Resnica

»Knjige nas nagovarjajo, a jim vsi ne znajo prisluhniti,« pravi leta 1970 v Mataróju pri Barceloni rojena Care SANTOS. Avtorico, ki živi v Kataloniji in piše v kastiljščini in katalonščini, so zgodbe tako navdušile, da je začela pisati pri osmih letih in bila že zelo zgodaj odločena, da se bo posvetila le pisanju. Ostala je zvesta sebi in napisala številne romane za odrasle, zbirke kratkih zgodb in besedila za mladino (več kot petindvajset naslovov, med njimi so tudi Laž, Resnica in Strah) ter za otroke (med drugim tudi Prodam mamo, Prodam očeta, Prodam Rozinkota, ki jih je v slovenskem prevodu izdala založba Malinc).

Njena besedila so med bralci po vsem svetu izredno priljubljena, nagovorila je tudi literarne poznavalce in kritike, ki so ji podelili vrsto literarnih nagrad, med drugim tudi najprestižnejšo špansko nagrado za romanopisje Premio Nadal za roman Polovica življenja (Media vida) in leta 2014 nagrado Ramona Llula za roman Želja po čokoladi (Desig de xocolata).

Vsa njena v slovenščino prevedena besedila so prejela znak kakovosti zlata hruška, ki ga podeljuje Pionirska.

CARE SANTOS

RESNICA Prevedla Barbara Pregelj

Malinc

Knjiga je izšla s podporo Instituta Ramon Llull

Katalonski jezik in kultura

»Puščavo sem vedno imel rad. Sediš na peščenem griču. Ničesar ni videti. Ničesar slišati.

In vendar se v tišini nekaj lesketa.« (Antoine de Saint-Exupéry, Mali princ)

Glede na statistike večina mladoletnikov, ki so po odredbi sodišča del svojega življenja preživeli v prevzgojnem domu, nikoli več ne zagreši nobenega kaznivega dejanja. Psihologi, uslužbenci sistema in politiki to razumejo kot velik uspeh, ki ga nedvomno pripisujejo svojemu čudovitemu načinu urejanja stvari.

Med vsemi fanti in puncami, ki so bili kdaj v zaporu, jih je le 25,2 odstotka povratnikov oz. povratnic. Fantje in dekleta, ki uživajo droge, ali trpijo za duševno boleznijo, ali imajo neurejene družinske razmere, imajo več možnosti za povratništvo kot tisti, ki se ne drogirajo, imajo pospravljeno podstrešje in normalno mamo in očeta, ki skrbita za stvari, za katere običajno skrbijo starši. Skratka: če si ubogi revček, za kogar nikomur ni mar, imaš več možnosti, da postaneš družbeni izobčenec in ponovno končaš v zaporu.

Seveda tako pravi statistika.

Obstajajo še drugi »dejavniki tveganja«, ki vodijo k povratništvu: 1. nimaš stalnega prebivališča; 2. ne živiš s svojo družino; 3. ne obiskuješ šole;

—5—

4. nimaš dela; 5. ohranjaš odnose s storilci kaznivih dejanj; 6. imaš ljubezenske težave in nimaš zadovoljivih čustvenih odnosov.

Statistike ne povedo ničesar o tem, kaj si ljudje mislijo o tebi, ko prideš iz zapora, zato si bom številke izmislil (a vam zagotavljam, da bodo vsaj tako resnične kot te, ki sem jih navedel prej).

Ko prideš iz zapora (čisto vseeno je, kaj si storil, pa tudi, če nisi storil ničesar) si ljudje o tebi mislijo: a. »Zločinec si in niti dva dneva ne bosta minila, ne da bi ponovno storil nekaj groznega.« (68,5 odstotkov ljudi) b. »Bolje bi bilo, da bi bil mrtev in na pokopališču, kot pa da si kjer koli drugje.« (15,3 odstotkov) c. »Ne vem, kdo si, pa tudi ne zanima me. Ne vem, kaj si storil niti zakaj, a za nič na svetu ti ne bom zaupal.« (16,2 odstotkov) Najbolje je, da se nanje ne oziraš, če se tudi oni ne ozirajo nate. A če boš ignoriral vse po vrsti, boš prej ali slej verjetno začel ignorirati tudi samega sebe.

