POTOVANJE V DELFT
Zate, ki bereš to zgodbo.
O duhovih in ljudeh
Nekoč, nekje, je bil muzej, in v muzeju kapelica z visokim stropom, barvnimi vitraji in kamnitimi krstami. Za eno od krst sta se skrivala dva človeška otroka, dve človeški deklici. Večjo, tisto v puloverju s kapuco in z lasmi, spetimi v konjski rep, je bilo na smrt strah. Manjša, ta je imela divje skodrane lase, okoli vratu pa pisan šal, pa se niti malo ni bala.
Skozi ena od obokanih vrat sta v kapelico vstopili dve na prvi pogled čisto običajni bitji. Oblečeni sta bili kot ljudje: ženska je nosila dolgo krilo in ogrinjalo nenavadno močne vijoličaste barve, moški srajco in hlače. Tudi hodila sta kot ljudje: tap-tap, tap-tap, tap-tap, je lahkotno stopala ženska; tap-tap-klenk, tap-tap-klenk, so odmevali koraki moškega, ki jih je spremljalo udarjanje njegove palice ob kamnita tla. Toda če si jima pogledal v oči, si spoznal, da sta bila v krajih, kamor še ni stopila človeška noga, in da sta vedela stvari, ki jih živ človek ni mogel doumeti, naj je bil še tako pameten.
»Za sarkofagom,« je rekel moški in se nameril
proti krsti, ki je bila najbolj oddaljena od vrat, prav tisti, za katero sta se skrivali človeški deklici. »Zgrabil bom malo, ji vzel predmet šal.« Njegove oči so bile temne kot najbolj črno oglje.
Toda ženska mu je zastavila pot.
Nekaj časa sta šepetala, kot znajo le duhovi.
Nekatere besede se je dalo razumeti, druge so bile tihe kot veter, ki se polega.
Za sarkofagom je večji človeški deklici ledenela kri. Prijela je sestro za roko, da bi jo zaščitila, pa tudi, da bi se počutila močnejšo. Mala je v roki stiskala konca svojega šala. Za nič na svetu se ni nameravala ločiti od njega.
Toda to pride kasneje, mnogo kasneje. Pričeti moramo na začetku, ali vsaj na enem od začetkov. Kajti začetkov je veliko; vse je odvisno od tega, kako daleč nazaj se želimo vrniti. Mi bomo začeli s pohodom v hribe.
MEDVEDJA GORA
Bil je čudovit marčevski dan. Na modrem nebu ni bilo niti oblačka in sončni žarki so toplo greli, čeprav so tu in tam še ležale zaplate snega. Povzpeli so se na vrh Medvedje gore v zvezni državi New York in Antoniji je bilo v dolgi zimski puhovki vroče – zakaj neki jo je le oblekla, saj je bila vendar že skoraj pomlad! Po kamnitih tleh so pogrnili odejo in Erika in Rubi, njeni mlajši sestrici – Eriki je bilo devet in Rubi pet let –, sta navdušeno čakali na malico, ki sta jo mama in oče zlagala iz nahrbtnikov. Globoko spodaj se je temnozeleno svetlikala reka Hudson.
Malica je bila višek vsakega izleta. Žal mama ni imela smisla za kuho in je vedno pripravila tisto, kar je bilo najenostavneje in najhitreje. Tokrat so bila to trdo kuhana jajca, ki jih nobena od deklic ni marala, in Erika in Rubi sta zavihali nosove.
Antonijine dobre volje pa ni moglo pokvariti nobeno trdo kuhano jajce. Dan je nameravala užiti do popolnosti. Antonija sicer ni posebno rada hodila v hribe, toda v zadnjem času je pričela take izlete pogrešati; že dolgo namreč niso šli vsi skupaj ven. Mama, ki je bila koncertna pianistka, je nenadoma
postala znana v svetu glasbe pa tudi zunaj njega, kar je pomenilo, da je imela vedno manj časa za družinske izlete. Klavir je vadila še več kot prej, in tudi ko ni vadila, običajno sploh ni poslušala, kar ji je kdo pripovedoval. V glavi ji je »zvenela glasba«.
