"Na začetku je bila črta" - 70 let likovne ustvarjalnosti v mestu

Pregledna razstava Od začetkov do okoli 1990 Grad Kromberk 28. 9. 2017− junij 2018

Od okoli 1990 do danes

Mestna galerija Nova Gorica 29. 9.−17. 11. 2017

Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar - Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič - Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič - Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac - Vladimir Hmeljak - Rafael Nemec - Vladimir Makuc - Milenko Pegan - Silvester Komel - Pavel Medvešček - Miloš Volarič - Danilo Jejčič - Rudi Pergar Nedeljko Pečanac - Franc Golob - Negovan Nemec - Lucijan Bratuš - Milovan Valič - Klavdij Tutta - Zmago Posega - Anja Medved - Marko Peljhan - Gigo de Brea - Vasja Kokelj - Miran Cencič Bogdan Vrčon - Matej Pečnikar -Aleksander Peca - (BridA) Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica - Ana Zavadlav - Maja Licul - Vanja Mervič - Peter Mignozzi - Nika Šimac - Gorazd Prinčič Jernej Humar - Enej Gala - Atej Tutta - Bojan Štokelj - Denis Mavrič - Nina Bric - Stojan Batič - Mirsad Begič - Milena Braniselj - Mirko Bratuša - Jakov Brdar - Boris Kalin - Zdenko Kalin - Marjan Keršič - Janez Lenassi - Negovan Nemec - Janez Pirnat - Matjaž Počivavšek - Marko Pogačnik - Jure Poša - Gorazd Prinčič - Nika Šimac -

5

KAZALO

Matej Arčon

70 let likovne ustvarjalnosti v mestu ob 70-letnici Nove Gorice

7

Pavla Jarc in Vladimir Peruničič

Predgovor

9

Brane Kovič

Likovna produkcija na Goriškem in aporije njene prezentacije

11

Katarina Brešan

Od začetkov do okoli 1990

19

Klavdija Figelj

Umetniška raziskovanja novogoriških avtorjev vizualne umetnosti med letoma 1990 in 2017

37

Katalog razstavljenih del

53

Pavla Jarc

Javni spomeniki in skulpture v mestu

119

David Kožuh

Galerijska dejavnost v Novi Gorici

151

Biografije umetnikov

166

7

70 let likovne ustvarjalnosti v mestu ob 70-letnici Nove Gorice V letu 2017 obeležujemo 70-letnico nastanka našega mladega mesta. Ob tem nam spomini sežejo v povojno obdobje, ko je slovensko zaledje s pariško mirovno pogodbo izgubilo Gorico in s tem tudi svoje upravno in kulturno središče. Iz želje po novem središču je na krilih zanosa mladih brigadirjev iz domačih krajev in ostalih republik nekdanje Jugoslavije vzklilo novo mesto. Skupaj z mestom so nastajale in se razvijale številne mestotvorne institucije ter seveda kulturna sfera. Kultura je v mestu vse od začetkov do danes imela pomembno vlogo in je bistveno sooblikovala identiteto mesta.

Mesta pa nikoli ne živijo kot izolirani osamelci, ampak so tesno vpeta v svojo okolico. Tako se je Nova Gorica skupaj z Goriško in tudi čezmejnim prostorom kalila in oblikovala tudi na področju likovne ustvarjalnosti. Iz črte na začetku, ki je ostro zarezala v življenje tukajšnjih ljudi, je ta pomemben likovni element zaživel v nešteto likovnih podobah in skozi umetnost pridobival lepšo in svetlejšo vlogo. Črta v dejanskem prostoru z vstopom Slovenije v Evropsko unijo vse bolj bledi, umetnost pa njeno življenje upodablja v najrazličnejših ustvarjalnih oblikah.

Izjemna pregledna razstava o 70 letih likovne ustvarjalnosti na Goriškem, za katero sta strokovne moči združila Kulturni dom Nova Gorica in Goriški muzej, je čudovit prikaz goriške likovne ustvarjalnosti v vsej njeni raznolikosti in umetniškem naboju.

Več avtorjev razstave to obdobje osvetljuje skozi več različnih pogledov in z lastnim pristopom odkriva poglavja naše likovne zgodovine. Vsi ustvarjalci, ki so njen del, so pomembno prispevali k oplemenitenju kulturne podobe in rasti na Goriškem.

Razstava »Na začetku je bila črta« - 70 let likovne ustvarjalnosti v mestu je eden od ključnih dogodkov v programu obeležitve 70-letnice Nove Gorice in obenem dragocen poklon domačim likovnikom, ki se enakovredno postavljajo ob bok ostalim likovnim ustvarjalcem v slovenskem in mednarodnem prostoru. S svojimi deli odsevajo zgodovino tega prostora, rast in razvoj, upe in nade, skratka občutja, ki jih lahko izzove in upodobi samo umetnik v svojem najglobljem izražanju. Ponosni smo na našo likovno dediščino in ob razstavi si vsi skupaj, ki posvečamo skrb kulturi in umetnosti, zaželimo, da bi Goriška tudi v prihodnje odsevala tako bogato likovno ustvarjalnost.

Matej Arčon,

župan Mestne občine Nova Gorica

9

Predgovor Praznovanje 70-letnice Nove Gorice je odlična priložnost tudi za predstavitev 70 let likovne ustvarjalnosti v mestu najširšemu krogu občinstva. Pregledna razstava z naslovom »Na začetku je bila črta«, ki je postavljena na Gradu Kromberk in v Mestni galeriji Nova Gorica, je plod uspešnega sodelovanja dveh pomembnih goriških institucij, Goriškega muzeja in Kulturnega doma Nova Gorica, ki sta združili moči pri pripravi pričujoče razstave.

V obsežnem katalogu, ki je pred vami, so avtorji v študijskih besedilih umetnostnozgodovinsko ovrednotili bogato likovno dogajanje v mestu od nastanka do danes. Brane Kovič je podal splošen oris dogajanja, Katarina Brešan se je posvetila likovni ustvarjalnosti od njenih začetkov do devetdesetih let prejšnjega stoletja, Klavdija Figelj pa je predstavila sodobno umetniško produkcijo, zlasti tisto, ki je v mestu nastajala približno zadnji dve desetletji. Posebno poglavje je posvečeno javnim spomenikom in skulpturam v Novi Gorici, prispevala ga je Pavla Jarc, David Kožuh pa se je sprehodil po vseh razstaviščih, ki so delovala oziroma delujejo v mestu ter skrbijo za prezentacijo in promocijo tako goriške kot slovenske in tuje umetnosti.

Ob izidu kataloga se zahvaljujemo vsem, ki so nam z dragocenimi nasveti in napotki pomagali pri raziskovanju tega pomembnega poglavja v zgodovini našega mesta.

Hvala vsem, ki so s svojimi prizadevanji doprinesli k realizaciji razstave in te knjige, še zlasti vsem sodelujočim umetnikom, piscem besedil, Mojci Valič za pomoč pri evidentiranju javne plastike, oblikovalcu Boštjanu Komelu in fotografu Mateju Vidmarju. Izida pričujoče publikacije pa ne bi bilo mogoče uresničiti brez podpore Mestne občine Nova Gorica, osrednjega financerja projekta, Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Občine Šempeter-Vrtojba, za kar jim gre posebna zahvala.

Upati je, da bo katalog služil kot referenčna publikacija in pomemben vir informacij za nadaljnja še bolj poglobljena raziskovanja likovne umetnosti na Goriškem.

Naš glavni namen je bil predstaviti in ovrednotiti tehtne likovne stvaritve in ključna imena, ki so krojila likovno dogajanje v sedemdesetletni zgodovini mesta, ter opozoriti na bogastvo in raznolikost goriške likovne ustvarjalnosti, ki ne glede na vzpone in padce ves čas pripada širšemu kulturnemu snovanju in išče stik s sočasnim dogajanjem v likovni umetnosti.

Pavla Jarc,

direktorica Kulturnega doma Nova Gorica

Vladimir Peruničič,

direktor Goriškega muzeja

Brane Kovič

Likovna produkcija na Goriškem in aporije njene prezentacije

Tone Kralj (1900–1975) Gradnja Nove Gorice, b. d., jedkanica, 20,6 x 27,5 cm Muzej novejše zgodovine, Ljubljana

12

13 Primorska, zlasti pa njen severni del, torej Goriška s Posočjem in z Vipavsko dolino, je slovenski likovni umetnosti minulega stoletja dala izjemno pomemben prispevek, saj s tega konca naše dežele izhajajo številni vrhunski ustvarjalci, ki so s svojim delom marsikdaj odločilno zaznamovali posamezne umetniške smeri, težnje in gibanja. Kot stičišče romanske in slovanske ter v precej manjši meri germanske kulture je bilo to ozemlje s svojimi posebnostmi, geografsko in krajinsko specifiko kakor tudi z bogatim ljudskim izročilom in zgodovinsko podstatjo nenehen vir navdiha neštetim upodobitvam v vseh klasičnih likovnih medijih, ne nazadnje pa tudi v arhitekturi in oblikovanju, ki zagotavljata umetniškemu delovanju prostorski okvir in ustrezno podlago za uresničevanje avtorskih zamisli.

Danes si težko predstavljamo razvojni tok slovenskega likovnega modernizma brez slikarskih in grafičnih opusov Vena Pilona (1896–1970), Gojmirja Antona Kosa (1896–1970), Ivana Čarga (1898–1958), Rika Debenjaka (1908–1987) in Zorana Antona Mušiča (1909–2005) ter kiparjev, bratov Borisa (1905–1975) in Zdenka Kalina (1911–1990), vsekakor pa velja omeniti vsaj še Kraševca, v Gorici in na Vipavskem zelo aktivnega arhitekta Maksa Fabianija (1865–1962) in slikarja Lojzeta Špacapana (1889–1958), rojenega v Gradišču ob Soči, ki je do leta 1928 veliko sodeloval in razstavljal zlasti s Pilonom, kot Luigi Spazzapan pa je zadnja tri desetletja svojega življenja prebival v Torinu, vraščen v italijansko kulturno okolje. A že v mladih letih zgoraj naštetih ustvarjalcev so se državne meje spremenile, avstro-ogrsko cesarstvo je razpadlo, velik del našega narodnostnega ozemlja je pripadel Italiji, nekateri avtorji so se preselili v osrednjo Slovenijo ali v tujino.

Tudi po drugi svetovni vojni so bile mejne črte spet potegnjene v škodo Slovenije, dokončno smo izgubili Trst in – kar je bilo za nas posebej usodno – Gorico.

In prav zaradi izgube slednje je tedanje jugoslovansko vodstvo sklenilo, da je treba na drugi, naši strani meje zgraditi povsem novo mesto, ki bo prevzelo tudi vlogo regionalnega gospodarskega in upravnega središča ter postopoma pridobilo tudi kulturni pomen, ki takemu okolju pritiče. Začeti tako rekoč iz nič seveda ni bilo lahko, pot od prvih urbanističnih načrtov do prepoznavne mestotvorne in arhitekturne strukture je bila dolga, polna nepredvidljivih zapletov, spreminjanja zasnov in prilagajanja gradnje ekonomskim, političnim in socialnim okoliščinam. Urbanistični in arhitekturni vidik nastajanja in razvoja mestne entitete bi seveda zaslužila posebno obravnavo, ki pa ni predmet tega zapisa. Zato se bomo osredotočili na specifičen segment vzpostavljanja in prepoznavanja identitete novonastajajočega urbanega središča, ki ga pomembno določa tudi njegovo kulturno življenje, v konkretnem primeru njegov likovni utrip.

Likovna produkcija potrebuje za svojo predstavitev ustrezne prostore, v katerih ustvarjalci lahko ponudijo svoje dosežke v kritično presojo javnosti in stroki. Ko so začeli graditi Novo Gorico, teh prostorov seveda še ni bilo, resnici na ljubo pa je treba priznati, da se tudi okoliška naselja niso mogla ravno pohvaliti z

naborom slikarjev ali kiparjev, ki bi takoj potrebovali primerno razstavišče za svoja umetniška dela. Pravzaprav sta bila v prvih letih aktivna samo dva, na beneški likovni akademiji izšolani Rafael Nemec in samouk Vladimir Hmeljak, sicer tudi navdušen organizator dejavnosti ljubiteljskih slikarjev in priljubljen pedagog. Kot solidnemu realistu, ki se je posvečal klasičnim ikonografskim temam, mu je pripadla čast, da je v začetku maja 1950 prvi razstavljal v porajajočem se mestu, v improviziranem razstavišču na OKAP-u, s katerim je upravljal Avtopromet Gorica. Januarja naslednjega leta pa sta se z Rafaelom Nemcem skupaj predstavila v prostorih šempetrske osnovne šole. Bolj ali manj redne razstave so se dejansko začele vrstiti od pomladi 1955, njihovo prizorišče pa je bila za kar poldrugo desetletje avla občinske skupščine oziroma OLO, hkrati tudi preddverje mestne kinodvorane. Niz razstav, ki so si sledile vse do leta 1971, je vpeljala predstavitev izbranih del Rafaela Nemca, uveljavljenega umetnika, učitelja likovne vzgoje in prizadevnega restavratorja, ki ima neprecenljive zasluge pri obnovi in reševanju umetniške zapuščine minulih stoletij v regiji. Kot avtor je Nemec izšel iz izročila predvojnega poetičnega realizma, ki ga je v zrelih letih prenesel v barvno intenzivno različico z močnim socialnim prizvokom v skladu s kanonom, kakršnega je zapovedoval duh časa, nato se je nekaj časa spogledoval z nadrealistično motiviko in se nazadnje spustil v polje abstrakcije, tako gestualne kot geometrizirajoče. Kljub nihanjem v kvaliteti je njegov opus skupaj z njegovo organizacijsko in pedagoško dejavnostjo pomemben prispevek k uveljavljanju likovnih in razstavnih praks na Goriškem, zato ga je umetnostnozgodovinska stroka primerno ovrednotila in umestila v širši kulturni kontekst. Njegovo ime je med drugim povezano tudi s Klubom likovnih amaterjev Nikolaj Pirnat, ustanovljenim leta 1956 na pobudo Pavleta Zamarja - Zape, Nemec pa je v okviru klubskih dejavnosti vodil večerno likovno šolo.

Razstavišče v avli OLO je kot nadomestek galerijskih prostorov delovalo kar dobrega četrt stoletja ter s predstavljanjem tako akademsko izšolanih kot ljubiteljskih likovnikov uspešno dopolnjevalo kulturno ponudbo mesta. Vse od leta 1955 je bilo odprto tudi za mlade ustvarjalce, ki so zdaj prihajali že z ljubljanske Akademije upodabljajočih umetnosti (pozneje preimenovane v Akademijo za likovno umetnost), med njimi velja posebej izpostaviti Adriano Maraž in Silvestra Komela (oba rojena 1931) kakor tudi malo starejšega Vladimirja Makuca (rojen 1925). Vsi trije so se v naslednjih letih potrdili z vrhunskimi umetniškimi dosežki in bili deležni najvišjih priznanj tako v domovini kot na tujem: Maraževa se je razvila v eno verjetno najboljših slovenskih grafičnih ustvarjalk z izbrušenim občutkom za vse finese zahtevnih tehnik globokega tiska (zlasti barvne jedkanice in akvatinte) in z izvirnim motivnim repertoarjem z značilnimi intimističnimi poudarki, Komel pa se je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja izkazal za pravcatega virtuoza abstraktnega iluzionizma, izhajajoč iz čustveno in kromatsko bogatega doživetja primorske (in posebej kraške) krajinske predstavnosti,

Silvester Komel (1931–1983) Ob izvoru, 1974, olje, platno, 100 x 120 cm zasebna last

14

15 ter si s svojimi razstavami zagotovil soglasno priznanje strokovne kritike ter veliko priljubljenost med občinstvom in umetnostnimi zbiralci, medtem ko je bil Makuc izrazito vsestranski, saj je bil odličen tako v slikarstvu in grafiki kakor tudi v količinsko sicer manj obsežnem, a kakovostno nič manj relevantnem kiparskem opusu, v vseh likovnih zvrsteh pa ga je na njegovi ustvarjalni poti navdihovala specifika okolja, iz katerega je izšel – z značilno floro, favno, arhitekturo, krajinsko konfiguracijo ter seveda z ljudmi in njihovim načinom življenja.

Vladimir Makuc (1925–2016) Pokrajina II (mala Leda), 1976/77 EA, IV–X, barvni globoki in reliefni tisk, papir 65,3 x 50,2 cm, Goriški muzej, Nova Gorica

Zagat s primernimi, ustrezno opremljenimi galerijskimi prostori za zagotovitev redne razstavne dejavnosti v Novi Gorici kar ni hotelo biti konec. Kljub postopnemu širjenju infrastrukture za druga področja umetniškega ustvarjanja in poustvarjanja je namreč likovna umetnost ostajala odrinjena na rob (kot je, če smo iskreni, vsaj kar se njenega financiranja tiče, še vedno na ravni celotne države tudi po osamosvojitvi Slovenije), zadovoljiti se je morala z najrazličnejšimi provizoriji in lokacijskimi nadomestki za svojo prezentacijo, saj se odločevalcem in načrtovalcem mestnega razvoja ni zdelo vredno, da bi sploh razmišljali o rešitvi tega perečega vprašanja. Od sredine šestdesetih let so se vrstile razstave lokalnih in gostujočih umetnikov v Klubu Zveze kulturnoprosvetnih organizacij (ZKPO), Turističnem društvu in Klubu mladih ter občasno v Goriškem muzeju, ki je moral svoj razstavni program usklajevati glede na potrebe in rezultate raziskav posameznih oddelkov v svojem sklopu. Muzejski način dela namreč predpostavlja drugačen, bolj poglobljen pristop k pripravi razstavnih dogodkov (retrospektivnih, preglednih in tematskih razstav), ki se za razliko od manjših galerij ne omejuje na tekočo umetniško produkcijo.

Kljub omejenim, bolj kot ne ad hoc prirejenim možnostim razstavljanja pa to ni predstavljalo večje ovire za pobude in (samo)organizacijo na Goriškem delujočih likovnikov. S tega vidika si nesporno zasluži posebno pozornost ustanovitev skupine 2XGO, ki je povezala ustvarjalce z obeh strani takratne jugoslovansko-italijanske meje in prvič stopila pred javnost leta 1969 v novi galeriji Mestnega muzeja v Idriji in kmalu zatem še v avli občinske skupščine v Novi Gorici. Pobudnik in spiritus movens njenega delovanja je bil slikar in grafik Nedeljko Pečanac, rojen v Drvarju v Bosni in Hercegovini, izšolan v Ljubljani in Rimu, sicer pa zaposlen kot učitelj likovnega pouka na solkanski osnovni šoli.

