Naša Vas 02-2018

Zugestellt durch Post.at! / Dostavila avstrijska pošta!

Glasilo Slovenskega prosvetnega društva Radiše Mitteilungsblatt des Slowenischen Kulturvereines Radsberg

Kronika Chronik

Str./S. 3

Šolske poti Wege zur Schule

Str./S. 8

Radišani po svetu Radsberger in der Welt

ŠTEV./NR. 56 • DECEMBER/DEZEMBER 2018 • LETNIK/JAHRGANG 28 • WWW.SPD-RADISE.AT

Oj, advent je! Goste megle težko so na zemljo legle; mirno spijo polja vsa.

Pota, steze so postlali s snežno belimi kristali dobri angelčki z neba.

MILK A HARTM AN

Es ist Winter geworden: Tal und Hang bedeckt Schnee.

Allein steige ich den Hang hinauf.

Mit mir nur die Erinnerung – weiße Pfade und Wacholder.

MILK A HARTMAN; ÜBERS. FABJAN HAFNER

Str./S. 14

2

Bertram Karl Steiner na letošnji prireditvi „Dober večer, sosed!

Guten Abend, Nachbar!“ (ODLOMEK IZ GOVOR A .)

Bertram Karl Steiner bei der heurigen Ver­ anstaltung „Dober večer, sosed! Guten Abend, Nachbar!“

Aleksander Tolmaier, predsednik/Obmann

(AUSZUG AUS DER REDE.)

­N ­

a letošnji prireditvi „Dober večer, sosed! Guten Abend,

Nachbar!“,

na

­D ­

as Jahr 2018 ist ein Gedenkjahr, in dem wir uns an zwei geschichtsträch-

predvečer avstrijskega nacionalne-

tige Ereignisse erinnern. Am 12.

ga praznika, smo se spomnili dveh

November vor 100 Jahren wurde

pomenljivih obletnic, ki sta zazna-

die

movali letošnje leto: pred 100 leti

rufen und am 12. März 1938 kam

Republik

Österreich

ausge-

se je razglasila Republika Avstrija

es zum Anschluss Österreichs an

in pravtako letos je minilo 80 let

Hitler-Deutschland.

od priključitve Avstrije k Hitlerje-

Beide Ereignisse hatten für die

vi Nemčiji. Oba dogodka sta imela

Menschheit schwerwiegende Kon-

dolgoročne posledice za človeštvo,

sequenzen. Daran muss auch heu-

v velikem in malem, za posameznike

te noch erinnert werden. Wir leben

kot tudi za razvoj celih držav, Evro-

in einer Zeit neuer Nationalismen

pe, celotnega sveta. Na to je treba

die sich die alten Grenzen wieder

vedno znova opozarjati in spomi-

herbei wünschen. Wir dürfen nicht

njati, tudi danes še. Živimo namreč

auf die inhaltsleeren Phrasen rein-

v časih, ko se vsepovsod pojavljajo

fallen, die das vereinte Europa wie-

novi nacionalizmi in se postavlja-

der aufteilen wollen. Diesen Kräften

jo nove meje. Ne verjemimo puh-

muss man entschieden entgegen-

lim besedam in frazam, ki hočejo

wirken und NEIN sagen.

skupno Evropo zopet razstaviti na

Ja, wir sollen auf die eigene Kultur

majhne delce. Tem silam se je treba

und Sprache stolz sein und dafür

odločno zoperstaviti in reči NE.

sorgen, dass sich beides weiterent-

Ja, bodimo ponosni na svojo kultu-

wickeln kann. Trotzdem sollten wir

ro in jezik, skrbimo za njun razcvet

allem Neuen offen begegnen und

tudi v prihodnje. A ostanimo odprti

unseren Mitmenschen und Nach-

do vsega novega, predvsem ohra-

barn, den alten und den neuen,

nimo čut za soljudi in sosede, tako

Respekt und Wertschätzung entge-

stare kot tudi nove.

genbringen.

Na letošnji prireditvi „Dober večer,

Bei

sosed! Guten Abend, Nachbar!“ je

„Dober večer, sosed! Guten Abend,

kot slavnostni govornik sodeloval

Nachbar!“, am Vorabend des ös-

novinar in avtor Bertram Karl Stei-

terreichischen

ner, v nadaljevanju objavljamo nje-

wirkte als Festredner der Journa-

gov, nekoliko skrajšan, govor.

list und Autor Bertram Karl Steiner

der

heurigen

Veranstaltung

Nationalfeiertages,

mit. Hier veröffentlichen wir seine, etwas gekürzte, Rede.

„Mehrheit“, was ist das? „Minderheit“, was ist das? „Nation“, was ist das? Alles das erscheint mir als missverständliche, ja unglückliche Begriffe, so wie sie heute allgemein aufgefasst werden. (...)

In Mitteleuropa mit seinen seit Jahrtausenden miteinander, durcheinander und gegeneinander lebenden Bevölkerungen und Sprachgruppen, in einer herrlich gemischten Vielfalt, die zum Nährboden einer grandiosen, gemeinsamen Zivilisation geworden ist, halte ich es für notwendig, die billigen, und darum so gängigen Begriffe auf ihren Wert hin zu überprüfen.

Halten wir fest: Europas Länder sind allesamt seit Menschengedenken vielsprachig.

Die Zivilisationen überlagern und durchdringen sich, so wie sich die Schatten längst verstorbener Kärntner Generationen auf den Fresken des Valentin Oman in der Kirche zu Tanzenberg überlagern und

DECEMBER/DEZEMBER 2018

durchdringen: die Gene der Illyrer, Kelten, Römer, Slawen, Bajuwaren.

Die großen Missverständnisse und Irreführungen, die bis heute virulent sind, stammen fast ausschließlich aus der kollektivistischen und daher zutiefst inhumanen Ideologie der Französischen Revolution.

Ich nenne drei Beispiele: Vendée, Bretagne, Elsass. (...)

Ein Beispiel: Durch „demokratische“ formal freilich „rechtliche“ Beschlüsse kam es in der Vendée zu verwirklichten Ausrottungsfantasien gegenüber einer „Minderheit“. Da war die bäuerlich geprägte, zutiefst katholische Bevölkerung dieses Landstriches, Leute, die es nicht haben leiden wollen, dass der König und die Königin auf Votum des „demokratisch“ zustande gekommenen Nationalkonvents geköpft wurden, sie wollten nicht, dass man ihre Pfarrer zu Hunderten ersäufte und ihre Kirchen zerstörte. Auch wollten sie nicht per Wehrpflicht ein solches Regime unterstützen. Diese „Minderheit“ der Bevölkerung der Vendée wurde daraufhin durch Parlamentsbeschluss zum Tode verurteilt. Es waren am Ende mindestens 120.000, vermutlich 500.000 Opfer.

Dagegen das Wort des heiligen Königs Stephan I. von Ungarn: „Armselig ist ein Reich, in dem nur eine einzige Sprache gesprochen wird.“ Wenn wir schon das Wort „Nation“ benützen wollen, dann sollten wir von der historischen Nation sprechen, einer gewachsenen, vielsprachigen Nation.

Gerade in Mitteleuropa, in Österreich, in Kärnten haben wir das beinahe vollständig vergessen. Vergessen haben wir unsere historische Sprachenvielfalt: Spanisch, Deutsch, Französisch, Flämisch, Italienisch, Böhmisch, Ungarisch, Ukrainisch, Serbisch, Kroatisch, Ladinisch, Friulanisch, „Halten wir Polnisch und - Gott sei dank - in Kärnten fest: Europas Slowenisch. Alles das Länder sind waren einst österreichiallesamt seit sche Landessprachen.

MenschengeKulturgeschichtlich denken vielbetrachtet sind sie das noch immer. (...) sprachig.“

3

Aus Österreich eine „deutsche“ Monokultur machen zu wollen, bedeutet unsere gesamte Kulturgeschichte auszuradieren. Gerade im sogenannten Jubiläumsjahr der Republik müssen wir uns das eingestehen: Hier, im Begriff „Deutschösterreich“ liegt der Geburtsfehler der Republik 1918, ein Makel, der bis in die jüngere Vergangenheit fortwirkt. (...)

Die Definition „Deutschösterreich“ des Jahres 1918 ist ein psychologischer Grund für die Grenzkonflikte in Kärnten.

Die Revolution 1848 hatte ja bereits „deutschnationale“ Züge. Die im deutschen Sprachraum, aber im 19. und 20.

Jahrhundert auch fast überall in Europa aufs neue aufgeblasene Ideologie der Französischen Revolution musste zwangsläufig zu den Katastrophen des 20.

Jahrhunderts führen. (...)

Immer wenn Österreich seine universale, multikulturelle, europäische Identität aufgibt, gibt es sich selbst auf und taumelt in die Katastrophe. Dementsprechend die Katastrophe 1938. Karl Renner der 1918 am Anfang der Ersten Republik stand, begrüßte 1938 enthusiastisch das Ende der Eigenstaatlichkeit Österreichs.

Daher Vorsicht vor den heute populären Kritikern der Europäischen Union, welche ja, so wie es der Begründer der Paneuropäischen Idee, Graf Richard von

Coudenhove-Kalergie visionär voraussah, eine Weiterentwicklung der österreichischen Idee werden sollte.