Toda danes je bila mama ne samo odlične volje, ampak tudi popolnoma pri stvari. Vso pot navzgor je veselo klepetala in niti enkrat ni omenila klavirja. In ko je lupila jajce za Rubi, je bila tako lepa v svoji zeleni majici, ki se je ujemala z barvo njenih oči, in njeni rjavkasto rdeči kodri so se tako krasno svetili v soncu, da se je Antonija ni mogla nagledati. Mama se ji je nasmehnila in Antonijo je prevzel občutek, da jim bo mama danes nekaj povedala, nekaj važnega, nekaj čudovitega. Antonija je komaj upala pomisliti, kaj bi to lahko bilo, toda slutila je, da bo nekaj v zvezi z mamino glasbo. Na primer, da bo pustila svojo glasbeno kariero. Ali da bo vzela dopust. Daljši dopust. Dopust za nedoločen čas. Ali vsaj recimo za nekaj let.
Antonija se je sama pri sebi smehljala. Olupila je jajce in ga pojedla. Nato je vzela jabolko, ga razrezala z očetovim žepnim nožkom in položila nožek na skalo. Iztegnila je roko, da bi segla po papirnati brisači, a je ni dosegla, kajti po telesu jo je
spreletelo tako čudno, da se je stresla.
Oče, ki je ravno razpostavljal malico po odeji, je to opazil. »Kaj pa je, Antonija? A je kaj narobe?« je vprašal.
Nekaj časa je trajalo, preden je Antonija lahko odgovorila. Tisti čudni občutek je še kar imela v kosteh.
»Ne vem, kaj … Nič ni,« je končno rekla. Ozrla se je za nožkom, da bi ga obrisala in pospravila. Toda nožka ni bilo nikjer.
»Kdo je vzel nožek?« je vprašala Antonija. Še
naprej se je ozirala naokrog. Saj vendar ni mogel kar tako izginiti.
Erika je sedela na skali, zavita v pisan šal, ki ji ga je napletla babica Ginette. Trdila je, da je čaroben, in ga jemala s sabo, kamorkoli je šla. V usta si je tlačila piškote, kar je Antonijo razjezilo, saj so bili piškoti za po jedi. Tudi Rubi je v roki stiskala piškot in se tako zadovoljno držala, da Antonija ni nič rekla; nikoli ni imela srca, da bi zatožila svojo najmlajšo sestrico. Mama je zaprla oči in obrnila obraz proti soncu. »Saj je že skoraj pomlad, kdaj neki je le prišla?« je mrmrala, medtem ko je oče še naprej razpostavljal malico po odeji, veganske svaljke in
kečap in grozdni sok v tetrapaku. Nobeden od njih ni imel nožka.
Očetov nožek ni bil čisto navaden žepni nožek.
Dobil ga je od svojega očeta, dedka Petra. Dedek Peter oziroma Jean-Pierre Froidevaux je bil doma v Jurskem pogorju v Franciji, v bližini švicarskega mesta Delémont, kjer so izdelovali takšne nože.
Svojo rodno Juro je zapustil ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja, ko mu je bilo komaj petnajst let, brez vsega; v žepu je imel le nožek. Kot pomočnik na krovu se je vkrcal na transatlantsko ladjo, ki je odplula iz nizozemskega mesta Rotterdam proti New Yorku.
Antonija ni mogla verjeti lastnim očem. Še
trenutek prej je držala nožek in odložila ga je le za hip. Kam neki se je skril?
Vseh pet se je vrglo v iskanje. Z odeje so pospravili malico in mama jo je previdno stresla. Preiskali so skale in travo naokrog, pogledali v skalne razpoke in vdolbine. Toda nožek, kot bi se vdrl v zemljo.
ANTONIJINE SANJE
Deževati je pričelo skoraj v istem trenutku, kot je izginil nožek.
Najprej je rosilo, droben, zoprn dež, ki jim je le malo oškropil obraze. Spet so pogrnili odejo in razpostavili po njej, kar je še ostalo od malice. Toda sonce se je skrilo in z njim je izpuhtela tudi dobra volja. Nebo je posivelo, in še preden so utegnili do konca pojesti, se je rosenje spremenilo v naliv. Ni jim kazalo drugega, kot da stvari pospravijo v nahrbtnike in se odpravijo navzdol.
