Dnevnik poredne punce

kadi in ima rada drzne izzive. Vcasih se odloci, da bo za nekaj casa postala pridno dekle, ki se sramuje svojih preteklih grehov in se poskusa duhovno ocistiti. Kot osebnost je torej precej razpeta, tako kot mnogi najstniki. Najblizja oseba Kotrini postane boina starka, ki je bila nekoc slavna igralka in v romanu predstavlja nadomestek za njeno izgubljeno druzino. Starkina smrt spremeni Kotrinin odnos do zivljenja, ljudi in prijateljev.

Vsem likom v romanu je skupno to, da so deloma vzeti iz mojega zivljenja, prikazani pa so z vsemi svojimi lastnostmi, torej tako dobrimi kot slabimi.«

Glavna junakinja Kotrina je uporniska petnajstletnica. Nenehno laze, pogosto se izgublja V fantazijah in se jezi na svoje bliznje. Da bi pritegnila pozornost prijateljev, zacne govoriti o tem, da je noseca. Zaplete se v kriminalna dejanja, zbezi od doma, nenadoma pa se sooci z resnicno tragedijo - s smrtjo bliznje osebe.

Skozi perspektivo glavne junakinje pisateljica odlicno prikazuje svet odraslih in razgalja njihov egoizem. Kotrina saljivo in z grenko najstnisko ironijo v svojem dnevniku pise o stvareh, ki jih odrasli poskusajo skrivati pred otroki, saj se bojijo, da bi lahko pokvarile njihove medsebojne odnose.

:::, m G') e c. o :::,

....

<

CD•

ISBN 978-961-7122-25-1

22 €

KRISTINA GUDONYTĖ

Dnevnik poredne punce

Prevedel Klemen Pisk

Malinc

Knjiga je izšla s podporo Evropske komisije in Litovskega kulturnega inštituta.

Podpora Evropske komisije ne zadeva vsebine publikacije, ki je izključna odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

Posvečam Jadvygi, Karolisu in Elžbieti

2007 Sanjam, da sem še čisto majhna punčka, stara približno tri leta … Vem, da je danes moj rojstni dan in da bom dobila darilo. Skrito je nekje na travniku, jaz pa ga moram najti. Travnik je neskončno velik, izginja nekje za obzorjem … Vstanem, plosknem z rokami, jih dvignem, veselo stečem po trati, obsijani od sonca, in iščem obljubljeno presenečenje.

Končno ga opazim – tam spodaj se sveti nekaj rdečkastega. Spustim se navzdol, toda v visoki travi najdem le rožnat trakec, snet z darilne škatle.

Zavem se, da so me naplahtali. Zmedena sem, saj tega ne razumem, slišim, kako se vsi neskončno zabavajo. Vem, da me opazujejo, čutim njihove poglede, zato se tudi jaz glasno smejim. Na vso moč se trudim, da ne bi jokala …

—5—

15. junij, večer Danes sva z mamo obiskali njeno prijateljico psihologinjo. Zaradi mojega jecljanja.

Moja draga mama se je seveda z njo že pogovarjala po telefonu. Kdo ve, kaj vse ji je napletla o meni! Kadar postane evforična in jo nenadoma začne skrbeti zame, je zmožna iz najmanjše muhe narediti slona. Ne bi se čudila, da misli, da imam možganski tumor ali da lajam sredi noči. Vse to me zelo mori. Skratka, šla sem z njo kot krava v klavnico.

Potem ko sta končno opravili s tradicionalnim poljubljanjem in pozdravljanjem, je mama ostala v čakalnici, mene pa je psihologinja odpeljala v svojo ordinacijo in me posadila v naslanjač. Sedla je predme in me gledala naravnost v oči. Kakor da bi se hotela igrati igro »kdo se prvi zasmeji«. Ha! Mar sploh ve, na koga je naletela? Nihče me še ni premagal pri tej igri. In tako sem sedela z rokami na kolenih in jo kakšno minuto nepremično gledala naravnost v oči. Pomislila sem, da je strašno podobna Michelle Pfeifer, ki je v filmu o Batmanu igrala žensko mačko. Njene oči so bile prav tako bolščeče in nenavadno svetle, z majhnimi pikicami na sredini. Nos je imela malce pordel, na konici sem opazila nekaj mozoljev. Uf. Zelo jo mora boleti, če si jih poskuša stiskati.

—6—

Minila je minuta, midve pa sva še naprej sedeli in kakor nori strmeli druga v drugo. Vse to me je že precej dolgočasilo, še malo pa bi začela zehati.

Potem se je končno predala – spustila je glavo in se nasmehnila. HA. Spoznala je, da je izgubila. Ena nič zame. »Si tudi ti grizeš nohte?« Poskušala se je dotakniti moje roke, toda jaz sem jo naglo umaknila in z njo počasi zakrožila okoli čela, kakor da bi si hotela spred oči umakniti koder motečih las. (Seveda nisem skodrana, lase imam kratke, kot jih imajo fantje, moja glava pa, mimogrede rečeno, spominja na nogometno žogo.)

