Naša Vas 01-2018

Zugestellt durch Post.at! / Dostavila avstrijska pošta!

Kronika Chronik

Glasilo Slovenskega prosvetnega društva Radiše Mitteilungsblatt des Slowenischen Kulturvereines Radsberg ŠTEV./NR. 55 • AVGUST/AUGUST 2018 • LETNIK/JAHRGANG 28 • WWW.SPD-RADISE.AT

Kako lepo mi zašumijo, kako lepo mi zadišijo, a v srcu mi spomin na mlade dni budijo. Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice, pozabi vas nikdar ta stari čebelar.

IZ PESMI „ČEBEL AR“ (L . SL AK)

Willst Du Gottes Wunder sehen, musst Du zu den Bienen gehen!

SPRICHWORT

Str./S. 3

Pri Rebrniku Bei Rebernig

Str./S. 12

Radišani po svetu Radsberger in der Welt

Str./S. 18

2

Aleksander Tolmaier, predsednik/Obmann

ledališka dejavnost ima

Vinka Möderndorferja. Za prihodnjo

v zgodovini SPD Radiše

zimo je načrtovan nov projekt.

dolgo tradicijo. Že pred

Otroška in mladinska gledališka de-

drugo svetovno vojno so se uprizar-

javnost je v zadnjih letih malo „poči-

vor dem 2. Weltkrieg wurden Volksstü-

jale ljudske igre. Po vojni pa so do-

vala“. To se je pred nekaj tedni spre-

cke aufgeführt. Nach dem Krieg gab es

mači igralci skoraj vsako leto vabili

menilo. Zbrala se je skupina mladih,

fast jedes Jahr eine neue Premiere, in

na premiero, kakšno leto tudi na

ki je pripravljena obiskati redne

besonderen Fällen sogar zwei. Durch

dve uprizoritvi. Veliko let sta vzpo-

gledališke ure. Mladim igralkam in

viele Jahre gab es zwei Theatergruppen,

redno delovali odrasla in mladinska

igralcem hočemo najprej približati

eine für Erwachsene und die zweite für

gledališka skupina. V zadnjih dese-

osnove gledališkega ustvarjanja in

Kinder und Jugendliche. In den letzten

tih letih je bilo iz različnih vzrokov

nato bodo pripravili prvo samos-

zehn Jahren wurden, aus verschiedenen

na sporedu nekaj manj gledaliških

tojno gledališko predstavo. Kako

Gründen, weniger Stücke aufgeführt. Im

premier. Lani se je skupina odraslih,

doslej doživljajo vaje in kaj si pri-

Vorjahr aber, trat die Erwachsenenthea-

po enajstih letih, odločila, da zopet

čakujejo od gledališča so nekateri

tergruppe, nach elf Jahren Pause, wieder

stopi na odrske deske. Zelo uspešno

člani skupine spisali sami:

auf die Bühne und das sehr erfolgreich

­G ­

­D ­

Die Theatertätigkeit hat innerhalb des SKV „Radiše“ eine lange Tradition. Schon

se je predstavila s satirično komedi-

mit der satirischen Komödie „Truth Sto-

jo „Truth Story“ slovenskega avtorja

ry“ des slowenischen Dramatikers Vinko

LARA RUTTNIG (11) „Mir gefallen die Proben sehr.

Ich bin gern dabei, weil wir witzige und interessante Sachen machen.“

LUKA LAMPICHLER (10) „Rad sem pri gledališki skupini, ker je zelo luštno. Tudi, ker so prijatelji zraven. Vsakič delamo druge vaje in se tako veliko naučimo.“

SIMON LAMPICHLER (14) Jaz sem si želel sodelovati pri gledališki skupini, ker je zelo super, če lahko predstavljaš nekoga drugega. Ni ti treba biti oseba, ki pač si, temveč si naenkrat lahko detektiv, zdravnik in še veliko več! Zanimivo se mi zdi, da si lahko tudi sam izmišljaš zgodbe, v katerih predstavljaš novo osebo.

MELANIE MICKL (14) „Mir gefällt es, dass wir uns jede Woche treffen. Mit den verschiedenen Übungen lernen wir das Schauspielern und wir werden selbstbewusster. Es ist eine tolle Erfahrung.

Ich freue mich dabei zu sein.“

DAMJAN LAMPICHLER (9) „Všeč mi je, da vsakič delamo nove vaje in preizkušamo druge stvari. Zelo luštno je, ko delamo posebne vaje npr. ko moramo zelo, zelo počasi hoditi po odru. “

AVGUST/AUGUST 2018

3

Graditelj Möderndorfer. Für den kommenden Winter ist ein neues Projekt geplant.

Die Kinder- und Jugendtheatertätigkeit ist in den letzten Jahren ein wenig „eingeschlafen“. Dieser Zustand hat sich vor einigen Wochen geändert. Eine Gruppen von Jugendlichen trifft sich zu regelmäßigen Proben. Zuerst sollen den jungen SchauspielerInnen die Grundlagen des Schauspielens vermittelt werden, danach werden sie ihre erste selbständige Premiere vorbereiten. Wie sie die ersten Proben erlebt haben und was sie sich von der Theatertätigkeit erwarten haben einige Mitglieder der Gruppe selbst aufgeschrieben.

BRINA KUŠEJ (14) „Ich besuche seit sieben Jahren die Theaterschule des slowenischen Kulturvereines in St. Michael. Bei den Proben gefallen mir am besten die Improvisationsübungen. Ein großes Vergnügen sind auch die Auftritte, bis jetzt hatten wir bereits vier Premieren..“

AJDA KUŠEJ (11) „Pri gledališki skupini sem začela sodelovati, ker je moja sestra vsak teden obiskala gledališko šolo v Šmihelu in sem jaz na njo čakala pri vajah. Enkrat me je voditeljica skupine vprašala, če bi tudi jaz hotela sodelovati. Zdaj igram že šest let in se zelo zabavam.“

NAŠA VAS je pred časom opustila objavljanje kratkih člankov o življenju in delu nedavno umrlih vaščanov. Za izjemo je tokrat dan več kot en razlog.

Hanzi Woschitz p. d. Rokovnik v Rutah je bil zagnan kulturnik, pevec, igralec, organizator tako v Slovenskem prosvetnem društvu kakor tudi za faro Radiše. Zapustil je mnogo sledi, izstopa pa mogočno splošno koristno delo, ki ga brez njegove prizadevnosti in trdovratnosti gotovo ne bi bilo.

Prireditve v „dvorani pri cerkvi“ so se v minulih časih odvijale dolga leta v obupnih okoliščinah. Ustanovitev Posojilnice Radiše leta 1974 je bila sama po sebi brezizgledna. Hanzi Woschitz je z nekaterimi domačini dojel priložnost trenutka za nakup farovškega hleva, izgradnjo kulturnega doma ter poslovalnih prostorov. Dr. Mirt Zwitter mu je nudil ustrezno zaslombo.

Hanzi je prosjačil, organiziral, delal, dajal in posojal svoje orodje in stroje, opravljal mnoge poti pri uradih in ustanovah, kar je bilo neredko v škodo njegovi lastni domačiji in družini. Odškodnine za to ni bilo nobene.

Vigredi 1979 je dosegel velik cilj: Na Radišah je bilo slavnostno odprtje prostornega, ličnega in fukcionalnega kulturnega doma. V zadnjih domala štiridesetih letih je bilo v njem ogromno prireditev, vaj, sestankov, tečajev, zabav, zasebnih gostij in kaj še vse. Brez Hanzija Woschitza, ki je umrl marca letos, vse to ne bi bilo mogoče.

Tudi to je zgodba o „Graditelju“, ki pa je ni pisal Drago Jančar.

Zapisana je v spominu Radišank in Radišanov.

Ein kurzes Innehalten im Gedenken an Johann Woschitz vlg.

Rokovnik ist angesagt. Der leidenschaftliche und erfolgreiche Bergbauer hatte viele Talente, mit denen er der Allgemeinheit, insbesondere dem Slowenischen Kulturverein, der Pfarre Radsberg und der Gemeinde diente. Die Errichtung des Radsberger Kulturhauses haben wir nicht nur der glücklichen Fügung, sondern viel mehr seiner mühevollen Hartnäckigkeit und Zielstrebigkeit seines Tuns zu verdanken.

Die Gründung der Darlehenskasse Radsberg bot nach vielen Stolpersteinen die Chance für den Ankauf des Pfarrstadels und den Bau des Kulturhauses, welches in den Jahren 1976 bis 1979 fertiggestellt werden konnte. Johann Woschitz war selbstlos all die Zeit ständig im Einsatz, mit vielen Sorgen, Mühen, Arbeit und Entbehrungen. Ohne Überheblichkeit, jedoch mit Genugtuung konnte er beobachten, wie in den vergangenen nahezu vierzig Jahren darin unzählige, Veranstaltungen, Proben, Beratungen, Kurse, Unterhaltungen und private Feiern und vieles mehr stattfanden. Die Dorfgemeinschaft und die Öffentlichkeit bekamen ein wirkliches Haus der Begegnung.

Freundschaftliche und gemeinnützige Begegnungen, auf Slowenisch „srečanja – Beglückungen“, waren stets ein Anliegen des im März dieses Jahres verstorbenen Hansi Woschitz.

4

kronika

pišejo Heidi in Andrej Lampichler, Tomaž Ogris, Aleksander Tolmaier

Stara običaja ob novem letu

V zadnjih dneh starega leta (28. - 30. DECEMBRA) je po številnih radiških hišah zopet zadonela stara novoletna pesem. Petje, ki traja tri popoldneve in večere, je za pevce dokaj naporna zadeva, vendar Radišani vsakič težko pričakujejo njihov obisk. Petje novoletne pesmi je star običaj, SPD Radiše skrbi za to, da ne bi zapadel v pozabo.

