5. POTREBE SEKTORJA

7 Iniciativa za ustanovitev sindikata SAKAP, www.zaps.si/img/admin/ file/Novice/Novice%202019/Sindikat%20SAKAP%20-%20%20 nagovor%20-%2031_7_2019.pdf.

Kakšen je učinek na sektor?

Kako jo lahko še izkoristimo (potrebna je realna ocena, kdo lahko ukrepa)?

Kaj moramo za to storiti (aktivnost, potrebni resursi)?

Tveganja?

• V arhitekturni panogi prevladujejo mikro podjetja, ki jim je težko prilagajati število zaposlenih. Le osem podjetij je takšnih, v katerih število zaposlenih presega deset, od tega lahko le največje podjetje v tej panogi, tj. podjetje z 71 zaposlenimi, umestimo v srednje veliko podjetje. Velikih podjetij v panogi ni. Mikro podjetja težko ponujajo konstantne, celovite storitve, velik izziv je tudi ustrezno upravljanje finančnega toka.

• Odpuščanje je težka izkušnja tako za delodajalca kot za zaposlenega, medtem ko je zaposlovanje v času (pre)velike delovne obremenitve prav tako težko/naporno, saj je običajno vedno potreben določen uvajalni čas, da novo zaposleni postanejo popolnoma produktivni. Zaradi tega ponujajo pogodbeno delo, polovični delovni čas, predajo delo zunanjim izvajalcem (Baker, 2018).

• Deregulacija trga dela, ki je omogočila različne netipične oblike zaposlitve, ki se delodajalcem bolj splačajo (ZAPS, 2019a).

• Kriza v obdobju 2009–2013 je povzročila »ugašanje« številnih arhitekturnih birojev (zmanjšanje števila zaposlenih), kar je povzročilo, da so se številni arhitekti samozaposlili.

• Sama narava poklica oziroma dejavnosti.

• Težak vstop mladih arhitektov na trg dela.

• Pomanjkanje temeljnega dokumenta, ki določa, kdo kaj dela, pod kakšnimi pogoji, kako in za kakšno plačilo (kolektivna pogodba).

• Samozaposlitev in netipične oblike zaposlitve so (večinoma) povezane z manjšim številom zaposlenih – mikro ali mala podjetja, kar podjetju zmanjšuje možnosti, da ponuja raznovrstne projekte tako z vidika gospodarske razpršenosti kot vrste projekta, ko nekatere regije ali deli gradbenega sektorja doživljajo šibkejše čase (AIA, 2018).

• Samozaposlitev in netipične oblike zaposlitve lahko vplivajo na zmanjšanje ugleda arhitekta in posledično na manjše povpraševanje na trgu.

• Zaradi hude konkurence med arhitekti na trgu smo priča (pre)nizkim doseženim cenam.

• Samozaposlitev in netipične oblike zaposlitve predstavljajo manjšo varnost, kar lahko vpliva na manjšo ponudbo dejavnosti (arhitekti se zaposlujejo v drugih sorodnih dejavnostih).

• Majhnost po drugi strani omogoča večjo fleksibilnost zaposlenih in hitrejše prilagajanje trgu (AIA, 2018), kar je danes zelo pomembno.

• S promocijo in ozaveščanjem o pomenu arhitekture za družbo.

• Izkoristimo jo lahko tako, da izhajamo iz njene prednosti – samozaposlitev oziroma netipične oblike zaposlitve omogočajo večjo prilagodljivost dela in izbiro dela.

Akterji: zakonodajalci in oblikovalci politik.

• Ureditev statusa poklica in dejavnosti (MK, 2018).

• Spodbujanje razpisov arhitekturnih in urbanističnih natečajev s pozitivno diskriminacijo za mlade arhitekte (Dešman in drugi, 2016).

• Spodbujanje sodelovanja z drugimi arhitekturnimi biroji in drugimi dejavnostmi, kot sta oblikovanje in gradbeništvo (oblikovalci, umetniki, inženirji ipd.).

• Ustanovitev sindikata – arhitekti Tina Ferfila, Peter Karba, Daniel Mole, Srđan Nađ, Urška Podlogar Kos in Rok Triller so avgusta 2019 predstavili pobudo za ustanovitev Sindikata arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev (SAKAP)7 .