Sprva so hodili, toda deževalo je vedno močneje, in pričeli so teči. Do parkirišča so prišli mokri do kože. Komaj so se stlačili v avto, že se je pričela huda ura: grmelo je in vsakih nekaj minut so nebo preklale strele čudne vijoličaste barve. »No, pa vendarle še ni pomlad,« je rekla mama. »Pa tako dobro je kazalo. Misliš, da je to zaradi podnebnih sprememb, Mike?«
Toda oče ji ni odgovoril. Krmaril je skozi dež, ki je udarjal po vetrobranskem steklu, obenem pa divje pritiskal na gumb za ogrevanje, ki se ni in ni hotel prižgati. Ceste se sploh ni več videlo, zunaj je bila
le neskončna sivina, ki jo je občasno prekinil srhljiv vijolični sij.
Očetu se je na čelu zarisala globoka guba. »Tista punca, ki jo je oče srečal v Delftu, ona je morala imeti prste zraven,« je mrmral, medtem ko je dež tolkel po strehi in oknih in je iz ventilatorjev pihal mrzel zrak. »Moral bi iti z njim, ko je bil še čas.« In Antonija se je spomnila, kako si je dedek Peter želel vrniti v »prostrane gozdove svoje rodne Jure« z nožkom v žepu, tako kot je odšel.
Na zadnjem sedežu, poleg Antonije, sta Erika in Rubi trdno spali. Rubi je z na rahlo odprtimi usti smrčala, Erika je tiščala nos v svoj šal. Antonija je tudi sama že na pol dremala, ko je spregovorila mama.
»Mike. Nekaj sem te hotela vprašat.« Mama se je odkašljala. »A bi lahko peljal Rubi k moji mami naslednji teden?«
»V Ottawo?« Oče je bil presenečen.
»Ja, seveda, kam pa. Mislim, da bo tako najlaže. Za tebe. Medtem, ko me ne bo,« je rekla mama.
Antonijo je oblil mrzel pot.
»Seveda bom peljal Rubi k Ginette,« je rekel oče
po kratkem premoru. »Če tako misliš.«
»Saj je samo za tri tedne,« je rekla mama. »Pravzaprav je bila njena zamisel, da Rubi pride k njej.« Oče je nekaj zagodrnjal.
Antonija je strmela skozi okno v ves ta nadležen turoben dež in tesnoba ji je stiskala srce.
Kako se je vendar mogla tako zmotiti? Kako je lahko verjela, da bo mama vzela dopust ali celo pustila glasbo, da bi imela več časa zanje?
Sama misel na to je bila smešna. Kajti mama se je le pretvarjala. Pretvarjala, da je rada z njimi, da ne misli na glasbo, medtem ko se sploh ni bila sposobna ukvarjati z ničimer drugim. Medtem ko je ves čas vedela, da bo spet odšla. Za tri tedne! In vrh vsega je tokrat nameravala še poslati stran Rubi.
Oče je obupal nad ogrevanjem. Prenehal je pritiskati na gumb in tudi mrmral ni več. Prostor je zajel hlad. Antonija je potegnila kolena k sebi in zaprla oči. In tedaj se je zgodilo nekaj čudnega.
Antonija je bila na tem, da zaspi; da, skoraj je že spala, pa vendar bi lahko prisegla, da je budna. Stala je na vrhu majhnega griča, v puloverju s kapuco in svojih novih supergah, in Erika je, zavita v svoj šal, stala ob njej.
Pod njima se je v soncu lesketalo majhno pristanišče. Na obalo je bilo privezanih nekaj starih lesenih čolnov in skupinica ljudi je čakala, da se vkrca na eno od večjih bark. Nad njimi se je pelo modro nebo, sonce je prijetno grelo in v zraku je bil vonj po zemlji in jasminu, kakor zgodaj spomladi.
Na drugi strani pristanišča je ležalo mesto, lepo kot iz pravljice. Napol skrito za obzidjem se je širilo nekam v daljavo: rdeče strehe so se bleščale v soncu, cerkveni zvoniki so se dotikali neba, bujne zelene krošnje dreves so se dvigale iznad zidu.
Velika obokana mestna vrata so bila zaprta in nad njimi se je svetlikala ura. Malo naprej, na drugi strani mosta, ki se je pel čez kanal, so bila še ena vrata in na vsaki strani vrat okrogel stolp. Tudi ta so bila zaprta.
Ko je Antonija opazovala to čudovito mesto, jo je nenadoma prevzel čuden občutek. Nekaj je bilo s tem mestom. Nekaj je bilo treba tukaj opraviti.
Natančneje: ona, Antonija, je morala tu nekaj opraviti.
»Smo že doma!« je zaklical oče.