Es gibt unter diesen eine freilich Idiotische Vorstellung von der vermeintlich anderen Seite: „Nationalkonservativ“ was soll das sein? Orbàn, in der Miniaturform auch hierzulande, etwa türkisblau, das wäre dann „nationalkonservativ“. Ein wahrer Konservativer, also ein Mensch, der aus der Geschichte heraus denkt, kann gar nicht „national“ gesinnt sein, ebenso wenig wie ein Mensch, der sozial empfindet. „Österreich ist eine Religion“, schreibt Joseph Roth 1939 verzweifelt in seinem Pariser Exil, als dieses Österreich von den Nationalsozialisten ausgelöscht worden war. Über Jahrhunderte sprach man in ganz Europa vom „Haus Österreich“.

Patriotische Dankbarkeit gebührt uns gegenüber den Kärntner Slowenen aber auch gegenüber den burgenländischen Kroaten und Magyaren und den letzten Wiener Tschechen. Dafür, dass sie noch vorhanden sind, dass sie sich nicht von totalitären „Mehrheiten“ haben unterkriegen lassen. Feiern wir das gemeinsame Haus Österreich, das Haus der vielen Sprachen, der vielen Traditionen, der Verstorbenen, der Lebenden und der Ungeborenen.

Aber Vorsicht! Jedwede Dummheit ist im Krisenfalle „mehrheitsfähig“. Oder?

Egi Gašperšič Že petinpetdeset let sodeluje Egi Gašperšič z moškim zborom iz Krope s Slovenskim prosvetnim drušvom na Radišah. Pred kratkim je postal častni občan občine Radovljica na Gorenjskem. Čestitamo!

Egi Gašperšič ist seit 1963 die treibende Kraft für einen regen Kulturaustauch zwischen dem Männerchor aus Kropa in Oberkrain und dem Slowenischen Kulturverein Radiše, wurde zum Ehrenbürger der Gemeinde Radovljica ernannt.

4

kronika Romanje na Macno

pišejo Heidi in Andrej Lampichler, Tomaž Ogris, Aleksander Tolmaier

Stara tradicija je, da se Radišani na god svete Ane, 26.

JULIJA, odpravijo na romanje do kapelice na Macni. Seveda se danes pot ne prehodi peš, kot se je to zgodilo v preteklosti, temveč so v pomoč avtomobili, s katerimi se romarji pripeljejo do izhodišča pod Macno. Letos je bil dostop do kapelice otežkočen, ker so bile številne gozdne ceste in poti, zaradi hudega vetroloma zadnjo zimo, še vedno neprehodne.

Zaradi tega se je romanja letos udeležilo tudi nekaj manj ljudi.

koscev pri kateri so sodelovale tudi ekipe. Tekmovanje je tokrat potekalo pri Boštiju v Lipici. Sodelovalo je šestnajst posameznikov in tri ekipe, vsako ekipo so sestavljale štiri osebe. Za posamezne tekmovalce in tekmovalke so veljala ista pravila kot v letih poprej, določeno površino trave je bilo treba čim hitreje in lepo pokositi. Zmagovalci v posameznih kategorijah so bili: Veronika Lampichler, Martin Hribernig, Mirko Hribernig ter Milan Hribernig. Ekipe so morale prav pravtako pokositi travo, jo potem še pograbiti in s samokolnico odpeljati. Od treh ekip se je najbolje odrezala

Romarji med mašo.

Šmarječani so spet pokazali kaj znajo.

Die Wallfahrt, vom Radsberg zur Anna-Kapelle auf der Matzen am 26. Juli, dem Feiertag der hl. Anna, hat schon lange Tradition. Der lange Weg vom Radsberg zur Matzen wird heutzutage nicht mehr zu Fuß bewältigt, wie es in der Vergangenheit üblich war. Heute fährt man mit dem Auto zum Ausgangspunkt und geht dann zu Fuß zur Kapelle.

Heuer waren, wegen der schweren Sturmschäden des vergangenen Winters, noch zahlreiche Waldstraßen und Wege nicht begehbar. Wahrscheinlich nahmen auch deshalb etwas weniger Menschen bei der Wallfahrt teil.

ekipa, v kateri so sodelovali skoraj izključno člani Kuәsove družine v Tucah. Na drugem mestu so pristali radiški društveniki, tretje mesto pa je doseglo Kulturno društvo iz Šmarjete. Tekmovalnemu naporu je sledilo prijetno druženje s podelitvijo nagrad na dvorišču Boštijeve kmetije.

Das Wettmähen hat der SKV „Radiše“ vor Jahrzehnten erstmals durchgeführt. Letztes Jahr fand erstmals ein Mannschaftswettbewerb statt und dieser war auch Teil des heurigen Wettmähens, das am 5. August beim Boschte in Lipitzach stattfand. In den Einzelkategorien nahmen sechszehn Personen teil, beim Mannschaftswettbewerb waren drei Mannschaften dabei. Für alle TeilnehmerInnen galt es, eine bestimmte Fläche so schnell und so schön wie möglich abzumähen. Am Ende stellte sich heraus, dass die Besten und Schnellsten Mäher fast ausschließlich in zwei Familien Hribernig in Tutzach zu Hause sind. Die Gewinner in den Einzelbewerben waren Martin, Mirko und Milan Hribernig.

Eine Ausnahme war die schnellste Frau und zwar Veronika Lampichler. Der Sieg beim Mannschaftswettbewerb ging auch an die Hribernigs, drei der vier Mannschaftsmitglieder stammen aus der Kuess-Familie in Tutzach. Den zweiten Platz erreichte die Mannschaft des SKV „Radiše“, dritte wurden Mitglieder des Kulturvereines St. Margarethen/Šmarjeta. In

Orgličarji pred kipom sv. Ane.

Kosci so se zbrali pri Boštiju

Letos, 5. AVGUSTA, je SPD Radiše drugič priredilo tekmo

DECEMBER/DEZEMBER 2018

5

Dober večer sosed!

Guten Abend, Nachbar!

Ku sovi iz Tuc (druž.

Hribernig) so med najboljšimi.

angenehmer Stimmung wurden nach dem Wettbewerb die Preise verliehen.

Tako se vsako leto glasi geslo prireditve na predvečer avstrijskega nacionalnega praznika, 25. OKTOBRA. Namen prireditve je zbliževanje in spoznavanje med narodoma, ki skupno živita na Koroškem. Na letošnji prireditvi smo se spomnili obletnic dveh pomembnih dogodkov 20. stoletja: 12. novembra 1918 je bila razglašena Republika Avstrija, 12. marca 1938 pa je prišlo do t.i. „anšlusa“ Avstrije k Hitlerjevi Nemčiji. V tem smislu je o novih nacionalizmih v Evropi

Pohod po Radišah

Vreme letos 7. OKTOBRA sicer ni ustrezalo geslu „Nad meglo“, ki je bilo zapisano na vabilu za tokratni pohod po Radišah. Vseskozi je pohodnike namreč spremljala megla in oblačnost. Pot je več kot dvajset udeležencev pohoda, pod vodstvom Tomaža Ogrisa, vodila od Radiš skozi Rute do Dvorca. Pri najvišji točki na Radišah, to je Kobl v rh, je sledil kratek počitek z malico. Nato je bil na sporedu še povratek na Radiše. Med potjo je Tomaž Ogris opozoril na nekatere naravne znamenitosti in razlagal pomen posameznih ledinskih imen. Po povratku na Radiše so društveniki pohodnikom v kulturnem domu postregli z domačimi klobasami in zeljem.

Laut Einladungsflyer stand die Wanderung über den Radsberg heuer unter dem Motto „Über dem Nebel“. Das Wetter am Tag der Wanderung, am 7. Oktober, spielte jedoch nicht mit, denn es war großteils nebelig und bewölkt.

Das tat aber der guten Stimmung unter den Wanderern keinen Abbruch. Unter der Leitung von Tomaž Ogris ging es vom Radsberg nach Kreuth und weiter nach Schwarz und von dort zum höchsten Punkt auf dem Radsberg dem „Ķobl v rh“. Nach einer kurzen Pause ging es zurück nach Radsberg. Unterwegs erklärte Tomaž Ogris die Bedeutung von Flurnamen und wies auf Besonderheiten in der Natur hin. Nach der Rückkehr zum Kulturhaus in Radsberg gab es für die hungrigen Wanderer eine gute Jause, Mitglieder des SKV „Radiše“ haben hausgemachte Würste mit Sauerkraut vorbereitet.

in njihovih koreninah ter o pomembnosti večjezičnosti in različnih kultur, ki so vseskozi bile in so še vedno del avstrijske družbe, na prireditvi spregovoril novinar in avtor Bertram Karl Steiner. Nadaljnji spored sta oblikovali dve gostujoči skupini, zborovski tercet FinaPlus in pop skupina Popwal. Večer so s svojimi nastopi zaokrožile domače pevske skupine, pozdravne besede pa je prispeval podžupan tržne občine Žrelec Mario Käfer. Razveseljivo je bilo videti, da so velik del prireditve oblikovali mladi nastopajoči. „Dober večer sosed! / Guten Abend, Nachbar!“ ist alljährlich das Motto der zweisprachigen Kulturveranstaltung anlässlich des österreichischen Nationalfeiertages. Die Veranstaltung wird vom SKV „Radiše“ immer am 25. Oktober durchgeführt.

Das Programm stand heuer im Zeichen von zwei geschichtsträchtigen Ereignissen des 20. Jahrhunderts: Am 12. November vor 100 Jahren wurde die Republik Österreich ausgerufen und am 12. März 1938 kam es zum Anschluss Österreichs an Hitler-Deutschland. In diesem Sinne sprach der Journalist und Autor Bertram Karl Steiner in seiner

Osrednja točka “Pohoda po Radišah” je bil Ķobl v rh (855 m).

