Gorila na luni

Eléni Katsamá

Leta 2017 je za knjigo Mali suženj iz Knososa (Το σκλαβάκι της Κνωσού) prejela nagrado IBBY. Objavila je tudi dve zbirki kratke proze in roman za odrasle. Od leta 2004 je zaposlena kot urednica za mladinsko književnost.

Eléni Katsamá spremljamo ki živi na grškem otoku, kjer s fantastiko in zgodovino, in družbenostjo.

Mojstrsko izpisano, presenetljivo podobno kot glavna junakinja na najbolj nemogočih mestih«, pustolovskega romana kratek in hkrati dolg je korak v obenem izjemen je.

in humorno besedilo, ki, romana, »vidi lepoto, skrito s prvinami kriminalke in pripoveduje o tem, kako odraslost ter kako težaven in

GORILA NA LUNI

Klarisa Jovanovič že petintrideset let v slovenski prostor prinaša prevode novogrških besedil in pri tem orje ledino.

Leta 1986 je izšel njen prvi leposlovni prevod iz novogrščine in odtlej je v slovenščino prelila besedila več kot petnajstih sodobnih grških knjižnih naslovov.

Prevaja tudi iz srbščine in hrvaščine, makedonščine, italijanščine (knjižne objave) ter iz francoščine (revialne objave).

V Gorili na luni grške avtorice odraščanje trinajstletne Marie, je vsakodnevnost prepredena individualnost pa z družinskostjo

25,00€

Malinc

www.malinc.si

E L ENI K ATSA M A

GORILA NA LUNI Malinc

Eléni Katsamá (1973) je bila rojena v Atenah, kjer je študirala novinarstvo in igro, in kjer tudi živi.

Je avtorica proznih besedil, večinoma mladinskih, namenjenih mladim odraslim, ki jih je objavila pri ugledni grški založbi Patákis. Že njen romaneskni prvenec Kot lastovke (Σαν τα χελιδόνια, 1997), ki je v letu izida dobil stanovsko nagrado (grško Društvo mladinskih avtorjev in pisateljev ga je izbralo za najboljše besedilo leta), je bil uvrščen med bele vrane, leta 2007 pa vključen v učni načrt. Istega leta je bila nagrajena njena kratka zgodba Lisandrova pravljica, najbolj odmevna pa sta bila romana Kozmodrom (Κοσμοδρόμιο, 2011 ) in Gorila na luni (Γορίλλας στο φεγγάρι, 2014), ki sta bila ravno tako uvrščena med bele vrane.

Za oba romana je Katsamá dobila grško državno nagrado za delo mladinske književnosti, za prvega pa še nagrado literarne revije Diavázo, drugega je za mladinski vrhunec leta izbrala prestižna literarna revija Anagnostis.

Eléni Katsamá

GORILA NA LUNI Prevedla Klarisa Jovanovič

Malinc

Knjiga je izšla s podporo Evropske komisije.

Podpora Evropske komisije ne zadeva vsebine publikacije, ki je izključna odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

DŽUN IZ DŽUNGLE

Tiger, tiger, ki plamtiš svétel v dnu goščav noči, katerih nesmrtnih oči in rok je tvoje strašno skladje plod? …

William Blake Prevedel Veno Taufer (Mladinska knjiga, 1978)

1 Džun sem prvič opazila šele tistega dne, ko sem zanetila požar v hiši svoje matere Joáne Palmíre.

Prestrašeno in roteče je gledala vame iz pragozdnega grmovja, tako preplašeno, da sem zaradi nje planila med ognjene zublje, ki so lizali stene in parali čipkaste zavese, snela sliko in jo skrila pod majico.

Tisto zimo je bil sibirski mraz, in čeprav je ogenj v kaminu gorel skoraj ves dan, se mi je zdelo, da mi hrbet obliva ledena voda. Prstne blazinice so mi drevenele. Če sem bila sama doma, na ogenj nisem smela naložiti več kot treh panjev, tak je bil ukaz moje matere Joáne Palmíre, kar je pomenilo, da sem šklepetala z zobmi, ko se je skromno število polen spremenilo v pepel, kajti mraz je bil, naj povem znova, peklenski.

