__MAIN_TEXT__

Page 1

REVIJA ODKRITO

2 / 2 0 1 6 / J U N I J

Izdaja: Lepota oblike

Intervju:

Zuhra Horvat


U V O D N I K : Rev ija Od k rito Pred tabo je junijska številka revije 'Odkrito', v kateri predstavljam zelo odkrito, zanimivo in malce (ali pa zelo) eksotično žensko. Dve pravzaprav, kot boste ugotovili skozi branje.

REVIJA ODKRITO 2/2016/JUNIJ

Današnja gostja se je odločila za drugačnost v predstavitvi, česar sem se zelo razveselila! Vedno me navduši, kadar nekdo razmišlja s svojo glavo in ceni svoja prepričanja – in si to upa tudi povedati in zahtevati. Pri tem pa ostaja prijazna, topla oseba. Ob tem sem se spomnila na pripovedko Cesarjeva nova oblačila in na otroško odkritost in iskrenost. Kdaj si si nazadnje dovolila ti kaj takega? Kdaj sem si jaz? Biti povsem odkrita ... Morda nama bo dala razlog tokratna gostja Zuhra Horvat, Slovenjgradčanka, v kateri se poleg slovenske pretaka še polovica arabske krvi. Domačini jo poznamo najprej kot knjižničarko v Gimnaziji Slovenj Gradec, še bolj pa kot neutrudno članico Ekološkega društva in gonilno silo projekta Vzemi in daruj knjigo, knjižnice v rabljenih in predelanih hladilnikih. Za kakšne hladilnike gre? To so reciklirani hladilniki za izmenjavo knjig. Njihovo simbolično sporočilo je, da ljudje ne potrebujemo samo hrane za telo ampak tudi hrano za dušo. Zato je hoditi gledat v tak hladilnik zelo koristno dejanje. Tudi Zuhra je kot knjiga; odprta in polna bogate navdihujoče vsebine. Prijetno branje ti želim, ODKRITO 2/2016/JUNIJ Izdaja: Lepota oblike Lidija Smolar s. p. Revija Odkrito je objavljena na platformi issuu.com. Zasnova in oblikovanje: Lidija Smolar, www.facebook.com/lidijasmolaroblikovanje Fotografije: Jure Horvat, www.jurehorvat.com Fotografija na tej strani: Tomo Jeseničnik Kontakt: lepotaoblike@gmail.com, 041 797 595

2


O D K R I T O : Zu h ra Hor vat Zuhra je v vseh pogledih fascinantna ženska. S svojo eksotično podobo in koroškim narečjem se ti s svojo odprtostjo v hipu priljubi. Pusti močan vtis, istočasno pa te takoj 'spusti k sebi'. Imaš arabsko ime. Kako si ga dobila? Moj stric, mož mamine sestre, je bil kinooperater v Črni na Koroškem; zato si je moja mama lahko ogledala vse filme skozi kukalo v kabini za filmske kolute. Najbolj jo je očaral indijski film Tahir in Zuhra, ki pripoveduje zgodbo podobno Romeu in Juliji. Že takrat se je odločila, da bo hčerki, če jo bo kdaj imela, dala to ime, pa še sploh slutila ni, da bo nekoč v prihodnosti oče njene hčerke iz Jordanije. Arabskih pomenov za ime Zuhra (arab. izg. Zahra) je več: Venera, vrtnica, cvetača, z dodanimi pridevniki pa tudi igralna kocka in cigaretni ogorek. Ime mi res pristaja; rada sem kockala, sem strastna kadilka, rada pa imam tudi rože in cvetačo. Tvoj oče Walid je prišel iz Jordanije; kakšna je zgodba tvojih staršev? Oče se je namenil študirat medicino v London. Med potjo do tja se je znašel v Ljubljani, kjer je srečal prijaznega gospoda, ki mu je razkazal študentski dom in okolje in oče se je tako navdušil, da se je odločil kar ostati. V tistih časih so bili v Jugoslaviji prišleki iz nerazvitih, neuvrščenih držav zelo toplo sprejeti; eksoti so bili dobrodošli in tako je oče po hitrem postopku dobil vse potrebne dokumente in ostal v Sloveniji. Z mamo sta se spoznala na hodniku študentskega doma. Vprašal jo je, kam naj nese prat perilo – in nato mu ga je vse življenje prala. (Smeh.) 3


