GL Simon Longman KOŠČKI SVETLOBE

Vsebina 7

EVA MAHKOVIC Brezupna. Mislim, da moram slišat, kako rečeš, da sem.

15

ANJA KRUŠNIK CIRNSKI Izgubljene duše v morju življenja

21

LARA PAUKOVIČ Poskus vzpostavljanja izgubljene bližine

2◄ MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO sezona 2019/2020 MALA SCENA

SIMON LONGMAN

Koščki svetlobe Sparks, 2018 Drama Prva slovenska uprizoritev Premiera 12. marca 2020

Prevajalka in dramaturginja Eva Mahkovic Režiserka Barbara Zemljič Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtorja glasbe Davor Herceg in Sašo Kalan Svetovalka za vokalne tehnike Irena Tomažin Zagoričnik Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent scenografke Janez Koleša

Vodja predstave Jani Fister Tehnični vodja Janez Koleša Vodja scenske izvedbe Matej Sinjur Vodji tehničnih ekip Branko Tica in Boris Britovšek Tonski tehnik Tomaž Božič Osvetljevalca Aljoša Vizlar in Janez Vencelj Frizerka Jelka Leben Garderoberka Dijana Đogić

Sceno so izdelali pod vodstvom mojstra Vlada Janca in kostume pod vodstvom mojstric Irene Tomažin in Branke Spruk v delavnicah MGL.

Igrata Jess Ajda Smrekar Sarah Lena Hribar

Zahvaljujemo se Jušu Golmajerju, da je vedril na dežju.

Lena Hribar in Ajda Smrekar

6◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Ajda Smrekar

EVA MAHKOVIC Brezupna. Mislim, da moram slišat, kako rečeš, da sem. ►7

Brezupna. Mislim, da moram slišat, kako rečeš, da sem. EVA MAHKOVIC

Ob dramskih tekstih, pri katerih delam, v zadnjih letih tudi ob pisanju za gledališki list najraje identificiram motive, ki me najbolj nagovarjajo osebno. Jeza Jeza mi večino dosedanjega življenja ni bila preveč domač greh, agresijo sem vedno obračala navznoter in ob tem se je moja jeza še najpogosteje spremenila v žalost. V zadnjih dveh letih (recimo) pa je jeza, kot z morda premalo močno slovensko besedo imenujemo enega sedmih smrtnih grehov krščanstva, postala čustvo, ki ga vedno pogosteje in močneje občutim in razumem. Mislim, da je to povezano z leti, z določenim življenjskim obdobjem (zgodnja trideseta?), ki mu pripada tudi ena od dveh oseb sodobne drame britanskega dramatika Simona Longmana Koščki svetlobe, Jess (druga, Sarah, pa je od tega napornega življenjskega časa samo leto ali dve oddaljena). Težko je pravzaprav določiti, ali je smrtni greh Jess jeza ali (moj sicer najljubši) napuh. Njeno obnašanje je prežeto z enim in drugim. Najprej, Jess je v igri izredno dominantna, skoraj do konca ves čas narekuje teme tega zvečine monološkega srečanja med sestrama, narekuje gibanje po prostoru (čeprav je mesto srečanja Sarin dom), narekuje temperaturo in generalno atmosfero, ker: it`s all about her. Aktivna je, Sarah se nanjo skoraj do konca samo odziva, omamljena in otopela od asociativnih preskokov vseh možnih vsebin, ki prihajajo z vseh strani. Jeza pa zato, ker je Jess napolnjena z agresijo, ki plane na površje ob vsakem (tudi če samo prividnem) znaku zunanje nezaupnice, njeno nasilje je usmerjeno navzven in navznoter, navzven kot ščit in navznoter kot najbrž že kar osnovna premisa njene osebnosti, nereflektirani nenehni nemir, brazgotine po rokah, pikado puščice, ki si jih pustiš zabiti v dlan, nore količine popitega alkohola in to, da se stepeš, in tekila in nekaj, kar naredi vse malo bolje v prahu, in razmišljala sem o plavanju (čez obzorje) – same take stvari, ki to močno negativno čustvo, ki je notri,

8◄ EVA MAHKOVIC Brezupna. Mislim, da moram slišat, kako rečeš, da sem.

vsaj začasno zajezijo, ker jaz sploh ne vem, kako naj to prekinem. Igra se zgodi v eni noči in ne vemo, kaj po koncu namerava Jess. Kljub vsem besedam, ki jih je izgovorila, o svojih namenih, kaj šele občutkih, o sebi, ni veliko povedala, tega niti ne zna. Vendar pa je v svojem hitrem, premikajočem se, nevarnem življenju očitno že prišla do nekakšnega preloma. Ker lahko sklepamo, da se ni odločila za radikalno spremembo v karieri ali življenjskem slogu (jaz samo ne vem, kako naj to prekinem ali naredila sem par res zafukanih pizdarij), bo Jessino življenje po izteku te kresne noči kvečjemu slabše, v njem bo še več nasilja, brez cilja, morda gre preprosto tudi že h koncu. Druga Na drugem, pasivnejšem koncu tega sestrskega reuniona je Jessina leto mlajša sestra Sarah. Čeprav se Sarah in Jess vidita po dvanajstih letih, se zdi, da je njun medsebojni odnos bistveno definiral njuni osnovni poziciji v kontekstih medčloveške komunikacije: Jess podaja, Sarah sprejema. Ne vemo, kakšna je bila v teh dvanajstih letih Jess, s kom se je družila in če ji je bil (razen starejšega para prodajalcev fish`n`chipsa, pri katerem je nekaj časa živela in delala) kdo blizu, vemo le, da v življenju potrebuje publiko (tak večer je, ko ti fore res dobro grejo; vsi navijajo zate). Ne vemo, s kom se je v vseh letih družila Sarah, vemo le, da nima družine, da nima najbližjih, da še v službi nikogar ne pozdravi (samo nasmehnem se, ali vsaj mislim, da se). Poznam nekaj navzven jeznih ljudi: v konfliktu z njimi kot introvertirana oseba; oseba, ki redkokdaj da pobudo; ki je (to je tudi zapisano praktično v definicijo mojega poklica) bolj navajena na odziv kot na iniciativo, nimam orožja. Tudi Sarah je ta »drugi«. Njeno osebnost in komunikacijske lastnosti ključno definira različnost od Jess in osebnosti, ki jo je oblikovala ona. Nemoč človeških jezikov Jess govori in govori. Iz množice besed, množice načinov, kako se približati Sari (ki pa se po drugi strani ne zdijo prav raznovrstni ali inventivni, saj Jess molčeče partnerke nikoli, razen kdaj pa kdaj slučajno, ne uspe zares razumeti, se ji približati na njen, Sarin način, #napuh), razberemo samo koščke skupne zgodbe, skupne preteklosti, skupnih travm, polnopomenskih povedi, fraz, celo besed, na katere bi se bilo mogoče opreti. S te strani Koščki svetlobe formalno izrekajo velikansko nezaupnico jeziku, človeškim besedam, ki nam po prastari kanonski avtoriteti Voltairu v veliki meri niso bile dane za sporočanje, ampak za prikrivanje misli. (Obenem pa je Longmanov način izražanja tako zelo človeški: naturalistično verjeten.) Človeškemu jeziku uspe sporočiti izredno malo; tisto, kar je zares vredno razbiranja, se pogosto zgodi vmes, ne v načrtovanih mislih, pa tudi v neverbalni komunikaciji ne, pač pa v zdrsih, v stvareh, ki jih Jess morda pravzaprav ni hotela izreči, v redkih odgovorih, ki jih Sarah ni uspela razmisliti, v besedah, ki so ušle in nepričakovano sprovedle nekakšen pomen in z njim razumevanje. Vse to se sliši zelo ohlapno. V poskusu opisa svojih občutkov glede te dolge igre, ki preko praznin in praznin in praznin poskuša ubesediti košček smisla, se v nezmožnosti besed zelo izgubljam tudi sama. Stavki so razsekani.

Lena Hribar

10◄ EVA MAHKOVIC Brezupna. Mislim, da moram slišat, kako rečeš, da sem.

Misli so nedokončane. Zgodbe so brez poante, brez cilja, nastanejo iz hipnega navdiha, filajo zrak. Vendar za vsem tem ne-pomenom čutim ogromno potrebo po približevanju, po želji človeka po človeku; do zbližanja pa bo lahko prišlo samo slučajno, če se zgodi, da beseda pade na pravo mesto (in kako krhko je tako ujemanje, četudi do njega pride!), če se kdaj zasveti kakšen košček svetlobe. V tem so Koščki svetlobe grozno ganljivi in grozno resnični. Tako Jess kot Sarah, ena s poplavo besed, premikov in dogodkov (vsaj dogodkov, kakršne si lahko zamislimo, da se zgodijo v pubih, potem ko so že zaprli vrata), druga s popolno odsotnostjo vsega tega, najbrž živita zelo podobni življenji, ki ju je najbolj točno opisati z izjemno samostjo. Ampak Koščki svetlobe imajo več kot sto strani. Samost še nikoli ni bila tako zgovorna. Sestri Imam sestro, ki je dobra tri leta mlajša. Ljudje pravijo, da sva si fizično zelo podobni, čeprav si nisva tako zelo. Ko sva bili otroka, sva bili pogosto v konfliktu. (Bolj kot z bratom, ki je mlajši še nekaj let, predvsem pa je, to je ključna razlika, brat in ne sestra). Življenja brez izkušnje odnosa s siblingom (znotraj družine, ki je načeloma še vedno povezana, ki je še vedno celica, ki kljub trem odraslim otrokom preživi skupaj še razmeroma veliko časa) si sploh ne znam predstavljati, ta odnos je emocionalno heterogena in nelogična enota: hecen spoj intuitivnega poznavanja (in razumevanja) in popolne tujosti; razumevanja, ki se lahko zelo hitro obrne v frustrirano nestrpnost občutka prikrajšanosti; enakih izkušenj, občutkov in besed, s katerimi bi s siblingoma opisali na primer starša ali njun način vzgoje, na drugi strani pa radikalno različnih pogledov na lastne pozicije znotraj družine. Za Jess in Saro, ki sta zaradi majhne starostne razlike najprej sedemnajst let preživeli skupaj in se sooblikovali, potem pa za dvanajst let zamrznili odnos, je zaporedje postaj jeze in frustracije in ljubezni na poti, ki jo v tej noči prehodita, lahko še toliko manj logično, brez jasne vzročnoposledičnosti in povezav. Samo ena beseda je lahko dovolj, da sestra na drugo sproži svoj srd, in samo ena, da zaradi nje začuti poznavanje in bližino. Zadnja večerja, kresna noč Igra se zgodi v eni noči. Časovnost igre s tako zgradbo je nekoliko naporno uprizarjati, saj s svojo zgradbo (členjena je z ohlapnimi elipsami različnih obsegov) in obsegom po eni strani nakazuje trajanje in fiktivni čas daljša, po drugi pa se nikakor ne sme izogniti niti občutku uokvirjenosti z razmeroma kratko časovno enoto (ena noč), ki ni tako zelo drugačna od realnega časa, ki teče tudi v dvorani. Čeprav datum ni neposredno omenjen, lahko razberemo, da se dogaja na 4. november, ki je predvečer noči Guya Fawkesa: pomembne noči znotraj angleške kulture. V Veliki Britaniji 5. novembra praznujejo obletnico t. i. afere s smodnikom, katoliškega poskusa atentata na kralja Jakoba I. Praznik se obležuje z ognjemeti, otroci v zrak s prskalicami rišejo vzorce in besede. Od tod naslov: sparks (dobesedno iskre). Jess v svoji množici besed pogosto in z (za tako divjo punco) morda nekarakteristično

Lena Hribar in Ajda Smrekar

12◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Ajda Smrekar in Lena Hribar

EVA MAHKOVIC Brezupna. Mislim, da moram slišat, kako rečeš, da sem. ►13

poetiko in nostalgijo našteva (dobesedno) svetle trenutke svojega življenja: svetlobo, ki se poleti odbija od rjave površine sicer ogabno umazane, smeti polne provincialne reke; poletje; najbolj pa se navdušuje nad idejo, da bi lahko ustavila čas in gledala barve, ki se ob ognjemetu zlivajo po nebu. Novembrska britanska kresna noč, v kateri se motivi svetlobe in lepote (ognjemet, kresovi, prskalice) staknejo s temo, dežjem in vsemi Jessinimi negativnimi občutki do življenja, pa se zdi tudi zadnja večerja, ure odtekajo, tudi če še ne vemo, zakaj. Čeprav se nikoli zares ne izreče, zakaj je Jess sploh prišla in kaj bo, Koščki svetlobe tudi zaradi postopnega spreminjanja forme, pogostejših elips, počasne preusmeritve fokusa z Jess na Saro zvenijo, da se bo jutri nekaj ključnega spremenilo, da smo pred začetkom nečesa Drugačnega. Koščki svetlobe In nazadnje: nadrealno. Igra večinoma posnema realističen govor v realni situaciji. V zadnji petini igre, ko noč že zares dolgo traja in sta Jess in Sarah že marsikaj spili in vzeli, pa se stil dramskega besedila – kot da – nekoliko preobrne. Kot da iz srečanja med Jess in Saro zdaj vstopim v Sarino glavo, polno rdečih in modrih zvezd in dežja in utrinkov in dvanajst ali več let zamolčanih občutkov. Ko Sara ustavi čas – nekaj, kar sta včasih v igri počeli in do česar čutita nostalgijo –, besedilo zamenja formo, situacija srečanja med sestrama postane tekstovna gmota nepovezanih besed, asociacij, utrinkov preteklosti, ki jih (sicer pod vplivom nedefinirane droge) zagleda Sarah, nekaj, kar bolj kot dramski tekst z realističnim dialogom zveni kot jezikovna partitura. Šele v tej novi formi, v trenutku ustavljenega časa, ko je noč še najgloblja, a se bo kmalu prevesila v jutro, kmalu bo vsega konec, se Sarah lahko zares odpre in spregovori. V tem slogovnem preobratu drugačno, novo moč – čeprav so besede še vedno samo majhno, nemočno sredstvo, ki komaj uspe kaj povedati – dobi tudi samo dramsko besedilo. Drama postane poezija.

Ajda Smrekar

ANJA KRUŠNIK CIRNSKI Izgubljene duše v morju življenja ►15

Izgubljene duše v morju življenja ANJA KRUŠNIK CIRNSKI

Zelo dolga pavza. Izgubili sta se. Jess ne ve, kaj naj. Sarah strmi v pivo, ki ga ima v rokah. Še vedno ga ni odprla. Edini zvok je dež, ki pada.

Praznina besed Didaskalije, ki zajemajo pravzaprav kar celo dramsko situacijo. Nekje na poti v življenju sta se sestri izgubili, odtujili. Jess po dvanajstih letih na kresno noč potrka na Sarina vrata – recept za katastrofo. Kresna noč, najskrivnostnejša od vseh noči, najbolj magična od vseh noči, daje besedilu tako nadrealistično kot tudi poetično noto, obenem pa se v bralcu takoj sproži pričakovanje. Kaj neki se lahko pripeti? Kontekst kresne noči daje besedilu odličen prostor. Dramsko besedilo Koščki svetlobe je tako z obema elementoma postavljeno v situacijo, ki je sama po sebi dramatična. Zanimivo je, da do katastrofe, do metanja krožnikov, izbruhov jeze sploh ne pride. Besedilo ni napisano po načinu pisanja recimo Yasmine Reza. V tem primeru bi se znašli med nekaj precej dobro situiranimi posamezniki v blišču, ki pa bi hitro prešel v fantastično katastrofalen večer razkrivanja skrivnosti in bruhanja dolgo potlačenih emocij. Namesto tega imajo osrednjo vlogo besede, a ne zgolj vsebina besed, temveč njihov manko in njihov presežek. Simon Longman je ustvaril dva ženska lika, od katerih za nobenega ne bi mogli reči, da je srečen ali pa dobro situiran. Jess je najverjetneje brezdomka in alkoholičarka, ki opravlja priložnostna dela (če sploh), Sarah pa je neskončno osamljena, čeprav ima tisto, čemur pravimo »urejeno življenje«, življenje po predpisih: dela v pisarni, kjer spregovori le z redkokaterim sodelavcem, ima kolikor toliko solidno plačo, gre po nakupih in pride domov. Razkorak med sestrama je ogromen. Iz koščkov besedila razbiramo drobce njune preteklosti, iz katere je važna predvsem informacija, da je Jess odšla, medtem ko je Sarah skrbela za hudo bolno mamo. Razlika med sestrama je opazna tudi v formi: medtem ko Jess govori in govori, »ker se bo sekirala tudi zaradi tišine in bo kar govorila in govorila in besede ji bodo padale iz ust in filale zrak okrog njiju, dokler se ne bosta zadušili«, je Sarah tiho. Jess

16◄ ANJA KRUŠNIK CIRNSKI Izgubljene duše v morju življenja

govori iz potrebe po govorjenju, iz čistega strahu pred praznino, ki zeva med sestrama: »Vidiš, Sarah, malo moraš govorit, sicer jaz ne bom utihnila.« Čeprav bi se po tem kratkem opisu lahko bralcu zazdelo, da so Koščki svetlobe dramsko besedilo z izrazito socialno tematiko, moram poudariti, da temu ni tako. Poleg tega, da se vse skupaj dogaja na kresno noč, ko dogajanje na neki točki preraste v fantastično in v Koščkih tudi dobesedno opijanjeno, je izrazitih tudi nekaj motivov, ki prerasejo v metafore in besedilu dajo močno poetično noto. Bolečina vode Ribe in voda sta dva od teh: dežne kaplje, ki jih ne moreta zaustaviti, reka, v kateri bi Jess rada plavala in ob kateri živi Sarah, morje, do katerega je prišla, ker je zmanjkalo kopnega, ribe, ki jih je pekla v fish‘n‘chipsu. In seveda Jessin prihod ali vstop z ribo v akvariju, ki bo na bralca ali gledalca bržkone deloval komično ali absurdno, a Jess o svojemu ribaku pravi tako: »Tako da v bistvu ne vem, če je on v redu, ampak recimo, da predvidevajva, da je. Ker bi te še kar bolelo srce, če bi imela depresivno ribo, ne? Če se menda ne spomni več kot pet sekund za nazaj, pa je celo to dovolj časa, da pogleda na svoje življenje in si reče, jebenti, a to je vse, kar je?« Seveda je smešno. Dokler počasi in z bolečino ne ugotoviš, da Jess govori ves čas o sebi: ona je riba, ujeta v akvariju. V bistvu je ujeta vase in v lastne nezmožnosti, v to, da pravzaprav ne ve, kako živeti. Gaston Bachelard, francoski filozof, ki je pisal o štirih elementih, v svoji knjigi Voda in sanje zapiše, da pomeni izginiti v globokih vodah ali izginiti v daljavi, na obzorju, postati del globine neskončnosti. Jess v enem izmed monologov pravi: »Ampak je bilo lažje, če nisem mislila na to, zato pač nisem. In vse tukaj je vodilo nazaj k njej. Zato sem morala izginit. Pač šla sem naprej. Hodila okrog. Si našla prevoze. Srečevala ljudi. Spala na vlakih. Spala v posteljah tujcev. Spala na tleh. V redu je bilo, veš? Tak občutek, da sem bila malo svobodna. To je bil v redu občutek. Občutek je bil, da sem stran od vsega. Zato sem pač samo šla naprej. Naprej pila. Bila naprej neumna. Včasih sem pomislila nate, ampak potem sem še malo spila in za nekaj časa pozabila.« Jess si želi pozabiti – kaj? Svoje napake, svoje izginotje? Ko je zapustila Saro, je nekako zapustila tudi samo sebe. Jess si želi pozabe, mogoče celo smrti. Zanimiva je Jessina trditev: »Medtem ko ta starec v resnici razmišlja, kako dolgo moram še plavat, da bo mraz končno uničil moje osamljeno, osamljeno telo.« Na začetku govori o starcu, potem pa zamenja tretjo osebno s prvo osebo ednine. Torej govori o sebi. Če bi se besedilo nadaljevalo, bi Jess skoraj verjetno našli utopljeno v reki, ob kateri Sarah živi. »Čisto vsak menda ne sovraži svojega življenja?« se Jess na glas sprašuje in romantično melanholijo dežnih kapelj in reke v svojem monologu dobesedno označi s smrtjo: »Želim si, da bi lahko več plavali v rekah. To bi bilo carsko. Pa ne moreš, ne? Utonila bi, če bi probala. Ne? Rečni tok in to. Najbrž. Vseeno. Itak bi bilo ogabno. Vedno so rjave. Zakaj so reke vedno rjave? Zato ker