Antonija je odprla oči in skozi vetrobransko steklo zagledala domačo hišo. Bila je čisto mokra
in zmrznjena, in ko je iztegnila noge, so jo zabolela kolena. Toda v glavi ji je prijetno brbotalo. In ko je oče nesel v hišo spečo Rubi in je mama pomagala Eriki iz avta, je Antonija kot v sanjah odkorakala noter. Hiša je bila mrzla, saj je bilo zjutraj tako toplo, da je mama izklopila ogrevanje, toda Antonije to ni motilo; še vedno je čutila na sebi sončne žarke, ki so jo greli v sanjah. In ko je iztegnila roko, da bi pobožala mačka Mikija, ki se je pojavil iz temnega hodnika, in se povzpela po stopnicah do svoje sobe, je bila v mislih še vedno v skrivnostnem mestu – v mestu, ki je izgledalo tako resnično, da je bila prepričana, da mora prav v tem trenutku zagotovo obstajati nekje na svetu.
DEŽEVJE
Deževje, ki se je pričelo na dan izleta na Medvedjo goro, je trajalo cela dva tedna. Najhuje je bilo na začetku. Dež je udrihal po strehah hiš in avtomobilov, po oknih in vratih, klatil je liste z dreves in uničeval spomladanske cvetlice, ki so prilezle na plan, medtem ko so se strele tiste čudne vijoličaste barve bliskale nad mestom in je grom stresal hišo vsakih nekaj sekund. Po televiziji so z grozo gledali, kako je voda poplavila kleti in pritlična stanovanja in malo pristanišče v njihovem mestecu, kjer so bile klopi ob sprehajalnih poteh popolnoma pod vodo in jih sploh ni bilo več videti. Voda je vdrla tudi v newyorško podzemno železnico, veliko cest je bilo neprevoznih in šole, restavracije in železniške postaje so bile zaprte. Ljudje so ostali doma in reševali, kar se je dalo; opeke in kamne in škatle so polagali pod noge miz in kavčev in vlačili stvari v gornje prostore, če so jih imeli. In nato je zmanjkalo elektrike in niti televizije niso mogli več gledati.
Hiša družine Froidevaux je na srečo ostala suha. Bila je namreč malo nad morjem, na vzpetini, ki je voda ni dosegla. Dokler je bilo še dovolj svetlo,
je oče delal v svoji delovni sobi – bil je učitelj fizike in kemije v srednji šoli in je v prostem času rad raziskoval vse vrste naravnih pojavov – Erika se je igrala z Mikijem in Rubi je učila punčke hoditi gor in dol po stopnicah. Antonija je poskušala brati, pa ni mogla, ker je mama neprestano vadila klavir.
Igranje klavirja je Antonijo, zdaj ko so bili vsi doma in niso mogli nikamor, motilo še bolj kot običajno. To, da so bili brez elektrike, mame pri vadbi, žal, ni oviralo; nasprotno, bila je še bolj zavzeta in po tipkah je udarjala pozno v noč, medtem ko so oče, Antonija, Erika in Rubi igrali monopoli pri svetlobi sveč.
Končno so se nevihte polegle. Grom je utihnil in naliv se je spremenil v rosenje. Vode so se umaknile, večina sosesk je spet imela elektriko, šole so se odprle in tudi podzemna železnica je spet delovala. Toda stvari niso bile take kot prej, Antonija je dobro vedela, da ne. Nekaj čudnega je bilo s tem dežjem, ki je na nebu pustil vijolične sledi in v zraku vonj po plesni in vlagi.
Izgledalo je, da se tako zdi tudi očetu. Kar naprej je nekaj godrnjal sam pri sebi in občasno omenjal dedka Petra in »tisto punco«, ki jo je srečal v Delftu. Toda ko ga je Antonija vprašala, o čem govori, ni
povedal ničesar. To je bilo zelo nenavadno, kajti oče je vsako, še tako nepomembno stvar, vedno razložil do zadnje podrobnosti.
Mami se dež ni zdel nič posebnega in niti opazila ni, da je oče vznemirjen. Kot vedno so jo zanimali le njeni koncerti in vsak pogovor je pristal pri klavirju, tudi če se je začel na primer pri nalogi, ki je Erika ni znala narediti, ali pri Mikiju, ki je bil divje volje in je od same razposajenosti ugriznil Rubi v nogo. Njen program je bil sestavljen pretežno iz Beethovna. Je bila to prava odločitev? Bi bilo morda bolje, da bi ga popestrila s kakšno skladbo, ki jo je zložila sama?
