Grenak je med

Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo.

25,00€

Didaktični materiali.

Prevedla Barbara Pregelj

MED

GRENAK JE

Roman Grenak je med sestavljajo trije glasovi, tri pripovedi in ena novo-stara zgodba. Izpod peresa enega najbolj priznanih baskovskih mladinskih avtorjev Patxija Zubizarrete.

GRENAK JE MED

Devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Podobno kot številni mladi iz Magreba si tudi Selim želi zapustiti žalostni Maroko in svojo srečo poiskati v bleščečem Parizu. Tam je njegova Meka. Na poti bo okusil med in grenkobo: med v objemu Esther iz baskovske prestolnice in grenkobo zaradi neprizanesljive resničnosti na Zahodu. Njegovo zgodbo opisujejo trije glasovi: mladi Magrebčan, njegovo dekle Esther in najbolj znameniti mugalari devetdesetih let prejšnjega stoletja. Spoznavamo pa jo na tri različne načine: v prvoosebni linearni pripovedi, v dnevniški obliki in v obliki intervjuja.

Patxi Zubizarreta

Patxi Zubizarreta

Patxi Zubizarreta

GRENAK JE MED

Prevedla Barbara Pregelj

Malinc

Izstopil si iz oslove kože, da bi si nadel bikovo in nato petelinjo, a na vseh so bile bolhe.

Mohamed Šukri, Goli kruh

PRVI DEL

Sanje o Marakešu V Imlil je vsako poletje pripeljal en sam avto. Vsi vaški otroci in celo tisti, ki niso bili več tako zelo mladi, smo pričakujoče pogledovali proti cesti, dokler nismo v daljavi zagledali dvigajočega se oblaka prahu. Tedaj smo vse izpustili iz rok in stekli pozdravit Mohameda. Njegov avto je bil namreč edini, ki je vsako leto poleti prispel v našo vas.

Glasno smo ga pozdravili. In tedaj nam je skozi okno svojega novega renaulta vrgel francoske sladkarije, kot bi kokošim metal zrnje: pi, pi! »Me prav zanima, ali boste kdaj popravili to kozjo pot!« nam je govoril med glasnim smehom. »Ali se tako sprejme soseda?« Mohamed je bil najboljši prijatelj mojega brata Abdelhadija in sam sem vedno z veseljem prisluhnil novicam o njem. »Ali vam je uspelo priti v Francijo? Vam je uspelo?« sem ga vprašal takoj, ko je stopil iz avta.

Toda Mohamed si je najbolj od vsega želel videti Yamilo (njej je namenil poljube, ki jih je zanjo hranil vse leto; zanjo je prinesel dragi kamen ali svilen šal) in mi rekel, naj počakam, da se bova lahko pogovorila bolj v miru in da naj čas do tedaj raje namenim pranju njegovega prašnega avtomobila.

Ker sem bil Mohamedov zaupnik, sem se med prijatelji počutil kot petelin, saj je čiščenje svojega avtomobila zaupal ravno meni in samo meni. In medtem ko je bil na obisku pri Yamili, sem, preden 7

sem začel prati avto, sedel na voznikov sedež in sede za volanom sanjaril, da se bom najprej odpravil v Marakeš, nato pa kot štorklje prečkal znamenito Gibraltarsko ožino in nato celotno Španijo. Nazadnje si bom, tako kot Mohamed, bogastvo ustvaril v Franciji.

Vendar pri nas doma Mohamed ni bil dobrodošel. Moj oče mu je rekel samo »jebeni pizdun«, in čeprav nam je vsako poletje prinašal darila, je nanj gledal s prezirom. Z enakim pogledom me je prestrelil, če sem pritekel domov z najnovejšimi novicami o Mohamedu in Abdelhadiju; pri nas je bilo prepovedano izgovarjati obe imeni, še zlasti pa ime mojega brata Abdelhadija.

Ob večerih je Mohamed odpeljal Yamilo na samoten kraj, nedaleč stran od vasi, kjer sem pasel koze. Skrit v grmovju, sem z veseljem oprezal za parom. Iz svojega skrivališča sem lahko videl, kako je Mohamed legel nanjo, in slišal sem njune igrice in vzdihovanje. Nato je Mohamed božal Yamiline lase, jih razčesaval s prsti in ji nekaj šepetal na uho. Ona se je včasih naredila, da ga bo udarila, drugič ga je začela strastno poljubljati. Če ga je Yamila poljubila, je Mohamed storil enako kot s kozami naredi naš kozel Adrer.