ANJA KRUŠNIK CIRNSKI Izgubljene duše v morju življenja ►17

v njih odplaknemo naš drek? Po mojem je to. Ljudje vržejo not vse sorte, ne? Stvari, ki jih nočejo več. Smeti. Nakupovalne vozičke. Zakaj je v vsaki reki faking nakupovalni voziček? Take stvari. Staro hrano. Vržeš jo v reko in pozabiš na to. Mrtve domače živali in to. Domače živali, ki so še žive, ampak jih nočeš več imet. Najbrž pristanejo v reki. Psi, mačke, papagaji, vse to. Ljudje si rečejo. Moj pudelj Dave, nočem te več, zdaj greš v tole reko. Ga vržeš not. Pozabiš na to. Stari avti, dojenčki, kavči. Vse to. Mogoče ne dojenčki. Upam, da ne. Dojenčki ne. Ampak. Mrtve domače živali pa ja, najbrž. Ribe. Kar ni tako grozno, ker ribe naj bi itak bile tam.« Bolečina vode je brezmejna, zapiše Bachelard. Zvezde in čas Ne znam si čisto predstavljati te fantastične, nadrealne izkušnje kresne noči. Sanje, tu in tam, ja, vendar so občutki po sanjah zmedeni, ne pa magični, kot da bi se vse lahko še spremenilo. Najbližje temu je bilo mogoče izkustvo za novo leto, ko sem zagledala zvezdni utrinek. Vsepovsod so bili ognjemeti, bliskalo se je in slišalo se je vreščanje ljudi. Razen z nenaseljenega osamljenega sosednjega brega. Nad njim sem zagledala zvezdni utrinek le nekaj sekund po polnoči. V želodcu sem začutila metuljčke in čeprav s svojim bolj kot ne sarkastičnim pogledom na novo leto le-tega ne doživljam kot romantično navdihujoč dogodek, se mi je za kakšno uro res zdelo, da se lahko moje življenje obrne in da je vse, ampak prav vse mogoče. Podoben občutek, čutenje sem zasledila pri Sari, ko opazuje zvezdo skozi okno. Takrat govori ona, ne Jess. Redkobesedna Sarah, osamljena Sarah pove o sebi (pre)malo, najbolj presenetljivo in presunljivo pa je, ko izreče en sam stavek: »Tako dolgo sem bila sama.« Sarah je enigma, ne vemo čisto zares, kaj misli in čuti. Tišina, s katero se odziva na sestrine besede, je mučna. Za razliko od Jess, ki je očitno obupana, je Sarah zaprta vase, zadržana, njeno trpljenje je tiho. Zadeta in pijana od mamil, alkohola, kresne noči in Jessine prisotnosti začne prvič, odkar jo vidimo, zares govoriti, se izražati. Kar lahko opazim v njenem monologu, je neizmerna potreba po sestrini prisotnosti. Spomin iz preteklosti, ko sta se pogovarjali o zvezdah, ker je Sarah hotela biti astronavtka, in daljni spomin na to, ko sta kot majhni deklici poskušali ustaviti čas. Trenutek otroštva se tako za Saro ponovi, saj je ona, njena osebnost obstala v tistem trenutku med otroštvom in odraslostjo, ki ji ne moremo zares reči puberteta: deklico, ki je skrbela za svojo bolno mamo, je zapustila sestra. Po mamini smrti je ostala tudi fizično sama, čeprav je v resnici ostala sama že takrat, ko je Jess odšla. To otroštvo se za Saro ponovi: za nekaj minut tega večera je spet majhna deklica, ki ima sestro. Srečamo Saro-otroka, ki je v neki odrasli, razočarani verziji Sare čepela dvanajst let. Sarah tleskne s prsti in dežne kapljice se ustavijo. Čas se ustavi. Fantastični, nadrealistični trenutek dramskega besedila je tukaj. Jess je rekla: »Ko tlesknem s prsti, se čas ustavi. Dežne kapljice zunaj so obvisele v zraku. Dežne kapljice tam zunaj. To so dežne kapljice izpred dvanajstih let in še niso padle na tla. Pač ustavile so se. In medve

18◄ ANJA KRUŠNIK CIRNSKI Izgubljene duše v morju življenja

sva tukaj. Medve sva.« Sarah v trenutku, ko je čas ustavljen, izpove vsa svoja čustva, navkljub temu, da že ve, da bo njena sestra spet odšla, da jo bo znova pustila osamljeno in samo – mora se izpovedati, pa čeprav praznini stoječega časa. Pa čeprav za nekaj ur ni bila več tako prekleto sama. Nepričakovanosti, nesposobnosti, nezmožnosti Dramsko besedilo se zaključi v tretjem prizoru – dež je ponehal, noči ni več, na vrsto pride jutro, življenje – življenje, za katero je Sarah upala, da bo danes drugačno. Vendar je zgolj drugačno od opijanjene kresne noči. Jess ni več, pred zmačkano Saro stoji enajstletni fantek Sam, Jessin sin, ki bo storil vse, da ga bo nekdo imel rad. Skrbel za Saro, ji dal čas, jo čakal. Karkoli. Glede na ta presenetljivi konec se nam Jessin temačni monolog o rekah smrti prikaže v drugačni luči. Jess bomo najbrž na koncu obsojali. Ker ni bila sposobna skrbeti, ker ni zbrala življenjske moči, energije, volje in kar je še tovrstnih fraz. Nesposobna za življenje, bi rekli nekateri. Tako ali drugače se bo morala soočiti s posledicami. Vendar mogoče je druga plat to, da je ljubila dovolj. Dovolj, da se je odstranila, dovolj, da bo pustila, da se jo zasovraži. Kakorkoli se bomo odločili – jo obsojamo ali je ne, je grozna oseba ali ne, karkoli se nam zdi, da si moramo reči ob njenem odhodu, alkoholizmu, odnosu do sestre, mislim, da si moramo zraven ponoviti še eno od Jessinih replik. Občutek, ki ga izraža, smo vsi že kdaj občutili: nezmožnost, nemoč. Občutek, da si premalo, da ne zmoreš, da ne znaš in nikoli ne boš zmogel: »Kot da imam v grlu faking kamen in kot da je moje srce polno kurčevih lukenj. Kot da se bom raztopila, kar tukaj pred tabo, tako me faking stiska.«

ANJA KRUŠNIK CIRNSKI Izgubljene duše v morju življenja ►19

P. S.: Od Sare za Jess, ob vrnitvi

Urban & 4: Ribe z albuma Mamut (2014)

A mogli bi se spustiti dole u luku dok grad još spava i ne pravi buku. Pripremiču nam udice, popio sam lekove, ruke se ne tresu više. Dugo nisam bio voljen, nakon kiše ribe grizu kao lude. Toliko te volim, da se pomalo i bojim. Može li život stvarno postati bajka?

Ponovi ono svoje, ponovi ono svoje. I ribe su jednom izašle iz vode, izgubile škrge i dobile noge, dobile noge. Gledamo kako bljeskaju peraje, ribe sretne dubine i struje vam lake. Volim tvoje lude priče, zaboravim na vrijeme, uvijek si bila bistrija od mene. https://www.youtube.com/watch?v=cpsBReid__c

Tvoje me usne kao sunce griju. Dogovor je dogovor. Sve što ulovimo, mi pozdravimo pa zagrlimo, poljubimo i vračamo u more.

Lena Hribar

LARA PAUKOVIČ Poskus vzpostavljanja izgubljene bližine ►21

Poskus vzpostavljanja izgubljene bližine LARA PAUKOVIČ

Sestrski odnos je verjetno eden najkompleksnejših, najzahtevnejših, a – morda ravno zaradi tega – najlepših odnosov v življenju. Skoraj v vsakem starostnem obdobju se ti zdi, da ima tvoja sestra nekaj, česar ti nimaš, bodisi več starševske pozornosti bodisi kaj tako banalnega, kot so lepši lasje ali čistejša koža, trmasto ji zavidaš in igraš žrtev, čeprav ti je popolnoma jasno, da si tudi ona vsaj na trenutke misli, kako je po krivici prikrajšana za nekaj, kar je tebi samoumevno. Sestra je model vedenja, videza, vrednot ali kar vsega navedenega, od česar bežiš in čemur hkrati želiš biti podoben – po eni strani ti laska, ko ti sorodniki in prijatelji govorijo, da »si v šoli bolj pridna kot sestra« ali da je ona »bolj trmasta kot ti«, po drugi pa veš, da se boš slej ko prej znašla v situaciji na drugi strani tehtnice, pred vprašanjem, zakaj nisi »bolj prijazna, empatična, potrpežljiva, tako kot tvoja sestra«. Dokler so te kvalitete razdeljene približno pravično, dokler se tehtnica nagiba enkrat v eno, drugič pa v drugo smer, sicer še nekako gre – naporno in nezdravo za razvoj sestrskega odnosa postane, ko ena sestra v očeh drugih začne veljati za dober, druga pa za slab vzor. Tako kot na primer v Shakespearovi komediji Ukročena trmoglavka ali njeni sodobnejši priredbi, kultnem filmu, ki je zaznamoval konec devetdesetih, Deset razlogov, zakaj te sovražim. Bianca je stereotipno dekliška: priljubljena in lepa, njena starejša sestra Kat pa fantovska: uporniška, trmasta, nergaška in neprilagojena (vendar – kakšno presenečenje – pametnejša in manj plehka od Biance, ker dekle pač nikoli ne more biti vse hkrati). Ker njun tiranski in starokopitni oče ve, kako (domnevno) težka je Kat, uvede pravilo, s pomočjo katerega naj bi hčeri obvaroval pred ljubezenskimi pastmi: Bianca lahko začne na zmenke hoditi šele, ko bo to počela tudi Kat, ki za razliko od spogledljive sestre nima posebne želje po druženju z moškim spolom. Čeprav o Jess in Sari, sestrah in glavnih junakinjah drame Simona Longmana Koščki svetlobe, ne izvemo toliko kot o Bianci in Katarini v Ukročeni trmoglavki, drama se namreč – razen zaključnega prizora – odvije v enem samem dnevu v njunem življenju, ko dolgo ločena svetova ponovno trčita, bi brez težav lahko rekli, da je »trmoglavka« (ali v izvirniku shrew, kar bi ustrezneje prevedli prepirljivka ali jezikavka) v tej dvojici Jess. Sarah je umirjena in preudarna, Jess ves čas on the go. Sarah dela v pisarni, Jess je opravljala kopico začasnih del in se nikjer

22◄ LARA PAUKOVIČ Poskus vzpostavljanja izgubljene bližine

preveč briljantno odrezala. Jess je pretirano zgovorna, tudi ko ni treba, dejansko ustreza definiciji jezikavke, Sarah iz sebe spravi komaj kaj. Jess je od nekdaj preveč pila, se zapletala v težave in pobegnila od doma, ko je njuna mama zbolela, Sarah je predano skrbela za mamo, ji kuhala in brala. Jess je nesramna in egoistična, Sarah uvidevna in požrtvovalna. Vseeno je sestrska ljubezen brezpogojna – Sarah do sestre goji nežna čustva navezanosti, ki so, kot se izkaže, še vedno prisotna, ko se Jess po dvanajstih letih odsotnosti brez pojasnila prikaže pred njenimi vrati. Kako nesebična je lahko naklonjenost ene sestre do druge kljub nepremostljivim razlikam med njima, piše tudi irska avtorica mlajše generacije Emilie Pine v svojem avtobiografskem eseju Nekaj o meni, v odlomku, ki osvetljuje njen pobeg od doma pri petnajstih in ki se, čeprav je šlo za veliko krajšo odsotnost, presenetljivo prilega Jessini in Sarini situaciji: »Mlajša sestra je bila enako prizadeta v naši družini, pa vendar je stanje obvladovala tako, da je bila najprijaznejši, najbolj čustveno odprt otrok, kakršnega bi mogli srečati. Bilo je, kakor da hoče biti moje nasprotje, podobno kot toliko drugih mlajših otrok, ki se hočejo odmakniti od svojih sorojencev. Pa ni bila odmaknjena, vedno me je objemala in pomirjala. Ko sem pobegnila, se je nenadoma znašla kot edini otrok v hiši. Dejstvo, ki ga na poti skozi vrata nisem niti za trenutek upoštevala. Toda zadelo me je v polno, ko sem se vrnila. Pozvonila sem na vratih in sestra je pritekla in me ovila v najtesnejši objem, kar sem jih kdaj občutila. Jokala je. Z velikimi žalostnimi očmi se je zazrla vame in vprašala: “Zakaj si nas zapustila?” In nisem imela odgovora. Nisem pričakovala, da me bo pogrešala ali da bo vesela moje vrnitve ali da potrebuje, da sem doma in ne odhajam. V sebičnosti, ki jo je potrjevala lastna čustvena bolečina, sploh nisem pomislila na potrebe kogarkoli drugega.« To bi bilo čisto lahko nekaj, kar bi napisala Jess o Sari, če bi bila tako artikulirana kot Emilie Pine – vendar ni, je bolj plaz nereguliranih, naključno sestavljenih stavkov. A tudi ona nima zares odgovora, zakaj je izginila in mlajši sestri pustila, da se sama sooči z mamino boleznijo. In tudi ona se verjetno ni zares zavedala, da jo Sarah potrebuje (»Čakam te. Dolgo časa čakam. Ti ne. Ti ne prideš nazaj, ne,« se njenega odhoda spominja Sarah proti koncu drame). O Sarini požrtvovalnosti izvemo precej, na primer to, da je komaj osemletna pomirila po nepotrebnem paranoično desetletnico Jess, ko je bila ta prepričana, da jo bodo zaradi otroške potegavščine aretirali, ali pa brisala kri z njene glave, ko jo je med mamino boleznijo pijano in krvavečo našla pred kuhinjskimi vrati. »Težko je bit pogumna in razumela sem, zakaj si taka, kot si bila. Ampak nisem si mislila, da boš šla,« pravi Sarah zdaj. Vso to ljubezen in razumevanje je Jess nosila s sabo vseh dvanajst let, ko je bila ločena od sestre – a se ne glede na to ni mogla pripraviti do tega, da bi prišla nazaj. Ko pa je, je bilo to zopet iz sebičnega vzgiba. Najdlje, kar se s sestro, ki je danes ena mojih najbližjih prijateljic, nisva pogovarjali, je bilo nekaj mesecev. Ob njenem vstopu v gimnazijo sva se oddaljili: njo je potegnila drugačna družba, navade, način življenja, jaz pa sem bila preveč okupirana s svojimi obveznostmi in urejanjem življenja po načelih, za katera sem takrat mislila, da so prava, da bi ji zares prisluhnila, jo poskusila razumeti – hkrati pa sem se kot tipična starejša sestra počutila poklicano za deljenje pokroviteljskih nasvetov, tudi ko me za to ni prosila. Nazadnje je počilo, ko sem se vmešala

LARA PAUKOVIČ Poskus vzpostavljanja izgubljene bližine ►23

v njen odnos z osebo, ki je nisem odobravala – ker me ni bila pripravljena poslušati (in imela je prav, kajti kdorkoli misli, da lahko presoja, kdo je primerna družba za nekoga drugega in kdo ne, je egocentričen bedak), sva ta čas, dokler se zamera ni ohladila, po stanovanju hodili druga mimo druge. Ne vem natančno, kdaj sva imeli prvi normalen pogovor po tem premoru, spomnim pa se, kako nerodno je bilo ponovno vzpostavljati komunikacijo po mesecih molka (oziroma enozložnic, kajti če živiš pod isto streho, si to, da bi se popolnoma prenehal pogovarjati z nekom, težko privoščiš). Kako šele vzpostavljati komunikacijo po dvanajstih letih, ko ne le da s sestro nisi govorila, ampak nisi imela pojma, kaj se dogaja z njo? Z veliko alkohola in smalltalka. Jess se premočena do kože, z zlato ribico v stekleni bučki v naročju, nariše v Sarini dnevni sobi, po nekaj začetnih čudaških conversation starterjih iz nahrbtnika potegne pivo, cider, viski, vodko, rum, tekilo, džin, vino in kar je še alkoholnih pijač, na katere ponavadi pomislimo, ko se gremo ven zabavat – in sestri predlaga, da bi se skupaj »malo napili in izvedeli, kaj je novega«. Bližino želi sforsirati s tem, da s Saro resnično deli prav vse, kar se ji v določenem trenutku, v tem večeru, ki ga po dolgem času preživljata skupaj, plete po glavi. Sari, že tako sramežljivi po naravi, je mučno – in kako ji tudi ne bi bilo? Zamujenega je ogromno. Za nekatere stvari, ki so se moji sestri dogajale v kratkem času, ko sva bili odtujeni, sem izvedela z nekajletno zamudo, za nekatere verjetno še danes ne vem. Ravno tako ne poznam niti vseh aspektov njenega življenja iz obdobij, ko sva si bili blizu; sem ter tja me kaj šokira ali preseneti in občutek imam, da se kljub visoki stopnji bližine, ki si jo deliva, pogovarjam z znanko, včasih celo s tujko. Vseeno se mi zdi, da je to nekaj običajnega: vsak človek, naj nam bo še tako blizu, ima delčke osebnosti, skrite otoke, ki jih ne moremo doseči – in morda niti nočemo. A kdaj se ti delčki nepovratno namnožijo in naenkrat sploh ne moreš več do človeka, ki si ga včasih poznal? V Jessinem in Sarinem primeru je škoda precejšnja. V času dogajanja drame sta stari trideset in devetindvajset let – ko sta se zadnjič videli, sta bili še najstnici, v vmesnem času se je vsaka od njiju razvila v avtonomno odraslo osebo in tega gotovo ne morejo popraviti pogovori o banalnostih, kot je dobljena pijanska stava v lokalu. Obe se obupano trudita, da bi se ponovno obnašali kot sestri – na začetku samo Jess, pozneje se začne mehčati in čustva ponovno odpirati tudi Sarah, na koncu že načrtujeta celo skupno selitev –, ob vsem tem pa Jess Sari ne more povedati najpomembnejše stvari: zakaj se je pravzaprav vrnila. In zakaj – zopet – ne more (ali noče) ostati. Njuno srečanje v deževni noči je poskus vzpostavljanja izgubljene bližine, ki klavrno propade. Nekatere prepreke so očitno tako visoke, da niti sestre ne morejo čeznje.

Lena Hribar in Ajda Smrekar

26◄ LJUBLJANA CITY THEATRE season 2019/2020 SMALL STAGE

SIMON LONGMAN

Sparks 2018

Drama First Slovenian Production Opening 12 March 2020

Translator and dramaturg Eva Mahkovic Director Barbara Zemljič Set designer Urša Vidic Costume designer Tina Bonča Composers Davor Herceg and Sašo Kalan Vocal technique consultant Irena Tomažin Zagoričnik Language consultant Maja Cerar Lighting designer Andrej Koležnik Sound designer Sašo Dragaš Assistant to set designer Janez Koleša

Stage manager Jani Fister Technical director Janez Koleša Stage foreman Matej Sinjur Technical coordinators Branko Tica and Boris Britovšek Sound master Tomaž Božič Lighting masters Aljoša Vizlar and Janez Vencelj Hairstylist Jelka Leben Wardrobe mistress Dijana Đogić

The set was made under the supervision of master Vlado Janc and costumes under the supervision of mistresses Irena Tomažin and Branka Spruk in the ateliers of Ljubljana City Theatre.

LJUBLJANA CITY THEATRE season 2019/2020 SMALL STAGE ►27 Sarah and Jess are sisters. Sarah is 29 and Jess 30. Sarah lives alone in Midlands. Her mother died more than 10 years ago, since then Jess has disappeared and never contacted Sarah again. One rainy evening, Jess appears at Sarah’s door. She is wearing a backpack full of alcohol, and holding a bowl with a gold fish named Pablo Hernandez. Jess pleads to come in. Sarah offers her sister a shelter. During the following night (the action unravels in one night), Jess speaks a lot: about their past, childhood in Midlands, about the disquiet that made her wander the country without purpose, about Cast Jess Ajda Smrekar Sarah Lena Hribar

memories, but also about sparks of light that are sometimes found in the sky on a midsummer night or on the river surface when the sun shines on it, the sparks of light that give life meaning. When Jess speaks, Sarah mostly keeps quiet. For a long time, it is unclear in what condition the sisters have split and whether they can rekindle their relationship. It is clear, however, that Jess is still unable to tell the most painful things. Sparks by Simon Longman tackles differences lead­ ing to diverse life choices, things we consciously keep remembering, things we have decided to forget, regrets, uncertainty and solidity of sibling relationship. The text is melancholic and witty, bleak as the rainy Midlands but also bright, Jess’s and Sarah’s words are harsh and poetic, scared, yet hopeful. Simon Longman is British. He grew up in the West Midlands and studied in Manchester, then worked as a junior playwright in The Royal Court Theatre in the 2013/2014 season. His works Milked, Gundog and White

We thank Juš Golmajer for standing in the rain.

Sky have been staged in several theatres (Royal Court, Bush and Gate) and also earned him several awards.

