Vprimežutujih korakov
Včeraj smo se zvečer pogovarjali o legendah, o gradu Hrastovec in kakšne skrivnosti so za temi grajskimi zidovi. Nič kaj prijetne govorice. Poznaš občutek, ko ti misli ne dajo miru?
Misli mi niso pustile spati. Nekakšna notranja sila me je prepričala v nekaj, kar me po navadi oddaljuje: oditi ponoči v grad. Graščina, ki skriva več, kot pokaže zunanja podoba. Noge so bile težke … Vleče jih neznana sila. Usedla sem se v avto. Odpeljala sem se in naenkrat vidim bele podobe, ki počasi, a vseeno hitro sledijo avtu. Niso hodile, lebdele so v zraku. Pogledam levo, senca moške podobe, pogledam desno, oseba, ki ni imela prijetnega nasmeha. Prispela sem. Tesnoba se je naselila v mojo dušo. Nisem upala izstopiti. Zbrala sem pogum. Najprej desna nogo in še leva. S počasnimi koraki sem odšla do gradu. Vrata so bila odprta. Kljub zmedi v moji glavi vstopim. In … BUM. Vrata so zaloputnila. V tistem trenutku nisem vedela, kaj naj storim. Naj se uprem strahu in grem naprej? Bel hodnik, pod menoj rdeča preproga, ki smrdi po zastarelem. Stopim naprej. Občutek je, kot da te vsaka slika opazuje. Gleda vsak tvoj korak. Vrata na moji desni so odprta. Rjava miza je pokrita s polno prahu, a na njej je knjiga. Stopim bližje. Ni knjiga. Dnevnik je, v katerem piše: ,,Če bereš te vrstice, potem si vstopil že predaleč v ta grad. Ne zaupaj tišini — tukaj ni nikoli zares tiho. Ko pade noč, se po hodnikih začnejo premikati podobe brez obrazov. Ne glej jih predolgo. Sprva stojijo daleč v temi in opazujejo, potem pa vsako noč pridejo bližje. Slišal jih boš, kako vlečejo prste po kamnitih stenah, kako šepetajo tvoje ime, čeprav jim ga nisi nikoli povedal. Nikoli ne odpiraj vrat v spodnje katakombe. Tam spodaj nekaj diha. Nekaj, kar ni umrlo skupaj z ostalimi. Včasih se iz globine zasliši jok otrok, drugič pa smeh, ki zveni kot pokanje starih kosti. Če ob polnoči pri stopnišču zagledaš žensko v črni obleki, ne steci stran. Ona želi, da te je strah. Obrni pogled stran in moli, da te ni opazila. V vzhodnem krilu ne ugašaj sveče. Tema tam ni navadna tema. Požira zvoke, spomine … ljudi. Sam sem videl človeka, ki je stopil v tisti hodnik, nato pa izginil, kot da nikoli ni obstajal. Naslednje jutro ga nihče več ni znal opisati. Če zaslišiš trkanje izza zidov, ne odgovarjaj. Če nekdo ponoči potrka na vrata tvoje sobe, jih ne odpiraj, tudi če slišiš glas nekoga, ki ga poznaš. Grad si sposodi glasove mrtvih.” Telefon je začel vibrirati. Ni bilo pošiljatelja, samo sporočilo: NE OBRAČAJ SE! Počasi sem dvigovala pogled. Zazrla sem se v okno. Črna podoba z ženskim obrazom in postavo. Obrnila sem se ... Nikogar. Naenkrat zaslišim trkanje na okna. Obrnem se in ženska je stala zunaj. Ni bila sama. Zraven nje je bilo polno belih podob. Pogoltnila sem slino in hitro ugasnila telefon. Roke so se mi tresle. V prostoru je bila popolna tišina. Smrtna tišina. Pogledala sem proti mizi. Strani dnevnika so se začele premikati same od sebe.