Prvotno zasedbo te mednarodne naveze sta s slovenske strani poleg Pečanca sestavljala Silvester Komel in Rudi Pergar, z italijanske pa Sergio Altieri, Ignazio Doliach, Cesare Mocchiutti in Agostino Piazza; v naslednjem letu so razstavljali v Tržiču (Monfalcone) z gostom Maurom Maurijem in v Vidmu (Udine) ter v Genovi in Benetkah, obakrat z novim članom, slikarjem in likovnim kritikom Fulviom Monaiem iz Gorice. Sledile so razstave v Gorici, Kranju in koprski Loži, kjer sta se jim pridružila Pavle Medvešček in Miloš Volarič, svojevrsten vrhunec aktivnosti skupine pa je bila predstavitev v ljubljanski Mestni galeriji leta 1972, žal brez Komela, a zdaj s sijajnim Danilom Jejčičem, italijanski delež pa je

dopolnil Luciano de Gironcoli. Po razstavi v tržaškem Forumu naslednje leto so vezi med pripadniki skupine očitno popustile, poskusi njene oživitve v sredini naslednjega desetletja (razstavi v spomin na preminula člana Komela in Piazzo 1984 v goriškem Kulturnem domu in 1985 v Medeji z mlajšima Klavdijem Tutto in Giorgiom Valvassorijem) pa so bolj kot nov umetniški izziv izzveneli v nostalgičen poskus oživitve nekdanjega zagona in medsebojne povezanosti umetnikov s stičišča dveh držav. Skupina 2XGO je nedvomno eden redkih kvalitetnih presežkov prvega četrt stoletja novogoriškega kulturnega utripa, saj je zbrala najboljše, kar je regija lahko ponudila v aktualni likovni produkciji in s svojo mednarodno usmerjenostjo zaznamuje opazen preboj preko ožjega regijskega okvira, prav tako pa je goriške umetnike enakovredno vpela v tedanjo slovensko likovno konstelacijo.

Otvoritev razstave 2XGO Foto: arhiv družine Komel

Z novo dekado je končno zaživel stalnejši, strokovno voden galerijski prostor, resda ne kot samostojna institucija v instrumentalnem smislu, temveč kot poseben, namensko uporabljan del Meblovega pohištvenega salona. Galerija Meblo je odprla svoja vrata leta 1971, najprej pod okriljem Zveze kulturnoprosvetnih organizacij v Novi Gorici (ZKPO), od leta 1984 dalje pa je postala (z Galerijo Rika Debenjaka v Kanalu in Galerijo Osnovne šole Solkan) glavni sestavni del Goriških galerij, s katerimi je upravljal Goriški muzej. Osredotočena je bila na predstavljanje sodobnih slovenskih in tujih avtorjev, načeloma z deli iz njihove tekoče produkcije, le redko z referenčnimi ekskurzi v njihove zgodnejše ustvarjalne faze. Vsekakor hvalevredna je odprtost galerije nastopajočim generacijam, ki se je pokazala že od začetka, recimo s predstavitvijo kiparja Negovana Nemca skupaj s slikarjem in grafikom Lucijanom Bratušem (1972), potem pa se je zvrstilo več drugih razstav tako goriških in primorskih kakor tudi drugih slovenskih in jugoslovanskih mladih avtorjev, ki so dobili svojo priložnost kmalu po zaključku študija. Negovan Nemec je bil prvi povojni akademsko

16

17 izšolani kipar z Goriškega, s svojo izvirno plastično govorico si je kmalu utrl pot med slovensko kiparsko elito, medtem ko se je Bratuš izkazal zlasti v grafiki in kaligrafiji ter zatem kot cenjen akademski učitelj. Tu sicer ne moremo našteti vseh izstopajočih razstav v galeriji Meblo, a med mladimi Goričani velja vsekakor izpostaviti Klavdija Tutto, ki je diplomiral leta 1982, že leto kasneje pa je v Meblu samostojno razstavljal; prav tako tudi kiparja Zmaga Posego iz istega študijskega letnika, ki se je predstavil leta 1984, oba pa sta se aktivno vključila v umetnostno vrenje, ki je pod vplivom postmodernističnih teženj močno pretreslo slovensko likovno prizorišče omenjenega desetletja. Sicer pa je bil razstavni program v Meblu eklektičen v pozitivnem pomenu oznake, segel je v vsa področja vizualnega ustvarjanja in si prizadeval vzdrževati solidno kakovostno raven razstav, ki so se v njem vrstile, ne glede na provenienco, izrazne opredelitve in generacijsko pripadnost razstavljalcev.

Pri pregledu likovnega življenja na Goriškem ne moremo prezreti še enega v bistvu improviziranega, a zato nič manj relevantnega razstavišča, namreč galerije v Osnovni šoli Solkan. Med dolgotrajnimi prizadevanji likovnih ustvarjalcev, kulturne javnosti ter umetnostnozgodovinske in kritiške stroke, da bi mesto dobilo primeren, stalen in izključno namenski prostor za razstavno dejavnost v skladu z uveljavljenimi galerijskimi standardi, je bil pomemben vsak korak, vsak kamenček v mozaiku teh stremljenj oziroma prepričevanja lokalnih oblastnikov, da ne morejo kar preprosto ignorirati enega od ključnih segmentov kulturne konstelacije in identitete regije, ki mora pokazati še kaj več od svoje ekonomske in upravne vloge v življenju svojih prebivalcev.

Brez zagnanih in vztrajnih posameznikov se stvari zlepa ne premaknejo. Na solkanski šoli je iniciativo prevzel ter več let uspešno vodil program razstav akademski slikar Nedeljko Pečanac, ki je kot predavatelj likovne vzgoje hkrati z vso energijo in požrtvovalnostjo poskrbel za niz zanimivih umetniških predstavitev, ob podpori celotnega kolektiva z ravnateljem Petrom Žigonom na čelu. Med 1976 in 1983 so se vsako šolsko leto izmenjevale samostojne in skupinske razstave mlajših in starejših slovenskih, jugoslovanskih in tujih likovnikov in fotografov, od zelo uveljavljenih do tistih, ki so šele začeli stopati po samostojni umetniški poti. Kljub omejenim finančnim možnostim je bila vsakokrat natisnjena tudi skromna zloženka s krajšim kritiškim besedilom in osnovnimi podatki o razstavljalcu. Ko je razstavišče po letu 1984 postalo del Goriških galerij v sklopu Goriškega muzeja, pa se je njegova usmeritev spremenila, osredotočila se je na didaktične programe, namenjene šolski mladini (seznanjanje z različnimi likovnimi tehnikami in vsebinami, včasih tudi v obliki delavnic in tečajev ...), z zaključkom sezone 1996/97 pa je zaprla svoja vrata.

Kar pol stoletja je moralo preteči, da je Nova Gorica končno dočakala »pravo« galerijo, v kateri je moč redno prirejati razstave z vseh področij vizualnih praks, tudi izvedbeno zahtevnejše postavitve in projekte. A tudi tokrat ni šlo

brez zapletov in pritiskov: stavba novega kulturnega središča je bila dejansko namenjena zdaleč najbolj privilegirani ustvarjalni zvrsti na Slovenskem, namreč gledališču, s kletnimi prostori v rotundi, ki naj bi uresničili potrebo po galeriji, a so gledališčniki ob izdatni pomoči mestne občine izsilili njeno souporabo za potrebe t. i. malega odra Primorskega dramskega gledališča (PDG) in za vaje oziroma priprave predstav. Po treh letih izsiljevanj z dodatnimi terminskimi zahtevami s strani PDG je Goriški muzej kot krovna institucija Goriških galerij odstopil od prirejanja razstav v novonastalem razstavišču, ki ga je nato leta 2000 v svoje okrilje prevzel javni zavod Kulturni dom Nova Gorica. Šele ko je Mestna galerija zaživela kot samostojna enota zavoda, so se razmere začele normalizirati in redni razstavni program je lahko stekel po uveljavljenih standardih stroke in njene avtonomije, s frekvenco in kontinuiteto, ki sta pripomogli k njenemu profiliranju in kakovostni rasti. Znotraj odprte, pluralistične programske sheme velja opozoriti vsaj na dve stalnici, vsakoletni mednarodni festival intermedijske umetnosti Pixxelpoint, ki si je pridobil velik ugled in številna priznanja s strani stroke, ter uvedbo kuratorskih razstav s povabljenimi kustosi, ki po lastni presoji in konceptih izbirajo teme in avtorje za posamezne predstavitve. Kontinuiteta obeh prireditev je v slovenskem prostoru posebnost in svojevrsten distinktivni znak naravnanosti novogoriške Mestne galerije.

Razen na zgoraj naštetih lokacijah so bila v Novi Gorici dejavna še nekatera druga razstavišča z daljšo ali krajšo »življenjsko dobo«, recimo razstavni Paviljon HIT, ki se lahko pohvali z več kot 100 razstavami, pa Likovna vitrina, ki je delovala pod okriljem Društva severnoprimorskih likovnih umetnikov, v zadnjem obdobju

Slovensko sodobno kiparstvo, kuratorska razstava v Mestni galeriji Nova Gorica, 2017 Foto: arhiv Mestne galerije Nova Gorica

18

Negovan Nemec - 20 let pozneje, pregledna razstava v Mestni galeriji Nova Gorica, 2007 Foto: arhiv Mestne galerije Nova Gorica

pa se jih je odprlo še nekaj, namenjenih zlasti sodobni ustvarjalnosti mladih avtorjev, novim medijem in hibridnim projektom (Tir, Mostovna ...). Prostor nam ne dopušča, da bi se posvetili podrobnejšemu prikazu vseh prizorišč in njihovih bodisi utečenih bodisi alternativnih ponudb, bolj smiselno se nam zdi v kratkem povzetku podati kritično oceno oziroma ovrednotenje likovne produkcije na Goriškem v minulih 70 letih, njene poudarke in perspektive. S preudarne časovne distance lahko zanesljivo presodimo, da je v obdobju med 1970 in 1990 več umetnikov krepko preseglo regionalne okvire in si zagotovilo vidna mesta ne samo v slovenskem, pač pa tudi v mednarodnem kulturnem prostoru.

Med starejšimi vsekakor izstopa Vladimir Makuc, v tedanji srednji generaciji pa nesporno Adriana Maraž in Silvester Komel, ki je s svojo različico abstraktnega iluzionizma ena ključnih osebnosti slovenskega nefiguralnega slikarstva, ob bok pa mu velja postaviti Danila Jejčiča, ki je Komelovi gestualnosti zoperstavil izvirno, na geometričnih načelih utemeljeno predstavnost, s prehodom v realni prostor (t. i. skulptoslike) pa radikaliziral tudi formulacijske postulate neokonstruktivizma. Prelomno vlogo pri odpiranju goriškega likovnega kroga v polje mednarodnega sodelovanja in čezmejne promocije njegovih akterjev je zgledno odigrala skupina 2XGO, in čeprav je bila njena kolektivna navzočnost na regionalni kulturni sceni razmeroma kratkotrajna, so njeni posamezni člani prav preko skupinskih predstavitev postali opaznejši tudi v individualnih umetniških stremljenjih, ki so jih razkrivali na samostojnih razstavah. S kiparjem Negovanom Nemcem in njegovim nedvoumno prepoznavnim slogom tako v monumentalni kot v intimni plastiki je sodobno slovensko kiparstvo dobilo kompetentnega sogovornika, ki je s svojimi organskimi formami v različnih materialih vtisnil globoko sled svoji dobi in bi se umetniško še bolj razvil, če njegove ustvarjalne poti ne bi prekinila prezgodnja smrt. Podobna usoda je doletela tudi Zmaga Posego, ki je s svojimi skulpturami zaznamoval težnje naslednje generacije, v formi in izrazu bolj radikalne, a hkrati zavezane duhu prostora in refleksiji o lastnem položaju znotraj njega. Na drugačen način je tega duha povzel slikar Klavdij Tutta s svojim prispevkom k umetnosti nove podobe na Slovenskem, a se je nato zapletel v zanke hiperprodukcije in močno popustil v kakovosti. Po 1990 se je zelo povečalo število diplomantov najrazličnejših umetniških šol – od akademij do privatnih in polprivatnih ustanov, s koncesijo ali brez nje –, posledično pa so se znižali vrednostni kriteriji, tako da je zdaj umetnik lahko vsak, ki sam sebe tako opredeli. Šele čas nam bo pomagal ločiti zrnje od plev, v današnjem pluralizmu in splošni toleranci se hitro zameriš, če komu poveš, da ni tako briljanten, kot si domišlja. Seveda so tudi častne izjeme, med tistimi z goriškim pedigrejem recimo multimedijski ustvarjalec Marko Peljhan, ki se je s svojimi projekti, kombinacijami znanosti, tehnologije in umetniške invencije, že vpisal na svetovni umetniški zemljevid in uspešno gradi svojo kariero z udeležbo na pomembnih mednarodnih manifestacijah. Kakšne poti bodo ubrali drugi sodobni goriški likovniki, je ta trenutek težko predvideti, logično pa je pričakovati, da bomo vsaj v nekaj primerih prepoznali prehod iz kvantitete v kvaliteto.

Katarina Brešan

Od začetkov do okoli 1990

20

21 Nekaj let po koncu druge svetovne vojne so na travniku tik ob takratni jugoslovansko-italijanski meji oziroma solkanskem polju začeli graditi mesto, ki je po izgubi Gorice prevzelo vlogo urbanega in administrativnega središča za tisti del goriškega ozemlja, ki je ostal na jugoslovanski (slovenski) strani. V Novi Gorici se je vzporedno z gradnjo infrastrukture in vzpostavljanjem upravnega, gospodarskega in izobraževalnega sistema postopno začelo odvijati tudi kulturno življenje ter z njim razvoj likovne umetnosti.

Pred tem so dogajanje po koncu vojne, nastajajoče mesto in življenje na gradbišču, upodobili nekateri likovni umetniki, med njimi Božidar Jakac, Slavko Pengov, Dore Klemenčič Maj, Tone Kralj in Rafael Nemec.1 Tone Kralj je leta 1947 naslikal veliko platno s prizorom gradnje t. i. ruskih blokov, s korakajočimi delovnimi brigadami, v pravem socrealističnem duhu. Isti motiv je nato ponovil še vsaj dvakrat. V prvih letih po vojni se je Kralj s serijo del odzval na novo družbeno in politično situacijo predvsem iz navdušenja nad koncem štiriletne morije, ki je zajela svet. Ta čas je doživljal kot obnovo domovine, zmago ljudstva in pustil je, da ga je »prevzel čar kolektivizma, skupnega napora pri doseganju nadosebnih akcij, kakršne so bile gradnje Litostroja, Nove Gorice …«2 Rafael Nemec je ravno tako ustvaril nekaj slik, ki so nakazovale mladostno navdušenost nad izgradnjo novega mesta. Leta 1948 je naslikal simboličen prizor začetkov gradnje, leta 1954 pa pogled na občinsko stavbo, obdano s travniki in polji, ki ima tudi svojo dokumentarno vrednost. Bil je tudi prvi likovni umetnik z akademsko izobrazbo (diplomiral je na beneški akademiji), ki je živel in delal v Novi Gorici ter njeni okolici. Njegovi starejši kolegi, Gojmir Anton Kos, Boris in Zdenko Kalin, Riko Debenjak ter Zoran Mušič, ki so bili med najvidnejšimi slovenskimi umetniki tistega časa, so se iz različnih razlogov, študija ali vojnega begunstva, že prej izselili v Ljubljano in tujino. Brata Kalin, Riko Debenjak in Gojmir Anton Kos so med drugim pripadali prvi generaciji profesorjev Akademije za likovno umetnost, ki je bila ustanovljena leta 1945 v Ljubljani. Nemec se je leta 1949 vrnil iz Postojne in začel poučevati likovni pouk ter umetnostno zgodovino na novoustanovljeni gimnaziji v Šempetru pri Gorici. Že takoj po vojni se je v prostem času doma pridružil umetniško-propagandnemu delu za priključitev Primorske Jugoslaviji.3 Nemčevega likovnega opusa pa, razen nekaj ohranjenih slik, ni zaznamoval socialistični realizem, ki je bil v Jugoslaviji dokaj kratkotrajen, heterogen in ohlapen pojav. Po letu 1945 je obveljal za vodilno smer v likovni umetnosti, a že leta 1948 je spor s Sovjetsko zvezo vplival na spremembo državno-partijske kulturne politike, ki se je do začetka petdesetih let popolnoma preoblikovala. Državna oblast je bolj ali manj prikrito celo spodbujala liberalizacijo umetnosti in uveljavitev modernizma,

Tone Kralj (1900–1975) Graditelji Nove Gorice, 1947, olje, platno, 95 x 121 cm Muzej novejše zgodovine, Ljubljana

1

Po pripovedovanju Branka Marušiča, 5. 9. 2017.

2

Igor Kranjc, Tone Kralj, retrospektiva, 22. januar–22. marec 1998, Moderna galerija Ljubljana, str. 26–27.

3

Ivanka Uršič, Življenjska pot Rafaela Nemca. V: Rafael Nemec, razstava ob 100. obletnici rojstva akademskega slikarja, restavratorja in pedagoga, Goriški muzej, Nova Gorica 2014, str. 9.

Slavko Pengov (1908–1966) Ajševica, ničija zemlja, 1947 svinčnik, papir, 20,5 x 29,5 cm Muzej novejše zgodovine, Ljubljana

22

23 ki je od prve polovice petdesetih let postal temeljni umetnostni jezik in prevzemal tudi uradne naloge.4 Pri odpiranju slovenske umetnosti vplivom mednarodnih likovnih tokov so pomembno vlogo odigrali slovenski umetniki iz zamejstva, Avgust Černigoj, Lojze Spacal, Rudolf Saksida, Robert Hlavaty, Avrelij Lukežič, Jože Cesar, Bogdan Grom, ki so »ostalim slovenskim umetnikom olajšali pot iz realizma in figuralike v abstrakcijo ter mladi generaciji posredovali izhodišča za modernizacijo likovnega jezika.«5 V Trstu, Gorici in Ljubljani so razstavljali že takoj po koncu vojne leta 1945, v naslednjih letih pa so bili s samostojnimi in skupinskimi razstavami redno prisotni na slovenskem ozemlju, kar je prineslo pomembno osvežitev in vrsto ustvarjalnih pobud.6 V Novi Gorici so sledi socrealizma zaznavne predvsem skozi javno plastiko in javne spomenike, med katerimi je najkvalitetnejše izdelal Boris Kalin.

Najizrazitejši produkt te likovne smeri pa je najverjetneje poslikava s prizori zgodovine Primorcev, ki jo je leta 1952 izdelal Slavko Pengov v Zeleni dvorani v stavbi Mestne občine Nova Gorica.7

FIGURALIKA Rafael Nemec je že pred vojno slikal v realističnem slogu s pridihom impresionizma.

V prvi polovici petdesetih let je začel prehajati v večjo ekspresivnost in se v naslednjih desetletjih posvetil eksperimentiranju z različnimi likovnimi slogi, od nadrealizma in fantastičnega slikarstva do abstrakcije. V domačem okolju pa je odigral tudi pomembno vlogo kot restavrator, pedagog in kulturni delavec.

