenski postopek je konfliktni prostor. Odvetnik, ki ne zna biti strateški, natančen in vztrajen, svojega dela ne opravlja dobro. Takšna drža je lahko tudi del profesionalne distance, ki pravnikom pomaga obvladovati čustveno težo kazenskih postopkov. Pravniki v kazenskem pravosodju se redno srečujejo z nasiljem, trpljenjem, zanikanjem, sramom, jezo in krivdo, hkrati pa morajo ohranjati strokovnost, obvladanost in profesionalno vlogo. Emocionalno delo je v kazenskem pravosodju pogosto spregledano prav zato, ker pravno delo običajno razumemo kot racionalno, logično in nepristransko, čustva pa kot nekaj, kar mora pravnik obvladati ali potisniti v ozadje.1 Posebej odvetniki, ki delajo v postopkih zaradi spolnih kaznivih dejanj, se pogosto znajdejo v posebej zahtevnem položaju, saj lahko zastopajo tako žrtve kot obdolžence in zato zelo neposredno vidijo napetosti med varstvom žrtve, pravicami obrambe in nepopolnostjo dokaznega gradiva.2 Poklicna distanca jim lahko pomaga, da svoje delo sploh zmorejo opravljati. Hkrati pa ta distanca ne sme postati dovoljenje za ponižanje. Meja poklicne ostrine se začne premikati tam, kjer preverjanje izjave postane napad na človeka in kjer pravila postopka ne vidijo več moči, ki jo imajo nad tistim, ki sedi na prostoru za priče, kar Tessa zelo dobro opiše v delu, ki opisuje njeno pričanje na sodišču. V tem prostoru preizpraševanja pravnega sistema se začne osrednja napetost monodrame. Tessa v prvem delu igre verjame v sistem, ker ga pozna kot profesionalka. V drugem delu ga izkusi kot žrtev spolnega nasilja. Ta obrat ne pokaže preprosto, da so bila pravila napačna, temveč da pravila sama po sebi ne zadoščajo, če ne razumemo, kako delujejo na ljudi, ki jih postopek obravnava. 1 2
Ko sistem preverja izjavo V primerih spolnega nasilja je pogosto osrednji dokaz izjava žrtve. Tako kot v primeru, ki ga zariše drama, namreč ni nujno sporno, da je do spolnega odnosa prišlo, temveč ali je bilo zanj podano soglasje. V takšnih primerih postane v dokaznem postopku ključno dogajanje med dvema osebama, ki je pogosto potekalo brez drugih prič. Sodišče mora dogodek rekonstruirati za nazaj: iz izjav vpletenih, njihovih spominov, morebitnih materialnih dokazov, komunikacije pred dogodkom in po njem ter drugih okoliščin, ki lahko posamezno razlago potrjujejo ali slabijo. Ta problem nikakor ni omejen na dramsko situacijo. Tudi v resničnih postopkih zaradi spolnega nasilja so dokazne okoliščine pogosto zapletene. Storilec in žrtev se lahko poznata, spolni odnos se lahko zgodi v zasebnem prostoru, vidnih poškodb ni vedno, vprašanje soglasja pa je povezano z besedami, telesnimi odzivi, strahom, alkoholom, presenečenjem, zamrznitvijo ali predhodnim odnosom med osebama. Prav zato so reforme spolnega kazenskega prava v zadnjih letih prehajale od modelov, ki so zahtevali silo ali odpor, k modelom, v katerih je v ospredju vprašanje soglasja. Ključni očitek modelom prisile je opozoril, da nikakor niso zajeli vseh oblik nestrinjanja in vseh situacij, v katerih oseba spolnega odnosa ni želela, pa se ni mogla ali ni upala upirati na način, ki ga je pravo pričakovalo.
Jeromelj in Plesničar, 2025. Kovačič Mlinar, 2022.