Gledala sem ogenj, kako prevzetno požira svoj plen, in že sem začutila, da me mraz prebada vse do najtanjših kosti. Noge so me kar same, čisto same, odnesle na zadnje dvorišče in nato pred kup polen, in že sem videla svoje roke, kako se širijo in stiskajo k sebi

—5—

zvrhano naročje štorov, in nato so si moje noge znova opomogle in me odnesle pred kamin, v katerem je dogorevalo, in opazila sem svoje roke, kako nebrzdano mečejo drva v kamin. Nekajkrat sem še dregnila vanje, nato pa sem se z obrazom približala ognju, da sem začutila toploto, ki je sevala od njega, in zapredla od ugodja.

Ne vem, koliko časa sem tako sedela, verjetno sem pred kaminom zadremala. Ko je v daljavi zaropotal moped Joáne Palmíre, sem vsa omotična skočila pokonci. Prva misel, ki me je prešinila, je bila, da moram kar se da hitro skriti tleča polena.

To se morda zdi čudno, toda samo tistim, ki niso še nikoli okusili njene jeze. Meni, ki sem jo neštetokrat videla, kako se peni in tuli, ko jo popadejo živci, meni, ki mi je neštetokrat navila ušesa, meni, edini priči njenih izbruhov, se je misel, ki me je prešinila v tistem trenutku, zazdela rešilna. Zgrabila sem odejo in zavila vanjo polena, vsako posebej, kot pravkar rojene otročiče, nato pa sem jih, nedogorela, začela odmetavati, kamor je naneslo: v skrinjo s posteljnino, pod rjuhe, za vrata, v klet. Ko je Joána Palmíra stopila na prag, sem se malomarno pretegovala, srce pa mi je poskakovalo v divjem diru.

—6—

Stopila je korak naprej. Nič se ni zgodilo. Skozi odprta vrata je vdrl mraz, nekaj suhih listov je zaplesalo po tleh, v daljavi je zalajal pes. Naredila je drugi korak. Še vedno se ni nič zgodilo, in že sem pomislila, da sem jo poceni odnesla. Ko je naredila tretji korak, je iz štora, ki sem ga skrila med odeje, bruhnil ogenj in v hipu zajel posteljo, sledil mu je ogenj iz panja, ki sem ga skrila v skrinjo, nato se je vnela klet in prav kmalu je gorela vsa hiša: skrivališča tlečih polen so bila razkrita.

Zgrožena sem gledala mamo, ki je potrebovala nekaj časa, da je ugotovila, kaj se dogaja. Nato je izustila samo: »Iiiiiiiiiii,« ki je trajal célo večnost in je spominjal na konjsko rezgetanje, in kmalu zatem se je vse bliskalo od ognjenih zubljev in zaušnic in nato sta Joána Palmíra in ogenj zamenjala vlogi in tam, kjer je še maloprej ogenj hrustal les in požiral tkanine, je zdaj Joána Palmíra trgala okenske okvirje in ožgane zavese in ognjeni zublji so se prestrašeno umikali.

Menila sem, da je prav, da pomagam omiliti razdejanje, ki sem ga sama povzročila, nosila sem polna vedra vode in vanjo namakala brisače, toda to je še bolj zapletlo vso reč, kajti vsakič, ko sem se znašla pred mamo, me je ta odrinila s peklenskim kriki, brcami, ugrizi, vreščanjem in udarci pod rebra. Pogumno sva

—7—

se vso noč spopadali z ognjenimi zublji pa tudi druga z drugo. Ogenj naju je pošteno zdelal. In ko sva legli v posteljo, druga poleg druge, uničeni, z osmojenimi lasmi in z očmi, uprtimi v nebo, zasopli vdihavali vonj tega, kar je bila nekoč najina hiša, je izdavila: »Ti nisi moja hčerka.« Je bila trditev, ki jo je v tisti goreči noči izrekla moja mama, laž ali resnica? Takrat mi tega ni bilo mar.