Zaradi številnih obveznosti se zato v njegovem slikarskem opusu pojavljata vsebinska razdrobljenost in nihanje v kvaliteti. Poleg Nemca je k razvoju kulturnega življenja in umetniških aktivnosti na Goriškem veliko prispeval slikar Vladimir Hmeljak. Hmeljak ni opravil akademskega študija, vendar je s svojim pedagoškim delom, likovno, razstavno in organizacijsko dejavnostjo pomembno zaznamoval domače okolje. V slikarstvu je ostal zavezan romantičnemu realizmu starejše evropske tradicije, najpogosteje je slikal domačo pokrajino in prizore iz vsakdanjega življenja v ruralnem okolju, ki so tudi dragocen dokument tistega časa.8

Nemec in Hmeljak sta s svojim pedagoškim delom v šolah in krožkih za odrasle spodbudila razvoj likovne umetnosti v Novi Gorici in njeni okolici, saj sta mlajšim generacijam predala osnovno praktično in teoretično znanje ter ustvarila pogoje za njihov nadaljnji študij na visokošolskem in univerzitetnem nivoju. Nemec je med drugim vodil večerno slikarsko šolo v okviru Kluba likovnih amaterjev Nikolaj Pirnat, česar se v svojem članku ob 50. obletnici ustanovitve Kluba spominja Pavel Medvešček. Po njegovem mnenju »je bila ustanovitev kluba /…/ pravo presenečenje, ki so ga takratni meščani še najmanj pričakovali, bodisi zaradi tega, ker za likovne dejavnosti takrat ni bilo skoraj nobenih pogojev, bodisi zanje ni bilo nobenih posebnih potreb. Ustanovitev Kluba /…/ je bil zato pravi kulturni podvig, ki so ga zmogli le posamezniki, ki presegajo trenutno stanje duha in zmožnosti okolja.«9 Medvešček je s tem mislil na likovnega entuziasta Pavla Zamarja, ki je 8. septembra 1956 ustanovil Klub s skupino somišljenikov. Po enem letu delovanja so pripravili prvo skupinsko razstavo, na kateri so sodelovali vsi likovniki, ki so živeli na območju Goriške.10 Na razstavi so poleg ljubiteljskih sodelovali še trije akademsko izobraženi slikarji, Ivo Kovač, Adriana Maraž in Rafael Nemec. Adriana Maraž, ena najbolj prepoznavnih slovenskih grafičnih umetnic, ki je odraščala v Vrtojbi, je pogosto zahajala v Nemčev atelje. Leta 1955 je v avli občine v Novi Gorici imela tudi svojo prvo samostojno razstavo.11 Večino svojega življenja pa je preživela v Ljubljani in je bila zato oddaljena od umetniškega dogajanja v goriškem prostoru.

Na zgoraj omenjeni klubski skupinski razstavi se je prvič predstavil tudi Pavel Medvešček, ki je leta 1955 diplomiral na oddelku za uporabno grafiko na Šoli za umetno obrt v Ljubljani in je bil tako na začetku svoje umetniške poti. Slednjo je že v otroštvu in mladosti zaznamovala skrivnostna in magična domača krajina Soške doline in njene širše okolice, ki jo je odkrival skozi spoznavanje ljudskega izročila ter kulturne krajine.12 Domača arhaična pokrajina, predvsem kraška in mediteranska, prepletena z mitom in zgodovino, je postala osrednja tema tudi v opusu Vladimirja Makuca.

Kljub temu da je po končani akademiji ostal v Ljubljani, je bil predvsem s svojo razstavno dejavnostjo redno prisoten tudi na Goriškem.13 V Medveščkovem in Makučevem ustvarjanju je mogoče zaslediti težnje osebne in intimne poetike, ki je bila značilna za slovenske umetnike povojnega časa.

Večinoma so se kmalu oddaljili od usmeritev socrealizma, odrekli so se

4

Nace Šumi, Ob prvi zgodovinski razstavi povojne slovenske likovne umetnosti. V: Slovenska likovna umetnost 1945–1978. Moderna galerija, Arhitekturni muzej, Ljubljana 1979, str. 8; Donovan Pavlinec, Socialistični realizem. V: Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, pojmi, gibanja, skupine, težnje, Ljubljana 2009, str. 262–268.

5

Vid Lenard, Tržaški slovenski slikarji. V: Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, pojmi, gibanja, skupine, težnje, Ljubljana 2009, str. 282.

9

Zoran Kržišnik, Slovenska likovna umetnost 1945–1978. V: Slovenska likovna umetnost 1945–1978.

Moderna galerija, Arhitekturni muzej, Ljubljana 1979, str. 5.

10

Ibid.

11

PANG 1046, Rafael Nemec, t. e. 6, a. e. 5, vabilo na razstavo Adriane Maraž, 10. 12. 1955.

12

Pavel Medvešček, retrospektivna razstava, grafika – risba, Goriški muzej, Nova Gorica 23. 12. 1994–23. 2. 1995.

13

Zbirka podarjenih del Vladimirja Makuca, retrospektivni izbor, Goriški muzej, Nova Gorica 2000.

6

7

8

Irene Mislej, Il versante sloveno del Goriziano nella seconda metà del Novecento. V: Go: Gorizia_Gorica, documenti d'arte nell'Isontino dal secondo dopoguerra, Musei Provinciali – Kulturni dom, Gorizia 2002, str. 69.

Joško Vetrih, Povojno oddaljevanje in ponovno zbliževanje skupnega goriškega prostora. V: Umetnost 20. stoletja na Goriškem in v Posočju, Gorica 2000, str. 180; Jana Šubic Prislan, Vladimir Hmeljak, Šempeter pri Gorici 2006.

Pavel Medvešček, Prezrta petdesetletnica. NOVA GORICA: leta 1956 je bil v mestu ustanovljen Klub likovnih amaterjev »Nikolaj Pirnat«. V: Goriška, 9. 2. 2011, št. 2, str. 4.

Atelje Kluba likovnih amaterjev Nikolaj Pirnat Nova Gorica, b. d.

Foto: arhiv Simona Zamarja

24

25 neposrednim ideološkim referencam in ohranjali le univerzalna, splošna, človeška, eksistencialna vprašanja. Iskali so tudi svoj individualni način izražanja, kar je privedlo do zelo različnih, hitro prepoznavnih likovnih govoric. V petdesetih letih se je vzporedno s figuralnimi smermi razvijala tudi abstraktna umetnost, ki je zahtevala drugačen likovni pristop, s poudarkom na kompoziciji barvnih gmot, gestualnosti, materičnosti površine in z novimi pojmovanji prostorske zasnove, v prehajanju iz perspektivičnega v večdimenzionalno. Po teh izraznih sredstvih so posegali tudi figuralni umetniki, ki niso več zgolj posnemali zunanje realnosti. Naravno in urbano okolje, človeški in živalski svet so postali vir nenehnega navdiha za podajanje umetnikovih osebnih, duhovnih, intimnih vizij skozi različne izrazne načine in materiale. Večjo ekspresivnost so dosegali z nanašanjem bogatih barvnih plasti, ohranjanjem sledov slikarskega procesa, kompozicijske elemente pa so pogosto deformirali z nekonvencionalnimi rešitvami. S takšnimi posegi so umetniki ukinjali norme estetske tradicije in oblikovali nove izrazne možnosti. Svoja čutenja in doživljanja, ki so bila pogosto pretresljiva, angažirana, družbenokritična, so tako podajali skozi slikarske, vizualne elemente in postopke, ne več samo z izborom motivike.14

emblematičnimi upodobitvami živalskega sveta in ženskih figur. Volarič je likovno izhajal iz zagrebške šole, sloneče na temeljih francoskega postimpresionističnega nasledstva, vsebinsko pa se je naslanjal na domače okolje.16

Figuralni umetniki so se pri snovanju svoje vizije pogosto zatekali tudi v fantastiko, kar izvira iz nadrealističnih teženj, ki so bile še vedno prisotne po drugi svetovni vojni, z nagnjenjem k upodabljanju nenavadnega, prividnega, sanjskega, pošastnega.15 S takšno simbolično likovno govorico so lahko po eni strani opozarjali na preteklo tragično dogajanje in njegove posledice, ki so zaznamovale življenja ljudi in pogojevale vsakdanjost. Magične prvine in metafizični elementi, s katerimi so obogatili zunanjo resničnost, pa so pomenili tudi beg v drugačno okolje, v varno zaledje narave, v mit. Takšne značilnosti prepoznamo v opusih Zorana Mušiča, Rika Debenjaka in v zgodnjih delih Lojzeta Spacala, ki se je nato usmeril v geometrizirano interpretacijo kraške arhitekture, vendar vseeno ohranil nekakšno metafizično govorico.

Na Goriškem se je na koncu petdesetih let začelo širiti tudi zanimanje za fotografsko izražanje. Leta 1959 se je iz Splita v Novo Gorico preselil v Bosni rojeni fotograf Milenko Pegan, ki je v naslednjih letih v svoj objektiv zajel gradnjo Nove Gorice, življenje v njej in njeni okolici. S svojimi prodornimi portreti se je mojstrsko poglabljal v človeka in njegovo okolje, v tehničnem smislu pa je veliko eksperimentiral s črnobelo in barvno fotografijo. Vodil je tudi številne fotografske krožke in sodeloval pri ustanavljanju različnih fotoklubov na Goriškem ter v zamejstvu.18

Miloš Volarič je živel v Kobaridu, kjer je od leta 1958 poučeval likovno vzgojo na tamkajšnji osnovni šoli, pogosto pa je zahajal v Novo Gorico, kjer se je tudi večkrat predstavil na samostojnih in skupinskih razstavah od sredine šestdesetih let naprej. Mesto mu je, tako kot ostalim stanovskim kolegom, nudilo možnost za druženje in stik z likovnim dogajanjem, saj se je kljub neprimernim prostorom od sredine petdesetih let začela razvijati razstavna dejavnost. V šestdesetih letih se je s sprostitvijo meje začelo tudi kulturno in umetniško sodelovanje s sosednjo Gorico. Leta 1961 so na povabilo Zveze kulturno-prosvetnih organizacij v Novi Gorici razstavljali člani Pokrajinskega združenja obsoških umetnikov A.P.A.I. (Associazione provinciale artisti isontini), kar velja za prvi skupni čezmejni kulturni projekt, ki je po drugi svetovni vojni združil umetnike iz obeh strani meje.17 Leta 1968 pa so v galeriji Pro Loco na goriškem Korzu Verdi razstavljali umetniki, ki so živeli na območju Nove Gorice.

Podobni elementi se pojavljajo tudi v likovnih delih Vladimirja Makuca in Pavla Medveščka. Povezujejo se z njuno osebno vizijo domačega okolja, izhajajočo iz specifičnih naravnih danosti, ljudske umetnosti, ustnih izročil in mitologije, kar nakazuje na regionalne tendence v njunem delu. Skozi formulacijo modernističnega likovnega jezika in občečloveške, eksistencialne sporočilnosti pa sta presegla takšno oznako. Oba sta, tako kot številni drugi ustvarjalci, nadaljevala z linijo figuralnega ustvarjanja s prvinami fantastike, ki je segla v sedemdeseta in osemdeseta leta.

V isti kontekst lahko postavimo še slikarstvo Rafaela Nemca, prvine fantastike pa lahko prepoznamo tudi v kiparskih stvaritvah nekoliko mlajšega Negovana Nemca.

Podoben pristop najdemo pri zgodnjih delih kobariškega slikarja Miloša Volariča z 14

15

Milenko Pegan (1925–2005) Nova Gorica, b. d.

Pokrajinski arhiv v Novi Gorici

16

Jure Mikuž, Slovensko povojno slikarstvo. V: Slovenska likovna umetnost 1945–1978. Moderna galerija, Arhitekturni muzej, Ljubljana 1979, str. 20.

Milko Rener, Miloš Volarič. Njegova notranja in kobariška pokrajina. V: Miloš Volarič, slike, retrospektivna razstava, Goriški muzej, Nova Gorica 19. 12. 1997–30. 1. 1998, str. 5.

17

Fantastična umetnost. V: Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, pojmi, gibanja, skupine, težnje, Ljubljana 2009, str. 44.

Lorenzo Michelli, Navigando nell´arte dell´Isontino. V: Go: Gorizia_Gorica, documenti d'arte nell'Isontino dal secondo dopoguerra, Musei Provinciali – Kulturni dom, Gorizia 2002, str. 26.

18

Milenko Pegan, Avditorij Gorica 6.–19. 2. 1987; Pegan Milenko, fotografije, Galerija Meblo, Nova Gorica 1985.

26

27

ABSTRAKCIJA Abstraktne likovne smeri, ki so se v slovenski umetnosti petdesetih in šestdesetih let razvijale vzporedno s figuraliko, so se opirale predvsem na sočasno dogajanje v Evropi. Različna abstraktna gibanja iz Združenih držav Amerike so bila nekoliko manj vplivna, kar se je spremenilo v sedemdesetih letih. Nekateri umetniki so z osvobajanjem likovnega medija od pripovednih vsebin začeli postopno opuščati prepoznavne motive in prešli v polje nepredmetnega. Svoje zanimanje so preusmerili v reševanje kompozicijskih problemov z razporejanjem barvnih mas po platnu. Posvečali so se raziskovanju gestualnosti in učinkovanju različnih materialov, ki so jih vnašali na likovno površino, kar je bilo značilno za smeri abstraktnega ekspresionizma in informela. Kljub njenemu osvobajanju je barva ohranila predstavne in simbolične naloge, umetniška dela so še vedno učinkovala kot evokacija nekega motiva, razpoloženja, čustev.19 V goriško okolje je abstraktno umetnost v šestdesetih letih vpeljal Silvester Komel, sicer tudi priljubljen likovni pedagog, ki je prešel od študij krajine k popolnoma nefiguralni strukturi slike. Domačo kraško pokrajino, ki je bila na zgodnjih platnih še prisotna s svojimi prepoznavnimi morfološkimi značilnostmi, je postopno spreminjal v abstraktne kompozicije kubičnih gmot z bogatimi materičnimi nanosi v duhu informela. V nadaljevanju je barvno lestvico osvobodil mimetičnih prvin in se podal v analizo njenih učinkov na obsežnih likovnih površinah.20 »Barva je izgubila svojo težo, s tem pa tudi logično tektoniko, ki je bila opredeljena s silami gravitacije. /…/ umetnik je prestopil horizont in usmeril pogled v breztežnostni prostor, kjer barve lebdijo in se razporejajo v sklade novih smislov in brezmejnih imaginativnih razsežnosti.«21 Kljub temu, da ostaja v ozadju Komelovih kompozicij prisotna izkušnja pokrajine – Bernik ga je označil za oblikovalca »razpoloženjskih krajin« – njegova dela presegajo omejenost na obvladujoče okolje in postanejo »projekcija nas samih v neraziskana območja …«.22 Komelovo slikarstvo opredeljujemo kot abstraktni ekspresionizem in iluzionizem, vendar je to le poskus vključevanja umetnika v sočasne tokove abstraktne umetnosti, ki pa je ostajal vseskozi samosvoj.

V goriškem kiparstvu predstavlja prehod iz figuralike v abstrakcijo opus Negovana Nemca, ki je začel stopati na samostojno umetniško pot v zgodnjih sedemdesetih letih. Predstavniki starejše generacije, med njimi Boris in Zdenko Kalin, so ostali vezani na realistične pristope, kljub temu, da so se začeli oddaljevati od nekdanje pripovedne, vsebinsko usmerjene plastike in prehajali v čistejšo, bolj kiparsko problematiko.23 Zdenko Kalin je prestopil v redukcijo detajlov in ritmizirano 19

Helena Pogačnik Grobelšek, Abstrakcija, modernistična figuralika in informel. V: Izbrana dela slovenskih avtorjev iz zbirk Moderne galerije 1950–2000, Moderna galerija, Ljubljana 2002, str. 37.

20

Stane Bernik, Silvester Komel, Ljubljana 1985.

21 22 23

Marijan Tršar, Slovensko kiparstvo po letu 1945. V: Slovenska likovna umetnost 1945–1978. Moderna galerija, Arhitekturni muzej, Ljubljana 1979, str. 49.

organsko modelacijo v portretni plastiki. Z izdelavo figuralnih skupin je ustvaril ritmično pretehtane kompozicije s sodobno občuteno igro volumnov in praznin, vendar se nikoli ni oddaljil od polja figuralike.

Razvoj abstraktnega kiparstva je v slovenskem prostoru potekal podobno kot pri slikarstvu. Umetniki niso izhajali iz že zastavljenega abstraktnega koncepta ampak so to dosegali s postopnim reduciranjem prepoznavnih naravnih oblik ter odstranjevanjem nebistvenih elementov.24 Ravno tako je iz človeške figure, narave, organskega sveta izhajal Negovan Nemec. Ohranjal je sicer tradicijo ročnega dela, vendar pa je bila pri njem prisotna želja po modernizaciji oblik.25 Skozi abstrahiranje, kombinacijo različnih materialov in z barvnimi posegi je elemente iz narave, živalskega in človeškega sveta presnavljal v dinamične organske forme s pridihom erotike in fantastike, obenem pa je z dramatičnimi družbeno angažiranimi cikli ohranjal vez z resničnim svetom.26 Že med študijem je v javni plastiki in spomenikih presegel klasično pojmovanje te vrste postavitev z vnosom novih materialov in nefiguralnih oblik. Razvijal je kiparske cikle ščitov v kombinaciji betona ali mavca in železa ter jeder v lesu, kjer sta poudarjena dinamika in čutnost izražala življenjsko energijo. Po dveh rušilnih potresih v Posočju leta 1976 se je zgodil prelom v njegovem opusu. Ustvaril je pretresljiv cikel malih in velikih skulptur s skupnim imenom Destrukcija, kjer je s kombinacijo organskih in geometrijskih, konstruktivnih oblik prikazal tesnobno stanje človeške krhkosti pred silo narave. V nadaljevanju se je vrnil v raziskovanje organskih oblik, ki so izvirale iz naravnega sveta. Pri tem je najprej kombiniral različne materiale, nato se je osredotočil na kamen. V belem marmorju so tako nastajale poetične valujoče oblike, prepojene z življenjem in erotiko.

V sedemdesetih letih so se pod vplivom ameriškega minimalizma in optične umetnosti v slovenskem prostoru pojavile nove smeri neokonstruktivizma in geometrične abstrakcije, ki so nasprotovale načelom abstraktnega ekspresionizma in informela. Nastopile so kot reakcija na umetnost, ki je skozi ekspresijo, gesto, materialnost izražala umetnikova čustva, duhovnost, subjektivnost ali namigovala na določeno vsebino, pripovednost. Osrednje vodilo je tako postalo premišljeno, racionalno oblikovanje, brezoseben pristop, doseganje optičnih učinkov, uporaba čistih plakatnih barv na enotnih površinah brez niansiranja in uporaba industrijskih materialov. Takšna dela, ki so se izogibala emotivnosti in odklanjala simbolne vrednosti likovnih prvin, so se povezovala z znanstvenim racionalizmom in vedno izrazitejšo industrializacijo ter tehnizacijo sodobne družbe. Industrijski plastični materiali so delom dajali značaj sodobnosti, poleg tega na njih ni bilo sledu ustvarjalčeve intervencije.