Torej sem po statistiki in po mnenju skoraj vseh, ki me poznajo (vključno z mojimi nekdanjimi učitelji, družino in skoraj vsemi strankami v baru moje tete),

—6—

potencialni morilec. Nevaren in neuravnotežen tip, zmeden ali pa zgolj čuden, ki vsak hip lahko naredi nekaj slabega.

Nihče od njih me ni vprašal, kako sem. Nikogar ni zanimala moja različica dogodkov. Nihče ni nikoli izrekel besede »nedolžen«, čeprav sem prav to. Kot sem tudi vedno bil. Vse od dne, ko so mi odvzeli prostost, do dne, ko sem prišel na svobodo. Tako zelo so zaposleni s tem, da me obsojajo, da nimajo časa, da bi me spoznali. Pa tudi ne, da bi izvedeli resnico.

Saj je vseeno. Vedno sem odstopal od statistike.

In bil čudak, ki je to tudi sprejel. Ali pa le tip, ki je imel smolo. Nekdo, ki vsak dan vstaja z napačno nogo.

—7—

I NOVO ŽIVLJENJE

SVOBODA »Éric González Pascual!« Ne vem, kaj sem občutil, ko je varnostnik izgovoril moje ime. Bilo je čudno. Pogledal sem na uro v skupni sobi. Kazala je pol petih popoldne. Najprej sem pomislil na Xènio. Rekla mi je, da me bo čakala zunaj.

Zelo sem si jo želel videti. Predvsem pa sem si jo želel videti zunaj sobe za obiske v zaporu ali sodne dvorane, kjer je potekalo ponovno sojenje v moji zadevi. Xènia je prišla pričat, prav tako teta Carmen, bratranec Marcel in celo knjižničarka Elena. Sodnik je rekel, da sem »spričo novih dokazov« nedolžen.

Nedolžen.

Pridevnik, ki se ga bom poslej moral naučiti uporabljati, kot novi aparat, ki zna početi vrsto stvari, ti pa si nekam založil navodila za uporabo.

Kazen sem si skrajšal le za tri mesece. Bolje to kot nič. A v zaporu sem vsaj lahko hodil v šolo. Končal sem prvi letnik gimnazije, kar je tam prava redkost.

Varnostnik je torej izgovoril moje ime in moja mentorica Laura je vstala in me objela.

— 11 —

»Si v redu?« me je vprašala. »Pripravljen?« Nasmehnil sem se. Besede nikoli niso bile moje najmočnejše orožje. »Imaš seznam, ki sva ga napisala?« Pokazal sem na žep na kavbojkah. Tam je bil seznam na skrbno prepognjenem papirju. Prve stvari, ki sem jih hotel storiti, ko se vrnem v svet dobrih ljudi. »In denar?« je rekla tiše, bolj pazljivo.

Laura je neverjetna. »Tukaj,« sem rekel in pokazal na drugi žep. »Nikar ga ne izgubi.« »Vrnil ti ga bom,« sem rekel prav tako tiho. »Seveda, dragec,« je rekla in moj obraz objela s svojimi toplimi rokami. »Pokliči me, če boš kaj potreboval, velja?« »Ne bom te potreboval,« sem prepričano odvrnil. »No, za vsak slučaj,« zdelo se mi je, da ima solzne oči. Če si čas med štirinajstim in osemnajstim letom preživel v ječi, lahko svet postane zelo sovražen. In čisto vseeno je, če prideš ven na sijoč pomladni dan, ko sveti čudovito sonce in te zunaj čaka dekle, ki ga imaš najraje na svetu. Vse živali potrebujejo prilagoditveni čas, ko zamenjajo okolje.