Pokrovitelj Mestnega gledališča ljubljanskega

SIMON LONGMAN

Koščki svetlobe ►1

D R A M S KO B E S E D I LO

SIMON LONGMAN

KOŠČKI SVETLOBE Sparks, 2018

Prevedla Eva Mahkovic

2◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Jess, trideset let Sarah, devetindvajset let

Igra se dogaja v eni noči in enem jutru v mestu ob reki v srednjem delu Anglije, imenovanem Midlands. Elipsa (...) med replikami znotraj teksta označuje časovni preskok, ki ga je možno interpretirati, kakor se komu zdi prav. Sarino stanovanje ni zelo polno. Majhna miza in nekaj stolov. Mogoče še kakšna stvar. Ampak ne veliko. Stanovanje bi se moralo zdeti precej prazno. Ne ravno prostor, v katerem si dobrodošel. Kot bi nekdo vsak dan pomislil na to, kako naj prostor polepša, pa ni tega nikoli naredil. Zapisane akcije naj se zgodijo. Zapisani rekviziti naj bodo uporabljeni. Vse drugo je prosto. Če se komu zdi, da bi Jess in Sarah več pili, naj.

SIMON LONGMAN

Prvi prizor Zunaj. Dežuje. Temno je. Pri vratih stoji Sarah s ključi. Jess je premočena do kože. Na hrbtu ima velik nahrbtnik. V rokah drži bučko za ribe, v kateri plava ena riba. Jess in Sarah strmita druga v drugo. Zdi se, da se tako gledata že nekaj časa. JESS: Lahko pridem noter? Prosim. Malo sem. Mokra in. Do kože. Premočena sem. Mislim, da imam. Še kosti mokre. Zelo me zebe. Tresem se, glej. Dvigne eno roko. Roka se trese. Roka se mi trese. Lahko pridem noter? Zelo sem utrujena. Po mojem zaradi mraza. Zaradi mraza sem utrujena. Po mojem. Prosim? A lahko. Zebe me in utrujena sem in mokra in. In. In ribo imam. Ne vem, če je on tudi utrujen. Glede na to, da je riba. Se ribe kdaj utrudijo? Ne vem. Mogoče tudi njega zebe. Zaradi dežja, ampak. Po mojem ga pa ne moti bit moker. Glede na to, da je riba in to. Reci mi kaj.

Koščki svetlobe ►3

Poglej mojo roko. Cela se tresem. Zdaj mi bodo začeli še zobje šklepetat, a ne? Tako bodo šklepetali, da se mi bodo. Razsuli po ustih ali pa. Ali pa nekaj. Na pragu boš imela en kup zlomljenih zob, a? To bi bilo grozno, ne. A ne? Ane. Po mojem bom padla po tleh, če se ne pogrejem. Po mojem bom padla v tole lužo in izginila. Ali nekaj. A. A veš? Živjo. Lahko prosim pridem noter? Prosim. Tema.

4◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Drugi prizor Notri. Jess stoji z nahrbtnikom na hrbtu. Še vedno drži bučko z ribo. Še vedno se trese. Sarah stoji nekoliko stran od nje. JESS: Tukaj si torej. Tukaj si torej doma? Lepo je, ne? Ane? Prikima. Živiš sama? Fino. Je. Lepo je. Prijetno. Brez dežja. Lepo toplo. Hvala. To je res. Dvigne bučko z ribo. Tudi tale pravi hvala. Če bi znal govorit, bi ti sam povedal. Ampak ne zna, ker je riba in to. Po mojem da če bi hotel govorit, bi mu iz ust prišli samo mehurčki. Ane? Kar ne bi pomagalo pri govorjenju, ne? Razen, če razumeš. Jezik mehurčkov. Spet prikima. Imaš brisačo ali nekaj? Lase imam faking zmrznjene in. Super bi bilo. Super bi bilo, če bi jih lahko posušila, a ne? Ko bi bilo vsaj sonce, a? To bi bilo super, ne? Lahko bi šli na pivo ali nekaj? Ali po nekaj piksen in bi šli sedet k reki? To bi bilo fino, ne? Lahko bi gledali. Lahko bi gledali ptiče in. Mogoče pogledali, če se vidi. Če se vidijo ribe pa. Ves ta dež. Kar. Kar usrano, ne? Prikima. Kar čudno, da spet vidim to reko. Tukaj. Ti je všeč? V redu je, ne? Je.

Reke so kul, ne? Ane? Ljudje imajo radi reke, ne? Radi imajo reke? Ne vem, zakaj, ker. Samo ena taka velika. Je ena taka velika luža ali nekaj? Ane? Velika luža, ki se zvija. Ane? Čeprav je lepo, ne? Mislim poleti. Ko nanjo posije sonce in ko. Ko se voda tako. Lesketa. Ane? Kot da iz vode letijo koščki svetlobe v tvoje oči in to. To je lepo, ne? Poleti je lepo. In voda takrat zgleda malo manj rjava. Zaradi sonca. Zaradi sonca zgleda drugačna. Ane? Bolj zelena ali nekaj. Taka kot tvoje oči. S koščki svetlobe na površini. Poleti je to lepo, a ne? To. To sonce na vodi. Ni dežja. Vsaj ne dosti, no. Tudi poleti še vedno dežuje, ne? Ampak. Je drugače. A ni? Kot da nikogar ne moti? Ko je huda nevihta. Res vroče in to. Vroča voda, ki se vsipa z neba. Kot en velik tuš, pa to, ne? Takrat nobenega ne moti. In tisti vonj? Saj veš. Vonj, kot da bi nekdo kuhal pločnike, pa to? Fino, a ne? Zdaj pa ne. Dež pozimi. Ko bi šel najraje. Bi šel najraje spat, ne? Ljudje hodijo in vsi gledajo dol. Me kar čudi, da ljudem pozimi kar ne poči hrbet. Kaj. Kaj misliš? Prikima. Pogleda v tla. Kar ne morem se ogret. Živjo. Pavza. Sarah pogleda Jess. SARAH: Nisem te videla. Jess pogleda Saro. SARAH: Nisem te videla – JESS: Dvanajst let, osem mesecev, petnjast dni, štirinajst ur, triintrideset minut in šest sekund. Dneve, ure, minute in sekunde sem si ravnokar izmislila. Fuknjeno bi bilo, če bi vedela to.

SIMON LONGMAN

Kot da sem. Kot da sem genij v matematiki, pa to? A veš, tisti tipi? Tisti tipi v belih srajcah s kratkimi rokavi in s kulijem v žepku na srajci, ki imajo očala in te lase in so faking genialni v matematiki, čeprav so stari samo. Deset. A veš? Za sekunde in ure in to ne vem. Ampak. Ampak leta so pa točna. In meseci. Sem štela. Ne vem, zakaj nisem. Zakaj nisem. Ja. Prikima. Dolga pavza. Dež še vedno buta ob okno. Kaj pa ta hrup, a? Po nekaj časa rata zoprn, a ne? Kot da bi nekdo ves čas praskal. Kar zoprno. Ane? Prikima. Lepo te je. Lepo te je videt in to. Najbrž si mislila, da sem mrtva ali nekaj, ne? A? Nič hudega, če si. Dvanajst let. Večkrat ko rečeš, bolj neumno se sliši. Ampak nisem duh ali kaj takega. Prisežem. Ne straši te duh tvoje mrtve starejše sestre. To je olajšanje zate, a ne? Misliš, da sem zmešana? Nič hudega. Če ja. V dežju hodim okrog z ribo. Če sklepaš iz tega, bi lahko bila čisto zmešana. Ne? Pa nisem. Noben me ni pregledal ali karkoli. Ampak nisem. Tukaj not. Vem, da ne. Se zavedam, da bi to rekel kdo, ki je. Ki je nor, da bi. Da bi ljudje mislili, da ni, ampak. Pa ne, da je kaj narobe s tem, če si zmešan, seveda. Razen če si tako zmešan, da si serijski morilec, pa to?

Koščki svetlobe ►5

Ane? Potem to verjetno ni v redu. Če si serijski morilec. Ane? To. Da pobijaš ljudi in jim režeš prste na nogah, ki jih potem nosiš s sabo v mini bisagi, pa to. In jih ponoči vzameš ven in. In jih malo gledaš. To je samo slabo, a ne? Ampak. Nič hudega, če misliš, da sem zmešana, glede na to, da sem se prikazala iz dežja s kurčevo ribo v rokah. Po faking dvanajstih letih. Zavedam se, da je to zmešano. Ampak jaz nisem. Nisem. Prisežem. ... Jess sedi. Brisačo ima. Še vedno ima na hrbtu nahrbtnik. Sarah stoji pri miru. JESS: Hvala. Zdaj se počutim malo. Malo bolje. Sarah vzame brisačo. JESS: Bolj ogreto. Sarah prikima. Pavza. Jess pogleda ribo. JESS: Ti je všeč? V redu je, a ni? Ane? Kaj se ti zdi? SARAH: Pač riba. Jess prikima. JESS: Ja, pač samo riba, ampak kar se tiče rib, je. Je v redu, a ni? Prikima. Pogleda ribo. Ne vem, koliko je star ali karkoli. Recimo. Recimo ne vem, kdaj ima rojstni dan. Ampak res pa je, da ne verjamem, da kdo ve, kdaj ima njegova riba rojstni dan. A ne? Nihče ne ve, kdaj se ribe. Kdaj se. Rodijo in to, a ne? Razen če si ravno zraven, ko se zgodi. Ampak to ni zelo verjetno. Razen če si recimo res nor na svojo ribo in si bil zraven v trgovini ob njenem rojstvu, pa to. A ne? Ko je mama riba rodila in si, tale bo zame, tale mala riba tam, ta bo moja.

6◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Kar bi bilo nekam odfukano. Po mojem taki osebi ne bi prodala ribe. Ker bi se verjetno poskušal faking poročit z njo, pa to. Ane? Tako da, ja. Ne vem ravno veliko o njem. Sploh ne vem, če je fant. Kar naprej govorim, kot da je on. Mogoče je punca. Nimam pojma. Kako veš pri ribi? Vse zgledajo isto, ne? Ni očitnega izrastka, pa to. Pojma nimam. Pogleda Saro. Pavza. Spet pogleda ribo. JESS: Pojma nimam. Še ena pavza. Pogleda Saro. Ti pa. Ti pa zgledaš. Zgledaš v redu in to. A si? Kaj? A si. A si v redu in. SARAH: V redu sem. JESS: Fino. V redu je fino, a ne? Bolje kot usrano. Pač. Pač normalno. Tako da, fino. Pavza. Jess pogleda Saro. Pogleda po sobi. Cefra si nohte. JESS: Tudi jaz sem v redu. Če. Če te zanima. Pa ni bilo mišljeno tečno. Nisem hotela tako zvenet. Hotela sem samo povedat ti, da sem okej, da sem tudi jaz v redu, tako da. Ja. Prikima. Pogleda okrog. Pogleda ribo. Tudi on je v redu. Po mojem. Po mojem. Čeprav po mojem ribe ne čutijo na tak način, a ne? Mogoče pa ja. Ne moreš vedet, a ne. Ne moreš ugotovit, a so recimo srečne. A so depresivne. Ali jim je življenje pač okej. Ne moreš, recimo, in kako si pa ti? In one pač. V redu. Tako da v bistvu ne vem, če je on v redu,

ampak recimo, da predvidevajva, da je. Ker bi te še kar bolelo srce, če bi imela depresivno ribo, ne? Če se menda ne spomni več kot pet sekund za nazaj, pa je celo to dovolj časa, da pogleda na svoje življenje in si reče, jebenti, a to je vse, kar je? To je kar. Še kar grozno, ne? Prikima in se malo nasmehne. Pogleda po sobi. Lepo te je videt. Te je. Prikima. Malo si cefra nohte. Sarah jo gleda. Pavza. SARAH: A ima ime? Jess pogleda Saro. JESS: Kaj? SARAH: On. Riba. Če ima ime? Jess prikima. JESS: Ja. Ime mu je Pablo Hernandez. SARAH: Kaj? JESS: Španec je. No. Jaz pravim, da je. Ne vem, od kod je. Po mojem tudi on ne ve. Ne ve, kaj se dogaja, a ne? On pač plava. Najbrž misli, da je še vedno v morju. Ampak ja. Tako mu je ime. Španec je. Nisem zmešana. Pogleda ribo. Po mojem je mogoče lačen. Imaš mogoče kaj hrane, ki bi mu jo lahko dali? Karkoli, v bistvu. Ni nujno, da je hrana za ribe. Razen če jo imaš. Ampak verjetno nimaš hrane za ribe, ker nimaš ribe, ne? Če bi imela hrano za ribe, ribe pa ne, to bi bilo kar odfukano. Da bi jo jedla za večerjo, recimo. Pred tevejem. Da si v soboto zvečer iz konzerve tlačiš v usta hrano za ribe. To bi bilo pa nekaj, ne? Imaš kaj kruha? Lahko bi mu dali drobtine. To bi bilo v redu?

SIMON LONGMAN

Če imaš mogoče kaj? Po mojem bi mu pasalo. Sarah prikima. JESS: Imaš mogoče tudi kaj zame? Karkoli, v bistvu. Tudi jaz sem zelo lačna. Bi bilo to v redu? ... Jess sedi. Še vedno ima nahrbtnik. Pred njo je prazen krožnik z nekaj drobtinami. JESS: Hvala. Bilo je. To je bilo fino. Malo me je pogrelo. Pogleda ribo. Oprosti, ni dosti pojedel. Mogoče ni bil tako lačen. Kako pogosto naj bi človek sploh hranil ribe? SARAH: Ne vem. JESS: Jaz tudi ne. Najbrž nihče ne ve, ne? Po mojem to ni. To ni nekaj. Po mojem to ni nekaj, o čemer ljudje kaj vejo. Kar se rib tiče, ne. Pač tu in tam vržeš malo hrane v vodo. Ko greš mimo posode in si, šit, ribo imam, že dva meseca ni dobila za jest. Pogleda po sobi. Kje imaš pa kavč? SARAH: Nimam. Nimam ga. JESS: Aha. Malo čudno. SARAH: A je? JESS: Večina ljudi ima kavč. Ker. Ja. Ne vem. Tako pač je. Imaš kavč in se usedeš gor. Kam se ti usedeš? Sem? SARAH: Ja. JESS: Ok. Potem pač sediš za mizo in tako? In razmišljaš? Pavza. To je v redu.

Koščki svetlobe ►7

Pavza. Jess pogleda po sobi. Pogleda Saro. Spet pogleda po sobi. SARAH: Hočeš odložit nahrbtnik? JESS: O. Ja, to bi bilo carsko. Jebeni ruzak. Tako dolgo ga imam gor, da sploh ne opazim več, da je gor. Sname nahrbtnik. Odloži ga na tla. SARAH: Zgleda težek. JESS: Ja, saj je, malo. Pogleda po sobi. Kaj je pa s temi škatlami? SARAH: Kaj? JESS: Zakaj jih imaš tukaj? SARAH: Ne vem. Samo. Ne pridem do tega, da bi jih umaknila. JESS: Aha, ja. Hecno, kako se to dogaja, ne? Ko pustiš stvari sto let. Potem pa, ko nekaj narediš, si, zakaj nisem tega naredila že prej, kakšna lenoba. In potem si še cel teden depresivna. Pogleda Saro. Lepo te je videt. Sarah pogleda v tla. Jess pogleda v svoje prste. Zvija jih. Zvok dežja v oknu postane močnejši. JESS: Fak, poslušaj to. Če bo šlo tako naprej, naju bo odplaknilo, ne? Lahko bi šla ven in faking zaplavala. Koliko vode. Zgoraj in spodaj. Zajebano, to. Če pomisliš. Kako gre voda. Gor. In potem spet pade dol. Kar hecno. Pogleda Saro. Potem spet pogleda v svoje prste, vstane in gre k oknu. Ves ta dež. Pokaže skozi okno. Greš velikokrat v tole trgovino? Čez cesto. Zunaj sem jo videla. A. A greš pogosto? SARAH: Včasih.

8◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

JESS: Kul. Pavza. Kaj pa kupiš? SARAH: Ne vem. To in to. JESS: Kruh, mleko in to? SARAH: Ja. JESS: WC papir. Osnove. Hrana, pijača in nekaj, da obrišeš drek za sabo. To je vse, kar rabimo, ne? Vse, kar rabiš. Pogleda skozi okno. Na tabli piše, da prodajajo rakete za ognjemet. Kaj pa to? SARAH: Kresna noč je. JESS: Kdaj? SARAH: Jutri. JESS: Res? To sem pa zgrešila. Včasih sploh ne sledim, kako gre čas. Ena faking vaška trgovina prodaja rakete za ognjemet? Je to normalno? V enem takem mestu, kot je to? Mulci se bodo imeli fajn, a ne. Da starši rečejo, kam greš, in tamali nazaj, samo v trgovino za vogalom po par raket, da jih sprožim Stevu v faco. Pogleda Saro. Pogleda nazaj skozi okno. Tamali obožujejo tako sranje, ne? SARAH: Ne vem. JESS: Pa ga, verjemi mi. Spomnim se, kako je bilo odraščat tukaj. Mulci so podivjani. Delajo svašta. Se spomniš tistih, ki so posprejali cerkev? To je bilo tukaj, ne? Ko sva bili majhni. Se spomnim, ko sva šli z mami mimo. Sem jo vprašala, kaj piše. Kar smešno je bilo. Kaj že? Župniku dol visijo jajca, nekaj takega? Kaj kurca to sploh pomeni? To mesto. Ej? Misliš, da mulci povsod delajo isto sranje?

Ali samo v tem delu države? Kaj pa vem. Prikima. Malo se nasmehne. Pogleda skozi okno. A je v redu? SARAH: Kaj če je v redu? JESS: Ta trgovina. SARAH: Pa. V redu je. Trgovina pač. JESS: Ja? SARAH: Pač normalna. Jess prikima. JESS: Normalna trgovina v vasi, ki prodaja eksplozive. Zgleda v redu. Čeprav mi je kar žal za take trgovine. Po mojem je grozno. Če hočeš bit trgovina, bi bila raje supermarket, ne? Tako greš vsaj včasih lahko faking domov. Ni ti treba bit ves čas odprta in v strahu, da bi v edini uri, ko zapreš in greš domov k družini, pa to, da bi ravno takrat kdo prišel kupit vso tvojo jebeno zalogo. Mleka. Pa to. Kar žal mi je zanje. Kaj se ti zdi? Prikima. Pogleda skozi okno. Sarah strmi v Jess. SARAH: Ne vem, če je. JESS: Ne veš, če je kaj? SARAH: Ne vem, če je. Ne vem, če je to. JESS: Kaj? Pavza. SARAH: Ne zdi se mi, da si zares tukaj. JESS: Kaj to govoriš? A kot da si si me izmislila ali kaj? Po mojem si še bolj zmešana kot jaz. Tukaj sem. Poglej, moja roka. Iztegne roko. Roka se trese. SARAH: To, ne zdi se mi. JESS: Kaj? SARAH: Ne vem, kaj. Kaj si zdaj jaz.

SIMON LONGMAN

Da te slišim, kako govoriš. Že celo večnost. Že celo večnost nisem slišala, te govorit, in ti. Zgledaš okej in. Ne vem, kako naj bi. Kako naj bi se počutila glede tega. Jess prikima in pogleda Saro. Pavza. JESS: Veš. Da me lahko vprašaš karkoli, ne? Lahko, Sarah. In bom. In bom odgovorila, ker je to to. Kar moram odgovorit in to je. Nisem okej, pač blebetam pizdarije kot ponavadi. Ker poslušat nek hrup je verjetno veliko bolje kot to, da te gledam v tišini ali skozi zvoke tega faking dežja. Tako da. Tako da samo vprašaj in bom odgovorila. Bom odgovorila, obljubim. Samo. Samo. Samo odpri usta. In samo pusti, da karkoli tvoje grlo naredi, da oblikuje zvok v besede. In mi potem reci to in bom odgovorila. In lahko me vprašaš karkoli, ker je totalno faking okej, da vprašaš, tako da samo daj in bom odgovorila in – SARAH: Okej, samo. V redu je. V redu je, mislim. Mislim, da moram samo. Jess prikima. Cefra si nohte. Pogleda okrog. Pogleda Saro. JESS: Bi kaj spila? Mogoče bi lahko nekaj spili? To se dela. Ane? Če. Če se nekaj časa ne vidiš. Skupaj nekaj spiješ in to. Se pogovarjaš. Izveš, kaj je novega. Se napiješ. Normalni ljudje to delajo, ne? SARAH: Ne vem, če. JESS: Ja? Zabavno bo. Ne? Pivo ali dve in. A bi? Kot majhna zabavica. Tak velik. Velik reunion. Šala, ampak. Mogoče bi lahko.