16
Mojca M. Plesničar, Lora Briški Ženska, ki pozna pravila
17
Žrtev je lahko tudi sicer eden najpomembnejših virov informacij v kazenskem postopku. O dogodku bo povedala policiji, tožilstvu in kasneje tudi sodišču. Monodrama to pokaže zelo jasno: Tessa mora dogodek opisati večkrat, različnim ljudem, v različnih fazah postopka, vsakič v jeziku, ki naj bi iz osebne izkušnje naredil procesno uporabno izjavo. Tradicionalen model zaslišanja na sojenju poteka ustno, v formalnem okolju in na formalen način: v sodni dvorani, pred sodnikom, tožilcem, obdolžencem, njegovim odvetnikom in drugimi udeleženci postopka. Izjavo žrtve se preverja z vprašanji, pri čemer mora imeti obdolženec možnost, da izjavo učinkovito izpodbija. Ideja tega modela je, da neposredno zaslišanje omogoča obdolžencu soočenje z osebo, ki ga obremenjuje, sodišču pa omogoča, da izjavo bolje oceni.3 Toda pri žrtvah spolnega nasilja takšno zaslišanje poteka v posebno občutljivih okoliščinah. Žrtev mora o intimnih in praviloma travmatičnih podrobnostih govoriti v formalnem prostoru, pogosto večkrat in pred ljudmi, ki jih ne pozna, lahko tudi v prisotnosti obdolženca. Strokovna literatura v zvezi z ranljivimi žrtvami opozarja, da lahko tradicionalen način zaslišanja brez ustreznih prilagoditev poslabša kakovost njene izpovedbe in povzroči dodatno škodo oziroma sekundarno viktimizacijo.4 Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Y proti Sloveniji opozorilo, da so postopki zaradi spolnih kaznivih dejanj za žrtve »pogosto zasnovani kot težka in neprijetna preizkušnja za žrtve«. Pravo zato pozna tudi ukrepe, ki lahko prilagodijo način zaslišanja in hkrati ohranijo poštenost postopka: na primer zaslišanje po videokonferenci ali zaslišanje v odsotnosti obdolženca, pri čemer se temu omogoči, da vprašanja ali pripombe podaja na drugačen način, običajno preko odvetnika. Takšni ukrepi ne odpravijo napetosti med pravicami obrambe in varstvom 3 4
Šugman Stubbs in Gorkič 2011, str. 214. Fairclough 2024; Šugman Stubbs, Gorkič in Fišer 2020, str. 293.
18
žrtve, lahko pa preprečijo, da bi preverjanje izjave po nepotrebnem postalo dodatno nasilno. V tem je Tessina izkušnja posebej boleča. Kot odvetnica ve, kako se izjava preverja, kako se iščejo vrzeli in kako se nedoslednost spremeni v dvom. Kadar nastopa za obdolženca spolnega nasilja, pravi, da žrtve ne zaslišuje tako kot nekateri njeni moški kolegi, ki jo poskušajo ponižati ali nanjo zvaliti krivdo. Kljub temu pa verjame, da je zanesljiva izjava urejena, natančna in brez večjih vrzeli. Njena naloga je pokazati, kje izpovedba ni trdna. Ko sama postane žrtev, se prav ta predpostavka začne rušiti. Tessa se posameznih delov dogodka spomni zelo jasno, njen spomin pa ima tudi vrzeli. Med zaslišanjem je soočena z natančnimi vprašanji o telesnih položajih, zaporedju dogodkov in podrobnostih, ki se jih ne more takoj spomniti urejeno in zanesljivo. Pri tem ne gre samo za njeno osebno stisko, temveč za širše vprašanje, kako kazenski postopek razume spomin. Pogosto predpostavljamo, da so nekonsistentnosti v izjavi ali nezmožnost priklica določenih podrobnosti znak, da izjava ni točna. Raziskave opozarjajo, da tak sklep ne more biti avtomatičen. Nezmožnost priklica vseh podrobnosti ali določene nekonsistentnosti same po sebi ne pomenijo, da je izjava nezanesljiva.5 Tudi dejstvo, da je bila žrtev v času napada alkoholizirana, še ne pomeni, da je njen spomin kot celota nezanesljiv.6
5 6
Smeets, Candel in Marckelbach 2004; Fisher, Brewer in Mitchell 2009. Marinko 2013, str. 219–224.
