GL Barbara Zemljič OLJE ČRNE KUMINE

VSEBINA

7 13 21

Ira Ratej PRIZORI IZ DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA

32

Novo v Knjižnici MGL

Karin Sernec MEJNA OSEBNOSTNA MOTNJA (MOM)

Branka D. Jurišić STARŠEVSKA LJUBEZEN S HOJO PO JAJCIH

IN OČITAJOČIMI POGLEDI V LASEH

MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO SEZONA 2021/2022 MALA SCENA

Barbara Zemljič

OLJE ČRNE KUMINE Krstna uprizoritev

Premiera 16. decembra 2021

Režiserka BARBARA ZEMLJIČ Dramaturginja IRA RATEJ Scenografka URŠA VIDIC Kostumografka TINA BONČA Avtor glasbe MIHA PETRIC Lektorica MAJA CERAR Oblikovalec svetlobe ANDREJ KOLEŽNIK Oblikovalec zvoka MATIJA ZAJC

Vodja predstave, šepetalka in rekviziterka Lejla Žorž Tehnični vodja Janez Koleša Vodja scenske izvedbe Matej Sinjur Vodji tehničnih ekip Branko Tica in Boris Britovšek Tonski tehnik Tomaž Božič Osvetljevalca Aljoša Vizlar in Andrej Koležnik Frizerki in maskerki Anja Blagonja in Sara Dolinar Garderoberka Sara Kozan Sceno so izdelali pod vodstvom mojstra Vlada Janca in kostume pod vodstvom mojstric Irene Tomažin in Branke Spruk v delavnicah MGL.

MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO SEZONA 2021/2022 MALA SCENA

Igrajo Borut JURE HENIGMAN Monika BERNARDA OMAN Viktorija KARIN KOMLJANEC Mitja GABER K. TRSEGLAV Nik MATEJ ZEMLJIČ k. g.

Karin Komljanec, Matej Zemljič, Gaber K. Trseglav, Bernarda Oman, Jure Henigman

Jure Henigman, Bernarda Oman

Ira Ratej

PRIZORI IZ DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA

Barbara Zemljič je priznana in tudi večkrat nagrajena filmska scenaristka in režiserka, zato ne čudi, da pri pisanju dramskih besedil spretno uporablja scenaristične prijeme, kar se najbolj očitno pokaže v didaskalijah, kjer zelo natančno določa vizualni učinek od posameznega prizora v celoti pa vse tja do pomenskih detajlov, s katerimi gradi razpoloženje in atmosfero. Ena izmed odlik njenega pisanja je nenavaden preplet tragičnega in komičnega, bolečine in smeha, saj pogosto čustveno zaostreno situacijo zrelativizira z vdorom humornega ali banalnega.

Na ta način se v pisanju povsem približa življenju oziroma pri dramskih osebah in situacijah ohranja občutek avtentičnosti, spontanosti in nepredvidljivosti.

Ob branju besedila Olje črne kumine Barbare Zemljič se znajdemo v zadušljivem in tesnobnem ozračju majhnega stanovanja, ki ne deluje kot topel družinski dom, saj mu umanjkajo medsebojna zaupnost, varnost in sožitje. Izkaže se, da je to bolj prostor prikrivanja, obračunavanja in poslavljanja, kar avtorica še dodatno podčrta s časovno razmaknjenostjo treh dogodkov med dve desetletji. Gre za podobno narativno shemo, kot jo poznamo iz znanega filma oziroma gledališke igre Prizori iz zakonskega življenja Ingmarja Bergmana, le da v našem primeru ne spremljamo razhajanja zakonskega para, marveč razkroj družine. Kot pri Bergmanu se tudi pri Zemljičevi z odhodom enega od protagonistov razmerje ne konča, ampak je tole šele začetek konca, ki je sestavljen iz niza zbližanj in oddaljevanj. Že v prvem delu, ki se godi jeseni 2001, Borut pred svojo mamo Moniko prikriva odločitev, da se namerava preseliti k babici, Monika pa pred njim skriva svojo zaroko s poslovno uspešnim Viktorjem. Borutu zamolči tudi skorajšnji obisk bodoče svakinje Viktorije. Komičnemu trenutku razkritja Monikine zaroke in Viktorijine identitete sledi oster konflikt med materjo in sinom, v katerem se pokaže, da je njun odnos vpet med skrajnosti, ki jih vzpostavlja prav dominantna Monika s svojimi razpoloženjskimi preobrati in čustvenimi zaostritvami. Drugo dejanje, postavljeno v leto 2011, se začne z Borutovim poskusom samomora, ki pa ga nehote prepreči Viktorijin sin

Ira Ratej PRIZORI IZ DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA

Nik, o katerem smo že v prvem delu izvedeli, da ima motnjo avtističnega spektra. S prihodom Viktorije tudi izvemo, da bomo priča post festum sedmini za pokojnim Viktorjem, ki se je pred tremi meseci zaradi dolgov in zasvojenosti z igrami na srečo vrgel pod vlak. Borut pa se je zaradi svojega zakonskega brodoloma zatekel v svoj stari dom.

A razrvan ni samo Borut, ampak tudi Viktorija, ženska, ki se ji je zaradi otrokove motnje življenje obrnilo na glavo. Žalovanje za mrtvim bratom jo še čaka, medtem ko se zdi, da je Monika moževo smrt že prebolela. V odnosu med Borutom in Moniko se je sicer veliko spremenilo, ampak nič se ni razrešilo. Edina, ki ostajata slepa za čustvene napetosti okoli sebe, sta Nik in delno njegov oče Mitja.

Sklepno dejanje, v katerem se znajdemo v sedanjosti leta 2021, je že v območju smrti, saj se odvija v času Monikinega slovesa od življenja. Zanjo vdano in ljubeznivo skrbi Borut, ki je na obisk povabil odtujene Viktorijo, Mitjo in Nika. Mitja je vmes oslepel, saj je glavkom po Monikinem nasvetu zdravil s kapljicami črne kumine. Tako zdaj Viktorija skrbi za dva. Predsmrtna sprava med Viktorijo in Moniko se izjalovi, Monika pa čisto na koncu razodene sinu eno najbolj bolečih skrivnosti svojega življenja.

Pred leti sta psiholog Robin Skynner in komik John Cleese napisala knjigo Družine in kako v njih preživeti, enega bolj duhovitih priročnikov za samopomoč, v katerem družine ne idealizirata, pač pa jo vzpostavita kot nekakšno bojišče, posamezniku nevarno območje, kjer za svoj obstoj nujno potrebuje preživetvene veščine. Iz zgodovine vemo, da je atomizirana sodobna družina posledica industrijske revolucije in vzpona kapitalističnega sistema.

Od prazgodovine do fevdalne dobe so ljudje živeli v širših skupnostih, iz česar sledi, da vzgoja potomstva ni bila samo stvar dveh, med štiri stene zaprtih partnerjev, pač pa širše skupnosti, ki je predstavljala varnost in socialni korektiv staršem ter njihovim otrokom. Danes velik del otroštva in tudi preostalega življenja preživimo v zelo majhnem krogu ljudi, včasih tudi samo z enim od staršev. Družina je tako postala tesno zaprta skupnost, v vsakem pomenu osnovna celica družbe, ki ne deluje na transparenten način. Vpogleda v družinsko dinamiko odnosov, ki se odvija za zaprtimi vrati, nima skoraj nihče, zaradi česar se na široko odprejo vrata vsakršnim patologijam, od verbalnega in psihičnega nasilja do fizičnega obračunavanja in spolnih zlorab. Predvsem pa družina predstavlja okvir, v katerem starši pišejo prvotno besedilo življenja za slehernega izmed nas. Heraklit je rekel, da je človekova usoda njegov karakter, se pravi, da je naša življenjska pot tlakovana z odločitvami, ki nam jih v veliki meri narekuje naš značaj, katerega kalup so zagotovo geni, ki jih dobimo od staršev. Piljenje značaja pa je v veliki meri prav stvar družine, ki posameznika vključi v svoj sistem vrednot, mu oblikuje svetovni nazor in spekter čustvenih odzivov.

Rečeno še drugače, to, kar občutimo kot svojo individualnost, je v velikem obsegu skupinsko delo družine in širše skupnosti, v kateri preživljamo svoja rosna leta. Že na prvi pogled je očitno, da Monika ni povsem običajna mati. Čeprav je ljubeča in skrbna, zna biti tudi nadvse agresivna in odbijajoča. Njeni čustveni obrati so neverjetno hitri in zdi se, da je v doživljanju in izražanju čustev ves

Ira Ratej PRIZORI IZ DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA

čas pri vrhu lestvice. Monika se ne zaveda, da ima mejno osebnostno motnjo (MOM), ki njej in njeni okolici izjemno otežuje sobivanje. Ljudje z MOM so ponavadi v otroštvu žrtve travmatskega dogodka oziroma nagnjenost k tej motnji podedujejo po enem izmed staršev. Motnja se izraža v hitrih razpoloženjskih obratih, ekstremno impulzivnih odzivanjih, ki so velikokrat avtodestruktivna, opazna je nagnjenost k črno-belemu dojemanju sveta, k manipuliranju in laganju. Ljudem s to motnjo primanjkuje občutek lastnega sebstva, ker imajo težave pri vzpostavljanju lastne identitete in se dojemajo kot izpraznjena lupina, kar krepi neznosno boleče občutke tesnobe in strahu. Lahko so storilnostno naravnani in hkrati poudarjeno egocentrični, so teatralni in nesamozavestni hkrati, fanatično se držijo svojih umišljenih prepričanj, ki jih lahko že v naslednjem hipu zavržejo. Zelo močno se navežejo na drugo osebo.

Odnos z drugim meji na odvisnost oziroma že kar obsedenost z drugim, kar prinaša vrsto težav, saj se oseba z MOM ves čas boji, da jo bo drugi zapustil, zato je nezaupljiva, agresivna in posesivna, kar ima ponavadi na partnerski odnos uničujoč učinek. Denimo matere z MOM svojim otrokom ne zmorejo nuditi konsistentne čustvene varnosti, hkrati pa tudi aktivno ovirajo proces otrokovega osamosvajanja. To ne pomeni, da niso skrbne in ljubeče, v bistvu za svoje otroke naredijo vse, samo da jih ti ne bi nikoli zapustili, ob tem pa jih s čustveno neuravnovešenostjo in agresijo odvračajo od sebe in plašijo. Zato to vedenjsko motnjo pogosto privzamejo tudi otroci. Ta uvid nam olajša razumevanje Monike in tudi Boruta, čigar težka pot do osamosvajanja in osebnostne rasti pelje preko odnosa z babico, ki mu je verjetno nudila več varnosti in mu za nameček vsadila tudi vero. Zamolčane zamere do matere, ki jih podžiga Monikina bojazen, da bi jo utegnil sin zapustiti, tako vodijo do konfliktnega odnosa med materjo in sinom in nazadnje tudi do njegovih psiholoških problemov. Ne vemo, ali je mogoče tudi babica oseba z MOM, a Monikini opisi materinih vzgojnih prijemov in čustvenih reakcij (če si jih ni izmislila) lahko napeljujejo na to diagnozo. Dejstvo je, da se Borut po babičini smrti ni več vrnil k mami, pač pa se je poročil in postal oče dveh otrok.

Borut se zaveda, da tudi z njim ni vse v redu, zato obiskuje psihoterapevta, s pomočjo katerega se trudi osvestiti in razrešiti emocionalne brazgotine in pekoče rane svoje psihe.

Kot zrcalo Monikini družini Zemljičeva postavi družino z otrokom s posebnimi potrebami, natančneje z otrokom, ki ima motnjo avtističnega spektra, verjetno podedovano po očetu. Osredja figura je tu nedvomno Nikova mati Viktorija, ki jo spoznamo v trenutku, ko je diagnoza njenega sina še domneva. V drugem delu opazujemo njeno bolečino, ko se že zaveda, da je njeno življenje v vsem podrejeno skrbi za sina. Ko jo vidimo poslednjič, je že popolnoma vdana v vlogo negovalke slepega moža in avtističnega otroka. Viktorija v dogajanje ves čas vnaša razsežnost sočutja, saj se iskreno trudi razumeti Moniko in Boruta in jima pomagati pri njunem odnosu. Pri tem nehote postane strelovod njune medsebojne frustracije. Viktorija ni poosebljenje popolnosti, daleč od tega, saj ima tudi sama težave ob otroku, za katerega se zdi, da ji čustvene topline ne zmore vračati, in možu, ki to počne nadvse okorno. V nasprotju z Moniko ni izključujoča in posesivna, pač pa čustveno stabilna oseba, ki razume, da je med

Ira Ratej PRIZORI IZ DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA

črno in belo veliko odtenkov sivine. Na eni strani imamo torej družino, ki ji gospoduje mati s psihološko motnjo, na drugi pa družino, ki je scela posvečena otroku z motnjo. Tudi prijateljstvo med Moniko in Viktorijo je obsojeno na propad, ker je neravnovesje empatije preveliko. Presenetljivo in zelo točno pa je v besedilu nakazano ujemanje med Moniko in Nikom: Nika Monikino čustveno nihanje ne zmoti, njej pa njegova rigidnost in odsotnost izraznega čustvovanja očitno vliva občutek varnosti.

V zadnjem delu se vsi protagonisti ponovno snidejo ob postelji umirajoče Monike, da bi se spravili in poslovili.

Monika, ki nikoli ni poiskala pomoči psihiatra in ostaja neomajno zaverovana v svoj prav, pa tokrat trči ob bolj zagrenjeno Viktorijo. Viktorijin mož je namreč oslepel, tudi zato, ker je po Monikinem nasvetu glavkom »zdravil« s kapljicami črne kumine. Borut, ki je to ponesrečeno srečanje organiziral, skrbi za bolno mater in si želi, da bi vse zbrane obsijala milost odpuščanja. Iz njegovega vedenja postane jasno, da je po zakonskem brodolomu, poskusu samomora in letih terapije svoji materi odpustil in je ne želi več spremeniti oziroma z njo obračunati, pač pa ji po svojih najboljših močeh lajša trpljenje v njenem poslednjem poglavju. Ključni element tega preobrata je odpuščanje, ki ga tukaj ne smemo brati zgolj kot religiozni moment odrešitve, ampak kot psihološko orodje razrešitve.

Odpuščanje je dolgotrajen proces, ki terja osebnostno zrelost in čustveno stabilnost. Tako lahko sklepamo, da se je kljub ločitvi Borut s pomočjo psihoterapije in vere izkopal iz tesnobnosti in spirale samouničevanja. Z materjo še vedno stojita na nasprotnih bregovih, le da ji on več ne zameri. Zamera je namreč ječa, ki si jo ustvarimo sami, in zato odpuščanje prinese občutek osvoboditve, pri čemer je treba poudariti, da pri odpuščanju ne gre za pozabo niti za neranljivost. Če odpustimo, ne pomeni, da smo pozabili na krivice, ki smo jih bili deležni, niti ne pomeni, da nas drugi ne more več prizadeti. Odpuščanje tudi ni sprava, ker sta za spravo potrebna dva, medtem ko je odpuščanje zgolj stvar posameznika. Tudi zato lahko odpustimo tistim, ki jih že davno ni več med nami.

Za Boruta in Moniko torej nastopi čas dokončnega slovesa, ki je v nasprotju s prvim delom prežet z ljubeznijo in razumevanjem. Seveda ne gre za sentimentalen srečen konec, za kar avtorica sprva poskrbi s humorno obarvanim poskusom sprave, za tem pa povsem preobrne naše razumevanje Monike, ko razkrije njen poskus samomora, ki ga je nehote in nevede preprečil prav Borut. Kot bralci in gledalci smo tako postavljeni pred dejstvo, da moramo za nazaj prevrednotiti svojo percepcijo Monike, tudi če ne poznamo njene diagnoze. Res je, da nas Monika ves čas osuplja s svojo čustveno silovitostjo in tudi s pomanjkanjem empatije, ampak na koncu nas Barbara Zemljič primora, da sami sočustvujemo s to poškodovano, neuravnovešeno, odbojno in čudaško žensko. Ob tem dodajmo, da je ena ne dovolj poudarjanih odlik filmskih in gledaliških del Barbare Zemljič prav njena občutljiva, večplastna in odkritosrčna obravnava ženskih likov. Čeprav je osnovna tema tega dramskega besedila sočutje in z njim povezano odpuščanje v območju odnosov z bližnjimi, Zemljičeva vzpostavi širši družbeni kontekst, ko za časovne označevalce uporabi dogodke, ki so

Ira Ratej PRIZORI IZ DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA

pretresli svet in v vsakem od nas vzbudili empatičen odziv na trpljenje nam neznanih ljudi. V tem smislu gre brati tudi simbolni pomen črne kumine, te čudodelne rastline, ki zdravi vse razen smrti. Črna kumina ima vrsto pozitivnih učinkov na človeško telo, ni pa univerzalno zdravilo, kot radi zatrjujejo tisti, ki služijo z njeno prodajo. Seveda ne smemo podcenjevati placebo učinka, dejstvo pa je, da je zdravilna moč črne kumine omejena. Danes, v času svetovne zdravstvene krize, ko se srečujemo z upadom zaupanja v znanost, še posebej v medicino, nas zatekanje v virtualne svetove družbenih omrežij peha v samoizolacijo, ignoranco in skrajni egoizem. S tem dopuščamo, da postajajo črne kumine tega sveta edino čislano zdravilo za vse tegobe, ker naše lastno prepričanje in vera postajata ultimativni argument in dokaz o učinkovitosti. Tako lahko prostodušno vzkliknemo: »Vsi smo Monika!« To je oseba, ki ve in trdno verjame, da črna kumina pozdravi vse, in je pripravljena braniti svoje prepričanje z vso agresijo, ki jo premore. Tako kot oseba z mejno osebnostno motnjo živimo v prepričanju, da smo nezmotljivi, absolutno vsevedni in da zmoremo suvereno soditi o vseh in vsem na tem svetu, ki ga dojemamo skozi neznatno in skrivljeno oziroma popačeno lečo lastne neobjektivnosti.

