Nika velikanka

1 Mikel Valverde

Nika velikanka

Nika velikanka Malinc

20,00€

www.malinc.si

Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za brelce z disleksijo.

Nika velikanka je prvo avtorsko besedilo Mikela Valverdeja v slovenščini, kjer smo ga doslej poznali po ilustracijah slikanic o Joni Juana Kruza Igerabideja ter psički Xoli Bernarda Atxage.

Didaktični materiali.

Nika je najmanjša v razredu. Zato ljudje mislijo tudi, da je mlajša, kot je v resnici. In tega ji je dovolj, postati hoče večja, velika. Tudi v neki reviji je prebrala, da so samo visoke ženske lahko uspešne. O svojih skrbeh se pogovori s starši, ki ji zatrdijo, da jo imajo radi takšno, kot je. Enako pravijo tudi prijateljice. A Nika čuti drugače in ko nekega dne na tržnici najde čudežni napitek se zdi, da ji bo težavo uspelo premagati.

Mikel Valverde

Malinc

Knjiga je izšla s podporo Baskovskega inštituta Etxepare.

Mikel Valverde

Nika velikanka Prevedla Barbara Pregelj

Malinc

»Napoji in čudežni napitki za pridne in tiste, ki jih zanimajo drugačni užitki! Pripravljeni so le iz naravnih snovi, po receptih preteklih dni!« je na svoji stojnici kričal kramar. »Gremo pogledat ... ?« »Ni govora, ta moški je navaden šarlatan.«

»Naj ste še tako grdi, boste šarmantni vsak dan! In vsaka neroda postane mojster iskan!

Pridite, poskusite naše izdelke, pozabite na žalost in prazne obete! Rešitve poznamo za problem čisto vsak, pa naj ste majhni kot mravlja ali veliki kot tovornjak!« »Saj sem hotel samo malo pogledati ...« »Dobro veš, da mi te neumnosti niso všeč, še posebej ne, ko sta z nama otroka. Zelo sta še majhna in bi lahko v vse to verjela.« »Ampak jaz nisem majhna, mami,« se ni —7—

hotela strinjati Nika. »Seveda ne, ljubica,« je odvrnila mama z nasmeškom na obrazu.

Takoj zatem se je družina oddaljila od šarlatanove stojnice. Nikina mama je govorila s svojim možem in hotela, da nadaljujejo pot med stojnicami.

V tistem sončnem marčevskem jutru je bilo stojnic več kot običajno. Tako kot vsako prvo soboto v mesecu je tokrat mestno središče napolnil sejem. Na sejmišču so imeli svoje stojnice domači prodajalci in prodajalci iz okolice pa tudi prodajalci, ki so prišli od daleč. Nika je odšla na sejem skupaj z mamo in očetom ter bratcem kakor vedno, ko je bilo lepo vreme.

Sejem je bil vesel in pisan, na njem pa je bilo mogoče kupiti vse mogoče: domače in obrtne izdelke, verižice in uhane iz daljnih dežel, ročno izdelano obutev, ekstravagantna oblačila, slike in izdelke za dom in podobno. Vsake toliko časa je bil tam tudi kakšen prav poseben trgovec, ki —8—

je prodajal svoje izdelke.

Tako kot ta kramar. Bil je srednje rasti, svetlečih oči, temnejše polti in imel je zelo živahen izraz. Nosil je obleko in kravato, čeprav mu je bil suknjič prevelik in ni bil po zadnji modi. »Gospa, kar pridite svojo radovednost potešit, nikar ne dovolite, da bi vas moral rotit!

Le stopite bližje! Če ne najdete ničesar po vašem okusu, morda bo kaj bolje v drugem poskusu!« »Mislim, da nas je opazil in da to govori nam. Ti lažnivci pa res govorijo vse mogoče.

Pojdimo stran,« je rekla Nikina mama in se odločno napotila stran, —9—

ne da bi se ozrla nazaj.

Nika, ki je držala očeta za roko, je še zadnjič pogledala proti stojnici tega zares nenavadnega moškega. Videla je, da se ji je trgovec pomenljivo nasmehnil, pri tem pa pokazal velik zlat in svetleč zob. Nika se je kar stresla.

Družina se je še naprej sprehajala in pasla radovednost med stojnicami. Nikini starši so kupili pletenko in dve čokoladni palačinki zanjo in Oskarja, njenega bratca. V hipu sta ju snedla. »Monika, saj to si ti! Kako si?« je neka precej zajetna gospa ogovorila Nikino

— 10 —

mamo. »Prav nič se nisi spremenila.« »A, živijo, Maribel. Kakšno presenečenje, tudi ti si videti dobro. Kako si ...?« A Maribel ji ni dovolila, da bi dokončala vprašanje. »Joj, kako luuuuuuštkana otroka!« je rekla in z vsako roko uščipnila Niko in Oskarja v njuna lička. »Prava bombončka! Lahko vprašam, kako jima je ime?« »Deklica je Nika, deček pa Oskar,« je pojasnil Martin, Nikin oče.