Stane Bernik, Silvester Komel, Likovniki v Ljubljanski banki, 26. 12. 1979–16. 1. 1980, str. 6.

24

Ibid., str. 55.

Ibid.

25

Fantastična umetnost. V: Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, pojmi, gibanja, skupine, težnje, Ljubljana 2009, str. 48.

26

Nace Šumi, Negovan Nemec deset let pozneje, Goriški muzej, Nova Gorica 1997.

Miloš Volarič (1933–2010) Če vdro preroki XI, 1984 3/40, sitotisk, 50 x 70 cm Grafična mapa Društva likovnih umetnikov Severne Primorske, 1985 Goriški muzej, Nova Gorica

28

29 Zaradi teh značilnosti so se ločevala od tradicije visoke umetnosti, umetniški predmet je tako postal enak drugim predmetom na tržišču.

Na področje geometrične abstrakcije so se v tem obdobju, sicer iz različnih izhodišč, usmerili Danilo Jejčič, Miloš Volarič, Rudi Pergar in Nedeljko Pečanac.

Jejčič je izhajal iz abstraktnega slikarstva s prvinami informela. Po nekajletni prekinitvi, ko si je v domači Ajdovščini gradil atelje, je začel izdelovati t. i. komponibile iz plastičnih mas, ki jih je lahko sestavljal v poljubno velike stenske kompozicije. Iz pripravljalnih risb za takšna dela je nato prešel na področje grafike in mojstrsko osvojil tehniko sitotiska. Jejčič je tako ves svoj nadaljnji grafični opus posvetil preučevanju optičnih učinkov geometrijskih teles.27

Volaričeva produkcija geometrične abstrakcije pa je izšla iz sintetiziranja krajine in človeške figure v vedno bolj poenostavljene oblike čistih barv. V naslednjem koraku so se slednje spremenile v barvno in oblikovno izrazito dinamične kompozicije z večplastno prostorsko strukturo. Kljub temu da so ta dela popolnoma abstraktna, jim je Volarič z opisnimi naslovi vnesel eksistencialno komponento.

Vsi štirje predstavniki geometrične abstrakcije so bili tudi aktivno vpleteni v kulturno dogajanje v svojem domačem kraju in v Novi Gorici. Volarič je bil likovni pedagog v Kobaridu, Jejčič je bil direktor Pilonove galerije v Ajdovščini, Pečanac je poučeval likovno vzgojo v Solkanu, Pergar je v Novi Gorici deloval najprej kot pedagog in nato kot restavrator. Poleg tega so bili vsi štirje člani mednarodne umetniške skupine 2xGO. V Novi Gorici se je v tem obdobju, na koncu šestdesetih in začetku sedemdesetih let, utrdilo čezmejno kulturno sodelovanje, h kateremu so največ prispevali ravno likovni umetniki. Prva čezmejna umetniška skupina z imenom 2xGO je nastala ravno na pobudo Nedeljka Pečanca. Skupaj s slovenskima kolegoma Silvestrom Komelom in Rudijem Pergarjem ter italijanskimi umetniki Sergiom Altierijem, Ignaziom Doliachom, Cesarem Mocchiuttijem in Agostinom Piazzo je vzpostavil delovno skupino med seboj zelo različnih umetnikov, ki jih je družila želja po povezovanju, skupni rasti in delovanju na visokem ustvarjalnem nivoju. Miloš Volarič se je skupini pridružil leta 1971, Danilo Jejčič pa leto kasneje. Skupina je najintenzivneje delovala do sredine sedemdesetih let, v začetku osemdesetih je njena dejavnost počasi zamrla. V vsem tem času so se njeni člani večkrat zamenjali, nekateri so prezgodaj umrli, z leti pa so se pridružili mlajši umetniki, med zadnjimi Klavdij Tutta in Giorgio Valvassori.30

Danilo Jejčič (1933) Alfa in Omega XV (Variacija v sinjem), 2008 barvni sitotisk, 60 x 83,5 cm Mestna galerija Nova Gorica

GRAFIKA Nedeljko Pečanac je eksperimentiral z različnimi likovnimi izrazi in tehnikami. V njegovi kiparski produkciji, od zgodnjih lesenih in delno pobarvanih kipov preko plastičnih mas do bronenih odlitkov, vseskozi prevladujejo organske forme z izrazitim erotičnim nabojem. V grafični produkciji pa je prešel iz abstraktnih valujočih form v bolj racionalne geometrične kompozicije z optičnimi učinki.28 Rudi Pergar je iz informelske, gestualne, ekspresivne abstrakcije prestopil v racionalno konstrukcijo geometričnih slikarskih kompozicij. Pri tem ga je zanimalo predvsem delovanje svetlobe in medsebojni vpliv različnih barvnih ploskev.29 27

Božidar Zrinski in Jure Mikuž, Danilo Jejčič, Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana 2012.

28

Dejan Mehmedovič, Nedeljko Pečanac, asociacijske kiparske forme, Mestna galerija Nova Gorica, 22. 12. 2005–6. 1. 2006, Kosovelov dom Sežana, 12. 1.–4. 2. 2006; Božidar Zrinski, Nedeljko Pečanac, nova grafična vizualizacija, Društvo likovnih umetnikov, Ljubljana 16. 10.–10. 11. 2008.

29

Marko Vuk, Pergar Rudi, barva kot svetloba, retrospektiva, Goriški muzej, Nova Gorica 18. 12. 1999–13. 2. 2000.

Nadaljevanje koncepta 2xGO je pomenila skupina Laboratorio 7, ki je sicer delovala zelo malo časa, njen namen pa je bil predstaviti delovanje goriških umetnikov na področju grafike.31 Skupino je sestavljalo sedem ustvarjalcev različnih generacij, ki so tudi po likovnem izrazu precej oddaljeni drug od drugega. S slovenske strani so to bili Pavel Medvešček, Danilo Jejčič in Lucijan Bratuš, z italijanske pa Sergio Altieri, Ignazio Doliach, Franco Dugo in Giorigio Valvassori. Ob skupinski razstavi, ki so jo pripravili v Kulturnem domu v Gorici spomladi leta 1982, je izšla tudi grafična mapa, v kateri je Brane Kovič zapisal, da je »prav grafika tista likovna disciplina, prek katere se je slovenska novejša umetnost močno uveljavila v mednarodnem prostoru, saj ima bogato tradicijo, nekaj svetovno priznanih mojstrov in specifično izraznost, ki jo v strokovnih krogih opredeljuje oznaka »Ljubljanska grafična šola«. Vendar pa se le redki slovenski 30

Klavdija Figelj, 2xGO 1969–2006, Mestna galerija Nova Gorica, 11.–29. 5. 2006.

31

Lorenzo Michelli, Cenni di »avvenimenti isontini« dagli anni '60 agli anni '80. V: Go: Gorizia_Gorica, documenti d'arte nell'Isontino dal secondo dopoguerra, Musei Provinciali – Kulturni dom, Gorizia 2002, str. 93.

30

31 umetniki – in to velja tudi za tiste, ki delujejo na severnem Primorskem – ukvarjajo izključno z grafičnimi tehnikami; v enaki meri jih privlači tudi slikarstvo (npr. Bratuš) oziroma oblikovanje tridimenzionalnih objektov (Jejčič). Nasprotno pa bi lahko za italijanske ustvarjalce trdili, da šele v zadnjem času odkrivajo čar grafičnega izražanja (z redkimi izjemami) …«32 Grafična umetnost se je na slovenskem ozemlju po drugi svetovni vojni izjemno razširila. Zaradi možnosti večkratnih odtisov in cenovne dostopnosti je lahko dosegala širši krog odjemalcev in je na neki način nadaljevala tradicijo partizanske grafike. Združila je več umetnikov različnih generacij, ki so se izšolali na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer so bili prvi profesorji grafike Božidar Jakac, Riko Debenjak in France Mihelič.

Grafična tradicija se je še utrdila z ustanovitvijo ljubljanskega Mednarodnega grafičnega bienala leta 1955, ki je od takrat naprej omogočal redno srečevanje s sodobno mednarodno produkcijo ter aktualnimi tehničnimi in vsebinskimi pristopi. Skupino slovenskih umetnikov, ki so se intenzivno posvečali ustvarjanju v različnih grafičnih tehnikah, poznamo pod imenom Ljubljanska grafična šola. Za njene predstavnike je značilen izrazit poudarek na tehnični popolnosti in estetiki. Težnjo po visoki kvaliteti izvedbe tako prepoznamo tudi v opusih primorskih umetnikov različnih generacij, ki jih vključujemo v to skupino, Vladimirja Makuca, Adriane Maraž, Danila Jejčiča in drugih.33

KONCEPTUALNA UMETNOST Slovenski umetnostni prostor je pomembno izoblikovalo ustvarjanje neoavantgardne konceptualistične skupine OHO, ki je začela delovati v sredini šestdesetih let, njena dejavnost pa je sovpadala z aktualnimi pojavi v svetu. Gibanje sta ustanovila Marko Pogačnik in Iztok Geister in je združevalo mlado generacijo literatov, filmskih ustvarjalcev, likovnih umetnikov ter teoretikov. Imelo je več faz, v katerih je obravnavalo likovna in družbena vprašanja. Njihovi projekti so vključevali video, performans, revno umetnost (arte povera), procesualno umetnost, minimalizem, meditacijo in ezoterične vede, umetnost v naravi ter ekologijo.

Leta 1971 je skupina prenehala z delovanjem, njeni člani pa so se z družinami in prijatelji naselili v Vipavski dolini, kjer so 11. aprila ustanovili Družino v Šempasu. Ta projekt pomeni zadnje dejanje skupine in je izšlo iz potrebe, da stopijo iz zavarovanega polja umetnosti in povežejo umetnost z življenjem.34 Živeli in delali so v prepričanju, da mora biti umetnik v službi človeštva in planeta, zato so to uresničevali z vsakdanjim delom v naravi, obdelavo zemlje, 32

Brane Kovič, Laboratorio 7. V: Skupinska razstava »Laboratorio 7«, Kulturni dom Gorica 31. 3.–9. 4. 1982.

33

Pogačnik Grobelšek 2002, str. 37; Melita Stele-Možina, Slovenska grafika po letu 1945. V: Slovenska likovna umetnost 1945–1978. Moderna galerija, Arhitekturni muzej, Ljubljana 1979, str. 69–78.

34

Tomaž Brejc, Poti k razslojevanju in nadomeščanju umetniškega predmeta. V: Razširjeni prostori umetnosti: slovenska umetnost 1985–1995, Moderna galerija Ljubljana 2004, str. 41.

Marko Pogačnik (1944) Ogenj / voda, b. d.

3/40, sitotisk, 50 x 70 cm Grafična mapa Društva likovnih umetnikov Severne Primorske, 1985, Goriški muzej

pridelavo hrane in obrtnimi dejavnostmi. Po končanem dnevnem delu so vsi skupaj ustvarjali risbe in kiparska dela. Delovanje Družine se je zaključilo leta 1979, Marko in Marika Pogačnik pa še vedno živita v Šempasu in se posvečata kiparskim posegom v naravi. Pogačnik je razvil svojevrstno krajinsko poetiko, po kateri so zemlja, narava in prostor avtonomna bitja z lastnimi bioenergetskimi tkivi, inteligenco, bitjo.35 S svojimi kiparskimi projekti je prisoten po celem svetu. V Novi Gorici je ravno tako ustvarjal v javnem prostoru, aktivno pa je bil vključen tudi v delovanje Društva likovnih umetnikov Severne Primorske.

Društvo je bilo v Novi Gorici ustanovljeno leta 1979 in je tu delovalo do leta 2011, ko je svoj sedež preneslo v Ajdovščino. Njegovi prvi člani so bili Lucijan Bratuš, Franc Golob, Danilo Jejčič, Ivo Lenščak, Pavel Medvešček, Negovan Nemec, Rafael Nemec, Rudi Pergar, Marko Pogačnik, Rafael Terpin in Miloš Volarič.36 Postopno so se jim pridružili mlajši likovniki, ki so v naslednjih letih diplomirali in stopili na samostojno ustvarjalno pot. Med njimi so bili Zmago Posega, Iris Skubin, Milovan Valič, Klavdij Tutta, Bojan Bole in drugi. Člani društva so poleg lastnega umetniškega ustvarjanja v Novi Gorici prirejali razstave domačih in tujih umetnikov, organizirali so kolonije, z likovnimi deli so opremili Kulturni dom Nova Gorica in bili več let vsestransko aktivni. V Šmartnem so uredili slikarsko hišo, kjer so prirejali razstave, kolonije, delavnice in druge dogodke. Za to so namenili tudi izkupiček grafične mape, ki so jo izdali leta 1985 in s katero so se predstavili tudi v državah bivše Jugoslavije. Pri njej so sodelovali Lucijan Bratuš, Franc Golob, Danilo Jejčič, Pavel Medvešček, Marko Pogačnik, Klavdij Tutta in Miloš Volarič. Žal jim je bila hiša v Šmartnem z ustanovitvijo Občine Brda odvzeta.

35

Marko Pogačnik, Umetnost življenja – življenje umetnosti, Moderna galerija Ljubljana 5. 6.–4. 12. 2012; Barbara Ravnikar, Ekologija in umetnost. V: Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, pojmi, gibanja, skupine, težnje, Ljubljana 2009, str. 31.

36

PANG 892, Društvo likovnih umetnikov Severne Primorske, t. e. 2.

32

33

Zaradi preživetja so se skoraj vsi goriški likovni umetniki posvečali tudi drugim dejavnostim, zaposleni so bili kot restavratorji, pedagogi, oblikovalci, fotografi, vendar so kljub temu vztrajali pri svojem umetniškem delu. Ustvarili so obsežne opuse, v domače okolje pa vnesli slogovno pestrost s svojimi specifičnimi individualnimi izrazi.

tradicionalnimi simboli metaforično opisoval človeško trpljenje.43 V Bratuševi ekspresivni figuralni zasnovi, ki jo je sicer razvil v samosvoj izraz, je čutiti vez z ekspresionističnim izročilom Marija Preglja in potezami Francisa Bacona. Njegove kompozicije opredeljuje raziskovanje odnosa med figuro, ki jo gradi s svobodnim prepletom barvnih lis in površin, ter nedefiniranim ploskovnim ozadjem. 44

Franc Golob, ki se je preživljal z oblikovanjem, fotografijo, kasneje pa kot likovni pedagog, je svoj likovni opus usmeril v ekspresivno upodabljanje krajine.

Sam je zapisal: »Če ima genius loci res vpliv na ustvarjalca, se je moje celjsko poreklo lahko prebudilo šele v soočanju z monumentalno alpsko dolino Soče in Tolminskih korit. Avtohtona, elementarna narava me je postavila v kontekst likovnega razmišljanja, ki zahteva /…/ pluralističen pogled na umetnost.«37 V njegovih delih je narava prepoznavna, vendar »ne gre za mimetičen pristop k motivu, ampak za dialog med objektom in subjektom …«38

Kiparske zasnove Zmaga Posege, ki se je začel javnosti predstavljati na začetku osemdesetih let, so bile ravno tako usmerjene v človeško figuro. Razmišljal je o materialnosti kiparske stvaritve, volumnu, odnosu do prostora in procesu ustvarjanja. Iskal je sintezo med zavestno izbranim materialom kot izraznim medijem in materialnostjo kot uresničeno duhovno formo.45 Posegova plastika, ki je nastajala na prelomu med figuraliko in abstrakcijo, z nenehnim vračanjem k moški in ženski figuri, je vseskozi odražala dramatičnost umetnikovega notranjega dogajanja in duhovnega stanja.

Genius loci je zaznamoval tudi opuse nekaterih drugih goriških umetnikov.

Mediteranski svet, njegova narava, živali, ljudje in mitologija so osrednja tema v vseh ustvarjalnih ciklih Klavdija Tutte. V zgodnjih delih so se naravni in domišljijski elementi prepletali v silovitih kompozicijah kontrastnih barv. V kasnejšem obdobju se je njegova poteza umirila, ostal pa je zavezan primorskemu okolju, ki ga še vedno odslikava skozi temperamentno igro oblik in barv.39 Dinamične kompozicije in izrazit kolorizem so značilni tudi za slikarski opus Milovana Valiča, sicer tudi likovnega pedagoga in oblikovalca. Kompozicije gradi skozi preplet figuralike in abstrakcije ter pogosto prehaja iz enega izraza v drugega. Smisel njegovega ustvarjanja temelji na razmerju med notranjo resničnostjo in svetom, ki ga obdaja.40 V njegovih delih se elementi nezavednega sintetizirajo v simboličnih oblikah skozi nasprotja med svetlobo in temo, polnim in praznim, barvo in njeno odsotnostjo. Kompozicijske elemente in barvno lestvico zaznamuje tudi njegovo kraško poreklo. Domače okolje je vir številnih spodbud, ki jih umetnik presnavlja v svojo vizijo.41

Goriško okolje je s svojim ustvarjanjem in robnim načinom življenja zaznamoval tudi Slavko Furlan - Slavc, ki je začel delovati v poznih sedemdesetih letih. S svojim oblikovalskim delom za glasbeno skupino Buldožer in plakati za novogoriško gledališče se je vpisal v zgodovino slovenskega grafičnega oblikovanja »ne le kot eden vidnejših grafičnih oblikovalcev, temveč pogosto tudi kot brezkompromisen interpret vizualnega sporočila.«46 Odkrit in brezkompromisen je bil tudi v svoji

POVRATEK V GESTUALNOST IN FIGURALIKO

Lucijan Bratuš, slikar, grafik, kaligraf in akademski profesor, je v začetku sedemdesetih let »pripadal tistemu delu mlade slovenske generacije, ki je razumela nova figuralna strujanja /…/ predvsem kot psihološko interpretacijo nove vidne pojavnosti«.42 Njegova slikarska in grafična dela je že od vsega začetka opredelil prestop iz individualnega v občečloveško, ko je s preprostimi,

Lucijan Bratuš (1949) Brez naslova, 1990 6/12, litografija, 71,3 x 49,9 cm, last avtorja

37

Franc Golob, Življenjepis. V: Franc Golob, Nova Gorica 1987, str. 3.

38

Ibid.

39

Brane Kovič, Klavdij Tutta, slike, grafike, akvareli 1986–1988, Goriške galerije Nova Gorica 1988; Anamarija Stibilj Šajn in Damir Globočnik, Klavdij Tutta, slike, objekti in keramika 2008–2011, Dolenjski muzej Novo mesto 2011.

40

Enzo Santeze, Popotovanje od duše do slike. V: Primorska srečanja, revija za družboslovje in kulturo, št. 127, 1991, str. 963.