Takoj po novem letu se po radiških vaseh goji še ena stara navada, petje trikraljevske pesmi, ki ga pripravlja fara Radiše. Pri tem ni treba sodelovati več moškemu zboru, kot je to bilo pred desetletji, temveč pomembno in naporno nalogo opravijo otroci in mladinci.

In den Tagen vor und nach dem Neujahr werden am Radsberg gleich zwei alte Bräuche gepflegt: das Neujahrssingen und das Dreikönigssingen. In beiden Fällen sind die Sänger, bei den Bewohnern, gern gesehene und willkommene Gäste.

Pevci želijo s starodavno pesmijo dobro leto.

Slavni Modrijani na Radiškem plesu

V zadnjih treh letih na Radiškem plesu nastopa smetana narodnozabavnih skupin iz Slovenije. Dve leti zapored je za odlično vzdušje in glasbo skrbel ansambel Saša Avsenika, letos, 13. JANUARJA je obiskovalce zabaval ansambel Modrijani, ki je trenutno ena najbolj priljubljenih

Obirčanke in Obirčani so nastopili skupaj z županom F. J. Smrtnikom kot posebni gostje.

narodnozabavnih zasedb v Sloveniji. In Modrijani so pokazali, zakaj je to tako, poskrbeli so za „noro“ vzdušje od prve minute, ko so stopili na oder. Poleg številnih gostov od blizu in daleč se je na plesu odlično počutil tudi deželni glavar dr. Peter Kaiser. Društveniki so za obiskovalce pripravili pestro ponudbo, mdr. zelo bogato nagrado igro.

Zwei Jahre hintereinander hat die Gäste des Radsberger Balles Sašo Avsenik mit seinem Ensemble unterhalten.

Heuer durften das die Modrijani tun und sie zeigten wieso sie derzeit eines der populärsten Ensembles Sloweniens sind.

Deželni glavar Dr. Peter Kaiser se je dobro počutil med Radišani oz. Kozjani - na sliki z Martinom in Evo Ogris.

Sie sorgten für unglaubliche Stimmung, vom ersten bis zum letzten Lied. Zum 42. Radsberger Ball, am 13. Jänner, kamen wieder viele Gäste, die sich ob des hervorragenden Angebotes – Musik, Speis und Trank sowie ein Glücksspiel mit schönen Treffern – bestens unterhielten. Mit dabei war diesmal Landeshauptmann Dr. Peter Kaiser.

Predstavitev zbirke „Tiha zemlja“

27. JANUARJA je v kulturnem domu potekala predstavitev

Modrijani

posebnega projekta. Domačin Nužej Tolmaier je predstavil pesemsko izročilo z Radiš in bližnjih vasi, ki ga je zbral in uredil. Pesmi ni le zapisoval, temveč tudi posnel. S tem

AVGUST/AUGUST 2018

5

kajti vsi „krapi“ so se pojedli še isti popoldan. Udeleženke tečaja so morale nato še doma dokazati, kaj so se naučile od Leni & Vroni.

Zeitgerecht vor dem Faschingshöhepunkt leiteten Leni Ogris und Veronika Lampichler am 3. März einen Backkurs, bei dem sie zeigten, wie richtige Faschingskrapfen zubereitet werden.

Radiški moški so zapeli to ali ono pesem iz obširne zbirke Nužija Tolmaierja na prireditvi v kulturnem domu.

jih je rešil pred pozabo. Pri tem so mu pomagali številni domačini, ki so mu zaupali ta neprecenljivi zaklad. S petjem so nekateri sodelovali tudi na prireditvi. V nabito polni dvorani smo doživeli lep popoldan s pristnimi domačimi pesmimi. Obsežni knjigi „Tiha zemlja“ so priložene tri zgoščenke s posnetimi pesmimi.

Zbiralec narodnega blaga Nužej Tolmaier.

Pustna kmetija

Našemljeni otroci, ki so se 11. FEBRUARJA udeležili otroškega pustnega plesa, so preživeli kratkočasen popoldan na pustni kmetiji. Vse družabne igre so namreč bile povezane s kmečkimi opravili. Na vsak način je po vsej hiši vladal velik otroški živ-žav.

Za en dan je bil kulturni dom bil spet to, za kar so ga prvotno zgradili pravi hlev s pisanimi šemami.

Nužej Tolmaier hat in den letzten Jahren altes Liedgut am Radsberg und Umgebung gesammelt. Daraus entstand ein umfangreiches Buch und drei CDs. Das Projekt wurde am 27. Jänner im Kulturhaus Radsberg vorgestellt. Neben dem Autor gestalteten das Programm zahlreiche Sängerinnen, die alte, teilweise kaum noch bekannte, Lieder vortrugen. Nach dem offiziellen Programm blieben noch viele der zahlreichen BesucherInnen im Saal und es wurde noch lange gesungen.

Leni & Vroni sta pekli krape

Malo pred viškom pustnega časa, 3. MARCA, sta Leni Ogris in Veronika Lampichler navzočim pokazali, kako se pečejo pravi pustni „krapi“. Posebna delavnica je bila zelo uspešna,

Leni in Vroni in vajenec Damjan

Pikapolonica Mira Ogris in Superman Noah Woschitz sta ponosno opravila vse postaje.

Am Kindermaskenball, am 11. Februar, erwartete die Kleinsten ein Faschingsbauernhof, mit zahlreichen lustigen Spielen. Nachdem die Aufgaben gelöst wurden, gab es zur Belohnung viele Faschingskrapfen.

Poloneza ja privabila na ples velike in male obiskovalce.

6

Postni prti na Koroškem

Koroške cerkve hranijo izredne bisere verske umetnosti, postne prte iz sedmih stoletij. V zadnjih letih so nastali še novi postni prti izpod rok šolskih otrok, spretnih žena in sodobnih umetnikov. O tem je na Radišah 1. MARCA predavala turistična vodnica Ivanka Kronawetter-Starman, ki jo je povabila fara Radiše.

Die Pfarre Radsberg lud Frau Ivanka KronawetterStarman zum Vortrag über die Fastentücher in Kärnten ein.

Kärntner Kirchen bewahren außergewöhnliche Schätze der Glaubenskunst, Fastentücher aus sieben Jahrhunderten, in den letzten Jahren sind durch Kinderhände, geschickte Frauen und von modernen Künstlern neue Fastentücher entstanden.

Naša vas – stare in nove slike

Enkrat letno Tomaž Ogris in Nuži Wieser oblikujeta spored pestrega popoldneva, katerega se Radišani radi udeležijo.

Pri letošnji prireditvi 3. MARCA je Tomaž Ogris predstavil stare in nove slike iz svojega bogatega arhiva na temo Naša vas. Glasbeno je popoldan pospremil Nuži Wieser s kitaro in orglicami.

Marica Wieser in Kotmirčana Margit in Jozi Wieser so se dobro zabavali na prireditvi.

Kvintet Donet na odru kulturnega doma.

in razstavo. Najprej je bilo v klubskem prostoru odprtje razstave, pri kateri je svoje slike prvič predstavila širši javnosti Rezi Isopp, rojena pri Boštjanu v Tucah, ki pa zdaj živi na robu mesta Celovec. Čeprav se slikanju posveča šele nekaj let je že ustvarila neverjetno veliko število slik. Ljudje so si z navdušenjem ogledovali njena dela, ki prikazujejo raznolikost motivov in so narejena v raznih tehnikah.

V drugem delu večera je za navdušenje poskrbel z izbranim petjem še Kvintet Donet iz Podjune. Pevci, ki so leta 2012 osvojili naslov „Zbor leta“, so se radiški publiki predstavili s kakovostnim petjem ljudskih in umetnih pesmi.

Am 17. März lud der SKV „Radiše“ zu einer Veranstaltung, bei der traditionell bildnerische Kunst und Chorgesang im Vordergrund stehen. Zunächst hat Resi Isopp ihre Bilder das erste Mal einem größerem Publikum vorgestellt. Die Besucher waren begeistert von den vielfältigen Motiven der Künstlerin und den verschiedenen Techniken, die sie anwendet. Im zweiten Teil der Veranstaltung betraten die Sänger des Chores „Kvintet Donet“ die Bühne. Mit ihren außergewöhnlichen Stimmen verzauberten sie das Publikum.

Fotografien, unter dem Motto „Unser Dorf – alte und neue Bilder“, präsentierte Tomaž Ogris am 3. März, bei einem gemütlichen Nachmittag im Kulturhaus. Musikalisch hat die BesucherInnen wie in den vergangenen Jahren Nuži Wieser mit seiner Mundharmonika und Gitarre unterhalten.

Razstava in koncert

„Galerija" je bila nabito polna.

Več kulturnih užitkov so 17. MARCA lahko sprejeli obiskovalci prireditve SPD Radiše, ki je vabilo na koncert

Velikonočna baklada

Rezi Isopp je prestavila svoja dela v klubski sobi kulturnega doma.

Na Radišah si skoraj ne moremo predstavljati praznika Velike noči brez starega običaja velikonočne baklade. Pri tem ljudje z gorečimi baklami, ki jih po vstajenjski liturgiji nesejo v procesiji, zanetijo velik kres. Letos, 31. MARCA, sta dež in močan veter poskrbela za posebno vzdušje ob velikonočnem kresu. Kljub slabemu vremenu se je zbralo lepo število ljudi, ki so vztrajali ob ognju pozno v noč.

AVGUST/AUGUST 2018

7

Vsako leto mogočen pogled na kres.