— 11 —

»Sta enake starosti?« »Jaz sem starejša,« je užaljeno odvrnila Nika. »Ja, Nika je starejša, ima osem let, Oskar pa štiri. On je mlajši, ampak veliko jé in je zelo velik, čeprav je tudi Nika, seveda,« je dodala njena mama, ko je zagledala jezo na obrazu svoje hčerke. »Joj, ampak saj sta skoraj enako velika. Zelo lepa otroka imaš, Monika. Fantek je ... zelo velik in punčka je ... manjša ... A zelo posrečena. Joj, žal mi je, ampak moram hitro oditi. Mož me čaka pri stojnici z začimbami.« Ko je to rekla, je še zadnjič uščipnila v lička Niko in njenega bratca, potem pa se izgubila med ljudmi tako hitro, kot se je pojavila. »Mami, zakaj je tvoja prijateljica rekla, da sem majhna?« »Nika, mamina prijateljica je rekla, da si posrečena,« se je vmešal oče in jo pobožal po laseh. »Ne, ta debela gospa je rekla, da sem majhna.« — 12 —

»Nika, že neštetokrat smo govorili o tem,« ji je rekla mama, ki se je sklonila k njej in jo gledala v oči z mirnim in ljubečim izrazom. »Malce manjša si od večine otrok tvoje starosti, a to naj te nikar ne skrbi.« Vrnili so se domov in zvečer v postelji je Martin svoji hčerki spet povedal pravljico o Pikici. Pikica je bila deklica, ki je bila vedno žalostna, ker je bila majhna in je mislila, da je zato nihče nima rad. Potem pa je nekega dne močno deževalo in voda je vse poplavila. Pikica se je rešila, tako je splezala na neko drevo.

Videla je, da so ji vsi prebivalci njene vasi

prihiteli na pomoč na svojih splavih. Tedaj je razumela, da jo imajo ljudje z vasi radi takšno, kakršna je, in da ji ni treba skrbeti, ali je nizka, visoka, suha ali debela.

Naslednjega dne po zajtrku ji je mama ponovno prebrala pravljico o Pikici, oče je to storil tudi po kosilu, medtem ko sta mama in brat Oskar legla k popoldanskemu počitku. In ponovno zvečer, ko je Nika odšla spat.

Tisti teden se je v Nikini šoli začel malce nenavadno. Prišel je novi učitelj. Nekega jutra, po pouku računalništva, ko so se vračali v njihovo učilnico, se je Nika nekoliko zadržala na hodniku.

Ravno je hotela vstopiti v učilnico, ko je za svojim hrbtom zaslišala: »Živijo, deklica.« Ogovoril jo je mlad moški. To je verjetno novi učitelj, si je mislila ... »Živijo,« je odvrnila Nika. »Malce sem se izgubil. Bi mi lahko povedala, kje je peti razred?« — 14 —

»V zgornjem nadstropju. Tukaj je tretji razred.« »Aha, hvala. Kaj pa ti počneš tukaj?« jo je presenečeno vprašal mladi učitelj. »Malce sem se zamudila ...« se je Niki mudilo, saj je videla, da se vrata njenega razreda počasi zapirajo. »Ja, ampak kaj počneš tukaj?« »To je moj razred.« »Ampak to je tretji.« »Da.« »Ti pa si še zelo majhna, verjetno hodiš v prvi razred, kajne? Saj veš, da mlajši učenci ne smejo hoditi k večjim,« ji je očitajoče rekel mladi učitelj. »Saj jaz sem večja!« se ni dala Nika. »Seveda si že velika, ampak vseeno moraš še malo zrasti, da boš šla v tretji razred. Če želiš, te lahko pospremim do tvojega razreda.« »Ampak jaz hodim v tretji razred, in to je moj razred!« je vztrajala Nika, ki je bila že pošteno jezna.

— 15 —

V tistim hipu je iz razreda pokukala učiteljičina glava. »Kaj se dogaja?« je vprašala, ko je na hodniku zagledala novega učitelja in Niko z jeznim izrazom na obrazu. »Nič takšnega, ta majhna deklica je hotela v vaš razred,« je odvrnil novi učitelj. »Ampak jaz sem že velika!« je vnovič zatrdila Nika. »O, to je pa nesporazum. Drži, Nika je moja učenka,« je rekla učiteljica. »Kaj res? Žal mi je,« je odvrnil učitelj in se poskušal opravičiti Niki, medtem pa rahlo zardel. »Jaz pa sem mislil ... Žal mi je, zmedel sem se ...« Nika je godrnjaje vstopila v razred. Novi učitelj je mislil, da je prvošolka! Zdaj je bila pa zares jezna.

Pa to še ni bilo vse. V istem dnevu jo je čakalo še nekaj neprijetnih presenečenj.

Učiteljica matematike Ana si je tokrat pouk zamislila nekoliko drugače. Med ponavljanjem — 16 —

snovi so se morali vsi učenci postaviti v vrsto. Drug za drugim so nato odgovarjali na vprašanja.

V vrsti so stali po velikosti, od največjega do najmanjšega. Nika je stala na zadnjem mestu, saj je bila najmanjša v razredu. Tistega dne Nika ni pravilno odgovorila niti na eno vprašanje.

Po glavnem odmoru je bila na urniku telovadba. Tokrat je učitelj pripravil vaje v parih. »Učenci, poiščite nekoga, ki je vaše velikosti, in se postavite v pare. Vso šolsko uro boste — 17 —

1 Mikel Valverde

Nika velikanka

Nika velikanka Malinc

20,00€

www.malinc.si

Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za brelce z disleksijo.

Nika velikanka je prvo avtorsko besedilo Mikela Valverdeja v slovenščini, kjer smo ga doslej poznali po ilustracijah slikanic o Joni Juana Kruza Igerabideja ter psički Xoli Bernarda Atxage.

Didaktični materiali.

Nika je najmanjša v razredu. Zato ljudje mislijo tudi, da je mlajša, kot je v resnici. In tega ji je dovolj, postati hoče večja, velika. Tudi v neki reviji je prebrala, da so samo visoke ženske lahko uspešne. O svojih skrbeh se pogovori s starši, ki ji zatrdijo, da jo imajo radi takšno, kot je. Enako pravijo tudi prijateljice. A Nika čuti drugače in ko nekega dne na tržnici najde čudežni napitek se zdi, da ji bo težavo uspelo premagati.

Mikel Valverde

Malinc