Strah

Strah je tretja knjiga v seriji, ki se je začela z romanom Laž, sledil pa mu je roman Resnica.

Včasih se v življenju popolnoma nepričakovano zgodi nekaj, kar vse spremeni. Strah. Strah pred življenjem.

Strah, da ne bo mogoče zdržati. Strah, ker ne veš, kako.

Strah, ki ga povzroča drug strah. Ta zgodba pripoveduje o eni takšnih oseb. Govori tudi o ljubosumju.

Ljubosumje nas uničuje od znotraj. Pogosto tudi navzven, kajti ljubosumje uniči vse. In zaradi njega vedno plačamo previsoko ceno. Kot Éric, Xènia, Hugo.

Ker učenje življenja nikoli ni preprosto.

25 €

»Knjige nas nagovarjajo, a jim vsi ne znajo prisluhniti,« pravi leta 1970 v Mataróju pri Barceloni rojena Care SANTOS. Avtorico, ki živi v Kataloniji in piše v kastiljščini in katalonščini, so zgodbe tako navdušile, da je začela pisati pri osmih letih in bila že zelo zgodaj odločena, da se bo posvetila le pisanju. Ostala je zvesta sebi in napisala številne romane za odrasle, zbirke kratkih zgodb in besedila za mladino (več kot petindvajset naslovov, med njimi so tudi Laž, Resnica in Strah) ter za otroke (med drugim tudi Prodam mamo, Prodam očeta, Prodam Rozinkota, ki jih je v slovenskem prevodu izdala založba Malinc).

Njena besedila so med bralci po vsem svetu izredno priljubljena, nagovorila je tudi literarne poznavalce in kritike, ki so ji podelili vrsto literarnih nagrad, med drugim tudi najprestižnejšo špansko nagrado za romanopisje Premio Nadal za roman Polovica življenja (Media vida) in leta 2014 nagrado Ramona Llula za roman Želja po čokoladi (Desig de xocolata).

Vsa njena v slovenščino prevedena besedila so prejela znak kakovosti zlata hruška, ki ga podeljuje Pionirska.

CARE SANTOS STRAH Prevedla Barbara Pregelj

Malinc

»Zakaj pa si ne zaželite svojih treh želja?« je vprašal Herbert White. »Saj sem si jih zaželel,« je prebledel. »Ali so se uresničile?« »Uresničile so se.« »Pa si je še kdo drug kaj zaželel?« »Je, neki moški. Ne vem, kateri sta bili njegovi prvi želji.

Njegova tretja želja je bila, da bi umrl.« Opičja šapa, W. W. Jacobs

Po statističnih podatkih vsakih štirideset sekund nekdo na svetu storit samomor. Osemsto tisoč ljudi letno, od katerih jih ima tretjina od 15 do 29 let.

Zaradi samomora umre veliko več ljudi kot v vojnah ali prometnih nesrečah.

Obstajajo ljudje, ki o določenih stvareh ne želijo govoriti. Na primer o samomoru. Raje se pretvarjajo, da ta ne obstaja. Mislijo, da se mu bodo tako lahko izognili, ga izigrali, ga oddaljili od svojih življenj. Motijo se. Nepoznavanje stvari nas ne reši pred njimi. Vodi nas le v napake. Tudi samomor je velika napaka.

Včasih ljudje, ki želijo storiti samomor, to zelo dolgo načrtujejo. Pri drugih je odločitev hipna. Včasih na svojo namero opozorijo. Spet drugi to preprosto storijo.

Tu je nekaj najpogostejših vzrokov: konec zveze, družinske težave, zlorabe, bolezen, občutek osamljenosti, depresija ... Nič nenavadnega ni, da imaš samomorilne misli: skoraj vsakdo jih je že kdaj imel.

Vendar zelo malo ljudi skuša samomor tudi narediti.

Med temi uspe le desetim odstotkom. Med tistimi, ki se jim samomor ni posrečil, jih bo en odstotek v

—5 —

obdobju enega leta vnovič poskušalo.

Nekateri samomori preslepijo statistiko. Pri teh ljudeh vzroka za samomor ni med najpogostejšimi razlogi, kot to tudi sami ljudje niso. Živijo običajno življenje brez večjih zapletov. Nikoli niti pomislili niso, da bi si vzeli življenje. Potem pa se nenadoma zgodi nekaj, kar vse spremeni.

Strah.