Skupina Popwal je prispevala neobičajne zvoke.

Otroci so kot prvi stopili na oder.

6

Kako polži dojamejo

6. NOVEMBRA je fara Radiše v sodelovanju s Katoliško

Zelo ubrano je zapel Tercet FinaPLus iz Celovca.

prosveto vabila na poseben večer. Duhovnik Michael Kopp, ki je obenem tudi duhovni asistent Referata za družine, je na zelo duhovit in kritičen način v kabareju »Kako polži dojamejo« nagovoril pereče teme vsakdana in Cerkve, predvsem pa, da je vsak posameznik odgovoren za svojo srečo ali tudi nesrečo.

Rede über neu aufkommende Nationalismen in Europa und deren Wurzeln. Weiters strich er die Bedeutung von Mehrsprachigkeit und verschiedenen Kulturen, die schon immer Teil Österreichs waren und es nach wie vor sind, hervor. Das Programm wurde weiters von zwei Gastgruppen, dem Terzett FinaPlus und der Popgruppe Popwal sowie den vereinseigenen Gesangsgruppen gestaltet. Mario Käfer, Vizebürgermeister der Marktgemeinde Ebenthal, steuerte Grußworte bei.

Mešani zbor na praznovanju v Dolini

SPD Radiše goji do nekaterih društev zelo tesne prijateljske vezi. Najdaljše redno sodelovanja obstaja s pevci iz Krope na Gorenjskem. Prav v Kropi pa je prišlo do prvega srečanja s predstavniki Slovenskega kulturnega društva Valentin Vodnik iz Doline pri Trstu, to je bilo v začetku 70. let prejšnjega stoletja.

Društvo v Dolini letos praznuje 140-letnico delovanja. Na slavnostni prireditvi 28. OKTOBRA je s pesmijo, poleg drugih skupin iz Slovenije in Italije, čestital tudi mešani pevski zbor SPD Radiše. Kot se spodobi med „starimi“ prijatelji je popoldan izzvenel veselo, ob pesmi in dobri kapljici v bližnji vinski kleti.

Der SKV „Radiše“ pflegt freundschaftliche Beziehungen zu verschiedenen Partnervereinen. Am längsten besteht die Zusammenarbeit mit den Sängern aus Kropa in Slowenien. Dort kam es Anfang der 1970er Jahre zum ersten Zusammentreffen mit dem Slowenischen Kulturverein „Valentin Vodnik“ aus Dolina/ S. Dorligo bei Triest in Italien. Dieser feiert heuer sein 140-jähriges Bestandsjubiläum. Beim Festkonzert am 28. Oktober gratulierte dem jubilierenden Verein unter anderem der gemischte Chor des SKV „Radiše“. Wie es unter „alten“ Freunden üblich ist wurde mit dem einem oder anderem Gläschen Wein angestoßen und so klang der Nachmittag in guter Stimmung aus.

Obiskovalci so tudi aktivno sodelovali pri kabaretu.

Wenn er statt am Altar auf einer Bühne steht und Leute zum Lachen bringt, dann ist Pfarrer Mag. Michael Kopp mit seinem Kabarett zu Gast. So auch im Kulturhaus am Radsberg. Mit Humor beleuchtete er Themen wie Beziehung und Kirche - und an den Schnecken sieht man, dass man auch mit langsamem Tempo gut weiterkommen kann. Auf heitere Art und Weise erklärte er, wie jeder seines eigenen Glückes Schmied ist.

Začetek adventnega časa

Mešani zbor Koledva iz Krope je zopet enkrat nastopil na Radišah.

Mešani zbor SPD Radiše je čestital prijateljskemu društvu.

V predbožičnem času sta pri SPD Radiše na sporedu še dve prireditvi, ki imata svoje stalno mesto v prireditvenem koledarju. Na večer pred prvo adventno nedeljo, letos 1. DECEMBRA, je društvo skupaj s faro Radiše vabilo na adventni koncert. Z lepim petjem so nam v farno cerkev pričarali času primerno vzdušje otroška in mladinska skupna, Radiški fantje in mešani zbor SPD Radiše ter gostje Vokalensemble "Hamatgfühl" iz Borovelj in Mešani pevski zbor Koledva iz Krope. Mladinci pa so med posameznimi

DECEMBER/DEZEMBER 2018

7

Vokalensemble "Hamatgfühl" iz Borovelj

nastopi brali primerna besedila. S prijatelji iz Krope se nekaj časa nismo videli zato je bilo tem lepše, da smo se ob tej priliki zopet srečali. Obiskovalci so po koncertu lahko kupili adventne vence, božične kekse in sveče iz naravnega voska. Izkupiček so organizatorji namenili žrtvam nedavnih poplav na Koroškem.

Le nekaj dni po adventnem koncertu je 5. DECEMBRA, po stari tradiciji, obiskal radiške otroke na svojih domovih sveti Miklavž s svojim spremstvom. Najmlajši se vsakič izredno razveselijo obiska svetega moža.

In der Vorweihnachtszeit stehen beim SKV "Radiše" noch zwei Veranstaltungen am Programm. Zu Beginn des Advents findet am Vorabend des ersten Adventsonntages jedes Jahr ein Konzert statt. Heuer sorgten am 1. Dezember in der Pfarrkirche folgende Gruppen für vorweihnachtliche Stimmung: Kinder- und Jugendgruppe, der Männerchor Radiški fantje und der gemischter Chor des SKV "Radiše" sowie als Gastgruppen das Vokalensemble "Hamatgfühl" aus Ferlach und der Gemischte Chor "Koledva" aus Kropa in Slowenien; Jugendliche lasen zwischen den Auftritten der verschiedenen Gruppen passende Texte. Die Besucher hatten vor und nach dem Konzert die Möglichkeit Adventkränze, Kekse und Kerzen aus Naturwachs zu kaufen. Der Erlös kam den Opfern des Hochwassers, das vor einiger Zeit weite Teile Kärntens heimgesucht hatte, zugute.

Einige Tage nach dem Adventkonzert, am 5. Dezember, ging am Radsberg so wie jedes Jahr der hl. Nikolaus von Haus zu Haus und besuchte mit seinen Begleitern die Kinder. Diese erfreuen sich immer wieder aufs Neue an dem Besuch des heiligen Mannes.

Tudi Radiški fantje so zapeli na adventnem koncertu.

Dober večir buah vam daj...

piše Sandra Lampichler

... pojejo pevke in pevci mešanega SPD Radiše zbora takrat, ko praznuje član zbora rojstni dan. Pesem »Dober večir...« bo v kulturnem domu zazvenela v naslednjem času še večkrat. Pevkam in pevcem, ki so leta zvesto hodili na vaje in prepevali, so se pridružili novi člani. Med njimi zelo mladi, malo starejši in tudi taki, ki so se začasno »upokojili« ter so se letos odločili, da se spet udeležijo tedenskih vaj. Vse združuje veselje do petja, zagnanost, družabnost in želja po skupnem ustvarjanju.

Z novimi člani je dobil mešani zbor nov zagon. Pri vajah, ki se odvijajo ob četrtkih ali petkih, so na programu domače, slovenske, tuje in moderne pesmi. Ob intenzivnem petju se pevke in pevci dostikrat tudi zabavajo in nasmejijo. Da je zbor tudi »up to date« dokazuje WhatsApp skupina, kjer dobivajo informacije o naslednjih vajah in terminih ali posnetke zadnjega nastopa.

Trenutno prepeva v zboru več moških kot žensk in zato so vedno veseli, če se jim še kdo pridruži. Saj petje združuje in osrečuje. Po vsaki vaji se družijo ob pogovoru pri šanku v klubski sobi, ob rojstnih dnevih pa zaslišimo »Dober večir buah vam daj...« Der gemischte Chor ist ein wichtiger Bestandteil des SKV Radiše. Im September dieses Jahres entschlossen sich jüngere und etwas ältere Radsberger wieder im Chor mitzusingen. Mit diesen neuen Mitgliedern bekam der Chor auch einen neuen Aufschwung. Dass man »up-to-date« ist, beweist die neue WhatsApp Gruppe, in welcher die Sängerinnen und Sänger über Proben, kommende Termine informiert werden und Aufnahmen der letzten Auftritte erhalten.

Neben den intensiven Proben kommen auch die Gemeinschaft und der Spaß nicht zu kurz. Natürlich freut man sich auch über jede neue Sängerin und neuen Sänger, die/der sich dem Chor noch anschließen möchte.

8

Šolske poti

piše Tomaž Ogris

godbe, resnične, vesele, pretresljive, zanimive, zabavne in izkrivljene se nabirajo v času, ki nam je namenjen. Tu ­ in tam se najde kdo, ki dovoli vpogled v nekatere strani ali poglavja knjige spominov. Pripovedoval bi še marsikdo, a ga nihče ne vpraša ali prosi; drugi molče nosijo v sebi znanje, doživetja in izkušnje. Na lepem se zgodi, da se knjiga zapre za vedno in marsikaj od zakladov skupnega spominjanja je izgubljeno.

­Z

Hanzi Tolmaier pripoveduje. Šola ga je spremljala vse življenje, saj je bil šolar, učenec in učitelj po poklicanosti in poklicu. Niso le osebne zgodbe, kajti pri branju se zlahka ugotovi, da se je bralcu samemu dogodilo dosti podobnega. Kančki in kamenčki doživljanja nas povezujejo v družbo, v domačo krajevno skupnost.