Kaj se je zgodilo potem? Mama je doštudirala angleščino in slovenščino, oče je bil v tretjem letniku medicine, star enaindvajset let, ko sem prišla na svet. Mama je kot profesorica dobila službo na ravenski gimnaziji; tam je delala štiri leta.V tem času je tudi oče doštudiral in leta 1967 smo pri mojih treh letih »za vedno« odšli živet v Jordanijo. Konec šestdesetih let se je v Jordaniji začela vojna, v istem času se je rodil moj brat, ki je takoj po rojstvu umrl. Zaradi vojne sva se z mamo vrnili v Slovenijo, tri mesece kasneje je prišel še oče. Ob vrnitvi sem bila stara šest let. Kako je potekalo tvoje šolanje? V Jordaniji sem šla v prvi razred pri petih letih ter ga uspešno zaključila, pri šestih letih sem šla v malo šolo v Mariboru, kjer smo takrat živeli, nato pa pri sedmih v prvi razred v Slovenj Gradcu. Sem smo prišli, ker je oče tukaj začel s specializacijo na kirurškem oddelku v Splošni bolnišnici. V katerem jeziku ste komunicirali kot družina? Oče je v Sloveniji govoril slovensko; tudi z menoj. Še zdaj se spomnim, kako me je na Ravnah učil arabske besede. V Jordaniji smo govorili arabsko, tukaj slovensko. Tudi mama se je naučila govoriti arabsko, še zdaj pozna jezik, nima pa prave izgovarjave. Te se lahko naučiš le kot otrok, saj se glasilke razvijajo do petega leta. Imela sem srečo, da sem bila tako mala in osvojila pravilno izgovarjavo.

REVIJA ODKRITO 2/2016/JUNIJ

Imaš še brata Omarja in sestro Marino. Omar je od mene mlajši devet let, Marina trinajst. Kasneje smo se skupaj vrnili v Jordanijo samo še na počitnice. Sprva sta starša načrtovala vrnitev za vedno po moji maturi, ampak si otroci tega nismo želeli. Kasneje sta se starša sporazumno ločila in oče se je vrnil v svojo domovino. Kaj se je dogajalo po koncu srednje šole; kam vse te je nesla pot? Po maturi sem doštudirala novinarstvo na FSPN, pripravništvo sem opravljala na Koroškem radiu, zelo me je zanimal marketing. Tudi diplomsko nalogo sem delala na to temo, in sicer ravno na prehodu v nov politični sistem, ko se je na tem področju v celoti zamenjala tudi terminologija. Reklame so postale oglasi; t.i. ekonomsko-propagandni program ali EPP je postal marketing … Tema moje naloge je bila Strategija oblikovanja cene na primeru Koroškega radia. Zaradi menjave političnega sistema sem morala izbrisati kar tretjino svoje naloge! V res veliko pomoč pri pisanju in oblikovanju naloge mi je bil Marko Zupančič, vse se je postavljalo na novo; enkratno sva sodelovala. O marketingu storitev takrat v slovenščini 4


ni bilo prave literature; pridobila sem fotokopijo Kotlerjeve knjige Marketing management. Takrat so na Koroškem radiu izvajali trženje honorarno zaposleni, redno zaposleni in direktor; novodoben marketing je bil v povojih, ni bilo zastavljene vizije in strategije, zato smo po neuspešni stavki leta 1990 entuziasti ustanovili Radio Alfa. Vse smo delali sami; zidali, opremljali, nabavljali CD-je. V Beogradu smo zaprosili za lastno frekvenco, a več kot na nivo oglaševalske agencije v Jugoslaviji ni bilo mogoče vzpostaviti našega sistema. (V gimnazijski knjižnici Šolskega centra Slovenj Gradec, kjer sva se pogovarjali, se nama pridruži Almira Rogina, profesorica glasbenega pouka na šoli.) Vrniva se v Jordanijo. Imaš pol arabske, pol slovenske krvi. Ko so me kdaj vprašali po imenu, ki je skupaj z mojim videzom eksotičen, sem rekla, da sem pol Arabka, pol črnka, ker je mama iz Črne. (Smeh.) Imam zelo koroške korenine! Potem so me vprašali, zakaj sem tako svetla. (Smeh.) Kako čutiš in doživljaš svojo dvojnost? Ves čas jo nosim v sebi; nikoli nisi čisto cel tam, kjer si. Imam prednost – na oba svetova gledam z neko distanco in ju mogoče vidim malo bolj realno; z zunanje perspektive. Norme, kje se moraš kako obnašat, in preklapljanje med obema svetovoma mi nikoli ni delalo težav. Ko sem sedla na letalo Alie ( jordanska letalska družba, op. a.), je moje srce začelo utripati po arabsko.