Dolgo sem ju opazoval, dokler nisem videl, kako sta odšla in se držala za roke. Potem sem se napotil k njunemu ljubezenskemu gnezdu in vse pretaknil, da bi videl, ali jima ni med ljubljenjem izpadel kakšen kovanec.

V tistih dneh sem prvič videl lepljivo gumo, ki 8

jo je uporabljal Mohamed, vendar do prihoda v Marakeš nisem vedel, čemu je namenjena.

Nekega dne se je Yamila na Mohameda razjezila, jaz pa sem končno izvedel najnovejše novice o svojem bratu Abdelhadiju. Tistega dne sta si nekaj šepetala in Yamila je nenadoma vstala ter odšla stran. Mohamed je poklapano stekel za njo, se opravičeval, prisegal, da je bila le šala in da tega ne bo nikoli več storil. Toda ko je prišel do mesta, kjer sem stal, je obupal in se vdal v usodo. »Čeprav je še mlada gazela, se je zelo dobro naučila pokazati kremplje.« Ne vem, ali je govoril sam s sabo ali z mano.

Potem me je pogledal in me ogovoril: »Selim, če mi pomagaš narediti čudovit šopek rož, ti bom dal en francoski frank, in ko bova končala, ti bom, če boš hotel, povedal nekaj o tvojem bratu.« Če ne bi omenil Abdelhadija, bi izračunal, koliko dirhamov je vreden en frank; morda bi ga o tem celo povprašal. Toda ko sem zaslišal bratovo ime, sem se zelo vznemiril. Minila so že več kot tri leta, odkar je Abdelhadi zapustil dom, in odtlej nismo od njega prejeli niti besede. In dejstvo, da nam je oče strogo prepovedal izgovoriti njegovo ime, je samo še povečalo našo radovednost. »Ali mu je uspelo priti v Francijo?« sem ga vprašal najprej. »Tokrat je bil zelo blizu, vendar so ga v zadnjem hipu ujeli ...« Pri Adrerjevi bradi! Še en neuspešen poskus! In 9

v tišini, ki je med nabiranjem rož sledila njegovemu odgovoru, sem se spomnil svojih prijateljev. Povedali so mi, da je babica, ko se je rodil moj brat, vzela limono, jo z nožem prerezala na pol in mu v vsako oko kanila kapljico. Nato mu je odprla usta in mu v skladu z običaji vanje potisnila kazalec. Otipala je majhen zob in hišo zapustila z namrščenim obrazom in brez besed (rekla ni niti običajnega »bister in pameten otrok bo«). Če imaš ob rojstvu zob, je to slabo znamenje, zato so vsi mislili, da bo imel Abdelhadi nesrečno življenje in da se mu sreča nikoli ne bo nasmehnila.

Zgodbe o bratovem otroštvu sem slišal le na ulici in izrečene so bile v posmehljivem tonu, zato nikoli nisem vedel, ali naj jim verjamem ali ne. »Trenutno je zaprt v bikoborski areni v Tangerju,« je dodal Mohamed, »skupaj z več sto drugimi priporniki. Mnoge med njimi so ujeli v prekleti Gibraltarski ožini, druge, tako kot tvojega brata, pa so dlje stran.« »Ti je uspelo govoriti z njim? Ali veš, kako je z njim? Ti je povedal še kaj? Ali ti je predal pozdrave za nas?« sem hitro spraševal. »Da, tokrat mi je v zameno za določeno vsoto denarja uspelo govoriti z njim.« »No, in? Kaj pravi?« sem hlastno vrtal. »V zadnjem poskusu je prišel skoraj do francoske meje, do mesta Donostia/San Sebastián. Tam je srečal prekaljenega Portugalca, ki je trdil, da se dobro razume z vozniki tovornjakov. Z njimi se je dogovoril, da bodo mejo prečkali v majhnih skupinah, skriti v prikolicah tovornjakov. Toda ko 10

je bil na vrsti tvoj brat, je policija do Portugalca že postala sumničava. In kot se pogosto zgodi, jih je izdal prekleti voznik tovornjaka. Opolnoči dogovorjenega dne so Portugalec in trije Maročani čakali na mestnem pokopališču. Voznik tovornjaka je prispel s svojim priklopnikom, in ko se je tvoj brat skupaj z drugimi hotel vkrcati v prikolico, merde, so v njej zagledali policijo. Nato so jih, kot sem ti že povedal, vrnili v Maroko in zdaj jih zadržujejo v bikoborski areni v Tangerju in nihče ne ve, kako dolgo bodo tam … A on nikakor ni vrgel puške v koruzo, in ko bo prispel v Francijo, vam bo najprej poslal sporočilo. In obljubi mi, da ne boš nikomur rekel niti besedice, naj se zgodi karkoli.« »Ne skrbi, tega ne bom povedal niti samemu hudiču,« sem mu obljubil.