Strah pred življenjem. Strah, da ne boš zdržal. Strah, da moraš zdržati. Strah, ker ne veš, kako. Strah, ker te je strah. Bolj se bojiš živeti, kot za vedno izginiti.

Ta zgodba govori o eni od teh oseb.

To je zgodba o nekom, ki ga ni mogoče popredalčkati.

—6—

NESREČA Bližal se je božič in na ulicah so že nekaj dni viseli svetleči okraski. Kot vsak večer v zadnjih štirih mesecih sem ob četrt na sedem izstopil iz podzemne železnice na trgu Kennedy in se počasi napotil proti aveniji v bogatem delu mesta, kjer je živel Hugo. Stavba s čudovitim modernističnim pročeljem, kjer je bilo stanovanje njegove družine, je bila zdaj prekrita z zidarskim odrom: obnavljali so jo.

Preden sem vstopil, sem poslal sporočilo Xèniji: »Kako kaj tvoje popoldne?« Takoj mi je odgovorila: »Dolgočasim se s študijem mikroskopskih bitij.« Pet pred sedmo sem pozdravil vratarja bloka, ki mi je, tako kot vsak dan, odprl vrata dvigala in me vprašal, ali je vse v redu. Odgovoril sem pritrdilno, kot običajno. Zdaj me njegova prijaznost ni več presenečala, prav tako ne njegova uniforma in ne stalni nasmešek, ki me je tako presenetil, ko sem ga zagledal prvič.

Dve minuti pred sedmo uro sem pozvonil na vratih Hugovega stanovanja. Za vrati sem zaslišal korake strežnika Armanda. Vrata so se odprla in tam je stal v

—7 —

svoji uniformi z belimi rokavicami in resnim pogledom kot vsako popoldne. »Dober dan, Éric. Vstopite,« je rekel tako kot vedno.

V vseh teh mesecih se še vedno nisem navadil, da me je vikal. To se mi je zdelo zelo nenavadno. Nekoč sem mu to povedal. Prosil sem ga, naj me tika. »Raje ne bi delal izjem,« je odvrnil.

Ko sem kot običajno čakal, da Armando zapre vrata, sem pomislil, kako čudno je, da sem se na vse to navadil. Ko sem prvič vstopil v to stanovanje, sem ob vsem tem mežikal kot sova: vaze, pozlačeni okvirji, mehke preproge, strežnikove bele rokavice, njegovo staromodno obnašanje … Počutil sem se, kot da sem prišel v muzej ali film. Na kraj, kjer imajo ljudje strežnika. Nekaj povem drugega od mestne četrti, kjer sem se rodil.

Odpravil sem po hodniku proti Hugovi sobi. V zadnjem času me je Hugo raje sprejemal v svoji sobi.

Rekel je, da je to njegov grad, njegova trdnjava, edini kraj, kjer se dobro počuti. Mislim, da je bil to tudi edini kraj, kjer se je vsaj malo umaknil pred utesnjujočo prisotnostjo staršev in kjer je imel lahko vse pod nadzorom. Toda tistega dne je bilo drugače. Armando mi je želel nekaj povedati.

—8—

»Danes bova šla v knjižnico,« je rekel in se po hodniku nameril proti velikim temnim vratnim krilom, ki sta vodili v mojo najljubšo sobo.

Knjižnica je bila prostorna soba brez naravne svetlobe, kjer so bile vse štiri stene v celoti obložene s knjigami. Moralo jih je biti na tisoče. V njej sta bila tudi dva kavča iz temnega usnja, majhna mizica, preproga z geometrijskim vzorcem in svetilka. Tam sem se prvič srečal z Adelo in Jaimejem, Hugovimi starši, preden so me vzeli v službo.

Armando me je povabil, naj vstopim. Nič se mi še ni zdelo nenavadno, čeprav je v resnici bilo. Po vseh teh tednih, ko sem vsako popoldne vstopil v ta dom, ne da bi niti enkrat samkrat manjkal, sem že vedel, da imajo včasih Hugovi starši kakšne nenavadne ideje. Mislil sem, da bi lahko šlo za nepričakovan pogovor. Morda jih je zanimalo, ali se mi njun sin zdi kaj boljše volje, bolj optimističen. Ali pa sta mi hotela kaj sporočiti. V pogovorih sta mi vedno izrazila svojo hvaležnost, ker sem se »trudil postati Hugov prijatelj«. Moj odgovor je bil vedno enak: ni mi bilo težko, kljub temu da je bil Hugo včasih neznosen. »Hugo potrebuje le čas,« sem vedno znova ponavljal. Tedaj sta se nasmehnila, prijazno in žalostno, in me vprašala, ali mislim, da bi

—9 —

Hugo z leti postal vsaj malo podoben tistemu, kar je bil pred ... Umolknila sta, se žalostno spogledala, utihnila.