• Neenaki pogledi na problematiko med arhitekti.

• Odsotnost arhitekturne politike.

Vzroki za slabost (obrazložitev):

Kakšen je učinek na sektor?

Kako jo lahko še izkoristimo (potrebna je realna ocena, kdo lahko ukrepa)?

SLABOST: Neurejenost trga Steber javne politike: TRG

Obrazložitev: Za trg arhitekturnih storitev so značilni nelojalna konkurenca, pritisk na cene storitev na trgu in neenakost. Posledično so dosežene cene (pre)nizke, kar otežuje delovanje in razvoj.

• Brezplačno ali slabo plačano delo študentov arhitektov, ki delajo med študijem, da bi pridobili izkušnje. Izkušnje mladih arhitektov so velikokrat zahtevane za zaposlitev v projektantskih podjetjih.

• Sistem javnega naročanja, ki je z načinom izbire najnižje ponudbe znižal cene arhitekturnim storitvam in povzročil delitev stroke (ZAPS, 2019a).

• Pomanjkanje temeljnega dokumenta, ki določa, kdo kaj dela, pod kakšnimi pogoji, kako in za kakšno plačilo (kolektivna pogodba).

• Odsotnost tarifnega pravilnika, ki bi zagotavljal kakovost arhitekturnih in inženirskih storitev (ZAPS, 2019a).

• Preveliko število arhitektov.

• Cene projektantskih storitev se na podlagi zakonodaje Evropske unije oblikujejo tržno, zato se priporočenega cenika skorajda nihče ne drži (arhitekti svojim storitvam večinoma postavljajo še nižje cene) (Granda, 2020).

• Prispevanje k zniževanju cen arhitekturnih storitev in splošnemu razvrednotenju poklica, zato arhitekturni biroji zelo malo zaposlujejo s pogodbami o zaposlitvi, še posebej pa ne začetnikov, ampak jih najemajo z drugimi oblikami, saj jih nelojalna konkurenca sili v tolikšno zniževanje cen svojih storitev, da onemogoča normalno (za)poslovanje.

• Ustvarjanje nelojalne konkurence arhitektnim birojem, ki takšnega početja ne izvajajo (brezplačno ali slabo plačano delo študentov arhitektov in mladih arhitektov).

• Neurejenost trga arhitekturnih storitev.

• Določitev in spoštovanje dogovorjenih cen (sprejetje cenika).

• Optimizacija števila vpisnih mest na študijskih programih.

• Dvig števila kakovostnih javnih natečajev.

Kaj moramo za to storiti (aktivnost, potrebni resursi)?

Tveganja?

Rang: 2

• Sprejetje kodeksa o ravnanju pedagoškega kadra pri menjavi vlog med javnim in zasebnim področjem (delovanje profesorjev na trgu dela s svojimi arhitekturnimi biroji).

• Oblikovanje cenika z določenimi minimalnimi tarifami (s sankcioniranjem dampinških cen). Cenik oziroma metoda za izračun vrednotenja projektantskih storitev sicer obstaja (dostopna na: http://www.zaps.si/ index.php?m_id=arhigram_2) in je tudi usklajena z aktualno zakonodajo, vendar je zgolj priporočena, in ne obvezna, zato arhitekti z namenom pridobivanja dela svojim storitvam večinoma postavljajo nizke cene, ki ne omogočajo poštenega plačila za opravljeno delo (Granda, 2020).

• Sprememba/posodobitev zakonodaje s področja javnih naročil in natečajev.

• Spodbujanje razpisov arhitekturnih in urbanističnih natečajev s pozitivno diskriminacijo za mlade arhitekte (Dešman in drugi, 2016).

• Ustanovitev sindikata – arhitekti Tina Ferfila, Peter Karba, Daniel Mole, Srđan Nađ, Urška Podlogar Kos in Rok Triller so avgusta 2019 predstavili pobudo za ustanovitev Sindikata arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev (SAKAP); s pomočjo sindikata bi lahko prišli do kolektivne pogodbe, saj je skladno z veljavno zakonodajo do kolektivne pogodbe mogoče priti le na podlagi sporazuma med reprezentativnim predstavnikom delodajalcev in reprezentativnim predstavnikom delojemalcev (sindikat).