Kaj drugega bi lahko storil? Doma brata sploh nisem smel omeniti, prav tako nisem hotel biti v posmeh prijateljem. In ker se mi je srce stisnilo spričo tega, kar mi je pravkar razkril Mohamed, sem si obraz ohladil v vodi reke Ighighayene in nadaljeval z nabiranjem rož. Kaj pa ... če mi je Mohamed te zgodbe pripovedoval, da bi me prestrašil, ker ni želel, da tudi sam zapustim Imlil? Vsi so vedeli, da si želim oditi in se vrniti z žepi, polnimi denarja. Poleg tega nisem bil kot Abdelhadi, saj, ko sem se rodil, nisem imel nobenega zoba. Prepričan, da bom imel več sreče kot moj brat, sem samozavestno rekel: »Nekega dne bom tudi jaz odšel od tod in se vrnil bogat kot ti. Staršem bom plačal romanje v Meko, bratom bom kupil televizor s satelitsko 11

anteno, sestram pa bom prinesel najdražje parfume in najdragocenejše blago …« Ni mi bil všeč posmehljivi nasmešek, ki se je v tistem trenutku izrisal na Mohamedovem obrazu. »Dobro premisli, Selim. Kje boš dobil denar za pot v Francijo? Danes ti bom dal frank, vendar jih boš za pot do tja potreboval še veliko, veliko več.

Potreboval boš tudi dokumente, moral boš dopolniti osemnajst let, imeti boš moral kakšno pogodbo o delu ... Če ne, ti bo huda predla.« »Najprej bom šel v Marakeš. Ne mudi se mi. Tam bom delal do osemnajstega leta, in ko bom dovolj prihranil, bom odletel, tako kot štorklje spomladi,« sem govoril in roke razprl kot krila. »Ne pozabi, kaj se je zgodilo Abdelhadiju,« me je opozoril z glasom, kot bi izrekel grožnjo.

Končno sva nabrala lep šopek za Yamilo in Mohamed mi je dal obljubljeni frank. Ko sem ga držal v rokah, sem za trenutek občutil srečo.

Dobil sem prvi kovanec, s katerim bom začel svoje potovanje.

Nekega dne se bom tudi sam vrnil v Imlil z velikim avtomobilom in skozi okno bom otrokom metal sladkarije, dokler se jih ne bodo zasitili. Pi, pi! Staršem, bratom in sestram bom prinesel goro daril, v znak praznovanja svojega prihoda pa bom organiziral zabavo, na kateri bodo igrali glasbeniki iz Marakeša. V nobenem primeru se ne bom vrnil praznih rok. In poleti, ko se bo na cesti dvigal oblak prahu, otroci ne bodo vedeli, ali obložen z darili prihaja Mohamed ali Selim.

Tistega dne, ko sem bil z Mohamedom, sem 12

Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo.

25,00€

Didaktični materiali.

Prevedla Barbara Pregelj

MED

GRENAK JE

Roman Grenak je med sestavljajo trije glasovi, tri pripovedi in ena novo-stara zgodba. Izpod peresa enega najbolj priznanih baskovskih mladinskih avtorjev Patxija Zubizarrete.

GRENAK JE MED

Devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Podobno kot številni mladi iz Magreba si tudi Selim želi zapustiti žalostni Maroko in svojo srečo poiskati v bleščečem Parizu. Tam je njegova Meka. Na poti bo okusil med in grenkobo: med v objemu Esther iz baskovske prestolnice in grenkobo zaradi neprizanesljive resničnosti na Zahodu. Njegovo zgodbo opisujejo trije glasovi: mladi Magrebčan, njegovo dekle Esther in najbolj znameniti mugalari devetdesetih let prejšnjega stoletja. Spoznavamo pa jo na tri različne načine: v prvoosebni linearni pripovedi, v dnevniški obliki in v obliki intervjuja.

Patxi Zubizarreta

Patxi Zubizarreta