MALO DANES, MALO JUTRI
Ilustriral Marko Rop
Breda Podbrežnik Vukmir, Klarisa Jovanović
MALO DANES, MALO JUTRI
Pravljice o modrih starcih in starkah z vsega sveta
Ilustriral Marko Rop
Uvod avtoric
Pravljice v tej zbirki prinašajo modrosti in preizkušnje starejših, ki so si po vsem svetu zelo podobne: na Menini planini, v ukrajinski ali baskovski vasi, na planjavi pred jurto, v koči iz bambusa, na gradu, angleškem podeželju, na havajski obali. Starejši so vedno ogledalo skupnosti – ta je toliko dobra in solidarna, kolikor dobro skrbi za svoje stare ljudi, ki nimajo več moči za mnoga opravila. Medgeneracijsko povezovanje je v zdajšnjem času še kako pomembno, saj je zaradi dolgoživosti med nami veliko starejših. S povezovanjem kljubujemo starizmu – predsodkom, da so stari ljudje družbi le v breme. Četudi niso več na višku svojih fizičnih moči, imajo druge darove: modrost, izkušnje, potrpljenje, znanje. Starka v pravljici Starec in lev pravi: »Naredila bova to, kar veleva pamet. Moral bi že vedeti, da zmaga vedno, kdor je najpametnejši, in ne, kdor je najmočnejši.«
Prav zato, da kljubujemo predsodkom o starejših, je nastala ta zbirka pravljic. V njih starost ni samo breme, to je tudi čas žetve izkušenj in modrosti. Staranje je univerzalna izkušnja, spoštovanje starejših pa je značilno za vse kulture. Po vsem svetu vsem enako tečejo leta in povsod srečamo starce, ki so modri, polni življenja, ki delijo svojo dobroto, v kozji rog uženejo velikane, premagajo vrage in hudiče, pomagajo in svetujejo. Poleg tega žanjemo sadove preteklih generacij. Kdo ve kateri prapraded je posadil jablano, ki še danes rodi in nam ponuja sladke sadove. V pravljici Starec in cesar pravi starec cesarju, ki se je čudil, zakaj starec sadi drevo, saj vendar ne bo dočakal
njegovih sadov: »Vsekakor pa bom zapustil to drevo sinu, tako kot je meni moj oče zapustil sadove svojega dela.«
Povsod po svetu se srečujejmo tudi s skušnjavo, da bi starejše zavrgli, saj ne zmorejo več opravljati svojega dela in nič ne prispevajo. Mlinar v pravljici Pevski zbor svete Gudule reče svojemu ostarelemu oslu: »Čemu bi hranil nekoga, od katerega nimam več nobene koristi.« Sin v pravljici Najlepša roža na koncu reče kralju, ki je ukazal pobiti vse starce: »Brez izkušenj ni modrosti. Dovoli starcem, naj živijo.«
Pravljice o starejših ljudeh so zbrane z vseh vetrov in kultur. Zato poudarjamo pomen ne samo medgeneracijskega povezovanja, pač pa tudi medkulturnega razumevanja. Povsod po svetu spoštujejo starejše in povsod po svetu se tudi dogaja, da jih izločijo iz družbe ali omalovažujejo, ko postanejo nemočni.
Te pravljice namenjamo otrokom, da bodo naklonjeni starejšim. Ker pa so nekatere pravljice morda za otroke prezahtevne, jih vabimo, da jih prebirajo skupaj z babicami, dedki, starimi tetami ali strici, mogoče z oskrbovanci v domovih upokojencev, in tako tkali medgeneracijske mostove. Lahko jih berejo tudi starejši, da bodo spoznali, da njihova izkušnja ni nekaj osamljenega, temveč je občečloveška. Lahko jih pravzaprav beremo prav vsi, saj so pravljice o starejših lahko tudi navdih – prižgejo lahko iskrico empatije ali optimizma. Starka v pravljici Denar odpira vsa vrata ponudi prestrašenemu vojaku, ki mora kralju za ceno svojega življenja dokazati, da denar res odpira vsa vrata, prenočišče in ga pomiri: »Ne skrbi, za vsako težavo se najde rešitev.«
Besedila so zbrana iz zanesljivih virov, ki so črpali iz bogatih ljudskih izročil. Prebiranje in izbiranje je bilo dolgotrajno in premišljeno, saj sem želela izbrati tiste pravljice, ki prikazujejo, da se povsod po svetu in v vseh časih starejši srečujejo
s stiskami in odrinjenostjo, pa tudi z medgeneracijsko povezanostjo in sočutjem. Zato sem iskala pravljice z vsega sveta in iz različnih kultur. Hkrati pa sem iskala stare junake in junakinje, ki so aktivni, pogumni in odporni, da so nam lahko v navdih. Namenoma pa sem se izognila stereotipom, v okviru katerih so starejše ženske pogosto hudobne in grde čarovnice, moški pa šibki in bolehni kralji. Nekaj pravljic sta v izbor predlagali tudi Klarisa Jovanović in Barbara Pregelj. Po izboru in prevodu pa je v proces nastajanja celote vstopila še druga avtorica – Klarisa Jovanović, ki je besedila stilno poenotila in obogatila. Zbirka ne bi mogla biti zaokrožena celota, če bi besedila pustili v dobesednem prevodu. Pravljice so bile zapisane v različnih obdobjih, z različnimi nameni in zato so bile nekatere že izvorno literarizirane, druge pa kratke in besedilno skope. Klarisa Jovanović je te neenotnosti uredila v literarna besedila s pravo mero. Ilustracije Marka Ropa so najino delo dopolnile. Urednica Barbara Pregelj pa je omogočila, da je knjiga med nami. Zahvaljujem se ji za njen posluh in pogum.