Res ne prenesem, da me kdo zgrabi za roko. Ženska mačka je to očitno razumela, zato ni več poskušala. Kdo ve, koga je imela v mislih s tem »tudi«. Sebe? Zazrla sem se v njene prste. Nohtov si že dolgo ni več grizla. »Veš, ko sem bila tvojih let, sem si tudi jaz grizla nohte. Do krvi. Ne verjameš?« Bilo mi je čisto vseeno, kaj je počela nekoč. Vse skupaj me je zelo morilo, čim prej sem si želela od tod. Če sem iskrena, sem že na poti sem sklenila, da bom molčala kot grob. Želela sem si, da bi mamo minilo in me ne bi več vodila na take kraje.

Nisem bila brez razloga jezna nanjo. Drugače pa ne jecljam vedno.

—7—

Ženska mačka se je, ne da bi dočakala moj odgovor, počasi sklonila naprej in začela nadvse tiho govoriti. Moje razpoloženje se je še poslabšalo. »Verjetno razumeš, zakaj te je mama pripeljala sem. Pametno dekle si in ničesar ne nameravam skrivati pred tabo. Ja, tvoja mama mi je povedala za tvoje težave. Zelo jo skrbi zate in misli, da ti lahko pomagam. Verjemi mi, res ti lahko pomagam in tega si resnično želim. Ne le tebi, tudi tvoji mami. Vidim, da ti tukaj ni všeč, vidim, kako se upiraš in mi ne zaupaš. To je normalno, sploh se ne čudim, na tvojem mestu bi se tudi sama najbrž obnašala podobno. Toda če že ne zaupaš meni, zaupaj vsaj mami. Veliko mi je povedala o tebi. Si sploh predstavljaš, kako je ponosna nate? Verjemi mi, Kotrina, mama te ima neskončno rada in ti želi samo dobro. Sprosti se že vendar, draga Kotrina ...« Prekleto! Začutila sem, da mi gre močno na jok.

Kar tako, brez razloga! O, kriza. V grlu se mi je nabiral cmok, oči so mi zalivale solze. Goltala sem slino, hitro mežikala z očmi, celo uščipnila sem se v stegno, a ni nič pomagalo. Že to je bilo preveč, da je ta trapa videla moje solze! Jezna sem sama nase, ker se mi to tako pogosto dogaja. Drugače pa jokam samo, ko me nihče ne vidi. Celo kadar mi oče prisoli klofuto, stojim mirno kot Indijanec

—8—

z imenom Neomajni bik. Niti trenem ne z očmi, včasih pa se celo grenko smehljam. A kakor hitro me začne nekdo moriti s svojimi sladkobnimi besedami, me takoj zalijejo solze.

Ta sadistka je seveda videla, kaj se dogaja z mano, in tako je meni nič tebi nič nadaljevala: »Govori, sprašuj, jokaj, kar koli že hočeš. Vse bo ostalo med nama, draga Kotrina. Vse bom razumela. Samo ne bodi tiho.« Pokimala sem in za vsak primer položila roke pod stegna, da me ne bi spet poskusila zgrabiti zanje. »P-p-prav.« Jasno je bilo, da ima ženska mačka veliko časa in se ji nikamor ne mudi, saj se je v želji, da bi mi prisluhnila, preveč udobno namestila v svojem naslanjaču. Spoznala sem, da mi bo še naprej parala živce, če bom tako vztrajno molčala, vse dokler se ne bom posušila kot mumija ali postala kosmata kot jeti. Nič drugega mi ni preostalo, kot da spremenim taktiko in postanem pridna punca.

Nevarnost joka je bila že mimo, zato sem se kolikor mogoče prijazno nasmehnila in vprašala: »B-bo še d-d-dolgo t-t-trajalo?« Nasmehnila se je. Sprednji zobje so ji štrleli malce naprej.

—9—

»Malo še.« Začela me je spraševati vse mogoče neumnosti: kaj naj bi po mojem povzročalo to jecljanje, kako pogosto se pojavi, ali že dolgo jecljam, o čem sanjam in podobno. Seveda sem ji takoj povedala, da jecljam zelo redko in da zato ni treba delati panike. Seveda ji nisem rekla, da včasih jecljam namerno. Potem mi je rekla, da ji o sebi lahko povem vse. Ha. Naj kar sanja. V petnajstih letih življenja se mi je zgodilo marsikaj. Toda kaj bi ji sploh lahko povedala? Bistvene stvari. In kdo sploh lahko reče, katere stvari so bistvene in katere niso? Kaj me v resnici mori, o tem ji že ne bom govorila, preostanek življenja pa je čisti dolgčas: imam dolgočasne ločene starše, debelega in dolgočasnega polbrata in tako kot vsi drugi hodim v dolgočasno šolo. Povedala sem ji nekaj podobnega. Precej olepšano seveda. Poskušala sem biti prijazna, nasmihala sem se do ušes, odločno sem kimala in govorila brez prestanka, saj se mi je zdelo, da bom vsak hip zaspala, če bom utihnila. Ampak ženska mačka ni bila videti zadovoljna.

