140 decibelov tišine

Andrij Bečinski 140 DECIBELOV TIŠINE

V avtomobilski nesreči mladi glasbenik Sergij iz glasbene družine ne izgubi samo staršev in sestrice, temveč tudi sluh.

Naučiti se mora novega načina sporazumevanja z vrstniki v zavodu za gluhe otroke in premagati mora razočaranje in popoln obup, da ne bi težka izguba v njem povsem ubila tudi volje do življenja. Mora pa se tudi izviti iz primeža mladinske tolpe in pred najhujšim rešiti svojo novo sestrico Jarino.

Andrij Bečinski

140 DECIBELOV TIŠINE

20,00€ Malinc

Vaše mnenje šteje na www.malinc.si

Malinc

Andrij Bačinski

140 DECIBELOV TIŠINE Iz ukrajinščine prevedla Andreja Kalc

Malinc

Knjiga je izĹĄla s podporo Ukrainskega zavoda za knjigo

Utrujen zaradi opoldanske vročine je Sergij kimal na zadnjem sedežu očkovega lanosa. Očka je s prsti bobnal po volanu, mama se je po telefonu zaradi nečesa prepirala s prijateljico, šestletna Irinica, Sergijeva mlajša sestrica, pa se je zvijala in se spakovala na vse strani. »Koliko pa mora človek tu še čakati?« se je jezil oče. »Že deset minut stojimo na prehodu! Kje je ta presneti vlak?!« Nenadoma je avto zatreslo. Sergij je široko razprl oči in zagledal vlak. Toda iz neznanega razloga ta ni vozil za zapornico, temveč je dirjal naravnost proti njihovemu avtomobilu! Izpod njegovih koles so na vse strani letele iskrice. Glasno piskanje sirene in prodorno škripanje zavor sta fanta popolnoma ohromila.

Močno se je pognal in se poskušal skriti pred železno pošastjo in … padel na tla. Že leto dni so Sergija mučile te sanje in mu niso pustile, da bi pozabil na poletni dan, ki je za vedno spremenil njegovo življenje …

Prvo poglavje

VSE MINE, GLASBA PA JE VEČNA?

Starši Sergija Petrine so bili glasbeniki. Mama je učila violino v glasbeni šoli, oče pa je igral klarinet v simfoničnem orkestru mestne filharmonije. Ko je Sergij dopolnil šest let, sta se mama in oče skoraj skregala, kateri glasbeni inštrument naj izbere njun malček. »A res ne razumeš?!« se je jezil očka. »Klarinet je zelo moški inštrument. Z njim bo imel Sergijček zagotovljeno prihodnost. Vsak orkester ga bo vzel. Če pa bo kdaj dodal še saksofon, potem bo res zmagal! Imel bo še tono popoldanskih špilov!« »Zelo natančno si to povedal – tono špilov!« se je jezila mama. »Violina je kraljica glasbe, najplemenitejši inštrument!

Najin sin bo lahko samo tako postal pravi glasbenik, ti pa bi rad iz njega naredil pouličnega muzikantarja!« »Ma-a-m-i-i-i! Oč-ka-a-a-a! Jaz nočem v glasbeno! Jaz —5—

hočem na karate!« se je poskusil vključiti v pogovor odraslih Sergij, čeprav se v tistem trenutku na njegove misli in želje ni nihče oziral.

Sicer pa so na koncu starši prenehali nepotrebne prepire in zanj kar sami izbrali klavir. Deček je bil takrat vesel že zato, ker mu ni bilo treba v šolo vleči celega kovčka z inštrumentom, temveč je nosil samo note.

Najprej se je Sergij zelo sramoval in je pred svojimi sošolci skrival, da hodi v glasbeno šolo. Tu pa tam je starše še prosil, naj ga vpišejo na karate, upiral se je uram v glasbeni, jokal je, toda mama in oče sta bila trdno odločena, da bosta vzgojila novega Richterja.