Ein fixer Bestandteil des Osterfestes ist am Radsberg/ Radiše der traditionelle Osterfackelzug am Karsamstag. In diesem Jahr, am 31. März, sorgten Regen und Wind für eine

Preden je prišla ploha, je bilo vzdušje enkratno.

ganz besondere Stimmung beim Osterfackelzug. Trotz des schlechten Wetters fanden sich viele BesucherInnen beim Osterfeuer ein.

Otroški zbori zapeli na Radišah

Otroška in mladinska skupina SPD Radiše se vsako leto udeležita srečanja otroških in mladinskih zborov, ki ga prireja Krščanska kulturna zveza. Letos je drugi koncert tega srečanja, ki so ga organizatorji posvetili Lenčki Kupper ob njeni 80-letnici, potekal na Radišah. V nedeljo 22. APRILA je v kulturnem domu nastopilo dvanajst skupin in zborov, ki so se z navdušenjem predstavili obiskovalcem. Sodelovali so: Otroški zbor Trtinos iz Žitare vasi, Zvezdice Danice iz Šentprimoža, Otroški zbor Mohorjeve ljudske šole v Celovcu, Srčki in Sweethearts iz Dobrle vasi, Obirčki in Obirteens z Obirske, Lipov cvet iz Velikovca, Mladi tamburaši in Otroška skupina Jepca iz Loč ter domača otroška in mladinska skupina. Po koncertu, ki se je zaključil s skupno pesmijo „Enkrat je bil en škrat“, so radiški društveniki otrokom pripravili zasluženo malico. Skupaj s skoraj dvesto mladimi pevkami in pevci smo preživeli čudovit popoldan.

Der Christliche Kulturverband veranstaltet jedes Jahr in zwei Orten Südkärntens ein Jugendchortreffen, bei dem auch die Kinder- und Jugendgruppe des SKV „Radiše“ mitwirkt. Ein Konzert fand heuer am 22. April im Kulturhaus Radsberg statt. Dabei traten 12 Chöre aus Sittersdorf/Žitara vas, St. Primus/Šentprimož, Klagenfurt/Celovec, Eberndorf/Dobrla vas, Ebriach/Obirsko, Völkermarkt/ Velikovec und Latschach/Loče auf. Insgesamt sorgten fast 200 junge SängerInnen für einen schönen, kurzweiligen Nachmittag.

8

Romanje treh cerkva

21. APRILA je v okviru romanja treh cerkva zopet prišlo

veliko ljudi na Radiše. Radiška farna cerkev je za pohodnike, po žrelski in podkrnoški cerkvi, tretja postaja romanja.

Vsako leto društveniki udeležencem pred kulturnim domom pripravijo malico in pijače, tako da se okrepčani lahko vrnejo nazaj v dolino.

Die Drei-Kirchen-Wallfahrt fand heuer am 21. April statt.

Traditionell ist die Pfarrkirche am Radsberg, nach den Kirchen in Ebenthal/Žrelec und Gurnitz/Podkrnos, die dritte Station der Wallfahrer. Nach einer Andacht in der Kirche ruhen sich die Teilnehmer vor dem Kulturhaus bei einer Pause aus. Dabei gibt es Getränke und einen kleinen Imbiss.

Danach gehen sie gestärkt zurück ins Tal.

Dort sorgten die Mitwirkenden, das Terzett Sonido aus Zell/ Sele, das Duo FinePulse (Christian Filipič, Flöte und Roman Pechmann, Akkordeon), der Männerchor „Radiški fantje“ sowie der heimische gemischte Chor für einen wunderschönen und stimmungsvollen Konzertabend.

Dan starih

Koncert v čast Mariji

Hči in mama Vroni in Lizi Lampicher

Duo FinePulse (Christian Filipič in Roman Pechmann)

10. MAJA, na praznik gospodovega vnebohoda, je bilo

vreme nestanovitno in zaradi tega koncert Marijinih pesmi ni mogel biti ob Culehnerjevi kapelici v Zg. Rutah.

Namesto pod milim nebom so dekliški tercet Sonido iz Sel, Duo FinePulse, ki ga sestavljata Christian Filipič (flavta) in Roman Pechmann (akordeon), Radiški fantje in domači mešani pevski zbor zapeli in zaigrali Mariji v čast v farni cerkvi na Radišah. Glasbenika, pevke in pevci so s svojim nastopom poskrbeli za čudovit koncert.

Leider war das Wetter heuer am 10. Mai, dem Christi Himmelfahrtstag, sehr unbeständig. Deshalb verlegte der SKV „Radiše“ das Marienkonzert von der Waldkapelle in Oberkreuth/Zg. Rute, wo es jedes Jahr bei schönem Wetter stattfindet, in die Pfarrkirche am Radsberg/Radiše.

Mama in hči – Pepi Lampicher in Zali Wrulich

Na binkoštni ponedeljek je fara Radiše vabila starejše farane k sveti maši z maziljenjem in na slovesno kosilo. Pred kosilom so zapeli farani, Veronika in mama Lizi Lampichler, Zali Wrulich z mamo Pepco Lampichler in s teto Ani Walter ter Nužej Tolmaier, pesmi, ki so objavljene v knjigi: „Tiha zemlja“. Sara in Tanja Rogaunig sta pokazali film „Babi povej“, ki sta ga posneli z njuno babico Pepco Rogaunig. Vsem prisrčna hvala, ki so obogatili ta lep dan za starejše farane na Radišah.

Am Pfingstmontag lud die Pfarre Radsberg die älteren Pfarrangehörigen zur gemeinsamen Messfeier mit Krankensalbung und anschließendem Mittagessen ins Kulturhaus ein.

Literarni zajtrk

Literatura in glasba ob kulinariki sta bili v središču prireditve, ki jo je SPD Radiše dopoldne 27. MAJA nanovo uvrstilo v

Mešani pevski zbor SPD Radiše

Luka Lampichler in Ajda Kušej sta brala besedila, ki sta jih napisala sama.

AVGUST/AUGUST 2018

9

Zgodbe Inge Strauß so znane daleč naokrog.

Izletniki iz Radiš v Kopru.

prireditveni koledar. K sodelovanju smo povabili pisateljice Ingeborg Strauß, Helgo Huber-Lerchster, obe sta domačinki, in Lidijo Golc iz Ljubljane, ki je tesno povezana s Koroško in je že večkrat obiskala Radiše. Za uvod sta Ajda Kušej in Luka Lampichler prebrala nekaj kratkih besedil, ki sta jih napisala za natečaj pisanja Pisana promlad Volbankove ustanove.

Med posameznimi literarnimi prispevki sta na kitari in klavirju zaigrali Melanie Mickl in Brina Kušej. Vmes smo obiskovalcem ponudili zajtrk, kavo in domače „žhanče“.

Poskus tovrstne prireditve je vsekakor uspel.

morja so spoznavali lepote in znamenitosti Slovenske Istre.

Die Teilnehmer/innen an den Slowenisch-Sprachkursen in Radsberg und Spittal a. d. Drau unternahmen am 23.

Juni 2018 einen gemeinsamen Ausflug ins Küstengebiet Sloweniens. Das erste Ziel war die historische Stadt Koper/ Capodistria mit ihren modernen Hafeneinrichtungen. In Krkavče auf den Hügeln Slowenisch-Istriens genossen sie auf einem touristischen Bauernhof ein gemeinsames Essen mit regionalen Spezialitäten. Die Fahrt durch das Land abseits den touristischen Zentren war ein Erlebnis.

Pisateljice in predsednik so bili zadovoljni s krstno izvedbo nove prireditve.

Vsakoletni izlet privabi vedno več Radišanov.

Am 27. Mai lud der SKV „Radiše“ erstmals zu einem Literaturfrühstück. Nach der Sonntagsmesse bekamen die BesucherInnen im Kulturhaus literarische Texte, Musik sowie Kaffee und Hadnsterz serviert. Die Autorinnen Ingeborg Strauß und Helga Huber-Lerchster – beide sind am Radsberg/Radiše zu Hause – Lidija Golc aus Ljubljana, Ajda Kušej und Luka Lampichler lasen selbstverfasste Texte vor, Melanie Mickl und Brina Kušej sorgten für die musikalischen Einlagen.

Večer pod lipo

Letošnji zaključni koncert SPD Radiše 24. JUNIJA je bil skorajda majhna poletna veselica. Za odlično vzdušje je poskrbel gostujoči Trio Tomaž Boškin, ki je s svojim igranjem navdušil obiskovalce. Spored so svojim petjem nadalje olepšale domače pevske skupine. Po izvedenem sporedu je ansambel nadaljeval z igranjem. Tako je bil večer skoraj popoln če ne bi motile nekoliko prenizke temperature, ki so bile vse drugo kot poletne.

Izlet na morje

23. JUNIJA 2018 so imeli člani učne skupine „Pogovori v slovenščini“ običajni zaključni izlet, ki so se mu pridružili še drugi domačini in udeleženci tečaja slovenščine iz Spittala ob Dravi. Pot jih je vodila v Koper ob Jadranu, kjer je izletnikom razkazal mesto domačin mag. Mirko Zorman.

Na turistični kmetiji Robivera v Krkavčah so nato imeli skupno domače kosilo. Med vožnjo po zaledju Jadranskega

Tomaž Boškin z amsamblom.

10

Das heurige Pfarrfest, zu dem die Pfarre Radsberg einlud, verlief heuer bewusst unter dem Motto „Gottes Schöpfung bewahren“. Schon im Gottesdienst, bei dem der Kirchenchor/ Gemischter Chor des Slowenischen Kulturvereins, die Kinder

Mešani zbor z instrumentalno spremljavo.

Otroci so sooblikovali mašo.

Otroški zbor vsako leto pridobi nove člane.