PRVIČ V ŠOLO Na jesen daljnjega leta 1952 se je deček podal na dolgo šolsko pot. Podršnikov oče Janez Tolmaier je ob priliki vprašal radiškega učitelja ter občinskega tajnika Franza Mairitscha, če bi smel Hanzi s starejšo Marjanco in Nužijem priti v šolo. Učitelj se je zamislil in dejal: „Naj bo! Vendar bo v šoli le gost, ker je še premlad.“ Fantek je bil sila vesel in hudo mu je bilo, če je moral kakšen dan izostati. Nekoč je na poti blizu Šubernika v Zgornjih Rutah po nerodnosti telebnil v lužo. Sestra in brat sta ga mokrega in umazanega poslala domov. Jokal je vso pot in še doma, ker ni mogel k pouku.

Ob polletju in na koncu šolskega leta so dobili učenci spričevala. Hanzi je bil izredni prvošolec, zato uradnega spričevala zanj ni bilo. Učitelj Mairitsch mu je izročil ročno napisano spričevalo s posebno pohvalo, za nagrado pa še kovanec v vrednosti dveh šilingov.

Predšolski otrok je bil sila ponosen. Pravi šolar je postal naslednje leto.

Pot od Podršnika v Spodnjih Rutah do Dvorca je dolga in deloma strma. V šolo je bilo uro hoda, domov neredko znatno več. Medgorska šola bi bila blizu, vendar je bilo za Podršnikove samoumevno, da obiskujejo radiško šolo. Nihče ni pomislil, da je to za otroka velik napor. V zimskem času ali ob deževnem vremenu je bilo še mračno, ko so šli zdoma. Če je ponoči zapadel sneg,

je oče moral vpreči konja in z malim lesenim plugom splužiti pot vsaj do Vicovnika. Od Zgornjih Rut naprej je hodilo več šolarjev in bila je boljša pot. Seveda so kdaj pa kdaj prišli prepozno.

Hanzi je zgodaj postal tudi ministrant. Duhovnik Memmer iz Leške doline, ki je nekaj časa zastopal župnika Ludvika Janka, ga je naučil latinskih molitev in se zavzel pri domačemu gospodu, da ga sprejme v službo pred oltarjem.

Prej kot drugi je smel tudi k prvemu obhajilu. Odlikovanje je prineslo obveznosti, saj je moral pogosto pred šolo še ministrirati. Če si hotel iti k obhajilu, si moral biti tešč. Doma si dobil kos kruha in stekleničko mleka za zajtrk po maši.

Nato je bilo treba zopet pešačiti, čez Kozlak v Dvorec. Na poti so klicali sošolce, da so hodili skupno; če jih je bilo več, je bilo zabavno. Največkrat je bil med njimi Šubernikov Mirti, ki je na binkoštni torek leta 1958, ko ni bilo pouka, v domačem ribniku nesrečno utonil. To je bila za vse grozno pretresljiva reč.

Starejša sestra in brat sta obiskovala drugi razred in po letih zapustila šolo. Na vrsti sta bila mlajša dva, Folti in Mici, Hanzi je bil zdaj tisti, ki se je moral pobrigati zanju.

Učitelju, ki je imel veliko smisla za petje in glasbo, so bili posebno pri srcu učenci, ki so bili dobri pevci. Kadar so se pripravljali za poseben nastop je one, ki jim petje ni bilo tako dano, odslovil: „Volkovi domov!“ Podršnikovi so z drugimi vred imeli še pevsko vajo.

DECEMBER/DEZEMBER 2018

ŠOLA V NARAVI Šolska pot je bila povezana v časih, ko otrok še niso prevažali z avtomobili od vrat do vrat, z mnogimi doživetji, odkritji in izkušnjami. Marsikaj je bilo na poti domov bolj zanimivo kot pouk sam. Pod veliko smreko blizu Toplaharja je bilo mnogo reči spravljenih in pripravljenih za igre. V prijetni družbi so prebili otroci cele ure. Včasih so pozabili na čas, kar je prineslo doma same sitnosti. Mlini ob potokih so bili posebno zanimivi. Deloma so razpadali in bili zato tem bolj privlačni za pustolovščine, ki napravam niso bile v prid. Razburljiva je bila hoja po skalah in soteskah kot sta Raživov ali Razpotnikov rov. Ko je bilo pri hišah zrelo sadje ali še kaj užitnega, se šolarji niso mogli premagovati. Lastniki so se jezili in preganjali tatiče, ki so urno zbežali; včasih je priletela cokla za njimi.

Doma ni bilo časa, da bi se ob počitku zadrževali v hiši.

Tako kot odrasle je tudi mlade čakalo delo okrog hiše, na polju, na travnikih, v gozdu, ali je bilo treba čuvati živino na paši. Knjige in zvezki so morali čakati do večera. Sprva so pisali naloge ob petrolejki, ker na Radišah še ni bilo elektrike. Hanzi je poznal skrilaste ploščice, na katere se je pisalo s črtalnikom. Uporabljal ji ni več, imeli so že zvezke, v katere so pisali sprva s svinčnikom, pozneje s peresnikom in črnilom, ki je povzročilo marsikatero packo. Nalivno pero je bilo velik napredek.

Po pestrem in napornem dnevu je otrok ob zvezkih in knjigah često zadremal. Ko je bil večji, je bil zadolžen skrbeti, da sta tudi mlajša dva opravila naloge in se učila. Če kaj ni bilo prav, je drugi dan klical učitelj izza katedra njega na zagovor. Zadnje leto, na četrti stopnji ljudske šole, je Hanzi dobil za učiteljico nadvse dobro, milo, nepozabno Terezijo Morak, ki je bila doma iz Šentpetra na Vašinjah. Kot marsikdo drugi tudi on povezuje z njo nepozabna doživetja: Obuvalo so puščali otroci pred vrati in vstopali v učilnico s copati. Nekoč so izginili med poukom njegovi škornji. V vlažni in hladni pozni jeseni bos nikakor ni mogel iti domov. Učiteljica mu je dala svoje čevlje, ki jih je smel celo obdržati.

IZ VASI V MESTO Leta 1957 so v Celovcu ustanovili Slovensko gimnazijo. Doktor Jožko Tischler se je pri očetu – bila sta prijateljsko povezana – že prej pozanimal, če so na Radišah učenci, ki bi prišli v poštev za obisk novoustanovljene šole. Podršnikovi so odločili, da pošljejo Hanzija na sprejemni izpit. Tako se je začelo. Marjanca, ki je že obiskovala glavno šolo v mestu, je šla z njim nekega julijskega dne na preizkušnjo. Peš sta šla do Žrelca in se potem peljala z mestnim avtobusom pod Križno goro. Ne ve več kako, vendar izpit je opravil in bil sprejet v prvi ra-

9

Radiški šolarji in učitelj Franz Mairitsch (1953).

zred gimnazije. Ko sta se popoldne vračala iz mesta, sta se ustavila blizu Žrelca pri botru Hanziju. Ta je močno podvomil, ali bo fant zmogel višjo šolo. Čeprav sta mu popoldne pomagala pri delu, ju je stric, ki je že imel avto, proti večeru peš poslal domov. Bencin je bil predrag.

Tisto jesen je bilo treba zapustiti Rute. Prej fant zlepa ni prišel v mesto, čeprav je vozil oče ob četrtkih drva in druge pridelke na trg. Včasih je šla z njim še mama, ki je nesla naprodaj maslo, skuto, kakšna jajca in še kaj, da bi izkupila par šilingov, ki so jih zdaj še bolj potrebovali. Ni bilo mogoče, da bi iz šole hodil vsak dan domov v Rute.

Dali so ga v internat. Čeprav so se v Mohorjevem domu trudili, da bi bilo prijetno, je bila zareza velika in domotožje sprva nepopisno. Ob četrtkih sta starša obvezno pogledala, kako je s sinčkom v domu. Vzgojiteljice, to so bile sprva šolske sestre, so se trudile, da so bili lepo oskrbljeni in da pri gojencih žalost ni bila prevelika. Olajšava za Hanzija Tolmaierja je mogoče bila, ker sta bila v mestu, v šoli in v istem razredu še dva Radišana, s katerima se je seznanil in spoprijateljil že v radiški šoli, Neži Pisjak – Kometarjeva iz Tuc in Tomi Ogris – Oblakov iz Kozij.

Učitelj Tolmaier z učenci iz Bele na izletu.

10

Šola v Žvabeku.

Šolarji in učitelji v Medgorjah.

Udobja v internatih v tistem času niso poznali. V sobah je bilo mrzlo, niti tople vode ni bilo. Pozneje so se preselili v Heimlinger na Velikovški cesti, zanemarjeno zgradbo, v kateri je bil nekoč hotel Trabesinger.

Vzgojitelji so bili tam duhovniki Salezijanci. Bivanjske razmere so bile špartanske, včasih obupne, vseeno je bil redko kdo bolan. Mladi so bili dobro utrjeni, še malo ne mehkužni. Dvorano, kjer sta imeli nazadnje svoje delavnice firmi Novak in Katz, so izpraznili in uredili prostor, v katerem je mladina pozimi igrala nogomet in se sicer razgibala. Seveda je prišlo tudi do kake nezgode, razbitega okna ali podobno, vse se je poravnalo ponavadi brez večjih zapletov. Dijaki Mohorjevih domov so smeli le enkrat na mesec domov. Tudi v sobotah so imeli kot vedno popoldanski pouk, ki je končal malo pred šesto uro zvečer. Poleti je še kar šlo, pozimi je bilo težko priti do doma. Razmeroma zgodaj pa je začel voziti v Medgorje in Podgrad star avtobus podjetja Miklautz. Z njim si se lahko pripeljal do Kovača, od tam do Podršnika ni daleč.