• Oblikovanje cenika z določenimi minimalnimi tarifami (s sankcioniranjem dampinških cen) (Granda, 2020) oziroma uskladitev znotraj stroke glede primernih tarifnih okvirjev arhitekturnih storitev in posodobitev, morda tudi poenostavitev obstoječih cenikov Arhigram in Urbigram ter zakonska uvedba obvezne uporabe cenika. Pri oblikovanju cenika bi si lahko pomagali s praksami iz drugih držav, kot je Avstrija.

• Vzpostavitev ustreznih skupinskih zavarovanj projektantske odgovornosti pri tujih zavarovalnicah, saj v Sloveniji po mnenju arhitektov na trgu ni ustreznih zavarovanj (omejena dostopnost, odsotnost diferenciacije med posameznimi klienti).

• Zaradi prevelikega števila arhitektov nadaljevanje obstoječih praks.

SLABOST: (Pre)kratka obvezna študijska praksa in pomanjkanje interdisciplinarnih znanj v izobraževalnih programih Steber javne politike: KOMPETENCE IN USPOSABLJANJA

Obrazložitev: (Pre)kratka obvezna študijska praksa in brezplačno ter slabo plačano delo študentov arhitektov, ki delajo med študijem, da bi pridobili izkušnje, vplivajo na neurejenost trga arhitekturnih storitev.

Kakšen je učinek na sektor?

Kako jo lahko še izkoristimo (potrebna je realna ocena, kdo lahko ukrepa)?

Kaj moramo za to storiti (aktivnost, potrebni resursi)?

• Pre)kratka obvezna študijska praksa – obvezna študijska praksa (na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo), ki je del študijskega programa, traja en mesec oziroma 90 ur in prinese študentu kreditne točke ter oceno (UL, 2019), medtem ko v študijskem programu arhitekture na mariborski Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo obvezne študijske prakse sploh ni – namesto obvezne prakse imajo študenti vsako leto pri enem predmetu projektno delo, ki traja en semester (Lešnik, 2019).

• Brezplačno ali slabo plačano delo študentov arhitektov, ki delajo med študijem, da bi pridobili izkušnje. Izkušnje mladih arhitektov so namreč velikokrat zahtevane za zaposlitev v projektantskih podjetjih (Hanžič, 2019).

• Premalo arhitekturnih birojev, da bi lahko vsem študentom omogočili arhitekturno prakso – to je tudi eden izmed razlogov, da v študijskem programu arhitekture na mariborski Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo obvezne študijske prakse ni (Lešnik, 2019).

• Neujemanje spretnosti oziroma kompetenc, ki jih pridobijo mladi arhitekti med študijem, s tistimi kompetencami, ki jih potrebujejo arhitekturni biroji, ki že delujejo na trgu (kot primer, v raziskavi iz leta 2017 (Baker, 2018) je skoraj 80 % ameriških arhitekturnih podjetij navedlo, da naj bi v prihodnjih nekaj letih prišlo do pomanjkanja ustreznega kadra – takega, ki bi zadovoljil potrebe njihovih podjetij; v anketi med slovenskimi arhitekti jih več kot polovica (52 %) meni, da arhitektom primanjkuje poklicno specifičnih znanj (Murovec in Kavaš, 2019). K temu je treba dodati pomanjkanje poslovnih in pravnih znanj ter primanjkljaj prenosljivih kompetenc (znanja in veščine na kateremkoli področju dela).

• Primanjkljaj »nearhitekturnih« poklicnih kompetenc, kot je produktno oblikovanje. Zaradi prevelikega vpisa ne delajo/ne bodo vsi arhitekti delali kot arhitekti.

• Poudarek na umetniškem vidiku arhitekture.

• Problematika.

• Prispevanje k zniževanju cen arhitekturnih storitev in splošnemu razvrednotenju poklica.

• Ustvarjanje nelojalne konkurence arhitektnim birojem, ki takšnega početja ne izvajajo (brezplačno ali slabo plačano delo študentov arhitektov in mladih arhitektov).