Lahko pa da se motim in je Barbara Zemljič črno kumino uporabila kot simbol empatije, zaupanja, in odpuščanja, ki v medčloveških odnosih lahko učinkujejo kot univerzalno zdravilo oziroma kot učinkovita sredstva za razrešitev naših medsebojnih trenj, nesporazumov in zamer. Sicer pa, kako je že zapisal Oscar Wilde? »Umetnost je vedno hkrati površina in simbol. Tisti, ki prodirajo pod površino, naj si sami pripišejo posledice. Tisti, ki razberejo simbol, naj si sami pripišejo posledice. Umetnost v resnici ne drži ogledala življenju, temveč gledalcu.«

Bernarda Oman

Karin Sernec

MEJNA OSEBNOSTNA MOTNJA (MOM)

Preden lahko razumemo, kaj MOM je, je potrebno razumeti, kaj beseda osebnost sploh pomeni. V literaturi lahko najdemo številne definicije, meni najbližja je Muskova iz leta 2005: »Osebnost je celostni vzorec relativno trajnih značilnosti, po katerih se posamezniki razlikujejo med seboj. Gre torej za vse tisto pri posamezniku, kar nam predstavlja njegovo istovetnost/individualnost in po čemer ga ločimo od drugih.« Simon Brezovar je v svoji knjigi Osebnostne motnje iz leta 2019 zapisal, da lahko osebnost razumemo kot nekakšen psihični imunski sistem, katerega moč, to je konstelacija osebnostnih lastnosti, bo narekovala, kako uspešno se bomo soočali z zahtevami okolja oziroma kako hitro nas bodo različni stresorji spravili v stisko.

Literatura si je relativno enotna v tem, da so začeli nekateri psihiatri (Stern, Kernberg) že ob koncu 19. stoletja opažati, da pacientov ni moč deliti zgolj na nevrotične in psihotične. Prepoznavati so začeli vmesno skupino posameznikov, ki so bili preveč zdravi, da bi jih lahko označili za psihotične (niso kazali halucinacij in blodenj), vseeno pa je bil njihov stik s stvarnostjo preveč okrnjen, meje preveč propustne in funkcioniranje preveč oškodovano, da bi jih lahko smatrali za nevrotične. Binarni model »nevroze – psihoze« je postal pretesen za tovrstne fenomene in na polje psihičnih motenj se je začel plaziti pojem »motenosti«, kot vmesnega stanja med psihozo, kjer je stik z realnostjo izgubljen, in nevrozo, kjer je povsem ohranjen.

Po mednarodnih klasifikacijah so osebnostne motnje opredeljene kot notranje izkušnje in vedenjski vzorci, ki se pomembno razlikujejo od kulturnih norm in pričakovanj, so vztrajni in nefleksibilni, se začnejo kazati v mladostništvu ali zgodnji odraslosti, so stabilni v času in posamezniku povzročajo stisko oziroma ga pomembno ovirajo v vsakdanjem funkcioniranju. Na osnovi te opredelitve bi lahko sklepali, da gre zgolj za socialno kategorijo, vendar pa so do določene mere znana tudi že nevrobiološka ozadja nekaterih osebnostnih motenj.

Osebe z osebnostnimi motnjami imajo težave na področju mišljenja, čustvovanja, medosebnih odnosov in kontrole impulzov. Velika Sadockova in Ruizova študija iz leta 2015 je pokazala, da se osebnostne motnje pojavljajo

Karin Sernec MEJNA OSEBNOSTNA MOTNJA (MOM)

pri 10 do 20 odstotkih posameznikov v splošni populaciji ter pri 40 do 60 odstotkih psihiatričnih pacientov, kar pomeni, da zasedajo prvo mesto med psihiatričnimi diagnozami.

V zadnjih letih strokovnjaki s področja osebnostnih motenj vedno glasneje nasprotujejo kategoričnemu sistemu/modelu delitev le-teh na med seboj jasno ločene kategorije (shizotipska, antisocialna, mejna, histrionična, narcisistična, izogibajoča, odvisnostna in obsesivno kompulzivna osebnostna motnja) in se vedno bolj nagibajo k alternativnemu modelu. Slednji se ne osredotoča na odkljukavanje simptomov in posledično opredelitev specifične osebnostne motnje, temveč na določanje samega osebnostnega funkcioniranja oziroma ravni primanjkljajev, ki se pri posamezniku pojavljajo.

Etiologija MOM Največji delež k razumevanju nastanka MOM je doprinesla teorija objektnih odnosov, ki pravi, da gre pri osebah z MOM za deficienco oziroma insuficienco zgodnjih odnosov s pomembnimi drugimi (materjo, očetom, skrbnikom).

Kernberg meni, da temeljni konflikt, ki pripelje do MOM, izvira iz razvojnega obdobja približevanja, ki se zgodi nekako med 15. in 24. mesecem. V tem razvojnem obdobju otrok že lahko samostojno hodi in začne spoznavati, da je fizično ločen od mame, vseeno pa zaradi svoje kognitivne nerazvitosti še ni zmožen v sebi vzdrževati konstantnosti mame (objekta) in jo mora tako vedno imeti pred očmi ter se vračati k njej. Ravno odziv matere na ponovno približevanje igra ključno vlogo pri nastanku MOM. Mama se lahko odzove razumevajoče in podporno, otroka potolaži in mu s tem omogoči nadaljnje oddaljevanje (separacijo) in s tem pot v samostojnost ter krepitev lastne podobe. Po drugi strani pa lahko otrokovo približevanje doživlja kot intruzivno in se na njegove poskuse približevanja odzove z zavračanjem.

Klinične izkušnje kažejo, da se prav slednji vzorec pojavlja pri pacientih, ki v zgodnji adolescenci razvijejo simptome MOM. Njihove mame so bile fizično ali psihološko nedostopne, posledično pa otrok ni uspel integrirati dobre in slabe podobe matere in zato se na zapustitev odzove s pretiranim strahom in agresijo.

Masterson je pisal o tem, da odrasli posamezniki z MOM največkrat odraščajo ob materah, ki so tudi same mejno strukturirane in gojijo globok konflikt do svojega otroka. Konflikt je vezan predvsem na odraščanje in neodvisnost otroka. Ti otroci dobivajo od mame sporočila, da se bo njim in/ali njihovim mamam zgodilo nekaj groznega, v kolikor bodo neodvisni in odrasli, s tem pa ostajajo v odvisni poziciji. Otrok se tako znajde pred nerešljivo dilemo: naj se osamosvoji in s tem tvega izgubo mamine ljubezni ali naj ohrani ljubezen do mame in s tem tvega lastno individualnost. Takšni posamezniki v odraslem življenju na vsak način iščejo osebo, ki bi se je oprijeli in se počutili varne. Težava se pojavi, ko se želijo v odnosu uveljaviti, saj je v njihovem psihičnem aparatu asertivnost povezana z zapustitvijo, uveljavljanje pa posledično vzbudi občutke jeze, praznine in osamljenosti (tako imenovana zapustitvena depresija).

Jure Henigman

Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec

Karin Sernec MEJNA OSEBNOSTNA MOTNJA (MOM)

Adler pa vzroka za nastanek MOM ne vidi v konfliktu, temveč v pomanjkanju notranje pomirjujoče figure, h kateri bi se posameznik v situacijah stresa lahko zatekel. Posledično prevladujejo občutki zapuščenosti in praznine, ki jih skuša tak posameznik zapolniti s spuščanjem v intenzivna in odvisnostna razmerja.

Benjaminova je v svoji interpersonalni perspektivi namenjala veliko pozornosti vzdušju v primarni družini, v kateri je otrok priča stalnim prepirom, popivanju, izbruhom jeze, grožnjam z nasiljem ali samomorom in zapuščenosti, ko je po več ur sam in doživlja hud strah. V takih družinah je pogosto sporočilo tudi, da je avtonomija nezaželena in je kaznovana.

Beckova kognitivno-vedenjska perspektiva v ospredje postavlja disfunkcionalna prepričanja, ki se jih naučimo v ranem otroštvu, in sicer: svet je nevaren in zloben, sem nemočen in ranljiv ter sam po sebi sem nesprejemljiv.

Kombinacija takih prepričanj povzroča visoko raven opreznosti in nezaupanja v medosebnih odnosih, dihotomno (črno-belo) mišljenje in krhko identiteto. Paradoksalna kombinacija odvisnostnih tendenc (občutek šibkosti in nekompetentnosti) ter paranoidne drže (drugim ne gre zaupati, svet je zloben) daje zagon izraziti nestabilnosti v medosebnih odnosih. Dihotomno mišljenje pa prispeva k impulzivnemu ter nestabilnemu čustvovanju in sprejemanju impulzivnih ter ekstremnih odločitev.

Nevroznanstvene teorije nastanka MOM so številne in temeljijo na genetskih študijah, strukturnih in funkcionalnih metodah slikanja možganov, proučevanju živčnih prenašalcev, hormonov, vrojenih temperaturnih značilnostih in mnogih drugih metodah. Omeniti velja Brueckovo evolucijsko logiko razvoja osebnosti, v kateri ugotavlja, da zgodnje izkušnje otroka določajo, kateri geni naj se vklopijo in kateri naj se ugasnejo. Pomembne so tudi raziskave s področja endokrinologije, ki ugotavljajo, da je hipotalamično-hipofizno-adrenalna os pri pacientih z MOM prekomerno aktivna, kar se kaže v hormonalni disfunkciji pri predelavi stresa. Slikovne študije so nedvomno potrdile, da obstajajo strukturne in funkcijske spremembe v možganih posameznikov z MOM, in sicer predvsem na področju amigdale (procesiranje strahu, pomnjenje emocionalnih spominov), hipokampusa (ustvarjanje novih spominov, predvsem avtobiografskih) in frontalnega (čelnega) dela možganov (čustvena regulacija in inhibicija odziva).

Značilnosti MOM Edina stabilnost pri posamezniku z MOM je njegova nestabilnost. Če bi morali vedenje posameznika z MOM opisati z eno besedo, bi bila to labilnost (nestabilnost). Njihovo vedenje je, zlasti v stresnih situacijah, povsem nepredvidljivo. Pogosti so nenadni, nepričakovani in impulzivni izbruhi.

Emocionalno ravnotežje pri njih ne obstaja, stalno se izpostavljajo tveganju, lahko tudi do samopoškodbenih in samomorilnih vedenj. Čustvena nestabilnost se lahko kaže s hitrimi prehodi iz depresivnih stanj v stanja ekstatične

Karin Sernec MEJNA OSEBNOSTNA MOTNJA (MOM)

sreče. V medosebnih odnosih posamezniki z MOM sicer izkazujejo potrebo po pozornosti in naklonjenosti, vseeno pa drugim ljudem pogosto nasprotujejo, so do njih manipulativni in hitro vzkipljivi ter tudi kaznujoči. Posledično ne zmorejo vzdrževati dolgotrajnih in funkcionalnih medosebnih odnosov (pogoste menjave partnerjev, prijateljev, delovnih mest). Odrasli otroci staršev z MOM, ki sami niso mejno strukturirani, pravijo, da je »edini način preživetja spoznanje, da se moraš prilagoditi, podrediti in, kadar se le da, se odmakniti, saj spremeniti ne moreš ničesar«.

Tako osebe z MOM pri svoji okolici zaradi svojega vedenja pogosto izzovejo zavračanje in ne dobijo podpore in potrditve, ki si ju tako zelo želijo. Enega njihovih največjih strahov predstavlja strah pred zapuščenostjo in izolacijo. Temu stanju se želijo na vsak način izogniti, a pogosto na jezav, dramatičen in samouničujoč način, pri čemer pogosto uporabljajo tvegana oziroma neustrezna vedenja (zloraba alkohola in drog, motnje hranjenja, kriminaliteta itd.). Imajo nizko stopnjo empatije, torej zmanjšano sposobnost prepoznave čustev in potreb drugih ljudi, kar le še poveča možnost izgube medosebnih odnosov in torej uresničitve njihovega največjega strahu: biti zapuščen.

Tudi njihov kognitivni stil je nestabilen. Izkušnje in zaznave preteklih dogodkov se jim pogosto spreminjajo in hitro pridejo v nasprotje s samim seboj. Tako do sebe kot do drugih imajo nasprotujoča si čustva in misli, predvsem vezana na ljubezen, beg in krivdo. V stresnih situacijah funkcionirajo na nižjih razvojnih stopnjah, predvsem v smislu nizkega praga toleriranja tesnobe, slabe kontrole impulzov in neustreznega socialnega prilagajanja.

Samopodoba posameznikov z MOM je nestabilna in izrazito negotova. Doživljajo pogoste občutke zmedenosti glede samih sebe, njihova identiteta je nejasna in neizdelana. Značilno je doživljanje občutkov praznine.

Z obžalovanjem in samokaznovanjem skušajo izboljšati podobo o sebi oziroma popraviti slaba dejanja iz preteklosti.

Njihove notranje reprezentacije temeljijo na nestabilnih izkušnjah, zaradi česar si njihovi spomini, stališča, potrebe, čustva in impulzi pogosto nasprotujejo.

Odnose, ljudi in dogodke okoli sebe doživljajo dihotomno, to je »črno-belo« ali »dobro-slabo« in posledično se pogosto poslužijo mehanizma razvrednotenja. Manjka jim konsistentnosti in skladnosti, imajo izrazito šibke meje, ki sicer ločujejo nasprotujoče si zaznave, spomine in afekte. Meje popuščajo še zlasti v stresnih situacijah in takrat so možni tudi kratkotrajni psihotični preboji, ki se kažejo z izgubo stika z realnostjo, a nikoli ne trajajo dolgo.

Pomoč osebam z MOM Kot najučinkovitejši so se pokazali posamezni psihoterapevtski pristopi, predvsem dialektična vedenjska terapija in psihodinamsko usmerjena psihoterapija. Uporaba zdravil je vprašljiva, razen ko posameznik z MOM razvije pridruženo duševno motnjo, na primer depresivno, anksiozno motnjo ali odvisnost od psihoaktivnih snovi.

Sicer pa posamezniki z MOM večinoma poiščejo strokovno pomoč ravno zaradi pogostosti pojavljanja

Karin Sernec MEJNA OSEBNOSTNA MOTNJA (MOM)

pridruženih motenj (depresija, anksioznost, odvisnost od psihoaktivnih snovi, motnja hranjenja) ali zaradi stalnih težav v medosebnih odnosih, ne pa zato, ker bi pomislili na to, da imajo MOM. Tudi ko so soočeni s svojo primarno motnjo, to je z MOM, je njihova reakcija dihotomna, torej le »črna ali bela«. Tako bo oseba z MOM ali narcistično razglašala svojo diagnozo ali pa jo popolnoma zavrnila.

Kot je zapisano že uvodoma, je osebnost celostni vzorec relativno trajnih značilnosti, po katerih se posamezniki razlikujejo med seboj. Posamezni terapevtski pristopi tako večinoma zmanjšajo pojavnost ali intenziteto že naštetih pridruženih motenj pri osebi z MOM, ne pa primarnih znakov same MOM. Manjši delež oseb z MOM se bo vključil v enega od razpoložljivih terapevtskih pristopov, vendar pa bodo le redki med njimi dejansko »zdržali v terapiji« tako dolgo, da bo prišlo do korenitih sprememb na ravni osebnosti in s tem osebnostnega funkcioniranja. Pogosto namreč osebe z MOM predčasno »zapustijo terapijo« in pri tem uporabijo mehanizem razvrednotenja (»terapevt ni imel pojma«), zanikanja (»v resnici sploh nimam takih težav, kot mi jih je terapevt pripisal) ali projekcije (»terapevt me ne mara«, »terapevt se me boji«). In ponovno se uresniči njihov največji strah, strah pred zapustitvijo.

Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z obravnavo oseb z MOM, ugotavljajo, da popolna ozdravitev, v smislu globalne spremembe osebnostnih lastnosti oseb z MOM, v resnici ni možna, kar je razumljivo, saj bi to bil povsem drug človek. Možno pa je, da »se obrusijo robovi«, torej posamezne nefunkcionalne osebnostne lastnosti niso več tako močno izražene, so bolj nadzorovane in posledično posamezniki z MOM in njihovi bližnji tudi bolj kakovostno živijo.

Asist. dr. Karin Sernec, dr. med. je psihiatrinja, terapevtka in vodja Enote za motnje hranjenja pri Centru za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani.

Matej Zemljič, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav

Branka D. Jurišić

STARŠEVSKA LJUBEZEN S HOJO PO JAJCIH IN OČITAJOČIMI POGLEDI V LASEH »Vsak od nas je že slišal za izraz ›hoditi po jajcih‹. Ko se ozrem nazaj, se samo nasmehnem, ob kakšnih priložnostih sem uporabil ta izraz prej, ko se še nisem soočal z otrokom s hujšo obliko agresivnega in samopoškodovalnega vedenja.« Vance Goforth, oče otroka z avtizmom

1.

Skupna potreba vseh staršev je, da si vzamejo tudi čas zase. To zagotovo najugodneje vpliva na njihovo umirjenost v stresnih okoliščinah, potrpežljivost ob neumornem ponavljanju pri vzgoji in spontanost v vsakodnevnih rutinah. Enako drži tudi za starše otrok z avtističnimi motnjami (AM), ki si ta čas težje zagotovijo, čeprav ga verjetno potrebujejo pogosteje in več. Zakaj? Tudi če družine otrok z avtističnimi motnjami primerjamo z družinami otrok z drugimi posebnimi potrebami, neozdravljivimi boleznimi ipd., prve doživljajo višjo raven stresa. Vzgojni pristopi za otroke z avtizmom so eno samo neumorno potrpežljivo ponavljanje. Vsakodnevne rutine morajo biti skoraj natanko take, kot jih pričakuje njihov otrok. Živahnost staršev pri malce bolj spontanem načrtovanju teh rutin namreč lahko pri otroku z avtizmom izzove vedenjske izbruhe s samopoškodovanjem.

Dolgo je v različnih člankih krožil podatek, da naj bi bil delež ločenih staršev otrok z AM kar osemdesetodstoten, vendar ni bil empirično nikoli potrjen. Dve raziskavi sta pokazali, da med starši otrok z AM ni več ločitev (Freedman idr., 2012) oziroma je delež ločenih le deset odstotkov višji kot med starši otrok brez AM (Hartley idr., 2010).