— 12 —

Poslovil sem se od Omarja in drugih cimrov. Niso bili moji prijatelji, a so bili vseeno dobri kolegi. Ko si moraš s tremi tipi deliti prostor, velik petnajst kvadratov (vključno z vecejem in prho) z enimi samimi železnimi vrati, ki se zapirajo od zunaj, se naučiš ceniti zlato pravilo sobivanja, in to je medsebojno spoštovanje. »Pazi nase, človek. Uživaj v življenju in svojem novem stanovanju,« mi je rekel Omar in me potrepljal po rami. »Nekoč se bomo tam zunaj dobili na pici.« Objel sem ga. Omar je bil v redu. Oboroženi rop s težjimi poškodbami. Bil je najmlajši član tolpe, ki je kradla po stanovanjih. Nihče od naju ni vedel, ali se bova res še kdaj videla.

Od vseh tam notri je bil Omar še najbližje liku prijatelja. Če nisem štel Merche. Merche je bila nekaj posebnega. Lepo in pametno dekle s prihodnostjo, polno neznank. Ko bi vsaj lahko kaj storil zanjo. Ko je odšla ven, mi je podarila svoj mp3. »Da ne boš tako sam,« mi je rekla in me poljubila na lice. Zunaj ni imela nikogar. Bila je brez izobrazbe, brez denarja in ni imela kam. Njeno edino bogastvo je bila njena lepota.

Zdaj ko sem odhajal še sam, sem se spomnil nanjo.

Merche ni bila vesela, ker je odhajala. Tudi mene je bilo strah.

— 13 —

Še zadnjič sem stopil po rumeno pobarvanem hodniku oddelka Garbí, mojega oddelka. Kraja, kjer sem preživel zadnja štiri leta. Kraja, kjer sem dopolnil osemnajst let, začel in dokončal prvi letnik srednje šole, kjer sem Xènii napisal tisto neskončno dolgo ljubezensko pismo (če je tisto seveda sploh bilo pismo).

Kraj z okni, ki niso okna, ker jih ni mogoče odpreti, s skupnimi sobami, s kopalnicami brez vrat, s kamerami, ki te nadzorujejo od vsepovsod. (Sam pri sebi) sem se poslovil od televizorja, miz, kavča s polomljenim dnom, sobe s telefonom, škripanja jeklenih vrat, nadzornih kamer. Vse to poznam na pamet. Za vedno bo v meni, kot moji geni, barva oči in žalost, ki me spremlja vse od otroštva. Delček mene bo hočeš nočeš ostal tam za vedno.

Za predzadnjimi vrati še en hodnik, del za obiske, soba za srečanja z obiskovalci, čakalnica, direktorjeva pisarna. Tam je stal Carlos z izrazom ponosnega očeta na obrazu. Tudi on se je prišel poslovit od mene.

Nenavadno me je gledal. Drugače. Morda tako starši gledajo svoje otroke. Tega ne bom nikoli izvedel, saj me moj oče nikoli ni pogledal. Na začetku sem se Carlosa bal. Pretvarjal se je, da je tvoj prijatelj, ko pa si mu zaupal, se je začel vesti kot prasec. Bil je neomajen,

— 14 —

kot upravniki zaporov v filmih.

Vprašal me je, ali dobro vem, kaj bom počel poslej. »Bolj ali manj,« sem odvrnil. »Najprej stanovanje.

Potem pa bomo videli. Ne nameravam se vrniti v mestno četrt, kjer sem zrasel,« sem ga prehitel. »Dobra odločitev. To si lahko privoščiš,« je rekel.