Mogoče z improvizacijo? Kaj pa, če bi zaigrala kaj bolj dinamičnega, na primer kakega od španskih plesov Manuela de Falle? Oh, kako zelo je bila
Antonija naveličana obojega, mamine glasbe in njenih neskončnih samogovorov na isto temo! In ko je mama končno odšla na turnejo in je oče odpeljal Rubi v Ottawo k babici Ginette, je Antonijo preplavil tako tegoben, prazen občutek, da se ji ni ljubilo niti brati.
Saj ne, da bi jo skrbelo za Rubi. Antonija je bila prepričana, da bo z Rubi vse v redu. Rade so preživljale čas pri babici Ginette, raziskovale okoliški gozd, se igrale z njenimi mucami in poslušale
zgodbe, ki jih babici ni nikoli zmanjkalo. Žal je bila
mama tako zaposlena s svojimi koncerti, da pri babici niso bili že dve leti. Toda zdaj je šla k njej le Rubi. To je bilo prvič, da so se sestre ločile, in čeprav so bile različnih starosti in se vse tri skupaj niso dostikrat igrale, se je Antoniji vendarle zdelo, da to ni v redu. Ko so se poslavljali na dvorišču pred hišo, je Rubi tako močno jokala, da se je tresla po vsem telesu.
Nekaj je bilo gotovo: stvari niso bile takšne, kot bi morale biti, in morda ne bodo nikoli več.
STARO MESTO
Antonijina soba je imela od vseh prostorov v hiši najboljši razgled. Bila je čisto zgoraj, mansardna sobica s pobitim stropom in velikim oknom, ki je gledalo na pristanišče mesteca Sparrowleg. Antonija se nikoli ni naveličala opazovati barčic, ki so jadrale ob obali gor in dol, tu in tam zavile v pristanišče ali izplule iz njega. Njihova razpeta bela jadra so se svetila kot srebro ali zlato, če jih je sonce obsijalo pod pravim kotom. Kadar je tako gledala skozi okno, sploh ni opazila, kako mineva čas, in dostikrat se ji je zdelo, da se je kar ustavil. Včasih je pri njej na pisalni mizi sedel Miki oziroma gospod
Miki, kot so ga radi imenovali, in skupaj sta gledala ven. Vendar je to bilo le tedaj, kadar Erike ni bilo doma, sicer je ona Mikija popolnoma zaposlila.
Antonija je pobožala Mikija po glavici. Ležal je poleg nje na postelji in predel, da se je tresla odeja. Erika je bila na treningu košarke, tako da ga je Antonija imela čisto zase. Približala mu je lice in njeni lasje so ga požgečkali po smrčku. Zapredel je glasneje.
Miki je bil Antonijin najboljši in, žal, edini prijatelj.
Do nedavnega je imela dve najboljši prijateljici, Vanesso in Caitlin. Toda Caitlin se je preselila in z Vanesso sta se nehali družiti. Seveda je bil tu še Luka. Pred nekaj leti, v nižjih razredih osnovne šole, sta Antonija in Luka kar naprej tičala skupaj. Njuni starši so se poznali in se večkrat dobili na pikniku ali večerji. Toda mama že par let ni imela časa za takšna srečanja. Poleg tega je Antonija ugotovila, da je v Luka zaljubljena, kar je pomenilo, da nista mogla biti več prijatelja. Kakšna žalost, biti v sedmem razredu in brez prijateljev!
»Kako te imam rada,« je zašepetala v Mikijevo uho. »In samo ti veš glede Luka. Saj res, včeraj mi je dal svoje čokoladno mleko!« Na njeni nočni omarici je poleg knjig stal prazen tetrapak čokoladnega mleka, ki so ga dobili pri kosilu. »Mislim, da mi je hotel s tem nekaj povedati.« Miki je predel naprej in Antoniji je bilo toplo pri srcu.
Skozi odprto okno se je v sobo prikradel večerni hlad. Čez temno nebo je stekla vijoličasta črta, nato počasi izginila, kot sled letala na modrem nebu. Antonija se je obrnila stran. Ni hotela misliti na ta čudni dež. Okrog vogala je zapihal veter in ladjice na obali so se zagugale. Tink-tink-tink-
tonk, so zapele, in Antoniji so se pričele zapirati oči.