Potem je poklicala mojo mamo in me poslala v čakalnico. Zleknila sem se na kavč in si začela gristi noht na desnem kazalcu. To me vedno pomiri. Ni vse potekalo tako, kot sem načrtovala. Ampak zakaj? Kadar mi nekdo, tako kot danes ta ženska

— 10 —

mačka, začne parati živce, jaz pa mu moram, da ne bi izpadla čudna, odgovarjati, začnem strašno jecljati ali pa blebetam takšne neumnosti, da mi je kar slabo. Skratka, videti sem kot popolna trapa.

V glavi se mi zbistri šele, ko je predstave že konec in ni več nikogar, ki bi mi ploskal. Potem lahko samo še fantaziram, kako bi bilo, če bi bilo. Beda. Najhuje je bilo, da sem že vnaprej na pamet naštudirala svoje odgovore … Mama pravi, da sem preveč čustvena in da ves čas hitim in ne obvladujem svojih misli. Mogoče res … Skratka, dobila sem kapljice za spanje (ki jih seveda ne bom jemala), naročeno mi je bilo, naj se opazujem (najbolje, da kar k pouku nosim zrcalce in se ves čas gledam vanj, da ne bi česa spregledala na sebi), naj analiziram svoja dejanja (to že tako ali tako to počnem, mar ne?), naj glasno berem (ponoči, ko vsi spijo, bi lahko na stranišču na vse grlo recitirala pesem Trakajski grad,1 ha!), naj si zapisujem svoja doživetja (to tudi počnem!), sanje in ostalo.

Koga vendar briga, kaj se mi sanja? Kakor koli že, zapisovanje sanj je lahko precej zabavno, saj jih potem ne moreš pozabiti.

Mama je sklenila, da bom k psihologinji hodila enkrat tedensko. Naj kar sanja! Ko sva prišli na ulico, je bila videti malce razburjena. Čudno me je gledala, kakor da bi na mojem čelu na lepem 1

Pesem litovskega pesnika Maironisa (1862–1932).

— 11 —

zagledala rastoči rožiček, o katerem si mi še ne upa spregovoriti. Iz vsega, kar mi je povedala, sem spoznala, da moja podzavest živi svoje življenje, jaz pa svoje, in da se pravzaprav ne vmešavava druga v drugo. Čudovito. Zdaj vem, da imam popolnoma samostojno podzavest. Ja, naj kar živi po svoje.

Potem sva se z mamo odpravili v nakupovalno središče. Kupila mi je sladoled in debel zvezek, da bi si vanj zapisovala sanje, sebi pa cigarete in vino. Mar pričakuje goste? Ali pa bo vino popila kar sama? Če sem iskrena, bi bila bolj vesela, če bi, namesto da mi je kupila sladoled, tudi meni kupila cigarete, kajti po obisku pri psihologinji sem si strašno želela kaditi. Na vogalu sva se poljubili v slovo in odšli vsaka v svojo smer: ona se je morala vrniti v službo, jaz sem se odpravila domov. Včasih pomislim, da bi jo lahko imela za prijateljico, če ne bi bila moja mama. Ti družinski odnosi vedno vse pokvarijo.

Pred šolo sem srečala Lauro, s katero sva odšli kadit k reki. Povedala sem ji o obisku psihologinje, precej sva se nasmejali. Lauri je njena mama priskrbela delo – vsak dan bo morala prinašati hrano neki starki. Za to bo dobivala dvesto litasov na mesec. Fantastično. Zavidam ji.

O, kriza! Babica se je vrnila. Ugasnem luč, saj nočem, da bi me zasliševala. Sladke sanje, dragi dnevnik!

— 12 —

kadi in ima rada drzne izzive. Vcasih se odloci, da bo za nekaj casa postala pridno dekle, ki se sramuje svojih preteklih grehov in se poskusa duhovno ocistiti. Kot osebnost je torej precej razpeta, tako kot mnogi najstniki. Najblizja oseba Kotrini postane boina starka, ki je bila nekoc slavna igralka in v romanu predstavlja nadomestek za njeno izgubljeno druzino. Starkina smrt spremeni Kotrinin odnos do zivljenja, ljudi in prijateljev.

Vsem likom v romanu je skupno to, da so deloma vzeti iz mojega zivljenja, prikazani pa so z vsemi svojimi lastnostmi, torej tako dobrimi kot slabimi.«

Glavna junakinja Kotrina je uporniska petnajstletnica. Nenehno laze, pogosto se izgublja V fantazijah in se jezi na svoje bliznje. Da bi pritegnila pozornost prijateljev, zacne govoriti o tem, da je noseca. Zaplete se v kriminalna dejanja, zbezi od doma, nenadoma pa se sooci z resnicno tragedijo - s smrtjo bliznje osebe.

Skozi perspektivo glavne junakinje pisateljica odlicno prikazuje svet odraslih in razgalja njihov egoizem. Kotrina saljivo in z grenko najstnisko ironijo v svojem dnevniku pise o stvareh, ki jih odrasli poskusajo skrivati pred otroki, saj se bojijo, da bi lahko pokvarile njihove medsebojne odnose.

:::, m G') e c. o :::,

....

<

CD•

ISBN 978-961-7122-25-1

22 €