Mojca M. Plesničar, Lora Briški Ženska, ki pozna pravila
To seveda ne pomeni, da vrzeli in neskladja za kazenski postopek niso pomembni. Pravni sistem konsistentnosti oziroma protislovja v izjavi upošteva pri presoji verodostojnosti in dokazne vrednosti.7 Vrhovno sodišče pri oceni verodostojnosti izjave poudarja notranjo konsistentnost in skladnost z drugimi dokazi.8 Vendar je pomen posamezne vrzeli treba presojati previdno: glede na to, na kateri del dogodka se nanaša, ali jo je mogoče razložiti, kako se povezuje z drugimi informacijami in ali je izjava v bistvenih delih skladna z drugimi dokazi. Primer spolne zlorabe, o katerem je odločalo višje sodišče, dobro pokaže pomen takšnega previdnega pristopa. Žrtev, ki je bila v času dogodka alkoholizirana, se ni mogla natančno spomniti, v katerem stanovanju se je dogodek zgodil, sam dogodek pa je sicer opisala. Sodišče je ocenilo, da je povsem verjetno, da se zaradi alkoholiziranosti ni mogla natančno spomniti stanovanja. Samo zaradi te vrzeli ni podvomilo o njeni izpovedbi, ki je bila sicer prepričljiva in skladna z drugimi dokazi.9 Tessa zato ne deluje kot nekdo, ki preprosto ne ve, kaj se je zgodilo. V tem delu je monodrama posebej prepričljiva, saj res nazorno pokaže, kako je zanjo bolj boleče, da kot pravnica zelo dobro ve, kako bo njena izjava slišati v postopku: kje bodo drugi iskali vrzeli, katera vprašanja jo bodo zmedla in kako hitro se lahko ranljiv spomin prevede v dvom o verodostojnosti. Dogodek, ki ga je doživela kot izgubo nadzora, mora zdaj povedati v obliki, ki 7 8
9
Fisher idr. 2009. Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba I Kp 22757/2014 z dne 7. 6. 2022. Višje sodišče v Mariboru, sodba II Kp 14361/2016 z dne 15. 12. 2020.
19
naj bi bila nadzorovana, urejena in prepričljiva. V tem prostoru med upravičenim preverjanjem in prehitrim sklepanjem drama pokaže ranljivost žrtve, ki mora o nasilju govoriti v jeziku postopka. Vrzeli v spominu in nekonsistentnosti v izjavi so lahko relevantne za dokazno oceno. Nobena od njih pa sama po sebi še ne utemeljuje avtomatičnega sklepa, da je žrtvina izpovedba neverodostojna. Njihov pomen je treba presojati glede na to, na kateri del dogodka se vrzel nanaša, ali jo je mogoče razložiti in kako se informacije, ki se jih žrtev spominja, povezujejo z drugimi informacijami in dokazi v postopku. Svet zunaj postopka Prima Facie pa ne ostane samo v kazenskem postopku. Tessa ne trči le ob policijo, tožilstvo, obrambo in sodišče. Trči tudi ob svet, v katerem mora po dogodku živeti. Ta svet jo posluša, vendar pogosto ne ve, kaj naj z njenimi besedami naredi. Včasih ji verjame, a ji vseeno ne more dati tistega, kar potrebuje. Včasih jo ima rad, pa jo kljub temu pusti samo. Adam ji pove, da ji verjame. To je pomembno. V takšnem trenutku je lahko že preprosto verjetje nekaj velikega, ker žrtev pogosto najprej pričakuje dvom, nelagodje, umik ali vprašanja, ki zvenijo kot preverjanje njene odgovornosti. Adam želi pomagati in v nekem smislu predstavlja možnost drugačnega odziva. Pomemben pa ni samo zato, ker ji verjame, temveč tudi zato, ker zaradi svojega položaja v svetu, ki ga Tessa pozna, ne bi bil razumljen kot naključen ali nepomemben glas. Bil bi kredibilen. Njegova podpora bi lahko imela težo tudi navzven, v prostoru, kjer se osebna izkušnja hitro začne prevajati v vprašanje dokazov, skladnosti in verodostojnosti. Prav zato je zanimivo, da Tessa njegove pomoči ne sprejme zares. Kot pravnica bi najbrž znala hitro prepoznati, kaj takšna podpora pomeni: nekdo ji verjame, nekdo je pripravljen stati ob njej, nekdo lahko pomaga vzpostaviti zunanjo gotovost tam, kjer bo postopek iskal dvom. Kot žrtev pa tega koraka ne zmore narediti na isti