Govorila sva o Benu. Ne veliko, ker Carlosu moj bratranec ni bil všeč, čeprav ga je videl le enkrat, edinkrat, ko me je Ben obiskal v zaporu. Ko sem ga tudi zadnjič videl. Govorila sva tudi o stanovanju. Tega sem imel, zahvaljujoč Benu. Kupil ga je za naju dva, kot si je želel, že vse odkar sem bil majhen. Naslov je bil napisan na plastičnem obesku za ključe: ulica Profeta številka 20. Laura mi je dala navodila, kako priti do tja. »Hočeš, da grem s tabo?« me je vprašala mentorica. »Nočem, da prvi dan preživiš sam.« »Xènia in njena mama bosta šli z mano,« sem odvrnil.

In to jo je pomirilo. »Ne druži se z nepravimi ljudmi,« mi je svetoval Carlos, čeprav mi je to rekel že vsaj deset tisočkrat. »Ne pozabi: bodi le s tistimi, ki jim bi bil rad tudi ti nekoč podoben.« »Saj vem,« sem odgovoril.

— 15 —

Podal sem mu roko. Zelo sem mu bil hvaležen za vse, kar je storil zame.

Tedaj se je Carlos raznežil in rekel: »Fant, upam, da boš imel vso srečo, ki si jo zaslužiš. Če me boš potreboval,« zasmejal se je, »kaj pa govorim! Bolje bo, če moje pomoči ne boš več potreboval. Tako bom imel vsaj mir pred tabo!« Oba sva se zasmejala. Kakšno olajšanje. Nisem vedel, kako naj odgovorim na besede nežnosti. »Poskusil bom, šefe,« sem se pošalil.

Carlos me je pospremil do izhoda. Pogledal sem ven. Za steklom sem prepoznal Xènio. Videti je bila nervozna. Srce mi je začelo divje utripati. Še nikoli se nisem tako počutil. Je bila to sreča? Pojma nimam; nimam prav veliko izkušenj s tem, da sem srečen.

V vratarnici ob izhodu me je pričakala ženska v uniformi, ki jo nosijo pravosodni policisti (še nikoli je nisem videl). Dala mi je pladenj z mojimi stvarmi.

Tistimi, ki sem jih imel v žepu, ko so me pridržali: osebno izkaznico, bankovec za dvajset evrov, tri kot kamen trde žvečilke in moj mobitel (iz časa dinozavrov, ki se je seveda ugasnil). Bilo je, kot bi si povrnil drobtine življenja, ki ni bilo več moje. »Srečno,« mi je zaželela paznica in mi pokazala

— 16 —

papir, ki sem ga moral podpisati.

Malo stran me je čakal Albert. Držal je škatlo, ki mi jo je ob smrti zapustil Ben. Dediščina po mojem bratrancu. Tam so bili ključi mojega novega stanovanja na ulici Profeta. Zgolj dva ključa, ki sta imela plastičen obesek z naslovom. Domneval sem, da je prvi od vhodnih vrat in drugi od stanovanja. Ključi mojega doma. Že sama misel na to je bila nenavadna. V škatli je bil tudi paket igralnih kart za poker. In kopica zavozlanih telefonskih kablov (brez telefonov). Vseeno sem jih spravil v nahrbtnik. Ključe pa sem spravil v žep.

Kot vesela glasba so zazvončkljali ob vsakem koraku, ki sem ga naredil proti Xènii.

Prečkal sem vetrolov. Zaslišal sem, kako so se za mojim hrbtom zaprla vrata prevzgojnega centra. Klik.

Zvok, ki pomeni konec nekega obdobja. Ki zločince ločuje od običajnih ljudi. Svet dobrih od sveta slabih.

Zamenjal sem stran. Mislim, da se še nikoli nisem počutil tako dobro.

Pogledal sem Xènio in se odločno napotil proti njej.

— 17 —

X NIA »Kako dobro, da si prišla,« sem zašepetal na uho moje punce. »Nisem prišla sama,« je rekla in pokazala mesto, kjer je nekaj metrov stran čakala njena mama in govorila z Albertom.