41 42

bogati risarski in slikarski produkciji, ki jo je posvetil strastnemu upodabljanju figure, predvsem ženskih teles v odkrito erotičnih kompozicijah.

Omenjeni umetniki, ki so na likovno prizorišče stopili v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih, pa tudi predstavnika starejše generacije, Miloš Volarič in Rudi Pergar, so se v iskanju svojega likovnega izraza v slikarstvu in kiparstvu ponovno usmerili v ekspresivnost, gestualnost, izpovednost. V slovenskem prostoru so umetniki po obdobju minimalizma in neokonstruktivizma ponovno začeli iskati drugačen likovni jezik, predvsem s premislekom in prevrednotenjem že obstoječe modernistične tradicije, kar je privedlo do analiziranja samega medija in njegovih potencialov.47 Polje umetnosti se je začelo odpirati pluralnosti likovnih izrazov, rehabilitirane so bile mimetičnost, narativnost, iluzija, dekorativnost. Ponovno se je vzpostavil poudarek na naključju, konkretnosti, lokalnosti, spremenljivosti, individualizmu, univerzalne forme in koncepte pa je zamenjal genius loci.48 V 43

Brane Kovič, Lucijan Bratuš, razstava slik in grafik, Pilonova galerija Ajdovščina, Mestna galerija Piran, Galerija Meblo Nova Gorica, februar–april 1976, str. 2.

44

Ibid., str. 3; Gorazd Kocijančič in Jožef Muhovič, Lucijan Bratuš, listi iz skicirk, akvareli, kaligrafija, Pilonova galerija Ajdovščina 2009.

45

Aleksander Bassin, Zmago Posega, skulpture in risbe, Pilonova galerija Ajdovščina april–maj 1987, str. 2.

46

Cvetka Požar, Grafično oblikovanje Slavka Furlana. V: Slavko Furlan, Pittur vagante 1952–2007, Nova Gorica 2016, str. 77.

47

Igor Zabel, Slovenska umetnost 1975–1985: koncepti in konteksti. V: Do roba in naprej – slovenska umetnost 1975–1985, Moderna galerija Ljubljana 21. 2.–18. 5. 2003, str. 13.

48

Ibid., str. 21.

Nives Marvin in Enzo Santese, Milovan Valič, Sežana 1992.

Aleksander Bassin, Lucijan Bratuš, razstava litografij, Lamutov salon, Kostanjevica na Krki 12.–26. 6. 1973, str. 2.

34

35 osemdesetih letih se je ponovno močno uveljavila figuralika z umetnostjo nove podobe, kar lahko zaznamo v opusih Milovana Valiča, Klavdija Tutte in Slavka Furlana. Naslanjala se je na vplive iz evropskih in ameriških središč, vendar je temeljila tudi na že obstoječi slovenski tradiciji.49 Intenzivnost fenomena nove podobe se je v drugi polovici osemdesetih let umirila v iskanju individualnih mitologij, za kar se je izoblikoval izraz avtopoetike. S pojmom avtopoetike, ki je zaznamoval prehod v devetdeseta leta, lahko med drugim opredelimo ustvarjanje umetnikov, tudi pripadnikov starejših generacij, ki so razvijali svoj likovni jezik in motivni svet, ne da bi pri tem nujno upoštevali nove tokove in težnje v umetnosti.50

ARHIVSKI VIRI: Pokrajinski arhiv v Novi Gorici: PANG 1046, Rafael Nemec, t. e. 6, a. e. 5.

PANG 892, Društvo likovnih umetnikov Severne Primorske, t. e. 2.

LITERATURA: Bassin, Aleksander, Lucijan Bratuš, razstava litografij, Lamutov salon, Kostanjevica na Krki 12.–26. 6. 1973.

Bassin, Aleksander, Zmago Posega, skulpture in risbe, Pilonova galerija Ajdovščina, april–maj 1987.

Bernik, Stane, Silvester Komel, Likovniki v Ljubljanski banki, 26. 12. 1979–16. 1. 1980.

ALTERNATIVA

Slavko Furlan (1952–2007) Buldožer, ŠKUC Forum, 1977 plakat, 86 x 55 cm, zasebna last

Vzporedno z likovnimi smermi poznih sedemdesetih in osemdesetih let se je razvijala tudi alternativna scena. Zajemala je zelo široko polje kulturnih in družbenih gibanj, njeno jedro pa so predstavljale nove subkulturne glasbene oblike rocka, punka in njunih različic. Znotraj alternativnega konteksta so se oblikovali novi elementi civilne družbe, feministična, gejevska, mirovniška gibanja in prepletanje raznovrstnih umetniških izrazov, glasbe, slikarstva, gledališča, literature, videa in drugih. Pogosto so se med seboj povezovali na koncertih in performansih v prave celostne umetnine.51 V tem kontekstu so nastajale oblikovalske stvaritve Slavka Furlana, predvsem naslovnice za plošče skupine Buldožer, prve vplivne glasbene kontrakulturne tvorbe v Jugoslaviji, ki je v svoj izraz z veliko mero samoironije uvajala družbeno kritiko.52 V okviru alternativne scene je deloval tudi kipar Bojan Štokelj s svojim izrazito družbenokritičnim opusom. Poleg kiparstva se je izražal v različnih medijih, fotografiji, videu, računalniški grafiki, instalaciji, preformansu, kar je med seboj smiselno povezoval, da bi dosegel večjo sporočilnost. Izpraševal se je o vlogi umetnika v družbi in zavračal status umetnine, ki je napeljeval k estetskim užitkom.53 Umetniško izražanje mu je pomenilo sredstvo za upor proti ustaljenemu redu in konformizmu, na strani človeka, podvrženega družbenim, socialnim in političnim pretresom.

Bernik, Stane, Silvester Komel, Ljubljana 1985.

Borčić, Barbara, Sosič, Sarival, Strehovec, Janez, Potovanje po delu Bojana Štoklja, Mestna galerija Ljubljana, Ljubljana 2007.

Brejc, Tomaž, Poti k razslojevanju in nadomeščanju umetniškega predmeta. V: Razširjeni prostori umetnosti: slovenska umetnost 1985–1995, Moderna galerija, Ljubljana 2004.

Colnar, Miha, Prepovedano plakatiranje: zgodba o Buldožerju. V: Prepovedano plakatiranje: Buldožer, Photon, Ljubljana 2015.

Figelj, Klavdija, 2xGO 1969–2006, Mestna galerija Nova Gorica, 11.–29. 5. 2006.

Kurspahić, Nermina; Golob, Franc; Auguštin, Maruša, Franc Golob, Nova Gorica 1987.

Izbrana dela slovenskih avtorjev iz zbirk Moderne galerije 1950–2000, Moderna galerija, Ljubljana 2002.

Kocijančič, Gorazd, in Muhovič, Jožef, Lucijan Bratuš, listi iz skicirk, akvareli, kaligrafija, Pilonova galerija, Ajdovščina 2009.

Kovič, Brane, Klavdij Tutta, slike, grafike, akvareli 1986–1988, Goriške galerije, Nova Gorica 1988.

Kovič, Brane, Lucijan Bratuš, razstava slik in grafik, Pilonova galerija Ajdovščina, Mestna galerija Piran, Galerija Meblo, Nova Gorica februar–april 1976.

Kranjc, Igor, Tone Kralj, retrospektiva, Moderna galerija, Ljubljana 22. 1.–22. 3. 1998.

Pogačnik Marko, Umetnost življenja – življenje umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana 5. 6.–4. 12. 2012.

Marvin, Nives in Santese, Enzo, Milovan Valič, Sežana 1992.

Medvešček, Pavel, Prezrta petdesetletnica. NOVA GORICA: Leta 1956 je bil v mestu ustanovljen Klub likovnih amaterjev »Nikolaj Pirnat«. V: Goriška, 9. 2. 2011, št. 2.

Medvešček, Pavel, retrospektivna razstava, grafika – risba, Goriški muzej, Nova Gorica 23. 12.

1994–23. 2. 1995.

Mehmedovič, Dejan, Nedeljko Pečanac, asociacijske kiparske forme, Mestna galerija Nova Gorica, 22. 12. 2005–6. 1. 2006, Kosovelov dom Sežana, 12. 1.–4. 2. 2006.

49

Ibid., str. 22.

50

Igor Zabel, Avtopoetike. V: Razširjeni prostori umetnosti – slovenska umetnost 1985–1995, Moderna galerija Ljubljana 22. 6.–26. 9. 2004, str. 15.

51

Zabel 2004, str. 16.

52

Miha Colnar, Prepovedano plakatiranje: zgodba o Buldožerju. V: Prepovedano plakatiranje: Buldožer, Photon, Ljubljana 2015, str. 24.

53

Barbara Borčić, Sarival Sosič, Janez Strehovec, Potovanje po delu Bojana Štoklja, Mestna galerija Ljubljana 2007.

Mislej, Irene, Il versante sloveno del Goriziano nella seconda metà del Novecento.

V: Go: Gorizia_Gorica, documenti d'arte nell'Isontino dal secondo dopoguerra, Musei Provinciali – Kulturni dom, Gorizia 2002.

Michelli, Lorenzo, Navigando nell´arte dell´Isontino.

V: Go: Gorizia_Gorica, documenti d'arte nell'Isontino dal secondo dopoguerra, Musei Provinciali – Kulturni dom, Gorizia 2002.

Michelli, Lorenzo, Cenni di »avvenimenti isontini« dagli anni '60 agli anni '80.

V: Go: Gorizia_Gorica, documenti d'arte nell'Isontino dal secondo dopoguerra, Musei Provinciali – Kulturni dom, Gorizia 2002.

36 Pegan Milenko, Avditorij Gorica 6.–19. 2. 1987.

Pegan Milenko, fotografije, Galerija Meblo, Nova Gorica 1985.

Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, pojmi, gibanja, skupine, težnje, Ljubljana 2009.

Rafael Nemec, Razstava ob 100. obletnici rojstva akademskega slikarja, restavratorja in pedagoga, Goriški muzej, Nova Gorica 2014.

Rener, Milko, Miloš Volarič, slike, retrospektivna razstava, Goriški muzej, Nova Gorica 19. 12. 1997–30. 1. 1998.

Santeze, Enzo, Popotovanje od duše do slike. V: Primorska srečanja, revija za družboslovje in kulturo, št. 127, 1991.

Skupinska razstava »Laboratorio 7«, Kulturni dom Gorica, Gorica 31. 3.–9. 4. 1982.

Slavko Furlan, Pittur vagante 1952–2007, Nova Gorica 2016.

Slovenska likovna umetnost 1945–1978. Moderna galerija, Arhitekturni muzej, Ljubljana 1979.

Stibilj Šajn, Anamarija, in Globočnik, Damir, Klavdij Tutta, slike, objekti in keramika 2008–2011, Dolenjski muzej, Novo mesto 2011. Šubic Prislan, Jana, Vladimir Hmeljak, Šempeter pri Gorici 2006. Šumi, Nace, Negovan Nemec deset let pozneje, Goriški muzej, Nova Gorica 1997.

Umetnost 20. stoletja na Goriškem in v Posočju, Gorica 2000.

Vuk, Marko, Pergar Rudi, barva kot svetloba, retrospektiva, Goriški muzej, Nova Gorica 18. 12. 1999–13. 2. 2000.

Zabel, Igor, Slovenska umetnost 1975–1985: koncepti in konteksti. V: Do roba in naprej – slovenska umetnost 1975–1985, Moderna galerija, Ljubljana 21. 2.–18. 5. 2003.

Zabel, Igor, Avtopoetike. V: Razširjeni prostori umetnosti – slovenska umetnost 1985–1995, Moderna galerija, Ljubljana 22. 6.–26. 9. 2004.

Zbirka podarjenih del Vladimirja Makuca, retrospektivni izbor, Goriški muzej, Nova Gorica 2000.

Zrinski, Božidar, in Mikuž, Jure, Danilo Jejčič, Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana 2012.

Zrinski, Božidar, Nedeljko Pečanac, nova grafična vizualizacija, Društvo likovnih umetnikov Ljubljana, Ljubljana 16. 10.–10. 11. 2008.

Klavdija Figelj

Umetniška raziskovanja novogoriških avtorjev vizualne umetnosti med letoma 1990 in 2017

38

39 Ko se iz piana nobile kromberškega gradu, kjer je na ogled prvi del razstave »Na začetku je bila črta«, spustimo v podzemne prostore Mestne galerije v njen drugi del, se nam upravičeno zazdi, da se je spremenilo marsikaj. Glede na razstavljeno je že na prvi pogled jasno, da so bili premiki veliki, tektonski.

Umetnost je iz modernistične homogenosti medtem zdrsnila v heterogenost novih medijev, novih tehnologij, transmedijske umetnosti, ralacijske estetike.

Zgodila se je sodobna umetnost. Nekaterih vprašanj si umetniki enostavno ne zastavljajo več, odkrili bomo tista, pred katerimi stojijo danes.

Leta okoli prelomnice 1990, ko umetnostno dogajanje doživlja globoke premike tudi na Slovenskem, se izoblikuje misel o sodobni umetnosti. Ta prelom, temeljna sprememba, ki nas hote in z navdušenjem spomni na tisto okoli leta 1900, je kustos Moderne galerije Igor Zabel lepo povzel kot odpravo prevladujočega razumevanja, da je umetnina nujno objekt s posebnimi formalnimi značilnostmi. »Delo se je razširilo v prostor, nato v situacijo ali razmerje, ki ni nujno prostorsko.

Postalo je procesualno, spremenljivo, včasih bistveno časovno in usmerjeno v dejavno interakcijo s svojim okoljem in s publiko.«1 V različnih okoljih je misel o sodobni umetnosti na različne načine pronicala v umetniške ateljeje in se kazala navzven na umetniških manifestacijah in razstavah, kot kulminacijo kolektivnega fenomena pa jo je prav Igor Zabel zaznal ob dveh razstavah slovenske umetnosti v Budimpešti leta 1995, kjer jo je prepoznal kot »nenavadno energijo, odprtost, pripravljenost na tveganje in eksperiment«.2 In prav na tem ključnem mestu omeni novogoriško avtorico Majo Licul. »Pralni stroj, ki je stal v galeriji Studio in v katerem je Maja Licul prala slike, je nakazoval skoraj ritualno dejanje očiščenja od tradicionalnih form in njihovih omejitev in odpiranje prostora za nove oblike in prakse.«3 Trienale slovenske umetnosti U3 dve leti kasneje (1997) pod taktirko mednarodno uveljavljenega kustosa Petra Weibla je te težnje še potrdil; nobenega dvoma ni bilo več, da sodobna umetnost iz razmeroma zaprtega lastnega sveta sili v polje javne pozornosti in debate. Novogoriška avtorica Maja Licul je prav na tem trienalu stopila v konfrontacijo s figuro kustosa, ki je na umetniški sceni dobival vse močnejšo vlogo, ter umetnostnim sistemom nasploh, in sicer tako, da je v svojem delu dokumentirala sam postopek selekcije, med dokumentacijo je bil tudi pogovor s kustosom.

Na tem mestu, ko je govora o umetnosti, ki prestopi v polje javne pozornosti, ali pa o sodobni umetnosti kot kritični, odporniški ter o njenih političnih

1

Igor Zabel, Sodobna umetnost. V: Umetnost 1995–2005, Teritoriji, identitete, mreže, Moderna galerija 2005, str. 15.

2

Ibid., str. 6.

3

Ibid., str. 6.

strategijah, pa tudi ko govorimo o vidiku rabe tehnologij in vlogi novih medijev v umetnosti, velja stopiti korak nazaj v času ter se spomniti na Novogoričana Bojana Štoklja, ki je bil glasnik novega, čeprav ga mesto kot umetnika nikoli ni prav zares zaznalo. Tako kot se je Liculova odpovedala sliki, je Štokelj leta 1983, kot študent, pred ljubljansko Akademijo za likovno umetnost izvedel performans Smrt kiparja in s tem dal vedeti, da ga zanimajo drugačne podobe, take, ki odpirajo nove svetove in nove realnosti v globalni interaktivnosti. Štokelj je bil član umetniškega kolektiva IRWIN, in sicer prvi dve leti njegovega delovanja (od 1983 do 1985), in v sklopu tega je še bolj ozavestil pojem ideologije in estetskega učinka kot eno najmočnejših paradigem, ki ji v slovenski umetnosti sledimo vse do današnjega dne. Štokelj tudi že opredeli interaktivno umetnost, za katero pravi, da je trdno ukoreninjena prav v estetskih spremembah 20. stoletja. Osnovo zanje vidi v različnih načinih opredeljevanja vloge umetnika, dela, publike, tržišča in odnosa med umetnikom in družbo, kar so podali že dadaisti, konstruktivisti, nadrealisti, Marcel Duchamp, Fluxus ... Spletni prostor je pojmoval kot aparat moči in prostor svobode, nove medije pa je, kot mi je dejal v intervjuju leta 1998, razumel kot način in obliko angažiranega sporočila.4 Štoklja je kot umetnika izrazito zanimala družbena angažiranost, zanimala ga je jugoslovanska vojna, zato se je leta 1994 odpravil na vojno bojišče, v Mostar na Alejo smrti. A bolj kot vojna sama ga je zanimala informacija, informiranje o njej, pri čemer ugotavlja, da te lahko s podobo preko medijev prav tako neprizanesljivo zadenejo kot z ostrostrelsko puško.

Tik pred razglasitvijo slovenske neodvisnosti leta 1991 je v blokovskem naselju »Kitajski zid« v Novi Gorici s soavtorjema Markom Košnikom Virantom in Markom Kovačičem izvedel javni performans Bellum Contra Solem, v katerem se štirje jezdeci (smrt, vitez, hudič, zmaga) spustijo z vrha blokov in uprizorijo boj v urbanem zvočnem ambientu. V performansu, ki je bil prvi in zadnji projekt Asociacije Funset, so se naslonili na Pengovove poslikave odločilnih dogodkov slovenske in primorske zgodovine, ki se nahajajo v zeleni dvorani novogoriške občinske stavbe, govorili so o novih temeljih Nove Gorice in Evrope ter o specifičnem prostoru, pretkanim z osebnimi zgodovinami.

S sodobno umetnostjo definitivno vstopamo v okolje razširjenega pojma umetnosti, to pomeni, da se posamične umetniške discipline začno prepletati in se znajdejo v popolnoma novih interferencah. Čeprav se je razširjeno pojmovanje umetnosti uveljavilo skozi sodobno umetnost, pa velja poudariti, da so ga že v šestdesetih letih uvedli prav člani skupine OHO. Skupina je delovala v Šempasu v bližini Nove Gorice, kjer še vedno živi in deluje njen ustanovni član Marko Pogačnik. »Nekje do leta 1968 smo govorili o umetniku, ki je kipar, ki je slikar in ki je grafik. Z OHO-jem, ki je eden največjih prelomov v slovenski 4

Klavdija Figelj, Umetnost je boljša kot resnica, Primorske novice, št. 49, 26.6.1998, str. 23.