Mojca M. Plesničar, Lora Briški Ženska, ki pozna pravila
20
način. Ne more preprosto stopiti v vlogo svoje lastne odvetnice, zbrati dokazov, organizirati podpore in dogodek takoj prevesti v strategijo. Drama tu zelo dobro pokaže, da po takem dogodku človek ni več povsem razpoložljiv samemu sebi. Tessa ve, kaj bi bilo mogoče narediti, a to še ne pomeni, da to lahko naredi. Njeno znanje ostaja, vendar se razmakne od njenega telesa, strahu, sramu in občutka izgube nadzora. Adamovo verjetje zato ne popravi sveta, v katerega se je Tessa po dogodku prebudila. Pomembno je, vendar ne zadošča. Človek lahko sliši pravo besedo in vseeno ostane razklan: med tem, kar razume, in tem, kar zmore; med pravnico, ki pozna naslednji korak, in žensko, ki tega koraka ne more narediti. Še bolj boleč je morda trenutek, ko Tessa materi naroči, naj bratu ne pove, kaj se je zgodilo. Igra ne potrebuje dodatne razlage: iz prejšnjih prizorov že vemo dovolj o družinski dinamiki, o Johnnyjevi jezi, alkoholu, nasilnem sunku proti steni in Tessinem občutku, da sta znova tam, kjer sta bila nekoč. Pojasnilo ostane neizrečeno, a ga razumemo. Tessa od njega ne pričakuje varnega prostora. Ne pričakuje, da bi znal njeno izkušnjo držati brez obsojanja, posmeha, jeze, sramu ali vprašanj, ki bi se na koncu vrnila k njej. Zato se mora zaščititi tudi pred družino. Pred reakcijo, ki se morda še ni zgodila, a jo pozna dovolj dobro, da jo predvidi. V tem se drama premakne iz sodne dvorane v širši družbeni prostor. Spolno nasilje ne vstopi samo v kazenski postopek. Vstopi v družino, prijateljstva, partnerske odnose, razredno pripadnost, predstave o spodobnosti, spolnosti, alkoholu, odgovornosti in tem, kakšna mora biti žrtev, da ji bomo verjeli. Tessa je pravnica, odrasla ženska, vajena javnega nastopanja in konfliktov. Pa vendar ne more ubežati vprašanju, komu sme povedati, kako bo razumljena in kaj bo njena izkušnja naredila iz nje v očeh drugih. To vprašanje je pomembno tudi zunaj drame. Raziskave in sodne analize opozarjajo, da se v obravna-
22
vo spolnih kaznivih dejanj lahko prikradejo stereotipi o žrtvah, storilcih, spolnosti, odporu, alkoholu in verodostojnosti. Tudi v slovenskem prostoru smo že ugotavljali, da sodni odziv na ta kazniva dejanja ni problematičen samo zaradi višine kazni ali neenakomerne uporabe kaznovalnih razponov, temveč včasih tudi zaradi načina, kako so razlogi včasih oblikovani in kako lahko problematične naracije vplivajo na razumevanje škode, krivde in odgovornosti.10 Tudi kadar posameznik žrtvi verjame, družba kot celota pogosto ne zna zares odgovoriti. Lahko jo spodbuja k prijavi, pa je ne zna zaščititi pred postopkom. Lahko ji izreče podporo, pa jo hkrati sili v vlogo, ki je sama ne zmore sprejeti. Lahko od nje pričakuje jasnost, odločnost in pogum, prav takrat ko je njena izkušnja najbolj zaznamovana z izgubo nadzora. Tessa je zato sama tudi tam, kjer ni povsem sama. Ravnotežje, ki ga je treba šele vzpostaviti Pri kazenskih postopkih zaradi spolnega nasilja se posebej jasno pokaže napetost med dvema zahtevama poštenega postopka. Obdolženec mora imeti možnost, da učinkovito izpodbija dokaze, ki ga obremenjujejo, še posebej kadar je osrednji dokaz izjava žrtve.11 Hkrati pa način, na katerega se ta izjava pridobi in preverja, ni nepomemben: vpliva lahko tako na kakovost dobljenih informacij kot na žrtev, ki mora o intimnem in pogosto travmatičnem dogodku govoriti v formalnem prostoru postopka. 10 11
Briški, 2021; Briški in Plesničar, 2025. Šugman Stubbs in Gorkič, 2011.