Povsod so napredni in nenapredni ljudje. Slednji me motijo tako tukaj kot tam.

Glede na to, da veliko več let živiš v Sloveniji, se ti zdi, da si vseeno malo bolj Slovenka? Nimam težav s tem. Tu sem Korošica, tam Arabka. Kako dojemaš žensko v arabskem svetu? Jordanija ni ortodoksna islamska država. V času mojega otroštva so bili kratki rokavi za žensko dovoljeni, oblačila brez rokavov pa ne. Danes je tudi to tam že dovoljeno. Obstaja pa tudi druga skrajnost, čeprav pokritih obrazov v Jordaniji ni veliko. Podobno je kot v Sarajevu – nekoč so bili glede oblačenja manj strogi kot danes. Povsod so napredni in nenapredni ljudje. Slednji me motijo tako tukaj kot tam, kar gre v korak s časom, je v redu tukaj in tam. 5


REVIJA ODKRITO 2/2016/JUNIJ

Zuhra v tradicionalnem arabskem oblačilu.

Kako je tvoj oče gledal na ženske tukaj v Sloveniji? Kadar je bil razpoložen in ko sva imela na sporedu svoj humor, je včasih komentiral: »Glej, kako je znucana, glej kako je znucana!«. S tem je misli, kako je zgarana, zdelana. Nedoumljivo mu je bilo, da ženske garajo v službi, hitijo domov, doma kuhajo, skrbijo za otroke in dom ter delajo več kot marsikateri moški. Tam so veljala drugačna pravila; ženske so bile doma, skrbele za dom in družino, ob tem pa imele čas zase. Ko so šli otroci zjutraj v šolo, so se je lahko uredile, spočile in v miru opravljale gospodinjska dela. Moja babica je bila alfa in omega cele družine z dvanajstimi otroki. Moj dedek je točno vedel, kaj mora narediti, ko mu je kaj naročila – pa je bila nepismena. A bila je krona družine za otroke in za mojega dedka. 6


Je še danes tako? Je ženska v Jordaniji spoštovana? Čisto odvisno; odvisno od posamezne družine – podobno kot pri nas. Že skok na Facebook in hiter pregled komentarjev lahko dokaže, kako različni smo. Ena sama objava ima lahko na stotine mnenj in različnih komentarjev. Nekaterim se zdi, da je ženska zato, da se tolče, drugim je sveta. Verjetno pa je srednja pot prava – seveda brez vsakršnega nasilja. Tudi zame so k očetu prihajali snubci, ko sem bila najstnica. V Jordaniji so vedeli, da ima moj oče hči; snubca bi tudi pripeljal, če bi si to želela. Tu in tam mi je koga predstavil, potem pa sva se na ta račun smejala. Sicer pa sem se že pri šestnajstih letih zaljubila v mojega moža in sem še danes z njim.

Moja babica je bila alfa in omega cele družine z dvanajstimi otroki.

Kaj čutiš do Jordanije kot države? Zanimiva je jordanska kraljica Rania; hodi med ženske, podpira njihove organizacije, ki spodbujajo žensko izobraževanje. Vedno je oblečena modno, zahodnjaško, ženske, med katere hodi, pa so pokrite. Tu se tudi vidi ta jordanska odprtost. Jordanijo imam na svoj način rada, čeprav je zame umrla, ko je umrl moj oče. Takrat sem z Jordanijo prekinila vse stike. Tudi političnega sistema in vojne, zaradi katere smo odšli, nisem nikoli raziskala. Kako pa si doživela našo osamosvojitveno vojno? Vojno sem prvič izkusila kot otrok, kjer smo se zatekali v klet ... Aprila 1991 sem ravno rodila, soseda nam je odstopila svojo klet, ker nismo imeli svoje. Najprej me je bilo groza, da se je vojna sploh začela, potem me je bilo groza, da sem spravila otroka na tak svet. Ko smo šli v klet, mi je od groze, ki sem jo imela v sebi in jo še imam, vsakič malo ušlo v hlače. Ni me sram priznati, čeprav sem bila stara 26 let. Telo je samo odreagiralo; stvari ostanejo … Ni bilo lepo. (Vse tri umolknemo.) 7