• Ustrezna izobrazba za pooblaščenega arhitekta je izobrazba, pridobljena po študijskih programih ravni druge stopnje v skladu z zakonom, ki ureja visoko šolstvo, oziroma izobrazba, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih druge stopnje, s področja arhitekture (to je mag. inž. arh. – bolonjski študij, univ. dipl. inž. arh. – predbolonjski študij).

• Spodbujanje pridobivanja izkušenj v tujini – delo/praksa v tujih birojih.

• Spodbujanje profesorjev, ki delujejo tudi na trgu – imajo svoje biroje, da čim bolj vključujejo svoje študente v svoje biroje in jih tudi primerno nagradijo, plačajo.

• Sprememba sistema obvezne študijske prakse v študijskem programu.

Akterji: profesorji, zakonodajalci, ZAPS.

• Sprejetje kodeksa o ravnanju pedagoškega kadra pri menjavi vlog med javnim in zasebnim področjem (delovanje profesorjev na trgu dela s svojimi arhitekturnimi biroji).

• Tripartitna pogodba za študentsko delo (študent – profesor – fakulteta) (za zavarovanje študentskih pravic) (Mo. B., 2019).

• Spodbujanje razpisov arhitekturnih in urbanističnih natečajev s pozitivno diskriminacijo za mlade arhitekte (Dešman in drugi, 2016).

• Sprememba sistema pridobivanja obvezne študijske prakse v študijskem programu (Golob, 2019) ali celo zakonska ureditev obveznih študijskih praks in pridobivanja praktičnih izkušenj (Mo. B., 2019). »Po zaključku petletnega študija organizirano pripravništvo kot del rednega izobraževalnega procesa v arhitekturnih birojih in pod strokovnim vodstvom visokošolskih zavodov« (MK, 2018, str. 40).

Rang: 2

SLABOST: Pomanjkanje finančnih sredstev Steber javne politike: FINANCIRANJE

Obrazložitev: Raziskava Slovenski kulturno-kreativni delavec v času COVID-19 (Matjaž, Černič in Kosi, 2020) je pokazala, da je slovenski kulturno-kreativni sektor zelo ranljiv. Čeprav arhitektura velja za enega fleksibilnejših sektorjev (tržna orientiranost), pa nizke cene in dolgotrajnost postopkov vplivajo na pomanjkanje finančnih sredstev (likvidnost, pomanjkanje sredstev za dodatno zaposlovanje).

Vzroki za slabost (obrazložitev):

Kakšen je učinek na sektor?

Kako jo lahko še izkoristimo (potrebna je realna ocena, kdo lahko ukrepa)?

Kaj moramo za to storiti (aktivnost, potrebni resursi)?

Tveganja?

• Pri uvedbi obvezne študijske prakse, ki bi bila tudi plačana, se lahko pojavi problem neusklajenosti števila delovnih mest in študentov arhitekture, saj je na trgu že (pre)veliko število diplomiranih arhitektov.

• Prešibka ozaveščenost oblikovalcev politik o pomenu arhitekture, medresorska narava arhitekture in slabo sodelovanje med ministrstvi.

• Problem usklajevanja denarnega toka: nizke cene in dolgotrajnost postopkov vplivajo na pomanjkanje finančnih sredstev (likvidnost, pomanjkanje sredstev za dodatno zaposlovanje), omejen dostop do bančnih kreditov, omejena sredstva za nakup programske opreme …

• Drobljenje sektorja, konkurenca na podlagi nizke cene, težave z zaposlovanjem mladih arhitektov, omejen razvoj (npr. interna izobraževanja, plačljiva usposabljanja, programska oprema …).

• Priprava ustreznih ukrepov, ki bodo spodbujali sektor arhitekture, enotnejši pristop arhitektov.

• Okrepitev dostopa do razpoložljivih finančnih instrumentov.

• Javne investicije: javni natečaj, poudarek na kakovostni arhitekturi, in ne na najnižji ceni.

Akterji: zakonodajalci, ZAPS.