OKOLIŠČINE, TAKŠNE IN DRUGAČNE Ob pogledu nazaj se zdi, da je bil tisti čas po svoje lep in poln doživetij. Mnogo reči doma na Radišah ne bi mogel doživeti. Vzgojitelji so v prostem času spremljali gojence na prireditve, izlete, pohode, kopanje in nogometne tekme. Veliko so tudi sami igrali nogomet, namizni tenis in še kaj. Kako nedeljo so šli na izlet celo v Medgorje ali na Radiše; to je bilo mikavno posebno, ko so bile češnje zrele.

Hojo do gimnazije na Lerchenfeldstraße so sprva spremljale precejšnje napetosti. V Schiller-Parku so gimnazijci naleteli na dijake, ki so se po dopoldanskem pouku vračali v center mesta. Sami od sebe ali naščuvani od odraslih so se spoprijeli s „čuši“. Čeprav so bili

“Nemci” povečini dosti večji, so se slovenski gimnazijci hrabro branili. Pretepi so se vrstili dan za dnem, dokler ni policija bila prisiljena v civilu spremljati dijake; pozneje jim je sploh prepovedala hojo skozi park.

V mladi Slovenski gimnaziji s tremi razredi je bilo od začetka edinstveno prijateljsko ali celo družinsko vzdušje. Učiti se je bilo že treba in ubogati tudi. Profesorji so si prizadevali, da bi tudi šibkejši učenci prišli do zaključkov. Ravnatelj dr. Jožko Tischler je bil avtoriteta posebne vrste, ki je s samim nastopom zbudil spoštovanje in rešpekt pri dijakih in profesorjih. Učitelji, to so bili Franc Inzko, Pavel Zablatnik, Anica Petek, Milan Kupper, France Czigan, Janez Polanc, Janez Oswald Janja Zikulnik, so imeli do vsakega dijaka mlade šole zelo oseben odnos.

Ljudje v domačem kraju in posebno vrstniki so zvedavo gledali na mlado „študentarijo“. Skeptični so bili, ker so imeli občutek, da želijo biti ali postati nekaj boljšega.

Videvali so se redko in mladi dijaki – takih na Radišah v tistem času sicer ni bilo – so se morali potruditi, da pregrade niso postale previsoke. Osem let šolanja je hitro minilo. Jeseni leta 1964 je slavilo Slovensko pro­ svetno društvo na Radišah šestdesetletnico obstoja.

Trije Radišani, ki so obiskovali osmi razred gimnazije in že nosili priziv maturanti, so bili povabljeni, da sodelujejo na proslavi z recitacijo. Nastop je bil sama polomija: Drug za drugim so odpovedali, ker se niso dovolj dobro naučili besedila. Pred „navadnimi“ ljudmi so se osramotili do kraja, opazk in posmeha ni bilo konca. Za domišljavosti enkrat za vselej ni bilo razloga. Matura junija 1965 se je le posrečila vsem trem.

POKLIC IN DRUŽINA Po gimnaziji se je Hanzi Tolmaier prijavil na učiteljišče, kjer je sprva vladalo precejšnje nezaupanje do

DECEMBER/DEZEMBER 2018

11

Janko in Marija Tolmaier.

Podršnikovi (od leve): Folti, Mici, Marjanca (s. Regina), Nuži, Hanzi.

absolventov Slovenske gimnazije. Tudi mladi učiteljiščniki so bili skeptični do nekaterih profesorjev, ki pa so se kljub strogosti izkazali za odlične značaje. Prijateljstva in vezi med enojezičnimi in dvojezičnimi študenti so bila vedno bolj čvrsta. Študij je bil po enem letu zaključen. Učiteljski izpit je omogočil takojšnjo provizorično zaposlitev, ker je vladalo pomanjkanje pedagoškega osebja. Po dveh letih učiteljske prakse je bilo treba opraviti še obsežen sposobnostni izpit in napisati domačo nalogo, ki je primeljiva z današnjimi diplomskimi deli. S tem so bili izpolnjeni pogoji za dokončno nastavitev v šolski službi.

Prvo službeno mesto je dobil devetnajstletni Hanzi Tolmaier jeseni leta 1966 na Beli, kjer sta bila šola in učiteljeva soba v poslopju carine. Sprva je bilo v razredu z osmimi stopnjami okrog štirideset učencev. Vmes je bilo treba opraviti še vojaško službo. Ko se je vrnil, se je razred zmanjšal na polovico, ker so šli učenci starejši kot deset let v glavno šolo in politehnični letnik. Naslednje Hanzi in Maria Tolmaier

delovno mesto je bila glavna šola v Pliberku, kjer je učil dve leti, nato še nekaj časa pri Božjem grobu. Žvabek, šola, kjer je bilo razpisano tudi vodstvo, je bil naslednja postaja, kjer je deloval celih deset let. Šola je bila sprva dvorazredna, nato le še enorazredna.

Leta 1968 se je Hanzi poročil z Marijo, ki jo je spoznal na zabavi ob radiškem žegnanju v gostilni pri Mežnarju.

Za Podršnikovo družino je bila to dokaj nenavadna situacija, saj je prišla nevesta iz pretežno enojezičnega kraja blizu Laboda. Negotovosti v družini, včasih tudi neprijazne opazke ter poskusi vplivanja s strani sorodstva in krajanov so obremenjevale odnose, niso jih pa mogle skvariti. Tudi v družini žene Marije, se nekateri nikakor niso mogli znajti ob dejstvu, da je prišel na lepem med nje član narodnostne skupnosti, do katere so bili dotlej močno zadržani. Bilo je nekaj diskusij, ki so se v medsebojnem spoštovanju dobro razrešile.

Družinsko bivališče so si uredili sprva na Blatu pri Šmihelu. Ko je tamkajšna občina uredila učiteljsko stanovanje v šoli, so se preselili v Žvabek. Zakoncema so se rodili trije otroci, Tatjana, Hannes in Marco. Dvojezična vzgoja otrok v mešanem zakonu je bila v tistem času izjema, vendar v Tolmaierjevi družini samoumevna.

Otroci in pripravljenost Hanzija in Marije za vključevanje in sodelovanje na raznih področjih, denimo pri cerkvenem zboru, Posojilnici, pri športnem društvu, nekaj tudi na komunalni ravni – vse to je pripomoglo, da je bila družina na vasi dobro sprejeta.

VRNITEV V DOMAČI KRAJ 1981 je bilo razpisano ravnateljsko mesto v Medgorjah. Že prej so začeli graditi blizu Podršnika dom za mlado družino, v katerega so se zdaj lahko vselili. Hanzi je dobil vodstvo šole, na kateri je poučeval triindvajset let. V kraju delovanja je bil v glav-

12

Wege zur Schule Stari starši s petimi vnuki.

nem dobro sprejet, čeprav je bilo nekaj zadržkov, kajti Podršnikovi in novi ravnatelj sam so bili znani, za nekatere celo razvpiti kot zavedni Slovenci, kar je bilo za posameznike le preveč. S pokončnostjo, jasno umeritvijo in spodobnim občevanjem so zbledeli dvomi; zapletov ni bilo nobenih.

Po preselitvi v domači kraj se je novi ravnatelj znova vključil v društvo na Radišah, kjer je že v mladih letih sodeloval. Začel je peti pri Radiških fantih, bil nekaj časa v društvenem odboru, kjer se je posebno prizadeval za ureditev krajevnega oddelka Glasbene šole. Na kulturnem področju je bil dejaven tudi kot pevec pri mešanem zboru Gallus v Celovcu, s katerim povezuje lepe spomine, saj so s Francetom Cziganom izdali prvo ploščo in bili na turneji po Združenih državah Amerike in Kanadi. V Pliberku je pel nekaj časa v moškem zboru društva Edinost in sodeloval pri avtomobilskem klubu ARBÖ.

Hanzi Tolmaier se udejstvoval tudi na političnem področju, zlasti kot stanovski zastopnik učiteljev okraja Celovec. Ko se je župan Helmut Woschitz lotil velikega projekta vodne oskrbe za radiško planoto, ki so ga uresničevali tako, da so po vaseh ustanavljali vodne zadruge, je medgorski učitelj prevzel vodilno mesto za Spodnje Rute. Preko tega je polagoma zašel še v občinsko politiko, postal občinski odbornik in predsednik socialdemokratske sekcije na Radišah. Zadeva se je zapletla z ukinjanjem šol na Radišah in Medgorjah, kar je privedlo do konca njegovega sodelovanja.

Vse ima svoj čas. Hanzi Tolmaier ga ima zdaj spet več za družino in za pet vnukov, malo tudi zase in ženo Marijo. – Življenje niso dnevi, ki so minili, temveč časi, ki so ostali v spominu!