Zasledili pa so, da se starši otrok brez AM pogosteje ločijo pred otrokovim osmim letom, kar kaže na večji stres staršev z majhnimi otroki. Med starši otrok z AM pa so bile ločitve enako pogoste v vseh starostnih skupinah otrok, kar kaže, da se za te starše stres s starostjo otroka ne zmanjša. Vprašanje staršev otrok z AM je ob razvezi podobno vprašanju staršev otrok z značilnim razvojem: Kako naj bova čim boljša starša v teh novih okoliščinah?

Starši otrok z avtističnimi motnjami sčasoma počasi razvijejo določen izostren občutek za hitro ukrepanje, neke vrste mentalni monitoring (Woodgate, Ateah in Secco, 2008), tako imenovano hojo po jajcih.

Branka D. Jurišić STARŠEVSKA LJUBEZEN S HOJO PO JAJCIH IN OČITAJOČIMI POGLEDI V LASEH

2. »Kar naprej hodiš po jajcih, ker otroka nočeš na noben način vznemiriti. Ampak to je tako, kot bi hodil po jajcih štiriindvajset ur na dan. Kar naprej hočeš poučevati otroka, ki se noče učiti. Ko so bili slabi dnevi, smo se dobesedno utapljali v avtizmu.« Mama otroka z avtizmom »Dobrodošli v Bejrutu,« je bil odgovor mame otroka z avtizmom na vprašanje, kakšno je družinsko življenje s takim otrokom. To je kot bi se starši znašli sredi vojnega območja (Solomon, 2012). Gre za odmev na zgodbo »Dobrodošli na Nizozemskem«, ki jo je leta 1987 napisala Emily Perl Kingsley, ameriška pisateljica in mama otroka z downovim sindromom. V ZDA jo ob rojstvu otroka z downovim sindromom prejmejo starši v obliki pisma. Mnogi izmed teh staršev po branju tega pisma svojega novorojenčka poimenujejo kar Holland. Emily Perl Kingsley v zgodbi opisuje, kako si bodoči starši želijo na potovanje v Italijo, pristanejo pa na Nizozemskem. Sprva so razočarani, ker so tam nižje temperature, veliko dežja, nato pa opazijo mline na veter in tulipane. Tako ugotovijo, da je tudi to lepa dežela in ne žalujejo več za Italijo. To je precej dobra prispodoba za starše otrok z downovim sindromom. Veliko raziskav potrjuje, da se starševstvo otrok z downovim sindromom ne razlikuje veliko od starševstva otrok z značilnim razvojem. Drugače pa je v družinah otrok z avtizmom, ki se soočajo z večjim stresom v primerjavi z družinami drugih otrok s posebnimi potrebami. Razlogov za to je več, povezani pa so z značilnostmi avtističnih motenj: zlasti s težavami v socialnih stikih in komunikaciji, ozkostjo otrokovih interesov in s tem povezanega neželenega vedenja. Te značilnosti so sicer skupne vsem osebam z avtističnimi motnjami, čeprav se posamezniki med seboj zelo razlikujejo.

3. »Če poznaš enega otroka z avtizmom, poznaš le enega otroka z avtizmom.« Stephen Shore, univerzitetni profesor z avtistično motnjo Pri avtizmu gre za skupino motenj, govorimo tudi o spektru avtističnih motenj in s tem poudarjamo raznolikost v intenzivnosti skupnih simptomov. Samo na področju govora in jezika je široka paleta vzorcev in posebnosti. Na eni strani so osebe, ki verbalno ne komunicirajo in se lahko naučijo sporazumevanja z nadomestnimi načini, na primer s slikami, kretnjami … Na drugi strani pa so osebe, ki veliko govorijo in čeprav imajo izjemen besednjak, sporazumevanje tudi njim predstavlja velik izziv, kar posledično v okolici povzroča nerazumevanje in tudi spore.

Oglejmo si pobližje ta dva primera: A. in B.

Branka D. Jurišić STARŠEVSKA LJUBEZEN S HOJO PO JAJCIH IN OČITAJOČIMI POGLEDI V LASEH

Dvoletni A. se tolče po obrazu, kriči, nato pa leže na preprogo in hlipa. Mama ga želi ga potolažiti, toda A. se izmika. Nato jo prime za roko in jo vodi do svoje sobe, kjer gleda v steno in cvili. Mama kaže različne predmete, sprašuje ga, kaj želi. Pokaže mu svetlečo žogo, ki si jo je A. zjutraj z zanimanjem ogledoval, zdaj pa le odriva mamino roko. Pokaže mu lonček: »Si žejen?« A. kriči. Mama ponudi lutko, A. jo vrže na tla. Ko mu mama pokaže tovornjak, ga A. vzame, leže na tla in opazuje vrtenje kolesa. Odriva mamo, ki mu želi pokazati, kako naj tovornjak zapelje po preprogi in nanj naloži nekaj drobnih predmetov. Znova bo poskusila čez nekaj minut, ko se bo umiril … če le takrat ne bo kaj drugega v središču njegovega zanimanja.

Dvanajstletni B. našteva latinska imena kačjih pastirjev, natančneje imena raznokrilih kačjih pastirjev: Aeshna caerulea, Aeshna cyanea, Aeshna grandis, Aeshna isoceles, Aeshna juncea, Aeshna mixta, Aeshna subarctica …

Starša si želita, da bi B. začel s pisanjem domače naloge ali vsaj s pripravo potrebščin. Na vprašanja, kaj je za nalogo, B. ne odgovarja, pač pa nadaljuje z naštevanjem. Zadovoljen je, vendar se to lahko kaj hitro spremeni, če ga nekdo prekine, potem se zelo razburi, meče stvari po sobi, kar traja tudi do pol ure. Naj ga pustita, da odrecitira seznam? Naj začneta pogovor o kačjih pastirjih? Naj vztrajata pri zahtevi in ga prekineta? B. rad pojasnjuje določene podrobnosti (v zvezi s kačjimi pastirji), zato oče reče:»Imam fotografijo velike peščenke?« B. se takoj odzove: »Da, to je Lindenia tetraphylla, izumrla vrsta kačjega pastirja, ki jo je pred šestdesetimi leti zadnji našel odonatolog Boštjan Kiauta v Fiesi. Na Cresu pa so še primerki. Res imaš fotografijo?« Oče: »Priprava potrebščin je en žeton.

Deset žetonov je fotografija.« Oče potrka po šolski torbi in ponovi: »Deset žetonov je enako velika peščenka!« B. maha z rokami in se začne pripravljati, da bo naredil domačo nalogo.

Otrok A. ne govori, otrok B. govori, obema pa so skupna posebnost v komunikaciji in socialnih stikih ter omejena zanimanja. Tudi nekateri dvoletniki z značilnim razvojem ne izražajo vseh svojih želja z besedami, vendar pokažejo s prstom na igračo, ki je ne dosežejo, z nasmeškom izrazijo zadovoljstvo, ko jo dobijo, in z veseljem v svojo igro vključujejo odrasle. Pravzaprav vodijo starše, kako naj se z njimi igrajo – vodijo jih z nasmeškom, pogledom, socialnimi izmenjavami, so živ vodnik staršem. Otrok A. pa sporoča z vlečenjem za roko, gledanjem stran, kričanjem … Njegove možnosti, da bi uspel dobiti, kar želi, so mnogo manjše, četudi se trudi in porabi veliko energije za kričanje, odrivanje, brcanje. Težava otroka B. ni v tem, da se ne loti pisanja domače naloge z nasmeškom, to je značilnost mnogih najstnikov. Način, kako to sporoča, je drugačen, sam sebe poskuša umiriti s priljubljeno monotono dejavnostjo. Sicer veliko govori, vendar malo sporoča, težko se dogovarja z drugimi. Potrebuje natančen in utečen načrt, ki upošteva njegova zanimanja in prav v ta zanimanja so vtkana opravila, naloge. Za običajne vrstnike pa velja nasprotno, ti svoja zanimanja vtkejo v vsakodnevne rutine in opravila; zanje so prevladujoča zanimanja socialni stiki, odzivi drugih, tudi staršev. Običajni najstniki se pogosteje zabavajo v tišini svoje sobe, tudi odlašajo z nalogami, v spretnem klepetu s starši odvračajo njihovo

Branka D. Jurišić STARŠEVSKA LJUBEZEN S HOJO PO JAJCIH IN OČITAJOČIMI POGLEDI V LASEH

pozornost od zahtev, včasih jih celo pripravijo do tega, da kakšno zahtevo opustijo ali pa jim pri opravilih celo preveč pomagajo. Običajni najstniki pri svojih starših prepoznajo jezo, vedo, kdaj je vrag odnesel šalo, in takrat hitro opravijo obveznosti.

4. »S sinom sem se hotel pogovarjati o njegovih občutkih osamljenosti, izolacije, pa sem ga vprašal, če se kdaj počuti tako, kot da je padel z Marsa. On pa je odgovoril: Ne, meni se nikoli ne zdi, da sem padel z Marsa, se mi pa večkrat zdi, da sem padel na Mars.« Oče otroka z Aspergerjevim sindromom Posebnostim fantov A. in B. strokovno rečemo kakovostni primanjkljaj v komunikaciji, socialnih stikih in utesnjeni, stereotipni, ponavljajoči se vzorci interesov. Družini otroka A. bi svetovali vključitev v zgodnjo obravnavo; morda bi čez deset let lahko dosegel raven, ki je opisana pri najstniku B. Tak dosežek ni vedno posledica kakovostne zgodnje obravnave in predanih staršev, odvisen je od številnih dejavnikov, pridruženih motenj, zlasti motnje v duševnem razvoju. V primeru motnje v duševnem razvoju bi starša na slikovnem urniku NAJPREJ - NATO kazala drugačno nalogo (na primer: obesi jakno, pripravi mizo, pobarvaj vse kroge …). Najstnik pa bi med dvema slikama (npr. milni mehurčki in vrtavka) izbral eno dejavnost, ki si je želi po opravljeni nalogi. Starša bi uporabila vizualno podporo in krepitev želenega vedenja s strategijo izbire, sporazumevali pa bi se z izmenjavo slik, kar je oblika nadomestne in podporne komunikacije.

5. »Drugi starši vozijo svoje otroke k tabornikom, telovadbi, v glasbeno, na razne krožke … jih tam odložijo in gredo na kavo. Mi pa naše otroke z avtizmom vozimo k logopedu, psihologu, delovnemu terapevtu, psihiatru, specialnemu pedagogu … in niti takrat ne moremo na kavo, ker moramo aktivno sodelovat pri obravnavah.« Mama otroka z avtizmom Poimenovanje teh strategij je mogoče suhoparno, vendar ti postopki omogočajo velik napredek v kakovosti življenja oseb z avtistično motnjo in njihovih družin. Z njimi lahko otroke z AM poučujemo, zagotavljamo jim boljše sporazumevanje in vključevanje v družbo. Čeprav poznamo učinkovite strategije in ti postopki delujejo za večino otrok z avtističnimi motnjami, pa je pri vsakem posebej potrebno skrbno preučiti, katere lahko uporabimo. V praksi

Branka D. Jurišić STARŠEVSKA LJUBEZEN S HOJO PO JAJCIH IN OČITAJOČIMI POGLEDI V LASEH

to pomeni, da smo kar naprej razpeti med tem, česa otrok ne zmore in česa noče narediti. Tudi ta razpetost med vztrajanjem, motiviranjem in pomočjo je del hoje po jajcih. Kdaj vztrajati, kako ga motivirati, da naredi nekaj sam, in kdaj mu pomagati? Težko je razumeti način učenja nekoga, ki se je samoiniciativno naučil vsa latinska imena kačjih pastirjev, hkrati pa ne izrazi želje po kozarcu vode oziroma ne gre po vodo, čeprav je žejen in zaradi tega razdražljiv, celo agresiven. Ali morda učenje najstnika, ki sosedov nikoli ne pozdravi: »Dober dan in kako ste?« ampak jih vsakokrat vpraša: »Ste že pogledali točno številko modela vašega pokončnega sesalnika ELECTROLUX? Lastniki robotskega sesalnika ROWENTA RR 7447 WH so mi že sporočili vse podatke.« Ne gre le za razliko v vsakodnevnem delovanju, kar pogosto označujemo z nizkofunkcionalnim ali visokofunkcionalnim avtizmom, gre tudi za izjemno različne zmožnosti in dosežke na posameznih področjih enega otroka.

6. »Razlika med visokofunkcionalnim avtizmom in nizkofunkcionalnim avtizmom je v tem, da so pri osebah z visokofunkcionalnim avtizmom prezrti njihovi primanjkljaji, pri osebah z nizkofunkcionalnim avtizmom pa so prezrti njihovi potenciali.« Laura Tisoncik, oseba z avtizmom in aktivistka Za mnoge starše otrok z avtistično motnjo je postavitev diagnoze olajšanje, se pa ob tem hkrati soočajo tudi z neprijetnimi občutki (šok, jeza, zanikanje, občutek krivde, nemoči). Olajšanje občutijo zato, ker njihove vsakodnevne težave končno dobijo neko ime in veljavo. Mnogi rečejo: »Aha, to je to! Nismo tako slabi starši!!

Mnogo staršev opazi odstopanja že mnogo pred uradno diagnozo. Vedenjska odstopanja starši zaznajo že ob prvem letu otrokove starosti, vendar običajno mine še nekaj let, da dobijo uradno potrditev. Ves ta čas dvomijo o svojih starševskih kompetencah, poskušajo z različnimi pristopi učenja in vzgoje. Starši vedo povedati, da so tudi v domačem okolju deležni pripomb, češ da je njihov otrok razvajen. Niso deležni sočutja kot starši otrok z downovim sindromom, saj je njihov otrok videti »zdrav in lep« in se na prvi pogled v ničemer ne razlikuje od sovrstnikov.

7. »Nenehno sem čutila očitajoče poglede v svojih laseh. Ko sem bila s sinom v javnosti in je imel kakšne izgrede ali pa je s svojim vedenjem nenehno zbujal pozornost, nihče ni prepoznal otroka s posebnimi potrebami … vsi so videli le mamo, ki ne zna vzgajati.« Mama otroka z avtizmom

Branka D. Jurišić STARŠEVSKA LJUBEZEN S HOJO PO JAJCIH IN OČITAJOČIMI POGLEDI V LASEH

Avtistične motnje med vsemi razvojnimi motnjami naraščajo najhitreje. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je veljalo, da je ima avtizem en otrok od 2.500 (0.04 odstotka populacije), leta 2000 je bila pogostost desetkrat višja (eden od 250), v zadnjih dvajsetih letih se je ta številka zvišala na 1.8 odstotka populacije. Ta porast števila diagnosticiranih prinaša s seboj tudi več družin otrok s to razvojno motnjo, več raziskav in tudi več učinkovitih pristopov. Še vedno pa avtistične motnje veljajo za skrivnostne. Za odkrivanje nimamo objektivnih testov, ki bi potrdili motnjo v krvi ali urinu. Prav tako nimamo zdravila, ki bi ga otrok lahko zaužil ali dobil v kakšni drugi obliki in bi nato avtizem izzvenel. Povsem naravno je, da si želimo, da bi bilo oboje mogoče. Starši tako pogosto iščejo rešitve tudi v alternativnih načinih zdravljenja (od prehranskih dopolnil, diet, terapij z živalmi …). Skoraj 90 odstotkov staršev uporabi enega od alternativnih načinov (Owen-Smith idr., 2015). Višja kot je izobrazba staršev, večja je verjetnost, da bodo uporabili eno od teh terapij, prav tako jih pogosteje uporabijo starši mlajših otrok. Mednarodna raziskava (Goin-Kochel idr., 2007) je pokazala, da so bili otroci v povprečju vključeni v kar sedem do devet različnih terapevtskih intervencij. Starši otrok z avtizmom so lahka tarča ponudnikov dvomljivih terapij in zdravil; med njimi so tudi škodljive snovi, ki so prepovedane (npr. čudežne kapljice MMS, ki vsebujejo belilo). Sicer večina nedokazanih terapij ni neposredno škodljiva, nastaja pa škoda, ki ni le finančna. Škoda se meri v izgubljenem času in energiji staršev, ki bi s preverjeno učinkovitimi postopki lahko dosegli več, nikakor pa ne »čudežne ozdravitve«. Pri avtističnih motnjah namreč ne gre za bolezen, gre za stanje, ki traja vse življenje. Na avtistične motnje najbolj vplivamo s poučevanjem, z intervencijami, ki zahtevajo napor in vsakodnevno sodelovanje vseh vpletenih. Učinek teh postopkov pa ni ozdravitev ali odprava motenj, ampak v nekoliko normalnejšem vsakodnevnem življenju družin in manj hoje po jajcih.

8. »Z leti to starševstvo otrok z avtizmom ni nič lažje ali manj zahtevno. Lažje pa so druge stvari, ker imaš drugačne prioritete. Zlahka se ne sekiraš več zaradi denarja, službe, govoric in takih neumnosti. Dobro je to, da ti odpade tudi veliko slabih stvari v življenju.« Oče dveh otrok z avtizmom Raziskovalci so šele v zadnjem obdobju začeli preučevati tudi pozitivne vplive otrok z motnjami na družine; opazen je pozitivni vpliv na brate in sestre, ki tako razvijejo višje socialne spretnosti. Starši otrok z avtizmom tudi sami poročajo, da zaznavajo pozitivne učinke na odnose in družinske vrednote Meleady idr. 2020). Če se pri spraševanju osredotočamo samo na negativne učinke, ti prevladujejo tudi pri odgovorih. Ko pa sprašujemo malo drugače, naletimo na vrsto pozitivnih izkušenj.

Matej Zemljič, Gaber K. Trseglav, Karin Komljanec

Branka D. Jurišić STARŠEVSKA LJUBEZEN S HOJO PO JAJCIH IN OČITAJOČIMI POGLEDI V LASEH

Nisem še srečala staršev otrok z avtističnimi motnjami, ki ne bi imeli svojega otroka radi, z vsemi težavami vred. Ne želijo si zamenjati otroka, želijo si le normalno življenje s tem otrokom. Mi kot družba smo jim dolžni to omogočiti. Več normalnega življenja jim omogočamo tudi z višjo ravnijo ozaveščenosti družbe o naravi avtističnih motenj in njihovem vplivu na družine. Eden od načinov je uprizoritev na gledališkem odru, osvežujoč in osvobajajoč del ozaveščanja. »Pravijo, da je za vzgojo enega otroka potrebna cela vas. Mislim, da je za vzgojo te vasi, za višjo ozaveščenost, potreben vsaj en otrok z avtizmom ali posebnimi potrebami.« Elaine Hall, aktivistka in mama, ki je posvojila otroka z avtizmom

Viri: Freedman, B. H., Kalb, L. G., Zablotsky, B. in Stuart, E. A. (2012). Relationship status among parents of children with autism spectrum disorders: A population-based study. Journal of Autism and Developmental Disorders, 42(4), 539–548.