Prepričani smo, da bodo pravljice bralce nagovorile tako, da bomo starejše še bolj cenili in prisluhnili njihovim zgodbam. V pravljici Bisaga, polna zgodb spoznamo, da moramo zgodbe deliti, da lahko prehajajo iz rod v rod. Bistvo zgodb je prav v tem, da jih delimo.
Mag. Breda Podbrežnik Vukmir
Ljudska povedka je ravno prav začinjena in ne potrebuje dodatne soli ali popra. Takšna, kakršna je, je po okusu okolja, iz katerega izhaja. Če ji kaj dodamo ali odščipnemo, ji odvzamemo del njene oprave. Čemú torej priredbe?
Ljudske pripovedi živijo svoje avtentično življenje samo v živi besedi. Ko ustno izročilo zapišemo z besedo, mu nehote odškrnemo velik del pristnosti. Ljudski pravljičar nas očara s svojim glasom in njegovimi barvitimi odtenki, z mimiko, s kretnjami, ki mu jih narekuje dramaturgija zgodbe. Pisana beseda tega ne zmore, zato pa bralca pritegne z drugačnimi pomagali: pravljičarjevo odsotnost lahko nadomesti z literarnimi prvinami, ki dokumentarno gradivo približajo leposlovnemu besedilu. Poseg v izvirni zapis lahko slednjemu škodi ali koristi; meja med njima je zelo spolzka. Dober prirejevalec vsekakor upošteva dikcijo izvirne povedke in vanjo posega karseda obzirno in tenkočutno, zlasti takrat, ko je treba zapolniti kako vrzel – in teh v živi pripovedi ne manjka. Pisana beseda je pač manj sproščena od žive; zdrs ali napaka, ki je v živi pripovedi lahko očarljiva, je v pisani besedi moteča. Tega so se dobro zavedali številni zapisovalci ljudskih pripovedi iz devetnajstega in prvih desetletij dvajsetega stoletja, ki niso imeli na voljo današnje tehnologije in se zatorej niso obremenjevali z zvestobo izvirniku, zato pa so svoje beležke pred objavo uredili in pogosto po svoje preoblikovali. Avtorski pečat tedanjih zapisovalcev – med njimi so tudi ugledna pisateljska imena – je tu nadvse očiten. Tudi v tej knjigi se mu nisem mogla izogniti. Opirala sem se na lastna estetska merila in ta so praviloma izrazito subjektivna.
Klarisa Jovanović
STARA LETA
SEDEM OČETOV
Živel je mož, ki je rad potoval. Nekega večera ga je pot pripeljala do bogate kmetije. Ob pogledu na razkošno poslopje si je rekel: »Kako lepo bi bilo prespati v tako lepi hiši!« in brž zatem je starca, ki je na dvorišču sekal drva, pobaral, ali ga za eno noč sprejme pod streho.
»V tej hiši nisem jaz gospodar,« mu je odvrnil starec.
»Stopite v kuhinjo in poprosite za gostoljubje mojega očeta.«
Pred ognjiščem v kuhinji je klečal starec in pihal v ogenj.
»Dober večer, oče,« ga je pozdravil popotnik. »Bi lahko prenočil pri vas?«
»V tej hiši nisem jaz gospodar,« mu je odgovoril starec. »Stopi do mojega očeta. V sosednji sobi sedi za mizo.«
Mož, ki je sedel za mizo, je bil starejši od prejšnjih dveh.