Asociacia Fusnet Bojan Štokelj, Marko Košnik Virant, Marko Kovačič, Bellum Contra Solem, 1991 Performans v urbanem zvočnem ambientu Posnetek iz videa

40

41 umetnosti 20. stoletja, se uveljavijo happeningi, body arti, koncepti, instalacije, transcendentalni konceptualizem, družina v Šempasu itn.,«5 o njih pove profesor Tomaž Brejc. Kot drugi veliki prelomni dogodek v slovenski umetnosti pa izpostavi ustanovitev kolektiva Neue Slovenische Kunst leta 1982.

Velik preboj na slovenski in gotovo tudi mednarodni umetniški sceni v devetdesetih letih in kasneje doseže Novogoričan Marko Peljhan, ki okolje razširjenega polja umetnosti ne samo upošteva, temveč ga prebije in vstopi v drugo razširjeno polje, ki je znanost, in v tretje razširjeno polje, ki je tehnologija.

Devetdeseta leta so namreč pokazala, kako globoko je tehnološki razvoj preobrazil in razširil koncepte prostora, časa, identitete in realnosti. Kot piše Igor Zabel, so bili odločilni hiter razvoj telematičnih in kibernetičnih tehnologij, vse večja dostopnost novih tehnologij, zlasti pa uveljavitev digitalnih tehnologij in z njimi paralelnih, virtualnih kiberprostorov in svetov. In kar je še pomembneje, umetnike je začelo zanimati, »kako so te tehnologije funkcionalno vključene med sredstva, s katerimi politična, ekonomska in vojaška moč disciplinira in nadzorjuje družbo«.6 Peljhan razširi tudi samo polje poimenovanja dejavnosti, spremeni jezik, besedišče, s katerim opisujemo umetniške projekte, govori o globalnih ekosistemih, egoritmih, ritmično-scenskih strukturah, evolutivnih strategijah, ustvarjanju situacij, progresivnih aktivnostih, pogojih delovanja v skupini, strategijah izolacije, ekosistemih in egosistemih, alternativnih modelih in paralelnih skupnostih, področjih telekomunikacij, klimatskih razmerah, migracijah, o socialnih in psihičnih utopijah, o utopijah človeka in družbe. Peljhanovo okolje delovanja ni atelje, pač pa novoustanovljeni centri digitalne tehnologije, laboratoriji, premične raziskovalne postaje, računalniški in medmrežni svetovi. Najbolj poznana je njegova informacijska baza in samooskrbovalna enota Makrolab, ki jo je postavil leta 1994 in jo prvič realiziral v okviru kasselske Documente (1997), ene najpomembnejših manifestacij sodobne umetnosti nasploh.

Projekti, ki si jih Peljhan zamišlja, so kompleksne interaktivne in transmedijske instalacije, avtonomne raziskovalne enote, galerijske instalacije. V novogoriški galeriji je na ogled projekt polarm [mirrored], nadaljevanje projekta Polar, ki ga je Peljhan leta 2000 realiziral skupaj z nemškim konceptualnim umetnikom in elektronskim glasbenikom Carstenom Nicolaiem ter v sodelovanju z japonskim laboratorijem za nove medije Canon Artlab. Kompleksna interaktivna instalacija, nastala z inspiracijo knjige Stanislava Lema in filma Andreja Tarkovskega Solaris, je materializirala nematerialne pojave in poustvarila delovanja podatkovnih baz v fizičnem okolju, v katero so vstopali pari obiskovalcev. Z njo sta dosegla

5

6

Tomaž Brejc, Slovenska umetnost na začetku 20. in na začetku 21. stoletja, predavanje, 2016.

Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=eotrWb-TbMU, ogledano 20. 10. 2017.

Zabel 2005, str. 16.

izjemen uspeh, nagrajena sta bila s Prix Ars Electronica v Linzu v kategoriji interaktivne umetnosti. Polarm [mirrored], ki sta ga zasnovala deset let kasneje, je transmedijska instalacija, ki zaznava različne vrste sevanj in jih prevaja v zvočni in vidni spekter, razumljiv omejenim čutnim sposobnostim človeka. V obeh primerih nam umetnik pokaže, da vidimo, zaznamo nekaj, česar z našimi čutili ne bi mogli zaznati, nevidno prevaja v vidno, kar je plemenita, umetnosti lastna intenca. V tem primeru umetnost znanosti ponuja prostor refleksije, širi njen prostor do človeka … in prostor človeka do drugega.

Pomemben vidik rabe tehnologije v umetnosti je povezan z vlogo novih medijev v sodobnem svetu, sodobne umetnike zanimajo medijske »reprezentacije in tehnologije, s katerimi je mogoče informacije ustvariti, modificirati, reproducirati, distribuirati«.7 Na tem področju deluje videastka in novomedijska umetnica Narvika Bovcon, ki dostop do informacij, največkrat v obliki kompleksnih virtualnih instalacij, ponuja aktivnemu ali, kot se je izrazil Janez Strehovec,8 gibljivemu opazovalcu, od njega pričakuje, da bo tekoče preklapljal med različnimi nivoji percipiranja, imel smisel za kombiniranje in interpretiranje podatkov ter izmenjavo znanstvenih diskurzov in umetniških intervencij, se usmerjal zdaj k VSAprojekciji, brskal po video arhivih, sledil interakcijam med statičnimi podobami na printih in projekcijami nanje, si priskrbel dodatno vednost o teleskopu, recimo kar s pomočjo njegove spletne strani – vse to je namreč imanentno podatkovnim zbirkam, ki nimajo ne začetka ne zaključka, zaporedja pa si ustvarja bralec sam.

Zanimivo, tako kot Peljhana je tudi njo navdihnil oddaljeni planet Solaris in z njim povezane, v mističnem smislu nepredstavljive oblike zavesti.

Na novogoriški razstavi se predstavlja z digitalno grafiko Rihard III., ki je nastala kot del projekta Navzočnost (2007–2009), njen soavtor je Aleš Vaupotič.

Interaktivno instalacijo Navzočnost sta sestavljali dve sinhronizirani video projekciji ter kameri, ki sta zaznavali gibanje obiskovalcev po galerijskem prostoru. Glede na pozicijo in smer pogleda gledalca so se na video projekcijah predvajali deli digitalne animacije V Brecknock, brž ... (2007). Animacija je nastala v okviru študija na Šoli za oblikovanje v Wanganuiu (UCOL) na Novi Zelandiji pod mentorstvom prof. Michaela Wonga. Osnova zanjo je prizor iz dramskega vrha Shakespearove drame Rihard III.

NA ZAČETKU JE BILA RAVNA ČRTA Z instalacijo se predstavlja tudi slikar in videast Vanja Mervič. Njen naslov At the beginning was a straight line, act 2 – east (Na začetku je bila ravna črta, akt 2 – vzhod) je dal ime celotni razstavi. Nanašajoč se na državne meje, začrtane 7

Ibid.

8

Janez Strehovec, Inteligentna matrica za raziskovalnega uporabnika-gledalca. Dostopno na: http://www2. arnes.si/~avaupo2/files/solaris-frame, ogledano 20. 10. 2017.

42

43 z ravnilom po drugi svetovni vojni, je mejo med Slovenijo in Italijo oziroma del mejne črte med obema Goricama zasadil s kaktusi ter tako ustvaril bodečo mejno črto. Videu, ki prikazuje akt saditve meje, je dodal še okvir z ledenimi barvami, ki so se v toplem prostoru začele topiti in po steni navzdol risati črte, ki pa niso tako ravne, kot so bile z ravnilom začrtane meje na zemljividu, in pokazalo se je, da tudi kaktusi ne rastejo v povsem ravni črti. Ravna črta v naravi ne obstaja.

Mervič v svojih instalacijah reflektira tematike, kot so čas, prostor, minevanje, meje, pohlep, molitev, ponavljanje, naključje, proces.

Zanima ga tehnologija, njeni razvojni potenciali in kuturno okolje, ki ga prinaša. V tem kontekstu velja izpostaviti njegov projekt, s katerim pokaže notranjo zgradbo žvečilnega gumija, kot ga vidi oko elektronskega mikroskopa mikro- in nanotehnologije. Gre za razbitje koherentne, enotne strukture, za vpogled v samo zgradbo snovi, v bistvu za razbitje forme, ki se je z nekakšno hegeljansko vztrajnostjo skozi zgodovino razvijala do perfekcionizma in ki je bila v umetnostnem svetu toliko časa na prvem mestu. Forme, ki je v bistvu pomenila sestavljanje sveta, trajno srečevanje elementov. Ponovno gre tudi za vizualizacijo snovi, ki nam brez sodobne tehnologije ne bi bila dostopna. In tu se odpira novo vprašanje, in sicer kako danes gledamo na sliko, ki nam jo proizvede mikroskop?

Kot na likovno delo z barvo in kompozicijo ali jo beremo, kot jo bere mikrobiolog, fizik, znanstvenik?

S takšnimi deli, ki uporabljajo nano- in biotehnologije, se odpira novo obširno polje delovanja sodobne umetnosti, ki ga Tomaž Brejc uvršča v posthumanistično teorijo. »Namesto opredmetenega subjekta v posthumanizmu nastane utekočinjeni, hibridni jaz in pri tem uporablja nanotehnologije, biotehnologije, etične in duhovne raziskave v naravi. Ključen pri vsem tem je premik pozornosti postmodernega subjekta, ki ne temelji več na vertikalni, pač pa na horizontalni pozornosti do sodobnosti, horizontalni orientiranosti družbe, kjer je edini mehanizem mimetičnosti težnost.«9 Iz polja umetnosti v sfero znanosti in tehnologije prestopa tudi umetniški kolektiv BridA, ki ga sestavljajo Tom Kerševan, Jurij Pavlica in Sendi Mango. V svoji produkciji na širokem polju sodobnih umetniških praks se ukvarjajo predvsem z vsebinami, ki se dotikajo problematike avtorstva in avtonomije umetniškega dela oziroma vloge umetnika v sodobni družbi, iščejo alternativne komunikacijske sisteme s pozornostjo do družbeno-socialne problematike sodobnih komunikacijskih mrež.Trije slikarji beneške akademije so že na akademiji razmišljali, kako bi znanstveno razgradili sliko; kako bi ustvarili algoritem, ki bi sestavil vsebino slike, podal njen pomen in ji določil vrednost. Odmaknjeno in hermetično zaprto umetniško delo so zamenjali za proces, se odpovedali hierarhiji avtorstva in k ustvarjanju slike povabili občinstvo, da samo naredi potezo. Znotraj raziskovanja

jih zanimajo javni prostori in njihova identiteta, struktura in dinamike današnje družbe. To raziskujejo tudi v projektu Trackeds, ki so ga začeli razvijati leta 2008 na rezidenci v Comu pod vodstvom pionirja utopične arhitekture Yona Friedmana.

V najnovejšem delu Prostorski modul so naredili še korak dlje, saj gledalca dobesedno potegnejo v sliko, in sicer tako, da ga program senzorično zazna in njegovo telo projicira v sliko, v kateri se obiskovalec zagleda kot geometrijsko telo v posnetku prostora.

Značilnost omenjenih umetniških del oziroma projektov Marka Peljhana, kolektiva BridA, Narvike Bovcon, Vanje Merviča, Denis Mavrič in tudi Anje Medved, ki se dogajajo v galerijskih prostorih in na medmrežju, je zasnovana na odprtih pripovedih in procesih. Nataša Petrešin ontologijo tovrstnih del vzporeja s poststrukturalistično teorijo, ki tekst razume kot strukturno odprt organizem, ki ga bralci ne berejo več, temveč ga izvajajo in z lastnimi asociacijami prispevajo k njegovim interpretacijam in pomenu. »Umetniško delo angažira gledalca oziroma soudeleženca v recepciji na participatoren način in performativen način.

Interaktivnost kot ena temeljnih značilnosti digitalnega medija danes zaradi pogoste rabe in prenosa pomena na ostale netehnološke oblike umetnosti postaja zastarel termin za opis dinamičnosti komunikacijskega procesa in izmenjave med umetniškim delom in njegovim prejemnikom.«10 Christine Paul v delu Digital Art, London 2003, poudari, da je participatornost ali soudeležba s strani publike tista, ki natančneje določi neposredno intervencijo vsebin, ki jih vnašajo razni uporabniki. Gledalci bodisi raziskujejo parameter, ki ga določi umetnik, bodisi zastavijo parameter sami, v nekaterih primerih pa brez njihovega sodelovanja delo ostane celo brez vsebine.

S tega vidika se tudi režiserka Anja Medved s svojimi zbiralnimi akcijami za album obeh Goric v majhni arhitekturi nekdanjega mejnega prehoda povsem relevantno uvršča med avtorje sodobne umetnosti. V njena video dela vstopajo uporabniki in neposredno vnašajo vsebine, ki so hkrati partikularne in čeznacionalne, označuje pa jo tudi temeljni koncept sodobne umetnosti, ki je, kot piše Zabel, prehod umetniškega dela od objekta k prostoru, situaciji in razmerju. V mislih imamo dekonstrukcijo objekta, njegovo razširitev v prostorsko postavitev in nato v relacijsko situacijo. Digitalni formati videa in fotografij, spletne postavitve, dela, ki nastajajo kot proces v skupinah ali skupnostih, pač odpirajo nove oblike in prostore ustvarjalnih praks. Avtorica Anja Medved denimo zavestno vstopa, svoje delo razširja v javni in socialni prostor, se ukvarja s kompleksnim vzajemnim razmerjem med osebno intimnostjo in kolektivnimi določili, pri čemer stremi k humanim formam ter k iskanju dialoga, hkrati pa s svojim raziskovalnim delom ustvarja paralelno polje instituciji, nastopa kot nova oblika institucije, kot nekakšna parainstitucija, ki beleži spominsko kodo prebivalcev.

10

9

Brejc 2016.

Nataša Petrešin, Strategije sodelovanja, zvočni eksperimenti in geopolitika V: Slovenska umetnost, Teritoriji, identitete, mreže, Moderna galerija Ljubljana 2005, str. 37.

44

45 Denis Mavrič prav tako s kamero vstopa v javni socialni prostor, pri čemer jo bolj zanima intimni prostor posameznika znotraj javnega prostora. Bolj kot izpoved nekdanje delavke v tovarni rib jo zanima njena tišina, ki pove več kot sto besed.

Bolj kot fizični zidovi jo zanimajo nevidne meje, ki si jih postavljamo sami. In ko preučuje sisteme nadzora, kot so internet, varnostne kamere, identifikacije v raznih anketah, obrazcih in karticah ugodnosti, jo skrbi prevzemanje nadzora nad našo energijsko komunikacijo z ljudmi, ki nas obkrožajo. V sodobni tok umetnosti vstopa z vprašanjem, kdo v globalnem svetu, kjer je za umetnost lahko razglašeno marsikaj, določa umetniško delo in kdo je pravzaprav avtor.

Zlasti sodobno deluje njena talna projekcija, ki na gledalca odločno vpliva s postmodernistično gravitacijo.

Atej Tutta deluje na področju sodobne umetnosti, izraža se z instalacijo, fotografijo, videom, filmom, zanima ga performativno gledališče. Na povabilo na razstavo se ni odzval z vnaprej pripravljenim projektom ali delom, temveč ga je pripravil glede na specifično situacijo (to je prostor njegovega rojstnega mesta, v katerem sicer ne živi več), glede na njegov razvoj, družbeni in ideološki profil, glede na materialnost in njegovo specifično dinamiko. Za nastanek njegovega dela je bistven kontekst, izrazna sredstva so izbrana v odvisnosti od vsakokratnega konteksta. Socialistična sreča je tako edino delo, ki je bilo ustvarjeno prav za pričujočo razstavo in je posvečeno 70. obletnici Nove Gorice.

Referenca za nastanek dela je spomin na velike betonske jugoslovanske spomenike revolucije, so novogoriški betonski bloki, je lahko tudi novogoriški spomenik Edvardu Rusjanu ali prav tako betonska sončna ura skupine OHO, ki so jo uničili zaradi izgradnje kazinoja. Referenca je vzpon in padec mesta, ki je kot modernističen projekt nastalo iz niča, iz čistega prostora, se razvilo skozi socialistično vizijo do današnjega trenutka globalnega hiperkapitalizma. Gre za mesto igralništva in tistega, kar prinese s seboj, med tem je tudi prostitucija kot dejavnost, ki ni avtohtona, a jo je s seboj prinesla globalnost. Zanima ga točka, kjer se stvari zalomijo ali, če uporabim besede Borisa Groysa,11 diskrepanca med notranjostjo govorca in medijsko površino njegovega govorjenja.

V diskurzu sodobne umetnosti se velikokrat poudarja, da je pojem dizajna danes močnejši od pojma ustvarjanja. Ko gledamo Socialistično srečo, uživamo v zdizajniranosti vsega, zlasti pa v natančni, upočasnjeni koreografiji igralkinega gibanja, ki iz spomina prikliče Althusserja in njegovo razpravo o državi in njenih učinkih, kjer pravi, da je relacija ideologija – estetski učinek ena najmočnejših paradigem v umetnosti in, kot se je pokazalo, je tudi zakoreninjeno, specifično slovenska.

Atej Tutta se prvenstveno ukvarja z umetniško formo samo. Pod vprašaj postavi njene strateške parametre, kot so avtorstvo, čistost umetniškega dela in celo 11

Boris Groys, Teorija sodobne umetnosti, založba Koda, Ljubljana 2002, str. 131.

avtonomna moč umetnosti same. Za izdelavo betonskega kosa ni uporabil svojih rok, pač pa ga je izdelala igralka, ki jo je avtor najel, da je v vlogi prostitutke betonirala cilinder igralniške rulete. Avtor je sicer sam izdelal kalup, vse ostalo je opravila ona. Sam se je postavil v vlogo režiserja, snemalca, vsekakor opazovalca izdelave lastnega objekta. Glavni rezultat tega njegovega ustvarjalnega akta pa ni niti kos sam, pri njem se je odrekel celo podpisu. Bolj ga zanima postopek, se pravi video, ki prikazuje hipostazo – opredmetenje njegovega dela. Tudi video je z vidika gledljivosti spet negacija samega sebe, saj v počasnem posnetku traja namreč kar osem ur. Glede na to, da je avtor obe sestavini instalacije, video in objekt, ločil, ju postavil vsakega na svoj konec galerije, se tudi upravičeno sprašujemo, kje so meje te instalacije, je to celotna »bela kocka« ali vsebuje kakšen poseben rob? »Ne verjamem v čistost umetniškega dela, pomemben je njegov kontekst,« izjavi Atej Tutta, ki ne verjame niti v avtonomno moč umetnosti, saj v postmodernem času, v katerem je legitimno umetniško delo tako rekoč vse, potrebuje neko višjo instanco, institucijo, da ga določi. »Umetniško delo obstaja, če ga prizna institucija,« je izjavil že Arthur Danto.