Ko bi se morala naslednjega dne v tisti ruševini, ki se ji je reklo šola, med preverjanjem prisotnosti oglasiti na priimek Palmíra, nisem niti pisnila. Učiteljica se je sprehodila po razredu, in ko me je s svojimi mišjimi očmi le izsledila, je obstala pred mano. »Palmíra,« je znova poklicala. Jaz pa nič.

Vsi so se ozrli vame. »Palmíra, zakaj se ne oglasiš?« »Če kličete mene, vam moram povedati, da to ni moj priimek. Lahko vprašate mojo mamo,« sem herojsko pristavila. »In kako ti je zdaj ime?« je zašepetala Kiriakúla iz sosednje klopi. »Samo Maria, do nadaljnjega,« sem po krajšem premisleku odgovorila v enakem slogu.

—8—

2 Ker sem vse slabše videla in se nisem mogla osredotočiti na nobeno reč, ne da bi ta v istem trenutku razpadla na dva, tri ali še več nejasnih delov, sem bila prepričana o naslednjem: v ljudeh in stvareh, v srcih ljudi in stvari se skriva več kot zgolj ena resnica. Človek torej ni samo človek in zagotovo ni samo to, kar se zdi, da je.

Ko je moja slabovidnost narasla do neznosnosti in z njo tudi mamina živčnost, naju je obiskal Teófilos Delúdis. Pripotoval je iz daljne prestolnice. Joána Palmíra je bila tako počaščena, da je bila med njegovim obiskom ves čas sključena. »Lepo se imate tukaj na deželi, gospa Palmíra,« je rekel, zasopel, gospod Delúdis, ko je naredil nekaj korakov po majhni vzpetini do hišnega praga. »Kaj naj s tem, gospod Delúdis,« je odgovorila mama, sključena v dve gubé, upirajoč pogled v njegove snežno bele zdravniške čevlje, »ko pa moram skrbeti za napol slepega otroka? Kaj mi to hasne?«

—9—

»Pa poglejmo, pa poglejmo …« je rekel, prizadevajoč si, da bi bil kar se da prijazen, čemur sem naklonila vse svoje spoštovanje, saj sem bila takrat zelo prestrašena.

Toda Delúdisovemu obrazu nasmeh sploh ni pristajal, bilo je, kot bi nosil številko pretesno obleko. Če se tako zelo trudi, da bi bil videti vesel, mora biti zadeva zelo resna, sem pomislila, in moj začetni preplah se je vrnil, tokrat še bolj neusmiljen, kot je bil sprva. »Kako ti je ime, deklica?« me je vprašal in iz črnega kovčka začel jemati grozovite predmete. »Maria,« sem odgovorila in začutila, kako mi srce od strahu narašča in se zaletava v sosednje organe, zlasti tedaj, ko sem opazila, da je vzel iz kovčka pripomoček, podoben kleščam, ki je imel na robu eno samo veliko oko. »Maria, Marička, zala deklička,« je poskušal zapeti, medtem ko me je gledal naravnost v oči. »Maria Palmíra,« sem ga dopolnila, malodane zavpila, kot bi se hotela oprijeti z vsemi štirimi za svoje ime, preden me za vedno posesa tisto oko. »Kako lepo, melodično ime,« je rekel Delúdis.

Kakšen lažnivec, sem pomislila in trdno zaprla oči.

— 10 —

»Odpri očke.« »Ne.« »No, daj.« »Ne.« »Vidite, gospod doktor, kako lepo se imamo na deželi, ko imamo opraviti s takšno malo pošastjo,« je zamrmrala moja mama in izstrelila vsako besedo posebej, čez zobe, in nato, vsako posebej, spet posesala vase. Tedaj sem končno le odprla oči. »Odpri jih malo bolj,« je rekel Delúdis in se z glavo skoraj dotaknil moje, »še malo bolj.« Zdaj sem oči izbuljila, kot bi, presenečena, opazila kaj zelo čudnega, in zares sem opazila, kako se velike pore na zdravnikovem nosu širijo kot povodenj.