Mojca M. Plesničar, Lora Briški Ženska, ki pozna pravila
Tu se nahaja težko ravnotežje, ki ga drama ne razreši z enostavno formulo. Kazenski postopek mora ostati pošten do obdolženca. Obramba mora imeti možnost preverjati dokaze. Dvom mora ostati del pravnega odločanja. Hkrati pa mora sistem razumeti, da preverjanje izjave žrtve spolnega nasilja poteka na posebej občutljivem terenu. Vprašanje, ki je na papirju legitimno, lahko v prostoru zaslišanja učinkuje drugače. Vrzeli, ki so dokazno relevantne, nimajo vedno istega pomena. Zmedenost, sram ali nepopoln spomin niso avtomatični znaki neresnice. V zaključnem prizoru Tessa svojo izkušnjo prevede v zahtevo po spremembi. Govori o pravu, ki so ga oblikovale izkušnje tistih, ki so imeli moč govoriti, in o ženskih izkušnjah spolnega nasilja, ki se ne prilegajo vedno sistemu resnice, kakršnega pričakuje sodna dvorana. Ta govor je namenoma oster. Tessa ne ponuja procesnega modela, temveč zahteva, da sistem pogleda lastne predpostavke: kakšno žrtev pričakuje, kakšen spomin šteje za verodostojen, kakšno reakcijo razume kot prepričljivo in kaj se zgodi z izkušnjami, ki v ta obrazec ne sodijo. Prima Facie zato ne ponuja dokončnega odgovora, kako bi moralo biti videti drugačno pravo. Njena moč je prej v tem, da pokaže, kje obstoječi sistem odpove: pri razumevanju ranljivosti, spomina, sramu, zamrznitve, razdrobljenosti in vseh tistih oblik izkušnje, ki se v sodni dvorani ne pokažejo kot urejena, mirna in linearna izjava. Tessa na koncu zahteva spremembo, vendar ostane odprto, kakšna naj bo. Za pravo je to pomembna, a težka naloga: ohraniti mora varovalke poštenega postopka,
23
hkrati pa resneje premisliti, kako te varovalke delujejo v postopkih, kjer je osrednji dokaz izjava osebe, ki je bila z nasiljem že izpostavljena izgubi nadzora. Tessa pozna pravila. V tem je njena moč in kasneje njena ranljivost. Kot odvetnica ve, zakaj so potrebna. Kot žrtev izkusi, kako nezadostna so lahko, kadar jih sistem uporablja brez občutka za človeka, ki stoji pred njim. Zato njen zaključni govor ni preprosto zavrnitev prava, temveč zahteva, da pravo bolje razume lastne meje. Drama nas zato ne vodi k zavrnitvi kazenskega postopka, temveč k zahtevnejšemu vprašanju: kako ohraniti njegove najpomembnejše varovalke in hkrati preprečiti, da bi iskanje resnice človeka, ki mora o nasilju spregovoriti, ponovno izpostavilo sramu, strahu in izgubi nadzora. Literatura Briški, Lora. (2021). Stereotipi o posilstvu na slovenskih sodiščih. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 72(2), str. 105–116. Briški, Lora, in Mojca M. Plesničar. (2025). Disentangling sentencing for sexual offences: An analysis of Slovenian court decisions. Archives of Criminology, 47(2), str. 109–153. https://doi.org/10.7420/AK2025.17. Fairclough, Samantha. (2024). Resilience-building in adversarial trials: Witnesses, special measures, and the principle of orality. Social and Legal Studies, 33(4), str. 1–26. https://doi.org/10.1177/09646639231201913. Fisher, Ronald P., Neil Brewer, in Gregory Mitchell. (2009). The relation between consistency