V tem domu je bila tišina zelo pogosta.

Hugo je slep. Ko sem mu začel brati, je bil star sedemnajst let in najbolj nesrečen človek pod soncem.

Bil je tudi najbolj zatežen. Njegovo življenje je bilo sestavljeno iz dni, ko je bil siten, in dni, ko je molčal. V sitnih dneh je bil jezen na vse: na okolico, ljudi, samega sebe, starše ... Bil je nemogoč, delal se je, da se ne zaveda, kako zelo žaljive so bile njegove besede za druge. V tihih dneh sploh ni odprl ust. Odgovarjal je le z zmigovanjem ramen, za vse mu je bilo vseeno, umaknil se je vase in bil jezen na ves svet.

Razumel sem ga.

Nekajkrat sem Adeli in Jaimeju povedal, kaj si mislim: tudi Hugo, tako kot mi vsi, potrebuje svobodo. Pri sedemnajstih letih ne moreš biti popolnoma odvisen od staršev, sicer se ti lahko zmeša. Moral je pridobiti samozavest, se postaviti na lastne noge, si poiskati svoje konjičke, kaj doživeti, spoznati druge ljudi, se morda ukvarjati s kakšnim športom. Pozanimal sem se in bil pripravljen svoje mnenje deliti, vendar mi nikoli nista dala priložnosti. Samo nasmehnila sta se v svoji neskončni žalosti in rekla: »Hvala za tvoj trud,

— 10 —

Éric, ampak to ne bo šlo. Hugo nikoli več ne bo mogel normalno živeti in s tem se moramo sprijazniti.« Nihče ne more živeti v popolnem pomanjkanju svobode. Še toliko manj potem, ko je okusil neizmerno svobodo.

Toda vrnimo se k popoldnevu pred božičem, ko me je strežnik Armando pospremil v knjižnico in zaprl vrata. Presenečeno sem ugotovil, da je soba prazna in temna. Prižgal je luč in se togo postavil na sredino geometrijskega vzorca na preprogi. »Nekaj se je zgodilo,« je rekel tako uradno kot običajno, in čakal na moj odziv. Ker se nisem odzval, saj si s tako malo informacijami nisem uspel ustvariti nikakršnega vtisa, je nadaljeval: »Ni treba, da danes ostanete, Éric. Huga ni doma. Danes ne bo ure branja.« Seveda sem bil presenečen. Da ne smem manjkati niti en dan, je bil eden od pogojev, ki so jih postavili Hugovi starši, preden so me zaposlili. Preden sem lahko karkoli odgovoril ali pokazal svoje začudenje, je strežnik nadaljeval: »Seveda boste tudi danes prejeli plačilo.« Za denar mi je bilo vseeno. »Kaj se je zgodilo?« sem ga prekinil.

Stisnil je ustnice. Jasno je bilo, da mi ni nameraval dati

—11 —

nikakršnega pojasnila. Zrl sem vanj. Odvrnil je pogled in rekel: »Zgodila se je nesreča.« »Nesreča? Hugu?« Počasi je prikimal. »Kakšna nesreča?« »Tega vam ne morem povedati.« »Kje je?« »V bolnišnici.« »V kateri bolnišnici? Ali ga lahko obiščem?« »Tega podatka nimam. Poleg tega gospod in gospa menita, da ni primerno, da sprejema obiskovalce.« »Kaj pa misli Hugo?« »Bojim se, da Hugovo mnenje v tem primeru ni pomembno.« „Seveda, tako kot ponavadi,“ sem si mislil in začutil neizmerno žalost in jezo. Spomnil sem se prejšnjega popoldneva. Hugu sem prebral osem poglavij, potem sva se o njih še pogovarjala. Zdelo se mi je, da je bolj željan pogovora kot običajno. Ko sem odšel, sva se poslovila s »se vidiva jutri«. Stisnil mi je roko. Tega ni storil še nikoli. Zdelo se mi je, da je to dobro znamenje, majhen napredek. In le nekaj ur pozneje se je zgodilo nekaj resnega. Včasih ima življenje zelo nenavaden smisel za humor.