Zdaj pa k bolj veselim temam – si vesela, odprta; ženska s stotinami idej, pozitivna, aktivna. Kakor kdaj. »A ne da sem kdaj tudi slabe volje?« – se obrne k Almiri. Tako kot vsaka ženska. Almira: ampak vseeno izstopaš; z intelektualnimi idejami; s pozitivno energijo. Tvoje ideje so kot prebliski.

REVIJA ODKRITO 2/2016/JUNIJ

Zdi se, da res izstopaš v primerjavi z drugimi ženskami tvoje generacije. Povprečna ženska je čisto drugačna kot ti. Veliko bolj so zadržane z idejami, mnenji … Že zaradi tega deluješ drugače. Meni in Almiri se gotovo pozna vsakodnevni stik z mladimi. Čeprav se, resnici na ljubo, generacije tudi spreminjajo, razlike so vedno večje. Almira: Vendar med nami vseeno teče vzajemna energija. Zuhra: Vseeno si bolj v koraku s časom, kot pa če bi bil v kakem drugem delovnem okolju. Mladi ne dopustijo, da bi se poneumil ali zdrsnil v klišeje. Ena mojih lastnosti, ki se jih ne sramujem, je da si upam vprašati, če česa ne vem. Pa mi je čisto vseeno ali vprašam 15-letnika; vsakega spoštujem! Ni mi težko od nikogar črpati znanja; pa kaj, če ne poznam vseh risank, ki so danes popularne, pač vprašam nečakinje. Tako so me dijaki zares veliko naučili. Drug od drugega smo se marsičesa naučili. Na primer: leta 1996, ko se je uvedel učbeniški sklad, mi je dijak ekonomske šole naredil program v Excellu, ki je še danes povsem stabilen in mi lajša delo in omogoča veliko prostega časa. Do danes ga še niso prekašali programi, ki so jih ponujali na ministrstvu in založbah. Pa kaj – prav ponosna sem nanj! Zagovarjam držo 'Vprašaj, vprašaj, vprašaj!'. Kaj pa tvoje delovanje v Ekološkem društvu – kako se je začelo? Videla sem plakat za dvoriščne sejme, jaz pa sem prava zbiralka in težko kaj zavržem. »Kaj ne, Almira?« (Se na glas zasmejita obe). Tu na šoli so že vsi 'zdresirani', da morajo najprej meni prinesti reči, preden jih odvržejo. Tudi doma je tako. Je pa res, da si s takim pogledom na svet mimogrede 'nahrčkaš' veliko nepotrebne navlake in dvoriščni sejem je bil odličen odgovor na to moje obnašanje. To me res osrečuje – da lahko dam reči naprej, ali pa tudi, da kaj dobim. Verjetno imaš rada naravo, rastline, živali? Živali imam tako rada, da še nisem postala lastnica kakšne. Preveč se mi smilijo, saj je žival vsakodnevna obveza. In tudi zelo se lahko nanjo navežem … Najbolj me utrujajo vsakodnevna opravila, ki morajo biti narejena, jaz pa sem rada neodvisna, ker mi življenje sproti prinaša nenapovedane stvari. Dovolj mi je, da imam stik z živalmi prijateljev; na primer Almira, tvoja kužka. Rastline ... svoj čas sem z veliko strastjo sejala kaktuse. 8