• Oblikovanje priporočene vrednosti arhitekturnih storitev (»cenika«) z določenimi minimalnimi tarifami (s sankcioniranjem dampinških cen) (Granda, 2020) oziroma uskladitev znotraj stroke glede primernih tarifnih okvirjev arhitekturnih storitev in posodobitev, morda tudi poenostavitev obstoječih cenikov Arhigram in Urbigram ter zakonska uvedba obvezne uporabe cenika. Pri oblikovanju cenika bi si lahko pomagali s praksami iz drugih držav, kot je Avstrija.

• Nadaljevanje javnih in zasebnih investicij.

• Izboljšanje dostopa do obstoječih finančnih instrumentov: mikro krediti, posojila (svetovanje) in oblikovanje novih jamstvenih mehanizmov (npr. jamstveni instrument za kulturni in ustvarjalni sektor v programu EU Creative Europe).

• Zaradi prevelikega števila arhitektov nadaljevanje obstoječih praks.

• Pomanjkanje zavedanja v javnem in zasebnem sektorju o pomenu dobre arhitekture.

• Gospodarske razmere se lahko po odpravi državnih pomoči zaradi pandemije koronavirusa covid-19 poslabšajo, kar bi vplivalo na obseg javnih in zasebnih investicij.

Vzroki za slabost (obrazložitev):

Kakšen je učinek na sektor?

Kako jo lahko še izkoristimo (potrebna je realna ocena, kdo lahko ukrepa)?

Kaj moramo za to storiti (aktivnost, potrebni resursi)?

Tveganja? SLABOST: Prešibka ozaveščenost oblikovalcev politik in javnosti o pomenu kakovostne arhitekture/kakovostnem grajenem prostoru Steber javne politike: OZAVEŠČENOST IN PROMOCIJA

Obrazložitev: Prešibka ozaveščenost oblikovalcev politik o pomenu arhitekture.

• Medresorska narava arhitekture, graditve objektov in urejanja prostora ter slabo sodelovanje med ministrstvi.

• Prevlada kratkoročnih (ekonomskih, političnih) interesov nad interesom stroke.

• Prevlada investitorjev.

• Stalno spreminjanje gradbene in prostorske zakonodaje. Po spremembi zakonodaje potrebno prehodno obdobje zaradi uskladitve upravnih postopkov, pravilnikov, prilagajanja celotnega sistema. Neusklajenosti zahtevajo nove spremembe in posledično bo potreben nov zakon, še preden se zaključi prehodno obdobje uvajanja trenutnega. V primerljivih državah se gradbene in prostorske zakonodaje desetletja bistveno ne spreminjajo, kar predstavlja stabilno okolje za delo in razvoj, medtem ko je v Sloveniji rok veljavnosti posameznega zakona nekaj let.

• Zaradi cenovnega dampinga in prevladovanja izbora projektov s strani zasebnih in javnih investitorjev na podlagi najnižje cene so izbrane slabe rešitve. To posledično povzroči drago gradnjo in vzdrževanje. Prihranki pri projektni dokumentaciji so tako v primerjavi s škodo, ki jo povzročijo nekakovostni projekti, majhni. Končni učinki so nekakovostna gradnja, degradacija prostora in neekonomične investicije.

• Potreben je dvig ozaveščenosti o vlogi in pomenu oblikovanja v gospodarstvu, družbi, okolju in prostoru.

• Izvajanje sprejetih strateških dokumentov.

• Medministrska koordinacija.

• Upoštevanje stroke (arhitektov, inženirjev, krajinskih arhitektov, prostorskih načrtovalcev, geografov, sociologov, ekonomistov …).

• Promocija in ozaveščanje (prireditve, mreženje).

• Usposabljanje javnih uslužbencev.

• Spodbujanje zaposlovanja arhitektov v javnem sektorju, v katerem jih trenutno skorajda ni, vendar bi bili nujno potrebni (ostaja neizkoriščen potencial, saj danes vsaka generacija ustvari relativno veliko novih diplomantov oziroma magistrov arhitektov) (MK, 2018).

• Priprava analiz in vrednotenje pomena arhitekture (strokovne podlage).

• Medresorska skupina za izvajanje arhitekturne politike.

• Vključevanje ciljev/ukrepov arhitekturne politike v vse relevantne resorne politike.

• Nadaljevanje pomanjkanja zainteresiranosti oblikovalcev politik: odsotnost medresorskega sodelovanja.