and accuracy of eyewitness testimony: Legal versus cognitive explanations. V Handbook of Psychology of Investigative Interviewing: Current Developments and Future Directions, str. 121–136. Hoboken: Wiley. https://doi.org/10.1002/9780470747599.ch8. Jeromelj, Lovrena, in Mojca M. Plesničar. (2025). Kaj (še) zajema delo v kazenskem pravosodju? Emocionalno delo kot spregledana razsežnost. Pravosodni bilten, 46(2), str. 49–70. Kovačič Mlinar, Blaž. (2022). Med teorijo in prakso: pogled odvetnika na reformo spolnega kazenskega prava. V Odzivanje na spolno kriminaliteto: modeli, spreminjanje in družbeni kontekst, uredili Alenka Šelih, Mojca M. Plesničar in Matjaž Ambrož, str. 149–160. Marinko, Janko. (2023). Pod katerim drevesom si ju videl? Ugotavljanje dejanskega stanja: izbrana poglavja. Ljubljana: Lexpera, GV založba. Smeets, Tom, Ingrid Candel, in Harald Merckelbach. (2004). Accuracy, completeness, and consistency of emotional memories. The American Journal of Psychology, 117(4), str. 595–609. Šugman Stubbs, Katja, in Primož Gorkič. (2011). Dokazovanje v kazenskem postopku. GV založba. Šugman Stubbs, Katja, Primož Gorkič, in Zvonko Fišer. (2020). Temelji kazenskega procesnega prava. Pravna obzorja. GV založba. Y proti Sloveniji. (2015). Evropsko sodišče za človekove pravice. Višje sodišče v Mariboru. Sodba II Kp 14361/2016 z dne 15. 12. 2020. Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Sodba I Kp 22757/2014 z dne 7. 6. 2022.
Mojca M. Plesničar, Lora Briški Ženska, ki pozna pravila
Luna Pentek
Opombe pod črto Izvirni tekst Prima Facie avtorice Suzie Miller je postavljen v angleško okolje, ki je jasno in konkretno definirano. Avtorica je torej tudi dogajanje na sodišču ter vso strokovno pravniško terminologijo postavila v kontekst anglosaškega pravnega sistema. Pri adaptaciji teksta smo se najprej odločile, da dogajanje prestavimo v bolj geografsko nedefinirano okolje. Zaradi avtentičnosti, da bi tekst vseeno lahko zaživel bližje našemu razumevanju pravniške terminologije, zaradi jasnejšega poteka sodnega postopka ter tematike, ki je trenutno zagotovo aktualna tudi v našem prostoru, smo tudi dogajanje na sodišču in ostalo strokovno terminologijo prilagodile kontinentalnemu pravnemu sistemu. Zagotovo se nekatere ključne točke obeh pravnih sistemov prekrivajo, vendar obstajajo tudi razlike v sodnem postopku ter v poziciji žrtve v postopku. Žrtev, ki jo pri nas raje opredeljujemo kot osebo z izkušnjo ali pričo, v resnici nikogar ne toži. To v imenu države dela tožilec. Žrtev torej ni aktivna. Zagotovo pa je stična točka obeh sodnih postopkov večkratno pričanje oziroma to, da mora oseba, ki spolni napad prijavi, večkrat ponoviti svojo zgodbo, kar jo vedno znova prisili v ponovno vračanje k dogodku in retravmatizacijo že ob prijavi. Prav tako mora žrtev vedno znova pravzaprav dokazovati, da je žrtev in je tako nenehno izpostavljena preizpraševanju svoje lastne zgodbe ter občutkom krivde. Pri prilagoditvah na kontinentalni pravni sistem smo se odločile za popolno prilagoditev, zato da je sistem konsistenten skozi celoten tekst.