Goin-Kochel, R. P., Myers, B. J. in Mackintosh, V. H. (2007). Parental reports on the use of treatments and therapies for children with autism spectrum disorders. Research in Autism Spectrum Disorders, 1 (3), 195–209.

Hartley, S. L., Barker, E. T., Seltzer, M. M., Floyd, F., Greenberg, J., Orsmond, G. in Bolt, D. (2010). The relative risk and timing of divorce in families of children with an autism spectrum disorder. Journal of Family Psychology: JFP: Journal of the Division of Family Psychology of the American Psychological Association (Division 43), 24(4), 449–457.

Jurišić. B. D. (2021). Otroci z avtizmom. Priročnik za učitelje in starše. Druga izdaja. IC Pika.

Meleady, Jane & Clyne, Colette & Braham, Jessica & Carr, Alan. (2020). Positive contributions among parents of children on the autism spectrum: A Systematic review. Research in Autism Spectrum Disorders.

Owen-Smith, A. A., Bent, S., Lynch, F. L., Coleman, K. J., Yau, V. M., Pearson, K. A., Massolo, M. L., Quinn, V. in Croen, L. A. (2015). Prevalence and predictors of complementary and alternative medicine use in a large insured sample of ahildren with autism spectrum disorders.

Research in Autism Spectrum Disorders, 17, 40–51.

Solomon, A. (2012). Far from the tree: parents, children and the search for identity. Scribner, Woodgate, R. L., Ateah, C., & Secco, L. (2008). Living in a world of our own: the experience of parents who have a child with autism.

Qualitative health research, 18(8), 1075–1083.

Branka D. Jurišić STARŠEVSKA LJUBEZEN S HOJO PO JAJCIH IN OČITAJOČIMI POGLEDI V LASEH

Avtistične motnje (AM) so skupina razvojnih motenj, najbolj poznana sta Aspergerjev sindrom in klasični otroški avtizem; uporabljamo tudi izraza nizkofunkcionalni avtizem in visokofunkcionalni avtizem. Potrebna je različna raven podpore v vsakodnevnem življenju, imajo pa osebe s temi motnjami veliko skupnih značilnosti, hkrati pa se med seboj zelo razlikujejo, kar oboje odraža izraz: spekter avtističnih motenj.

AM ima eden od 54 otrok oziroma 1,68 odstotka otrok. Več kot štirikrat pogostejše so pri dečkih kot pri deklicah. AM se pojavljajo ne glede na raso, narodnost ali socialni in ekonomski status družine. Vzrok za AM še ni poznan, z gotovostjo pa vemo, da niso posledica neprimerne vzgoje in prav tako ne cepljenja proti otroškim boleznim.

Avtistične motnje (AM) se pogosteje pojavljajo skupaj z drugimi razvojnimi, psihiatričnimi, nevrološkimi, kromosomskimi in genetskimi diagnozami.

Poleg AM ima vsaj polovica oseb še eno pridruženo motnjo na področju duševnega zdravja: – tretjina ima še motnjo v duševnem razvoju (IQ 70 ali manj); malo manj kot polovica ima povprečne ali nadpovprečne intelektualne sposobnosti; – tretjina nima razvitega besednega govora; mnogi med njimi se lahko sporazumevajo s podporno in nadomestno komunikacijo; – četrtina odraslih z AM ima depresivno motnjo, polovica otrok ima hiperkinetično motnjo (ADHD); – polovica otrok z AM ima trajne težave s spanjem; – tri četrtine otrok z AM ima težave s prehranjevanjem (uživanje neužitnih snovi, izjemna izbirčnost oziroma odklanjanje določenih vrst hrane, prenajedanje) (Jurišić, 2021).

Dr. Branka D. Jurišić je specialna pedagoginja in soustanoviteljica izobraževalnega centra Pika v Ljubljani.

Bernarda Oman, Karin Komljanec, Matej Zemljič, Jure Henigman, Gaber K. Trseglav

NOVO V KNJIŽNICI MGL

Jakob Hayner

ZAKAJ GLEDALIŠČE. KRIZA IN PRENOVA Prevedla Mojca Kranjc Knjižnica MGL (177) MGL: Ljubljana, 2021

Knjiga Zakaj gledališče. Kriza in prenova nemškega kritika, novinarja in urednika Jakoba Haynerja je izšla marca 2020, tik preden je tudi Evropo zajela pandemija novega koronavirusa. Ukrepi za zmanjšanje širjenja okužb so zadeli gledališče v samo bistvo njegove narave, saj so preprečili udejanjanje njegove specifike – istočasne prisotnosti nastopajočih in občinstva v skupnem prostoru.

Kriza gledališča, katere vzroke Hayner polemično vidi zlasti v načinu, kako se slednje odziva na dogajanje v družbi, se je samo še poglobila: z ontoloških vprašanj se je razširila na eksistencialna, če ne že kar eksistenčna spraševanja. In če kriza zmeraj pomeni pretres ali celo zrušenje obstoječega, po drugi strani ponuja tudi priložnost za postavitev novih temeljev, pred katero pa je treba opraviti temeljit razmislek o temeljnem vprašanju: zakaj (sploh) gledališče.

LJUBLJANA CITY THEATRE SEASON 2021/2022 SMALL STAGE

Barbara Zemljič

BLACK CUMIN SEED OIL Olje črne kumine, 2021 Drama World premiere Opening 16th December 2021

Director BARBARA ZEMLJIČ Dramaturg IRA RATEJ Set designer URŠA VIDIC Costume designer TINA BONČA Composer MIHA PETRIC Language consultant MAJA CERAR Lighting designer ANDREJ KOLEŽNIK Sound designer MATIJA ZAJC

Stage manager, prompter and property mistress Lejla Žorž Technical director Janez Koleša Stage foreman Matej Sinjur Heads of technical coordinators Branko Tica and Boris Britovšek Sound master Tomaž Božič Lighting masters Aljoša Vizlar and Andrej Koležnik Hairstylists Anja Blagonja and Sara Dolinar Wardrobe mistress Sara Kozan The set was made under the supervision of master Vlado Janc and costumes under the supervision of mistresses Irena Tomažin and Branka Spruk in the ateliers of Ljubljana City Theatre.

LJUBLJANA CITY THEATRE SEASON 2021/2022 SMALL STAGE

Cast Borut JURE HENIGMAN Monika BERNARDA OMAN Viktorija KARIN KOMLJANEC Mitja GABER K. TRSEGLAV Nik MATEJ ZEMLJIČ as guest

Family relationships, together with our genes, are the basic building blocks of human character. In the story on these relationships, we meet the student Borut and his mother, an enterprising and hardworking Monika, a single mother who swears by the almighty healing power of black cumin seeds. We enter their lives one evening in 2001, when Monika invites her future daughter-in-law Viktorija to celebrate her engagement to Viktor, Viktorija's brother. Borut, who despises his mother's promiscuous behaviour as she, in his opinion, changes partners too often, decides to move in with his grandmother ...

Ten years later, Borut, Viktorija and Monika meet again at a memorial service for the deceased Viktor who took his own life because of his debts. Viktorija, who once again finds herself in the middle of the battlefield between her embittered son and his domineering mother, now shows her weariness and anxieties about raising a son with special needs.

Ten years pass again. These days, Monika and Viktorija are no longer friends. Is it time now they forgive each other, as Borut has forgiven his mother? But, has he really? The meaning of happiness, one’s purpose and empathy also depend on which generation one belongs to, what kind of upbringing we have received and what kind of society we live in. Families are always the intersection of different generations, and therefore the views of the past clash within them, as well as the demands of the present and the expectations of the future. All these wounds that we inflict upon ourselves in the course of our living together turn into scars of resentment that mark us forever. Not even the back cumin seed oil, a universal panacea, can ease one’s pain.

Barbara Zemljič is a well-established film and theatre director and will direct on the Small Stage her new play about the worlds of three generations, unable to find harmony, or at least empathy.

Pokrovitelj Mestnega gledališča ljubljanskega

D R A M S KO B E S E D I LO

Barbara Zemljič

OLJE ČRNE KUMINE

2021

Igra se dogaja v treh delih v obdobju dvajsetih let, med dogajanjem v prvem in drugem ter drugem in tretjem delu mine po 10 let.

Lokacije: kopalnica, kuhinja/dnevna soba, pod loputo (Kolikor sledimo nagonskim instinktom, je razvidno iz dogajanja pod loputo.)

MONIKA (39/49/59): predstavnica generacije boomerjev; iznajdljiva, oportunistična, bila trgovka, lastnica picerije, kozmetičnega salona, rada potuje, pomemben ji je videz, je brez okusa, imela težko otroštvo, avtoritarno vzgajala sina Boruta, promiskuitetna, ima mejno osebnostno motnjo, laže BORUT (22/32/42): konzervativen milenijec; Monikin sin, mizogin, tesnoben, jezen vrednote: družina, poštenje, varnost, resnica VIKTORIJA (27/37/47): predstavnica generacije X; sestra Monikinega bodočega moža Viktorja ter Mitjeva žena, helikopterska mama avtističnemu sinu Niku, dela v knjižnici NIK (7/17/27): predstavnik generacije Z; Viktorijin in Mitjev sin, avtist, inteligenten, poln podatkov, ima fotografski spomin, govori resnico, ne prepozna podtekstov, nefleksibilen MITJA (30/40/50): Viktorijin mož, nehote seksist, ima blago nediagnosticirano obliko avtizma, ni preveč inteligenten, topel

1. DEL: leto 2001 Monika, 39 let; Borut, 22 let; Viktorija, 27 let; Mitja, 30 let; Nik, 7 let (se ne pojavi) 1. prizor Kuhinja/dnevna soba. Po mizi razporejeni zapiski.

Na desni spuščen rolo. Borut intenzivno telovadi, se gleda v ogledalu in na glas zadihano ponavlja.

Ob kavču njegova potovalka.

BORUT: Kako pomemben je predmet, vidimo že zjutraj, ko potegnemo vodo. Predstavljajmo si, da blato ne odplava po kanalizaciji. Vsaka cev mora imeti pravilen naklon, zid pravilno vpetost, vsak steber stoji na temeljih. Če so temelji izračunani napačno, bomo potegnili ročko in voda ne bo odtekla.

Kaj še ... Centripetalna sila je usmerjena proti središču vrtenja. Njena velikost je odvisna od hitrosti in radija vrtenja ter mase blata. Valda.

Deluje s površine vrtiljaka na blato. Nasprotje je centrifugalna sila, ki je reakcija blata na centripetalno silo.

Telefon brni. Borut se oglasi, ljubeče se pogovarja.

BORUT: Halo? Babi! Ja, slišim te, ja. A si v redu?

Aha. Učim se. Jutri. Znam ja, se mi zdi.

A pol ji nisi povedala, da pridem k tebi živet?

Aha. Borut zmečka papir v roki.

BORUT: Kakšno letalo? Kam? Aja ne, to je bilo prejšnji teden, ponavljajo po teveju. Ne, teroristi ne bodo prišli sem, ne sekiraj se, to je v Ameriki. Ja. Bom našel. Vem, katero fotko, ja. Po treningu. Tiste modre pri teveju so proti bolečinam. Dve vzemi. Ura? Dvajset do šestih.

Zakaj?

Ok. Se vidiva okrog osmih. Ja. Adijo.

Borut odpre loputo v kuhinji na tleh in zleze pod njo. Išče fotografijo, odpira škatle. Za trenutek se umiri in leži med stvarmi.

2. prizor Borut zasliši petje (v stilu Baby you can drive my car), vstopi Monika. Na pult odloži vrečko, v kateri je šampanjec, lončnica, jagode in prigrizki. Borut zleze izpod lopute ter jemlje ven kramo, škatle, molitvenik, plastične prte, nato najde star album.

Iz njega vzame fotografijo.

MONIKA: Ti si še doma! A si si pogrel čebulne štruklje? Kaj pa iščeš?

BORUT: Vse sem pojedel. Babi me je prosila za eno fotko.

Borut zagleda staro kovinsko vojaško škatlo, Monika mu jo vzame in mu da jagode.

MONIKA: Na. Tu notri sigurno ni. Pospravi za sabo, ja?

BORUT: Bom. Hvala. Si pa dobre volje.

MONIKA: A se moram še za to opravičevat?

BORUT: Saj nisem – MONIKA: / Ne bi smela bit, ne? Ker je babi slabo, se mora cel svet ustavit. Vedno najde nekaj, da je center, mater ...

BORUT: Zadnje čase sprašuje, koliko je ura, pravijo, da je to znak – MONIKA: / Joj, res ne vidiš, kaka manipulatorka je?!

BORUT: Kaj pa, če umre?

MONIKA: Jaz že ne bom jokala. Boš pa zato ti za oba, ane!

BORUT: Mami!

MONIKA: Kaj? Še tebe je obrnila proti meni!

BORUT: Sem mislil, da bi za nekaj časa – Monika gleda fotografije.

MONIKA: / Fotko moje birme hoče? Kolo mi je obljubila, potem mi je pa dala zlato verižico.

Mama je ena sama, ja. Hvala bogu.

BORUT: Jaz imam pa babi rad. Ogromno mi je dala.

MONIKA: Kar cel album ji nesi, ne! Drugače je, če si njen otrok, samo to bom rekla.

Monika želi še nekaj reči, a si premisli. Borut pospravi stvari pod loputo, odpravlja se.

BORUT: V bistvu sem se hotel nekaj pogovorit s tabo.

MONIKA: A nimaš karateja zdaj?

BORUT: Ja. K babi grem prespat, jutri pa direkt na izpit.

MONIKA: Tisto o drekcih, ane? Saj to pa znaš.

Zaupaj vase, pa bo. Držim pesti.

BORUT: Fundiranje se reče izpitu.

MONIKA: No, fundiranje. Lepo se imej.

BORUT: Ti tudi.

Monika Borutu popravi frizuro.

MONIKA: Kdo te ima neskončno rad?

Borut se malo obotavlja.

BORUT: Ti. MONIKA: In? BORUT: Jaz tebe.

MONIKA: Ne pozabi tega!

Monika mu po zraku nariše neskončno osmico, Borut njej nazaj, srečata se s prsti. Monika stopi na prste, ga objame in poljubi na lice, Borut odide, lase si popravi nazaj.

3. prizor Monika pospravi zapiske v predal, iz vrečke vzame dišeče palčke, eno prižge, jo zapiči v lončnico, šampanjec in kaviar pospravi v hladilnik. Zavre vodo, vanjo strese črno kumino in nastavi uro.

Popeva si. Ogleduje se po prostoru. Na roloju visi fotografija, na kateri so ona, Borut in moški, ki jo objema okrog ramen. Sname fotografijo. Barva roloja, kjer je visela, je svetlejša. Dvigne rolo in se zagleda v ogledalu. Gleda se. Ogledalo se začne premikati in s ptičje perspektive zagledamo kopalnico. Monika pobere moške copate, odpre loputo na tleh in jih pospravi. Gre v kopalnico, s tal pobere bambusovo podlago. Pozvoni. Na hitro se pogleda v ogledalu, odloži bambusovo podlago in skoraj steče do vrat ter jih odpre.

MONIKA: Helou! A lahko verjameš, da nama končno rata!

Vstopi Viktorija (27) z zavitim darilom.

VIKTORIJA: Ne morem! Izvoli.

MONIKA: Joj si smotana, ne bi bilo treba.

VIKTORIJA: Sem le prvič tukaj, no. Lepo imata.

Prijetno.

MONIKA: Eh, luknja. Šampanjec?

VIKTORIJA: Jaaa! Mater, kakšen dan.

MONIKA: Kaj pa je bilo?

VIKTORIJA: Eh, pač Niki. Ne vem, ne sfolgam.

MONIKA: Daj nehaj, ti vse sfolgaš! Usedi se.

VIKTORIJA: Misliš? Možno, da ima motnje na

spektru, čakamo na diagnozo. Pač, baje zaradi dreves ne vidi gozda, ali kaj. Ko vidiš te kriterije pa statistike, joj no, kot da so otroci enaki! Ker na dober dan je u iber nadpovprečen, a veš.

Samo na slab …

Monika jima da šampanjec in sede poleg na kavč.

Nazdravita.

MONIKA: Čisto ok je, ne kompliciraj. Bom dala na led.

Viktorija poduha zrak. Monika da šampanjec na led in odvije darilo.

VIKTORIJA: Mmm. Jaz tudi sandalovino uporabljam. Tako zemeljska je.

MONIKA: Kaki lepi copatki! Čist hudo.

VIKTORIJA: Nisem vedela, kaj, pa sem se spomnila, da so ti bili moji všeč …

Monika dotoči.

MONIKA: D‘best so! Na zdravje!

VIKTORIJA: Na vaju!

Monika si obuje copate z gepardjim vzorcem.

MONIKA: Hvala.

VIKTORIJA: Daj, da ga še enkrat pogledam!

Monika iz žepa vzame zaročni prstan in ji ga pokaže.

VIKTORIJA: Borutu še nisi povedala?

MONIKA: Nisem mogla. Na Mirana je ful navezan, saj veš, moški zgled pa to. Jaz mu pa tudi nisem šla razlagat, da imava probleme …

VIKTORIJA: Štekam.

MONIKA: Zdaj je pa še mat bolna, on pa jo časti, razumeš! Velik ga je pazila, ko sem bila trgovska potnica, sem potovala. Sem mislila, da se je po meni vrgel, a veš, jabolko, drevo, pa to.

Samo ne. Uspelo ji je krščanstvo mu v glavo zacementirat, majkemi. Pač, čakam na pravi trenutek.

VIKTORIJA: Mah, na koncu vedno k pameti pridejo.

Ful sem vesela za vaju drugače. Viktor tako žari.

MONIKA: Joj, hvala. Nisem si mislila, da se mi bo kaj takega še sploh kdaj zgodilo!

