Na jugu velemesta

LOLA LARRA

Majhno šolo na jugu velemesta v čilenski prestolnici Santiago zasedejo njeni dijaki. Poslej se vse spremeni: učilnice, dvorišče in celo sami dijaki, ki se morajo soočiti z izzivi, ki jih prinašajo demonstracije dijakov in študentov.

NA JUGU VELEMESTA

Med njimi je tudi Nicolás, najboljši vratar v šolski ligi, ki ga dolgi sestanki dolgočasijo in zasedbo šole popisuje v svojem dnevniku. Dogajanje na šoli pa spremlja tudi nekdo, ki živi v bližini.

Risoroman Na jugu velemesta se dogaja v prvih dneh dijaških in študentkih uporov, ki so v letu 2006 potekali v Čilu in so jih mediji označili za »pingvinsko revolucijo«.

VICENTE REINAMONTES

32,00€

LOLA LARRA

VICENTE REINAMONTES

NA JUGU VELEMESTA Dnevnik zasedbe šole

Na jugu velemesta

Lola Larra Na jugu velemesta Naslov izvirnika: Al sur de la Alameda Slovenski prevod besedila z dovoljenjem založbe Ediciones Ekare Vse pravice pridržane © 2014 Lola Larra, besedilo © 2014 Vicente Reinamontes, ilustracije © 2014 Ediciones Ekaré Sur © 2015 Ediciones Ekaré Izvirnik je izšel pri založbi Ediciones Ekaré Sur v Santiagu, Čile.

Za slovensko izdajo 2025 Založba Malinc Prevedla: Barbara Pregelj Spremna breseda: Urša Geršak Izdala in založila: Založba Malinc, Medvode, 2025 Za založbo: Aleš Cigale Tehnično oblikoval: Aleš Cigale Uredila: Barbara Pregelj Lektorirala: Tonja Jelen Tiskano v Sloveniji.

Naklada: 500 izvodov Prvi natis Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.134.2(83)-31 LARRA, Lola Na jugu velemesta : dnevnik zasedbe šole / Lola Larra ; ilustriral Vicente Reinamontes ; prevedla Barbara Pregelj ; spremna beseda Urša Geršak. - 1. natis. - Medvode : Malinc, 2025 Prevod dela: Al sur de la Alameda ISBN 978-961-7235-19-7 COBISS.SI-ID 252264707 To delo je izšlo s pomočjo Programa za podporo prevodom za tuje založnike pri Diviziji za kulture, umetnosti, dediščino in javno diplomacijo (División de las Culturas, las Artes, el Patrimonio y la Diplomacia Pública – DIRAC), Podsekretariata za zunanje zadeve Čila.

Obra editada en el marco del Programa de Apoyo a la Traducción para Editoriales Extranjeras de la División de las Culturas, las Artes, el Patrimonio y la Diplomacia Pública (DIRAC) de la Subsecretaría de Relaciones Exteriores de Chile

LOLA LARRA

NA JUGU VELEMESTA Dnevnik zasedbe šole Ilustriral

VICENTE REINAMONTES

Prevedla Barbara Pregelj Spremna beseda Urša Geršak

Malinc

Que voulez-vous la porte etait gardee Que voulez-vous nous etions enfermes Que voulez-vous la rue etait barree Que voulez-vous la ville etait matee Que voulez-vous elle etatt affamee Que voulez-vous nous etions desarmes Que voulez-vous la nuit etait tombee Que voulez-vous nous nous sommes aimes.

Couvre-feu PAUL ELUARD

Z MOJEGA OKNA VIDIM VEČJI DEL MESTA. A ŽE PRED ČASOM ME JE MESTO PRENEHALO ZANIMATI.

ZAMOTIM SE TAKO, DA OPAZUJEM BLIŽNJO ŠOLO. VSAKODNEVNA RUTINA: OB OSMIH VRVEŽ PRED ZAČETKOM POUKA; OB DESETIH HRUŠČ MED ODMOROM;

MIRNE URE V ČASU POUKA; NESTRPNOST OB ODHODU IZ ŠOLE OB TREH. POTEM TIŠINA. PONOČI JE ŠOLA VIDETI KOT VELIKA ZAPUŠČENA LADJA.