Beim Konzertabend unter den Linden des SKV „Radiše“ am 24. Juni herrschte hervorragende Stimmung. Ein kleiner Wermutstropfen waren die kühlen, gar nicht sommerlichen Temperaturen, bei denen das Konzert stattgefunden hat.

Aufgewärmt wurden die BesucherInnen vom stimmungsvollen Auftritt des Trios Tomaž Boškin sowie den vereinseigenen Gesangsgruppen. Als Draufgabe gab es für alle köstliche Čevapčiči und Getränke, und nebenbei spielte weiterhin das Ensemble seine Weisen.

Pravi višek farnega praznika za otroke je bilo jezdenje.

und Jugendgruppe mitwirkten, wurde der Schwerpunkt auf dieses Thema gesetzt. Ebenso die Speisen, Getränke und das Nachmittagsprogramm. Besonders erfreulich war heuer das Pony-reiten mit Sophie und Lara Ruttnig. Der Reinerlös dieses Pfarrfestes kommt der Erneuerung der Kirchenbänke zugute.

Izlet otroške in mladinske skupine

V petek 13. JULIJA so se otroci in mladinci podali z voditeljicami, Tatjano, Sandro in Heidi ter z nekaterimi starši na skupen izlet v Klopinj. Z denarjem, ki so ga zbirali kot prostovoljne prispevke za pecivo na prireditvi „Revija mladinskih zborov“ s podporo društva ter fare, ki je vabila otroke na kosilo, so

Otroški in mladinski zbor.

Farni praznik pod geslom „Božje stvarstvo“

V nedejo 8. JULIJA je fara Radiše vabila na farni praznik s slovesno sveto mašo, pri kateri je sodelovala otroška in mladinska skupina ter cerkveni-društveni zbor. Po sveti maši je bila družabnost in popoldanski program okoli kulturnega doma – letos namenoma pod geslom božje stvarstvo.

Tudi mladinska skupina je imela hec.

AVGUST/AUGUST 2018

11

Pogovori so utihnili

Mohoritschevi burgerji so bili izvrstni.

preživeli lep dan v bližnji okolici Klopinjskega jezera.

Tako se je še bolj poglobila skupnost otrok. Staršem velja prisrčna zahvala, da dovolijo otrokom oziroma mladince in jih spodbujajo, k skupnemu delovanju v domačem kraju!

Zum Abschluss der Saisonarbeit verbrachte die Kinder- und Jugendgruppe mit ihren Gruppenleiterinnen und einigen Eltern einen schönen Nachmittag in Klopein. Gemeinsam erkundeten sie den „Waldseilpark“, hatten Training im Bogenschießen, genossen das Essen im Mochoritsch- Eck und fuhren am Nachmittag mit dem Bummelzug, bzw. spielten Minigolf. Den Abschluss des gemeinsamen Tages genossen sie am späten Nachmittag beim Eisessen.

Skupina „Pogovori v slovenščini” je zagnana in trdoživa, saj obstaja že dolgo vrsto let. Z vnemo se srečujejo predvsem nemško govoreči krajani in sosedje, da bi se naučili nekaj slovenščine in s tem lahko sledili kulturnemu dogajanu na Radišah. Takih, ki so bili od vsega začetka zraven, pa je le še malo vmes.

Nekateri so prenehali, mogoče zato, ker so imeli občutek, da že nekaj znajo, za druge je bilo učenje prenaporno. Vmes so bile tudi osebnosti, ki so bile nadvse prizadevne, a so se morale za vedno posloviti s tega sveta in od znanja željnih prijateljev. Že leta 2003 se je poslovil Karl Strauss iz Zgornjih Rut. Lani je umrla profesorica mag. Heidrun Horn, ki je pokopana v Šentvidu ob Glini. Letos sta nenadoma umrla dipl. inž. Gerhild Deisinger z Radiš in dipl. inž Wilhelm Sindler iz Tuc. Pred dvema letoma je umrl človek, za katerim se je že izgubila sled. Franc Kattnig je po naklučju odkril v Rožeku grobišče Christofa Berlepscha, nekdanjega Herzoghof bauer-ja blizu Hrastovice pri Celovcu, ki je izjemno rad zahajal na Radiše, dokler mu niso začele popuščati moči.

Die Sprachlerngruppe “Gespräche in Slowenisch“, die seit geraumer Zeit unermüdlich weitermacht, hat im Laufe der Zeit manche Veränderungen erfahren.

Schon das Konzept des Lehrens und Lernens sieht vor, dass man jederzeit einoder aussteigen kann.

Zahlreiche Menschen kamen und gingen, einige leider für immer.

Vor geraumer Zeit (2003) verstarb Karl Strauss. Im vergangenen Jahr mussten wir von Mag. Heidrun Horn Abschied nehmen.

In diesem Jahr mussten plötzlich Dipl. Ing. Gerhild Deisinger und Dipl. Ing. Wilhelm Sindler für immer Abschied nehmen. Christof Berlepsch, der Herzoghofbauer im Norden Klagenfurts, dessen Spur schon verloren ging, war bereits vor zwei Jahren verstorben. Zufällig fand Franz Kattnig in Rosegg/Rožek das Grab des Mannes, der immer wieder gerne auf den Radsberg kam. – Die Gespräche sind verstummt.

12

Pri Rebrniku piše Tomaž Ogris

eseni grad v Podgradu je bil kot lastovičje gnezdo ­ prilepljen na visoko, strmo skalo. Imel je dve nadstropji z dvema stolpoma. Bil je last salzburških nadškofov, zgrajen kot trdnjava na skrajni južni meji nadškofije, ki jo je že stoletja reka Drava ločila od oglejske nadškofije

oziroma od oglejskega patriarhata, samostojne cerkvene države, v kateri je bil nadškof in patriarh tudi svetni vladar. Grad na meji ob Dravi se je imenoval „Rottenstein“ in šele kraju pod njim so dali ime Podgrad, vendar je ljudstvo tudi grad v skalovju imenovalo Podgrad.

ie aus Holz erbaute Burg Rottenstein sah aus wie ­ ein auf einen hohen, steilen Fels geklebtes Schwalbennest.

Sie hatte zwei Stockwerke mit zwei Türmen. Die Burg war Eigentum der Salzburger Erzbischöfe, errichtet als Festung an der südlichsten Grenze des Erzbistums, das der Fluss Drau bereits Jahrhunderte lang vom Erzbistum beziehungsweise dem Patriarhat Aquilea, als selbstständigen Kirchenstaat trennte, in dem der Erzbischof oder Patriarch auch weltlicher Herrscher war. Die Burg an der Draugrenze nannte man „Rottenstein“

und erst dem Ort darunter gab man den Namen Podgrad (Unterburg), die Bevölkerung nannte jedoch auch die Felsenburg Podgrad.

­L

­D

{...}

Es bedurfte vieler Mühen, bis dieses grenznahe Schlösschen fertiggebaut und schön ausgestattet war.

Es war nicht groß, jedoch überaus gefällig; es hatte einen geheimen Zugang und aus einer versteckten Quelle hat man das Wasser durch eine ausgehöhlte, schlanke Fichte ins Innere geleitet. In den oberen

{...}

Veliko je bilo truda, preden je bil ta obmejni nadškofov gradič dograjen in lepo opremljen. Ni bil velik, bil pa je zelo ličen; imel je tudi skriven dohod in iz skrivnega vira je bila vanj napeljana voda po dolgi izdolbeni vitki smreki. V zgornjih prostorih so bile sobe za gospodo in grajska kapela sv. Magdalene, pod njimi pa je bila kuhinja s shrambami in bivališče za grajske postrežnice in stražarje.

Ves živež so v grad donašali iz grajske „majerije“, kjer je grajinar – oskrbnik – oskrboval grajsko živad in perutnino. Grajinar je bival v trdni enonadstropni stavbi, ki

Räumlichkeiten befanden sich Herrschaftsstuben sowie die Burgkapelle der hl. Magdalena, darunter war die Küche mit den Vorratskammern sowie Wohnräume für die Bedienerinnen und Burgwächter.

Die gesamte Verpflegung brachte man von der zur Burg gehörenden „Meierei“, wo der Burgvogt – ein Verwalter – das zur Burg gehörende Vieh und Geflügel versorgte. Der Besorger wohnte in einem fest gemauerten einstöckigen Gebäude, das auf einer steilen Anhöhe errichtet wurde. Das Haus nannte man darum „Pri Rebrniku“ („Beim Rebernig“).

AVGUST/AUGUST 2018

13

je bila postavljena v reber. Zato so hiši rekali „Pri Rebrniku“.

Takrat je gospodaril pri Rebrniku grajinar Tilen. Bil je oče sedmim krepkim fantom in šestim brhkim in mičnim dečvam. Vsa Rebrnikova družina je bila gospodu Manfredu nadvse vdana. Zaradi nenadne izgube očeta in matere se je vitez vsem smilil. Kjer in kakor so le mogli, so mu Rebrnikovi skušali narediti veselje in uslugo.

(Iz knjige: Metod Turnšek. Črni Hanej.

Zgodovinska povest. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu 1972.)

Zu jener Zeit wirtschaftete beim Rebrnik der Verwalter Tilen. Er war Vater von sieben kräftigen Burschen sowie von sechs sauberen und begehrenswerten Mädchen. Die gesamte RebrnikFamilie war dem Burgherren Manfred überaus ergeben. Wegen des plötzlichen Verlusts von Vater und Mutter hatten sie Mitleid mit dem Ritter. Wo- und wieimmer sie konnten, bemühten sich die Rebernigschen, ihm Freude zu bereiten und eine Gefälligkeit zu erweisen.

(Textstelle über die Burg Rottenstein und das Anwesen vlg. Rebrnik. Übersetzung aus dem Geschichtsroman „Črni Hanej“ von Metod Turnšek.)