Njegovo oko se je v očesu tiste čudne naprave zdelo vse bolj okroglo, vlažno in ploščato, tako kot ribje.

Odložil je napravo na mizo. Bil je neokreten, dišal je po mandarinah. Spet sva izmenjala nekaj globoko razmišljujočih pogledov in se zazrla drug drugemu globoko v oči. Nato je vzel iz svoje torbe sveženj kartončkov, na katerih so bili naslikani metulji, in me začel spraševati, koliko jih je, kateri je največji, kateri leti proti meni, kakšne barve je, ali so mi všeč metulji.

Sproti sem odgovarjala: pet, drugi, nobeden,

— 11 —

rumene, tako tako.

Ni mi bilo do pomenkovanja, bila sem zelo nezaupljiva, kajti zadnje vprašanje ni bilo tako nedolžno, kot se je zdelo, bilo je pravzaprav past.

Pojma nimam, koliko časa sva strmela drug v drugega, zaprepadena, brez besed. On je prvi prekinil molk, obrnil se je k moji mami, ki je ves čas, pod pravim kotom, upirala pogled v svoje nogavice. »Bodite tako dobri in mi prinesite, prosim, šivanko in nit.« »Kakšne barve, gospod doktor?« je vprašala mama z uradnim in obenem dramatičnim glasom, kot bi moje življenje viselo na omenjeni nitki. »Kakršno hočete, gospa Joána.« Čeprav je bila moja mama v takšnem položaju, da bi ji steklenica z dokaj ozkim dnom ostala na hrbtu, če bi jo kdo postavil nanj, sem opazila, da se je razveselila, ker jo je zdravnik poklical po imenu. Prinesla mu je, še vedno sključena, célo škatlo s šiviljskim priborom, da bi si lahko sam izbral, kar potrebuje. Iz nekega navitka je potegnil dolgo nit, vzel šivanko in mi oboje izročil. »Barva?« sem vprašala. »Črna. Ali morda ni?« sem pristavila sumničavo, kajti pri mojih očeh je bilo vse mogoče.

— 12 —

»Maria, barva me sploh ne zanima, hočem samo, da nama nit iz šivankinega ušesa pokima,« je rekel, zadovoljen, ker mu je uspela rima. »Naj zaprem eno oko?« sem vprašala pričakujoče. »Deklič, ne nagajaj,« je rekel in sproščeno spustil trebuh na stegna. Čeprav sem na široko odprla oči, je bil moj poraz zagotovljen, in Joána Palmíra se je ob misli nanj posmehljivo hihitala, kot bi jo kdo že razglasil za zmagovalko tekmovanja. Konec niti je božal šivanko samo od zunaj. Spopadala sem se z njo na vso moč in s konico jezika oblizovala zgornjo ustnico, kot vedno, kadar sem vztrajno kaj počela, toda vsakič, ko se je nit približala svojemu cilju, ji je spodrsnilo in je ušla.

Na koncu sem se obupano zazrla v tistih nekaj redkih las na pleši Teófila Delúdisa, se naslonila, uničena, na naslonjalo stola in čakala na izrek sodbe.

In vendar – ne še. Mojih muk še ni bilo konec.

Teófilos Delúdis je stegnil nogo, pobrskal po žepu in vzel iz njega škatlico vžigalic. Tik pred očmi mi je prižgal vžigalico, se nekoliko umaknil nazaj in uprl pogled vame. Molče sem strmela v plamenček, ki je lizal tenko paličico. V ozadju so se bleščale Delúdisove beločnice.

— 13 —

»Maria, koliko plamenčkov vidiš?« »Plamenček je samo en,« sem bleknila. »Seveda veš, da se prižge en sam plamen, toda jaz te sprašujem, koliko plamenov vidiš?« Na srečo je vžigalica ugasnila, sicer bi me situacija povozila in bi mrknila. Toda on se ni dal, prižgal je novo vžigalico. »Vidim en plamen na sredi in dva slabotna, vsakega na eni strani,« sem priznala, izčrpana od opazovanja.