Den Weg zur Schule ging Johannes Tolmaier erstmals im Jahr 1952. Er war eigentlich noch zu jung, doch der Lehrer Franz Mairitsch ließ ihn auf Wunsch des Vaters als außerordentlichen Schüler kommen. Mit den beiden älteren Geschwistern Marjanca und Nuži ging er täglich den langen, mitunter beschwerlichen Weg von Unterkreuth nach Schwarz. Die Schule in Mieger wäre wohl wesentlich näher gewesen, doch die Eltern von Poderšnik schickten die Kinder in die Volksschule Radsberg. Obwohl er begeistert und regelmäßig am Unterricht teilnahm, gab es für Hansi kein reguläres Zeugnis; stattdessen bekam er vom Lehrer eine handgeschriebene Beurteilung und eine ZweiSchilling-Münze. Das war was Besonderes. Ein richtiger Schüler wurde er im darauffolgenden Jahr.

Hansi wurde auch der jüngste Ministrant. Freilich musste er vorerst die lateinischen Gebete lernen. Die fromme Familie ging auch werktags oft zur Messe und – natürlich nüchtern – zur Kommunion. Frühstück, ein Stück Brot und ein Fläschchen Milch, gab es für das Schulkind erst nach dem Gottesdienst. Danach ging es von Radsberg nach Schwarz zur Schule. Die ältere Schwester und der Bruder verließen diese nach einiger Zeit, nun kamen die Geschwister Valentin und Maria an die Reihe. Jetzt war Hansi der Größere und musste sich um die Jüngeren kümmern.

Als man die Kinder noch nicht mit dem Auto von Tür zu Tür fuhr, gab es auf dem Schulweg, insbesondere auf dem Heimweg, der manchmal länger oder sehr lang war, viele Erlebnisse, Entdeckungen und Erfahrungen. Das war für die Kinderschar mitunter interessanter als der Unterricht.

Phantasievolle Spiele, gefährliche Expeditionen und folgenschwere Spitzbübereien kamen häufig vor. Zu Hause musste man nach dem Essen sogleich an die Arbeit oder zum Viehhüten. Am Abend erst konnten die Schulaufgaben erledigt werden, vorerst bei Petroleumlicht, denn es gab noch keinen elektrischen Strom.

Im Jahr 1957 entstand in Klagenfurt das Slowenische Gymnasium. Der Vater entschied, dass Hansi die Aufnahmsprüfung versuchen sollte. Die Schwester, die

DECEMBER/DEZEMBER 2018

13

n der Zeit, die einem zugewiesen ist, entstehen Lebensgeschichten. Es gibt Menschen, die uns daran teilhaben lassen, andere werden danach nicht gefragt. Manche wiederum schweigen und ­ es kann geschehen, dass das Buch zugeschlagen wird und die Erinnerungen sind verloren.

Oberschulrat VD i. R. Johannes Tolmaier erzählt. Sein Leben lang hat ihn die Schule begleitet. Es sind dies persönliche Geschichten, welche so manchem Leser in ähnlicher Form bekannt sein dürften. Das Teilen von Erinnerungen verbindet uns zur Gemeinschaft.

­I

bereits die Hauptschule besuchte, begleitete ihn zur Prüfung, die er überraschenderweise bestand. Im Herbst hieß es Abschied nehmen vom Zuhause, denn um die Schule in Klagenfurt besuchen zu können, musste man im Internat wohnen. Donnerstags, als die Eltern mit dem Pferdefuhrwerk zum Wochenmarkt fuhren, bekam er Besuch. Nur einmal monatlich durften die Heiminsassen nach Hause. Das Gymnasium war im Aufbau, es gab lediglich drei Klassen, wodurch zwischen den Schülern und Professoren eine gute Beziehung möglich war. Auf dem Schulweg zum Nachmittagsunterricht von der Innenstadt zur Lerchenfeldstraße unter dem Kreuzbergl gab es anfangs manche unliebsame Auseinandersetzungen mit anderen, wohl von Erwachsenen aufgestachelten Schülern, die in den Slowenen Feindbilder sahen. Zeitweise durfte man nur unter Polizeibegleitung gehen und den Schillerpark gar nicht betreten.

Das Internatsleben war ziemlich hart. Große Schlafsäle, Kälte im Winter, karges Essen waren nichts für Verwöhnte.

Dennoch, mit der Zeit waren die Jugendlichen gerne dort, denn die Präfekten kümmerten sich darum, dass es nicht langweilig wurde. Sport, Ausflüge, Veranstaltungen und andere Unternehmungen wären für die Bauernkinder sonst kaum denkbar gewesen. Dass in derselben Schule und Klasse zwei Mitschüler waren, die Hansi bereits aus der Volksschule kannte, nämlich Neži Pisjak aus Tutzach und Tomi Ogris aus Kossiach, war irgendwie angenehm.

Zu Hause im Dorf wurde man zunächst aufmerksam und kritisch beäugt, waren die drei damals auf dem Radsberg ziemlich die Einzigen, die eine höhere Schule besuchten, welche sie 1965 mit Matura abschlossen.

Nach dem Studium in der Lehrerbildungsanstalt wurde Johannes Tolmaier selbst Lehrer; für die definitive Anstellung nach vier Jahren musste neben der Praxis noch die Lehrbefähungsprüfung abgelegt werden. Die ersten Dienstorte waren die Volksschule Vellach, die Hauptschule in Bleiburg und die Volksschule Heiligengrab. Als die Leitung der Volksschule in Schwabegg ausgeschrieben war, bewarb er sich und wurde Schuldirektor an dieser

Dorfschule, wo er zehn Jahre lang wirkte. In der Schule wurde eine Lehrerwohnung eingerichtet, in die er mit seiner jungen Familie, die er im Jahr 1968 gemeinsam mit seiner Außerwählten Maria gründete, einzog. Die gesamte Familie war im Dorf- und Gemeinschaftsleben gut integriert und fühlte sich wohl.

So wie die Schullaufbahn war bei Tolmaier auch die Familiengründung etwas ungewöhnlich. Als sich die zwei jungen Leute, der zweisprachige Johannes und die einsprachige Maria fanden, schlug ihnen einige Skepsis entgegen. Der Poderšnik-Vater war als exponierter Slowene bekannt. Das Unbehagen war daher anfangs zu Hause und mehr noch im verwandtschaftlichen und örtlichen Umfeld spürbar, denn das Slowenische könnte in der jungen Familie abhanden kommen. Ebenso schwierig war es in der Familie der Braut, denn man kam bislang mit dem Slowenischen kaum in Berührung. Mit klaren Haltungen und respektvollem Umgang fand man dennoch zueinander. Die Kinder wurden zweisprachig erzogen.

Die Rückkehr nach Unterkreuth gelang 1981, als Johannes Tolmaier den Leiterposten in der Volksschule Mieger bekam. Nun konnte man in das neu errichtete Eigenheim in Unterkreuth einziehen. Hansi begann sogleich mit der Mitarbeit im Slowenischen Kulturverein, wo er schon als Jugendlicher tätig war.

Politisch hat er sich bereits davor und nun weiterhin in der Standesvertretung der Lehrerinnen und Lehrer engagiert. Als Bürgermeister Helmut Woschitz mit dem großen Projekt der Wasserversorgung auf dem Höhenrücken der östlichen Sattnitz begann, hat sich Johannes Tolmaier mit der Gründung und Leitung der Wassergenossenschaft in Unterkreuth tatkräftig beteiligt.

Im Jahr 1999 holte ihn Woschitz in die Gemeindepolitik, wo er als Mandatar fünfzehn Jahre lang blieb, bis es im Zusammenhang mit den Schulschließungen in Mieger und Radsberg zu Zerwürfnissen kam. – Neuerdings kann er mit der Gattin Maria wieder mehr unternehmen und sich im Bedarfsfall den Familien der Kinder und den fünf Enkeln widmen.

14

aj pa diva ns’ sploh...

Ines Schiemann „Brez ustvarjalnosti mi ne bi bilo lepo...“ piše Sarah Rogaunig

I ­

nes Schiemann je doraščala v Tucah. Že zgodaj je začela sodelovati pri otroški skupini,

pozneje je pela tudi v mladinski skupini in pri mešanem pevskem zboru radiškega društva. Prav tako je dolga leta stala na radiških odrskih deskah in tu našla prostor, kjer je lahko izživljala svojo nagnjenost do kulture in kreativnosti.

To hrepenenje po hrani za dušo je 36-letni Radišanki ostalo in je pomemben del njenega poklicnega in zasebnega

Po maturi na Slovenski gimnaziji sem šla v Železno na Gradiščanskem zaradi študija mednarodnih odnosov. Po dveh letih sem imela tega dosti in prekinila.

Hrepenela sem po ustvarjalnem svetu in si želela vstopiti v kulturno panogo.

Odkrila sem študijski program EventManagementa v Münchnu, ki sem ga nato tudi zaključila. Službo pa sem našla ravno v mestu, ki mi je bilo že vedno všeč, na Dunaju. Super se mi zdi, da je večje mesto in uživam ob pestri kulturni pondubi.

življenja.

Kaj delaš službeno?

Ines, v radiškem društvu si bila zelo aktivna. Se še spomniš kdaj tega časa?

INES: Seveda. Društvo je bilo rojstni kraj mojega ustvarjalnega udejstvovanja. Rada sem pela in stala na odrskih deskah in tu izživljala svojo kreativnost. Poleg tega pa mi je bilo všeč, da sem pri vajah in raznih prireditvah tedensko srečala svoje prijatelje. Saj vsi vemo, da – no vsaj v času, ko sem doraščala jaz na Radišah (smeh) – nismo imeli veliko možnosti, kjer smo se mladi lahko dobili. Kulturni dom pa je bil tak center, kjer smo se kulturno udejstvovali, družili in zabavali.