REBRNIKOVA DOMAČIJA Rebrnikova domačija ima bogato, ne povsem dognano zgodovinsko ozadje, ki je brez dvoma širšega pomena glede razvoja kraja in dežele. Zapis po spominu dveh sester, ki sta doraščali na samotni kmetiji, naj pomaga odstraniti nekaj prahu pozabe.

Hiša se nahaja v Spodnjih Rutah tik nad Kozasmojami in Podgradom. Od nekdaj pripada radiški župniji, predel vasi je bil nekoč del radiške občine. Sestri Mici Mickl – danes doma v Zgornjih Rutah – in Viktorija Bevc iz Lobnika pri Železni Kapli, z dekliškimi imeni Goritschnig, se spominjata mladosti in doraščanja na strmi rebri pod obronki višje ležečih vzhodnih Gur. Rebrnik stoji na kraju, od koder se nudi lep razgled v Rož in Podjuno ter na pogorje Karavank z Obirjem vred. Zgradba je videti mogočna, kar da slutiti, da je imela nekdaj poseben pomen. Posestvo samo je veljalo za eno od manjših v radiški občini, z gozdom vred je obsegalo pičlih petindvajset hektarjev.

Seveda ni mogoče več dognati, kakšno je bilo poslopje v poznem srednjem veku. Mici in Viktorija pa se še spominjata, da je bil na zahodni strani, ki je obrnjena proti gradu, stolpiček, v katerem je bil zvonec. (Mogoče je bil namenjen za sporazumevanje med gospodo in služničadjo.) V njem je bila izbica, v kateri so spala dekleta. Za fante, ki so hodili vasovat, je bila težje dostopna. Dečki in fantje so imeli pri Rebrniku manj udobna bivališča.

TEŽKE ŽIVLJENJSKE RAZMERE Danes si je težko misliti, da je bila osamljena domačija nekoč imenitna in pomembna in še pred nekaj desetle-

14

Rebrnikova družina: Spredaj otroci Rudi, Parti, Mici, Viktorija, zadaj Rupi, mama Viktorija, oče Rupi, Franci, Leni, čisto zadaj Urši.

Viktorija Goritschnig, por. Bevc.

tji polna življenja. Rebrnikovi starši, oče Rupi in mama Viktorija, ki je bila poprej doma pri Krjavu v Goričah (hiše ni več, nahajala se je blizu Sukana), sta imela skupno enajst otrok: Urši, Franci, Rupi, Leni, Rudi, Parti, Viktorija, Mici, Ani in Justi; Trezi je umrla kot dojenček.

Oče je bil sprva doma pri Štrucu v Podgradu in predvideno je bilo, da tam prevzame hišo in posestvo. Iz bogve kakšnih nagibov je zamenjal lastništvo s tedanjim Rebrnikom in se preselil na hrib. Svojo odločitev je pozneje obžaloval, ko je videl in občutil, kako težko je delo na rutarskih strminah. Par zemljišč so imeli tudi v dolini, kjer so pridelovali žito in koruzo. Na pobočjih blizu Rebrnikove domačije so pridelovali le oves in repico ter kaj malega na zelniku. V šali ali obupu so govorili, da je na strmi njivi eden moral držati vola, drugi je porival voziček orala vkreber, tretji je klel, češ da je treba vole nositi. Ko so pobirali krompir, so kopali navzgor, sicer bi se repica valila dol v Podgrad.

Tudi košnja in spravljanje sena je bilo naporno. Kar je bilo mogoče, so pridelali doma, tako je družina za silo preživela. S časom so začeli opuščati obdelovanje nekaterih strmin in zemljišča so zarasla z gozdom.

Ne le odrasli, tudi otroci so bili vajeni trdega dela.

Od mladih nog je moral vsak, fant ali dekle, prevzeti neke naloge in obveznosti. Mladina je doraščala v težkih okoliščinah, bilo je treba delati, delati, za igro in zabavo ni bilo ne časa ne razumevanja. Rupi in Rudi sta že mlada morala iti služit za pastirja ali pomočnika k Hrastniku v Podgradu in Šuberniku v Zgornjih Rutah. Viktorijo, ki je bila tako majhna in pridna, je vzela k sebi Kokarnikova botra v Kozasmojah za pestrno in da je pasla koze. Leni je pomagala pri Metlicevi Katriji.

Nabralo se je dosti spominov na čudna doživetja, vesele in pretresljive dogodke. Zgodilo se je na primer, da so našli v šupi kačja jajca pod steljo, ki so jo nagrabili v gozdu. Mici, ki je ob košnji ponavadi hodila bosa po travniku, je nekoč pičila kača; bil je zadnji čas, da so jo z zdravniško pomočjo še rešili.

Vojna Rebrnikovih ni prav posebno prizadela; očetu zaradi starosti ni bilo treba v vojsko, bratje pa so bili še premladi. Nočnih obiskov na samotni domačiji se ne spominjajo, pač pa tega, da so, ko se je stemnilo, skrbno zapirali polkna, to pa zaradi letal in bombnikov.

Spredaj: Viktorija Goritschnig Rebrnikova, Trudi Rascher - Melanova, Fani Bürger por. Strasser.

Zadaj: Rebrnikova mama, Terezija Bürger, Kokarnikova botra.

Rebrnikova kapelca

AVGUST/AUGUST 2018

15

Novomašnik pred Rebrnikovo kapelico.

Viktorija, Rebrnikova mama, Justi, Mici in Bvaži Mickl; otroka spredaj: Ferdi in Peter Bevc.

DNINA IN DRUGE SLUŽBE Vsi so hodili delat k sosedom, kadar je bilo trebljenje, grabljenje, žetev, okopavanje in pobiranje krompirja, napravljanje stelje in drugo. Za odškodnino so dobili kaj za pod zob, kak šiling, ali pa je kdo iz soseščine pozneje s svojim delom povrnil uslugo. Dekleta so največ pomagale pri Hrastniku v Podgradu, pri Knapiču v Kozasmojah in Bezovniku v Spodnjih Rutah. Mici se spominja, da je delala tudi pri grofu Orsini-Rosenberg v Grabštajnu ali pri Mareschu v Zavrhu nad Kočuho, posebno takrat ko so sadili gozdne sadike ali jih reševali grmičja. Ko je dorasla, se je odločila, da gre delat na Predarlsko. Po nekaj mesecih se je morala vrniti domov, kajti oče je vse bolj tožil, da doma sami ne zmorejo vsega. Viktorija je od Kokarnika prišla za nekaj časa spet domov, da bi pomagala mami. Potem so jo poslali v gospodinsjko šolo v Šentrupert pri Velikovcu. Po šolskem tečaju se je vrnila, kmalu nato pa je šla za pol leta služit v Zabrdo k Scatu, kjer je bila tudi gostilna. Nato je našla zaposlitev pri Oraschu v Železni Kapli, kjer so imeli trgovino s tkaninami in oblačili.

Rebrnikov Franci je bil brihtne glave, zato so ga poslali v Borovlje v glavno šolo. Tam je stanoval pri maminih sorodnikih. Bvaži Drobivnik je pregovoril starše, da ga dajo v gimnazijo na Plešivec; ustregli so mu. Stanoval je v internatu in z uspehom maturiral. Bolj težko se je študent poslovil od doma, kamor je odtlej bolj redko smel priti, vseeno je bil uspešen. Franci Goritschnig postal duhovnik, enako kot njegov prijatelj Pepi Adamič iz Zagorij. Novo mašo je pel leta 1956 v Podgradu.

MLADI GREDO SVOJO POT Od Rebrnikovih je vsak zase kot otrok in mladostnik doživel marsikaj težkega, hudega, a tudi lepega. Drug za drugim so zapuščali dom in si poiskali srečo drugje.

Trud, delo in življenjske izkušnje so jim bile v pomoč pri izzivih, ki so jih čakali v življenju.

Viktorija je služila in živela v Železni Kapli. Tam je spoznala Pavla Bevca, svojega poznejšega moža. Ko sta se podala na skupno pot, sta vedela, da ne bo z rožicami postlana. Oba sta bila revna. Odločila sta se, da ustvarita gnezdo zase in za družino. Visoko zgoraj v Lobniku je bilo gradbeno zemljišče znatno cenejše kot v Kapli, le tega sta si mogla privoščiti. Oba sta krepko prijela za delo in si z mujo ustvarila ličen dom. To tako hitro vsekakor ni šlo; dalj časa so morali živeti v zasilnem prostoru. Ko je bila hiša skoraj dograjena, je prišla strašna povodenj in jim domala vse uničila. Sedaj je bilo treba še popravljati škodo.

Viktorija in Pavel sta se poročila 1959. leta in imata tri otroke, to so fantje Peter, Ferdi in Franci. Razvajati jih ni bilo mogoče, vsi trije pa so bili pridni in se niso bali naporov. Danes so ugledne osebnosti. Peter Bevc, nadvse razumni in znani vodja celovške jetnišnice, živi v Celovcu. Ferdinand Bevc, dolgoletni vodja občinskega urada v Železni Kapli, in Franc Bevc, po poklicu strojni inženir, zaposlen v odgovorni funkciji pri podjetju Mahle v Šmihelu, živita v Kapli. S svojimi družinami vred radi prihajajo domov obiskat starše. Viktorijo, ki ji tudi v zrelih letih življenje ne prizanaša, imajo radi. Kadar je treba, so na mestu, z dejavno pomočjo ali prijazno besedo.

Mici je našla moža v Zgornjih Rutah pri Kučniku. Z Blažijem Micklom sta pričela skupno življenje leta 1961.