Koščki svetlobe ►9

Bi lahko bilo zabavno? Kaj misliš? Pogleda v tla. Pavza. Sarah pogleda Jess. SARAH: V redu. Jess pogleda gor. JESS: V redu kaj? SARAH: Dajva. Spijva nekaj in. JESS: Si za? Sarah skomigne. SARAH: Če hočeš. JESS: Res? SARAH: Če bi rada to, potem – JESS: Ja, bi. Po mojem je to dobra ideja, ne? Ker tako se dela, ne? Ljudje se spet srečajo, grejo na pivo ali dve in izvejo, kaj je novega, in se nasmejijo, ne? SARAH: Verjetno. JESS: Ok, torej. SARAH: V trgovino morava. Ker jaz namreč nič nimam – Jess stopi k nahrbtniku. Odpre ga. Brska po njem. Ven začne vleči steklenice in pločevinke. Ven zloži deset pločevink svetlega piva, veliko steklenico ciderja, srednje veliko steklenico viskija, veliko steklenico vodke, veliko steklenico belega ruma, veliko steklenico tekile, majceno stekleničko džina, dve steklenici rdečega vina, steklenico belega vina in pločevinko Fante. Vse zloži na kavno mizico. Nekatere steklenice so napol prazne, nekatere še neodprte. Medtem ko to počne, govori naslednje. JESS: To bo v redu. Razvedrilo naju bo. Da pozabiva na ta faking dež in mraz in na vse to in da se malo nasmejiva. Ne? Da se nasmejeva in ne govoriva o faking vremenu in o tem, kako se obnašajo ribe, ker vreme je brezveze, govorit o čustvih ribe je pa čudno, tako da bom probala in ne govorila o brezveznih bedarijah, ker je to brez veze, ti pa nisi brezveze in rada bi vedela. Kakorkoli. Samo. Samo malo se nasmejeva. Dajva. Kaj je novega in malo zabave. Ponosno pogleda steklenice in pločevinke. Najbrž je bil ruzak zato tako težek. Kaj boš?

10◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

SARAH: Zakaj imaš. JESS: Kaj? SARAH: Tako veliko? JESS: Ne vem. Nabrala sem. Pogleda po steklenicah. Brez skrbi, nisem alkoholik. SARAH: Ok, ampak – JESS: Jasno mi je, da zaradi tega mogoče zgleda, da sem. In zdaj, ko gledam vse to, res zgleda malo fuknjeno. Kot da s sabo na hrbtu prenašam cel faking prenosni pub. Ampak nisem alkoholik. Glede tega mi lahko zaupaš. Nikoli nisem bila. Nikoli. Tako da, prisežem. Če kaj spijem, sem v redu. Ne bom. Ne bo se mi utrgalo, nič takega. Ne bom. Ne bom se slekla in kričala, da sem osamljen golob, in skočila skozi okno, nič takega. Samo nabrala sem si jih, ok? Ker je drago. In če si. Če si brez keša. No. Tako. A veš? Kaj boš? Sarah? Nisem alkoholik, prisežem. Mi verjameš? Pavza. Veš, včasih mi moraš reč kaj nazaj, sicer to ne bo šlo. Ker če ne, je tako, kot da sva tujki, pa to. Samo dve tujki, ki pijeta druga blizu druge in nič ne rečeta. V tem primeru bi bilo vseeno, če sem na faking avtobusni postaji in pijem z lokalnim pedofilom. Kar nikoli ni zabavno. Za nikogar. Ne glede na to, koliko si star. Ne samo, če si otrok. Čeprav je verjetno slabše, če si otrok. Ampak kaj veš, mogoče človek ni samo pedofil, ampak tudi morilec, kar pa je tveganje za katerokoli starost, a ne, ker. Vidiš, Sarah, malo moraš govorit, sicer jaz ne bom utihnila. In mi bo iz ust še naprej padalo vse to sranje in te besede bodo povsod po faking tleh in jaz jih bom gledala in jih brala in se potem spomnila, kaj sem rekla, in se sekirala,

ker sem to rekla, in si govorila, daj, faking utihni že, ampak bom še naprej govorila, ker se bom sekirala tudi zaradi tišine, in bom kar govorila in govorila in besede mi bodo padale iz ust in filale zrak okrog naju, dokler se ne bova zadušili. Malo dramatično rečeno, ampak saj razumeš. Ampak. Delajva se, da sva. Nekje. Nekje v enem pubu. Delajva se, da sva. Pogleda okrog. Pogleda Saro. Pogleda okrog. Gre proti škatlam in jih malo premakne. Pobere stekle­nice in jih lično razporedi po škatlah. Stoji za njimi. Da sva v pubu. Naredila sem ti pub. Malo majhen je. Glej. Poklekne za škatlami. Perspektiva. Tako da. Ja. Dobrodošla. Kaj boš? Vzame eno od pločevink piva in jo pomoli proti Sari. Gledata se. JESS: Vzemi pivo. Bom tudi jaz enega. To bo fino, ne? To je nekaj. Kar se dela, ne? To je nekaj – Sarah vzame pločevinko. Tudi Jess vzame eno in jo odpre. Jess pogleda Saro. JESS: Na zdravje torej. ... Nekaj pločevink piva je popitih. Tudi ciderja je malo manj. JESS: Po mojem bi ves čas hodila v to trgovino, če bi živela tukaj. Pri roki je, ne? Samo čez cesto. Kako to, da ne greš večkrat? SARAH: Pač – JESS: A nimajo vsega, kar rabiš, ali kaj? Logično. Včasih rabiš kaj bolj posebnega, včasih, ne? Recimo, zaželiš si česa malo bolj eksotičnega, na primer. Faking.

SIMON LONGMAN

Solato. Ali pa. Ne vem. Pije. Delaš velike nakupe? Sarah na rahlo odmaje z glavo. JESS: Ljudje to delajo, ne? Grejo po velikih nakupih. Ljudje obožujejo to, ne? Grejo v ogromen supermarket in uživajo, ko zlagajo stvari v voziček. Ne? Pa ti. A greš kdaj v supermarket? SARAH: Včasih. JESS: V katerega? SARAH: V katerega kaj? JESS: V kateri supermarket greš? SARAH: Pač. V enega tukaj blizu. JESS: Ja? Na obrobju ali kje? Najbrž je velik. Na obrobju mest gradijo velike. Imajo tudi obleke? SARAH: Ne. JESS: Aha. Potem pa ni tako velik. V velikih imajo tudi obleke, ne? Sem videla. Kar hecno, to. Da kupiš vso hrano in pijačo in vse in si potem, kaj še rabim, aja, rabim še jopico. Fak. Noro. Greš z avtom? V supermarket? SARAH: Ne. JESS: Aha. Morala bi znat vozit. SARAH: Znam vozit. JESS: Aja. Zakaj potem ne greš z avtom? SARAH: Nimam avta. JESS: Aha. Morala bi si kupit avto. SARAH: Mogoče. JESS: Kako pa potem prideš tja? SARAH: Peš. JESS: Res? Kako pa spraviš vse stvari nazaj sem? SARAH: Grem na avtobus. JESS: Aha, ja. Zveni še kar zajebano. Da greš z vsemi vrečkami na avtobus. Ljudje znorijo, če se jih ponesreči dotakneš s plastično vrečko. Zveni bedno.

Koščki svetlobe ►11

Morala bi si kupit avto. Potem bi lahko šla kamorkoli. Kdaj v kakšen drug supermarket. To bi bilo v redu. Lahko bi kupila več stvari. Ker bi imela prtljažnik, ne? V prtljažnik gre vse sorte. Odvisno seveda od tega, kako velik je. Eni avti imajo majhne prtljažnike. Eni pa velike. Ne? Ane? Sarah? SARAH: Kaj? JESS: Eni avti imajo majhne prtljažnike, eni pa velike? SARAH: O čem govoriš? JESS: Pač samo. O prtljažnikih in o avtih in. Tem. Pavza. Včasih bi bilo fino, it po velikih nakupih. Da malo vidiš ljudi, ne? Pač tako. Se sprehajaš okrog z vozičkom. Ogromno hrane v njem. Cel kup hrane. Pice in čipsi in grah in mleko in to. Kar lepo, ko gledaš ljudi pri tem. Ko kupujejo cele kupe hrane. Za družinska kosila. Lepo je gledat. Včasih. Kako potiskajo vozčike okrog. A? Kar lepo. Pogleda Saro, ki gleda v svoje prste. Dež udarja ob okna. JESS: Najin pub je še kar depresiven, ne? Malo brez življenja, ne? Edina glasbena spremljava je ta faking dež. Kar pa te ravno ne dvigne, ne? Tudi to, da ves čas blebetam absolutno sranje, tudi to ne pomaga, ne? Dava kakšno muziko? Mogoče? Pogleda Saro. Sarah je ne pogleda nazaj. JESS: Ok. Iz nahrbtnika potegne radio in ga prižge. Šumi. Zasliši se neka glasba, vendar jo prekinja. Jess malo obrača gumbe. Ničesar ne ulovi. Ugasne radio.

12◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

To mesto je tako depresivno, da se mu celo faking radijski valovi izogibajo, ne? Pogleda Saro in se nasmehne. Sarah gleda svoje pivo. Jess prikima in odtava k oknu. Pogleda ven. JESS: Reka zgleda okej, ne. S temi cestnimi lučmi, ki odsevajo v njej. Lepo zgleda, ne? Želim si, da bi lahko več plavali v rekah. To bi bilo carsko. Pa ne moreš, ne? Utonila bi, če bi probala. Ne? Rečni tok in to. Najbrž. Vseeno. Itak bi bilo ogabno. Vedno so rjave. Zakaj so reke vedno rjave? Zato ker v njih odplaknemo naš drek? Po mojem je to. Ljudje vržejo not vse sorte, ne? Stvari, ki jih nočejo več. Smeti. Nakupovalne vozičke. Zakaj je v vsaki reki faking nakupovalni voziček? Take stvari. Staro hrano. Vržeš jo v reko in pozabiš na to. Mrtve domače živali in to. Domače živali, ki so še žive, ampak jih nočeš več imet. Najbrž pristanejo v reki. Psi, mačke, papagaji, vse to. Ljudje si rečejo. Moj pudelj Dave, nočem te več, zdaj greš v tole reko. Ga vržeš not. Pozabiš na to. Stari avti, dojenčki, kavči. Vse to. Mogoče ne dojenčki. Upam, da ne. Dojenčki ne. Ampak. Mrtve domače živali pa ja, najbrž. Ribe. Kar ni tako grozno, ker ribe naj bi itak bile tam. Če je govora o rekah. Ampak. Ja. Kaj pa ti misliš? Ogabno, ne? Se spomniš, kako si padla not, ko si bila majhna? To je bilo smešno. Ven si prišla vsa smrdljiva. Nisem se mogla nehat smejat. Kar stopila si z brega. A ne? SARAH: Porinila si me. JESS: Kaj? SARAH: Ti si me porinila not. JESS: A res? Tega se ne spomnim. Čeprav zveni kot nekaj, kar bi jaz naredila, ne? Bila sem kar krava. A ne? Včasih sem bila kar krava. Pogleda Saro. Za trenutek se gledata. Sarah pogleda svoje pivo. JESS: Ti lahko nekaj povem? Sarah pogleda Jess.

JESS: Kaj? Kako. Jaz se ne. Pogleda ven skozi okno. Kdaj si šla nazadnje v to trgovino? Ta teden ali? Ali si. Zelo dolga pavza. Izgubili sta se. Jess ne ve, kaj naj. Sarah strmi v pivo, ki ga ima v rokah. Še vedno ga ni odprla. Edini zvok je dež, ki pada. JESS: Meni je. Sarah, če ne boš kmalu začela govorit z mano, bom po mojem pred tabo razpadla. Si jezna name? SARAH: Ne. JESS: Si vesela, da me vidiš? SARAH: Ne vem, kaj sem. Samo. Ne razumem zares. JESS: Česa ne razumeš? SARAH: Zakaj si tukaj? JESS: Prišla sem, da te vidim. SARAH: Zakaj? JESS: Kako to misliš, zakaj? SARAH: Ker – JESS: Zakaj te ne bi hotela videt? SARAH: Ampak – JESS: Ampak kaj? SARAH: Nisem te videla od – JESS: Že celo faking večnost, vem. Ampak zdaj to ni važno, ne? Kar je važno, je to, da sem zdaj tukaj. Pred tabo. A ne? To je važno. A ne? A ne? Sarah? To je to, kar je važno? Pavza. Jess spije pivo do konca. Vstane in vzame drugega. Sarah še vedno gleda svoje neodprto pivo. Jess jo pogleda. JESS: Sarah, tole bo težko, če boš ti hotela, da je, veš? A veš? Prišla sem nazaj, ker sem te hotela videt. Ker sem te pogrešala, najbrž. Vem, da je minilo kar nekaj časa in vse to, ampak včasih je pač tako, ne? Nekaj časa človeka ne vidiš in ko ga spet vidiš, rečeš, okej,

SIMON LONGMAN

kako si, kaj počneš, in potem je v redu in je treba samo kaj reč. Samo. Reci par besed in. Obljubim, da bo potem. Da bo potem. Kot da tega časa ni bilo. Ok? Času se nekaj časa samo ni dalo poganjat sveta. To sva ti in jaz. V redu? Sarah? Predstavljaj si, da tega časa ni bilo. Predstavljaj si, da se vse, kar se je zgodilo, še ni zgodilo. Ja? Hej, se spomniš, ko sva bili majhni in sva se šli tisto, ko sem tlesknila s prsti in sva se delali, da se je čas ustavil, zato da nama še ni bilo treba spat. Se spomniš tega? Sarah? Se spomniš tega? SARAH: Ja. JESS: No, vidiš. Greva se to zdaj. Ko tlesknem s prsti, se čas ustavi. Dežne kapljice zunaj so obvisele v zraku. Dežne kapljice tam zunaj. To so dežne kapljice izpred dvanajstih let in še niso padle na tla. Pač ustavile so se. In medve sva tukaj. Medve sva. Medve sva zdaj tukaj. Tleskne s prsti. … JESS: Šla sem naokrog. Malo sem se razgledala. Vse je isto, a ni? Fak, nič se ne spremeni, ne? Iste ulice. Iste avtobusne postaje. Ista drevesa. Iste razpoke na pločnikih. Iste hiše. Iste stavbe. Iste trgovine. Ista reka. Ista katedrala. Isti faking dež. Nič kaj dosti se ne spremeni, ne? Niso kraji tisti, ki se spominjajo tebe, a ne? Ti se spominjaš njih. Nikoli obratno. Malo sem sedela v parku pred katedralo. Spomnila sem se, kako sem te enkrat zvlekla

Koščki svetlobe ►13

s sabo, ker sem hotela kadit in nisem hotela, da mami vidi. Se spomniš tega? Tista starca sta znorela na naju, ker sva kadili in to. Saj smo bili zunaj, kje je faking problem, ej? Se spomniš tega? Nič se ne spremeni. Spije do konca in vstane in vzame novo pivo. Pavza. Jess pogleda Saro. Pogleda po sobi. Pije. JESS: Če ti nekaj povem, ne boš mislila, da sem zmešana? SARAH: Odvisno od tega, kaj je. JESS: Preden sem se opogumila, da govorim s tabo, sem ti dva dni sledila po mestu. To je malo čudno, ne? Se ti zdi, da sem čudna? SARAH: Mogoče to je malo. JESS: Ja, pošteno rečeno. To je malo čudno. Saj sem se počutila malo kot stalkerka. Vsakič ko si se obrnila, sem morala skočit za grm, pa to. Kar je bilo malo faking nenavadno. Da se skriješ za ulično svetilko in to. To je bilo kar butasto. Ena starka me je pogledala, kot da sem od nekod ušla. Sem ji kar rekla, da sem vohunka. Ne vem, zakaj sem rekla to. Lahko bi bila samo tiho. Ampak. Ja. To je bilo malo čudno. Zasledovala sem te praktično do vrat. Misliš, da sem zmešana? SARAH: Mogoče. Jess se nasmehne in prikima. JESS: Jaz bi že to mislila. Če bi bila ti. Nisem vedela, če boš še vedno tukaj, a ne? Prišla sem sem. Hodila okrog. Nisem si mislila, da te bom sploh kdaj zagledala. Skoraj sem odnehala. Potem sem te videla, kako greš dol z avtobusa. V dežju. Mislila sem, da si duh. Mislila sem, da imam pokvarjene oči ali nekaj. Se ti zdi to čudno? Sarah pogleda svoje pivo. SARAH: Ne vem. JESS: Zakaj?

14◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Sarah skomigne. JESS: Nisem si mislila, da boš še vedno živela tukaj. Mislim, da si mi rešila življenje. Ko sem te videla. Sarah jo pogleda. JESS: Sliši se dramatično, ampak. Saj veš. Za trenutek se gledata. JESS: Res misliš, da sem čudna? Sarah pogleda v tla. SARAH: Ne. JESS: To je olajšanje. To je dobro. A ni? Pogleda naokrog. Pogleda nazaj Saro. A si. Pavza. Si se kdaj poskusila spomnit dobro ime za pub? Res je zajebano. Recimo. Ker niti ne zveni tako težko. Ker je pubov tako veliko in to. Ampak ko probaš sama, je pa. Precej zajebano. Si izmisliva ime za najin pub? To bi bilo. Kul, ne? Bom jaz prva. Pri kraljici. Pri kraljičinih prstih? Kar slabo, ne? Zveni tudi, kot da je v tem pubu precej usrano. Ampak je težko, ne? Še posebej, da si izmisliš. Nekaj. Izvirnega in to. Recimo. Lahko bi ga imenovali na primer King`s Arms ali kaj takega, ampak to bi bilo dolgočasno za umret. Kraljeve roke. Ampak ko pomisliš. Recimo. Pri drugih telesnih delih pa sploh rata čudno. A ne? Recimo. Fak. Kraljevo. Koleno. Ali nekaj. To zveni obupno, ne? Kraljičina. Brada. A ne? Ne zveni kot kraj, kjer bi človek hotel pit, a ne? Nihče ne bi šel v pub, ki se imenuje Kraljičina brada, a ne? To bi bil eden tistih pubov, ki se jih držijo razne zgodbice, a veš? Ej, ne it v Kraljičino brado,

tja hodijo sami depresivni tipi in potem mačke serjejo po njih. Ali nekaj takega. A veš? Nihče ne bi šel v tak pub. Z imenom, kot je. Kraljevi. Obraz. Ne bi, a ne? Tesarjeva. Glavica. Sarah se drobno nasmehne. JESS: Še kar debilno, ne? Zdaj pa ti. SARAH: Kraljevi obraz mi je kar všeč. JESS: Ja? Super. Potem je to najin pub. Kraljevi obraz. Pub, v katerem je glasbena podlaga zvok dežja in sta v njem samo dve osebi in kjer ni nobenih kozarcev in ena miza in nekaj škatel in si moraš sam vzet pijačo. SARAH: In jo tudi prinest s sabo. JESS: Ja, in tudi prinest s sabo. Obupen pub. … Na tleh spet malo več praznih pločevink. Še nekaj steklenic je malo bolj praznih. Jess drži majhno stekleničko džina. JESS: Hecne so te majhne flaške, ne? Kot za otroke. Flaška za otroke. To bi bilo hecno, ne? Da hodiš po ulici, pa to, in na avtobusni postaji osemletnik s hlačami okrog gležnjev, smrdi po scanju in v rokah ena taka majhna flaška džina, pa kriči na golobe. Ali nekaj. To bi bilo kar hecno. V bistvu ne bi bilo. Če pomisliš. Če recimo vzameš džin stran, je potem samo še mulc, ki na bus postaji kriči na golobe. Kar je pa samo običajen prizor. Vzame steklenico ciderja. Pije. Ti imaš otroke? SARAH: Kako ti zgleda? JESS: Ja, ne vem, ne? Dvanajst let te nisem videla. Lahko bi imela

SIMON LONGMAN

dvanajst otrok. Enega vsako leto ali kaj. Vsi bi bili tukaj. In pili otroške flaške džina. Vsak večer. Zato jih zdaj ni tukaj. Ker jih je odpeljala socialna služba / to sem hotela reči, ko sem – SARAH: / Ja, sem dojela – JESS: / Ko sem rekla. Ja, okej, si dojela. Imaš fanta? SARAH: Ne. JESS: Punco? Sarah zmaje z glavo. JESS: Zakaj ne? SARAH: Pač ker. Ne. Ne spoznam veliko ljudi. JESS: Aha. Zakaj ne? SARAH: Pač – Pač jih ne. Jess prikima. Pije. SARAH: Pa ti? JESS: Kaj? SARAH: Če imaš. Če imaš otroke? Jess skomigne. JESS: Ne. Bi ga imela. Ampak. Po mojem nisem ravno najboljša oseba za otroke. Glede na to, da hodim okrog po dežju s faking ribo in se kar tako pojavim pred sestrinimi vrati. A ne? SARAH: Verjetno. JESS: Ja. Verjetno. Verjetno nisem najboljša oseba za to. Po mojem bi bila za en drek. Najbrž bi mi padel v reko ali kaj takega. Po nesreči, mislim. Ne zanalašč. Nisem zmešana. Ali pa bi ga pozabila na dežju ali kaj takega. Ti misliš, da bi jaz bila za otroke? SARAH: Ne vem. JESS: Ti bi bila okej.