V tistem trenutku je Joána Palmíra, še vedno sključena v dve gubé, bruhnila v jok in zatarnala nad nesrečnim otrokom, ki vidi in hkrati ne vidi. Prestrašila sem se, ker se je tisto popoldne tako čudno obnašala, poleg tega pa je še nikoli nisem videla tako pretresljivo jokati. Pa tudi nikoli je nisem videla, da bi se pred komerkoli tako priklanjala, pomislila sem, da spadata oba odziva v isti paket. »Lepo vas prosim, gospa, ohranite mirno kri – če ne zaradi drugega, zaradi svojega otroka.« Mama si je s hrbtiščem dlani brisala solze, zdravnik pa se je, oznojen, brisal z robčkom. Nato je pograbil svoj kovček in odprl vrata. »Konec meseca vam bom poslal vse potrebno,« je rekel, me pogledal v oči in nekajkrat zmajal z glavo

— 14 —

ter izginil med bugenvilijami, ki so rasle na vrtu, in pegastim badljem, ki je rasel med polji.

Konec meseca je po pošti prispela debela ovojnica, katere vsebina je postala razlog za marsikaj. V njej so bila strašno grda očala.

— 15 —

Eléni Katsamá

Leta 2017 je za knjigo Mali suženj iz Knososa (Το σκλαβάκι της Κνωσού) prejela nagrado IBBY. Objavila je tudi dve zbirki kratke proze in roman za odrasle. Od leta 2004 je zaposlena kot urednica za mladinsko književnost.

Eléni Katsamá spremljamo ki živi na grškem otoku, kjer s fantastiko in zgodovino, in družbenostjo.

Mojstrsko izpisano, presenetljivo podobno kot glavna junakinja na najbolj nemogočih mestih«, pustolovskega romana kratek in hkrati dolg je korak v obenem izjemen je.

in humorno besedilo, ki, romana, »vidi lepoto, skrito s prvinami kriminalke in pripoveduje o tem, kako odraslost ter kako težaven in

GORILA NA LUNI

Klarisa Jovanovič že petintrideset let v slovenski prostor prinaša prevode novogrških besedil in pri tem orje ledino.

Leta 1986 je izšel njen prvi leposlovni prevod iz novogrščine in odtlej je v slovenščino prelila besedila več kot petnajstih sodobnih grških knjižnih naslovov.

Prevaja tudi iz srbščine in hrvaščine, makedonščine, italijanščine (knjižne objave) ter iz francoščine (revialne objave).

V Gorili na luni grške avtorice odraščanje trinajstletne Marie, je vsakodnevnost prepredena individualnost pa z družinskostjo

25,00€

Malinc

www.malinc.si

E L ENI K ATSA M A

GORILA NA LUNI Malinc

Eléni Katsamá (1973) je bila rojena v Atenah, kjer je študirala novinarstvo in igro, in kjer tudi živi.

Je avtorica proznih besedil, večinoma mladinskih, namenjenih mladim odraslim, ki jih je objavila pri ugledni grški založbi Patákis. Že njen romaneskni prvenec Kot lastovke (Σαν τα χελιδόνια, 1997), ki je v letu izida dobil stanovsko nagrado (grško Društvo mladinskih avtorjev in pisateljev ga je izbralo za najboljše besedilo leta), je bil uvrščen med bele vrane, leta 2007 pa vključen v učni načrt. Istega leta je bila nagrajena njena kratka zgodba Lisandrova pravljica, najbolj odmevna pa sta bila romana Kozmodrom (Κοσμοδρόμιο, 2011 ) in Gorila na luni (Γορίλλας στο φεγγάρι, 2014), ki sta bila ravno tako uvrščena med bele vrane.

Za oba romana je Katsamá dobila grško državno nagrado za delo mladinske književnosti, za prvega pa še nagrado literarne revije Diavázo, drugega je za mladinski vrhunec leta izbrala prestižna literarna revija Anagnostis.