Priloga 3: Obrazložitev priložnosti/nevarnosti PRILOŽNOSTI

Rang: 1

Obrazložite posamezno priložnost

Kakšen je učinek na sektor?

Kako jo lahko še izkoristimo (potrebna je realna ocena, kdo lahko ukrepa)?

Kaj moramo za to storiti (aktivnost)?

Tveganja? PRILOŽNOST: Okoljske spremembe, demografske spremembe in družbeni trendi

• Okoljske spremembe: segrevanje ozračja, onesnaževanje, izredni vremenski pojavi (močnejši in pogostejši nalivi, pogostost in velikost toče, vetrovni vzorci, daljša sušna/deževna obdobja ...).

• Demografske spremembe: staranje in rast prebivalstva (trenutno je več kot polovica svetovnega prebivalstva skoncentrirana na urbanih območjih (marca 2020 nas je bilo 7,8 milijarde), do leta 2060, ko se pričakuje, da bo na svetu že 10 milijard prebivalstva, pa bosta v mestih živeli dve tretjini prebivalstva (Architecture 2030, 2020). Prebivalstvo v razvitih državah, skupaj s Slovenijo, se stara. To pred arhitekturo postavlja nove zahteve.

• Družbeni trendi: z mlajšimi generacijami prihajajo nove navade, želje, potrebe, obnašanje, oblikujejo se novi trendi; novi trendi se lahko še hitreje spreminjajo kot nekoč, saj se družba hitreje spreminja, ker imamo več znanja, več informacij, potem je tu še globalni, tehnološki vpliv itd. Preoblikujejo se tipi družin – včasih so širše družine oziroma je več družin živelo pod eno streho, danes je družba veliko bolj individualizirana – mlade družine živijo v svojih stanovanjih, pogosto v drugem kraju kot starši in sorodniki, veliko več je enostarševskih družin, samskih gospodinjstev, vendar pa si ljudje še vedno želimo družbe. Pojavlja se trend skupnih življenjskih prostorov, na primer v oblikovanju manjših stanovanjskih sosesk s skupnim osrednjim prostorom (park, zelenica), v večjih odprtih prostorih, na primer en večji prostor, ki združuje kuhinjo, jedilnico in dnevni prostor (včasih ločeni prostori), in v skupnih delovnih prostorih (angl. “open office”) (Brdnik, 2020); vedno več je tudi dela od doma (posledica družbenih trendov, na katere še dodatno vpliva trenutna situacija zaradi covida-19), kar pomeni tudi prilagajanje domačega prostora za delo od doma (eden izmed privih primerov je domača pisarna v obliki kapsule, https://www.archdaily.com/946633/atelier-marko-brajovic-creates-home-office-capsule-that-fits-in-any-house).

• Povpraševanje po projektih, ki imajo estetsko, družbeno in okoljsko vlogo (Drevenšek, 2017) – rast potreb in povpraševanja po drugačnih prostorih/gradnji, prilagojeni novim okoljskim, demografskim in družbenim trendom, npr. gradnja domov za starejše, prilagojeno načrtovanje in oblikovanje stanovanj, ki so primerna za kakovostno življenje v starosti – dolgoročna oskrba na domu, načrtovanje krajevnih medgeneracijskih središč (npr. po vzoru arhitektke Vere Klepej Turnšek, ene izmed prvih arhitektk, ki so to rešitev razvijale (Klepej Turnšek in Ramovš, 2014)), načrtovanje in oblikovanje stanovanj/hiš, ki imajo skupne odprte prostore za druženje, varnejše hiše (oblika strehe, okna, material), pametne hiše/stanovanja, pametne skupnosti (mesta, vasi, regije).

• Arhitekti samoiniciativno predstavljajo/oglašujejo rešitve, ki upoštevajo trende in tako izboljšujejo bivalno okolje in ustvarjajo razmere za trajnostno družbo.

• Vključenost arhitektov vse od začetnih faz odločanja do oblikovanja stavb in urejanja prostora ter z ustvarjalnim načrtovanjem in razumevanjem prostora graditi kakovostno arhitekturo (MK, 2018).