Koščki svetlobe ►15

Za otroka. A ne? Sarah skomigne. SARAH: Ne vem. JESS: Jaz mislim, da bi ti bila dobra. SARAH: Zakaj? JESS: Ne vem. Ker si skrbna, ne? SARAH: Skrbna? JESS: Ja. Dobra si v tem. Dobra si v tem, da skrbiš za ljudi. Ne? Skrbela si za mami, ne? Sarah strmi v tla. JESS: Skrbela si zanjo kot faking kraljica. Spomnim se, kaj vse si počela. Spomnim se. Kako si menjala rjuhe in ji kuhala in ji brala in vse to. A ne? Sarah še vedno gleda v tla. JESS: Bolje kot jaz, a ne? Jaz sem bila faking neuporabna. Nasmehne se. Neuporabna, ne? Pavza. Pogleda Saro. Oprosti, da sem jo kar omenila. Nisem. Nisem te hotela užalostit ali karkoli. SARAH: V redu je. JESS: A je? SARAH: Pa že. JESS: Čeprav resno mislim. SARAH: Kaj? JESS: Da si bila krasna z njo. Zavedam se, da je trajalo, da sem to izdavila, ampak. Mislim, da si bila res carska. Pavza. Prikima si in stopi k oknu. Kar ne neha, ne? Vsa ta voda. Sranje, a ne? SARAH: Mene ne moti. JESS: Res? SARAH: Ni tako grozno. JESS: Kaj misliš s tem?

16◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Za dež gre. Nihče ne mara dežja. SARAH: Saj je samo voda. Na koncu izgine. Vseeno mi je. Po mojem bi mi bilo vseeno, pa če dežuje za vedno. Če vse izgine pod vodo. Pa kaj. Jess strmi v Saro. JESS: Jezus, v pubu Kraljevi obraz je zavladala maksimalna depresija. Faking šit. A sem jaz kriva za tole? Malo sem naju zamorila, nisem hotela. Ampak tako govorit pa tudi ne pomaga, ne? Pokvari vzdušje, ne? Če govoriš, kako naj svet izgine pod vodo. To ne bo vžgalo žura, ne? SARAH: Nisem hotela bit – JESS: Ti rabiš malo smeha. Kdaj si se nazadnje nasmejala? SARAH: Nisem mislila bit – JESS: Že v redu. Mene ne moti. Je pa hecno, to, kadar, a ne? SARAH: Kaj to? JESS: Kako kakšna stvar na splošno takoj uniči vzdušje, a ne. Recimo. Če omeniš mrtve kužke. Ali pa. Karkoli, kar je mrtvo. Razen če tistega, kar je mrtvo in omeniš, itak nihče ne mara. Recimo. Mrtva babica. Nihče ne mara govorit o tem. Razen če je bila tvoja babica prasica, v tem primeru bi bilo najbrž vseeno. Ampak na splošno je to. Je to. Mrtve luškane stvari, a ne? To je sranje. Recimo pande ali. Mrtev dojenček. Mrtve vidre? To kar zamori vzdušje. To, ali pa če govoriš o nacizmu. To na splošno vedno zamori razpoloženje, a ne? Če kdo omeni naciste. A ne? Lepo sediš v pubu in lepo klepetaš in se z nekom dobro razumeš in govorita o knjigah in filmih in vsem tem in potem ti ta druga oseba nenadoma priporoča, da prebereš Mein Kampf. Kot da ni nič. Pa to. Najprej niti ne opaziš in še kar kimaš in se smehljaš in si, ja, ja, ja, res, ja, vem, kaj misliš, aja, a res? Aha uau ja, ok, in potem se zaveš, da ta druga oseba še vedno govori o Mein Kampfu in kako dobro branje da je in to in potem se naenkrat

zbudiš in si, čakaj, Mein Kampf? Mein Kampf, Hitlerjeva knjiga, o tem govoriva? In ta druga oseba reče, ja, super knjiga je, in ti si samo, kaj jebenti se tukaj dogaja? SARAH: Se pogovarjaš z veliko rasisti? Jess se nasmehne. Pije. JESS: S komerkoli se pogovarjam. S komerkoli, ki je pripravljen poslušat. S kom se pa ti pogovarjaš? SARAH: V bistvu z nikomer. JESS: Aha. Zakaj ne? SARAH: Težko mi gre. JESS: Kaj? SARAH: Govorjenje. JESS: Govorit ni težko. Pač rečeš, kar imaš v glavi. Vsak ima kaj v glavi, ne? Razen če si mrtev. Ali če si riba. SARAH: Jaz ne znam tega. JESS: No, ja. To ni ravno problem, ne? Želim si, da bi bila jaz kdaj taka. SARAH: Kakšna? JESS: Da ne bi govorila z nikomer. SARAH: To ni težko. JESS: Zame je. SARAH: To ni nekaj slabega. JESS: Je, če blebetaš toliko sranja kot jaz. V tem primeru govorjenje mogoče ni najboljša stvar, ne? A ne? SARAH: Ne vem. JESS: Po mojem je. Če kar govoriš z ljudmi. Tudi če ne poslušajo. Govoriš in govoriš. Mislim, da ljudje tega ne marajo preveč, ne? Da jim nekdo kar govori in govori. Kaj misliš ti? SARAH: Mogoče. JESS: Mogoče? Definitivno. Definitivo. Pavza. Jess pogleda naokrog. Gre čez prostor proti bučki z ribo. Pablo še kar plava. SARAH: Po mojem nima dosti izbire. JESS: Ja, to je res.

SIMON LONGMAN

Super bi bilo, če bi znal govorit. Lepo bi bilo vedet, o čem razmišlja. Čeprav bi bil pogovor mogoče brezvezen, ker ima samo dve sekundi spomina, ne? Nekaj takega. Kar beden pogovor bi bil to, a ne? Recimo, Pablo, kolega, kaj dogaja? Plavam. To je to. Kar dolgočasno. Nič ne bi izvedela o njem. SARAH: Kaj bi pa rada vedela? JESS: Ne vem. Vse sorte. Če bi imela priložnost, da govorim z ribo. Bi to hotela čim bolje izkoristit, ne? Vse bi ga vprašala. Ti je všeč bit riba? Ti je všeč bit v posodi? Imaš rad morje? Si žalosten, da nimaš rok? Je tvoj najboljši prijatelj rakovica? To bi bilo hecno, ne? Kaj bi ga pa ti vprašala? SARAH: Ne vem. JESS: Ne veš? Imela bi priložnost, da z ribo spregovoriš o njenem življenju, in ti ne veš. SARAH: Pa ja. JESS: Razmisli. SARAH: Nimam – JESS: Probaj. SARAH: Jaz nisem – JESS: Spomni se enega vprašanja. SARAH: Ne vem, kaj se – JESS: Samo vprašaj ribo. Eno vprašanje. SARAH: Vprašala bi. Vprašala bi, če. Kaj je njegova najljubša barva. JESS: Briljantno. Faking briljantno. Grem stavit, da se je posral od strahu, ker ga ti zaslišuješ. SARAH: Zaslišujem? JESS: Ja, preverjaš. SARAH: Zveni, kot da je naredil kaj narobe. JESS: Saj je. SARAH: Kaj?

Koščki svetlobe ►17

JESS: Ubil je sipo. Sarah se majceno nasmehne. JESS: Jebenti, a je bil to nasmeh? Tega pa že nekaj časa nisem videla. Sem mislila, da si pozabila, kako to gre. Odlično, stara. Zdaj pa spij še par piv in evolviraj ta mali nasmeh v konkreten smeh in boš na poti do tega, da spet postaneš normalna oseba. Namesto nekdo, ki v pogovor prispeva samo izjavo, da ti je vseeno, če cel svet izgine pod vodo in če vsi utonemo. SARAH: Nisem – JESS: Nasmehnila si se, Sarah, kar pomeni, da moraš bit vsaj za en faking drobec vesela, da me vidiš, ne? Zdaj se bova imeli fajn. Na. Stopi k pijačam in vzame eno od steklenic vina. Tole bo fajn. Eno igro se bova šli. Da dvigneva mood. Se greš? Sarah skomigne. SARAH: Če hočeš. JESS: Okej, takole gre. Ti staviš na nekaj, da ne morem spit cele flaše na eks. SARAH: To ni. JESS: Kaj? SARAH: To ni igra. JESS: Pivska igrica potem. SARAH: To ni niti pivska igrica. JESS: Kaj pa je potem? SARAH: To je samo. To je samo jaz, ki gledam tebe, kako piješ. JESS: Ja, ampak vsebuje element napetosti, a ne? SARAH: In? JESS: In to je to, kar je pri igri važno, a ni? SARAH: Ne zdi se mi – JESS: Pa je. In uspelo mi bo. SARAH: Ok. JESS: Koliko boš stavila? SARAH: Nič ne bom stavila. JESS: Kaj? Zakaj? SARAH: Ker si ravnokar rekla, da ti bo uspelo? JESS: In? SARAH: In?

18◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

JESS: Ja. Kaj misliš s tem, ravnokar si rekla, da ti bo uspelo. SARAH: Ne razumem. Ne razumem, kaj bi rada, da rečem. JESS: Ok, fak, pozabi. Pozabi na stavo. Ampak je precej kul. Dobra fora za zabave. Zna naredit vtis, pa to. Ni veliko ljudi, ki jim to rata, po mojem. Ali pa, ni jih veliko, ki bi hoteli probat. Bolj verjetno. Marsikdo bi najbrž. Ne vem. Potem vse pokozlal. Mogoče je tudi malo depresivno. Ampak ni tako slabo, ne? Saj je samo flaša vina. Ljudje kar naprej pijejo flaše vina, ne? Večina ljudi. Prideš domov iz službe in spiješ flašo vina, čeprav je faking. Torek. No, to je depresivno. Še sploh, če je taka oseba sama doma in joka, ko pije. In potem bruha. In naslednji večer ponovi vajo. Kar je kar sranje. Ampak. Kakorkoli, ni tako čudno. Pač zapreš oči in ne nehaš, a veš? Verjetno je malo podobno, če se utapljaš, po mojem. Ampak. No. Ko je konec, ne umreš in to. Ampak si samo zelo, zelo, zelo, zelo, zelo pijana. Večkrat sem že probala, v pubih. Cel kup ljudi navija zate, ploskajo pa to. Dober občutek je. Zabavno. Ko vsi navijajo. Potem pa igraš biljard ali kaj takega, a ne? Včasih sem to delala. Stavila sem proti tipom v pubu, da jih bom premagala, tudi če sem ravnokar polokala flašo vina. In oni, kurca boš ti koga premagala. Ampak potem jaz, no, gremo stavit, kje je denar, in oni, okej, tukaj je deset. In potem igramo in jaz jih razbijem. Zbijem sedem krogel, preden njim rata eno. Z lahkoto. Celo po celi flaši vina. Ker v resnici se sploh ne napijem tako zelo. Ali pa se, pa niti ne opazim več. Verjetno bolj to zadnje. Ampak. V biljardu sem kar dobra. Na dušek spije celo steklenico vina. Naredi vtis, a? Koristno je, če znaš kaj takega. SARAH: Zakaj? JESS: Saj sem ti povedala. Fora za zabave.

Vsem se zdiš carica. Probaj. SARAH: V redu sem, hvala. JESS: Zakaj ne? SARAH: Ker nočem? JESS: To ni razlog. SARAH: Ja pa je. JESS: To ni noben razlog. Ker nočem, to ni noben razlog. To samo pomeni, da si dolgočasna. Razlog bi bil: ne morem, ker sem nevarno alergična na vino in obstaja velika verjetnost, da mi bo v primeru, če popijem tako količino vina v kratkem času, odpadel obraz. To je razlog. Ker nočem, to pa ni. SARAH: To nima nobenega smisla. Jess pogleda Saro. JESS: Samo hecam se. Ne bom ti težila s tem. Ampak moraš kmalu nehat bit dolgočasna. Pavza. Malo se zasmeje. V pubu rabiva mizo za biljard. To bi bilo carsko. SARAH: Mislim, da ni dovolj prostora. JESS: Ja, najbrž res ne. Potem pa pikado. To bi bilo faking hudo. Triple top. V sredino. Dajva kupit pikado. Greva v nek velik supermarket. Grem stavit, da jih imajo. Pikado, a? To je nevarno, a ni? SARAH: Em. Niti ne. JESS: Pikado? Itak, da je. Puščico fukneš v nekoga. Lahko koga ubiješ. SARAH: No. Ja. Če to narediš. JESS: Sem že videla take primere. SARAH: Kaj? JESS: Sem že videla, da se je to zgodilo. SARAH: Videla si, kako je nekoga ubila pikado puščica? JESS: Ja. SARAH: Videla si, kako je bil nekdo umorjen s pikado puščico?

SIMON LONGMAN

JESS: No. Mogoče ne umorjen, ampak. Ja. Je bil pa zadet. SARAH: Kaj, nekdo je šel ravno mimo pikado tarče, ko je nekdo drug ravno vrgel? JESS: Ja, tako nekako. SARAH: In je umrl? JESS: No. Padel je dol. SARAH: Aha. Se je pobral? JESS: Ne vem. Ne spomnim se. Ne, v bistvu se je. Če pomislim. Pobral se je. SARAH: Torej ni umrl? JESS: Ne, mogoče ni. Mislim, da je bil okej. Ne spomnim se, da bi umrl ali kaj takega. Ne spomnim se, da bi bil kdo umorjen s pikado puščico, to ne. Tako da po mojem je bil v redu. Ampak važno je, da bi lahko umrl. A ne? Lahko bi umrl od pikado puščice. A ne? Ker je ostra in to in jo lahko vržeš, kolikor močno moreš, v nekoga, in bi šla kar not. Ali pa nekoga večkrat zabodeš, a ne? Kaj še lahko narediš s pikado puščico? Jo vržeš. Ali pa. Zabodeš nekam. Po mojem nič drugega, a ne? Kaj misliš? SARAH: Po mojem si naštela vse. JESS: Ja, verjetno. To ne bi bila tako slaba smrt, ne? Da te nekdo ubije s pikado puščico? Še zlasti, če si imela rada pikado. Na pogrebu bi rekli, umrla je tako, da je delala, kar je imela rada. V bistvu je ravno uživala v igri pikada. Super smrt, a ne? Da umreš med tem, ko delaš nekaj, kar imaš rad? Bolje kot da utoneš v scanju, ne? Razen če imaš rada scanje. Ampak. Enkrat me je nekdo zadel s pikado puščico. SARAH: Itak. JESS: Ne izmišljujem si. SARAH: Kam? JESS: Skozi dlan mi je šla. SARAH: Ne verjamem ti. JESS: Poglej. Dvigne dlan. Tale brazgotina, vidiš? Ta majhna. Sem rekla, da si ne izmišljujem.

Koščki svetlobe ►19

Tukaj mi je šla skozi dlan. Točno tukaj. Stavila sem z nekim modelom, da mi gre lahko pikado puščica skozi dlan in bom vseeno spila pivo, medtem ko mi štrli iz roke. SARAH: To je fuknjeno. JESS: Ja, ampak. Še kar zabavno. SARAH: Aja? JESS: Še kar. Recimo. Takrat je bilo, no. Ampak v določenem trenutku je lahko karkoli zabavno, ne? SARAH: Pa že. Kje je bilo to? JESS: Ne spomnim se. Neko mesto. SARAH: Ne spomniš se? JESS: Ne spomnim se točno, kje je bilo, spomnim pa se, da je bilo zabavno. Ker ko si malo nažgan, je vse zabavno. In ko si v takem stanju, potem je treba to ohranit, ne? Vsi se smejijo s tabo in tak večer je, ko ti fore res faking dobro grejo in vse, kar rečeš, sproži ta nor smeh povsod in vsi so okrog tebe in jih imaš in je samo hudo. No, bilo je v nekem pubu, potem ko so že zaprli. Vrata zaklenjena in to. Samo jaz in ti neki tipi. Tudi nekaj žensk. V redu družba, veš? Ko nihče ne serje, saj veš? Smo pa vsi malo v kurcu. Ker že cel dan pijemo in to. Ne vem, zakaj, ampak jaz rečem, da mi lahko nekdo vrže pikado puščico skozi dlan. Mislim, da je bil eden od prisotnih enkrat v vojski ali nekaj takega. Ne vem. Nekdo je nekaj govoril o tem, kako je bit ranjen in to. In o svoji umetni nogi. Imel je umetno stopalo. In razlaga, kako da boli, in potem mu jaz, se mi zdi, rečem, da je pusica. Ne vem, zakaj sem to rekla, ampak. Saj veš. In potem on, pojma nimaš. In potem jaz, jaz lahko prenesem karkoli, in takrat zagledam pikado tarčo in rečem, grem stavit, da mi lahko pikado puščica prepiči roko in bom še vedno spila tole pivo do konca, brez problema. In on reče, stavim pir, in jaz, okej, you’re on, in dvignem dlan in jo nastavim pred tarčo. Tako. Tip reče, a si ziher. In jaz, ja, pusica, sem, daj že, in on

20◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

fukne puščico vame. Moja dlan ostane, kjer je bila. Nisem je premaknila. In vsi zajamejo sapo, ampak potem se zarežijo in vpijejo in tudi jaz se režim in to je bilo res hudo. Sploh nisem nič čutila, veš? Bila sem totalno naklana. Spomnim se, kako sem gledala, kako mi puščica štrli iz dlani. V drugi roki sem imela pir. In ga spila. Vsi navijajo zame. Jaz se smejim. Moja dlan tukaj v zraku. In puščica, ki štrli ven iz nje. Malo krvi, ki se cedi dol. Potem izpulim puščico in jo vržem v prazen kozarec. Zastonj pir sem dobila za to. Ni slabo, v zameno za malo krvi in brazgotino. Danes se nič ne dobi zastonj, a ne? No, za malo krvi. V redu, ne? A ne? SARAH: Je to res? JESS: Ja. Smešno, ne? SARAH: Te ni bolelo? JESS: Ne. Saj sem ti rekla. Preveč pijana sem bila, da bi kaj čutila. SARAH: Kaj pa naslednji dan? JESS: Ja, naslednji dan je malo bolelo, ampak takrat sem si pač rekla. Zastonj pivo. Tako da. Zmagala sem, a ne? SARAH: Pa že. Ampak. JESS: Ampak kaj? Dolga pavza. Jess si cefra nohte. Misliš, da je bilo to nekaj slabega? Zdaj me kar stiska. Občutek imam, da ti ne bi smela povedat te zgodbe. SARAH: V redu je. JESS: Grozno se počutim. Neumna zgodba je bila za povedat. Tebi. SARAH: V redu jeJESS: Seveda mi je grozno. Ni smešno, da narediš kaj takega. Da ti dlan prebode puščica za pikado. To ni smešno. To je samo zajebano, pač faking zajebano. Grozno mi je. SARAH: Ne sekiraj se –

JESS: Kot da imam v grlu faking kamen in / SARAH: V redu je / JESS: / in kot da je moje srce polno kurčevih lukenj. Kot da se bom raztopila, kar tukaj pred tabo, tako me faking stiska. SARAH: V redu je. JESS: A je? SARAH: Ja. JESS: A je? SARAH: Ja. Pač samo zgodba. V redu je. Verjetno si morala bit tam, ne? Pač ena takih zgodb. Jess prikima. JESS: Ja, mogoče. Pavza. Pogleda Saro. Misliš, da sem brezupna? SARAH: Zakaj bi to mislila? JESS: Zaradi tega, kar sem ti ravnokar povedala. Misliš, da je to nekaj, kar bi naredil samo nekdo brezupen. Ker če to rečem na glas, se mi zdi, da je tako. Mislim, da je tako. Da pustiš, da ti nekdo zabije pikado puščico skozi dlan v zameno za zastonj pivo. To ni v redu, ne? SARAH: Pač pijana si bila. JESS: Ja, ampak vseeno. Vsak se kdaj napije, pa ne delajo neumnih pizdarij kot jih jaz, ne? SARAH: Nekateri ja. JESS: Pa ne takih. Nič takega. Poglej me. Brazgotino imam zaradi tega, glej. Dvigne dlan. A vidiš. SARAH: Ja, ampak. JESS: Pa sploh ti ne lažem. SARAH: Vem. JESS: To se mi je res zgodilo, glej – SARAH: Vem, v redu je. Pavza. Jess si grize nohte. Pogleda Saro. JESS: Misliš, da sem brezupna? SARAH: Saj sem ti že rekla.