Zatopljen v debelo knjigo pred seboj se je tresel in šklepetal z zobmi.
»Dober večer, oče. Bi lahko prenočil pri vas?«
»V tej hiši nisem jaz gospodar. Pobarajte mojega očeta. Tamle na klopi sedi.«
Popotnik je uprl pogled v starca, ki je sedel na klopi. Tudi ta se je tresel in šklepetal z zobmi.
»Me vzamete za eno noč pod streho?«
»V tej hiši nisem jaz gospodar,« je odvrnil starec. »Pobarajte raje mojega očeta. Tamle v postelji leži.«
Popotnik je stopil k postelji, v kateri je ležal zelo star možak. Bil je videti na pol mrtev, samo njegove oči so bile nadvse žive.
»Me vzamete za eno noč pod streho?«
»V tej hiši nisem jaz gospodar. Pobarajte raje mojega očeta.
Tamle v zibelki leži,« je odgovoril starec.
Popotnik je stopil k zibelki. V njej je ležal mož, star kot zemlja, zgrbljen pa tako, da ni bil večji od dojenčka. Človek bi rekel, da je mrtev, samo hropenje, ki je prihajalo iz njegovega grla, je pričalo o tem, da je še živ. »Dober večer, oče. Me vzamete za eno noč pod streho?«
Dolgo je trajalo, preden je starec odgovoril: »V tej hiši nisem jaz gospodar. Pobarajte mojega očeta. Najdete ga v tistem rogu, ki visi na steni.«
Popotnik se ozira naokoli, pogleduje po stenah in ga končno uzre. Pogleda vanj in – kaj vidi? Kepo pepela z obrazom starca! Od strahu zavpije: »Oče, oj, oče! Ali me nocoj vzamete pod streho?«
Tanek glasek, ki je spominjal na ptičji ščebet, je odgovoril: »Seveda, otrok moj!«
Popotniku je naposled odleglo: končno je našel pravega hišnega gospodarja. Ko si je potešil žejo in lakoto, je v topli postelji, pod jelenjimi kožami, zaspal kot polh. norveška ljudska pravljica
ŠKRAT S PEČINE
Kmet se je napotil v mesto po opravkih. Dolgo se je zadržal, zato je domov grede ubral bližnjico, ki je vodila mimo Folkaredove pečine. Vedeti pa morate, da to ni bila čisto navadna pečina; to je bil kraj, ki je že od nekdaj veljal za domovanje trolov in škratov in ljudje so se mu na široko izogibali. Naš junak se za te govorice ni kaj prida menil, zato je bil toliko bolj presenečen, ko je pred sabo zagledal bitjece, ki je sedelo na kamnu in jokalo.
»Zakaj jokaš?« ga je vprašal kmet, prepričan, da ima pred sabo otroka, ki je zataval od doma. »Če mi poveš, kje si doma, te pospremim tjakaj.«
Bitjece, ki je jokalo, pa ni bil otrok, temveč pravi, pravcati škrat. »Tu sem doma,« je odgovoril, ves v solzah, in pokazal na goro pred sabo.
»Že dolgo živiš v gori?« je vprašal kmet, ki so ga začeli navdajati dvomi.
»Šeststo let,« je kot iz topa odgovoril škrat.
»Ta je pa debela!« je vzrojil kmet. »Meni ne boš lagal.
Zaslužiš si jih par po grbi!«
»Nikar,« je znova zajokal škrat. »Danes so mi jih že naložili!«
»Kdo ti jih je naložil?« se je začudil kmet.
»Oče.«
»Za prazen nič ti jih gotovo ni. Si že nekaj ušpičil.«
»Oh, nič takega,« se je izmotaval škrat in znova udaril v jok.
»Moral bi paziti na onemoglega dedka. Ko sem mu samo za trenutek obrnil hrbet, je padel in se poškodoval.«
Šele tedaj je kmet ugotovil, s kom ima opravka. In ker pri
škratih nikoli ne veš, kaj imajo za bregom, je zgrabil za palico, misleč, da se bo treba braniti.
Nenadoma je tako zagrmelo, da se je gora stresla, in škrat je izginil, kot bi se pogreznil v zemljo.
Se je to zares zgodilo ali je bil le privid?
švedska ljudska pravljica
ČUDEŽNI STUDENEC
V vasi pod Menino planino je živel drvar. Ko je bil še mlad in močan, je zaslužil toliko, da je imel za kruh, odkar je ostarel, pa sta bila z ženo večkrat lačna kot sita. Že res, da sta imela majhen vrt, majhno zaplato zemlje, a si s skromnim živežem, ki sta ga pridelala, nista mogla potešiti lakote.