25
Prvi sklop se nanaša na funkcije ljudi, ki sodelujejo v pravnem postopku, ter na razporeditev v sodni dvorani. V izvirnem tekstu je del postopka porota oziroma člani porote. Pri nas nimamo porote, zato sojenje poteka brez članov porote. Prav tako pri nas nimamo odvetnikov, ki bi imeli naziv kraljičin svetnik. Policijskih narednikov pri nas ni. To funkcijo mi imenujemo inšpektor. Še en rang višje pa je policijski svetnik. V tekstu se pogosto pojavlja galerija, ki se nanaša na ureditev sodne dvorane. Pri nas v sodnih dvoranah nimamo galerije, tako da vsi, ki spremljajo sojenje, sedijo v istem prostoru kot vsi ostali. Navzoča javnost torej ni ločena od udeležencev v sodnem postopku. Drugi sklop prilagoditev se nanaša na izraze in formulacije, ki se razlikujejo med anglosaškim in kontinentalnim pravnim sistemom oziroma se v enem ali drugem sistemu uporabljajo drugače ali se jih sploh ne uporablja. Za pravico do nedolžnosti se pri nas uporablja izraz domneva nedolžnosti. To pomeni, da kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Skupaj z izrazom človekove pravice pogosto uporabimo tudi izraz temeljna jamstva kazenskega postopka. Izraz sklenitev sporazuma o priznanju krivde ali priznanje krivde na predobravnavnem naroku je v našem sistemu drugače kot v anglosaškem.
Luna Pentek Opombe pod črto
Vprašanje »boste pripravljeni pričati na sodišču« v našem kontekstu deluje drugače. Pri nas se kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost preganjajo po uradni dolžnosti. To pomeni, da priča mora pričati, če se tožilstvo odloči za vložitev obtožnice. Vendar pa drži, da v primerih, ko gre za »moja beseda proti njegovi«, tožilstvo ne more nič, če se žrtev odloči, da ne bo sodelovala, ker ni drugih dokazov. V anglosaškem sistemu na začetku pričanja izgovorijo stavek: »Moje pričanje bo resnica, vsa resnica in nič drugega kot resnica.« Pri nas se tega ne izgovarja. Pritožnico pri nas imenujemo oškodovanka. Pričanje v naših postopkih lahko poteka preko video konference ali v živo, praktično pa nikoli ne uporabljamo pričanja s pregrado. V izvirniku je določen tudi časovni okvir sojenja: samo trije dnevi. Pri nas to ni tako zgoščeno; po navadi sodnik razpiše obravnave, na primer po eno na dva tedna. Tako da se glavna obravnava lahko razvleče na več kot 6 mesecev. Precej drugačen od anglosaškega je tudi sistem pri-
Na koncu pa vedno ostane vprašanje o krivdi. Vprašanje nedolžnosti. Vprašanje spoznanja nekoga kot ne-krivega. Oproščenega. Zato ker se v kateremkoli sistemu dve zgodbi med sabo merita v tem, komu bomo na koncu verjeli. Ena beseda proti drugi. In kaj bomo uporabili kot kriterij za kredibilnost. V epilogu teksta je zapisano, da se bo sodba glasila: »Nedolžen.« Pri nas ta izraz lahko uporabljamo, vendar je še bolj točno reči, da je nekdo »oproščen« oziroma da gre za »oprostilno sodbo«. Oprostilna sodba je uradno poimenovanje, če je nekdo spoznan za nedolžnega. Sodniki v sodbi pogosto uporabljajo izraz »ni kriv«. »Ni kriv« je izraz, ki na koncu sojenja obvisi v tišini prazne sodne dvorane. In je izraz, ki odzvanja v glavah žensk z izkušnjo spolnega napada. Oškodovank. Tistih, ki morajo vedno znova dokazovati, da je njihovo pričanje, ne glede na to, znotraj katerega od sodnih sistemov so obravnavane, relevantno. Tistih, ki se morajo boriti, da bi dosegle pravico. Tistih, ki se za to odločijo, da bi pred tako izkušnjo lahko obvarovale druge ženske.