Nenadoma se je znašla z Eriko na ulici nekega starega mesta. Sprehajali sta se mimo rjavih opečnatih hiš z rdečimi strehami, mimo cerkvic in bujnih zelenih dreves, in sonce ju je prijetno grelo.
Ah, kako lepo mesto je bilo to! Antonijo je prevzel občutek sreče. Toda mesto ni bilo le lepo, bilo ji je tudi nekam znano. Kot da bi tu že bila.
Mirna, z granitnimi kockami tlakovana ulica je tekla ob rečnem kanalu. Na vsaki strani kanala so stale hiše, druga poleg druge, kot zlepljene skupaj. Imele so največ tri nadstropja in strehe v obliki stopnic; kot bi se dvoje stopnišč, ki so tekla v nasprotno smer, srečalo na vrhu. Nekatere hiše so imele nad vrati izklesan kamnit simbol. Na eni je bil zlat pav, na drugi črn krokar, na tretji rak, ki je lovil lisjaka. Od nekod so se pojavile kokoši. Prečkale so cesto in se namerile proti majhnim vratcem, skozi katera so se poskušale stlačiti vse naenkrat. Sledilo je strašno prerivanje. Antonija in Erika sta se zasmejali.
Zadišalo je po sveže kuhani juhi in Antoniji je zakrulilo v želodcu. Po cesti je pritekla gos in za njo
otrok v širokih rjavih hlačah s palico v roki. Na oknu
se je prikazala ženska v beli čepici. Nekaj je zaklicala otroku, ki je pustil gos in se pobral domov. Po kanalu se je pripeljala barka, v njej je sedela deklica s kokošjo v naročju. Gledala ju je, rekla pa ni nič.
In tedaj se je Antoniji posvetilo. To je bilo mesto, ki ga je videla v sanjah na dan izleta na Medvedjo goro! Toda tokrat ga z Eriko nista opazovali od daleč. Bili sta za obzidjem, na ulicah, v srcu tega čudnega mesta!
Od nekod se je oglasila glasba. Postali sta in prisluhnili. Prihajala je iz hiše, ki je bila večja kot druge, njen zatrep pa je imel zvonasto obliko. Nad odprtimi vrati je bila izklesana morska deklica z modrimi lasmi in dolgim modrim repom.
Glasba je napolnila ulico in poslušali sta jo kot začarani. Nekdo je igral na klavir.
Kaj pa, če je igrala mama?
Antonijo je pretresel čuden občutek, isti kot že enkrat prej. Nekaj je bilo v tem mestu, nekaj je bilo treba tukaj opraviti. Mogoče nekaj v zvezi z mamo! Mogoče je Antonija v tem mestu morala najti mamo!
Zgrabila je Eriko za roko in jo potegnila proti hiši z morsko deklico. Pogledati sta morali, če je
noter mama. Toda vrata so se jima pred nosom zaloputnila in nekdo je glasno zaklical: »Toni, sva že doma! Pico imava!«
Miki se je pognal kvišku. Stekel je proti vratom, smuknil na hodnik in oddirjal po stopnicah navzdol.
To niso bile več sanje. Erika in oče sta bila tu, in staro mesto je, z mamo vred, izginilo.
Dve sestri. Eno skrivnostno mesto. In resnica, ki se po stoletjih razkrije sredi sodobnega New Yorka.
New York v 21. stoletju in Delft v 17. stoletju. Urbani pragozd s čudovitimi muzeji in mestece kanalov in tihih ulic. Tako različni mesti, ki jima je skupna velika skrivnost. Svetloba in sence se tukaj ne igrajo le na platnih slikarskih mojstrov, temveč tudi v usodah tistih, ki si upajo sanjati več, kot jim je dovoljeno.
Ko se poti dveh sester – ene, ki jo vodi neustrašna radovednost, in druge, ki jo veže občutek dolžnosti – usodno zapletejo, galerija in mirno mestece v času nizozemske zlate dobe postaneta prizorišče izdaje, ki jo prinesejo napačne odločitve, prepovedane ljubezni in boja za lasten glas v svetu, ki večinoma pripada moškim.
Skozi oziranje v preteklost in hladni piš severnega vetra nas Nika Teran popelje v osrčje zgodovinske drame o neuničljivi sestrski vezi. To je zgodba o pogumu, ki je potreben, da v svetu sivih pravil najdeš svojo lastno, uporno barvo.