Po poroki sta živela dve leti še pri Rebrniku. Ko se je družina začela širiti, sta si na Razpotnikovem skednju v Zgornjih Rutah uredila zasilno stanovanje s kuhinjo in spalnico. Po vrsti so se rodili otroci Bvaži, Crili, Leni in Urši; številna družina se je stiskala v tesnem prostoru.

Blizu Razpotnika pod Pvašico sta si od Pepija Rubenthaler, Raživovega, kupila zemljišče in začela graditi hišo.

16

Najboljši prijateljici

Bilo je mnogo truda in odpovedi, preden so se leta 1969 vselili v novi dom. Mož Bvaži je hodil v službo pri cestni upravi, Mici pa je skrbela za družino. Otroci so se izučili poklicev, Bvaži za pleskarja (zdaj je šofer), Crili za zidarja, Leni je postala prodajalka, Urši pa šivilja (zdaj dela v celovški bolnišnici). Vsi imajo družine, ustvarili so si svoje domove. Tudi njihovi otroci so že tako daleč, da bodo kmalu na svojem. V Rutah okrog Bvažica, domačije staršev, je nastala vasica z novimi ličnimi hiškami. Mici, ki je od leta 2000 naprej vdova, se veseli številnih vnukov. Z Melanie, njeno najboljšo prijateljico, sta nerazdružljivo povezani.

Brat Parti (Bartolomej), najmlajši od Rebrnikovih fantov, je bil predviden, da po očetu prevzame hišo in kmetijo. Prišlo je drugače: Priženil se je k Hosinjaku v Kozasmojah. Kmetiji v dolini, ki jo je prevzel, je bilo treba pridnih rok in tudi sredstev, da so jo uredili do te mere, da je bilo mogoče v hiši kolikor toliko udobno živeti in na posestvu uspešno gospodariti. Domačijo na strmi rebri pri Rebrniku je prodal. Hišo je kupila družina Kohl iz Celovca.

Blaž Mickl, p.d. Bvažic.

Bei Rebernig Das Anwesen vlg. Rebrnik (Rebernig) in Unterkreuth hat einen vielfältigen, nicht zur Gänze ergründeten geschichtlichen Hintergrund.

Die Niederschrift von Erinnerungen zweier Schwestern, die auf dem einschichtigen Bauernhof aufgewachsen waren, möge helfen, etwas Staub des Vergessens zu entfernen.

Maria Mickl – sie lebt nun in Oberkreuth – und Viktoria Bevc aus Lobnig bei Eisenkappel, Goritschnig war ihr Mädchenname, errinnern sich an die Jugend, das Erwachsenwerden und das Zuhause am steil abfallenden Gelände oberhalb von Kosasmojah und Rottenstein. Es ist dies ein wunderbarer, ruhiger Ort mit großartiger Fernsicht, das Leben und Arbeiten war hier dennoch mit zahlreichen Herausforderungen verbunden.

Der geschichtliche Hintergrund ist in Umrissen bekannt, über Einzelheiten weiß man nur wenig. Anders als die Bauernhöfe des Umlandes hatte die stattliche, hoch gemauerte Heimstätte, auf der westlichen Seite sogar einen Turm, worin sich eine Glöcklein befand. In der kleinen Turmstube befand sich die Schlafstätte der Mädchen; für die Knaben war die Unterbringung weniger vornehm.

Die Rebrnik-Eltern Rupert und Viktoria Goritschnig hatten insgesamt elf Kinder: Ursula, Franz, Rupert, Magdalena, Rudolf, Bartholomäus, Viktoria, Maria, Anna, Justine und Theresia, die schon als Säugling gestorben war. Der Vater war beim vlg.

Strutz in Rottenstein zu Hause. Aus nicht bekannten Gründen tauschte

AVGUST/AUGUST 2018

er den Besitz mit dem damaligen Rebrnik, was er später desöfteren bereute. Obwohl ein paar Äcker im Tal zur Landwirtschaft gehörten, war die Arbeit auf den Feldern, Wiesen und Wald im äußerst steilen Gelände mehr als beschwerlich.

Nicht nur die Erwachsenen, auch die Kinder waren die harte Arbeit gewohnt. Die Heranwachsenden mussten arbeiten und schuften, für das Spiel und Vergnügen gab es keine Zeit und kein Verständnis.

Um die Großfamilie durchbringen und ernähren zu können, mussten die Burschen und Mädchen schon frühzeitig als Hirten, Helfer, Kindermädchen und Haushaltshilfen bei Verwandten oder bei anderen Bauern dienen. Als Taglöhner und Taglöhnerinnen wurden die Jungen in der Nachbarschaft wie auch am herrschaftlichen Besitz der Grafen Orsini-Rosenberg und Maresch eingesetzt. Die Herausforderungen, schwere Arbeit und das bewegte Leben füllten den Gedächtnisschatz mit unzähligen schönen und weniger schönen Erinnerungen.

Blaž Drobiunig in študent Franci Goritschnig v Podgradu

17

Mama Viktorija Goritschnig pred Rebrnikovo domačijo.

Dann kam die Zeit, als die jungen Erwachsenen einer nach dem anderen ihren eigenen Weg gingen. Franz Goritschnig besuchte als einziger höhere Schulen; Blasius Drobiunig bemühte sich, ihn im bischöflichen Gymnasium in Tanzenberg unterzubringen. Franz wurde Priester und feierte 1956 die Primiz in Rottenstein.

Viktoria kam nach mehreren Stationen der Arbeit und dem Besuch der Haushaltungsschule der slowenischen Schulschwestern nach Eisenkappel, wo sie bei der Familie Orasch, die ein Textilgeschäft besaß, eine Beschäftigung fand. Da lernte sie ihren zukünftigen Ehemann Paul Bevc kennen. Mit großer Mühe, Entbehrungen und aufopfernder Liebe bauten sie in Lobnig eine kleine aber feine Heimstätte. Ihre drei Söhne wurden nicht gerade verwöhnt, alle waren aber tüchtig und lernten fleißig. So ist aus ihnen was geworden: Peter Bevc ist heute ein umsichtiger Leiter der Justizanstalt Klagenfurt, Ferdinand Bevc ist langjähriger Amtsleiter der Marktgemeinde Bad Eisenkappel und der Techniker Franz Bevc arbeitet in leitender Position bei der Firma Mahle. Für ihre Zuneigung und gelegentliche Hilfe ist Mutter Viktoria überaus dankbar, besonders jetzt wo das Leben für sie und ihren

Gatten in mancher Hinsicht beschwerlicher wird.

Maria lebt in Oberkreuth. Hier ist sie gemeinsam mit ihrem verstorbenen Gatten Blasius Mickl und den vier Kindern im Jahr 1969 nach Aufenthalten in verschiedenen Notunterkünften in das neu errichtete Haus eingezogen. Die Söhne Blasius und Cyrill wie die Töchter Magdalena und Ursula machten mit großem Fleiß ihren Weg. Ihre jungen Familien und nun auch ihre Nachkommen siedelten sich rund um das Elternhaus in Oberkreuth an, sodass hier ein neues kleines Dorf entstand.

Und was ist aus dem Bauernhaus vlg. Rebrnik in Unterkreuth geworden? Bartholomäus Goritschnig war vorgesehen, den elterlichen Hof zu übernehmen. Es kam anders; er heiratete bei vlg. Hosinjak in Kosasmojach ein, wo das Arbeiten in der Ebene weniger beschwerlich war. Die Mittel für die Erneuerung und den Ausbau des übernommenen Anwesens beschaffte er sich, indem er sich zum Verkauf des Elternhauses entschloss. Die Familie Kohl aus Klagenfurt erwarb das Anwesen vlg. Rebrnik. Nunmehr ist der Kunstmaler und Landwirt Peter Kohl Eigentümer des altehrwürdigen Hauses.

Peter Kohl je danes gospodar pri Rebrniku.

18

aj pa diva ns’ sploh...

Mitja Zdouc Ljubezen do potovanja in do jezikov je Radišana peljala v Milano piše Sarah Rogaunig

M ­

itja Zdouc je prvih šest let svojega življenja preživel v Celovcu, potem si je družina

sezidala hišo in se preselila na Radiše – to je bilo pred zdaj že dvajsetimi leti.

Vrsto let je sodeloval v radiški fari kot ministrant in bil član radiške otroške skupine. Po maturi je radovednega in za nove ideje dovzetnega šestindvajsetle-

mi je to skoraj premalo (smeh). Skušam pa priti vsaj vsake tri mesece domov. Za rojstni dan svojega očeta v oktobru spet nameravam priti. Na Radišah sem zelo rad, je moja domovina. Dobro si lahko predstavljam in si želim nekdaj zopet živeti v tem lepem kraju. Vprašanje je le, če bom našel na Koroškem kako delovno mesto.

tnika peljala pot na Dunaj, kjer je pred letom dni zaključil študij farmacije.

Rekel si, da rad potuješ. Imaš že načrte

Nato je iskal nove izzive in jih našel v

za naslednje potovanje?

Milanu.

Ja, letos grem s prijateljico Julio v Kanado.

Tam bova obiskala v Montrealu prijateljico, ki sem jo spoznal pred dvema letoma na svojem potovanju po Škotski. Poleg tega si bova najela avto in se vozila po deželi. Seveda si bova ogledala tudi mogočno gorsko verigo „Rockey Mountains“.

Rada hodiva v gore in se prav veseliva, da bova šla na kako goro tam, ker so veliko višje od naših. To bo prava pustolovščina, želiva kampirati na prostem. Veliko medvedov je v tem območju. Zaradi tega se že pripravljava, kako se je obnašati, moraš se namreč držati raznih pravil, da medvedov ne pritegneš! Je pa pravi užitek za naju biti v naravi, v absolutni tišini. Če namreč živiš v velemestu, nikoli nimaš miru, vedno je kje rak ropot in žari kje kaka luč.