PRED TREMI DNEVI PA SE JE VSE SPREMENILO. ODRASLI SO ODŠLI, ZAČELA SE JE ZASEDBA ŠOLE IN UČENCI SO ŠOLO SPREMENILI V SVOJO VOJAŠNICO. PONOČI SE LADJA NAPOLNI Z LUČMI IN GLASOVI, PRIDUŠENIM GOVORJENJEM IN TEKANJEM.

MED NJIMI JE TUDI NICOLÁS, KI SAMOTEN POSTAVA NAOKOLI, KOT BI SE IZGUBIL, IN PIŠE. RAVNO ZDAJ GA VIDIM V UČILNICI 6 Z ODPRTIM ZVEZKOM.

N A

J UG U

VELEMES TA

Petek TRETJI DAN ZASEDBE

Pravkar smo zaključili zadnji današnji sestanek. Vse dneve preživljamo na sestankih; to je nekakšna bolezen, ki je morda ne bom mogel prenesti. To pišem v spalni vreči v učilnici 6 v drugem nadstropju. Tu je bolj mirno kot spodaj, kjer spi večina in se ponoči stiska v učilnici 2, med »kuhinjo« in »ambulanto«. Se pravi med učilnicama, namenjenima pripravi hrane (ki je trenutno precej skromna in neokusna) in skrbi za bolne in ranjene (ki jih še ni bilo).

V treh dneh od začetka zasedbe se je šola spremenila, prav tako tudi učenci. Zunaj so nakopičeni stoli, mize so prislonjene k oknom, na tleh so spalne vreče. In čeprav večina še vedno nosi uniforme, so videti drugače ali pa jih tako vsaj sam vidim. Člani dijaškega sveta so se na zasedbo pripravili in prejšnji teden v šolo skrivaj prinesli vreče riža, pakete

— 17 —

L ARRA

-

REI N AMONTE S

testenin, konzerve tunine in paradižnikove omake. Toda zaloge pojenjajo in za našo prehrano ne zadoščajo več.

Vse bi bilo lahko drugače, če bi imeli dostop do šolske jedilnice. Vse bi dal za čokoladne piškote, ali kosmiče, ali pa samo za vrečko sladkorja. Petrosi, ki je odgovoren za kuhinjo, je to malenkost spregledal: zdaj na šoli nimamo niti grama sladkorja.

Vendar je šolska jedilnica zaprta z rešetko in ključavnicami. Po skromni večerji nas je danes nekaj ponovno predlagalo, da bi polomili rešetko in vstopili v jedilnico. »Brez plenjenja,« so rekli člani dijaškega sveta. »Vsaj ne za zdaj,« so dodali, da bi nas pomirili. »Naša podoba mora ostati neomadeževana,« so sklenili.

Govori se, da si ne upajo vdreti v skladišče, ker je Aldo sin lastnika te jedilnice in hkrati tudi član dijaškega sveta.

A ne bo več dolgo tako, rečem sam pri sebi. Zelo sem lačen.

Dekleti iz tretjega letnika v »ambulanti« preživita ves dan. Pilita si nohte, urejata in barvata lase, spletata kite in se ličita. Svoje frizerske storitve ponujata tudi drugim dekletom, vendar so za zdaj le njuni lasje spremenili barvo iz temnorjave v precej nenavadno zelenkasto rdečo. Rekli smo jima, da ju lahko zamenjamo, da ni treba, da sami dežurata. Toda zavrnili sta nas, rekoč, da sta ravno onidve najbolj pripravni za to delo, ker nameravata študirati medicino. Na tablo sta napisali nekaj navodil: »Preden oskrbiš rano, si je treba umiti roke z alkoholom.« Ali pa skrivnostne stavke, kot je: »Nikoli ne

— 18 —

N A

J UG U

VELEMES TA

veš, kaj je narobe s poškodovancem.« Najbolj mi je všeč priporočilo za hidracijo. Napisano je na tisti strani table, ki je nikoli ne zbrišeta:

Ne verjamem, da bo kdo dehidriral. Sredi jeseni smo in temperatura je vsak dan nižja. Še posebej ponoči.

Bolje bi bilo, da bi nam povedali, kako ravnati, če pride do podhladitve. Prepričan sem, da bo kmalu še bolj mrzlo. Šolske stene so vlažne in tla iz ploščic so ledeno mrzla.