Gorazd Prinčič ne dvomi v umetniško delo, saj sta kipca moškega in ženske, ki ju je kot kipar ustvaril, izrezljal iz lesa ter ju razstavil v galeriji, nedvomno umetniško delo. Michelangelo bi dodal, da se je figura ves čas skrivala v tem kosu češnjevega lesa, le izrezljati jo je bilo treba.

Enej Gala s svojo kreacijo ustvari kompleksnejšo situacijo. Kot raziskovalec oblik, materialov in zagonetne človeške narave pred nas postavi oblike, ki so nam tuje in domače hkrati, antropomorfne, zoomorfne in strojne hkrati. Vstopajo v spominsko kodo naših možganov in iščejo povezave, ali smo že videli kdaj kaj takšnega. Ko skušamo delo umestiti, se zavemo, da to ni niti antropomorfni kip

Mestna galerija Nova Gorica Izsek iz razstave »Na začetku je bila črta«, 2017

46

47 niti modernistična skulptura ali plastika niti minimalistični objekt, še najbolj je postmoderni kos, odstavljen s podstavka in položen na tla, na ravnino gledalca, da ga gledamo celo navzdol, kot recimo gledamo na hišnega ljubljenčka.

Material, ki ga uporabi, ni plemeniti kamen niti žlahtni bron ali kovano železo, pač pa material aktualne potrošniške družbe, torej blago, papir, stirodur, stiropor, žica, mekol, akril, olje, in je morda celo recikliran.

Delo Čakajoč mamo po avtorjevih besedah, govori o tem, da ima vsako bitje, pa najsi bo še tako čudno, svojo mamo. V tem humanem nagovoru nas spomni na besede sodobnega antropologa Tima Ingolda, ki pravi: »Ustvariti umetniško delo pomeni omogočiti rojstvo novega bitja, bitja, ki bo imelo svoje lastno življenje, skupaj vzporedno z življenji tistih, ki se ga bodo dotikali ali se jih bo to bitje dotaknilo. Novo življenje pač vznikne in se že v naslednjem trenutku, kot mali upornik, protivi starejšim, ko ga skušajo spraviti spat.«12 Nika Šimac in Peter Mignozzi v sodobno umetnost vstopata skozi zadnja vrata, na katerih piše etična in duhovna opazovanja/raziskave v naravi. Za razliko od avtorjev, ki umetnost povezujejo s sodobno tehnologijo, »poveličujeta čas naravnih tehnologij, staroverskih praks in šamanskih obredov«13 in s tem ponovno aktualizirata temeljno idejo tradicije zahodne umetnosti, da je umetnost posnemanje/spoznavanje narave, pa ne le posnemanje zunanjega videza, pač pa poustvarjanje njenega bistva. Poudarek je na vzorcu in materiji.

Vzorec in njegove neskončne variacije v delih Petra Mignozzija izhajajo iz evropske ornamentike, azijskih mandal, tribalnih simbolov ali jih razvija sam s pomočjo numeričnih principov, kot je na primer Fibonaccijevo zaporedje.

Ustvarja jih potrpežljivo, predano, natančno, meditativno, piše Abrahamsberg.14 Nika Šimac se posveča materiji in iz narave prinaša že oblikovane »ready made« predmete, ki jih s postavitvijo v galerjski prostor na novo ovrednoti. Pokaže nam, kako se forme v naravi razvijajo druga iz druge. Skupaj z Mignozzijem ustvarita tisto »pravzdušje«, v katerem so se umetnine umeščale v transcendentalni svet, v katerem je poskušala umetnost vzpostaviti različne načine komunikacije z božanstvom, bila je vmesnik med človeško družbo in nevidnimi silami, ki jo upravljajo, ob boku naravi, ki je pomenila vzorni red. Na tem mestu lahko ponovimo, kar pravi Igor Španjol v zvezi z zadnjimi deli Marka in Marike Pogačnik, in sicer da to »skrito bistvo, paradoksalno, ne pripada neločljivo sami naravi, temveč je naravni pojav pravzaprav njegov učinek in ga je mogoče brez težav dislocirati, prenašati iz medija risbe v prostor in postaviti tudi v muzeju«.15 Umetnost je

potemtakem tista oblika spoznavanja narave, ki naredi vidno konstruiranost same narave v kulturnih diskurzih.

ČVRSTO TKIVO SLIKARSTVA Ob vseh novih tokovih sodobne umetnosti se upravičemo vprašamo, kaj pa slikarstvo. In danes, po nekaj desetletjih preizpraševanja, že tudi lahko rečemo, da je slikarstvo preživelo oziroma da njegov položaj v resnici nikoli ni bil ogrožen. Še več, če pogledamo v ateljeje novogoriških slikarjev, lahko rečemo, da v zadnjih desetletjih ni le obstalo, pač pa se je razvijalo, prehajalo iz ene fazo v drugo in doseglo svojo zrelost.

Naj na prvo mesto postavim čvrsto slikarsko tkivo srednje generacije, ki jo predstavljajo slikarji Gigo de Brea, Miran Cencič, Bogdan Vrčon in Vasja Kokelj, bratje po strasti do barv, h katerim bi se gotovo lahko pridružila še Boris Mihalj in Klemen Brun. Bolj kot realne jih zanimajo nedoločene, abstraktne, planetarne ali introvertirane pokrajine (de Brea, Cencič), nedoločeni barvni prostori s travmatičnimi človeškimi figurami (Vrčon) ali prostori, ki jim je bila odvzeta tretja dimenzija (Kokelj). Njihova dela velikih formatov označuje materialnost barvnih nanosov, ki se nalagajo v mnogih plasteh in v dolgem procesu ali, kot kaže delo Cenciča, na platno prikličejo živalske podobe, ki vstopajo v nabožne ali profane motive in zaživijo v novi resničnosti.

V območju čiste likovnosti ostaja tudi Ana Zavadlav, ki hodi pot od slikarstva preko grafike pa do ilustracije, ki jo zadnja leta najbolj zaposluje. Breda Škrjanec o njej zapiše, da »celotna njena umetniška praksa jasno kaže na zanimanje za urejena naključja, teksture, atmosferične zapise in situacije. Anina risba-črta je vidna sled razmišljanja o prostoru. Njene risbe govorijo o iskanju atmosfere, globine in razpoloženja«, v svojih grafičnih delih se od abstrakcije premika proti sublimnemu, ki je največji optimum abstrahiranja.16 Drugi pol slikarstva predstavljajo figuralika, realizem, sodobne intimistične in erotične teme ter nekakšna igrivost, ki kaže na infantilnost sodobne družbe.

Aleksander Peca na svojih platnih združuje ikonografijo vzhoda in zahoda iz preteklosti in sodobnosti, deluje kot nekakšen portret globaliziranega sveta, kjer vse kipi, se boči od podobe, diktata njene produkcije in potrošnje. Dejan Mehmedovič dodaja, da specifiko njegovega slikarstva najdemo v maski. »Vse njegove figure so pod neko krinko – ključ pa se skriva v tem, da je pod vsemi temi maskami pravzaprav avtor sam.«17

12

Tim Ingold, From science to art and back again: The pendulum of an anthropologist, ANUAC 2016, str. 11.

13

Aljoša Abrahamsberg, Pattern Mater – naravna tehnologija, katalog razstave, Galerija Dimenzija napredka, Solkan 2014.

14

Ibid.

16

Breda Škrjanec, Ana Zavadlav - grafike, katalog razstave, Mestna galerija Nova Gorica, 14. 6.–5. 7. 2001.

Igor Španjol, Krize in novi začetki, umetnost v Sloveniji 2005–2015, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana 2016, str. 11–19.

17

Maksimiljana Ipavec, Slikar Aleksander Peca ima za seboj plodno slikarsko obdobje, Primorske novice, št. 152, 4. 7. 2011, str. 10.

15

48

49 Še najbolj blizu medijski sliki, predvsem po monokromnih kovinskih barvah, je Mirjam Marussig, ki prodira v svet intimnosti in krutosti sodobnega sveta, rada išče odgovore o smislu našega bistva, poskuša se približati različnim stanjem naših teles in emocij, in sicer v trenutkih, ko posameznik odvrže masko. »Gre namreč za trenutek, ko je človek najbolj iskren in spontan, najbližje samemu sebi in se počuti tudi najbolj resničnega, zato je trenutek razgaljena ovekovečila kot sveto ikono,« njeno delo opiše Božidar Zrinski.18

pripravili javno manifestacijo z naslovom Prehod=prestop+prevod, razstavo v vitrinah novogoriških izložb, ki so jo lokalne oblasti pravilno razumele kot napad na kulturno politiko mesta. Leta 2007 so umetniki mlajše in srednje generacije prvič skupaj razstavljali na razstavi Universe of art/Vsemirje umetnosti, s katero smo se odzvali igralniškemu svetu, ki je mesto proglasil za mesto zabave, »universe of fun«. Razstava je bila v Mestni galeriji Nova Gorica, ki se je medtem vzpostavila kot galerija.

Radikalen prehod od črno-belega abstraktnega ekspresionizma k eksplicitni barviti figuraliki sledimo pri Mateju Pečnikarju. Slednja naj bi izražala razkol v eksistenci sodobnega človeka, bitko med njegovim duhovnim in živalskim polom, bitko z notranjim jazom, bitko med instinktom, čustvi in razumom ter razkol med kreacijo in evolucijo. Svoj pogled na svet pokaže skozi stilizirane figure in močno zaznamovano simboliko in tudi provokativno ikonografijo, skozi katero padajo ideali sveta in se rušijo vrednote.

Ko govorimo o retoriki sodobne umetnosti, ki velikokrat temelji na kritiški, odporniški dikciji, na političnih strategijah v umetnosti, ki iz razmeroma zaprtega lastnega sveta rada prehaja v polje javne pozornosti in debate, potem moramo zabeležiti instalacijo ob dnevu, ko je Slovenija postala članica Evropske unije (2004). Postavil jo je umetnik, slikar Vasja Kokelj, šlo pa je za ogrado z živimi prašiči, na hrbtih katerih so bile napisane črke, ki so sestavljale besedo Demokratia.

Svet popularne kulture, medijskih in stripovskih podob, antropomorfnih živalic v popartističnih barvah navdušuje Nino Bric, ki se predstavlja z majhnimi formati, primernimi in dostopnimi za potrošnjo. Ob njej omenjamo tudi mlado umetnico Tamaro Jenček, ki še končuje svoj študij, predstavlja pa se z igrivo animacijo, ki po strukturi barvnih polj spominja na nove modernistične in plastične težnje konca šestdesetih in sedemdesetih let, kot jih vidimo pri skupini 2xGO.

Potreba po povezovanju umetnikov in predvsem delovanju v javnem prostoru, potreba po obravnavanju javnih, političnih, skupnih vprašanj, potreba po novem razmerju med umetnikovim delom in publiko se je pokazala tudi z največjo mednarodno manifestacijo sodobne vizualne umetnosti v mestu Nova Gorica, imenovano Arhipelag. Leta 2005 in 2006 je ta mednarodni festival sodobne umetnosti organiziral KUD Limb. Pobudnik manifestacije, ki je povezala mednarodno zasedbo umetnikov, je bil Vasja Kokelj, ob njem pa še Peter Mignozzi, Vanja Mervič in drugi. Umetniki so svoja dela pokazali na kar 40 lokacijah v

Vasja Kokelj, Demokratia, 2004 Instalacija na novogoriškem travniku Foto: Jernej Humar

JAVNE MANIFESTACIJE, SKUPINSKI NASTOPI, PERFORMATIVNI AKTI Potreba po povezovanju novih generacij umetnikov se je pokazala že sredi devetdesetih let, iskala se je nova forma povezovanja, saj umetniki mlajše generacije v do tedaj uveljavljenih in delujočih asociacijah, kot je denimo Društvo likovnih umetnikov Severne Primorske (DLUSP), niso videli svojega prostora, veliko primernejši je bil denimo Center za razvoj mladinske kulture (CRMK), kjer so se oblikovali številni mladi umetniki.

Razstava Universe of art / Vsemirje umetnosti Mestna galerija Nova Gorica, 2007 Foto: Fotoatelje Pavšič Zavadlav

Prvo skupno druženje ali kolonijo, na kateri so skupaj ustvarjali tako študentje ljubljanske kot beneške likovne akademije ter novogoriški študentje šole za arhitekturo in Akademije za glasbo, radio, film in televizijo (AGRFT), se je zgodila na povabilo spodaj podpisane leta 1993 v Šmartnem v Goriških brdih in istega leta na Belvedurju v Istri, leta 1995 smo medse povabili še plesalce sodobnega plesa. Približno v istem času se je med mladimi umetniki pojavila tudi potreba po razstavnem prostoru in centru za sodobno umetnost, ki bi mladim pomagal na umetniški poti in dvigal raven kulturne zavesti v mestu. V ta namen smo 18

Božidar Zrinski, Mirjam Marussig, Slike in videoprojekcija, katalog razstave, Mestna galerija Nova Gorica, 7. - 28. 1. 2005.

Arhipelag Mednarodna manifestacija sodobne vizualne umetnosti, Nova Gorica, 2005 Na fotografiji: Leteči most človečnosti in verovanja goriškega umetnika Ernesta Paulina.

Foto: Leo Caharija

obmejnem pasu med obema Goricama. Leta 2006 je bilo okoli sto ustvarjalcev, leta 2008 se je Limbu pridružilo še društvo Krea, ki je povabilo 61 ustvarjalcev

50

51 iz devetih držav, a za nadaljnji razvoj Arhipelaga ni bilo več pogojev. Novogoriška mestna občina ni prepoznala njegovega pomena in mu ni namenila denarja.

Pixxelpoint - mednarodni festival intermedijske umetnosti, 2010 Foto: arhiv Mestne galerije Nova Gorica

Kot homogena skupina so nekaj časa delovali kiparji (skupina Delikatesa), kot vidimo na fotografijah iz leta 2008, nastalih na koloniji Negovana Nemca v Biljah skozi objektiv fotografa Jerneja Humarja. V svojem ukvarjanju z dokumentarno fotografijo se pokaže kot dober opazovalec, ki zna zaznati situacije, razmerja posameznikov v njih in energetski nabolj, ki vse skupaj povezuje. Kot smo videli pri njegovih Brezdomcih, se tudi v primeru kiparske kolonije kaže »značilnost dokumentarnega pristopa k izbrani temi, ki je v stremljenju po sestavi kompleksnejše zgodbe, ki poveže posamezne posnetke v zaključeno celoto, v angažirano predstavitev določenega izseka iz stvarnosti na oseben, oblikovno in vsebinsko usklajen način«.19

Kolektiv Treshold Performativni dogodek v razpadajoči vili Vipolže, 2009

Ko govorimo o konceptualnih zastavitvah in performativnih praksah, moramo na tem mestu nujno zabeležiti performativni dogodek, ki se je leta 2009 zgodil v vili Vipolže, ko je bila ta še v razpadajočem stanju, torej pred njeno obnovo. Kolektiv Threshold, skupina umetnikov s področja performativnih, vizualnih in sonoričnih umetnosti, med katerimi je bil tudi Atej Tutta, poleg njega pa še Bara Kolenc, Neil Barbisan, Estevan Bruno, Andrea Cazzolato, Jernej Černalogar, Marek Fakuč, Rado Jaušovec, Nereo Marulli, je zasedla ta razpadajoči dvorec in prav tu osnovala svojo prvo akcijo – enomesečni umetniški laboratorij, ki se je zaključil z interaktivnim večmedijskim dogodkom, predstavljenim na Dnevih poezije in vina leta 2009. Zanimalo jih je raziskovanje pragov umetniškega izraza. Tematika, ki so ji sledili, je bila povezana z lovom, ki označuje specifičen prostor, z njegovo zgodovino, arhitekturo in življenjem v njej. Drugi del tega performativnega dejanja, tokrat v obliki multimedijske razstave, se je odvijal v dvorani Kazemate v Ljubljani leta 2011.

Med pomembnimi realiziranimi idejami in institucijami, ki so mesto obogatile z izkušnjo sodobne umetnosti, moramo nujno izpostaviti Akademijo umetnosti Unverze v Novi Gorici z intermedijskim in interdisciplinarnim študijem, ki deluje v sosednji Gorici in uspešno povezuje obe mesti in tujino. Izpostaviti velja nadalje Pixxelpoint, mednarodni festival sodobnih umetniških praks, ki ga z vsakokratnim kuratorjem že 18 let izvaja Mestna galerija Nova Gorica in ki odmeva tudi v mednarodnem prostoru. Izkušnjo sodobne umetnosti je v novogoriški prostor od leta 2008 v veliki meri zanesla tudi galerija Dimenzija napredka v Solkanu, ki je delovala pod vodstvom Aljoše Abrahamsberga, omeniti pa velja tudi galerijo Tir na novogoriški Mostovni, kjer se predstavljajo zlasti mlajši avtorji. V zadnjem času se kot zanimivo vozlišče sodobnih umetniških tokov kaže tudi novo ustanovljena Carinarnica, ki deluje na bivšem mejnem prehodu na Erjavčevi ulici, prav na sešitju obeh mest.

19

Brane Kovič, Skok v višino, razstava v Tobačnem muzeju, Ljubljana 2006.

Nika Šimac in Peter Mignozzi sta leta 2014 in 2015 realizirala dva zanimiva in pomembna razstavna projekta na tematiko staroverstva (Lintver, Vidoni), h kateremu sta povabila mnoge ustvarjalce in govorce, med njimi tudi Marka Pogačnika in odkritelja staroverstva Pavla Medveščka ter tudi zdravilko, ki je na sami razstavi izvajala večurni obred, relacijski postopek, ki je na duhovni ravni povezal skupino z nevidnim, poveličal taktilnost samo. Sodobna umetnost v svoj okvir namreč vključuje tudi takšne koncepte, med katerimi je tudi koncept animizma kot nasprotje scientizmu, ki ga vse bolj poudarjajo post moderni antropologi. Mignozzi in Šimaceva sta z odkrivanjem starih znanj in vedenj pokazala, da se ponujajo alternativni, ustvarjalni in človeku dostojni modeli bivanja, ki bodo človeku omogočili stik s seboj, bolj zdravo življenje in pravičnejše družbene odnose.

Naj s pravičnejšimi družbenimi odnosi tudi zaključim. Razstava je jasno pokazala, da je vizualna umetnost novogoriških avtorjev na visoki kvalitativni ravni, pa ne le to, posamezni umetniki, ki delujejo v prestolnici ali v tujini, so prodrli v sam svetovni vrh. Kar manjka, je kisik in dobra zemlja doma, ustrezni pogoji dela, torej. Večina umetnikov je s procesom dezintegracije socialne države v postsocializmu obstala na mestu in na robu. Od njih zahtevamo, naj se znajdejo na umetnostnem tržišču, ki ga ni. Potreba po centru za sodobno umetnost, kjer bi ustvarjalcem nudili podporo pri programih za produkcijo, je zato še toliko večja.

Umetniki tako ostajajo v samoti svojih ateljejev, mesto jih komajda še zaznava.