Xèniina mama se mi je dopadla. Bila je simpatična.

Včasih me je zelo natančno opazovala, kot bi hotela videti nevidne stvari. »Pravi, da naju vabi na kosilo,« je vnovič rekla Xènia in pokazala na mamo. »Aha, zakaj pa? Reči hočem, ne želim biti v napoto,« sem zajecljal. »Nikakor nisi v napoto.« Albert se je poslavljal. Xèniina mama je pomignila, ne da bi prenehala govoriti. To je pomenilo »gremo« in Xènia je rekla: »Pridi.« Nisem si je upal prijeti za roko. Prav tako nisem vedel, kaj bi rekel. Besede nikoli niso bile moja močna

— 18 —

točka. Tisočkrat raje pišem, kot govorim. Če pišeš, lahko govoriš o stvareh, o katerih govori le malo ljudi. »Zdaj vaju bom pustil,« se je z nasmeškom poslovil Albert in pogledal naju s Xènio. »Uživajta v kosilu, zaslužila sta si ga. Midva, Éric, pa se ob sedmih dobiva na ulici Profeta.« Pokimal sem. Albert je vztrajal, da me bo pospremil do stanovanja. Hotel se je prepričati, da bo vse v redu. Čeprav je Ben umrl brez oporoke – ljudje pri triindvajsetih pač nimajo navade, da bi pisali oporoke – je bilo stanovanje moje. Bratranec ga je napisal na oba, in ker je bil on zdaj mrtev, sem bil edini lastnik jaz.

Ko se je Albert oddaljil po ulici navzdol, me je Xènia prijela za roko in začela hoditi. Malo mi je bilo nerodno, če bi njena mama pogledala, a sem vseeno stisnil njeno roko v svoji. Vse je bilo popolno: zlata barva sonca, prijeten vetrič na licih, mesto z modrino morja na obzorju.

Za trenutek sem pomislil, da bo vse potekalo gladko.

Nekaj časa smo molče hodili. Xèniina mama nekaj korakov pred nama; midva sva se skrivaj spogledovala in si nisva upala reči nič. Ob vznožju klanca je bil parkiran avtomobil. Xènia je sedla ob mami na

— 19 —

sopotnikov sedež. Sam sem sedel zadaj, ob svoj nahrbtnik. Vse skupaj je bilo zelo nenavadno, kot bi živel življenje nekoga drugega.

Zapeljali smo po obvoznici, potem pa po ulici Balmes, od koder smo hitro dosegli trg Plaça de Catalunya. Gledal sem naokoli, kot da bi ravnokar prispel z Marsa. Samo enkrat sem bil v središču mesta, in sicer s teto Carmen za božič. Ona je hotela videti lučke, ki so krasile ulice, jaz pa sem se hotel samo drsati po drsališču na sredini trga. Vstopnica je stala pet evrov. Teta mi je rekla, da je to predrago in da si med drsanjem lahko zlomim nogo, zato mi je kupila vrečko hrane za golobe in mi pustila, da sem krmil tiste, ki so bili na trgu. Bilo jih je veliko. Zelo sem se zabaval.

Potem sva se vrnila v našo četrt, kjer ni bilo božičnih lučk in kjer jih tudi nihče ni pogrešal.

Ko sem zdaj vnovič videl trg Plaça de Catalunya, se mi to ni zdel enak kraj, kot sem ga imel v spominu.

Z izjemo golobov. Golobi so bili še vedno tam pa tudi ljudje, ki so jih hranili. Zdelo se mi je, da je povsod veliko ljudi, Xèniina mama pa je stalno ponavljala, kako zelo je zadovoljna, ker je bilo tako malo prometa.

Zapeljali smo na parkirišče nakupovalnega središča.