Sergij je sprva trpel. Potem se je privadil. Čez štiri leta pa je na regijskem tekmovanju mladih pianistov zmagal. In si tako pridobil pravico do udeležbe na prestižni mednarodni glasbeni reviji, ki bi morala biti junija na Poljskem.

Nadarjenega učenca so celo pokazali v prispevku pri večernih poročilih. Prihodnja dva dneva se je Sergij v šoli počutil kot zvezda. Učenci iz drugih razredov so med odmori z zavistjo šepetali za njegovim hrbtom: »To je tisti Petrina iz petega, ki je bil včeraj po televiziji.

Zmagal je na enem res hudem tekmovanju in bo zdaj potoval po svetu, turneje in to!« »Daj no! Ne zgleda nič posebnega – glej, kaka ušesa ima in kriv nos … Bah, taki imajo vedno srečo!« —6—

»S kom se pa druži? Daj, poglej na YouTube, mogoče pa je že totalno znan …« Kdo ve, mogoče bi Sergij celo zmagal na tistem poljskem tekmovanju, mogoče bi tudi zares postal zvezda na glasbenem nebu, če ne bi tako oboževal nogometa. Deček je podedoval postavo po očetu: bil je nizke rasti in kar vitek.

Celo pramene rdečkastih las, ki si jih je mršil navzgor, da bi bil videti vsaj za kak centimeter višji. Vseeno pa je na urah športne vzgoje vselej stal med najnižjimi in torej zadnjimi v vrsti. Toda prav tako je bil tudi zelo spreten in je pri nogometu zlahka obšel vsakega nasprotnika.

Med eno od iger na šolskemu stadionu je Sergija nekdo grobo porinil. Nerodno je padel in si zvil roko. Morali so ga odpeljati v bolnišnico. Travmatolog je oskrbel zvin in mu povezal okončino ter zabičal, da mora roka nekaj tednov popolnoma mirovati. Klavirsko tekmovanje pa je bilo že čez deset dni …

Mama je jokala, Sergij tudi: ne toliko zaradi bolečine, temveč iz obupa. Sestrica Irina se je drla kar tako, da jima je delala družbo. Ko se je oče vrnil iz službe, so bili vsi trije še zmeraj vsi objokani, zato jih je hitel tolažiti. »Kaj pa so zdaj te solze? Kaj je tako strašnega, saj si je roko samo zvil. Si moraš misliti! Koliko tekmovanj ga še čaka!

Jaz sem šel na svoje prvo tekmovanje šele pri šestnajstih in mi nič ne manjka!« —7—

»Ampak jaz sem celo leto kot obsedena vsak večer po dve uri vadila z njim!« se ni hotela vdati mama. »In vse je bilo zaman.« Oče je objel razburjeno mamo in rekel pomirjujoče: »No, še iz najhujše katastrofe se na koncu vedno izcimi nekaj dobrega. Sergij pač ne bo odpotoval na Poljsko zdaj, bo pa drugo leto. Boljše se bo pripravil in bo zagotovo zmagal na tekmovanju.

Vsem bo pokazal, kaj zna. Letos poleti pa jo mahnemo na morje! Saj nisem kar tako brez veze kupil avto. Odločeno torej! Prvega julija gremo v Odeso!« »Hura! Na morje!!!« je v trenutku oživela Irinica in začela od veselja poskakovati po kavču.

Tudi Sergij se je potolažil, ker si je že dolgo želel iti na morje, tisto pravo morje.

Ko sta otroka zaspala, sta mama in oče v kuhinji še dolgo modrovala. »Zakaj si se zdaj tega spomnil? Kakšno morje? Od kod nam denar za to?« je tarnala mama, pri čemer ji je uspelo še pomivati posodo in nekaj pripravljati za jutrišnji zajtrk. »Vse naše prihranke je požrl lanos.« Oče je sedel na taburetu, tako da je stopala zataknil za njegove noge, in jo poskušal prepričati v nasprotno. »Daj no! Namesto da najamemo počitniško hišo ali sobo ob morju, gremo v kamp na obali. Noči v šotoru, hrana iz —8—

kotla nad ognjiščem. Nobenih motečih pridobitev civilizacije!