• Arhitekti morajo dobo poznati in slediti vsem spremembam in trendom. To zahteva tudi ustrezne raziskave (analize, predvidevanja), kar je predvsem naloga javnih politik.

• Kakovostno izobraževanje (MK, 2018).

• Ustrezna zakonodaja (MK, 2018).

• Odgovorno vodenje investicij (MK, 2018).

• Sodelovanje arhitektov v razvojnih projektih (sektorski projekti, interdisciplinarni projekti).

• Negotovost in nepredvidljivost, kako se bo odražalo okolje na naše obnašanje.

Obrazložite posamezno priložnost

Kakšen je učinek na sektor?

Kako jo lahko še izkoristimo (potrebna je realna ocena, kdo lahko ukrepa)?

Kaj moramo za to storiti (aktivnost)?

Tveganja?

• Kakovostna arhitektura javnih zgradb in površin je vidna celotni družbi, tudi zunaj nacionalnih meja. Prispeva k pozitivni podobi sodobne razvite družbe ter je tako zgled in spodbuda za javne in zasebne investicije ter tudi za domače in tuje (MK, 2018; 2020).

• Povečano domače zasebno povpraševanje.

• Povpraševanje tujih investitorjev, kar lahko vpliva na izvoz arhitekturnega in inženirskega znanja ter tudi na povečan izvoz izdelkov in storitev drugih panog gospodarstva.

• Ozaveščanje družbe o arhitekturi javnega prostora – javnih zgradb in površin.

• Ustvariti potencial arhitekturnega snovanja v celotni šolajoči se populaciji in tako vzgojiti ozaveščene, ustvarjalne in aktivne državljane (Dešman in drugi, 2016; MK, 2019).

• Na podlagi javnih projektov bi se arhitektura lahko uveljavila kot razvojna dejavnost – sodelovanje med gradbeniki in arhitekti ter večja vključenost arhitektov tudi npr. v gradnjo prometne infrastrukture za zagotavljanje čim boljše kakovosti (Drevenšek, 2017).

• Večja vključenost arhitektov oziroma uslužbencev s primerno izobrazbo v javnem sektorju na področju graditve in urejanja prostora (na upravnih enotah, občinskih oddelkih skorajda ni zaposlenih arhitektov; tudi sektorska študija o arhitekturni dejavnosti v EU, ki jo periodično pripravlja ACE, potrjuje, da je v slovenskem javnem sektorju arhitekturna stroka zastopana podpovprečno) (Dešman in drugi, 2016; MK, 2018).

• Promocija kakovostne arhitekture javnih stavb in javnih površin.

Akterji: arhitekti, občine, država, podporne organizacije (društva, zbornica).

• Promocija slovenske arhitekture doma in v tujini (festivali, razstave, prevajanje strokovne literature itd.) ter spodbujanje arhitektov oziroma arhitekturnih birojev k prijavi na domače in mednarodne nagrade, kot je evropska nagrada za sodobno arhitekturo Mies van der Rohe Award.

• Vključitev vzgoje in izobraževanja o arhitekturi v zgodnejšo dobo odraščanja, že v osnovno in srednjo šolo (MK, 2019).

• Sodelovanje in povezovanje stroke in resorjev (predvsem ministrstva).

• Boljše/večje sodelovanje/vključenost turistične dejavnosti (kulturni turizem) v širjenje prepoznavnosti arhitekture javnih zgradb in javnih površin (vodeni ogledi, prospekti z opisi arhitekture, razstave (npr. v atriju, avli hotela), večja promocija arhitekture pri trženju turistične storitve ipd.).

• Slabša, dražja javna arhitektura zaradi razdvojenosti med resorji (ministrstvi) (Klepej Turnšek in Ramovš, 2014).

• Javna naročila, razpisi, natečaji, ki temeljijo na sistemu izbora najnižje ponudbe – posledica je manj kakovostna gradnja, manj prijazna do okolja, kot bi lahko bila. Ne nazadnje so take gradnje na koncu lahko celo dražje, saj lahko gradnja, ki temelji na uporabi (naj)cenejših, manj kakovostnih materialov ter zadovoljevanju zgolj najnižjih standardov, kmalu zahteva obnovo ali nadgradnjo.