Veš, kako sem se ga branila! Ipak sem bila v vezi, on pa se tudi še ni ločil.

Ker taka pa nisem. Samo je bil tako vztrajen …

Ko je peljal za mano, pa me na sredi ceste ustavil, a veš, štiri žmigavce je dal, no, pa sem bila gotova. Gotova!

VIKTORIJA: Moj bratec zna bit prepričljiv, če si zada. Točno tebe rabi, da se umiri.

MONIKA: Meni se tudi tako zdi.

VIKTORIJA: Pa saj Borut se bo pa že unesel.

MONIKA: Upam. Večji otroci, večji problemi.

Ura zapiska, Monika vstane in pripravlja čaj.

VIKTORIJA: Joj, ne mi tega govorit! Še na wc ne morem, ne da bi trkal: »Mami, mami, mami!« Zadnjič sem njegov krožnik razbila, pa sem čisto zašvicala, tako tovornjakarsko, kislo, a razumeš, kako mu zdaj zajtrk postreč ... Take stvari ga čisto iztirijo. Pa še Mitja je napačne kosmiče kupil in je bila cela štala, a veš, pol pa kriči, pa buta z glavo pa – MONIKA: / Ma daj, saj bo. Preveč se ukvarjaš.

VIKTORIJA: Včasih sanjarim, da bi kar izginila.

Lahko enega zapalim? Domačica.

MONIKA: Oprosti, domačice pa nimam.

Viktorija si zvija džojnt in se zasmeji, Monika opazi.

MONIKA: Aja, haha. A tako se zdaj reče.

VIKTORIJA: A boš?

MONIKA: Sem enkrat poskusila, pa mi ne naredi dobro.

Monika nalije čaj in ga ponudi Viktoriji.

MONIKA: Na, ko si zadnjič jamrala, da imaš infekcijo. Črna kumina, draga moja. Eliksir življenja. Poznaš?

VIKTORIJA: Eliksir? Nikoli slišala.

MONIKA: Mohamed je rekel, da zdravi vse, samo smrti ne.

VIKTORIJA: Aja? Haha. Nisem vedela. Mogoče bi pa morali to pit, pa se ne bi razstreljevali. Kako pa pripraviš?

MONIKA: Prevreš, deset minut pustiš, pa precediš.

Na močne ženske!

VIKTORIJA: Ja. Pa na tipe, ki jih shendlajo!

Viktorija spije malo čaja.

VIKTORIJA: Mmm, kako je dober! Ali pa sem tako zadeta, počakaj.

MONIKA: A si v redu?

VIKTORIJA: Ja itak. Samo lulat moram.

MONIKA: Tukaj.

Viktorija gre na stranišče, opravi malo potrebo.

VIKTORIJA (iz offa): A salon si tudi imela?

MONIKA: Ja. Pa picerijo, v vulkanizerstvu sem delala …

VIKTORIJA (iz offa): Haaaa. Gume si menjala?

MONIKA: Papirologija.

VIKTORIJA (iz offa): Papirja ti je zmanjkalo.

MONIKA: Levo na tleh ni?

VIKTORIJA (iz offa): Ni. Monika vzame toaletni papir iz omarice.

MONIKA: Čakaj. A lahko prinesem?

VIKTORIJA (iz offa): Valjda! Dej še malo šampanjca, no.

Monika vstopi v kopalnico, prinese papir, gleda stran.

MONIKA: Ko bi ti vedela, kakšno darilo si! Moja mati je tako zadrta, da je nikoli nage nisem videla.

Monika odide.

MONIKA: Ko sem dobila menstruacijo, sem mislila, da imam tumor.

VIKTORIJA (iz offa): Daj nehaj!

MONIKA: Ja res! Če ne bi bilo zaupnih besed v Naši ženi, ne bi vedela, kaj se dogaja.

Viktorija se smeji, Monika prinese šampanjec, spet nazdravita. Vzame kremo iz črne kumine.

MONIKA: Na sestro, ki je nikoli nisem imela! Evo, to daj na faco, boš videla.

V salonu je bila pravi hit.

VIKTORIJA: Tenks, to rabim. A je tudi za podočnjake?

Mater, res imaš noro dobro kožo za svoja leta.

MONIKA: Ja, res. Do petintridesetega mi ni bilo treba nič gor dat. Pa za kožo pod očmi je top.

Viktorija si maže maslo iz črne kumine na obraz.

VIKTORIJA: A to mora tako peč?

MONIKA: Na začetku malo, ja, to samo pomeni, da dela. Šum. Monika prisluhne. Obe sta tiho. Slišita korake.

MONIKA: Čakaj.

VIKTORIJA: Kaj? MONIKA: Samo malo. Sranje, Borut.

4. prizor Monika poprši kopalnico, steče v kuhinjo, zaokroži z dišečo palčko, pospravi šampanjec, ugasne palčko v kozarcu vode, hoče spustiti rolo, zagleda sled manjkajoče fotografije, ponovno dvigne rolo, pogleda naokrog, vrne zapiske na mizo na kupčke.

V kuhinjo vstopi Borut.

BORUT: Oj. MONIKA: Prestrašil si me. Vse v redu?

BORUT: Ja. Zapiske sem pozabil. Pa v bistvu sem se še nekaj hotel ...

MONIKA: A veš, da sem nekam zanič danes. Sem si kar kumino naredila. Lahko ji neseš, jaz se moram malo uleč, veš.

BORUT: A to tako smrdi?

MONIKA: Ne, verjetno se drogiram, ko te ni!

BORUT: Ja, verjetno. Pa res smrdi po travi.

MONIKA: Kako pa veš, kako smrdi trava?

BORUT: Am ... a kdo ne ve?

Borut se napoti v kopalnico, Monika gre za njim, prerine se v kopalnico, Viktorija se skriva za zagrnjeno zaveso v banji.

BORUT: Kaj ti pa je?

MONIKA: Smeti sem hotela …

BORUT: Daj potem, no, prosim.

MONIKA: Kot da te nisem tisočkrat nagega videla, zdaj ti bo pa nerodno.

Monika odide. Borut opravi malo potrebo, potegne vodo.

MONIKA (iz offa): A boš še dolgo? Mene tudi tišči.

Monika vstopi.

BORUT: Šit no, mami! Saj bom.

MONIKA: Če me pa tišči.

V tušu zazvoni telefon.

VIKTORIJA: Pizda. Pardon.

Borut pogleda Moniko, stopi proti tušu in odgrne zaveso. Viktorija pride izpod tuša s črno masko na obrazu, pogovarja se po telefonu.

VIKTORIJA (Mitji): Ja pa si mu dal ob pol treh homeopatske? Potem se pa znajdi, no. Ja saj veš, da je problem. Ne morem zdaj.

Viktorija odloži telefon.

BORUT: Resno, mami?

VIKTORIJA: Pardon. Živjo, Viktorija, me veseli.

Borutu je nerodno, poskuša oditi, Viktorija si ga ogleduje, Monika stopi med vrata.

BORUT: Em. Borut.

MONIKA: Ni tako, kot zgleda, no. Daj, počakaj.

VIKTORIJA: Nisi tako mlad, kot sem si predstavljala.

MONIKA: A ne! To ima po fotru.

BORUT: Mami, prosim.

VIKTORIJA: Kaj, poglej se, pa reči mami hvala. Škoda, da bova v sorodu.

BORUT: A jaz česa ne vem?

VIKTORIJA (Moniki): Sori.

MONIKA: Lej. Saj veš, da z Miranom že dolgo nisva bila v redu.

BORUT: Daj, samo spusti me ven. Spusti me ven!

VIKTORIJA: Tvoja mami je super ženska, pusti, da ti razloži.

BORUT: Pa kdo sploh si ti?

VIKTORIJA: Viktorija, saj sem – BORUT: / Retorično sem mislil!

Viktorija si spira masko. Borut se prerine iz kopalnice v kuhinjo, Monika gre za njim.

MONIKA: A lahko nehaš dramo delat?!

BORUT: No, kaj naj si pa mislim? Pod tušem skrivaš žensko.

MONIKA: Aja. Neee. Ona je sestra od Viktorja, a veš, tisti poslovnež …

VIKTORIJA (iz offa): Moj brat.

Monika izvleče telefon.

MONIKA: Veš, kako je lep! Sploh ne morem verjet, da … Delnice prodaja. Lej to fotko. Na nebotičniku sva. A ni kot Richard Gere? Lej, kake mesidže mi pošilja, no …

Monika kaže Borutu sms-je na telefonu, Borut pobere zapiske in jih pospravi v torbo.

BORUT: Ne bom tega gledal.

MONIKA: Pa nič. V glavnem, zaljubila sva se. Se zgodi.

Viktorija pride iz kopalnice.

BORUT: Enim večkrat. Kaj, a je Miranu rok potekel, a? Presenetljivo dolgo si zdržala.

MONIKA: Miran ni mogel seksat, ok?! Sem mislila, da mi bo uspelo, mi pač ni.

BORUT: Ni mi treba tega poslušat.

MONIKA: Ja da boš vedel celo zgodbo!

BORUT: Samo ne se spet lizarit pred mano, ok?!

MONIKA: Joj, to je znak ljubezni. Ne vem, zakaj bi se morala skrivat.

A lahko nehaš bit tako zavrt!

BORUT: Am. Pač. Ne. Viktoriji zvoni telefon.

VIKTORIJA (Mitji): Ja. A puzzle sta sestavila? Kaj pa logične uganke? Daj ne me zajebavat, eno samo popoldne ... Kje? Saj se hecaš? Drugi štuk.

Počakajta me spodaj.

Viktorija odloži.

VIKTORIJA: Bejbi, sori, jaz moram it. Itak rabita čas zase.

MONIKA: Pa ne no.

VIKTORIJA: Ne, res moram, Mitja me z Nikom spodaj čaka.

MONIKA: Pa povabi ju gor, da ju spoznam!

BORUT: Ja, super.

Vstopi Mitja.

MITJA: Dober dan!

VIKTORIJA (Mitji): A sem ti rekla, spodaj počakajta! Kje pa je?

MITJA: V avtu. Pet minut bo še sigurno ok.

VIKTORIJA: V avtu si ga pustil?!

MITJA: Sintetične nitke šteje, kaj. Lej, ne morem več.

Na vogalu so fasado prebarvali in noče domov.

VIKTORIJA: Ne more, Mitja, ne noče. Lahko bi šla po drugi poti.

MITJA: Vsa glavna mesta pove, vezalk si pa ne zna zavezat, dej dej.

Vedno ga braniš. Saj ni vesoljec, normalno se obnašaj do njega, pa bo.

MONIKA: Me veseli ...

MITJA: A, to je lepotica, ki je Viktorju ukradla srce!

Anchante.

Monika se nasmehne, Mitja ji poljubi roko.

MITJA: Razumem, zakaj hodi okrog kot sneta sekira. O, saj kamen je tudi tak kupil!

MONIKA: A ni lep?

BORUT: Koliko časa se sploh poznata?

MITJA: Ženit se je treba, ko se čim manj poznaš.

Mitja. Živjo.

Mitja in Borut se rokujeta.

BORUT: Borut.

MONIKA: A ne moreš bit enkrat vesel zame?

BORUT: Vesel sem.

VIKTORIJA: Mitja, daj, greva. Borut, me je veselilo ...

MITJA: Kam se ti tako mudi?

VIKTORIJA: Senzomotoriko ima ob pol štirih!

Si pozabil, ne!

MITJA (Borutu): Zjutraj sem se z žensko kremo za roke namazal.

Kar naenkrat nisem znal več avta vozit.

BORUT: Haha.

MONIKA: Hihi.

VIKTORIJA: No daj, greva no.

MITJA: Ti zgledaš zdrav dec. Nekaj si zapomni: ničesar se ne boj, razen žensk, nevarnejše so od vsakega morskega psa.

VIKTORIJA: Si končal?

MITJA: Da, draga.

VIKTORIJA (Moniki): Ej, se slišiva, velja!

MONIKA: Adijo!

Mitja in Viktorija odideta.

5. prizor Borut sede za mizo, je jabolko. Monika Borutu pokaže zaročni prstan.

BORUT: No, koliko?

MONIKA: Dva karata ima, sigurno ni bil poceni.

BORUT: Koliko časa se poznata?!

MONIKA: Aja. Tri mesece. Samo sva ful resna.

Boš čaj? V Hurgado me je peljal. Zdaj greva pa v Tunizijo, sem našla tako akcijo, za tretjino cene, all inclusive – BORUT: / Kaj je pa narobe z njim?

MONIKA: Sigurno je nekaj narobe, če mene hoče, ne?

BORUT: Ne, samo ... Vedno na začetku vidiš samo lepo, slabega pa ne.

Monika mu da čaj.

MONIKA: Pazi, vroč je še. Zakaj pa ti vedno samo slabo iščeš?

BORUT: Iz izkušnje?

MONIKA: Kaj je bilo pa tebi tako hudega?

BORUT: To zares sprašuješ?

MONIKA: Ja, povej, ja!

BORUT: Am. Težko mi je bilo, ko te je Matjaž tepel, pa si ves čas govorila, da greva in nisva šla.

MONIKA: Kako pretiravaš!

BORUT: Še zdaj ne vem, zakaj na primer si z Amirjem nehala, on je bil res super, še poslovit se nisem mogel – MONIKA: / Dologočasen je bil! Mogoče ti je bil pa zato všeč.

BORUT: Rad imam Mirana, ok! Ne moreš kar tako ... Mogoče se pa prehitro naveličaš?

MONIKA: Itak da sem vedno vsega jaz kriva!

BORUT: Ful težko se je tako menit.

MONIKA: A jaz si pa ne zaslužim bit vsaj malo srečna? Saj, boš že videl, ko me ne bo več.

BORUT: Si. Hotel sem samo reč, da je bilo težko, ker pri tebi nikoli ne vem – MONIKA: / Česa, no, česa?

BORUT: Misliš, da te bodo tipi rešili!

MONIKA: Aha, kurba sem! Smrkavec hudičev! Kaj moram še jaz skoz dat ...

Kaj imaš to za en flek?

Monika ga grabi za majico, skoraj mu jo strga.

BORUT: Mami, prosim.

MONIKA: Je fajn, ane, da zmeraj jaz izpadem nora!

BORUT: K babi grem živet. Da ji pomagam, dokler lahko.

MONIKA: A ja? Ja, se opravičujem, no! Še glasu ne smem dvignit, da se ne bi ustrašil. Revček!

Oprosti. A si zdaj zadovoljen?!

BORUT: Mami, nehaj, prosim.

MONIKA: Oprosti, da obstajam! A naj se ti tisočkrat opravičim???!!!

Evo, OPROSTI, OPROSTI, OPROSTI!!!

BORUT: Moram it. Boš v redu, mami?

Borut pakira zadnje stvari in jemlje zapiske, Monika pospravlja.

MONIKA: Jaz bom super. Krasno sem, v bistvu.

Kdaj si mi pa mislil povedat, ha?

Si se mislil odplazit kot pes?

BORUT: Nisem vedel, kako – MONIKA: / Nisi vedel, kako. Je kar zajebano, ja, reč mami, sorči, zapuščam te!

BORUT: Poskusil sem … Pa ne zapuščam te.

Kaj pa če Viktorja povabiš na kosilo, da ga spoznam?

MONIKA: Kaj pa veš, koliko časa bo trajalo. Ane?!

BORUT: Daj no, mami …

MONIKA: Kaj pa si mislil, da bom rekla? Ooo, ne it!

Elektriko moram plačat, si dobil štipendijo?

BORUT: Sem. Evo. Borut ji da polovico denarja.

MONIKA: Še 20 za smeti pa vodo.

BORUT: Na. Rad te imam.

MONIKA: Vidim, ja. No, pejd že.

Borut odide, Monika pospravi sobo, odide.

6. prizor Kopalnica. Monika kompulzivno dela počepe, zadihana je od napora. Poskuša si fotografirati zadnjico, telefon ji pade v banjo.

MONIKA: Šit.

Zleze v banjo, pobere telefon in leže v položaj fetusa. Črn dim se dviga iz banje. Pod loputo in v kopalnici je svetloba.

7. prizor Svetloba v kuhinji/dnevni sobi. Borut nosi košaro s perilom, odloži jo. Obesi perilo, odide. Pride Monika, gleda perilo, popravi obešeno, spusti desni rolo, na svetlo sled, ki je ostala za prejšnjo fotografijo, obesi poročno fotografijo sebe in Viktorja, odide.

2. DEL: 2011

Monika, 49 let; Borut, 32 let; Viktorija, 37 let; Nik, 17 let; Mitja, 40 let 8. prizor Borut vstopi s kovčkom. Razgleda se, v roke vzame poročno fotografijo Monike in Viktorja. Odloži jo na mizo, dvigne rolo. Poskuša kovček spraviti na polico, a je prevelik. Besno ga potiska, nato ga vrže po tleh. Telefonira, oglasi se tajnica.

SONJA (iz offa): Dober dan. Poklicali ste Sonjo Kalan. Trenutno se ne morem oglasiti ...

Borut odloži telefon, odide v kopalnico. Na banjo drugo poleg druge zloži 117 tablet. Leže v banjo.

Pogoltne tableto in jo poplakne z viskijem, ponovi.

Zasliši trojno trkanje in korake, preneha.

NIK: Dvaintrideset, triintrideset, štiriintrideset V kopalnico prihiti Nik (17), odpenja hlače, prestrašita se drug drugega.

NIK: Živjo jaz sem Nik Novak star sem sedemnajst let zelo me tišči na malo potrebo BORUT: Fak. Kaj? Nik se prime za ušesa.

NIK: Tišči me na stranišče BORUT: Ok, vatever. Prestol je prost.

Borut hitro pospravlja tablete za sabo.

NIK: Prosim?

BORUT: Ja pejd scat, ne!

NIK: Ne morem tako bi lahko šel ven za trenutek prosim BORUT: Wtf? Koji kurac sploh si ti?

Nekaj tablet pade po tleh, Nik se prime za ušesa.

NIK: Mami pravi da takšnih besed ne uporabljamo jaz sem Nik Novak star sem sedemnajst let in – BORUT: / Ok. Kako si prišel noter?

NIK: Mami Viktorija Novak mi je dala ključ večerjo bomo imeli BORUT: Mami? Tudi prav.