Brez televizije in računalnika. Samo morje, sonce, pesek, zvezde in galebi. Lepota! Romantika!« »Oho, romantika! Saj hrane ne boš pripravljal ti … in tudi loncev ne boš pomival ti, ampak jih bom sama, prav s temi rokami, s katerimi bom, mimogrede rečeno, potem še morala igrati na violino!« »Ne skrbi, sonček moj! Posodo prevzameva midva s Sergijem!« je rekel oče in objel mamo.

Prvega julija je ob peti uri zjutraj oče naložil v avto kovčke, šotor za štiri osebe, spalne vreče, posodo in zalogo hrane za dva tedna. Potem je odnesel v avto tudi zaspana otroka. Mama si je na kolena položila vrečko s hrano za na pot. In novi srebrnkasti lanos je krenil na pot …

Tri ure so se vozili brez postankov. Sonce se je že dvigovalo nad drevesnimi krošnjami, skozi odprto okno je prihajal svež vetrc. Toda pred prehodom čez železniške tire je izletnike zaustavila spuščena zapornica, morali so počakati, da se mimo odpelje vlak. Čez pet minut se je Irina že nemirno zvijala in tečnarila: »Sonce me slepi! Vroče je! Meni je dolgčas! Kdaj bomo že na tem morju?!« »Potrpi, zdaj se bo mimo odpeljal vlak in gremo naprej.

Potem bo takoj lažje,« jo je prepričeval oče, obenem pa se je —9—

jezil tudi sam nase: »Moral bi kupiti avto s klimo! Škoda mi je bilo denarja, zdaj pa se kuhamo kot v savni.« S prsti je nemirno bobnal po volanu, mama pa je, da bi se zamotila, po telefonu klepetala s prijateljico. Sergij je, izmučen zaradi vročine, kimal na zadnjem sedežu.

Za njihovim avtomobilom se je že oblikovala nezanemarljiva kolona, na njenem repu pa je stal velik zelen tovornjak. Njegov voznik je morda že zamujal. Očitno je bil razburjen, kajti ves čas je trobil, kot da bo zaradi tega vlak pripeljal prej. Na koncu ni več zdržal in je pognal tovornjak mimo vrste ter zdrvel proti zapornici, pri čemer je kršil vsa mogoča prometna pravila. Ko je imel do prehoda samo še nekaj manj kot dvajset metrov, se je izza ovinka prikazal vlak. Tovornjakar je rezko zavrl. Vozilo se je med hreščanjem zaustavilo, toda njegova ogromna prikolica se je prevrnila, nato pa jo je odneslo v desno. Dvajsettonsko vozilo se je z veliko hitrostjo zaletelo v zadnji odbijač srebrnega lanosa in ga kot igračko odsunilo na tračnice, po katerih se je kraju nesreče s polno hitrostjo približeval vlak …

— 10 —

Andrij Bečinski 140 DECIBELOV TIŠINE

V avtomobilski nesreči mladi glasbenik Sergij iz glasbene družine ne izgubi samo staršev in sestrice, temveč tudi sluh.

Naučiti se mora novega načina sporazumevanja z vrstniki v zavodu za gluhe otroke in premagati mora razočaranje in popoln obup, da ne bi težka izguba v njem povsem ubila tudi volje do življenja. Mora pa se tudi izviti iz primeža mladinske tolpe in pred najhujšim rešiti svojo novo sestrico Jarino.

Andrij Bečinski

140 DECIBELOV TIŠINE

20,00€ Malinc

Vaše mnenje šteje na www.malinc.si

Malinc