— 19 —

L ARRA

-

REI N AMONTE S

Že tri dni smo zaprti na šoli in videti je, da bo to trajalo še dolgo. Tako so pravkar sporočili iz dijaškega sveta. Da moramo vztrajati, da nam bo uspelo doseči zastavljeno, da moramo ostati združeni. Toda nekateri, najmlajši, so nemirni in pravijo, da se želijo vrniti domov.

Valentín, vodja dijaškega sveta, je bil danes popoldne vidno utrujen. Bolj nervozen kot običajno. Ves dan hodi sem in tja, na sestanke, ki potekajo znotraj in zunaj šole. Člani dijaškega sveta so edini, ki hodijo ven. Največkrat gre ven Valentín. Sestaja se z drugimi voditelji dijakov, s predstavniki Koordinacijske skupščine srednješolk in srednješolcev. Srečuje se celo z novinarji.

To z Valentínom je zanimivo. Do prejšnjega tedna se je meni in mojim prijateljem zdel popoln bedak. S svojim hripavim glasom je neprestano prekinjal pouk, po spominu navajal dolge stavke, ostajal v razredu, da bi še potem, ko je že zvonilo, govoril s profesorji. Vedno je imel odlične ocene, celo pri telesni vzgoji, ker je precej dober športnik. Vedno je bil urejen in počesan, kravate si ni snel niti zdaj, med zasedbo šole.

Poleg vsega je Valentín še predsednik dijaškega sveta. Toda komu je bilo to pred dnevi sploh mar?

Zdaj pa je Valentín vedno obkrožen z ljudmi. Vsi ga sprašujejo, kaj naj storijo, čakajo na njegova navodila: kako naj ravnajo, kaj naj rečejo in kako naj se obnašajo.

Valentín je zdaj celo v časopisu; danes je o njem pisal članek v časniku El Mostrador, kjer je bila objavljena tudi njegova fotografija. Valentín ima dolge govore in pridiga

— 20 —

N A

J UG U

VELEMES TA

vsakič, ko odpre usta. Valentín si je prisvojil zbornico in tja postavil tako imenovano Prvo bazo. Kot bi se vzpenjali na Everest.

V enem samem dnevu se je iz bedaka spremenil v junaka šole. Stvari se tu notri spreminjajo zelo hitro.

Vsega skupaj nas je tukaj petintrideset. Iz različnih letnikov, čeprav je večina iz tretjega in četrtega letnika.

Nihče od mojih soigralcev iz nogometne ekipe ni ostal. Zato tu ni Dominga, Fernanda in ne Rafe, mojih najboljših prijateljev.

Ne vem, kaj si mislijo o meni.

Verjetno se jim zdi, da se mi je zmešalo.

Tudi sam bi tako mislil. Še pred tednom dni si nisem mogel niti predstavljati, da bom tukaj.

Pred tednom dni, ko so se začeli protesti in ko je bila sprejeta odločitev o zasedbi šole, sem tako kot moji prijatelji mislil, da ves ta cirkus z nami nima nikakršne povezave.

Zdaj ne vem, kaj naj si mislim.

Vsega je kriva Paula.

Francozinja Paula.

— 21 —

LOLA LARRA

Majhno šolo na jugu velemesta v čilenski prestolnici Santiago zasedejo njeni dijaki. Poslej se vse spremeni: učilnice, dvorišče in celo sami dijaki, ki se morajo soočiti z izzivi, ki jih prinašajo demonstracije dijakov in študentov.

NA JUGU VELEMESTA

Med njimi je tudi Nicolás, najboljši vratar v šolski ligi, ki ga dolgi sestanki dolgočasijo in zasedbo šole popisuje v svojem dnevniku. Dogajanje na šoli pa spremlja tudi nekdo, ki živi v bližini.

Risoroman Na jugu velemesta se dogaja v prvih dneh dijaških in študentkih uporov, ki so v letu 2006 potekali v Čilu in so jih mediji označili za »pingvinsko revolucijo«.

VICENTE REINAMONTES

32,00€

LOLA LARRA

VICENTE REINAMONTES

NA JUGU VELEMESTA Dnevnik zasedbe šole