pora in alternativ priporu. Zakon o spolnem napadu v kontinentalnem sistemu imenujemo določbe o kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost. Tretji sklop premestitev se navezuje na sistem dela odvetnikov ter vsega, kar to zajema v širšem kontekstu. Prva je sistem razporeditve pisarn. V izvornem tekstu so vpisane posebne pisarne znotraj angleških sodišč, v katerih so odvetniki. Tega pri nas sploh nimamo. Odvetniška halja se pri nas imenuje odvetniška toga. Toge se razlikujejo po barvah, in sicer: sodniki imajo črne, odvetniki vijolične, tožilci pa sive toge. V angleškem izvirniku imajo odvetniki lahko naziv QC, kraljičin svetnik. Ker se pri nas ta izraz ne uporablja, lahko uporabimo statusno primerljiv naziv LLM ali pa doktorat iz tujine.
26
Luna Pentek Opombe pod črto
27
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena
Suzie Miller
Prima Facie 2019 Legal drama First Slovenian production Opening 17th October 2026 on Small stage
Translator Eva Mahkovic Director Lucija Trobec Dramaturgs Eva Mahkovic and Luna Pentek Set designer Lin Martin Japelj Costume designer Sara Grižon Composer Val Fürst Language consultant Maša Milčinski Lighting designer Boštjan Kos Sound designer Tomaž Božič Specialist Adviser Urška Debelak
Cast Tessa Ensler Iva Krajnc Bagola
Stage manager Snježana Vrhunc Vurušić Prompter Neva Mauser Lenarčič Technical director Janez Koleša Stage foreman Matej Sinjur Head of production Maruša Mali Heads of technical coordinators Dimitrij Petek and Borislav Horvat Sound masters Tomaž Božič and Miha Peterlič Lighting masters Janez Vencelj and Bogdan Pirjevec Hairstylists and make-up artists Anja Blagonja, Lara Indigo and Alja Pečelin Wardrobe mistress Sara Kozan Property masters Erika Ivanušič, Andrés Alejandro Klemen and Ana Johana Scholten The set was made by Vlado Janc, Matija Mužič and Karmen Jerebic and costumes by Irena Tomažin, Urška Picelj, Tanja Lakovnik and Tanja Cirman in the ateliers of Ljubljana City Theatre.
30
Ljubljana City Theatre Small stage
Tessa Ensler is an ambitious young lawyer in her thirties. Coming from a working-class background, she has managed to rise through Britain`s highly competitive education system and achieved an outstanding position: she is a criminal barrister, working mainly in cases of sexual assault. She is trained to think in compliance with the law, shaped by centuries of patriarchy, where the testimony of the victim (usually a woman) is a source of doubt. Tessa is very successful and highly praised. She enjoys her work – until one day, it happens to her. What seems to be a budding romance turns into a nightmare: a colleague from work rapes her on a date. Tessa suddenly finds herself on the other side: she does not want to be a victim, yet she decides to report the case and take it to court. At the cost of suffering, humiliation and the fact that she is almost certianly about to lose.
31
Prima Facie by Suzie Miller, an Australian playright and lawyer, became a hit right away at the world premiere in Sydney in 2019. In 2022, the play premiere in West End at the Harold Pinter Theatre, starring Jodie Comer as Tessa. The production was nominated for five Laurence Olivier Awards and won two: Best New Play and Best Actress. In 2023, the production moved to Broadway, New York, where Jodie Comer won a Tony Award. Prima Facie is more than just a well-written play: it is a case study that questions the very concept of Western Law, shaped from the male perspective. First Slovenian production is directed by up-and-coming young female director Lucija Trobec (1995), whose previous productions (The Lady from the Sea, Crime on Goat Island, Figurae Veneris Historiae) express an interest in the female experience.
Ljubljana City Theatre Small stage
Pokrovitelj Mestnega gledališča ljubljanskega