NIK: Prosim zasebnost na stranišču imamo zasebnost BORUT: Stari, vse jasno.

NIK: Nisem star ker – BORUT: / Razumem. Izvoli. Mami vaju je povabila na večerjo.

NIK: Ne – BORUT: / Mislim, ne mami, Monika. Džizs.

Borut pobere tablete in odide iz kopalnice v kuhinjo. Nik si zloži papir na školjko in sede.

NIK (iz offa): Nisem smel na Viktorjev pogreb ker sem bil na taboru Brain Gym Borut je zmeden, v kuhinji pobira perilo. Nik opravi malo potrebo, dolgo si briše roke. Obstoji, diha.

NIK (iz offa): Oprosti nisi se predstavil BORUT (iz offa): Borut sem. Od Monike sin.

NIK: Borut prosim odpri vrata BORUT (iz offa): Komot.

Borut odpre vrata.

NIK: Najlepša hvala BORUT: Ni za kaj.

NIK: Na banji je bilo 117 tablet BORUT: Prosim?

NIK: 117 je veliko tablet število 117 je deljivo s tri in devet s šest pa ne 117 deljeno s 3 je 39 deljeno z devet pa 13 trinajst je praštevilo BORUT: Mhm. NIK: O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom BORUT: Brez skrbi.

NIK: 117 tablet lahko povzroči smrt hotena smrt je samomor a ti tudi zlagaš predmete v vrsto BORUT: Nik, a veš, kaj je skrivnost?

NIK: Poslovna skrivnost družinska skrivnost javna skrivnost uradna skrivnost – BORUT: / Am … Imaš fotografski spomin, ane?

NIK: Ja kar kdo ve mu je zaupano in se ne sme pripovedovati drugim BORUT: To. Obljubiš, da ne boš nobenemu povedal?

NIK: Skrivnost je odnesel s seboj v grob BORUT: No super.

NIK: Nahajališče gob je skrivnost o tem kje rastejo gobe BORUT: Evo, kot gobe, nobenemu ne govoriš, tudi mami ne, prav?

9. prizor Viktorija pride v kuhinjo s šampanjcem.

VIKTORIJA: Kakšne gobe? Borut, ti si tudi tukaj?

Sori, nobenega parkinga ni bilo.

Sta se spoznala. Kaj ne mami govorit?

BORUT: Kje je nahajališče …

NIK: Črnih tartufov

BORUT: To! Bravo, model!

Borut hoče dati Niku »kepco«, Nik se ne odzove.

VIKTORIJA: To je – BORUT: / Nik Novak, star je sedemnajst let – NIK: / Nisem model ker – VIKTORIJA: / Niki, sva rekla, da se ni treba tako uradno predstavljat – NIK: / Nisem maneken in – BORUT: / A kdaj neha?

VIKTORIJA: Ni mislil dobesedno, a veš, pač, da si kul, ok, frajer. Sleng, prispodoba!

NIK: Razumem pogovorno zlasti v sproščenem ožjem krogu – Viktorija opazi poročno fotografijo na mizi, vzame jo v roke.

BORUT: / Sožalje.

VIKTORIJA: Hvala – NIK: / Kdor s posebnimi lastnostmi značilnostmi pozitivno izstopa on je pa res pravi model VIKTORIJA: Ja. Nik, a sestaviš to, prosim.

Viktorija da Niku sestavljanko, ta se je v hipu loti.

Borut spusti rolo in obesi poročno fotografijo nazaj.

BORUT: A tako se ga ugasne? Dobro tole.

VIKTORIJA: Kaj, pač si izginil in ni naneslo, da bi ti ga predstavila. Kje je pa Monika?

BORUT: Pojma nimam.

VIKTORIJA: Pa ni valjda pozabila, no.

BORUT: Ne vem. Jaz nimam nič za jest, tako da – Nik konča sestavljanko. Viktorija kliče Moniko.

NIK: / Jedli bomo juho iz črne kumine da vidim če je res črna VIKTORIJA: Niki, malo počakaj. (Moniki.) Kje si ti?

Pri tebi. Z Nikijem te čakava.

Borut ji kaže, da »ga ni tukaj«.

VIKTORIJA: Borut je tukaj. Ne, za danes sva bili zmenjeni! Glej, bomo pač drugič.

NIK: Monika je obljubila da bo naredila črno rižoto hočem sipino rižoto nisem bil na sedmini od Viktorja Viktor ni uporabil tablet BORUT: / No, no. Imata z mami kakšno besedo za »stop igra«?

Viktorija se pogovarja po telefonu.

VIKTORIJA: Ne, v redu je, se drugič zmenimo, pa je.

NIK: Pinkflojd je beseda za »stop igra« takrat moraš nehat moraš nehat

BORUT: No, vidiš, saj se razumeva. Pink Floyd!

VIKTORIJA: Ne vem, če bi čakala.

BORUT: Zakaj pa ravno Pink Floyd? Mislim, saj je top bend, samo – NIK: / Če me sprašuješ a lahko odgovorim to ni »stop igra« a lahko nadaljujem kadar ljudje sprašujejo je konec »stop igre« BORUT: Lahko, lahko. Nadaljuj.

NIK: Roza flaminga imam ime mu je Floyd a ti ga pokažem BORUT: Ni treba. Kaj si rekel, da je bilo z Viktorjem?

VIKTORIJA: Sigurno? Ok. Ker se je tako veselil črne rižote, samo zato …

NIK: Obdukcijsko poročilo forenzična lavtopsija vzrok smrti nenaravna ali nasilna smrt po svoji krivdi samomor BORUT: A daj nehaj?

NIK: Uspelo mu je mami pa ni uspelo obljubila je črno sladico pa je naredila temno vijoličasto rjavo to ni črna VIKTORIJA: Ja, ok, pet minut.

Viktorija odloži telefon.

VIKTORIJA: Kaj debatirata?

BORUT: Nič posebnega. O črni hrani in samomorih.

VIKTORIJA: Niki, sem ti rekla, da je bila nesreča in da o tem ne govorimo.

BORUT: Kaj pa je bilo, pravzaprav? Je dal glavo po nesreči v zanko ali …

NIK: Iz poročila Policijske postaje Ljubljana Šiška izhaja da je moški V. D. ob 22.40 stopil na tirnice pred vlak VIKTORIJA: Spotaknil se je – NIK: / Na kraju je priča M. J. takoj po nezgodi povedala da si je moški pokril z rokami oči in je bil obrnjen z obrazom proti prihajajočemu vlaku VIKTORIJA: Utrujen je bil, zmedlo ga je, pa se je odločil, da gre čez – NIK: / Strojevodja se je postavil na stališče da je šlo za samomor lokomotiva je močno osvetljena in zato na daleč vidna zato bi se pokojni lahko umaknil VIKTORIJA: Niki, nehaj, dovolj!

NIK: Ali je Viktorija Novak zdaj jezna VIKTORIJA: Nisem jezna, samo –

BORUT: / Aha. In zdaj je važno, da je nesreča zaradi zavarovanja?

VIKTORIJA: Pa kaj je tebi kdaj Viktor naredil, ha?!

Kaj se vtikaš v stvari ... Nehaj!

Nesreča je bila.

NIK: Stop igra pinkflojd VIKTORIJA: Ja, pinkflojd, ja.

Nik se grabi za lase in trza, hodi v krogih, Viktorija natoči kozarec vode.

VIKTORIJA: Oprosti, da sem zakričala, ljubček, na, daj, popij, pa desetkrat globoko vdihni in izdihni. Hočeš dekico?

Nik pokima, Viktorija pogleda okoli, z mize potegne prt in ga pokrije.

BORUT: Veliko sem zamudil, vidim. Poročena si še?

VIKTORIJA: Sem, ja. Ti pa tudi, ane?

Presenečenje!

BORUT: Zakaj?

VIKTORIJA: Joj, ne vem, tako si bil zategnjen pri dvajsetih, da sem bila zihr, da si gej.

BORUT: Itak. V bistvu sem krščanski gej. Ful notranjih tesnob pa to.

VIKTORIJA: Možno veš. Ker ko sem bila 27, me je še vsak sčekiral, samo to povem.

BORUT: Kar ti pomaga.

VIKTORIJA: Slišim, da imaš punčko. Je vse v redu z njo?

Borut se nasmehne.

BORUT: No, bo kdo čaj iz črne kumine?

Nik se odkrije.

NIK: Deset ... ja prosim za začetek 10. prizor Borut pripravlja čaj, vstopi Monika, rahlo šepa.

MONIKA: Tisočkrat oprosti, rekla si jutri.

VIKTORIJA: Nisem, samo je v redu. Kaj je pa s tvojo nogo?

MONIKA: Mah, križne vezi imam baje vnete.

Zdravo, Borut. Kaj pa ti?

BORUT: Am, čaj delam. Boš?

MONIKA: Bom. VIKTORIJA: Čakaj, a nimajo tega samo športniki?

Monika pospravi perilo in spusti še levi rolo.

MONIKA: Rekel je: pretirane obremenitve kolena.

Pojma nimam, od česa. Živijo, Niki!

BORUT: Sem mislil, če bi lahko bil kak teden tu, ravno estrih končujem, pa je bližje.

Doma se ne naspim.

NIK: Črn postaja!

VIKTORIJA: Ane! MONIKA: Aha, vidim, da si odkril čudežni čaj!

BORUT: Sožalje. Oprosti, ker nisem prišel na pogreb – MONIKA: / Je že v redu. Hvala. Lepo, da si prišel.

Ostani, seveda. Kako je Sonja?

Borut in Monika se objameta, no, bolj potrepljata.

BORUT: V redu. Vse je v redu, ja. Vrtelo se ji je, pa so ugotovili, da se ji je živec preščipnil, periferna vrtoglavica ali nekaj takega. Baje otroček pritiska, pa se kristalčki v ušesu posedejo …

Samo je že v redu.

VIKTORIJA: Kdaj ima rok?

BORUT: Čez tri mesece.

NIK: Periferna vrtoglavica pogosto nastane ko se kristalčki v notranjem ušesu odtrgajo s čutnic v mešičku in padejo na polkrožni kanalček – BORUT: / No, to, ja. Ampak je že v redu – NIK: / Kar povzroči nenadno in kratkotrajno vrtoglavico pri hitrih gibih glave – MONIKA: / Joj, to je grozno, to sem jaz enkrat doživela! Tla se ti spodmaknejo, vse se obrne ...

Strašen občutek, nič nimaš pod kontrolo.

VIKTORIJA: Kot ta potres letos.

NIK: / 2011 je Japonsko prizadel potres z močjo 9,0 stopnje po Richterjevi – BORUT: / Veš kaj, bom šel jaz na en sprehod, glava me boli ...

VIKTORIJA: Niki, nehaj.

MONIKA: Pa moja Rožica? Raste?

BORUT: Flora. Ja zdej bo dv... tri, čez dva meseca.

Borut pokaže fotografijo na telefonu.

MONIKA: Ja ljubica babina zlata, kako je že velika!

Izrezana jaz!

BORUT: Ne vem, če.

MONIKA: Ne verjameš? Čakaj, ti bom pokazala.

NIK: Jedli bomo črno rižoto Monika odpre loputo in išče album.

MONIKA: Nekje tu bi moral bit, samo malo. A, glej, kup Viktorjevih hlač, če bi jih imel.

BORUT: Babi si ga dala že zdavnaj. Pa nič si nista podobni.

Borut gre v kopalnico, pogleda na telefon, sede na banjo, vzame viski, poplakne z njim nekaj tablet.

VIKTORIJA: Niki, mislim, da bomo samo čaj spili, pa bomo črno večerjo drugič, veš!

NIK: Čaj ni čisto črn rekla si da bo črna večerja za sedmino in da se bomo poslovili od strica Viktorja VIKTORIJA: Vem, da sem rekla, a včasih kdo pozabi, ane, pa se prilagodimo. Saj veš, kot presenečenja na urniku. Dihamo.

Nik se tolče po glavi.

NIK: Aligator anakonda albatros bober bivol bizon cekinček citronček cipelj …

MONIKA: Ne najdem. Imam pa črn prt! Bomo imeli večerjo, seveda jo bomo imeli, saj ste vsi tu, ane? Niki, greš z mano v trgovino, bova skupaj nabrala črne stvari?

NIK: Alge so črne oglje je črno ...

VIKTORIJA: Si prepričana?

MONIKA: Borut je tu. To je že nekaj, ane?

VIKTORIJA: Potem pa Mitjo pokliči, naj pride pomagat v trgovino. Ker ga neonke razburijo, saj veš. Niki, čepke si daj v ušesa, prav?

Nik pokima, Monika vzame iz hladilnika sipino črnilo.

MONIKA: Yes. Sem vedela, da imam sipino črnilo, evo. Ne mu pustit, da gre.

VIKTORIJA: Ga bom poskusila zmehčat.

MONIKA: Pridi, Niki, veš, kako se bova zabavala. Črte bova prestopala, pa črno hrano naštevala.

VIKTORIJA: Adijo!

NIK: Adijo Monika in Nik odideta.

11. prizor Viktorija pri odprti loputi nekaj išče, zapeljivo je sklonjena. Borut pride iz kopalnice z viskijem v roki.

BORUT: Ok, priznam, gej sem, ne se toliko trudit.

Viktorija se dvigne.

VIKTORIJA: A si ogrožen?

BORUT: Kje pa sta?

VIKTORIJA: Oooo, singl malt! V trgovini. Kaj pa praznuješ?

BORUT: Phh. Vse. Na zdravje. Kaj pa iščeš?

VIKTORIJA: Se mi je zdelo, da sem videla … lej, Viktor je imel eno grafiko od Ciuhe.

BORUT: Pa je izginila?

VIKTORIJA: Pa zakaj si tak? Verjetno jo je skrila, da je ne bi zarubili.

Borut ji pomaga iskati, zleze pod loputo.

BORUT: Če se tukaj znajdeš ... Kakšna pa je?

VIKTORIJA: Cirka meter velika, veliko glavinasto modre ima not.

Borut se začudi, nič ne reče. Brskata in zlagata papirje in šaro.

BORUT: Žal mi je za Viktorja.

VIKTORIJA: Je že v redu, no. Že tri mesece je, a veš, pa še zmeraj nič ne čutim.

Sem čakala, da se zjokam, pa to … Samo tako sem … AAA! BORUT: Jezna?

VIKTORIJA: Pojma nisem imela, da gembla, razumeš! Koliko energije je vložil, da je zgledal kul, uspešen … Pa kako sem mu bila fouš vsa leta, ker je tako obvladan!

Viktorija pokaže na kozarec.

VIKTORIJA: Daj še malo. Še pol ure, preden je ... sedela sva tako kot midva zdaj. Smejal se je.

Borut se nasmehne.

BORUT: Mogoče je pa končno imel jajca.

VIKTORIJA: Če bi imel jajca, bi poskusil zlest iz sranja, ne pa nas noter potisnit.

Sem mislila, da si za svetost življenja pa to.

BORUT: Mogoče ni znal.

VIKTORIJA: O, potem je pa v redu. Pač greš nekam, pa se naučiš, ane! Iste starše sva imela … a misliš, da je mene kdo naučil, kako hendlat z Nikijem?

BORUT: Kaj, ga rajši ne bi imela, če bi vedela?

Viktorija pripravlja večerjo, Borut gleda papirje, naleti na kovinsko vojaško škatlo, v njej so fotografije. Zatopi se v črno-belo fotografijo.

VIKTORIJA: Pa daj nehaj, no. Riž moram dat kuhat.

A misliš, da delam v knjižnici, ker je dobro? Ne, pizda! Mislim, pardon. Evo, še zraven ga ni, pa se opravičujem. To je zato, ker ne morem samo pred njim ne preklinjat, a veš. V bistvu moraš nehat, moraš nehat, drugače ti slej ko prej uide.

BORUT: Sem videl, ja.

Boris in Borislav, 1980. Čakaj, Boris, ne Borut. Še nikoli nisem videl te fotke.

VIKTORIJA: Pizda, to me je včasih tako osvobajalo!

Ko je Niki tako burno reagiral, sem pa dojela, da je samo prostaško, štekaš?

BORUT: Včasih arisokrati niso niti ene kletvice v življenju izrekli.

VIKTORIJA: Čeprav pogrešam včasih, pizda, samo zato, ker je prepovedano, a razumeš?! Knjižnica, ja. Mir imam. Tišino!

BORUT: Preveč miru je včasih še huje.

VIKTORIJA: A daj nehaj?! Ne bi vedela, a veš.

V bistvu ne vem, ali naj se ločim od Mitje zaradi Nikija ali se naj ne ločim zaradi Nikija, a razumeš? Čudaka sta. Slepota ali nezmožnost branja misli drugih. Ja, ja. Sori, da takole bruham, ne vem, zakaj tebi kar vse povem. To res ni … Veš kaj, jaz bom kar šla. Čudna noč je, mislim.

BORUT: Ne, daj ostani. Ne pretvarjaš se.

VIKTORIJA: Je to slučajno kompliment?

BORUT: Ne. Tišina.

VIKTORIJA: Ti, zakaj si pa tako besen na svojo mat? Saj se trudi. Ful te ima rada.

Tišina.

BORUT: Ja valjda. Daj, ne bova šla tja, ker – VIKTORIJA: / Štekam, ne vem vsega. Samo ne Flori babice vzet.

BORUT: Res? Kaj ti ona vse prodaja ... Če bi hotela, bi jo lahko videla.

VIKTORIJA: Koliko časa že traja ta vajina hoja po jajcih? Moraš vedet, da ima samo tebe, no.

Borut dvigne levi rolo.

BORUT: No, ne vem, če je bila kak dan brez dedca.

VIKTORIJA: Spremenil si se.

BORUT: Itak da sem največji prasec. Že leta hodim na terapijo, pa ne pridem k sebi. Saj je vseeno.

Verjetno je drugače, če si njen otrok. Pa pravi, da je bila babi manipulatorka.

Viktorija najde Ciuhovo grafiko Ritual II. VIKTORIJA: Lej! Saj verjetno ni nič vredna, spomin pač. Oči jo je mami kupil, ko se je Viktor rodil, glej, še datum je zadaj. O, posvetilo ima: Hvala, ker si mi dala jina. Dala kaj? Aja, sina. Itak. Jaz sem se pa vedno spraševala, zakaj imava isto ime, pa nisva dvojčka.