Ena za drugo, kot da jih obrača nevidna roka. Stopila sem korak nazaj, a oči nisem mogla odmakniti od knjige. Strani so se obračale vedno hitreje, dokler se niso naenkrat ustavile na prazni strani. Na papirju se je začelo pojavljati črnilo. Počasi. Kot da nekdo piše z nevidnim peresom. Pred mojimi očmi so nastale besede: “ŠE SI TUKAJ.” Sapica hladnega zraka mi je spolzela čez vrat. Črnilo se je ponovno razlilo po papirju. “NE DELAJ HRUPA.” Moje dihanje je za trenutek obstalo. V glavi mi je odmevalo samo eno vprašanje. Kdo to piše? Takrat sem tik za seboj zaslišala tih vdih. Počasi sem dvignila pogled proti staremu ogledalu na steni. V odsevu sem zagledala visoko črno postavo. Stala je tik za menoj. Bila je previsoka za človeka. Roke so ji visele ob telesu, obraz pa … obraz ni imel oči. Ni imel ust. Ni imel ničesar. Sunkovito sem se obrnila. Nikogar ni bilo. Dnevnika ni bilo več. Ležal je odprt na tleh pri vratih. Na zadnji strani je bila nova vrstica. “ZDAJ TE JE VIDELA.” Besede so mi zarezale naravnost v glavo. Stopila sem korak nazaj, dokler nisem zadela ob staro omaro. Praskanje je utihnilo. Tišina. Zaslišal se je glas:. “Maja?” Moja mama. Srce mi je zastalo. “Maja, pridi ven. Iščemo te.” Planila sem proti vratom, nato sem se ustavila. Spomnila sem se dnevnika. “Grad si sposodi glasove mrtvih.” Ponovno sem zaslišala žalosten glas. “Prosim … Odpri.” Roka mi je obstala tik nad kljuko. Nekaj ni bilo prav. Moja mama nikoli ni govorila tako počasi. Tako prazno. Trikrat je nekaj potrkalo. Stopiti naprej ali počakati? V tistem trenutku se je s hodnika zaslišal še en zvok. Vlečenje prstov po steni. Točno tako, kot je pisalo v dnevniku. Telefon je ponovno zavibriral. Tokrat je zaslon zasvetil sam od sebe. Na njem je bila fotografija mene. Stala sem pred gradom. Toda jaz se tega nisem spomnila. Prebledela sem. Naslednja fotografija mi je ustavila dih. Spala sem v sobi z rdečimi zavesami. Telefon mi je padel iz rok. To ni bilo mogoče. Tja sploh še nisem prišla. Tedaj sem zaslišala korake nad seboj, kot da nekdo hodi po starem lesu neposredno nad mojo glavo. Potem je nekaj zašepetalo moje ime. “Maja…” Zvok s stropa. Stekla sem iz sobe. Vrata so odprla kar sama. Hodnik je bil dolg in skoraj popolnoma temen. Edina svetloba je prihajala iz stare sveče na koncu hodnika. Ob njej je stala ženska v dolgi črni obleki. Nepremično. Njeni lasje so prekrivali obraz. Spomnila sem se opozorila. “Če ob polnoči zagledaš žensko v črni obleki pri stopnišču, ne steci stran.” Srce mi je kričalo, naj pobegnem. Ostala sem mirna. Obrnila sem pogled stran. Takrat sem zaslišala njen nasmeh, kot zvok pokanja starih kosti. Po hodniku se je razširil leden veter in sveča je ugasnila. Tema me je pogoltnila. V njej sem zaslišala glasove. Desetine glasov. Šepetali so drug čez drugega. “Spodaj je …” “Ne pusti ji oditi …” “Spomni se …” Nato se je pred menoj prižgala majhna luč. Na tleh je ležala stara fotografija. Pobrala sem jo s tresočimi rokami. Na njej je bila družina pred gradom. Mama, oče in jaz. Prepoznala sem ista oblačila, ki sem jih nosila danes. Roke so se mi začele tresti še močneje. Obrnila sem fotografijo. Na zadnji strani
je bilo napisano: “Družinski obisk gradu Hrastovec – 2026.” Spomnila sem se. Smejali smo se, fotografirali stare hodnike in poslušali vodiča, ki je govoril o legendah gradu. Počasi sem ponovno pogledala fotografijo. Šele zdaj sem opazila nekaj groznega. Vsi na sliki so gledali v kamero. Razen mene. Jaz sem gledala proti oknu gradu. In v oknu … je stala visoka črna postava brez obraza.
Njena dolga roka je počivala na moji rami, kot da me je že takrat izbrala.
V tistem trenutku se je nekje globoko pod menoj zaslišal glasen kovinski udarec. Potem še eden. Kot da nekdo spodaj odpira velika železna vrata. Iz globine gradu se je zaslišal dolg, hripav vdih. Nekaj se je prebudilo …