Mitja, trenutno živiš v Milanu. Kako to?

V Milanu trenutno delam doktorat iz farmacije in sodelujem z nekim italjanskim podjetjem, ki se ukvarja z raziskovanjem novih antibiotikov. Po študiju sem nekaj časa razmišljal, kako naprej. Ker rad potujem, sem si želel živeti nekaj časa v tujini in misel, da se bi naučil še en tuj jezik, me je navdušila. Iz tega razloga sem se potegoval za razna doktorska mesta na univerzah po celi Evropi. Ko sem dobil ponudbo iz Milana, se ji nisem mogel odreči, ker je bila izredno zanimiva. Doktoratsko mesto je kot narejeno zame, saj sem se že v študiju poglobil v raziskavo antibiotikov. Poleg tega ni tako daleč od doma, kar mi je zelo pomembno.

MITJA:

Pogosto prideš na Radiše?

Na Radišah sem bil zadnjič sredi julija.

Na žalost ne morem priti zelo pogosto, ker imam samo štiri tedne letnega dopusta, po italijanski kolektivni pogodbi – torej en teden manj kot Avstrijci.

Ker poleg tega, da sem rad doma, tudi rad potujem in odkrivam nove dežele,

Kako pa preživiš prosti čas v Milanu?

Kot vsi domačini tu, svoj prosti čas skušam preživeti izven mesta. Rad tečem, hodim v gore, se vozim s kolesom.

Poleg tega sem se tu začel potapljati. Na morju si namreč v dveh urah. Moram pa reči, da nisem tak športnik kot ostali družinski člani, sem črna ovca v družini kar se tiče športa (smeh). Razen tega se intenzivno učim italjansko. Udeležil

sem se jezikovnega tečaja, veliko berem in se pogovarjam v italijanščini. Tu je malo ljudi, ki dobro obvladajo angleščino, tako sem bil prav prisiljen, da se naučim italijanščino. Cilj je bil, da v enem letu tako dobro razumem in govorim italijansko, da si lahko sam poiščem stanovanje. In to sem zdaj tudi naredil.

Končno se je priselila v Milano moja prijateljica Julia, ki je prejšnje leto živela še na Dunaju.

„Mein Ziel war: Innerhalb eines Jahres so gut Italienisch zu können, dass ich selbst eine Wohnung finden kann“ – Der 26-jährige Mitja Zdouc lebt seit einem Jahr in Milano. Nach seinem Studium der Pharmazie in Wien zog es den Radsberger ins Ausland, weil er gerne reist und eine neue Sprache lernen wollte. Er bewarb sich für Doktoratsprogramme in ganz Europa und konnte schließlich das Angebot aus Milano nicht abschlagen. Es schien wie gemacht für ihn: das Erforschen neuer Antibiotika. Es ist aber nicht nur der Arbeitsplatz, der ihm an Milano gefällt: „Die Stadt ist einfach toll, es gibt viele Parks, der öffentliche Verkehr funktioniert gut, die Leute hier sind sehr freundlich und das Essen ist natürlich sensationell“. Vor kurzem zog auch seine Freundin Julia zu ihm. Gemeinsam bewandern sie nun die Bergwelt rund um Milano, nutzen das kulturelle Angebot vor Ort, fahren aber auch gerne in ferne Länder. Heuer geht es noch nach Kanada, wo sie manch einen Gipfel der Rockey Mountains besteigen wollen. „Das braucht man, wenn man in einer Großstadt wie Milano lebt“, so der vor Energie sprühende Radsberger.

AVGUST/AUGUST 2018

19

Vamprat pa Hana

Vamprat pa Hana

piše Tomaž Ogris

Neķi morǝm morǝm pa pa žǝ žǝ rèčǝt: rèčǝt: Piǝtje Piǝtje je je na na -- Neķi Radǝšah riǝsen riǝsen ana ana vǝlķa vǝlķa riǝč, riǝč, zuǝ, zuǝ, zuǝ zuǝ Radǝšah duvhǝ žǝ žǝ lǝdǝ lǝdǝ čudnǝ čudnǝ radǝ radǝ pošušijǝ pošušijǝ te te duvhǝ domáče piǝsmǝ. piǝsmǝ. domáče No, ķaķ ķaķ pa pa na na tu tu pridaš? pridaš? Mene Mene se se pa pa le le -- No, zdi, da da vse vse vķupe vķupe mavǝ mavǝ popúša. popúša. zdi, Tǝ pa pa tam tam more more bǝt. bǝt. V V žǝvlejǝ žǝvlejǝ je je povsoda povsoda -- Tǝ taķǝ: Anbart Anbart hre hre mavǝ mavǝ hor, hor, pole pole spet spet mavǝ mavǝ taķǝ: dov, naprej naprej pa pa je je še še zmiǝram zmiǝram švǝ. švǝ. dov, Včasǝ na na vsam vsam liǝpam liǝpam ķej ķej nòviha nòviha hrata. hrata.

-- Včasǝ Bǝ še še žijava žijava nak, nak, ķo ķo naanbàrt naanbàrt je je an an nov nov Bǝ zbor teķa. teķa. zbor A tu tu miǝnǝš! miǝnǝš! Sǝm Sǝm jaz jaz tudǝ tudǝ že že šlišu šlišu za za ane ane -- A nove piǝvce. piǝvce. Zravǝn Zravǝn domáčah domáčah sǝ sǝ menda menda še še nove legionárje hor hor vzelǝ, vzelǝ, da da bǝ bǝ liǝpšǝ liǝpšǝ šlǝšit šlǝšit bvu. bvu. legionárje Svoje ime ime sǝ sǝ tudǝ tudǝ dobilǝ. dobilǝ. Zbor Zbor “Tiha “Tiha -- Svoje zemlja” je je žǝ žǝ prace prace znan. znan. zemlja” Bo žǝ žǝ štimuvǝ, štimuvǝ, saj saj majǝ majǝ ķo ķo naprej naprej ane ane -- Bo nastòpe.

Samǝ v kulturnam domǝ jǝh nastòpe. Samǝ v kulturnam domǝ jǝh zliǝpa ķna ķna šlišǝš. šlišǝš. zliǝpa Sǝm žijava, žijava, da da bojǝ bojǝ saj saj na na testǝ testǝ nǝdelǝ, nǝdelǝ, no, no, -- Sǝm na dan starih mavǝ ķej zapelǝ nam.

Jǝh pa na dan starih mavǝ ķej zapelǝ nam. Jǝh pa nči bvu. bvu. nči More bǝt bǝt zatu zatu naķ, naķ, ķǝ ķǝ se se je je začevǝ začevǝ oķuǝle oķuǝle -- More púvnat, da sǝ ķo taķ ana čela.

Je pa cvidǝr púvnat, da sǝ ķo taķ ana čela. Je pa cvidǝr bvu jǝm. jǝm. bvu Teste ss čelǝ čelǝ ķarķi ķarķi nòviha nòviha ķni. ķni. Žǝ Žǝ anbart anbart je je -- Teste nastava ana taķa “čela”.

Ani sǝ se balǝ, da nastava ana taķa “čela”. Ani sǝ se balǝ, da se bo bo vse vse razdrvǝ. razdrvǝ. Še Še liǝs liǝs se se razpoķa, razpoķa, al al anǝ anǝ se čelǝ zabijaš zabijaš netǝr. netǝr. čelǝ Od tǝda tǝda bo bo ķmavǝ ķmavǝ petred petred liǝt liǝt mǝnuvǝ, mǝnuvǝ, testǝ testǝ -- Od “fantje” pa pa še še zmiǝram zmiǝram pòjijǝ. pòjijǝ. “fantje” Je peč peč žǝ žǝ taķ, taķ, da da ani ani piǝvcǝ piǝvcǝ vv tabérnǝ tabérnǝ bol bol -- Je pa čejdǝrhinde rajšǝ pojijǝ ķǝ pa na pa čejdǝrhinde rajšǝ pojijǝ ķǝ pa na ķačomǝ odrǝ. odrǝ. ķačomǝ Na odrǝ odrǝ je je največbartǝ največbartǝ bol bol sǝhǝ. sǝhǝ.

-- Na -- Čejdǝrhìnde Čejdǝrhìnde se se spet spet pa pa spet spet ķej ķej mòķriha mòķriha dobi, da da se se štime štime namažijǝ. namažijǝ. dobi, Ti, mavǝ mavǝ vanči vanči ss tvojim tvojim žóķijam! žóķijam! Ķna Ķna boš boš -- Ti, trduva, da da za za pǝjače, pǝjače, naķ naķ za za kulture kulture delǝ delǝ trduva, pójijǝ. pójijǝ. Če pijače pijače le le cveč cveč ķni ķni včasǝ? včasǝ? An An piǝvc piǝvc se se je je -- Če anbart menda menda bol bol burnǝ burnǝ počútu, počútu, je je pa pa anbart dohtarjǝ šov, šov, da da ha ha mavǝ mavǝ prahléda. prahléda. dohtarjǝ Ķaj pa pa je je vǝn vǝn pǝršvǝ? pǝršvǝ?

-- Ķaj

Ķarķej nǝč! nǝč! Dohtar Dohtar je je miǝnu, miǝnu, da da alkohola alkohola -- Ķarķej še pohladat pohladat ķna ķna bǝ bǝ smov smov več. več. še A taķ? taķ? Kaj Kaj pa pa pole? pole?

-- A Mavǝ prastrášan prastrášan je je žǝ žǝ biv. biv. Sǝdi Sǝdi ķo ķo mǝže mǝže še še -- Mavǝ pije. –– pije.

Kulturni dom dom je je hlih hlih taķ taķ zuǝ zuǝ fajn fajn riǝč, riǝč, -- Kulturni vǝlķǝ lǝdi radǝ hodǝ tóta. vǝlķǝ lǝdi radǝ hodǝ tóta.