BORUT: Vsak ima svoje travme.

VIKTORIJA: Verjetno je bilo tudi za Moniko drugače, ane?

BORUT: / Lej, saj je kul. Boli pa vseeno. Nisem vedel, kaj je narobe z mano. Kako sem se bal, kaj bo, če bom naredil, kar bi jaz rad, a veš, ne, kar ona hoče. Da me bo zavrgla. Veš, kaj je bilo?

VIKTORIJA: Kdaj?

BORUT: Ko sem ji mejo postavil. V mesidžu se je podpisala: ženska, ki te je rodila.

Mi je terapevt rekel, da je to odveza. Mogoče.

VIKTORIJA: Karkoli že imata, in vidim, da si strašno prizadet, ne ji odrekat vnukinje, no.

BORUT: Brez problema jo vidi, če je kdo zraven.

VIKTORIJA: Kako to misliš?

BORUT: Ne moreva ji zaupat, da bi bila sama z njo.

VIKTORIJA: Kaj? BORUT: Pač, Sonja je videla, da jo je tepla po glavi, ker ni hotela jest. Jaz se pa tudi spomnim marsičesa. Lej, brezveze. Čisto druge plane sem imel danes. Če bi imel jajca, ne bi bil v tem sranju.

VIKTORIJA: Ne vem, do Nikija je ful prijazna.

Iz stranišča se kadi črn dim.

BORUT: Saj je. Dokler ubogaš pa o njej lepo govoriš.

VIKTORIJA: Jaz zase vem, da če imam zaprto srce, nisem objektivna – BORUT: / Za odprto srce se moraš varno počutit.

VIKTORIJA: Saj ni treba bit glup pa naiven.

Z nekim sočutjem, ne vem.

BORUT: Mislim, da sem vse sočutje do Monike porabil. Ni prostora za mene, razumeš!

VIKTORIJA: Ne vem. Jaz poskušam pustit eno špranjico odprto. A veš, da je vsaj možnost, da pride skoznjo sprejemanje – BORUT: / Utihni že, pička ti materna! Kaj bi ti naredil! Nehaj pritiskat!!! Bolelo te bo!

VIKTORIJA: Uf, kam pa je šla zdaj aristokracija?

BORUT: To mi je dala. Bes pa ... Ampak ne bom, sem si obljubil, da ne bom, ko sem se poročil.

VIKTORIJA: Več tepel ali fukal?

BORUT: A moraš bit tako prostaška?

VIKTORIJA: Oprosti, sem mislila, da ti je všeč?! Ne, ne, saj … a veš, da se mi zdi na bolan način celo lepo.

BORUT: Verjemi, ni.

VIKTORIJA: Čutim tvoj morilski bes, ne skrbi, si sploh ne upam nič reč. Mogoče sem pa tudi jaz tako v riti zdajle, da se mi zdi lepo, da me kdo sploh opazi.

BORUT: Sem ti rekel, da ne gre za – VIKTORIJA: / Ja, pa gre! Kje sem pristala, mater!

Da sem ganjena, ker samo pomisliš, da bi me pofukal. In ja, jasno mi je, da ne zato, ker sem ti seksi, ok!

BORUT: Lej, saj drugače super zgledaš še vedno …

VIKTORIJA: Daj, Borut, pliz. Odjebi.

BORUT: / A ti vedno toliko govoriš?

VIKTORIJA: Ti si hotel, da ostanem.

Viktorija ga gleda, napetost med njima.

12. prizor Vstopita Mitja in Monika z vrečkami, smejita se.

MITJA (Moniki): Pazi to. (Viktoriji.) Viktorija, celo pot sem mislil nate!

MONIKA: Hihihi.

VIKTORIJA: Kako lepo. No, daj, povej.

MITJA: Haha. Gre Janez po mestu in mu nasproti pride dobra bejba.

Pa gleda pa si misli: »Da bi imela moja take joške!« MONIKA: Pa ga prehitim pa mi reče: »Da bi imela moja tako rit.« MITJA: Na avtobusu pa – VIKTORIJA: / Dobro, dobro, smo dojeli, ja – Mitja si pomane oko.

MITJA: / Da bi imela moja take noge. Aua, mater.

No in pride domov pa pravi ženi: »Veš, celo pot sem mislil nate!« VIKTORIJA (Borutu): No, tako je pa pri nas doma.

(Mitji.) Kje je pa Niki?

MITJA: Stopnice šteje. Au. VIKTORIJA: Kaj ti pa je?

MITJA: Nič, nekaj me špika.

MONIKA: Saj je čisto rdeče. Čakaj, ti bom črno kumino noter nakapala.

Monika vzame stekleničko s tekočino.

VIKTORIJA: A to se sme?

MONIKA: Itak! To mu bo ful pomagalo. Borutu sem vse z njo zdravila, ane, mišek?

BORUT: Ja. In poglej me zdaj.

Viktorija se nasmeji.

MONIKA: Veš, kaj vse dajejo v kapljice, tudi kortikosteroide, sploh v oči pa nos!

Samo posledice zdravijo, kreteni. Na. A je kaj boljše?

Monika nakapa črno kumino Mitji v oči.

MITJA: Ja, res je boljše. Barvne kroge sem videl, potem se je pa zatemnilo.

MONIKA: No, sem ti rekla. Pa še vse smo kupili, glej!

Vstopi Nik. Monika poda sestavine Viktoriji, Mitja sede.

NIK: Štiriintrideset.

MONIKA: Evo. Niki, boš pomagal? To bo en dva tri.

Monika, Viktorija in Niki pripravljajo večerjo. Borut odide na stranišče.

13. prizor Borut stoji v stranišču, nemi krik. Iz školjke se vije črn dim. Borut globoko diha. Monika spusti levi rolo.

14. prizor VIKTORIJA: Ti, a si uspela slučajno pogledat za tisto Viktorjevo grafiko od Ciuhe?

MONIKA: Vse sem preiskala, po moje jo je prodal.

Viktorija pokaže Ciuho Moniki.

VIKTORIJA: Upam, da ne zameriš, ker sem kar sama malo pobrskala, pa sem jo našla, a veš.

MONIKA: Ja kje je pa bila?

VIKTORIJA: Pod loputo. Borut mi je dovolil.

MONIKA: Aha. In kaj zdaj misliš, da sem jo zanalašč skrila?

VIKTORIJA: Zakaj bi to mislila?

MONIKA: Borut to misli, ane?

VIKTORIJA: Ne bit paranoična, no. Noben nič ne misli, vse je v redu.

MONIKA: Mislim, imej jo, če hočeš, valjda!

Borut pride s stranišča, Mitja mu da vino.

MITJA: Prava ženska ve, kdaj moški rabi mir za svojo tekmo, ne!

BORUT: A danes je fuzbal?

MITJA: Ne, samo tako.

NIK: Mitja ti tu sediš Monika bo pa tukaj kdaj se bomo pa oblekli VIKTORIJA: Saj nismo rekli, da se bomo še –

NIK: / Sedmina je Borut pokaže na svoje črne cunje.

BORUT: Kot da bi vedel!

VIKTORIJA: No, če dam jopico dol, Monika, a lahko še ti …?

MONIKA: A moramo? Ok, se grem preobleč.

Monika odide, Viktorija poskusi vino, Mitja se oblači v vrečko za smeti.

MITJA: Evo, jaz sem. A je v redu, Niki?

NIK: A je Mitja zabaven MITJA: Hehe.

Nik se čisto približa Borutu in ga gleda naravnost v oči.

NIK: Borut kam pa hodiš na sprehod BORUT: Zakaj?

NIK in MITJA: Ker sprehod vse reši BORUT: To je babi ves čas govorila. Ob isti uri je šla vsak dan. Zbistri glavo, poživi, umiri – NIK: / Morda so drevesa videti kot samotarski individuumi a tla pripovedujejo drugačno zgodbo VIKTORIJA (Niku): Ne prekinjamo. (Borutu.) Rad ima gozd, veš.

BORUT: Vidim.

NIK: Bom narisal.

Viktorija mu da papirje, Nik riše drevesa in korenine.

NIK: Skrivnostno se pogovarjajo in tvorijo splet rastlinskih korenin dreves s podgobjem gliv BORUT: Preko gob se menijo?

NIK: Povezava je koristna za oba partnerja MITJA: Ena redkih.

VIKTORIJA (Mitji): A veš kaj.NIK: / Mikrorizne glive rastejo okrog in v koreninah drevesom pa s podgobjem ki ga tvori preplet nitk ali hif – MITJA: Niki, no ...

NIK: Preplet nitk ali hif razgrajuje odmrle ostanke organizmov do mineralnih snovi ki jih raztopljene črpa iz tal v zameno od drevesa dobi sladkorje VIKTORIJA: Svašta.

MITJA (Viktoriji): Daj, kot da prvič slišiš.

VIKTORIJA: Kaj, vsakič sem na novo navdušena.

Pa prej bo konec. Ker ti si pa tako zelo izviren.

NIK: Povezava je globoka s tem ko se drevesa priklopijo na podgobje gliv lahko drevesa delijo zaloge sistemu se reče The wood wide web

BORUT: Kot internet?

NIK: Ja starejša materinska drevesa pomagajo manjšim drevesom v senci jim dajejo sladkor in omogočijo preživetje drevesa ki so bolna in umirajo odložijo svoje zaloge v mrežo kar pomaga bolj zdravim sosedom BORUT: Ona pa umrejo?

Nik pokima. Monika pride nazaj oblečena v črno.

MONIKA: Ta-dam! Kdo to naredi?

MITJA in VIKTORIJA: Drevesa.

NIK: Rastline glive uporabljajo tudi za prenašanje sporočil MONIKA: Kako? Kaj se pa pogovarjajo?

NIK: Če so napadena lahko sprostijo kemične signale skozi korenine MONIKA: / Japajade!

NIK: Res opozorijo sosednja drevesa da dvignejo obrambo MONIKA: Pa kaj še.

NIK: Res kot internet ima tudi Wood wide web svojo temno stran črni oreh Monika pripravlja hrano.

MONIKA: To si si pa zmislil! Vse pa tudi ne more bit črno, no.

NIK: Nisem si zmislil VIKTORIJA: Hecala se je. Ane, Monika, da si se hecala! Zakaj bi si zmišljeval?

MONIKA: Za pozornost?

Mitja se smeji.

VIKTORIJA (Moniki): Po kom to sodiš? (Mitji.)

Ti pa nehaj, ker veš, da bo spet samo dretje.

(Niku.) Seveda si nisi izmislil, Nik. MONIKA: Kaj hočeš reč?

NIK: Kadar nekdo vpraša izraža zanimanje lahko nadaljuješ – BORUT: / Poslušam.

NIK: Črni oreh pušča toksične kemikalije da sabotira rivale BORUT: Vedno se najde kak črn oreh.

VIKTORIJA: A ni to nekaj najlepšega! Drevesa so del superorganizma narave, ki se pogovarja in si izmenjuje informacije in hrano.

Monika da črno rižoto na mizo, Mitja začne jesti.

BORUT: In to na skrivaj, pod našimi nogami.

Ko bi bili ljudje tako altruistični ... Slava očetu in sinu in svetemu duhu. Kakor je bilo

v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj.

Amen.

Monika smrka.

VIKTORIJA: Upam, da si vsaj zdaj našel mir. Na zdravje.

MONIKA: Kaj hočeš reč?

VIKTORIJA: Pa nima vse veze s tabo, Monika.

Viktor, srečno!

MONIKA: Počivaj v miru, ljubezen moja.

MITJA: Naj ti bo lahka zemlja.

NIK: Adijo stric Viktor uspelo ti je Tišina. Jedo.

NIK: Nik je vesel BORUT: Super. Vsaj eden.

MONIKA: Jaz sem tudi vesela.

NIK: Viktorija Novak si ti tudi vesela VIKTORIJA: Sem, vesela sem, Niki. Pojemo pa gremo, ane, da boš pravi čas v postelji, prav?

NIK: Prav Borut vidiš da ni samo eden vesel si ti tudi vesel BORUT: Ekstatičen.

MITJA: Mitja je tudi vesel.

Nik zeha, pod loputo se počasi prižiga luč.

VIKTORIJA: A vidiš, da že zehaš, ljubček.

BORUT: Ne gre mi iz glave tale world wide web, mater. Znanstveniki pravijo, da na netu pa res lahko že praktično vse najdemo.

MONIKA: Na primer?

BORUT: Na primer svoj rojstni list, ali pa celo podatke o fotru.

MONIKA: Ja kako boš pa to, no?

BORUT: DNK. Za začetek je pa dobro, da veš ime, ane. Boris, Borislav na primer ...

Borut izvleče črno belo fotografijo.

VIKTORIJA: Smo pojedli? Gremo.

MONIKA: Za mene boš vedno Borut.

BORUT: Aha, jaz sem Boris? Ja super. Dobro, da zdaj izvem – VIKTORIJA: / Smo? BORUT: Nikoli ni prepozno. Tudi pri triintridesetih.

Boris in Borislav, 1980 – NIK: / Nikoli ni prepozno vodnik k uspešnemu in resničnemu življenju Luise L. Hay vezava mehka, založba – VIKTORIJA: / Niki, gremo. Daj mu še ti kaj reč!

MITJA: Zahvali se za večerjo in se poslovimo.

NIK: To je bilo res dobro hvala MONIKA: Joj, hvala, Niki. A res že morate it?

VIKTORIJA: Niki mora biti ob 21:15 v postelji.

MONIKA: Še enkrat pardon, da sem pomešala datume – BORUT: / Datume, imena. A Borislav je pa moj fotr ali kaj?

Monika, Nik in Mitja odidejo.

VIKTORIJA: Super je bilo, no, adijo!

MITJA (Viktoriji): Potem pa telovadba!

VIKTORIJA: Če pa kaj, si pa brez občutka.

15. prizor Borut dvigne levi rolo in skrbno zlaga krožnike, Monika nosi z mize in spusti levi rolo. Monika meče skupaj hrano in umazane serviete.

MONIKA: Mogoče boš enkrat razumel – BORUT: / Ko bom imel otroke ... Aja, lej, pa še zmeraj ne razumem!

MONIKA: Pa saj Borut in Boris je isto! Boriti se pomeni.

BORUT: Izpeljanka, ja. Iz fotra, za katerega si rekla, da ne veš, kdo je! Ima tudi priimek mogoče?

MONIKA: Kaj to govoriš?

BORUT: Daj se malo potrudi, no, znaš tudi boljše lagat!

MONIKA: Če pa kaj ne, pa ne lažem!

BORUT: Usranih serviet se ne meče v koš za papir, ker so mokre.

Borut pobere serviete iz koša.

MONIKA: Te res zanima? Ok. Carskega sem imela, saj to veš – BORUT: / Skrati priču.

MONIKA: Ja no, pač, ime moraš dat, preden greš iz bolnice, ane, drugače so zapleti – BORUT: / Očetovstvo priznat ... Poznam proceduro.

MONIKA: Jaz se še zbudila nisem, ko je tvoja babica izpolnila obrazec in vpisala Borut. In ja, od nekdaj sem si želela, da bi bil Boris. To je vse.

BORUT: Kako se piše?

MONIKA: A jaz pa nisem važna?

Borut trešči posodo na pult.

BORUT: Jebemti, mati, ne gre zdaj zate! Povej mi, kdo je moj foter! Pravico imam vedet!

MONIKA: To delam v tvoje dobro.

BORUT: A tako kot si me mlatila, da sem imel modrice?

MONIKA: To ni res! Mogoče sem te kdaj frcnila.

BORUT: Če dosti dolgo ponavljaš, še ne postane res.

MONIKA: Ne, saj je v redu. Razumem, da so vedno za vse drugi krivi.

BORUT: A dej! Ok. MONIKA: Tudi ti nisi najbolj enostaven, da boš vedel. Še babi je kdaj rekla ...

BORUT: Babi pa pri miru pusti!

MONIKA: Saj vem, ona je svetnica.

Borutu zvoni telefon. Monika ga gleda.

BORUT: Čakaj, to pa moram ...

MONIKA: Jaz svoji mami nikoli nisem takih svinjarij govorila, kot jih ti meni!

BORUT: Si jih pa meni o njej! (Sonji.) Halo, Sonja.

MONIKA: Ne dovolita, da bi jo videla!

BORUT (Moniki): To ni res. (Sonji.) Samo malo.

Borut odhaja v kopalnico.

MONIKA: Da te ni sram!

BORUT (Sonji):Klasika, ja.

16. prizor Borut se sprehaja po kopalnici.

BORUT (iz offa): (Sonji.) Flora je histerično jokala že pol ure, nisem mogel več, ti si pa čvekala po tem butastem telefonu.

Monika dvigne levi rolo.

MONIKA: Vsega je mama kriva, ane. Super ti pere glavo, ona in terapija!

BORUT (iz offa): (Moniki.) Spomnim se stvari, mati, daj, spelji se. (Sonji.) Oprosti, razburjen sem bil, razumeš! Zdelo se mi je, da bi lahko stal tam in si vrat prerezal, ti bi pa še kar govorila, kot da ti je vseeno.

MONIKA: Katerih stvari, no, katerih?

BORUT (iz offa): (Sonji.) Nisem tega rekel.

(Moniki.) Na primer, da si klicala namišljenega človeka, naj me odpelje v poboljševalnico, če nisem ubogal. (Sonji.) Slišim te, ja.

MONIKA: Pa kaj si boš še izmislil, no!

BORUT (iz offa): (Moniki.) Daj, umiri se! Ne vidiš, da telefoniram! (Sonji.) Vem, da je bilo tumač, da sem klimo iz stene iztrgal … Saj te nisem udaril, pizda, samopotisnil sem te!

MONIKA: Kar povej tej tvoji, da naj se neha lagat!

Vprašaj Floro, če meni ne verjameš.

BORUT (iz offa): (Moniki.) Ne mešaj Flore, ker je otrok! (Sonji.) Oprosti. Sonja, prosim.

Neskončno vaju imam ... Ljubica, prosim, ne.

Nisem te potisnil, saj vem, odrinil sem te. Tak bes me popade, a razumeš ... Ne na tebe.

Monika sname fotografijo z desnega roloja in ga dvigne.

MONIKA: Zdaj je še tebe prepričala, da jo tepeš.