Katero vlogo igra kultura zate danes?

INES: Rada hodim v muzeje in v gledališča. No rekla bi, da je gledališče poleg glasbe moja velika strast. Nisem več aktivna kar se tiče igranja, zato si pa čim raje ogledam najnovejše odrske produkcije. Je pa to nekje tudi del moje službe. Imam veliko opravka z igralkami in igralci, režiserkami in režiserji, tako da je ogled novih iger na raznih dunajskih odrih tudi službena naloga, ki jo pa zelo rada izpolnim.

Živiš že vrsto let na Dunaju. Kdaj si se preselila v avstrijsko prestolnico?

Vodim tonski studio Blautöne in glasbeno agencijo MadamMusic. Všeč mi je delo, ker je precej raznoliko. Je zelo kreativno in povrh sem v stiku z umetniki iz celega sveta. Poleg strateških odločitev sem pristojna za vse ustvarjalne procese.

Velikokrat sem na raznih mednarodnih festivalih, kjer skušam najti nove glasbene skupine in dobiti navdih za prihodnje projekte. Vedno spet se družim z igralkami in igralci, kajti produciramo tudi filme, dokumentacije in reklamne spote. Smo pristojni za celoten postprodukcijski postopek kar se tiče zvoka – torej za posnetek ter izbiro glasbe in govornikov. Precej visoko število reklamnih spotov za TV in radio ter znanih filmov in dokumentacij za TV ali kino smo producirali mi.

Veliko potuješ. Prideš tudi še kaj na Radiše?

Seveda! Za veliko noč in božič sem vedno doma. Peljem se pa tudi med letom domov, da obiščem najbližje. Včasih se spontano vsedem v letalo in letim domov – ja letim, to si zdaj pri mojih letih že lahko privoščim (smeh). Čas je dragocen...

Ne moreš si predstavljat koliko ur svojega življenja sem že preživela v vlakih! (smeh)

Kaj nam svetuješ, da si naj ogledamo na Dunaju?

Kdor rad hodi v gledališče, ta si naj ogleda kako predstavo v Burgtheatru ali pa v Theater an der Josefstadt. In vsem, ki radi pojejo kak dober Wiener Schnitzel pa svetujem, da naj gredo v Meierei v Stadtparku ali pa v Restaurant Wiener v 7. okraju.

Sich kreativ ausleben zu können, das ist der Radsbergerin Ines Schiemann ein großes Anliegen. Lange Zeit war sie aktives Mitglied des Slowenischen Kulturvereins Radsberg/Radiše, wo sie die Welt der Bühne für sich entdeckte – singend und schauspielend. Heute steht sie nicht mehr auf sondern lieber vor der Bühne, wo sie internationalen Musikgruppen lauscht, sich die neuesten Theater-Produktionen der Wiener Bühnen einverleibt oder etwa als Jury-Mitglied der ORF-Awards mitentscheidet welcher Radiospot der Beste des Jahres war und ausgezeichnet werden soll.

Als Geschäftsführerin und MusikSupervisorin des Tonstudios Blautöne und MadamMusic ist sie immer auf der Suche nach aufregenden Songs und spannenden, die Seele-berührenden Stimmen. Bei ihren unzähligen Auslands-Aufenthalten stillt sie auch ihren Durst nach neuen kreativen Inputs. Zahlreiche Werbespots, die wir im Radio oder Fernsehen hören und sehen, entspringen ihrer kreativen Ader. Freizeit scheint die emsige 36-Jährige wenig zu haben, doch das kann sie nicht stören: »Ich habe meine Leidenschaft zum Beruf gemacht, habe einen großen Entscheidungsspielraum und einen abwechslungsreichen Arbeits­ alltag. „Wenn es mir mal zu viel wird, dann ziehe ich mich in meine Ruhe-Oase zurück!”.

Wo diese sich befindet? „Das ist zu privat“, schmunzelt Ines.

DECEMBER/DEZEMBER 2018

Vamprat Vamprat pa Vamprat pa Hana pa Hana Hana

15

-

piše Tomaž Ogris

-

- Ti, a je tabe tudǝ žǝ hor padvǝ, da je s - Ti, ķǝ a jesǝtabe tudǝ žǝneķam hor padvǝ, testimǝ, od spoda horta da je s testimǝ, ķǝ sǝhvalačimǝ od spoda neķam horta pǝrlezlǝ, s testimǝ peč, včasǝ pǝrlezlǝ, s testimǝ hvalačimǝ peč, včasǝ prace tažķǝ? tažķǝ?

- Meneprace se tudǝ taķ zdi. Pa ķna viǝm prov - Mene se tudǝvǝlķǝ taķ zdi.

Pa ķna viǝm prov zaķaj.

Na začetķǝ oblubijǝ. začetķǝ vǝlķǝ oblubijǝ.

- Tačǝ zaķaj. sǝ, ķǝ Na pa havobǝ.

Doķliǝr sǝ spoda, Tačǝjiǝjǝ, sǝ, ķǝ Doķliǝr sǝ spoda, tǝ-z roče ķǝ pa sǝ havobǝ. anbart thore, tǝ pa na z roče jiǝjǝ, ķǝ sǝ anbart thore, tǝ pa na hvavǝtǝserjijǝ. serjijǝ.

- Noja,hvavǝ glih taķ ķnisǝ vsǝ tačǝ. Neķi jǝh je Noja, glihostavǝ. taķ ķnisǝ vsǝ tačǝ. Neķi jǝh jele-še pǝr tliǝh še pǝr ostavǝ. čiǝr se za - Tače le rečǝ se šetliǝh v mihǝnam, Tače rečǝ se še v mihǝnam, čiǝr se za ķarķej ķna hre, vǝlķǝbartǝ zhodijǝ. ķarķej ķnatu, hre, - Špasnǝ je tudǝ da vǝlķǝbartǝ sǝ lǝdǝ tķajzhodijǝ. sķrbi - Špasnǝ je tudǝ daķna sǝ lǝdǝ tķaj sķrbi diǝvijǝ za rečǝ, ķǝ jǝhtu,taķ mórijǝ diǝvijǝ rečǝ, ķǝ za jǝhdruštva taķ ķnadelǝ mórijǝ pradávat.

Jeza ķar je. Še pradávat.

Je ķar je. Še za društva delǝ ķni vǝlķǝ dǝrhačǝ. ķni vǝlķǝ - A riǝsǝn?

Tu jedǝrhačǝ. pa čistǝ novǝ!

- puvni!

A riǝsǝn?

Tu zmiǝram je pa čistǝtrobǝš novǝ!tače - Ķna Sama - Ķna puvni!

Sama rečǝ.

Anbart pravǝš, da zmiǝram je cmavǝ trobǝš tače rečǝ. Anbart cmavǝlǝdi prireditǝv, dǝrhuč,pravǝš, da taķ da ķo je mihǝnǝ da taķ ķo mihǝnǝ pride.prireditǝv, Ani piǝvcǝdǝrhuč, herijǝ pet, jǝhravce je lǝdi pride.

Ani piǝvcǝ herijǝ pet, jǝhravce je tudǝ ķo tažķǝ dobǝt vķupe. tudǝ ķo tažķǝ dobǝt vķupe.

- Otroče staréjšǝ še pǝrpelijǝ.

Morebǝt tudǝ - Otroče še pǝrpelijǝ. zatu, da majostaréjšǝ doma an cajt poķoj.Morebǝt tudǝ da majo doma antiǝm! cajt poķoj.

- Mavǝzatu, rǝsnice je žǝ na vsam Včasǝ rǝsnice žǝ na tiǝm! da Včasǝje- vseMavǝ dǝrhačǝ bvu:jeSmǝ ķovsam taķ čaķilǝ, je vse bvu: Smǝ ķo taķ čaķilǝ, da bo spet ķej dǝrhačǝ v farovščomǝ hliǝvǝ. v farovščomǝ - Zatu bo pa spet ķna ķej morǝš rečǝ, da je hliǝvǝ. pǝr društvǝ ķna morǝš rečǝ,Sǝ dasejejapǝr za- tǝ Zatu višahpa delǝ neķi narobe. le društvǝ za tǝ višah delǝ neķi narobe. Sǝ se ja le lǝdǝ pradavilǝ.

- Noja,lǝdǝ tu jepradavilǝ. žǝ riǝsǝn. Al ma adǝn piǝtje - ķni Noja, tu jejamrat, žǝ riǝsǝn.

Al ķo mamihǝnǝ adǝn piǝtje rad, triǝba da ha rad, Je ķniķotriǝba ha ķo mihǝnǝše šlišǝš. triǝbajamrat, jǝtǝ nada ķaķǝ še šlišǝš.

Je ķo triǝba jǝtǝcuǝ nastopǝt ķaķǝ prireditǝv pa pušušat, bol pa prireditǝv pušušat, bol papacuǝ stopǝt pa zapǝt.

Bo papa spet dovol piǝtja pa zapǝt. Bo pa spet dovol piǝtja pa zabave.

- Drujǝzabave. spet pravijǝ, da ma društvǝ aneha - Drujǝ spet pravijǝ, ma društvǝ pradsednika, ķtiǝriha ķoda v fernse včasǝaneha ķtiǝriha ķo pǝrķaže. v fernse včasǝvidǝš.pradsednika, Dǝrhačǝ se bol mihǝnǝ vidǝš.jeDǝrhačǝ bol mihǝnǝ - V resnicǝ v Rutah se doma, žǝvi v pǝrķaže.