Sejala ali sadila? Sejala! Iz semen iz Holandije. V študentskem času sem jih vzgajala in vozila v Ljubljano in nazaj. Kaj pa, ko si postala mama; kako te je materinstvo spremenilo? S tem nisem imela prav nobene težave. Nora sem na novorojenčke. Že Omarja sem tako čakala, kot bi bil moj. Enako sem pričakovala sestro Marino. Sem bila pa precej obremenjena z materinstvom; velikokrat se mi je sanjalo, da otroka ne morem nahraniti, ali da ne morem do njega. Mogoče mi je bratova smrt ostala v podzavesti. Kako je ta smrt vplivala na družino? Izredno močno. Bil je načrtovan in zaželen otrok; zaželen do vesolja in nazaj. Bilo je zelo žalostno. Si imela tudi ti te strahove? Ne, pri prvi nosečnosti sem bila zelo sproščena, je bila pa druga nosečnost malo bolj naporna, ker sem skrbela za mamo, ki je okrevala po zelo hudi prometni nesreči. Bila sem močno v stresu in zato tudi nisem pustila pripraviti ničesar do poroda. Ultrazvočno sliko sem tako skrila pred sabo, da je še do danes nisem našla. Almira Rogina, v ozadju gimnazijski pevski zbor MISMOMI 9


Ko sva se dogovarjali za tale intervju, sva se menili, da bi te lahko fotografiral tvoj sin Jure Horvat, odličen fotograf. Pa si rekla: »Ga bom vprašala, če bo hotel.« Zdelo se mi je zelo lepo, spoštljivo od tebe. Sinova zate nista samoumevna. Kakšen odnos si imela z njima v njuni puberteti? Starejši je imel občutek, da ga s svojo ljubeznijo dušim in me je veliko naučil. Mlajši Jure je drugačnega značaja, a gotovo mu je Matic v tem pogledu utrl pot. Kako onadva oz. vsi vnuki čutijo arabsko tradicijo? Zelo je prisotna; vsaj pri mojih dveh. Moja in Omarjevi otroci so že bili vsi v Jordaniji, Marinini pa še ne. Mislim, da imajo vsi en kotiček tega sveta v sebi. Kaj rada počneš? Ko sem sama, sem najraje s cigareto bo kavi, ko sem v družbi, pa je odvisno od družbe. V eni družbi nas je osem parov; potem imam žensko družbo t.i. 'rokometnih mamic' (mame fantov, ki so trenirali rokomet), tretjo pa tvorijo sodelavke in sodelavci. No, Almira je presečna množica vseh mojih družb! »A si videla, Almira!« (Se nasmejita.) Almira: Lahko priznaš, da se imava zelo radi. Zuhra me je naučila, da je pomembno imeti prijatelje. Jaz jih nikoli nisem imela; vedno sem samo delala in se sukala v glasbenih krogih. Marsičesa prej nisem poznala. Ko sprejmeš prijatelja, se začne en vzajemni tok energije. Navzameš se človeka – ne da bi hotel od njega kaj kopirati; učiš se drug od drugega. Zuhra: Almira mi je povedala, da do mene res ni imela nobene prijateljice. Jaz sem pa vedno imela vsaj dve ali tri. Različne prijateljice za različne tematike. Imam prijateljice iz študentskih časov – čeprav se včasih deset let ne vidimo ali slišimo, smo lahko v trenutku uglašene, ko se srečamo. Zelo sem srečna, da imam zlate sosede; na vseh straneh hiše imam koga, kjer lahko poklepetam. Zavedam se, da imam veliko srečo in sosedi mi res veliko pomenijo. Kaj rada delam? Veliko stvari delam, sem pa rada tudi ležerna. Stvar najprej do potankosti sprocesiram v glavi, potem pa hitro izvedem. Almira: Ja, res si hitra in učinkovita; to je značilnost intelektualcev, prav tako pa tudi humor. Zuhrin humor je res poseben. Zuhra: Moj smisel za humor je tako poseben, da včasih koga odbije. Morda ga ne razume, ali pa stopim komu na žulj. Všeč mi je angleški humor; situacijski in verbalni sta mi še posebej blizu. »Znal je brat in sestra. Bil je bled in Bohinj. Risal je tabele in tačrne.« (Se od srca nasmejimo.)

REVIJA ODKRITO 2/2016/JUNIJ

Moj smisel za humor je tako poseben, da včasih koga odbije. Morda ga ne razume, ali pa stopim komu na žulj.