Pa to je neverjetno.

BORUT (iz offa): (Moniki.) Nehaj prisluškovat!

(Sonji.) V dobrem in slabem, sva rekla! Nisem te varal! Ja, zaradi tega se ljudje ločujejo!

MONIKA: A ne vidiš, da je nora!

BORUT (iz offa): Lej, nisem jedel antidepresivov, ok! To ima pa prav, babi me je skoraj deset let nategovala, da bo kar umrla. Me je imela vsaj rada, ane. Nisem pijan, zakaj?

MONIKA: Brez skrbi, da imam prav. Enkrat boš pogruntal, da je Sonja ista!

Borut pride v kuhinjo in odrine Moniko.

BORUT: Pa jebentiboga, mati, da se ti ne bo kaj zgodilo! Spelji se, slišiš!

Borut odide v kopalnico.

BORUT (iz offa): (Sonji.) Valjda, da je nisem, no.

Kako sploh lahko to pomisliš?

MONIKA: Prav bojim se te, da veš. Mogoče ima pa prav. V lastni hiši ...

BORUT (iz offa): (Moniki.) Utihni! (Sonji.) Oprosti.

Kdaj sem to rekel? Spet me je nosila? Nič ne vem. Aja, čakaj, vem, kaj sem sanjal. Jaz in mama v katri na sprednjih zicih. A sem spet pel?

Kričal sem.

MONIKA: Policijo bom klicala, če ne prideš ven.

Modrice imam.

BORUT (iz offa): (Moniki.) Kakšno policijo, a si zmešana, nehaj razbijat. (Sonji.) Halo? Sonja?

Borut odloži telefon.

17. prizor Borut pride iz kopalnice, Monika vso posodo hkrati daje v korito. Borut stopi do nje, hoče ji pomagati, Monika trzne, Borut je pretresen. Sede, gleda jo.

Tišina.

MONIKA: Veš, kaj sem mislila? Lahko ti en reiki naredim, če hočeš. Kaj praviš?

BORUT: Daj, usedi se, bom jaz.

Borut iz hladilnika vzame zmrznjen grah, Monika sede na kavč, Borut ji drži led na kolenu. Monika ga poboža.

MONIKA: Moj moj. Saj vem, kako je. Veš kaj, preveč se razburjaš. Jaz kar na kaj lepega začnem mislit, pa verjamem, da se bo to zgodilo. Pa je boljše.

Borut leže na kavč, Monika odide in sede na straniščno školjko. Črn dim.

3. DEL: 2021

Monika, 59 let; Borut, 42 let; Viktorija, 47 let; Nik, 27 let; Mitja, 50 let 18. prizor: SANJE Borut popravlja police v kuhinji.

MONIKA: Vau, kako si spreten.

BORUT: Daj nehaj, zašraufaš, kaj pa je to takega.

MONIKA: Joj, ne veš, kaj vse lahko zaserješ.

MONIKA: V bistvu imam od tebe že celo življenje več, kot ti dajem.

Borut leže na kavč, vstopi Viktorija, poljubi Boruta, vzame piškote in sok ter odide.

VIKTORIJA: O, si že končal! Dbest zgleda.

MONIKA: Ane! BORUT: Hvala.

VIKTORIJA: Ti kar zadremaj, mi bomo še pol ure zunaj, Flora noče s tvoje plezalne stene, Niki pa z Borom tekmuje, kdo bo zmagal ristanc.

MONIKA: No, saj čez pol ure bo pa kosilo.

Monika odide v kopalnico, Borut zapre oči.

Iz pečice se kadi črn dim. Vse se zadimi.

BORUT: Kaj pa tako smrdi? Nekaj se žge.

19. prizor Zadimljena soba, Borut spi. Zbudi se. Pogleda okrog sebe.

BORUT: Mami? Mami!

Monika se dvigne s straniščne školjke, zasliši se zvok izplakovanja školjke. Monika pride, Borut ugasne pečico in zrači.

MONIKA: Kaj se dereš, a me moraš ves čas kontrolirat!

BORUT: Sem mislil, da … kaj si pa pekla?

MONIKA: Sem ti rekla, da pazi na piškote!

BORUT: Zadremal sem, oprosti.

MONIKA: Čisto nič se ne morem zanest nate! Čisto nič! Daj, umakni se.

Monika se opeče.

BORUT: Saj bom jaz, no, pusti.

MONIKA: Če tako ugasneš, se ura prestavi. Pusti.

Auva. Že itak težko diham.

Monika kašlja.

BORUT: Mami, tudi bolezen je lahko milost, če rasteš v ljubezni do Boga, pa bližnjega.

MONIKA: Blabla, odrešenje v Jezusu Kristusu.

Aleluja.

BORUT: Pa kaj imaš toliko proti Bogu? A ne vidiš milosti?

MONIKA: Nobene milosti ni bilo, nehaj! Pojma nimaš.

BORUT: Kako je pa res bilo, mami?

MONIKA: Ne vem. Pač. Nikoli nisem bila prav …

Kaj me to sprašuješ?

BORUT: Zanima me. A te je babi tepla?

MONIKA: Koga pa niso, daj.

BORUT: Včasih, ko se sovražim, kaj naredim, da se drugi enako počutijo. Butasto, vem.

Tišina.

MONIKA: Pač. Nikoli me ni zaščitila. Pa se nehaš trudit, kazen je itak v vsakem primeru.

BORUT: Kakšna kazen?

MONIKA: Kazen mora biti vzgojna. Se je že česa spomnila. »Bosa greš domov!« Minus sedemnajst je bilo.

BORUT: Kako si se pa počutila?

MONIKA: Mrzlo je bilo.

BORUT: Daj no, mami. Koliko si bila pa stara?

MONIKA: Ne vem. Osem, devet? Pa tudi razumem, ni bilo lahko z mano, sem bila kar trmasta prasička, a veš.

BORUT: Pa dobro, no, kaka prasička si pa lahko pri devetih?

MONIKA: Ja no, ne vem.

BORUT: Ni važno, kaj si naredila, otrok si bila.

Nisi si zaslužila, okej!

MONIKA: Okej.

Monika pogleda stran, nato ga sunkovito zagrabi in objame.

BORUT: V redu je, mami, v redu je.

MONIKA: Nikoli nisem bila zadosti dobra. In pol me ima eden končno rad, a veš. Hotela je podpisat, da splavim, ker sem bila mladoletna. Pa sva imela že datum poroke ... Niso mu pustili. Kako sva jokala! Tvoj oče je bil predober za ta svet.

BORUT: Spoznal sem ga, preden je umrl.

Ja, poiskal sem ga. Zakaj ga tako braniš?

MONIKA: Kaj? BORUT: Vem, da te je pustil nosečo. Ker je ugotovil, da kao nisi ženska, s katero bi preživel življenje.

MONIKA: Ni res!

BORUT: Nikoli me ni poiskal, ne. To tudi nekaj pove.

MONIKA: Ni mogel.

BORUT: Prav. Vem, da ti je bilo težko.

MONIKA: Kaj pa ti veš, kaj je težko! Pojma nimaš.

Nisem kot drugi, vem to.

BORUT: Misliš, da si toliko drugačna?

MONIKA: Ne razumem ... včasih.

BORUT: Česa ne razumeš, mislim …

MONIKA: Ko je oči umrl ... Sedem let sem imela.

Topel je bil, a veš. In mami je postala ... Nekaj se je tukaj notri zapahnilo. Razumeš?

BORUT: Kar govori, mami.

MONIKA: Pa ne morem, če se jokaš!

BORUT: Terapevt je rekel, da je dosežek, če jokam.

MONIKA: Pa kdaj boš nehal s tem?

BORUT: Pač. Spet. Odkar sva se ločila.

MONIKA: Sem ti rekla, da se za nazaj samo bruha.

Trikrat potrka.

MONIKA: Kaj pa Nik tukaj dela?

BORUT: Kvari presenečenje. Naprej!

Vstopi Nik z Mitjo, ki je slep, in Viktorijo.

NIK: Presenečenje BORUT: Živijo!

VIKTORIJA (Mitji): Pazi, zadnja stopnica.

NIK: Štiriintrideset sem ti rekel VIKTORIJA: Rekli smo tudi, da bomo vsi naenkrat!

MONIKA: Kaj pa vi?

VIKTORIJA in MITJA in NIK: Tri, štiri: Presenečenje!

Vse najboljše, Monika!

MONIKA: Saj nimam rojstnega dne.

VIKTORIJA (Borutu): Verjetno tudi ne ve, da se mi hoče opravičit, ane?

BORUT: Drugače pa ne bi prišla, daj. Prezračil sem, jaz sem cepljen, vi pa tudi, tako da ...

MONIKA: Joj, škoda, a potem vas pa ne morem okužit?

Monika zanalašč kašlja.

NIK: Ima Monika ki uporablja domestos in natura kosmiče res korono MITJA: Nima korone. (Moniki.) Saj je nimaš, ane?

MONIKA: Nimam, Niki. Bi piškot?

NIK: Hvala Nik je piškote enega za drugim.

MONIKA (Viktoriji): Da ne veš, kdaj imam rojstni dan, pa tudi dosti pove o tebi.

VIKTORIJA: Ok. Glej, Monika, prišli smo, ker te imamo vseeno radi.

MONIKA: Radi, ja. Si bila tu, ko sem zbolela, slučajno? Ni lahko, veš, če te vse boli ...

VIKTORIJA: Poslala sem ti črno kumino. Kaj, a ne pomaga?

BORUT: Kemoterapija tudi ne, Viktorija, daj.

MONIKA: Če ti ne verjameš, še ne pomeni, da ne pomaga! Jaz sem se odločila, da bom v redu.

VIKTORIJA: Mitja je tudi verjel, da pomaga, pa je imel potem glavkom.

MITJA: No no, Viktorija, prepozno sem šel k zdravniku.

NIK: Odlašanje z zdravljenjem lahko povzroči izgubo vida v prizadetem očesu MONIKA: Utihni! Vsi vemo, kaj je glavkom!

Nik dobi tik, gleda dol in se miri. Borut ponudi viski vsem razen Moniki.

BORUT: Pinkflojd, Nik. Bo kdo?

Viktorija da Niku kozarec vode.

MONIKA: Ne rabim jaz vas, a je to jasno?

Daj še meni.

Borut Moniki ponudi viski.

BORUT: Jasno. Nik, kar loti se, knjige so tvoje.

NIK: Kakšno je navodilo po kakšnem sistemu velikost abecedni red barva ...

MONIKA: Vseeno.

NIK: Ni vseeno kakšno je navodilo VIKTORIJA: Po abecedi, sklopih in velikosti.

Nik zlaga knjige s police in nazaj po abecednem redu in velikosti. Pijejo. Tišina.

MONIKA: No, če ste že tukaj, bi pa res nekaj prosila.

BORUT: Povej, karkoli.

MONIKA: Ko umrem, bi se reinkarnirala v drevo.

BORUT: Kaj? VIKTORIJA: Norca se dela, a ne vidiš?

MONIKA: Ekopogrebna kapsula, kaj.

MITJA: Super ideja.

NIK: V biorazgradljivo kapsulo se v položaju fetusa vstavi truplo pokojnika se jo zakoplje in na vrh posadi izbrano drevo MONIKA: Joj, kar špricaš od pameti! Knjige zlagaj pa daj mir.

Moje truplo bo hrana in se bom v bistvu reinkarnirala v drevo.

VIKTORIJA: Sem mislila, da boš hotela, da te v diamant stisnejo pa da te Borut na prstu nosi, a veš – »moja mama je vedno z mano« pa to.

MONIKA: Norca se delaš iz tega, kar mi je sveto!

VIKTORIJA: Hecam se, no. Za drevo si pa izbrala črni oreh, ali kaj?

BORUT: Tako bo, kot hočeš, ok? (Viktoriji.) Nehaj se obnašat, kot da se boš lahko še deset let z njo prepirala. Ne boš se mogla, a razumeš.

MONIKA: Zakaj pa Flora pa Bor nič ne prideta?

BORUT: Prideta ta vikend.

MITJA (Borutu): A si zdaj dobil deljeno skrbništvo?

BORUT: Am, ne še, samo bo, upam, kmalu.

VIKTORIJA: Včasih se to vleče tudi dve leti pa več.

MONIKA: Vi še razmišljate, kaj bo čez dve leti, eni pa vemo.

MITJA: A daj nehaj, no! Aja, darilo. Remiks sem ti naredil, glej.

VIKTORIJA: Odkar je slep, ful miksa muziko.

MITJA: Poslušaj to. Borut mi je rekel, da si mu to pela, ko je bil majhen.

Mitja predvaja pesem Jaz pa grem na zeleno travco, Monika se zelo razburi, Borut si zraven mrmra.

MONIKA: To je zdaj intervencija, da bi se vi boljše počutili? Boste že videli ...

BORUT: Kaj pa je?

MONIKA: Z nobenim, ki me je izdal ali pa zapustil, nočem imet nič, a je jasno!!!

Niki, ti me edini razumeš. Lahko imaš vse moje knjige, če hočeš, ljubček.

NIK: Ti si dobra duša ti si mi dala svoje knjige ti si najbolj radodarna oseba kar jih poznam na svetu Monika bo knjige zapustila Niku Novaku MONIKA: Midva sva se vedno zelo dobro razumela, ane, Niki? Se me bo vsaj eden spominjal po kakšnem dobrem delu.

MITJA: Samo da veš, jaz ti nič ne zamerim.

Viktorija pa tudi ne.

VIKTORIJA: Zato smo tukaj.

Monika se namrdne in odhaja.

BORUT: Mami, no, prosim.

MONIKA: Pusti me, zdaj moram končno enkrat nase mislit.

20. prizor VIKTORIJA: Jah, srečno tu in tam čez. Ali kaj?

Mislim, kaj je bilo pa to?

BORUT: Jaz si samo ne morem predstavljat, da je ne bi bilo več. Take kot je, a veš.

VIKTORIJA: Si prepričan? Ker to je res ... ne vem, kako to zdržiš.

MITJA: Viktorija, zdaj pa nehaj, v slabi koži je, saj veš, ne smeš jemat osebno.

VIKTORIJA: Saj ničesar ne smem jemat osebno, sem že navajena. Niki, gremo, veš.

NIK: Neee, šele na tretjini sem Viktorija mu da barvni listek.

VIKTORIJA: Označi si tretjino, boš drugič nadaljeval.

MITJA: Jaz sem jo hotel razveselit, ne pa – BORUT: Saj vem. Hvala.

VIKTORIJA: Več kot roke ponudit ne moreš. Nič, Borut, drži se. Poskusili smo, ne, nima smisla.

BORUT: Hvala, da ste prišli. Se vidimo.

MITJA: Se slišimo!

BORUT: Joj, oprosti.

MITJA: Vsakič pali.

VIKTORIJA: Niki, daj petko!

Nik vdihne, izdihne, ji da petko brez dotika.

MITJA: Je dal?

VIKTORIJA: Ja. MITJA: Bravo! Kdo je frajer?

Odhajajo.

NIK: Nik je frajer in si bo našel punco in jo bo nosil po rokah in se bo poročil – VIKTORIJA: / Nehaj mu filat glavo s tem – 21. prizor Borut vstopi v kopalnico.

MONIKA: Pusti, da se zrihtam. Si srečen zdaj? Če bi vedela, da pridejo ...

BORUT: Gledam te … no … leta, kako jo pogrešaš, pa sem mislil, da bi se pobotala, preden – MONIKA: / Še kaj?

Tišina.

BORUT: Zakaj si se pa tako razburila?

MONIKA: Vsi ste proti meni.

BORUT: Ja no, nismo. Rad te imam, mami, v bistvu sem te vedno imel.

MONIKA: Ja ja, že v redu.

Tišina.

BORUT: Meni se pa zdi, da je dober komad naredil.

Pa ta beat od spodaj, kot da je motor, ki brni.

Se spomniš, kako sva ga v katri od babi pela ful na glas?

MONIKA: Ne. BORUT: Kako ne? Svetlomodra katra, šipe so se zarosile, tako sva se drla.

Monika odkimava.

BORUT: Pa vem, no. Prav vidim, kako ti je šla sapa iz ust, tako je bilo mrzlo.

MONIKA: Spet si si nekaj namaštal.

BORUT: Ne no. A se res ne spomniš? V garaži, v deko sem zavit, motor brni ... Jaz grem pa na zeleno ... Zakaj sva se tako drla?

Hotela si me uspavat. Fulkrat to sanjam.

MONIKA: Prasica! Premajhen si bil, ne moreš se spomnit tega! Celo življenje me je izsiljevala.

Pri bogu je prisegla, da ne bo povedala.

BORUT: Kaj? MONIKA: Kričal si, pa tako brcal, da si z nogo šipo počil. In je slišala ... Življenje je sveto.

Sveto, ja. Nikoli več nisem govorila z njo.

Po tem. Mislim ja, o vremenu, pa tako. Samo ne zares. Nikoli! Kot hči. Ni mi pustila umret niti živet.

Borut je šokiran in zamišljen. Tišina.

MONIKA: Veš kolikokrat si ti mene rešil.

Monika začne peti pesem Jaz pa grem na zeleno travco. Borut se ji pridruži. Odpojeta kitico. Monika vstane, ga poboža in ga poljubi na čelo. Monika odhaja v kopalnico. Borut gre za njo.

MONIKA: Joj. Pozno je, ljubček. Pojdi že. Koliko je ura? Hvala ti, da si prišel, pa lepo se imej.

Otroka kaj pripelji. Pa bodi odločen, a veš.

Borut naredi osmico po zraku.

MONIKA: Veš kaj, je hudič, če celo življenje misliš, da imaš prav, res misliš, a veš, pa nimaš, vseeno nimaš.

Monika na hitro naredi osmico po zraku. Borut jo poljubi, vzame olje črne kumine in mazili Moniko.

Monika leže v kopalno kad, težko diha.

MONIKA: Adijo.

BORUT: Mami.

MONIKA: Kaj? BORUT: Kam pa naj grem?

MONIKA: Domov.

BORUT: Pri tebi živim, si pozabila?

MONIKA: Aha. Borut zapre loputo z ogledalom, kopalnica izgine.

KONEC

Priloga gledališkega lista Mestnega gledališča ljubljanskega Letnik LXXII, sezona 2021/2022, številka 6