Na uǝni uǝni stranǝ stranǝ pa pa vsáčiha vsáčiha predsednika predsednika taķ taķ -- Na dalǝč spravǝ, spravǝ, da da skorǝ skorǝ scaha. scaha. Hlih Hlih tǝda, tǝda, ķǝ ķǝ dalǝč bǝ ķej postórǝt triǝba bvu, nǝben nčema bǝ ķej postórǝt triǝba bvu, nǝben nčema cajta. cajta. Če je je ķej ķej lapiha lapiha pa pa fletniha, fletniha, vsačǝ vsačǝ rad rad cuǝ cuǝ -- Če pride pa pohléda. Ķǝdǝr je kultura matle pride pa pohléda. Ķǝdǝr je kultura matle pa cote cote napovíǝdana, napovíǝdana, pa pa ciǝv ciǝv tim tim večbartǝ večbartǝ pa predsednika sámiha sámiha pǝsti. pǝsti. predsednika Aní se se rajšǝ rajšǝ bol bol pǝr pǝr stranǝ stranǝ dǝržijǝ. dǝržijǝ. Hlih Hlih -- Aní tǝda, ķǝ ķǝ je je ķaķǝ ķaķǝ hvišnǝ hvišnǝ devǝ devǝ napoviǝdanǝ, napoviǝdanǝ, tǝda, bǝ rajšǝ rajšǝ ķej ķej drujiha drujiha dàvilǝ. dàvilǝ. bǝ Poletǝ sniǝh sniǝh čǝdat čǝdat hočijǝ, hočijǝ, pozimǝ pozimǝ pa pa travǝ travǝ -- Poletǝ sečt. Tak Tak je je tu! tu! sečt.

Vseanú se se najdijǝ najdijǝ lǝdǝ, lǝdǝ, ķǝ ķǝ skrbijǝ skrbijǝ za za tu, tu, da da -- Vseanú je hiša počéjana pa liǝpa.

– je hiša počéjana pa liǝpa. – Za privatne privatne fešte fešte je je fárovščǝ fárovščǝ hliǝv hliǝv zmiǝram zmiǝram -- Za bol pǝrlublan. pǝrlublan. Anbàrt Anbàrt je je tam tam ķaķa ķaķa hosit, hosit, bol pole pohrebščǝna, pole spet rojstnǝ den pole pohrebščǝna, pole spet rojstnǝ den fajrijǝ, pa pa še še ķej ķej drujiha drujiha vmiǝs. vmiǝs. fajrijǝ, Še an an birt birt je je tam tam svoj svoj rojstnǝ rojstnǝ den den fajru. fajru. Pa Pa -- Še Avsenikǝ sǝ pǝršlǝ s Ķrajnščiha, da sǝ Avsenikǝ sǝ pǝršlǝ s Ķrajnščiha, da sǝ jomǝ zašpílilǝ. zašpílilǝ. jomǝ saj je je vv resnicǝ resnicǝ pásuvǝ! pásuvǝ!

Mene tu tu ķna ķna čudǝ, čudǝ, saj -- Mene A ķni ķni taķ taķ bvu, bvu, da da sǝ sǝ že že prad prad dújimǝ dújimǝ liǝtimǝ liǝtimǝ A melǝ Slavko Slavko Avsenik Avsenik pa pa njahovǝ njahovǝ hodcǝ hodcǝ vv melǝ tabernǝ vv Žvorcǝ Žvorcǝ anèha anèha od od svojah svojah prvah prvah tabernǝ nastopu na na Ķoróščam. Ķoróščam. nastopu Ja, riǝsǝn! riǝsǝn! Tam Tam sǝ sǝ svojǝ svojǝ karierǝ karierǝ začelǝ, začelǝ, -- Ja, prej da da se se znanǝ znanǝ hrátilǝ hrátilǝ po po Avstrijǝ, Avstrijǝ, prej Evropǝ, pa pa po po càlam càlam sviǝtǝ. sviǝtǝ.

Evropǝ, Ķaj bǝ bǝ žiju! žiju! No No vidǝš, vidǝš, al al hočǝš hočǝš an an “stár” “stár” -- Ķaj hratat, morǝš morǝš na na Radǝšah Radǝšah začet. začet. hratat, Jaz taķǝ taķǝ muzǝķǝ muzǝķǝ tudǝ tudǝ zuǝ zuǝ rada rada pošušam. pošušam.

-- Jaz Še sama sama zapojam zapojam ķej ķej cuǝ. cuǝ. Ķo Ķo tu tu ķna ķna Še zastopǝm, zaķaj zaķaj titi pole pole zmiǝram zmiǝram prad prad hišǝ hišǝ zastopǝm, hreš. hreš.

Noja, dǝrhačǝ dǝrhačǝ bǝ bǝ lǝdǝ lǝdǝ še še žijilǝ, žijilǝ, da da te te -- Noja, mážam. mážam.

Bom žǝ žǝ dava dava tǝ! tǝ! Taķ Taķ zadíram zadíram se se spet spet naķ! naķ!

-- Bom V rǝsnicǝ rǝsnicǝ ķej ķej pámatniha pámatniha puvnat puvnat ss tǝbo tǝbo taķ taķ V ķna morǝš. morǝš. ķna Včasǝ me me riǝsǝn riǝsǝn žǝ žǝ mavǝ mavǝ všetǝ všetǝ bolijǝ bolijǝ -- Včasǝ zravǝn. zravǝn.

A taķ taķ je je tu! tu! Sǝdi Sǝdi sem sem jaz jaz testa, testa, ķǝ ķǝ ķnisǝm ķnisǝm -- A za pranèst! pranèst! Al Al tǝ tǝ na na druji druji stranǝ stranǝ ķej ķej račam, račam, za tǝ teste teste pǝr pǝr anomǝ anomǝ všetǝ všetǝ netǝr netǝr hre, hre, pǝr pǝr tǝ uǝnomǝ pa pa vǝn. vǝn. uǝnomǝ Al jaz jaz tabe tabe ķej ķej pǝrpovedújam, pǝrpovedújam, teste teste hre hre pǝr pǝr -- Al obeh ušetah ušetah netǝr, netǝr, pǝr pǝr ustah ustah pa pa tovn! tovn! obeh

20

Bi radi zvedeli kaj več o Radišah?

Möchten Sie mehr über Radsberg erfahren?

Klaus Peter Arnold je že leta 1972 napisal disertacijo o vzhodnem predelu Gur. Leta 2014 je izšla še knjiga, v kateri je avtor dopolnil svoje takratne raziskave z novejšimi dognanji. Kdor želi še bolje spoznati svoj domači kraj, bo našel v njej obilico zanimivih podatkov in informacij.

Zelo obširno znanstveno delo vsebuje podrobno razčlenitev geografskih, zgodovinskih in socio-ekonomskih osnov za življenje in delo predvsem na Radišah. Avtor se je poglobil v družbene, politične in etnične usmeritve, na kakršne je naletel v nekdanji samostojni občini Radiše. Zelo obširno se je posvetil prirodnim danostim vzhodnih Gur, razčlenil je geologijo

tega predela, rodovitnost tal, klimatske pogoje in koriščenje zemljišč.

Zanimala ga je poselitev vasi, njihov nastanek in demografska analiza prebivalstva. Klaus Arnolt je razmišljal tudi o gospodarskih možnostih, iskanju zaslužka ter o splošnem razvoju na radiški planoti ter njenih obronkih v neposredni bližini glavnega mesta Koroške.

Im Jahre 1972 vefasste Klaus Arnold zum Abschluss seinen Studiums an der Philosophischen Fakultät der Universität Wien nach eingehenden Untersuchungen seine Dissertation Die östliche Sattnitz. Die Problematik eines stagnierenden Agrarraumes im Stadtumland von Klagenfurt. Daraus wurde 2014 eine Buchausgabe, worin die seinerzeitige Studie mit neueren Erkenntnissen und Beobachtungen ergänzt wurde.

Der Raum der östlichen Sattnitz, d. h. die ehemaligen Gemeinden Radsberg und Mieger wurde detailliert historisch und geogra-

KLAUS PETER ARNOLD:

Die östliche Sattnitz in Kärnten.

Verlag: epubli GmbH, Berlin. © 2014 ISBN 978-3-7375-2037-9

phisch untersucht.

Jahrelange intensive Recherchen erbrachten eine Fülle von Material und Informationen über den Naturraum, die Bevölkerungsstruktur und die Entwicklung des Siedlungsaumes.

Es ist dies eine umfassende geographische Strukturanalyse eines Gebietes, das seine Besonderheit durch die Lage vor den Toren von Klagenfurt erhält und der zudem durch die Gemischtsprachigkeit Beziehungsfragen der slowenischen und deutschen Bevölkerungsgruppen aufwirft.

Tekma koscev z ekipnim tekmovanjem

Wettmähen

mit Mannschaftswettbewerb

5.8.2018, 14.00 pri Boštiju v Lipici/ beim Boschte in Lipizach

Prijave za ekipno tekmovanje so mogoče še pred prireditvijo.

Anmeldungen für den Mannschaftswettbewerb sind noch vor der Veranstaltung möglich.

Koso si lahko izposodite.

Sensen können ausgeliehen werden.

Impressum: NAŠA VAS / UNSER DORF Lastnik in izdajatelj / Medieninhaber und Verleger: Slovensko prosvetno društvo „Radiše“.

Za vsebino odgovarja/Für den Inhalt verantwortlich: Aleksander Tolmaier, Wurzelgasse 119, 9020 Klagenfurt/Celovec Tisk/Druck: Mohorjeva/Hermagoras