— 12 —

»Dobro,« sem se vdal. »Jutri spet pridem.« »Jutri prav tako ne bo ure branja,« je rekel strežnik in mi izročil ovojnico s tedenskim plačilom, prav takšno, kot jo dobim vsak petek. »Gospod in gospa sta me prosila, naj vam izročim to. In vas obvestim, da vam za zdaj ni treba hoditi.« Mislim, da sem se šele tedaj zavedel resnosti situacije. »Kako dolgo?« sem vprašal. »Najbolje bi bilo, da se pogovorite z gospodom Jaimejem ali z gospo Adelo,« je nadaljeval. »Poklicala vas bosta, ko se jima bo zdelo primerno. Prepričan sem, da vam bosta dala ustrezna navodila. Prosila sta me tudi, naj vam povem, da boste vsak teden dobili svoje plačilo. Vse, kar morate storiti, je, da pridete v petek sem in sam vam bom ...« Armando je govoril z nevtralnim, profesionalnim glasom brez kakršnih koli čustev. Spraševal sem se, kako mu je to uspevalo. »Ali mi ne morete povedati, v katero bolnišnico so ga odpeljali?« sem ga prekinil. »Tudi če bi vedel, vam tega verjetno ne bi smel povedati.« Knjižnico sva zapustila v tišini. On se je nekoliko zadržal, da je ugasnil luč in zaprl vrata, jaz pa sem

—13 —

ga počakal, zatopljen v lastne misli. Občudoval sem njegovo samozavest, njegovo mirnost. Včasih sem se spraševal, kakšna čustva je gojil ta človek in kdaj, s kom in v kakšnih okoliščinah jih je izrazil.

Po hodniku sva odšla do preddverja. Poslovil se je z istimi besedami kot običajno, čeprav so tokrat zvenele veliko bolj negotovo: »Se vidimo kmalu, Éric.« Takoj sem poklical Huga. To sem storil, še preden sem vstopil v dvigalo. Bil sem zelo zaskrbljen.

Kovinski glas me je obvestil, da je njegov mobilni telefon izklopljen ali nedosegljiv.

Skratka, da je na drugem planetu.

— 14 —

Strah je tretja knjiga v seriji, ki se je začela z romanom Laž, sledil pa mu je roman Resnica.

Včasih se v življenju popolnoma nepričakovano zgodi nekaj, kar vse spremeni. Strah. Strah pred življenjem.

Strah, da ne bo mogoče zdržati. Strah, ker ne veš, kako.

Strah, ki ga povzroča drug strah. Ta zgodba pripoveduje o eni takšnih oseb. Govori tudi o ljubosumju.

Ljubosumje nas uničuje od znotraj. Pogosto tudi navzven, kajti ljubosumje uniči vse. In zaradi njega vedno plačamo previsoko ceno. Kot Éric, Xènia, Hugo.

Ker učenje življenja nikoli ni preprosto.

25 €

»Knjige nas nagovarjajo, a jim vsi ne znajo prisluhniti,« pravi leta 1970 v Mataróju pri Barceloni rojena Care SANTOS. Avtorico, ki živi v Kataloniji in piše v kastiljščini in katalonščini, so zgodbe tako navdušile, da je začela pisati pri osmih letih in bila že zelo zgodaj odločena, da se bo posvetila le pisanju. Ostala je zvesta sebi in napisala številne romane za odrasle, zbirke kratkih zgodb in besedila za mladino (več kot petindvajset naslovov, med njimi so tudi Laž, Resnica in Strah) ter za otroke (med drugim tudi Prodam mamo, Prodam očeta, Prodam Rozinkota, ki jih je v slovenskem prevodu izdala založba Malinc).

Njena besedila so med bralci po vsem svetu izredno priljubljena, nagovorila je tudi literarne poznavalce in kritike, ki so ji podelili vrsto literarnih nagrad, med drugim tudi najprestižnejšo špansko nagrado za romanopisje Premio Nadal za roman Polovica življenja (Media vida) in leta 2014 nagrado Ramona Llula za roman Želja po čokoladi (Desig de xocolata).

Vsa njena v slovenščino prevedena besedila so prejela znak kakovosti zlata hruška, ki ga podeljuje Pionirska.