V resnicǝ je v Rutah doma, žǝvi v Cǝlovcǝ, najdaš ha pa vsepovsoda.

Cǝlovcǝ, najdaš ha pa vsepovsoda.

Tu je riǝsǝn: Ķamǝr pridaš, povsoda ha - Tu vidǝš boljepariǝsǝn: šlišǝš. Ķamǝr Anbartpridaš, nastopapovsoda s ķaķǝ ha vidǝšķǝbol pa šlišǝš.

Anbart skupinǝ, nemškǝ jǝhra, pole znastopa anǝ s ķaķǝ skupinǝ, ķǝ nemškǝ jǝhra, pole z anǝ druhǝ, ķǝ svovejǝ igrǝ pǝrpravla. svovejǝ igrǝ pǝrpravla.

Pole druhǝ, spet pǝrķǝprireditvah povezúje, bol pa - Pole pǝr prireditvah povezúje, bol pa druje vǝčí,spet da bojǝ znalǝ na odrǝ druje vǝčí, da bojǝ znalǝ na odrǝ nastopat. nastopat.

Ko taķ tota stopǝt pa tudǝ ķna more.

- Kosetaķ totaon stopǝt ķna more.

Anbart more sampa vsetudǝ tu navǝčǝt.

Anbart sepožijat more on vsespravǝt! tu navǝčǝt.

Tu morǝš šele pasam vķupe morǝš pa vķupe Hlih Tu tu mǝ čistǝšele ķnapožijat hre v hvavǝ!

Al spravǝt!

- Hlihķoliķǝ tu mǝigru čistǝmore ķna hre v hvavǝ! požijam, vsaķǝ letǝ naAl more vsaķǝ letǝ na pamatpožijam, znat, seķoliķǝ mǝ ķoigru zmotǝ. pamat znat,hvava, se mǝ vķoķtiǝrǝ zmotǝ.

Je peč ana taķa zuǝ vǝlķǝ - Je pečVana hvava, v ķtiǝrǝ netǝr hre. mojitaķa ķolbǝ pa ķarķej ķnazuǝ vǝlķǝ netǝr hre. V moji ķolbǝ pa ķarķej ķna ostane netre. ostane netre.

Al majǝ tačiha pradsednika pǝr društvǝ, - Alžǝmajǝ pǝr društvǝ, morijǝ zuǝ tačiha hmetnǝpradsednika bǝt, da ha majǝ. morijǝse žǝja zuǝ hmetnǝ bǝt, da ha majǝ. Ķaķ mučķi ķmavǝ dobi! Ķaķ se jaVečbartǝ ķmavǝ dobi!

Mučķi hormučķi bol dov! je pa triǝba - ķej Mučķi hor bol dov! Večbartǝ je pa triǝba tudǝ narédǝt. ķej narédǝt.

Ani, tudǝ testǝ, ķǝ sǝ v vodstvǝ nǝtre, se - na Ani, tudǝ testǝ,daķǝbosǝvse v vodstvǝ nǝtre, se bol tu zanásijǝ, predsednik bol na tu zanásijǝ, da bo vse predsednik pa še ķǝhtǝ naredu. Pole pa pridijǝ, se ķǝ pa še ķǝhtǝ Poleķaj pa vse pridijǝ, se ķǝ tekǝ postavijǝ, panaredu. naštiǝvlijǝ, tekǝpapostavijǝ, mejnķa ķna pasa.pa naštiǝvlijǝ, ķaj vse pa ķna pasa. zmiǝram neķi Lǝdǝ mejnķa sǝ peč tačǝ, da mórijǝ - LǝdǝAni sǝ peč tačǝ, da mórijǝķnisǝ zmiǝram neķi bǝrjožǝt. tu nucijǝ, dǝrhačǝ bǝrjožǝt. Ani tu nucijǝ, dǝrhačǝ ķnisǝ zdravǝ. zdravǝ.

Jamrat je čistǝ íbǝržnǝ. Vsolǝ je taķ, da Jamrat íbǝržnǝ.bvu, Vsolǝ je taķ, bǝ- neķi vǝhķǝješečistǝ hmajnijšǝ buǝlǝ pa da tudǝ!bǝ neķi vǝhķǝ še hmajnijšǝ bvu, buǝlǝ pa tudǝ!

Taķ je!

Neķi hlih taķ še mene ķna pasa!

- pa Taķ je! Neķi hlih taķ še mene ķna pasa! Ķaj je tu?

- ķo Ķaj pa je tu? Ķni društvǝ braz orinhe.

- Ķni ķo društvǝ orinhe.

Dnǝs te den tǝ žǝ vsebraz ponujijǝ braz: - Dnǝs tǝ kofeina, žǝ vse ponujijǝ braz: Ķofé more te bǝtden braz tobáķ braz Ķofémliǝķe more bǝt braz kofeina, tobáķ braz nikotina, braz smétane, župa braz braz smétane, solǝ, nikotina, pa šǝ vúǝvmliǝķe braz alkohola.

Tu je župa za braz šǝ vúǝv braz alkohola. Tu je za zdržatsolǝ, ķni pa več! zdržat ķni več!ķna viǝš več, čej pa Provzaprov riǝsǝn Provzaprov viǝšuživlu. več, čej pa ķaķǝ bǝ čvovaķ šeriǝsǝn vǝhķǝķna mavǝ ķaķǝ čvovaķ še vǝhķǝ mavǝduǝmǝ uživlu.

Honza mǝ bǝ je tudǝ pravu, da pride Honza je tudǝ pravu, pa- bara, ķaj mǝ bo za vǝčiǝrjǝ.

Je da bavpride se, daduǝmǝ pa bara, ķaj bo za vǝčiǝrjǝ. Je bav se, da bo braz. bo braz. Ķaj jomǝ je pa oná pole raķva? Ķaj jomǝ pa oná pole Je- raķva, ķaj bǝjebvu, al bǝ njoraķva? vzev za - Je raķva, ķaj bǝ bvu, al bǝ njo vzev za vǝčiǝrjǝ, čistǝ braz. vǝčiǝrjǝ,Vamprat, čistǝ braz.ti sǝ še zmiǝram Tak márinj!

Takbóķar! márinj! Vamprat, ti sǝ še zmiǝram an- fejst an fejst bóķar!

16

Geodetski zavod Vermessungsamt Poleti 1938 je izvedla takratna nacistična oblast v občini Šentjakob v Rožu rasne preiskave in meritve pri 3200 ljudeh. Ta akcija je bila do nedavnega med zgodovinarji neznana. Razstavo, ki občuteno prikazuje zablode totalitarnih režimov glede rasne pripadnosti in nasilja nad drugačnimi, sta pripravila režiser Marjan Štikar in zgodovinar Werner Koroschitz. Z njo sta simbolično vrnila domačinom pretresljive dokumente in gradivo, s katerimi je nastal lok od nekdanjih rasnih zablod do sodobnih pojavov rasizma.

Skupina bivših udeležencev „Pogovorov v slovenščini“ in drugih, ki so se ji priključili, si je v petek, 07.

DECEMBRA 2018 ogledala razstavo in prizadeto sledila razlagam Marjana Štikra. Na poti domov so se ustavili v gostišču Kirschner na Žihpoljah, kjer so se skušali ob prijetnem druženju znebiti more.

TERMINI: 28.12.2018

Novoletno petje v Kozju, Dvorcu in Zgornjih Rutah Neujahrssingen in Kossiach, Schwarz und Oberkreuth

29.12.2018

Novoletno petje v Verovcah, Tucah in Lipici Neujahrssingen in Werouzach, Tutzach und Lipizach

30.12.2018

Novoletno petje v Spodnjih Rutah in na Radišah Neujahrssingen in Unterkreuth und Radsberg

09.02.2019, 19.00

Razstava (Nuži Wieser) & koncert (Kvintet Smrtnik) Vernissage (Nuži Wieser) & Konzert (Quintett Smrtnik)

03.03.2019, 14.00 Otroški pustni ples Kindermaskenball

Im Sommer 1938, kurz nach dem „Anschluss“, wurden rund 3200 Gemeindebürger der „gemischtsprachigen Gemeinde“ St. Jakob im Rosental „rassenkundlich“ untersucht. Es ist dies eine Tatsache, von der Historiker/innen bis vor kurzem nichts wussten.

Mit der Ausstellung, die einen Bogen von diesem Rassenwahn über den heutigen Rassismus bis hin zum „perfekten“ bzw. „gläsernen“ Menschen spannen will, erfolgt zugleich die symbolische Rückführung dieses ergreifenden „Materials“ nach St. Jakob.

Ehemalige Teilnehmer/innen an den „Gesprächen in Slowenisch“ und andere, die sich der Gruppe anschlossen, besuchten am 07. DEZEMBER 2018 in St. Jakob die berührende Ausstellung, die von Dr. Werner Koroschitz geschichtlich aufbereitet und von Marjan Štikar umgesetzt wurde.

Impressum: NAŠA VAS / UNSER DORF Lastnik in izdajatelj / Medieninhaber und Verleger: Slovensko prosvetno društvo „Radiše“.

Za vsebino odgovarja/Für den Inhalt verantwortlich: Aleksander Tolmaier, Wurzelgasse 119, 9020 Klagenfurt/Celovec Tisk/Druck: Mohorjeva/Hermagoras