10


Dotaknimo se še glasbe – kako jo čutiš? Z Almiro imata skupne točke; med njimi je gotovo glasba. Imaš posluh? Imam toliko posluha, da slišim, da narobe pojem. Imam prijateljico, ki ne sliši, da narobe poje. (Smeh.) Almira: En segment posluha je estetski čut. Strokovnjaki so ga šele kasneje uvrstili med kategorije posluha. Poznamo melodični, ritmični, harmonski posluh, glasbeni spomin in estetski čut – to so dedne lastnosti posluha. Jaz mislim, da ta estetski čut Zuhra vsekakor premore; Zuhra, glasba te pritegne, priznaj. Zuhra: Ja res; do fizične reakcije v vseh odtenkih ( jok, kurja koža, močna čustva). Almira: Meni je Zuhra izredna podpora pri mojem delu, ker je videla, da je v okolju ni veliko; koliko energije je prej šlo v prazno! Zuhra: Almira bi se verjetno za glavo držala, kakšno glasbo vse jaz doma poslušam. Imam namreč različne žanre za različne dejavnosti; denimo za čiščenje Stero MC ali Joe Cocker; Enigma. Mi pa tudi Almira kakšno obzorje odpre. Klasična glasba mi je sicer všeč, a ne do te mere, da bi si jo sama prižgala. Nadvse pa uživam v živi glasbi – ta me res presune skoraj dobesedno do kosti. Kako bi se opisala z eno besedo? (Malo pomisli.) Je to pretežka naloga? Lahko tudi pet besed; morda je kakšen simbol, s katerim bi se lahko poistovetila? Črno-belo v barvah. Neka dualnost in vse vmes. Almira: Dejavna intelektualka z dobrimi idejami, možgane ima ves čas v pogonu. Udejanji stvari; je človek akcije. Zuhra: Proceisram zato, da lahko čim prej udejanjim. Kakšen je tvoj odnos do religij? Meni niso ničesar vsiljevali, razen vrednot, ki so skupne vsem religijam. Zelo jih spoštujem, osnovna besedila so povsod enaka. V hladilnku s knjigami včasih najdem kako krščansko knjigo in ob branju besedo Bog zamenjam z besedo Univerzum, molitev pa z meditacijo, in so teksti odlični. Na tem nivoju religijo spoštujem, ne morem pa reči, da verjamem v troedinega Boga; tega nimam. Najbolj všeč mi je bila ena zahvala, zapisana v eni od najdenih knjig; pod zapisanimi imeni in priimki je bila vrstica: »Hvala Bogu, edinemu, ki mu je vseeno, kako je zapisano njegovo ime.« Zelo cenim, da upaš razmišljati s svojo glavo in povedati svoje mnenje. Ne čakam na mnenje kritika, ki bo povedal, kakšna je bila predstava – povem, kar čutim. 11


Poznam ljudi, ki najprej počakajo na kritika in šele potem temu primerno prilagodijo svoje mnenje. Upam razmišljati s svojo glavo in dopustiti, da ti nekdo pove, da ne razmišljaš prav. Ampak to mora povedati spoštljivo. Povej nam še kakšno misel za konec. »Visoke pete si je izmislila ženska, ki so jo moški poljubljali na čelo.« Ne moreš spremeniti tistega, kar imaš, lahko pa si pomagaš, da si prilagodiš okoliščine, da ti koristijo. Zuhra in Almira, najlepša hvala!

REVIJA ODKRITO 2/2016/JUNIJ

Pogovarjala sem se: Lidija Smolar.

Zuhra z Marijo Obreza, članico Ekološkega društva. V sklopu obujanja Kmečke tržnice sta izvedli »čarovniško delavnico« iz recikliranih materialov. 12

Profile for Lidija iz Lepote oblike

Revija ODKRITO 2/2016/junij  

Intervju: Zuhra Horvat Fotografije: Jure Horvat, www.jurehorvat.com Oblikovanje: www.facebook.com/lidijasmolaroblikovanje

Revija ODKRITO 2/2016/junij  

Intervju: Zuhra Horvat Fotografije: Jure Horvat, www.jurehorvat.com Oblikovanje: www.facebook.com/lidijasmolaroblikovanje

Advertisement