Je potemtakem čudno, da se je naš drvar pogosto vdajal žalostnim mislim?
Ko je nekega dne tako pestoval svojo žalost, se je pred njim prikazala vila z Menine planine.
»Ker si trdo delal vse življenje, ti bom pomagala,« ga je nagovorila. »Odločila sem se, da ti povrnem mladost.«
Prijela je starca za roko in ga odpeljala globoko v gozd, kjer je izviral studenec z živo vodo.
»Pij,« mu je ukazala.
In starec se je sklonil nad vodo in pil, dokler mu vila ni ukazala, naj neha. Čarobna deklica je izginila in drvar se je lahkih nog vriskajoč napotil proti domu. Kako ne bi vriskal, ko pa se je tako pomladil, da ga lastna žena ni prepoznala! Ko ji je povedal, kaj ga je doletelo, mu sprva ni verjela.
»Če je res, kar praviš, me odpelji tja. Tudi jaz bi se rada pomladila.«
Mož se je izgovarjal, da se je vila prikazala njemu, in ne njej. Toda žena ni odnehala in naposled se je mož vdal in jo odpeljal k vilinskemu studencu. Starka je potopila glavo v studenec in pila in pila in goltala živo vodo, brez mere in vage, saj se je vendar hotela pomladiti bolj od moža. In zares se je pomladila – v dojenčico. Drvar je jokajoče detece vzel v naročje
in ga odnesel domov. Toda kaj bi mož z ženo dojenčico? Prav kmalu se je znova oženil, kajpada z mladim dekletom. Druga drvarjeva žena je odtlej zibala prvo – zdaj dete v zibelki. Vaščani so se drvarju za hrbtom posmehovali, v resnici pa so mu zavidali. Tudi sami bi se bili radi pomladili. Le kje je čudežni studenec, so se spraševali. Toda zaman! Naj so še tako stikali po temnih gozdovih Menine planine, čudežnega studenca ni nihče več našel.
slovenska ljudska pravljica
PEVSKI ZBOR SVETE GUDULE
Živel je mlinar, ki je imel osla. Žival mu je dolga leta služila, kot se spodobi, toda prišel je čas, ko je sivček ostarel in dela ni več zmogel. Mlinar je bil varčen človek. »Čemú bi hranil nekoga, od katerega nimam več nobene koristi,« si je rekel in sklenil, da bo osla prodal za ceno njegove kože. Zavedal se je, da kaj prida ne bo iztržil, zagotovo pa bo prihranil stroške za koruzo, s katero ga hrani, je menil.
Sivček je povešal glavo in razmišljal o svoji žalostni usodi.
»Kako okruten je ta svet,« je ugotavljal. »Ko sem bil mlad in zdrav, sem bil koristen. Zdaj, ko sem star in onemogel, pa sem nekoristen, zato me bo gospodar zavrgel. Pa sem res tako neuporaben? Resda ne morem več vleči voza na trg, zato pa imam še vedno glas kot slavček. Nekje se bo vendar našlo mesto za nekoga, ki tako lepo poje. Že vem,« je naposled sklenil, »v Bruselj jo mahnem, v katedralo svete Gudule, in se ponudim za pevca v cerkvenem zboru.«
Rečeno, storjeno.
Pot ga je vodila skozi mesta in vasi. V nekem mestecu je pred županovo hišo zagledal psa, ki je žalostno zrl predse.
»Pozdravljen, prijatelj! Kakšne misli te morijo?«
»Kakšne le,« je potarnal pes. »Saj vidiš. Star sem in okoren. Nekoč sem slovel daleč naokoli kot najhitrejši lovski pes, zdaj pa se mi še zajci v brk smejijo. Gospodar mi očita vsak grižljaj, ki mi ga nameni.«
»Ne bodi žalosten, prijatelj,« ga je potolažil sivček, »z menoj ni bilo nič bolje. Tudi mene se je moj gospodar hotel odkrižati.