SIMON LONGMAN

JESS: Nisi rekla ja ali ne. Rekla si, zakaj bi to mislila. Kar pomeni, da mogoče misliš, da sem, in mislim, da samo moram slišat, kako rečeš, da sem. Ker vem, da sem. Ker sem naredila par res zafukanih pizdarij, par res zafukanih pizdarij. Kot to, da ti nekdo fukne pikado puščico skozi dlan. In to, da se stepeš in da visiš s folkom, s katerim ne bi smela. In da se pogovarjaš s folkom, ki ne ve, kaj pomeni to bit prijazen. In da se družiš s folkom, ki ne ve, kako je, če te ima kdo rad. In da se zbudiš z mačkom in imaš kri po koži in usta polna cementa. In to, da hodiš okrog in blodiš in ne veš, kako bit pri miru ali kako bit ljubeč. In jaz samo ne vem, kako naj to prekinem, ne vem, kako naj bom pri miru, tako da mislim, da moram slišat, kako rečeš, da sem. Tako da bom pač vedela, da sem, in potem. Misliš, da sem brezupna? SARAH: Ne. JESS: V redu je, če misliš to, veš. SARAH: Ne mislim – JESS: V redu je, če misliš, da sem/ SARAH: /Ne mislim, da si/ JESS: /ker jaz bi, če bi bila/ SARAH: – brezupna. JESS: Ti. Jaz bi, če bi bila ti. SARAH: Jaz ne. JESS: Res? SARAH: Samo živčna, najbrž. Jess prikima. JESS: Misliš, da se baham? SARAH: Kaj? JESS: A misliš, da se baham in da preveč govorim? SARAH: Ne. JESS: Misliš, da sem slab človek? SARAH: Ne. Jess pogleda Saro. JESS: Nočem se bahat. SARAH: Vem, da ne, tako da/ JESS: /Ker ko sva bili majhni, sem se vedno bahala in vem, da je bila mami zaradi tega v stresu in utrujena in res ji ni bilo treba bit še bolj utrujena in ne vem, zakaj sem bila taka z njo,

Koščki svetlobe ►21

veš? Ne vem, zakaj sem bila taka, ko je bila bolna. Nočem se bahat. SARAH: Jaz ne mislim, da se. JESS: Zafukano sranje s tisto flašo vina. Videla sem te, kako si misliš, ni se spremenila. Ista zjebana zjebana oseba, ki je šla in te pustila samo, in. Videla sem te. Kako misliš, da se baham in da sem brezupna in kako se hočem samo naklat in se zabavat in kako sem ista zafukana budala, kakršna sem vedno bila, ki se baha in ki niti ne pomisli na nikogar drugega in – Sarah vzame steklenico vina, jo odpre in jo v eni potezi spije. SARAH: Ne bahaš se, okej. V redu je. Vsak je kdaj naredil kaj kretenskega. Jess se nasmehne. JESS: Ja? SARAH: Definitivno. JESS: Kaj kretenskega si naredila ti? SARAH: Ne vem, cel kup stvari. Ogromno stvari. JESS: Kaj je bila najslabša stvar, ki si jo naredila? Grem stavit, da ne more bit tako hudo, kot če ti nekdo prepiči dlan s pikado puščico v zameno za pir. SARAH: Enkrat sem laboda na gobec. Jess se zasmeje. JESS: Wtf? SARAH: Res. Udarila sem ga v glavo. JESS: Zakaj? SARAH: Ker sem bila pijana. JESS: Pijana si tepla ptice? Zakaj? SARAH: Ne vem. Pač jezna sem bila. In on je bil tam. In hotela sem nekaj udarit. In labod je bil dobra tarča za udarit v faco. Jess se spet smeje. JESS: S kom si pa bila? SARAH: Sama. Pač enkrat sem bila zraven reke in pijana in ja. Sem to naredila. Tako da, vsak kdaj naredi kaj kretenskega. Ne mislim, da si brezupna. Vsi smo. JESS: Se ti zdi? Sarah skomigne. SARAH: Mislim, da. Pavza.

22◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Jess vzame tekilo. JESS: Boš malo. Parti pijača, ne? Zabavno bo, a? Sol in limeta. Lahko se smejiva ena drugi, kako sva skremženi. Kot da sva najstnici, a? Zabavno bo, ja. Imaš sol? SARAH: Ja. JESS: In limeto. SARAH: Imam limono. JESS: To bo v redu. Prinesi in bom jaz razrezala limono. Pogleda Saro. Imaš nož? ... Povsod po tleh so ostanki limone. Še več praznih pločevink in steklenic. SARAH: In jaz hodim in sonce sije in enkrat za spremembo je celo prav lep dan, a veš? Sonce sije in lep dan je in jaz sedim not v hiši, pač samo sedim tukaj in pomislim, okej, bom šla na sprehod, ne. Šla bom na sprehod, ker to normalni ljudje delajo, a ne, ko je lepo vreme, grejo na sprehod, a ne? A ni tako? Ko je lepo vreme, grejo ljudje na sprehod, po malo svežega zraka in po malo sonca na obraz. Tako da, jaz grem in hodim, sama, ker pač, je tako, da sem sama, in sonce je zdaj že precej nizko na nebu, kar pa me ne moti, ker je zdaj malo drugačne rumene barve, ki mi je bolj všeč, in grem do reke in hodim in super je na soncu in pod temnomodrim nebom in v žepu imam malo kruha, ker sem mislila, veš kaj, fak, nahranila bom par rac, da bo imel še kdo drug kaj od tega faking sprehoda, ne samo jaz. Da bom naredila nekaj dobrega za živalsko kraljestvo. Tako da jaz hodim ob reki in pridem do tega kul prostorčka, kjer se da ustavit. In gledam čez vodo in gledam, kako sonce zadene ob vodno površino in koščki svetlobe so vsi v mojih očeh in lepo je in tam je cel kup rac in tako začnem metat kruh in njim se absolutno zmeša zaradi tega kruha, a veš. Zgledajo faking srečne in jejo, ampak potem priplava ta naduti kurčevi labod in je ves velik in mogočen in vse te račke kar nehajo. In labod samo zaplava v sredino.

In požre ves kruh in račke zdaj zgledajo faking žalostne, kot da je ravnokar prišel nek nasilnež in jim potegnil hlače dol na igrišču, da so se posrale pred celo šolo. In takrat postanem res faking jezna, pa brez razloga, ker že cela faking leta nisem, zdaj pa začutim ta ogromen naval jeze in žalosti zaradi ubogih račk, ki so bile videt, kot da rabijo hrano bolj kot kurčev kretenski labod, a ne. In pokažem labodu fakiča, res, spomnim se tega, pokažem mu prst in grem naprej ob reki in mislim na račke. Ampak potem se mi zazdi, kot da me nekaj zasleduje, in se obrnem in je ta jebeni labod, sledi mi, ker hoče še več hrane, a ne. In hodim naprej, on pa mi še kar sledi in se spet obrnem in rečem, odjebi, ti kretenski kurčevi labod, in on mi še kar sledi in sledi in sledi in jaz sem samo tako faking jezna zaradi tega. Ne zato, ker mi sledi, ampak ker je požrl racam hrano. In se ustavim in pokleknem in vzamem malo kruha in iztegnem roko in rečem, na, na, hrana, in on tako pridrsa proti meni. In jaz, ja, tako, super, na, jej. In takrat je on že čisto blizu. No. In potem. Samo. Zamahnem. Jess se močno smeji. JESS: Fak, to je bilo carsko. SARAH: Najhujša stvar, kar sem jih naredila. JESS: Zveni že tako. Te je kdo videl? SARAH: Ja. JESS: Kaj, res? SARAH: Nek star tip, ki je bil na drugi strani reke. JESS: Kaj je rekel? SARAH: Rekel je, a ste ravnokar udarili v glavo tega laboda? In jaz. Ne. Pa ste, videl sem vas. Nisem bila jaz. Verjetno je bil nekdo drug. In on.

SIMON LONGMAN

Poklical bom policijo. In jaz, o, ne, ne delajte tega, saj je samo kurčev labod, ne pa mali dojenček panda, nisem udarila mladička pande in ubila zadnje pande na svetu in zdaj na svetu ni več živih pand, ker je zadnja umrla, ker jo je nekdo v faking West Midlandsu boksnil v glavo. In potem on, ne morete se tako obnašat. In takrat sem postala še bolj jezna. In rečem, okej, model, odjebi, okej, jebi se, pojma nimaš, kaj se mi dogaja, vse, kar sem hotela, je bil prijeten sprehod, in zdaj si mi ga uničil. In on, sama si si ga uničila, ko si udarila tega laboda v glavo. In potem se mi je res snelo, odjebi, ti stari kozel, na, evo, in sem vrgla proti njemu ves kruh, ki sem ga imela v žepu, ampak je bil na drugi strani reke in je kruh samo padel v vodo in tisti kurčevi labod ga je vsega požrl in odplaval stran. In potem sem šla domov. Jess se smeje. JESS: Grem stavit, da tisti labod še vedno misli nate. SARAH: Najbrž. JESS: In čaka. Nekje v temi ali nekaj. SARAH: Čaka kaj? JESS: Da skoči nate. Ko boš šla na džoging, pa to. SARAH: Ja, potem pa ni nevarnosti. JESS: Okej, ko boš šla na sprehod. SARAH: Ne hodim več tam okrog. JESS: Ker se bojiš labodov in rac in to? SARAH: Race niso problem. JESS: Aha, ja. Ampak bi lahko bile, ne? SARAH: Kako? JESS: Labod bi lahko rekrutiral. SARAH: Mogoče. JESS: Jaz ne bi podcenjevala labodovih sposobnosti, da druga rečna bitja prepriča, naj se pridružijo oboroženim silam, pa to. Vsi ti bodo za petami. Sarah se malo nasmeje. SARAH: Kot v Ptičih. JESS: Kje? SARAH: V. V filmu. JESS: Aha, ja. Nisem gledala. SARAH: Okej.

Koščki svetlobe ►23

JESS: O čem pa je? SARAH: Ugibaj. JESS: O ptičih? SARAH: Ja. O ptičih, ki napadajo ljudi. JESS: Aha. No. Potem pa najbolje, da ga spet gledaš, da se pripraviš na obrambo, pa to. SARAH: Ja, bom. JESS: Pablo ti lahko pomaga. SARAH: Pablo ne more pomagat, ker je riba. Nima rok. JESS: Ptiči tudi ne. SARAH: Ja, ampak. On je riba. JESS: No, ko greš naslednjič tja dol, ga vseeno vzemi s sabo, ok? Na majhen povodec ga daj ali nekaj, da bo plaval zraven tebe, ko boš hodila, in ne bo mogel odplavat stran. SARAH: Ne bom hodila ob reki z ribo na povodcu, kot da je pes. To bi bilo usekano. JESS: Lahko bi bilo zabavno, ne? Lahko bi postala lokalna legenda, pa to. Vsi mulci bi bili, fak, poglej, gospa z ribo gre, spet bo hotela, da božamo njeno ribo, fak, dajmo jo počit s petardo ali nekaj. Vzame še eno pivo. Ga poda Sari. Ta ga ne odpre. SARAH: To je bilo že zdavnaj. JESS: Kaj to? SARAH: To, kar sem naredila. JESS: Naredila kaj? SARAH: Ko sem – JESS: Aja, usekala laboda v glavo. SARAH: Ja. Celo večnost sem imela slabo vest zaradi tega. JESS: Ziher si je zaslužil. SARAH: Mogoče. JESS: In najbrž nisi bila prva. SARAH: A misliš? JESS: Itak. Kot si rekla. Ljudje ves čas delajo neumne pizdarije, ne? Gotovo je kdo kje že udaril laboda. Najbrž kdo, ki mu je hotel kam vtaknit prst. Najbrž kdo od modelov, ki hodijo v Kraljičine prste.

24◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Sarah se malo zasmeje. JESS: Čeprav imaš prav. Ljudje počnejo vse sorte, ne? SARAH: Verjetno. JESS: Faking kretenizmi, to. Kar ljudje počnejo. Grozno. Najraje bi kar zaprla oči in se skrila, ne? Včasih. SARAH: Ja. Spomnim se, kako sem si takrat mislila, da je malo pomagalo. Spomnim se, kako sem potem takrat vdihnila. Kako sem zaprla oči in vdihovala zrak. Čisto mrzel. Za sekundo sem se počutila mirno. Kar je bilo dobro. Ker to ni občutek, ki bi ga bilo lahko doseč, ne? Da si mirna? Ne? Jess prikima. JESS: Razumem. SARAH: Ker za trenutek sem se res počutila bolj mirno. Kot da sem nekaj spravila iz sebe. Kot da se je nekaj na svetu v resnici spremenilo. Od takrat se nisem več tako počutila. JESS: Torej bi morala še kdaj koga udarit. Sarah se malo zasmeje. SARAH: Mogoče. Ampak. Ne vem. Jess pogleda Saro. JESS: Samo ne sekiraj se. SARAH: Okej. JESS: Resno mislim. Ljudje ves čas počnejo tako sranje. Veliko tega sem videla. Kjer sem živela nekaj časa. Mulci so streljali golobe in galebe s pištolami. Grozno je bilo. To je kar sranje, ne? Sarah se malo zasmeje. SARAH: Kje je bilo to? JESS: Ob morju. SARAH: Ob morju si živela? Jess prikima. JESS: Ja. Ne vem, kako sem pristala tam. A veš? Odneslo me je tja. SARAH: Kaj? JESS: Odneslo. Kot. Pač. Odnašalo me je sem pa tja, veš? SARAH: Ne.

JESS: Pač. Grem kamorkoli in to. Pogledam, kaj dogaja. Grem naprej. Pač nese me sem in tja. SARAH: In končala si ob morju? JESS: No, od tam nisem mogla naprej, ne? Glede na to, da smo na otoku in to. SARAH: Verjetno. JESS: In povsod sem že bila, a veš? SARAH: Ne. JESS: Kaj? SARAH: Ne vem, kje vse si že bila. JESS: Povsod. No. Povsod v Midlandsu, kar sicer zveni malo neumno, ampak nisem vedela, kam naj faking grem, gor ali dol, pa sem šla levo in desno. Tega ljudje večinoma ne delajo, ne? Večina. SARAH: Kam si šla? JESS: Zdaj se v resnici ne spomnim. Pač premikala sem se naokrog. Nemirne noge imam, a ne? Ne morem bit pri miru. Ti si kje bila? SARAH: Niti ne. JESS: Niti ne? To pomeni, da si kje bila. SARAH: Ne. Ne, nikjer nisem bila. JESS: Ziher si kje bila. Sarah odmaje z glavo. JESS: Ti ni dolgčas tukaj? SARAH: Ne razmišljam o tem. JESS: Ne razmišljaš, če ti je dolgčas? Ne vem, če je to možno, a ne? SARAH: Saj veš, kaj mislim. JESS: Mogoče. Zakaj. Zakaj nisi bila nikjer? Sarah skomigne. SARAH: Pač nisem. Ne razmišljam o tem. Pa čas teče in ti si še kar na istem mestu. JESS: O. Lepo je bit ustaljen nekje, ne? To mora bit nekaj. SARAH: Ustaljen? JESS: Ja.

SIMON LONGMAN

Rutina in to. Verjetno to pomeni dom, ne? SARAH: Verjetno. JESS: Prišla sem nazaj, torej mora bit, ne? Je to to, kar pomeni dom? Kraj, kamor se vrneš? SARAH: Ne vem. Jess prikima. SARAH: Kje si bila? JESS: Saj sem ti rekla, povsod. Malo taka nomadka sem bila ali kaj. SARAH: Aha. JESS: Hitro mi postane dolgčas. In grem naprej. Naslednje mesto pa naslednje. Naprej. Če ne razmišljaš preveč, je precej enostavno. Ko nimaš nič, da bi. Da bi se osredotočil na to, ali pa. Samo naprej greš. Dokler ne prideš do morja in ugotoviš, da ti je zmanjkalo kopnega. Kar je precej sranje, ko se zgodi. Ugotoviš, kako majhno je vse. Naenkrat si ob morju in gledaš mulce, kako s faking pištolami streljajo galebe, in delaš v kiosku s fish’n’chipsom in si samo, kako kurca sem se znašla tukaj? Sarah se malo nasmehne. SARAH: Delala si v fish’n’chipsu? JESS: Ja. Stregla sem krompir malim drekom, potem ko so zaključili naporen dan ciljanja galebov. Vsak dan. Oni so mi razlagali, koliko so jih postrelili ta dan. Nihče jim ni nič rekel ali vpil na njih. Mislim, da so ljudje mislili, da opravljajo družbeno koristno delo ali tako podobno sranje. Nihče ni maral galebov, ker je bil eden precej agresiven in je kar naprej pikiral na starce na motornih vozičkih. Sarah se malo zasmeje. JESS: Očitno je folk kar naprej klicaril policijo zaradi tega. In policija pa, kaj kurca naj mi ukrenemo glede tega? Aretiramo galeba? Sarah se malo zasmeje. JESS: Tako da ti smrkavci so potem patruljirali po ulicah s faking pištolami in iskali galeba, ki so mu dali ime Dave. Ker je bil menda podoben

Koščki svetlobe ►25

mulcu po imenu Dave, mulcu iz njihove šole, ki je zgledal kot golob. Sem rekla, ampak vi iščete galeba, ne goloba. Oni pa, to je isto sranje. In poleg tega Dave zgleda kot ptič in enkrat se mu je na igrišču galeb usral na glavo. In mi, Dave, tvoja mama se ti je usrala na glavo, ker je ona tudi ptič. Mulci nimajo pojma, o čem govorijo. Sarah se drobno zasmeji. JESS: In najboljši del. Najboljši del je, ugani, kako se je imenoval ta faking fish’n’chips kiosk? SARAH: Ne – JESS: V bistvu, sploh ne ugibaj, ker ne boš nikoli nikoli uganila. Fish’n’chipsu je bilo ime Sophiejina odločitev. Sarah se malo zasmeje. SARAH: A se hecaš? JESS: Ne. Sophiejina odločitev. Kiosk s fish’n’chipsom. Debilno, ne? Spomnim se, kako sem hodila po tem zamorjenem mestu ob morju in videla ta kiosk in si mislila, kaj kurca je pa to? Sophiejina odločitev. SARAH: Ne verjamem ti. JESS: Ne lažem, sploh ne lažem. Prisežem. Zares. Sarah pogleda Jess. SARAH: Ne vidim, a mi / lažeš. JESS: / ne lažem. Tako se je imenoval. SARAH: Zakaj bi kdo tako dal ime kiosku s fish’n’chipsom? Ali čemur koli. Zakaj bi kdo tako dal ime čemur koli? JESS: Točno to sem si tudi jaz mislila. Fuknjeno, ne? In sem kar stopila not, v ta plac, ker me je zmedlo, ne. In tam je bil ta starejši par, od njiju je bil kiosk, ne. Res prijazna, v bistvu, no, stala sta tam za pultom in sem ju kar vprašala, zakaj je temu kiosku s fish`n`chipsom ime Sophiejina odločitev. In stari je pokazal na ženo in rekel, ona je Sophie. In potem jaz, aha, ja, potem pa logično. Ampak kaj pa film, tisti film, no,

26◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

v katerem se mora ženska odločit, katerega od otrok bo pustila, da ga zaplinijo nacisti in to. In onadva, ne veva, o čem govorite. In jaz, aha v redu. In potem se še malo pogovarjamo in res sta bila faking prijazna, ne. Tko, presenetljivo prijazna. A veš? Ko po dolgem času spoznaš nekoga in je ta samo. Prijazen. In normalen. Z normalnim imenom in normalno službo, samo da ima kiosk čudno ime, sicer pa sta oba pač normalna. In sem ju gledala. Spomnim se, da sem ju gledala. Gledala, kakšne oči imata. In v njuna razpokana obraza in v lase in v oblačila in kar nisem ju mogla nehat gledat. In sta me vprašala, če sem v redu. Kar se že res dolgo ni zgodilo, da bi me kdo vprašal, če sem v redu. In sem rekla, kaj? In onadva, a ste v redu? In sem rekla, ne vem. In onadva, zakaj ne? In jaz, zelo sem utrujena. In onadva, saj tudi zgledate. In malo sem se tresla. Stala sem v tistem kiosku. In gledala v ta dva človeka. Gledala sem v zrak, ki jima je prihajal iz ust. Gledala sem v oblike, ki so jih njune oči delale v svetlobi. Gledala sem, kako sta samo stala tam kot dva normalna človeka in se mi smehljala in me spraševala, če sem v redu. In sem rekla, ne, mislim, da nisem. Mislim, da nisem. In gospa je stopila izza pulta in mi položila dlan na roko in rekla, a bi malo krompirčka, po krompirčku vse vedno postane malo bolje. In mislim, da se mi je srce malo odkrhnilo. In jaz, to bi bilo lepo. In malo kasneje sem ju pogledala in rekla, službo rabim, čisto brez denarja sem. In onadva sta me pogledala in rekla, da si tega ne moreta privoščit. In jaz sem rekla, prosim, tako sta prijazna, ne rabim

veliko, samo malo rabim, za nekaj časa, prosim. In potem sta rekla, prav, mislim, da sem se jima smilila, ko sem sedela tam, in sta rekla, prav. In jaz sem rekla, da nimam kje živet. In onadva, da lahko nekaj časa živim pri njiju, da bosta vesela, če bo v hiši nov nasmeh. Kar me je faking še bolj sesulo. In potem sem živela ob morju in delala v kiosku s fish`n`chipsom in soba, v kateri sta mi pustila, da živim, je imela po vseh stenah klovne, ker je bila to soba, v kateri je odraščal njun otrok in je nikoli nista prenovila. Kar je bilo čudno, ampak nismo govorili o tem, kar je bilo v redu. In hodila sem na delo in stala na tistim pultom in gledala v morje in čez obzorje. Gledala sem, kako se premika, naprej in nazaj. Kot da diha ali nekaj. In poslušala sem valove, ki so praskali ob skale, in gledala sem, kako je sonce včasih padlo v morje, in včasih sem gledala, kako je dež udarjal ob vodo, in razmišljala o plavanju in si predstavljala, kako daleč bi lahko plavala. Da bi videla, kaj je na drugi strani obzorja, veš? Ampak nisem. Nekaj časa sem ostala. Živela sem s tem starejšim parom in delala v kiosku s fish`n`chipsom in gledala mulce, ki so se podili zunaj in s pištolami streljali na ptiče in hodili noter k meni in mi razlagali, koliko ptičev so pobili, in jaz sem kimala in potem so me spraševali o brazgotinah, ki jih imam na rokah, in jaz sem rekla, cvrtje rib je nevarno delo. In oni, ja, če si retardiran, in so se režali in šli ven, jaz pa sem bila v kiosku. Delala sem v kiosku. Pač delala v kiosku s fish`n`chipsom. In živela s starejšim parom. Oprosti, malo sem se razgovorila. Nisem hotela. Kar čudno, ne? SARAH: Niti ne. JESS: Ne? Sarah odkima. SARAH: Zveni, kot da si se morala ustavit. JESS: Ja, verjetno.

