Angel v soseski

Kristín Steinsdóttir

Askur živi z mamo v bloku v zahodnem delu islandskega mesta Reykjavik. Vsi mislijo, da tam živijo samo zelo običajni ljudje – ampak Askur ve, da to ni res. Naokoli se potikajo volkodlak, Pika Nogavička, srebrna ribica in angel, če omenimo samo nekatere.

Kristín Steinsdóttir je ena najbolj priznanih islandskih pisateljic za otroke. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med drugim tudi Nordijsko nagrado za otroško književnost in Islandsko nagrado za otroško književnost, hkrati pa je bila nominirana za nagrado Nordijskega sveta za književnost. Za zasluge na področju islandske književnosti je bila odlikovana z najvišjim odlikovanjem Republike Islandije, z redom Sokola.

ANGEL V SOSESKI

Angel v soseski je osupljiva in izvirna zgodba, v kateri fantove fantazije o življenju ustvarijo neštete podobe, saj je njegova domišljija brez meja.

Kristín Steinsdóttir ilustrirala

9 789616 886239

Halla Sólveig Thorgeirsdóttir Malinc

25,00€

ISBN 978-961-6886-23-9

Vaše mnenje šteje na www.malinc.si

A

v l e g n

s k e i s so

Malinc

Moj blok Z mamo živim v starem stanovanjskem bloku v zahodnem delu mesta. Očka živi v predmestju Grafarvog. Včasih grem k njemu. Naš blok ima troje vhodov, na vsakem stopnišču pa je veliko stanovanj. Do najinega stanovanja vodi devetinštirideset stopnic. Ampak nisva na vrhu. V enem izmed nadstropij so čevlji na podestu vedno nagrmadeni na kupu. Ko nihče ne glede, jih uredim po velikosti. Nekatera stanovanja so skrivnostna. Mislim, da v kleti živi volkodlak.

An

i š i h v l ge

V našem bloku je angel. Zadnjič sem ga srečal na stopnicah. Letel je navzdol, ko pa me je zagledal, je takoj pristal, zložil krila in se pretvarjal, da je ženska v dolgi beli obleki. Njegova avra je bila nenavadna, skoraj kot zlat klobuk. »Živijo!« sem zajecljal. Nič ni rekel, samo pogledal me je. Njegove oči so bile nebeško modre, vendar so se lesketale. Bile so tople kot sonce. Potem se je nasmehnil, meni pa je postalo vroče. Nisem se premaknil. Stal sem mirno kot skala in strmel. Kot strmeča skala. Potem se je izmuznil mimo mene in sestopil po stopnicah. Bil je bos. Držal se je za stopniščno ograjo in na njegovem hrbtu sem videl zložena krila. Ko je prišel v spodnje nadstropje, je spet poletel. Slišal sem prhutanje kril in stekel za njim vse do kleti, ampak našel nisem ničesar. Potem sem se spomnil volkodlaka. Vrata njegovega stanovanja so se odprla. Ozrl sem se naokoli, da bi našel zavetje, ampak pobegnil sem lahko samo na stopnice. Stekel sem navzgor, preskakujoč dve stopnici hkrati, za sabo pa sem slišal njegovo sopihanje. Uspelo mi je priti skozi vrata. Zaloputnil sem jih!

In angel? Ni ga bilo na spregled.