Ko sem slišal, kaj namerava, sem ga naskrivaj zapustil. Odločil sem se, da se pridružim pevcem v katedrali svete Gudule. Zavedam se, da imam čudovit glas. Vsakdo mora izkoristiti svoje darove in zahtevati zanje spodobno plačilo!«
»Prav imaš. Če dobro razmislim, znam tudi jaz peti. Ko sem sinoči polni luni pel podoknico, so vsi ljudje v naši ulici odprli okna, da bi me bolje slišali. Pel sem kako uro in bi še dlje, če mi neki zlobnež ne bi vrgel starega škornja v glavo. Gotovo mi je zavidal moj pevski dar.«
»Potem pa se mi kar pridruži,« mu je predlagal sivček. »Ti boš pel tenor, jaz pa bas. Čudovit duet bo to, naju že slišim.«
Pes je privolil in skupaj sta se odpravila proti Bruslju.
Toda pot se je vlekla. Ko je bilo sonce že visoko na nebu, sta pred zanikrno kočo zagledala mačka. Ležal je na kupu smeti in stokal. Bili sta ga sama kost in koža.
»Ojej,« je vzkliknil sivček, ki je imel mehko srce. »Revež ubogi, kaj so ti storili?«
»Z brcami so me pognali iz hiše, ker sem, sestradan, da se mi je meglilo pred očmi, ukradel košček slanine,« je odgovoril maček. »Prisežem, da ni bil večji od otroške dlani. Toda gospodar je zagnal tak vik in krik, kot bi mu izmaknil celega prašiča. Če bi lahko lovil miši kot nekoč, bi se me usmilil in me ne bi nagnal. Toda miši so zdaj zame prehitre in se mi smejijo v brk. Takšno življenje ni vredno piškavega oreha. Upam, da me bo čim prej pobralo.«
»Kaj blebetaš! Nič te ne bo pobralo. Še se boš veselil življenja. Pridruži se nama. Če tako lepo poješ kot vse tvoje daljne in bližnje sorodstvo, potem si ravno pravšnji za pevca v zboru svete Gudule. Zdaj smo že trije, ki nam pevskega daru ne manjka.«
Tako so v troje nadaljevali pot proti Bruslju. Toda pot se je vlekla. Pod večer so prišli do samotne kmetije. Na dvorišču je
žalostno kikirikal petelin.
»Pozdravljen, prijatelj! Zakaj tako žalostno kikirikaš?« ga je vprašal sivček.
»Kako ne bi bil žalosten? To je vendar moje zadnje kikirikanje na tem svetu,« je odgovoril petelin. »Ko sem se pred kako uro oglasil, čeprav ni moja navada, da bi pel še za dne, sem slišal gospodinjo, ki je svojemu možu rekla: 'Naš petelinček ne bi tako veselo kikirikal, če bi vedel, da bo jutri končal v juhi. Gostje, ki jih pričakujemo, si bodo oblizali vse prste.' To rekoč, se je na ves glas zasmejala. To babnico od nekdaj sovražim.«
»Pa ja ne boš mirno čakal, da ti zavijejo vrat,« je pripomnil sivček.
»Saj mi ne preostane nič drugega,« je javknil petelin.
»Ne tarnaj in se nam raje pridruži. V Bruselj smo namenjeni, v katedralo svete Gudule. Takšnih ubranih glasov ni ravno na pretek, gotovo nas sprejmejo v zbor. Sicer pa smo že kvartet. Morda nekoč še zaslovimo.«
In pevska druščina je krenila proti Bruslju. Toda pot se je vlekla in Bruselj je bil še daleč.
Noč jih je zalotila v gozdu. Odločili so se, da v njem prespijo, kaj drugega jim tudi ni preostalo. Sivček in pes sta legla pod staro bukev, mačka je splezala na eno od vej, petelin pa si je postlal na vrhu krošnje, od koder se mu je ponujal prelep razgled. Ko se je takole oziral naokoli, je sredi gozda zagledal lučko.
»Hej, prijatelji,« je vzkliknil. »Sredi gozda migeta luč. Verjetno prihaja iz kake hiške. Pojdimo preverit. Morda pa najdemo kaj za pod zob.«
»Pojdimo,« mu je prvi pritrdil sivček. »Morda pa tam najdemo tudi slamnato ležišče. Vlažna zemlja, na kateri zdaj ležim, ni dobra za moje stare kosti.«
Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo.
Didaktični materiali.
30,00€
Malo danes, malo jutri je zbirka pravljic o starcih in starkah z vsega sveta, v katerih so poudarjene modrost, vitalnost in navihanost starejših članov družbe, ki so pogosto spregledane. Zbirka se stereotipom o starejših in staranju, s katerimi vse prevečkrat označujemo jesen življenja, upira s humorjem, raznovrstnostjo, človečnostjo in srčnostjo. Pripravili sta jo Breda Podbrežnik Vukmir in Klarisa Jovanović, ilustriral pa jo je Marko Rop.