SIMON LONGMAN

Ampak da delaš v kiosku s fish`n`chipsom. Malo depresivno, ne? SARAH: Meni se ne zdi. Služba pač. JESS: Ja, ampak. Ni ravno, da bi lahko kamorkoli napredoval, ne? Kaj pa lahko postaneš? Faking top chef krompirčka? SARAH: Ja. Verjetno. JESS: Sto let sem delala tam. Ne vem, zakaj. Bilo je okej, verjetno. SARAH: Zveni kar lepo. Jess pogleda Saro. JESS: Se ti zdi? Sarah skomigne. Pije. JESS: Lep razgled je bil. To je bilo že nekaj, verjetno. Lahko sem gledala ljudi na plaži. Ni jih bilo veliko, nekaj pa. V glavnem stari ljudje, ki. Se premikajo po plaži in plavajo v faking morju. Ves čas. Gledala sem, kako plavajo. To se mi je zdelo kar čudno. Stari ljudje, ki plavajo. Ni bilo važno, kaj je bilo z vremenom in to. Oni so pač plavali. V ledeno mrzli vodi. Plavali so sem in tja. Ne zveni ravno zabavno, ne? Da pozimi plavaš. Siva voda. Povsod okrog tvojega telesa. V tvojih kosteh. Me preseneča, da jih ni več umrlo, a veš? Zakaj ljudje počenjo to? Plavanje, to že. Plavanje je v redu. Ampak ne toliko. Nihče ne obožuje plavanja do te mere, da bi se zjutraj zbudil in bi snežilo in bi si faking rekel, kako krasno vreme za zaplavat. SARAH: Ljudje ne počnejo tega. JESS: Pa faking ja. Ves čas. Saj sem jih gledala. Vedno stari ljudje. Vedno so stari ljudje tisti, ki radi plavajo v morju, ko je res mrzlo. Plavaj poleti, ne? Ko je v resnici okej, da plavaš. Ne samo v smislu tega, kako prijetno je, ali kaj. Ampak v smislu, da ni faking smrtno nevarno zaradi temperature morja, ne? Stari ljudje, ki plavajo mimo ledenih gor, pa to. Plavajo žabico mimo pingvina. Pripljuskajo v svoji kopalni kapici in rečejo dobro jutro severnemu medvedu, pa to. Neumno, a ni?

Koščki svetlobe ►27

Po mojem mislijo, da pomaga njihovim telesom. Da je zdravilno pa to. Ampak po mojem je to samo način, kako se diskretno ubijaš, da ljudje ne opazijo preveč. A veš? Ljudje rečejo, o, poglej tega starčka, kako lepo plava v morju v tem vremenu, kako dobro zanj, sicer je star, ampak se drži, fit in zdrav, kakšen dober zgled. Medtem ko ta starec v resnici razmišlja, kako dolgo moram še plavat, da bo mraz končno uničil moje osamljeno, osamljeno telo. Sarah se malce nasmeje. JESS: A veš, kaj mislim? Fuknjeno. Stala sem za tistim pultom in gledala v vse to morje in kuhala ribe. No, reče se kuhala, ampak vse, kar faking narediš, je, da vzameš mrtvo ribo iz plastične vrečke, ne, in jo fukneš v to testo, ki pride v velikem plastičnem vedru, na katerem piše nekaj v smislu, visoko kvalitetno testo za paniranje, in potem flikneš ribo v olje, ki mora bit vroče, veš, to je pomembno, to je faking. Najbolj temeljno pomembno. In potem malo počakaš in vzameš ribo ven in jo položiš tja za tisto steklo za pult, ki ga imajo kioski s fish`n`chipsom in ima okno, ki je vroče in kamor si se kot otrok prijemal z dlanmi, a ne? Okno, ki ima na drugi strani cel kup bež hrane. In potem odpreš še drugo plastično vrečko in fukneš krompir v olje in počakaš, da je, in potem to daš ljudem, ki ti za to plačajo denar. In temu se reče faking kuhanje. Kar sranje, ne? SARAH: Vse službe so sranje, tako da ne skrbi. Vsaj razgled na morje si imela. To zveni lepo. JESS: Se ti zdi? SARAH: Ja. JESS: Nekaj mora obstajat, kar ni sranje, ne? Ni vse sranje, a ne? Ni sranje, če si. Ni, če si na primer. Kavboj ali kaj takega. Sarah se malo zasmeje. SARAH: Ampak tukaj okrog ni ravno veliko kavbojskih služb, ne? JESS: Ne, verjetno ne. Pa britanski približek za to.

28◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

SARAH: Britanski približek za kavboja? JESS: Ja. Nekaj takega mora obstajat. SARAH: Po mojem je to pač. Pastir. JESS: No, vidiš. To zveni super. Pač. Nabereš si par ovc in ovna, da jih napumpa, in dobiš jagenjčke in oni jejo travo in to in potem jih pač. Zakolješ in prodaš njihovo meso. V bistvu zveni obupno. Sarah se malo zasmeje. SARAH: Vidiš. Vse službe so sranje. JESS: Ampak kakšna pa ni, ne? Čisto vsak menda ne sovraži svojega življenja, ne? Sarah skomigne. SARAH: Mogoče. JESS: Svet je velik. Gotovo obstaja nekaj. Kot. Asistent pri bungee-jumpingu, pa to. To je služba, ne? To bi bila krasna služba. Da stojiš na mostu in porivaš ljudi s klifov. Evo. To je recimo dobra služba. SARAH: Ne, če se bojiš višine. JESS: Okej, ampak v tem primeru se najbrž sploh ne bi prijavil na tako službo, ne? To bi bila ena prvih stvari za vzet v zakup. To bi bil faking kratek pogovor za službo. Če ti je višina problem. Radi preživljate čas na višini? Ne. No, hvala, da ste prišli in vso srečo in to. Meni je višina všeč. Po mojem bi bila v redu za tako službo. Ampak kolikor se poznam, bi po mojem pozabila privezat tisto elastiko na človeka in bi ga samo porinila dol s klifa, tako da. Ti imaš službo? SARAH: Ja. JESS: Kaj pa je? SARAH: No. Niti ni. JESS: Niti ni kaj? SARAH: Niti ni vredno, da govoriva. Da govoriva o tem. JESS: Pa me zanima. Sarah pogleda Jess.

SARAH: Pač v pisarni delam. Saj. Saj je v redu. Nič pomembnega. V redu je. JESS: A ti je – SARAH: Resno. Nič ni. Pač cel kup ljudi v eni veliki sobi, ki vsi zijajo v računalnike. V resnici se niti ne pogovarjam z nikomer. Opravim svoje delo in grem domov. Včasih kdo reče živjo. Jaz se samo nasmehnem. Ali mislim, da se. Vsak dan grem tja. Niti ni. Pač to delam. Nič ni narobe s tem. Pač samo. Neumno je. Nihče ne nosi mrtvih galebov not. Tako da, no, to je že nekaj. Jess se malce nasmehne. JESS: Niso jih prinesli not. Samo kazali so mi jih skozi okno. Prijeli faking mrtvega galeba in ga pritisnili ob steklo. Faking nagravžno. Pavza. Dež pada ob okna. Obe pijeta. SARAH: Jaz bi bila astronavtka. JESS: Ja? SARAH: Zavedam se, da to reče vsak, ampak po mojem bi bilo carsko. JESS: Itak. To bi bilo dbest. Spomnim se, kako si vedno govorila o tem, ko sva bili majhni. Vse to. Zvezde in take stvari. Spomnim se tega. Govorila si o tem, kakšne barve so zvezde. Je to to? Spomnim se. Spomnim se, da si govorila o tem. Zvezde spreminjajo barvo? A ne? Ko nekaj. Postanejo rdeče, ne? SARAH: Ko se oddaljujejo od tebe. JESS: Ja, to. Spomnim se tega. Povedala si mi to. In če so modre, potem prihajajo proti nam. A ne? Se pravi, če pogledam in je vsaka zvezda modra, potem. Potem gremo bližje. Je to to? SARAH: Ja. JESS: Se pravi, če dovolj dolgo čakamo in so vse modre, se zgodi kaj? Vse trešči skupaj? SARAH: Ja. JESS: Aha. Če je vse modro. In če potem dovolj dolgo čakam in vse spet postane rdeče.

SIMON LONGMAN

Kaj? Kaj se zgodi potem? Vse se pomakne še dlje stran? Sarah prikima. JESS: Obe vrsti zvenita kar zabavno, ne? Mislim, da sem jaz bolj moder tip. Ko vse trešči skupaj. To mi je v redu. Pa ti? SARAH: Ne vem. Jess pogleda Saro. JESS: Torej bi morala bit astronavtka. SARAH: Ja, itak. JESS: Ja, morala bi bit. Zakaj ne? SARAH: Kaj? JESS: Pa probaj. SARAH: Mislim, da to ni nekaj, kar lahko kar probaš. JESS: Zakaj ne? SARAH: Ker ni. JESS: Morala bi poskusit. Sarah se malo zasmeji. SARAH: Se hecaš? JESS: Ne. Dbest bi bilo. Spomnim se, kako si vedno nakladala o zvezdah in tem, ne. Spomnim se, da si rekla, da bi se lahko pogovarjala s čimer koli, če bi hotela. A ne? Si rekla to? Spomnim se tega. Rekla si, da bi se lahko pogovarjala z zvezdami. Samo morala bi vedet, kako. Enkrat si to rekla. Spomnim se. Morala bi poskusit. Kaj pa moraš naredit? It na faks, pa to? Se učit o raketah in čeladah? Sliši se kul, a ne? SARAH: Po mojem sem zamudila svojo priložnost za to. JESS: Aja? Kako dolgo pa traja? SARAH: Ne vem. JESS: Tri leta ali kaj takega? Toliko traja faks, ne? Sarah se malo zasmeje. SARAH: Malo več kot toliko. JESS: Aha. No. Kakorkoli, če bi poskusila, bi bila jaz faking ponosna. Vsem tukaj bi povedala. Hodila bi okrog in govorila, samo počakajte, da se

Koščki svetlobe ►29

stemni in poglejte gor in boste videli mojo sestro, kako leti po vesolju. To bi bilo faking carsko. Za umret bi bila ponosna. Sarah pogleda Jess. SARAH: Ponosna? JESS: Kaj, a da moja mlajša sestrica lebdi med zvezdami in to? Itak da bi bila. Do neba ponosna. Noro ponosna. Nasmehne se Sari. Tvojo sliko bi lahko obesila na steno fish`n`chips kioska, ne? Tebe v vesoljski opravi. In ko bi nekdo prišel not, bi rekla, to je moja sestra, trenutno skače po Luni gor in dol, medtem ko ti jaz tukaj prodajam panirano klobaso. Sarah se malo zasmeje. Pavza. JESS: Smešno bi bilo. SARAH: Kaj to? JESS: Da bi jaz plula po Midlandsu in ti bi plula po celem vesolju. Ne vem, kateri od teh prostorov je bolj prazen. Sarah se malo zasmeje. Dolga pavza. Dež pada ob okno. Obe poslušata. JESS: Razmišljam, da bi ustavila ta dež. Tleskne s prsti. Ne dela, ne? Spet tleskne s prsti. Delajva se, kot da dela, a? Pogleda Saro in se malo zasmeji. JESS: Butasto, ne? Butasto. Bi bilo pa super, če bi delalo. A ne? Dbest bi bilo. Da ustaviš čas in vidiš, kakšne so stvari, ko se ne premikajo in to. Dežne kapljice in take stvari. Da ustaviš sončni zahod in ga gledaš, kolikor dolgo hočeš. Lepo bi bilo, ne? Da vidiš, kako stvari kar visijo v zraku. Ognjemeti in to. Tik po tem, ko so eksplodirali. Gledaš, kako kar visijo v zraku. To bi bilo dbest. A ne? Da vidiš to. Vse te barve, kako visijo v zraku. Kaj se ti zdi?

30◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Spomnim se, kako sva to počeli, ko sva bili majhni, ne? Ko sva gledali ognjemete in to? Spomnim se, da sem tleskala s prsti in jih poskušala ustavit, da ne bi izginili. Se spomniš tega? Se spomniš, kako besna sem bila? Bila sem. Zakaj to faking ne dela, to je bedno. Samo mala smrklja sem bila, ne? Zakaj sem bila tako jezna, a? Kar budala sem bila, ne? Da postaneš tako jezna, samo ker ne moreš ustavit časa. Se spomniš tega? SARAH: Niti ne. JESS: Ne? Sarah zmaje z glavo. JESS: Jaz pa se. Morala sem dobit prskalico, da sem se pomirila. In potem, ko je bila prižgana, sem tisti ženski po nesreči zažgala šal. Pravim po nesreči. Najbrž je bilo zanalašč. Se ne spomniš tega? SARAH: Ne. JESS: Kako si to pozabila? Morala sem domov. Mislila sem, da me bodo aretirali ali nekaj. Sedela sem v svoji sobi in čakala, da pride policija in me faking odpelje, pa to. Prišla sem do tebe, ker sem se tako usrala. Se spomniš tega? Rekla si mi, da desetletnic ne morejo aretirat. Rekla si mi to, stara si bila, kaj, osem? Faking genialka. Kako si vedela to? Faking pametno. Spomnim se, kako si rekla, da je vse v redu. Se spomniš tega? Sarah zmaje z glavo. JESS: Jaz pa se. Šla sem nazaj v svojo sobo in se počutila, da je zdaj zaradi tebe vse malo bolje. Nisem več razmišljala, kako me bodo odpeljali. Se ne spomniš tega? Sarah zmaje z glavo. JESS: Zakaj ne? SARAH: Ne vem. JESS: No, jaz pa se. Tega nisem pozabila. Se ne spomniš? SARAH: Ne spomnim se, da bi ti kadarkoli šla z mami in z mano kamorkoli. JESS: Kaj? Seveda sem šla. SARAH: Ne, nisi. JESS: Ja, sem.

Sarah zmaje z glavo. SARAH: Doma sva te pustili. Nisi hotela zraven. Spomnim se tega. Spomnim se, da me je mami vprašala, kaj ti je. Sem rekla, da ne vem. Rekla sem, da boš v redu. Da si mogoče samo malo v krizi. To sem ji kar naprej govorila. Spomnim se tega. Spomnim se, da sem ji govorila to. Ne spomnim se, da bi ti gledala ognjemet z nama. Spomnim se, da si ostajala doma. Ko si bila majhna. Spomnim se, da si kadila na avtobusni postaji. Ko si bila najstnica. Spomnim se, da si bila veliko pijana. Spomnim se, da sem te dajala spat, ko je bila mami bolna in sem te našla zunaj pred kuhinjskimi vrati s krvavo glavo. Spomnim se, kako sem ti obrisala glavo. Vsega tega se spomnim. Ne pa, da bi ti gledala ognjemet. Tega se pa nič ne spomnim. Jess prikima. JESS: Aha. No. Se pravi sem brezupna, ne? SARAH: Nisem rekla tega, samo – JESS: Če se ne spomniš nič dobrega, potem to po mojem pomeni, da sem, ne? Mislim, da je to pošteno, ker tudi zares sem. Vem, da sem, za nikogar ne morem bit odgovorna, še najmanj za kurčevo sebe. Nič se nisem spremenila, ne? Da se pojavim tukaj premočena do kože in prosim za hrano. Nisem se spremenila, ne? Pavza. Jess si cefra nohte, pogleda Saro. Čez nekaj časa gre Jess do svoje torbe in vzame ven košček kartona. Odvije. Notri je malo belega prahu. JESS: A hočeš. A hočeš malo tega? SARAH: Kaj je to? JESS: Samo nekaj, kar naredi vse malo bolje. Vsaj meni pomaga. Mislim. Boš malo?

SIMON LONGMAN

Sarah malo strmi v Jess. JESS: Ne? Pavza. SARAH: Še vedno se mi zdi, da ni resnično. JESS: Kaj da ni resnično? SARAH: Da ni res, da si res tukaj. JESS: Tukaj sem. Prisežem. Vem, zakaj misliš to. Poznam ta občutek. Ampak prisežem, da sem tukaj. SARAH: Tako dolgo sem bila sama. JESS: Aja? Sarah prikima. SARAH: Potem, ko si ti šla. Nisem vedela, kaj naj. Ampak je bilo grozno. To vem, ampak razumela sem, zakaj. Razumela sem. Težko je bit pogumna in razumela sem, zakaj si taka, kot si bila. Ampak nisem si mislila, da boš šla. Čakala sem v tvoji sobi, da prideš nazaj. Dolgo časa sem te čakala. In sama pakirala stvari iz naše hiše. Stvari sem spravljala v škatle. Večine sem se znebila, ampak šlo je samo toliko in toliko časa. Dokler nisem samo. Dvanajst let je in še vedno se nisem znebila vsega. Poglej, če hočeš. Slike in take stvari. JESS: Po mojem ne. SARAH: V redu je, če nočeš. V redu je. JESS: Žal mi je. SARAH: Okej je. Samo to, ti zdaj tukaj. Občutek je, kot da nisem več sama. Po vsem tem času. Da se stvari tako na hitro spremenijo. Ne zdi se mi zares resnično. JESS: Tukaj sem. Kot sem rekla. Nisem duh. SARAH: Vem, samo nisem. Pogleda Jess. Zakaj mi nisi pisala? JESS: Nisem vedela, kje si.

Koščki svetlobe ►31

SARAH: Zdaj si me brez problemov našla. JESS: Po sreči. Samo zato. Srečo sem imela. SARAH: Kaj če me ne bi našla? Jess skomigne. JESS: Ne vem. Raje nisem razmišljala o tem. SARAH: Je sploh važno? JESS: Itak. SARAH: Zakaj? JESS: Ker sem te hotela videt. SARAH: Zakaj zdaj? JESS: Kaj? SARAH: Samo ne. Ne razumem, zakaj zdaj. Da se pojaviš v dežju in hočeš, da skupaj pijeva. A ni to nekaj, kar bi počeli, če bi živeli pol ure narazen. Dobili bi se v pubu ali kje. Na pijači. Ne pa zdaj. Ko te tako dolgo ni bilo. JESS: Vem, ampak. SARAH: Ampak kaj? JESS: Kaj pa naj? Kakorkoli obrneš, ni načina, da bi bilo vse to manj faking nerodno ali čudno ali karkoli, a ni res? Nisem vedela, kaj naj. Kaj naj drugega, kot da rečem živjo in prinesem veliko alkohola. Ponavadi ljudem pomaga, da se sprostijo, ne? Vrnila sem se, ker te rabim. SARAH: Rabiš me? Jess prikima. SARAH: Zakaj? JESS: Pač. Rabim svojo sestro. To je vse. SARAH: Lahko bi se vrnila prej. JESS: Lahko bi se. Ampak se nisem. SARAH: Zakaj ne? Jess skomigne. JESS: Ne vem. SARAH: Prej me nisi rabila? JESS: Ne, ne to, samo pač. SARAH: Kaj pa potem? JESS: Ne vem. Čas je pač nekako tekel in potem je vse pač. Ne vem.

32◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Kot da več časa, ko sem pustila, večje je bilo. Tako da pač. Nisem razmišljala o tem. Ampak zdaj te res rabim. Pogleda Saro. Je tako slabo od mene, da prosim? Sarah zmaje z glavo. JESS: Ne misliš tako? Sarah malo zmaje z glavo. JESS: Tako mi je žal. SARAH: Zakaj? JESS: Za vse. Ko pomislim na vse, kar sem naredila, in na takrat in to. Dvanajst let, pa se zdi kot sekunda. A me razumeš, kaj hočem povedat? Kot ko sem te danes prvič zagledala. Kot da je minila samo sekunda, odkar sem te videla zadnjič. Ne pa, da so minila leta. A me razumeš, kaj hočem povedat? Da razmišljaš o času v preteklosti. Kje je? A me razumeš, kaj hočem povedat? SARAH: Malo. Jess prikima. JESS: Mislim, da nisem zadosti pametna, da bi razvozlala to. Ti bi najbrž lahko. Ampak jaz. Pojma nimam. Ne vem, v čem sem dobra. Včasih sem mislila nate. In na mamo. Res sem. Prisežem. Ampak je bilo lažje, če nisem mislila na to, zato pač nisem. In vse tukaj je vodilo nazaj k njej. Zato sem morala izginit. Pač šla sem naprej. Hodila okrog. Si našla prevoze. Srečevala ljudi. Spala na vlakih. Spala v posteljah tujcev. Spala na tleh. V redu je bilo, veš? Tak občutek, da sem bila malo svobodna. To je bil v redu občutek. Občutek je bil, da sem stran od vsega. Zato sem pač samo šla naprej. Naprej pila. Bila naprej neumna. Včasih sem pomislila nate, ampak potem sem še malo spila in za nekaj časa pozabila. In to je bilo težko, veš? Ker nisem ponosna na to, kakšna sem bila in to. Te gledala, kako skrbiš zanjo, ko je bila bolna. Te gledala, kako

jo držiš za roko, ko je. Nisem ponosna, da sem bila taka, kot sem bila. Ampak ko zdaj pomislim na to, se še vedno počutim, kot sem se takrat. Ker ni faking pravično, a ne, niti malo faking pravično ni. A ne? SARAH: Ne, ni. JESS: Recimo to, da nikoli ne poznaš svojega očeta, to mi lahko gre v glavo. Lahko razumem, da nekdo odide, ker je kreten. Pa od starosti. To lahko razumem. To mi ni težko. To je razumljivo. Ampak da nekdo kar tako odide. V taki bolečini. Telo, ki je polno črnih poganjkov, ki se vraščajo v vsak košček njenega telesa. Da si poln rje. Tega. Pač ne razumem. In ni bila videt sebi podobna. Mislim, da mi tega ne uspe razvozlat. Še vedno ne morem. Čeprav lahko pogledam na koledar in vidim, koliko časa je minilo. V moji glavi je še vedno kot samo sekunda. Po mojem ne moreš pogrešat nekoga, če ne misliš nanj, ne? Tako da nisem mislila. Samo šla sem naprej. Prišla do morja. Ugotovila, da ne morem dlje in da moram ostat tam. Na zelo majhnem otoku živimo. Po mojem sem bila ves čas samo par ur stran od tebe. Ampak na koncu se vsak vrne domov, ne? Karkoli to pomeni. Vsak enkrat pride nazaj. A ne? Ali ima karkoli od tega, kar sem povedala, kakšen smisel? Pavza. Tako da lahko razumem, zakaj se ti zdi, da v resnici nisem tukaj. Ampak sem. Prisežem, da sem zdaj tukaj. S tabo sem. S tabo sem. Hočeš malo tega? Lahko skupaj. Pomaga.

SIMON LONGMAN

Sarah pogleda kartonček. JESS: V redu je. S tabo sem. Jess sedi na enem od stolov. Sarah leži na tleh s hrbtom, ki se naslanja na eno od škatel. JESS: S tabo sem. Tukaj sem. Slišiš dež? SARAH: Ja. JESS: Po mojem boš jutri rabila čoln, da prideš ven od tukaj. Vsa ta voda. Poplave. Kaj misliš? SARAH: Mogoče. JESS: Kmalu bodo ljudje oplenili trgovino. Zaradi zalog, ne? Kaj misliš? SARAH: Mogoče. JESS: Definitivno. Ampak ne skrbi, če se to zgodi, bom tam za naju obe v faking sekundi. Bom. Imaš kakšne rakete za orožje ali kaj takega? Kaj se ti zdi? Sarah prikima. JESS: Si v redu? SARAH: Sem. JESS: Okej. SARAH: Si utrujena? Malo, po mojem, mogoče. JESS: Na. Poda Sari vodko. Spij malo tega. Bo pomagalo. SARAH: Pomagalo pri čem? JESS: Pri tem, da bo vse postalo okej. Sarah vzame steklenico in pije. JESS: Lepo. Kako je tvoja glava? SARAH: V redu. V redu je. Jess tleskne s prsti. JESS: Še vedno ne deluje. … Dež udarja od okno. Jess strmi v Saro. JESS: Si utrujena?

Koščki svetlobe ►33

Sarah zmaje z glavo. SARAH: V redu sem. JESS: Ja? Sarah prikima. SARAH: Mislim, da sem. Jess ji poda kartonček. JESS: Boš še malo? SARAH: Okej sem – JESS: Kar daj, v redu je. SARAH: Daj ti še malo. JESS: Ja, bom, na. Sarah vzame kartonček. SARAH: Čudno mi je. JESS: Slabo čudno ali dobro čudno? SARAH: Dobro. Mislim. JESS: Dobro. To je dobro, potem. SARAH: Ja. A je? JESS: Itak, ne? Sarah prikima. SARAH: Ja. JESS: Dobro. Daj še malo. S tabo sem. ... JESS: Še vedno sem s tabo. A slišiš dež? SARAH: Ja. JESS: V redu si. Samo. Zapri oči in pomisli. Pomaga. Sarah zapre oči. Jess strmi vanjo. JESS: Kaj vidiš? SARAH: Nič. JESS: Gotovo nekaj vidiš? Sarah zmaje z glavo. SARAH: Nič. JESS: Daj še malo. SARAH: Mislim, da ne – JESS: Če nič ne vidiš, potem moraš še malo. Prisežem, da bo vredno. Daj. Poda Sari kartonček. Na.

34◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Sarah odpre oči. JESS: V redu je. S tabo sem. Sarah vzame kartonček. ... Sarah ima zaprte oči. Jess jo gleda. SARAH: Barve in oblike. JESS: To je fino. SARAH: Pa ti? JESS: Isto. Isto. Fino, ne? Daj še malo. Sarah vzame kartonček. JESS: Tako, ja. S tabo sem. ... JESS: Če bova rabili čoln, da prideva od tukaj, lahko ti krmariš, jaz bom pa veslala. Kaj misliš? To bi bilo kul, ne? Dobro bi bilo. SARAH: Kam bi pa šli? JESS: Kam bi rada šla? SARAH: Ne vem. JESS: Nekam gotovo bi šla. SARAH: Kamorkoli. Kamorkoli bi šla. Lahko greva skupaj. Jess prikima. JESS: Kje si zdaj? Daj še malo. V redu je, s tabo sem. ... JESS: Kaj vidiš? SARAH: Ne morem. Nič, jaz. JESS: Daj še malo. SARAH: Ti si? JESS: S tabo sem. Samo zapri oči in daj še malo. Tukaj sem. ... JESS: Kaj vidiš? ... JESS: Kaj vidiš? ...

JESS: Kaj vidiš? SARAH: Vidim. JESS: Daj še malo. Sarah odmaje z glavo. SARAH: Mislim, da ne, jaz. JESS: Prisežem, da bo pomagalo. Počutila se boš kot. Kot da si. Boš še malo? SARAH: Ne morem. JESS: Si utrujena? Sarah s težko glavo prikima. SARAH: Mislim, da jaz. JESS: Daj še malo. SARAH: Mislim, da ne, jaz. JESS: Pomagalo bo. SARAH: Ne morem. JESS: Si utrujena? SARAH: Mislim, da sem. Odpre oči. A si. JESS: Tukaj sem. Daj še malo. Sarah pogleda Jess. JESS: Daj. SARAH: Ne jaz. JESS: Na. Vstane in poklekne zraven Sare. Pomoči prst v prah in z njim podrgne po Sarinih dlesnih. Še vedno sem tle. Tukaj sem. Sarah zapre oči. SARAH: A si ti. JESS: Tukaj sem. Sarah počasi vstane. JESS: Kam greš? SARAH: Moram samo. JESS: Si okej? Sarah prikima. SARAH: Hočem. Gre proti oknu. JESS: Si utrujena? SARAH: Jaz sem. JESS: Kaj vidiš? SARAH: Dež.

SIMON LONGMAN

JESS: Kar ne neha, a ne? SARAH: Skozi cestne luči grejo. Dežne kapljice. Oranžne so. A jih vidiš? JESS: Ja, jih. SARAH: Jih vidiš, kako padajo? JESS: Ja. Daj še malo. Sarah prikima. JESS: V redu je. Še vedno sem tukaj. ... Sarah je ob oknu. Jess sedi za mizo, še vedno jo gleda. SARAH: Rdeče so. JESS: Kaj je rdeče? SARAH: Zvezde. Vidim jih skozi dežne kapljice. Rdeče. Rdeče so. Jih vidiš? Jess? Jih vidiš? JESS: Vidim jih. SARAH: A jih? JESS: Vidim jih. Kakšne barve so? SARAH: A jih ne vidiš? JESS: Povej mi. SARAH: Rdeče. Rdeče so. Zelo daleč stran so. Vidim jih skozi dežne kapljice. Vidim jih skozi nebo. Vidim. Pridi sem in poglej. Jess? JESS: Tukaj sem. SARAH: Pridi in poglej jih. JESS: Vidim jih. SARAH: A jih? A jih vidiš, ker? Jess? JESS: Tukaj sem. SARAH: Zamujaš jih. Vse je.

Koščki svetlobe ►35

Čez celo nebo in ti. Ti jih. Ti. Ti jih zamujaš. Zamujaš jih. Zamujaš jih, ti. Nočeš pogledat? Zamujaš jih. Vedno bolj stran grejo. Nebo zgleda, kot da je. Nebo. Pridi in poglej to, ker. Jih zamujaš. Zamujaš jih in bom poskusila in. Bom poskusila in. Jih bom poskusila ustavit, tako da jih boš lahko videla, da jih boš lahko videla, da boš lahko. Tleskne s prsti. Čas se ustavi. Svetloba je rdeča. Zelo medla rdeča sredi teme. Ni žareča. Zdi se prazna. Zdi se oddaljena. Ostane, kot je. Jess, a jih vidiš? A sem? A vidiš to? Ne padajo. Ne. Dežne kapljice ne in zvezde so. Zvezde so rdeče in. Jaz. Si ti to naredila? Si ti ustavila. Si ti naredila, da se ustavi. Si ti. Jess? Zamujaš jih. Zamujaš. Ampak. Tukaj je. Zunaj mislim, da bi se lahko. Da bi se lahko dotaknila, če. Si ti to naredila? Sem ti rekla, da bi lahko. Ko bi vsaj.

36◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Ko bi vsaj jaz lahko to. Ne. Si tam? Si z mano, Jess? Kje si? Kje. Zamujaš jih. Mislim. Si še tukaj? Si. Tako tiho je. Si ustavila čas? A znaš to? A znaš. Si še tukaj? Jess? Tako je, kot bi bila tukaj. A sem? Tako tiho je. Tako prazno je. Še nikoli nisem slišala tako glasne tišine. Tako je, kot da sem v senci zvezde. Tako je, kot da sem. Tako je, kot da sem tvoja soba. Naša hiša sem. Tako je, kot da sem. A si še tukaj? Si še. Nisi prišla nazaj. Tiho je. Vse je izginilo. A si? Čakam te. Dolgo časa čakam. Ti ne. Ti ne prideš nazaj, ne. Vse dam v škatle. Tako tiho je. Tebe ni. Živim sama. Zelo dolgo je tiho. Jaz. Sem sama in. Ko zaprem oči in mislim nate. Mislim, če boš prišla nazaj. Ampak ti ne prideš. In moje srce še naprej bije, čeprav je tak

občutek, da noče več. Nisem. Nisem vedela, kako. Samo. Osamljeno. Samo. Sedim tukaj. Gledam na reko. Mislim, kako se je smehljala. Mislim nanjo. In nate mislim. Mislim na to, kje v moji glavi sta obe. Mislim na to, kam grejo stvari iz tvoje glave, ko v možganih nimaš elektrike, zaradi katere bi jih lahko še naprej gledala. Kam grejo? A so samo prostor med zrakom? A so narejene iz česa? Si tukaj? Sem spet sama? V tišini mislim nate. In ko mislim nate. Ko mislim nate. Vidim te v temi in narejena si iz koščkov svetlobe. Sem zelo daleč stran? A stojim zraven zvezde? In vidim te v daljavi, kot svetlobo. In vsakič, ko sem mislila nate. Greš dlje stran. Dokler nisi majcena pika svetlobe na robu vesolja. In mislila sem, da naslednjič, ko bom zaprla oči, boš izginila. Tisti koščki svetlobe bodo ugasnili. Vidim te pred svojimi vrati, v dežju. In ne žariš oranžno. Ne osvetljuješ zraka zraven sebe. Ubito siva si. Pokrita z dežjem. Nisi več v moji glavi. Ne stojim več zraven zvezde. Zraven tebe sem. Ko si šla, sem mislila, da ne boš zelo dolgo stran.

SIMON LONGMAN

Nekaj časa sem bila jezna. Ampak ni trajalo dolgo. Samo osamljena sem bila pač. A lahko ustavim čas, tako da tlesknem s prsti. Mislim, da sem to naredila po nesreči, ko si odšla. A si? Mislim, da si spet prižgala moje srce. Samo. Čuvaj me in glej me, kako gorim. Naredi, da čas spet steče. A boš? Jess? A boš. A boš. A boš naredila to. Si tukaj? Si tukaj? Si tukaj? Jess? Si tukaj? Si tukaj? Si tukaj? Si tukaj? A si. A si. Si tukaj si tukaj? A si tukaj? A si. Rdeča izgine. Velik bum. Kot da je milijon ognjemetov eksplodiralo hkrati. Kot da se je vesolje razklalo. Kot da se nekaj trga narazen. Postane glasnejše in glasneje, dokler se popolnoma ne ustavi. Čas ponovno steče. … Sarah sedi na tleh. Njene oči se kar naprej zapirajo. Počena je. Izgubljena je. Popolnoma out. Jess sedi pri mizi. Strmi v Saro. Dež za okni močno pada. Dolga pavza. SARAH: Si tukaj? JESS: Tukaj sem. SARAH: Kje. Kam si šla? JESS: Nikamor nisem šla.

Koščki svetlobe ►37

SARAH: Mislila sem. Mislila sem, da si odšla. JESS: Si utrujena? SARAH: Mislim, da sem. Mislim, da ja. Kaj bova pa zdaj? JESS: Kaj misliš? SARAH: Jutri. Dan kasneje. Kaj bova zdaj? JESS: Kaj. Kaj bi rada, da delava? SARAH: Ne vem. Mogoče bi lahko. Mogoče bi lahko kaj počeli skupaj? JESS: Kaj pa bi počeli? SARAH: Mogoče bi lahko. Bi lahko. Odprli pub ali nekaj. JESS: Ja? Sarah s težko glavo prikima. SARAH: V tem mestu. Ali kje drugje. Vseeno mi je. Lahko bi dobili kakšen poceni prostor. Gotovo bi lahko kaj našli. Našli. Našli kje. Polirali bi star les in iskali stole na kosovcih in tako preživljali čas. Stene bi pobarvali s kakšno lepo barvo. Dali na tla tepih. Imeli bi dobra piva in pijače. Ime bi mu dali Kraljevi obraz ali. Ime bi mu dali karkoli, kar. Samo. Poleti bi odprli vrt. Pozimi bi prižgali ogenj. Mogoče bi lahko kaj takega. Prostor bi bil poln ljudi. Ne bi se več počutili sami. Pač. Začeli bi znova. Dež zunaj udarja ob okno. Lije. Glasno je. Polni prostor. Jess malo joče, ampak dobro skiva. Sarah ima zaprte oči. JESS: Bi to rada? Sarah prikima. SARAH: S tabo. To bi rada. Pavza. Hvala. JESS: Za kaj? SARAH: Ne počutim se več sama. Še vedno dežuje. Dež na oknu ustvarja stalen zvok. Mogoče zdaj malo tišje.

38◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Jess gleda Saro. Še vedno malo joče, ampak ne dosti. Sarah še naprej leži na tleh. Oči ima zaprte. Tako ostane nekaj časa. Tema.

Tretji prizor Naslednje jutro. Jess ni več. Sarah se prebuja. Odpre oči. To je boleče. Zunaj je sončno. Mrzla zimska sončna svetloba. Dež je prenehal. Sam stoji in gleda Saro. Sam je enajstleten fantek. SAM: Moja mami je rekla, da imaš modre oči. Zelo lepe so. Tudi tvoji lasje so mi všeč. Prej sem gledal, kako se svetijo v soncu. Zelo lepa si. Mami je že rekla, da si. In imela je prav. SARAH: A si. SAM: Živjo. SARAH: A si ti. SAM: Jaz sem Sam. Mami je rekla, naj ti rečem adijo. Pravi, da ji je žal, da ni mogla ostat. Rekla je, da je morala it. Rekla je, da boš ti skrbela zame. Rekla je, da boš ti skrbela zame bolje, kot bi ona. SARAH: Ampak jaz ne – SAM: Si v redu? SARAH: Ne, jaz ne – SAM: Se ne počutiš dobro? SARAH: Kje je. SAM: Pred nekaj časa je šla, ko si spala. Rekla mi je, naj počakam, dokler se ne zbudiš. Rekla mi je, naj te ne motim, zato te nisem. Mami je rekla, da sta imeli včeraj zabavo. Zgleda, da sta se imeli dobro. Lahko ti pomagam pospravit, če hočeš. Pri tem sem dober. SARAH: Ampak jaz ne – SAM: Oprosti. SARAH: Kdo. SAM: Ime mi je Sam. Moja mami je bila tukaj, celo noč. Rekla je, da boš ti skrbela zame, ker ona ne more več. Rekla je, da je naredila nekaj groznih stvari. In da mora zbežat od nekaterih stvari. Od nekaterih stvari, ki jih je naredila. Od nekaterih ljudi.

SIMON LONGMAN

Prišli so v hišo, kjer sem živel z dvema starcema. Prijazna sta bila. Skrila sva se in zjutraj sva odšla. Na veliko krajih sem živel in mami sem videl počet veliko stvari. Vedno sem mislil, da lahko skrbi zame. Ampak mi ni verjela. Mislim, da tudi sebi ni verjela. Rekla je, da bo za nekaj časa šla in naj ne skrbim. Rekla je, da moram počakat, da pride nazaj. Ampak da bo mogoče to zelo dolgo časa, zato je rekla, da boš ti skrbela zame, ker si dobra v tem, da skrbiš za ljudi. Rekla mi je, da je bilo lepo, te videt. In da upa, da te bo kmalu videla. Rekla je, da te dvanajst let ni videla. To je eno leto dlje, kar sem jaz na svetu. To pomeni, da sem star samo enajst let. Ampak se ne počutim, da sem star enajst let. Počutim se, kot da sem veliko starejši. Rekla je, da si zelo pametna. Rekla je, da znaš govorit z zvezdami. Upam, da me lahko naučiš tega. Včeraj zvečer sem gledal Pabla, kako plava okrog. Nekam okoren je. Voda čudno smrdi. Upam, da je v redu. Nikoli prej ga nisem videl takega. Upam, da ni bolan. Ampak bom skrbel zanj. Tako da ne skrbi. To breme ne bo padlo nate. Mami mi je kupila Pabla. Mislim, da se je počutila krivo za nekaj. Kupila mi je ribo. Ime sem mu dal Pablo Hernandez, ker je tako ime mojemu najljubšemu nogometašu. Rad bi imel še eno ribo zanj, da bi plavala skupaj z njim, in mami je rekla, naj te vprašam, če bi bilo to okej. Ime mu bom dal Chico Flores. Tudi to je en nogometaš. In Španec je, tako da se bo Pablo lahko pogovarjal z njim brez problemov. Res upam, da te ne strašim. Izgledaš, kot da se me precej bojiš. Ampak prisežem, da nisem čuden ali kaj takega. In če te skrbi zaradi ribe, prosim, naj te ne, ker on je moja odgovornost. Jaz bom skrbel zanj.

Koščki svetlobe ►39

To breme ne bo padlo nate. Jaz bom skrbel zanj. Danes je kresna noč. Lahko mogoče greva gledat kakšen ognjemet? V redu je, če nočeš. Ampak bi bilo lepo, če bi videla ognjemet. Mogoče bi lahko kupila tiste raketke, ki jih držiš v roki? Z iskricami znam napisat svoje ime v zrak. Tudi tvoje ime lahko napišem. Ampak je v redu, če nočeš. Nič hudega. Bi rada spala? Utrujena si videt. Lahko počakam, če hočeš. Ne skrbi zaradi časa ali nič takega. Mami je rekla, da moraš samo tlesknit s prsti in se čas ustavi. Bi rada, da to naredim zate. Lahko naredim to, če hočeš. In bom samo počakal. Samo počakal bom. Tleskne s prsti. Tema. Konec.

40◄ SIMON LONGMAN Koščki svetlobe

Priloga gledališkega lista Mestnega gledališča ljubljanskega Letnik LXX, sezona 2019/2020, številka 9