Xènia in njena mama sta očitno zelo dobro vedeli,

— 20 —

kam gremo in zakaj. Jaz sem se pustil voditi, srečen in zaupljiv. Šele ko smo izstopili iz avta, sem opazil, da je bila Xènia zelo resna. Zdelo se mi je tudi, da ima nekaj čudnega v očeh. Je jokala?

Potem pa je njena mama rekla: »Xènia, po nakupih grem. Počakala te bom ob dogovorjeni uri in kjer sva se dogovorili.« Nič od vsega tega se mi ni zdelo čudno. Xènia je pokimala. Potem pa je njena mama stopila k meni in me poljubila na obe lici. To je storila odločno in nekako zelo profesionalno. Rekla je: »Pazi nase, Éric.« Na svojih petah se je zelo hitro oddaljila.

Xènia je okamnela gledala za njo. Tedaj sem si jo upal ponovno prijeti za roko. Bila je hladna kot kos ledu. »Kaj je narobe?« sem vprašal. »Si jokala?« »Ne bi rada govorila tukaj,« je odvrnila komaj slišno, in to je bil odgovor, zaradi katerega je zaledenelo moje srce. »Pojdiva v kavarno.« Napotila se je proti stranskim vratom, proti dvigalom. V tišini sva čakala, da je prišlo dvigalo in so se odprla vrata. Bilo je polno ljudi. Jaz pa sem gledal

— 21 —

le Xènio in poskušal uganiti, česar mi njene besede še niso povedale. Vedel sem le, da to ni nič dobrega.

Kavarna je bila svetla, moderna, imela je ogromno okno s pogledom na glavni trg. Sedla sva za eno od miz ob oknu. Nebo je bilo s te višine še veliko bolj modro. Veliko lepše, kot ga lahko opišem. In Xènia je bila še veliko lepša od neba.

Gledala je jedilnik, kot da bi jo zanimal. Naročila je popečeni kruhek Club in pomarančni sok. Isto sem naročil tudi sam, čeprav nisem bil lačen. »Če mama izve, da nisem ničesar pojedla, me bo ubila,« je rekla.

Ko je natakar odšel, sem jo na mizi vnovič prijel za roko. Tedaj je začela jokati. Prestrašil sem se. Verjetno sem ugotovil, da je nekaj hudega, kar koli že je. »Prosim, povej, kaj je.« Obrisala si je solze, me prijela za obe roki in ju močno stisnila. Hitro je rekla: »Ne smem te več videti.« In ponovno je začela jokati. »Kako? Kaj to pomeni? Kdo, kdaj ne ...?« Xènia je dodala: »Tokrat se vidiva zadnjič.«

— 22 —

»Knjige nas nagovarjajo, a jim vsi ne znajo prisluhniti,« pravi leta 1970 v Mataróju pri Barceloni rojena Care SANTOS. Avtorico, ki živi v Kataloniji in piše v kastiljščini in katalonščini, so zgodbe tako navdušile, da je začela pisati pri osmih letih in bila že zelo zgodaj odločena, da se bo posvetila le pisanju. Ostala je zvesta sebi in napisala številne romane za odrasle, zbirke kratkih zgodb in besedila za mladino (več kot petindvajset naslovov, med njimi so tudi Laž, Resnica in Strah) ter za otroke (med drugim tudi Prodam mamo, Prodam očeta, Prodam Rozinkota, ki jih je v slovenskem prevodu izdala založba Malinc).

Njena besedila so med bralci po vsem svetu izredno priljubljena, nagovorila je tudi literarne poznavalce in kritike, ki so ji podelili vrsto literarnih nagrad, med drugim tudi najprestižnejšo špansko nagrado za romanopisje Premio Nadal za roman Polovica življenja (Media vida) in leta 2014 nagrado Ramona Llula za roman Želja po čokoladi (Desig de xocolata).

Vsa njena v slovenščino prevedena besedila so prejela znak kakovosti zlata hruška, ki ga podeljuje Pionirska.