Pa čeprav je prav umetnost tista, ki nam riše črto identitete, nam pravi, kje smo in kaj smo. In tudi kdo smo. In vse to se dogaja prav na zahodni meji, kjer so se v prvih desetletjih 20. stoletja snovale avantgarde, najnaprednejši evropski ustvarjalni tokovi, ki so navdihovali še mnoge kasnejše rodove umetnikov.

Umetnost je namreč tista, ki čuva dediščino naše kreativne biti in, kar je morda še pomembneje, naše humanosti.

LITERATURA: Abrahamsberg, Aljoša, Pattern Mater – naravna tehnologija, Galeija Dimenzija napredka, Solkan 2014.

Figelj, Klavdija, Umetnost je boljša kot resnica, Primorske novice, št.49, 26. junij 1998.

Groys, Boris, Teorija sodobne umetnosti, Ljubljana 2002.

Ingold, Tim, From science to art and back again: The pendulum of an anthropologist, ANUAC, letnik 5, št. 1, junij 2016.

Ipavec, Maksimiljana, Slikar Aleksander Peca ima za seboj plodno slikarsko obdobje, Primorske novice, št. 152, 4. 7. 2011.

Kovič, Brane, Skok v višino, Tobačni muzej, Ljubljana 2006.

Krize in novi začetki, umetnost v Sloveniji 2005–2015, Muzej sodobne umetnosti, Metelkova, Ljubljana 2016.

Slovenska umetnost 1995–2005, Teritoriji, identitete, mreže, Moderna galerija Ljubljana 2005. Škrjanec, Breda, Ana Zavadlav - grafike, katalog razstave, Mestna galerija Nova Gorica, 14. 6.–5. 7. 2001.

Zrinski, Božidar, Mirjam Marussig, slike in videoprojekcija, katalog razstave, Mestna galerija Nova Gorica, 7.–28. 1. 2005.

SPLETNI VIRI: Brejc, Tomaž, Slovenska umetnost na začetku 20. in na začetku 21. stoletja, predavanje, 2016.

Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=eotrWb-TbMU, ogledano 20. 10. 2017.

Strehovec, Janez, Inteligentna matrica za raziskovalnega uporabnika-gledalca.

Dostopno na: http://www2.arnes.si/~avaupo2/files/solaris-frame, ogledano 20. 10. 2017.

Reprodukcije razstavljenih del

54

55

Vladimir Hmeljak (1909–2000) Dvorišče v Batujah, 1950 olje, lesonit, 33,3 x 43,5 cm, Goriški muzej

Vladimir Hmeljak (1909–2000) Strunjan, 1964 olje, lesonit, 56 x 43,8 cm, Goriški muzej

56

57

Rafael Nemec (1914–1993) Travnik v poletju, 1950 olje, lesonit, 52,7 x 64,5 cm, Goriški muzej

Rafael Nemec (1914–1993) V Škocjanski jami, 1952 olje, vezana plošča, 53,5 x 44 cm, Goriški muzej

58

59

Vladimir Makuc (1925–2016) Velika ptica, 1967 barvna jedkanica in akvatinta, papir, 65,3 x 75,8 cm, Goriški muzej Pokrajina s pticama, 1988 les, mivka, steklene črepinje, disperzijska tempera, 31 x 72,5 x 24 cm Goriški muzej

Vladimir Makuc (1925–2016) Ovna II (trk), 1994 disperzijska tempera, steklene črepinje, barvne voščene krede in mivka na platnu in lesu, 127 x 151 cm, Goriški muzej

60

61

Silvester Komel (1931–1983) Valovanje Istre, 1963 olje, platno, 50 x 80 cm, zasebna last Zrcaljenje pridnih, 1965 olje, platno, 60 x 75 cm, zasebna last

Silvester Komel (1931–1983) Osvajanje prostora, 1973 olje, platno, 100 x 150 cm, zasebna last

62

63

Milenko Pegan (1925–2005) Nadja, b. d. sken fotografije 31,5 x 39 cm, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici

Milenko Pegan (1925–2005) Razmišljanje II, b. d. sken fotografije, 30 x 39,5 cm, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici

Deček in lutka, b. d. sken fotografije, 30 x 39,5 cm, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici

Žena iz Kamenj, b. d. sken fotografije, 31,5 x 42 cm, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici

64

65

Negovan Nemec (1947–1987) Prebujanje, 1984 marmor, 25 x 122 x 45 cm, zasebna last

Negovan Nemec (1947–1987) Zagon II, 1984 marmor, 27 x 42 x 33 cm, zasebna last

66

67

Pavel Medvešček (1933) Triptih, 1968 p. a., jedkanica, 70 x 49,8 cm, last avtorja

Pavel Medvešček (1933) Osti, 1993 gvaš, flomaster, tuš, papir, 59,7 x 39,5 cm, last avtorja

68

69

Miloš Volarič (1933–2010) Aberacijski simboli XII, 1975 akril, platno, 100 x 80 cm, zasebna last

Miloš Volarič (1933–2010) Brez naslova, 1991 akvarel, 56,3 x 75,5 cm, zasebna last

70

71

Danilo Jej훾i훾 (1933) Decrescendo in crescendo, 1976 vakumiran in lakiran polistirol, 140 x 80 x 9,5 cm, last avtorja Composita, 1978 vakumiran in lakiran polistirol, 16 x 17,5 17,5 cm, last avtorja

Danilo Jej훾i훾 (1933) Prevoji III (Movimento v rumenem), 1998 barvni sitotisk, 72,5 x 67 cm, last avtorja

72

73

Nedeljko Pečanac (1938) Oranžna krogla (ciklus Optične krogle), 1980 5/20, sitotisk, 100 x 70 cm, last avtorja Nedeljko Pečanac (1938) Zelena krogla (ciklus Optične krogle), 1980 13/20, sitotisk, 70 x 100 cm, last avtorja

Nedeljko Pečanac (1938) Asociacijska forma, 1973 patiniran in barvan les, 66 x 23 x 28 cm last avtorja / ena izvedba kipa se nahaja v zbirki moderne umetnosti Vladin dom Cetinje, Črna Gora

74

75

Rudi Pergar (1936) Simetrična struktura, 1972 sitotisk, 70 x 70 cm, last avtorja

Rudi Pergar (1936) Struktura IV, 1974 sintol, vezana plošča, 122,2 x 122,2 cm, last avtorja

76

77

Lucijan Bratuš (1949) Portret I, 2013 akril, platno, 60 x 50 cm, last avtorja Lucijan Bratuš (1949) Poletje VII, 1985 akril, platno, 100 x 80 cm, last avtorja

Lucijan Bratuš (1949) Portret II, 2013 akril, platno, 60 x 50 cm, last avtorja

78

79

Klavdij Tutta (1958) Na dvoriĹĄÄ?u, 1983 E. A., litografija, 50 x 70 cm, last avtorja

Klavdij Tutta (1958) Mediteranski osati, 1984 akril, platno, 107 x 162 cm, last avtorja

80

81

Franc Golob (1941) SoĹĄka (Tolminska) korita, 1984 olje, akril, platno, 50 x 60 cm, last avtorja

Franc Golob (1941) Korita SoÄ?e, 2010 olje, platno, 100 x 120 cm, last avtorja

82

83

Milovan ValiÄ? (1953) V tej pokrajini kameniti, 1999 6/12, E. A., II/II, reservage, akvatinta, 46,9 x 61,8 cm, last avtorja

Milovan ValiÄ? (1953) Nekaj izven, 2004 akril, platno, 100 x 90 cm, last avtorja

84

85

Zmago Posega (1959–2009) Brez naslova, 2007 mešana tehnika, 79 x 79 cm, zasebna last

Zmago Posega (1959–2009) Brez naslova, 1997 bron, 27 x 31 x 10 cm, zasebna last

86

87

Zmago Posega (1959–2009) Figura v prostoru, 1997 marmor, 51 x 17 x 14 cm, zasebna last

Bojan Štokelj (1956–2001) Edvard Rusjan, 1986 medenina, Goriški muzej

88

89

Bojan Štokelj (1956–2001) Potovanje okrog sveta (Svastika), 1997 digitalna fotografija, 25 x 34,5 cm, zasebna last

Bojan Štokelj (1956–2001) Potovanje okrog sveta (McDonald's 2), 1997 digitalna fotografija, 28,3 x 40,2 cm, zasebna last

Potovanje okrog sveta (McDonald's 1), 1997 digitalna fotografija, 27,7 x 40,2 cm, zasebna last

Potovanje okrog sveta (Coca Cola), 1997 digitalna fotografija, 27,8 x 40 cm, zasebna last

90

91

Gigo de Brea (1963) Planetarna pokrajina, 2015 olje, platno, 145 x 108 cm, last avtorja

Gigo de Brea (1963) Planetarna pokrajina, 2016 olje, platno, 140 x 131 cm, last avtorja

92

93

Vasja Kokelj (1966) Brez naslova, 1995 olje, platno, 146 x 170 cm, last avtorja

Bogdan VrÄ?on (1963) Jojo, 2012 olje, platno, 180 x 143 cm, last avtorja

94

95

Miran Cencič (1963) Brez naslova, 1998 olje, platno, 90 x 55,5 cm, last avtorja

Mestna galerija Nova Gorica Izsek iz razstave »Na začetku je bila črta«, 2017

96

97

Anja Medved (1969) Album mesta na meji, 2007–2017

Ana Zavadlav (1970) Moj ameriški atelje, 1998 fotografija, 55 x 73 cm, last avtorice

Desetletnica projekta javnega zbiranja spomina obeh Goric Spovednica tihotapcev, 2007/08, video, 22 min.

Ordinacija spomina, 2009/10, video, 13 min.

Album mesta, 2011/12, video, 28 min.

Najdeni portreti, 2013/14, video, 33 min.

Portreti stavb, 2015/16, video, 30 min.

Produkcija: Kinoatelje, Kinokašča, video postavitev

98

99

Marko Peljhan (1969), Carsten Nikolai polar m [mirrored], 2010 multimedijska instalacija Yamaguchi Center for Arts and Media (YCAM), Japonska

Marko Peljhan (1969), Matthew Biederman in drugi Iniciativa za arktično perspektivo: ᓯᕿᓐᓇᓂᖅ (Siqinnaaniq) / Obzorja, video, 11 min., 2013

100

101

Jernej Humar (1975) Izklesani travniki - Likovna kolonija Negovana Nemca, 2008 digitalna črno-bela fotografija, 14 x 21 cm, last avtorja

Enej Gala (1990) Čakajoč mamo, 2017 blago, papir, strodur, stiropor, žica, mekol, akril, olje, 257 x 46 x 38 cm last avtorja

102

103

Atej Tutta (1981) Socialistična Sreča, 2017 video, 2K DCI, 2.39:1 / Dolžina: 8 ur Igralka: Irena Kovačević / Produkcija: Valeria Cozzarini, Atej Tutta

104

105

Narvika Bovcon (1976) Richard III., 2007 digitalna grafika, 16 x 75 cm, last avtorice

Denis MavriÄ? (1974) Meje mentalnega prostora, 2015 videoinstalacija, 3 min., produkcija Akademija umetnosti - Univerza v Novi Gorici

106

107

BridA/Tom KerĹĄevan, Sendi Mango, Jurij Pavlica (1970, 1973, 1973) PBC 0001, 2010 tiskano vezje, 45 x 110 cm, last avtorjev

108

109

Vanja Mervič (1973) Na začetku je bila ravna črta, akt 2 – vzhod, 2017 mešana tehnika (video 34:33 min., les, zamrznjena akrilna barva, kaktusi) last avtorja

Maja Licul (1970) Slika, oprana v pralnem stroju, 1995 (kot rezulta javne pralnice slik v Galeriji Škuc) les, platno, pigment, okvir 68 x 54 cm, platno 66 x 48 cm, zasebna last

110

111

Gorazd Prinčič (1976) Brez naslova, 2016 les, 60 x 30 x 20 cm, last avtorja Brez naslova, 2017 les, 56 x 28 x 23 cm, last avtorja

Peter Mignozzi (1976) Lintverjevo oko, 2014 mešana tehnika, 100 x 100 cm, last avtorja Nika Šimac (1976) in Peter Mignozzi Instalacija v Mestni galeriji Nova Gorica, 2017 Materija in duh, les in glina, 200 x 20 cm, last avtorice Zorni kot, oglje in zelišča, r 100 cm, last avtorja

112

113

Aleksander Peca (1972) Nova Gorica, 2009 olje, platno, 150 x 100 cm, last avtorja Ĺ tiri brigadirke, 2009 olje, platno, 40 x 50 cm, last avtorja

114

115

Matej PeÄ?nikar (1975) Cyborg, 2009 meĹĄana tehnika, 120 x 100 cm, last avtorja

Mirjam Marussig (1975) Brez naslova, 2009 akril, platno, 120 x 100 cm, last avtorice

116

117

Nina Bric (1975) Jutranji ritual, 2017 akril, platno, 20 x 20 cm, last avtorice Tamara JenÄ?ek (1988) Vsak-Danica, 2017 gif, digitalna animacija, 00:1:03

Jutranji ritual 2, 2017 akril, platno, 25 x 25 cm, last avtorice

Pavla Jarc

Javni spomeniki in skulpture v mestu

Pogled na Spomenik Edvardu Rusjanu (PANG 1061, Milenko Pegan), b. d.

Pokrajinski arhiv v Novi Gorici

120

121 V zadnjem času se pri nas soočamo z vedno manjšim interesom za kiparstvo, zato so javna naročila še toliko bolj dragocena in za kiparje ena redkih priložnosti, da lahko svoje zamisli razvijejo in uresničijo tudi v monumentalnejših dimenzijah.

Ob tem pa se umetniki srečujejo s številnimi omejitvami, njihovo delo je podvrženo formalni družbeni kontroli reprezentativnih predstavnikov družbe, ugotavlja Sandra Belšak,1 zato je svoboda umetniškega izražanja velikokrat omejena, saj se morajo kiparji prilagajati hotenjem in okusu naročnikov, ki običajno težijo k bolj konservativnim in populističnim oblikam prezentacije.

Tudi Špelca Čopič, naša najvidnejša raziskovalka spomeniške plastike prve polovice 20. stoletja, je pisala, da »slovenski spomeniški kiparji niso imeli svoboščin, ki bi jih odvezovale od popolne odvisnosti od družbe – naročnika, in si spočetka niti niso mogli predstavljati, da bi bilo kaj takega prevratnega sploh

javne plastike. Ob obeležitvi 70-letnice Nove Gorice smo znotraj pregledne razstave o likovni ustvarjalnosti v mestu evidentirali, prezentirali in ovrednotili tudi ta pomemben segment kiparstva, ki z izvirnimi, s sugestivnimi in

mogoče.«

Umetnostni zgodovinar France Stele opredeli javne spomenike kot »tiste ustvaritve likovnega snovanja, ki so nastale z izrecnim namenom, da bodo budile in obnavljale spomin na važne dogodke v življenju družbe, držav in organizacij, narodov in duhovnih gibanj, kakor tudi spomin na pomembne osebnosti«.4 Prav ohranjanje spomina je tudi po mnenju Božidarja Jezernika, etnologa Balkana in kulturnega antropologa, prva in najpomembnejša naloga javnih spomenikov, ki postavljeni v javni prostor »spomin na upodobljene osebnosti ne le ohranjajo, temveč ga tudi institucionalizirajo in legitimizirajo; v tem je njihova dodana vrednost«.5 In prav ohranjanje kolektivnega spomina na pomembne dogodke iz naše skupnosti in določene zaslužne osebnosti, ki so pustile viden pečat v nekem obdobju lokalne zgodovine, je bilo tudi glavno vodilo naročnikov, ki so kiparjem zaupali izdelavo spomenikov v našem mestu.

Tako javni spomeniki soustvarjajo zgodovino našega prostora, so zgovorni pričevalci naše preteklosti in sedanjosti, naših duhovnih vrednot in stremljenj, so »kamniti pridigarji sredi javnega življenja«.6

2

Drug pomemben in hkrati občutljiv vidik za kiparje je umeščanje javne plastike v javni prostor, pri katerem bi morali poleg arhitektov in urbanistov vselej dejavno sodelovati. Za sleherno uspešno koncipirano spomeniško rešitev je nujno potrebno zavedanje pomena in vloge javne plastike v prostoru, ki pomembno sooblikuje »javno estetiko« in ustvarja vizualne kvalitete nekega prostora. Ko namreč kip zasede določen zunanji prostor, po mnenju Igorja Zabela »v svojem razmerju do njega ni indiferenten, temveč je z njim v aktivnem, interaktivnem odnosu. Sam se lahko spreminja pod njegovim vplivom, a še v večji meri preobrazi svoje okolje, ga estetizira in spreminja v ambient.«3 Pri tem ne gre pozabiti na vlogo gledalcev, ki po Zabelovem prepričanju nikakor ne more biti pasivna. V njihovih očeh javna skulptura postane predmet občudovanja ali zavračanja, do nje so gledalci izrazito naklonjeni ali odklonilni in celo polemični, kot se je to na primer v Novi Gorici zgodilo leta 1999 ob postavitvi Spomenika N. G. kiparja Mirka Bratuše, leta 2002 ob umestitvi skulpture Matjaža Počivavška na travnik pred občinsko stavbo in leta 2004 ob postavitvi fontane Mirsada Begiča. Ostale javne plastike topogledno niso bile problematične, saj so precej »nevtralne« in niso vzbudile nobene negativne reakcije v javnosti.

prepričljivimi koncepti bogati javni prostor in ustvarja njegovo urbano identiteto.

Gre za prvo celostno predstavitev javne plastike v mestu, ki smo jo razdelili v dve večji skupini: javni spomeniki in javne skulpture. V prispevku se bomo osredotočili zgolj na tiste v javnem zunanjem prostoru, čeprav imamo nekaj tovrstnih plastik tudi v notranjščinah javnih stavb, in izpostavili predvsem tiste, ki v sebi nosijo dovolj prepričljivo umetniško izpoved.

JAVNI SPOMENIKI

Javne spomenike v Novi Gorici lahko razvrstimo v tri skupine, in sicer: - portretna doprsja oziroma doprsni kipi, ki so najštevilčnejši, - celopostavni figuralni spomeniki, - monumentalni kiparski spomeniki.

Pri postavitvi skulptur v javni prostor gre torej za preplet različnih vidikov: zamisli in idej umetnikov, želja in ambicioznosti naročnikov, odločitev določevalcev lokacije in vloge javnosti, nenazadnje pa je pomembna tudi strokovna presoja o kakovosti skulptur, njihovi ustrezni umestitvi v prostor in celostni podobi mesta.

Nova Gorica se lahko ponaša z nekaj vidnimi javnimi spomeniki in skulpturami priznanih slovenskih kiparjev, ki so dragoceno prispevali k razvoju slovenske 1

Sandra Belšak, Umetnost v javnem prostoru. V: Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, pojmi, gibanja, skupine, težnje, Ljubljana 2009, str. 290.

2

Špelca Čopič, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Moderna galerija Ljubljana, Ljubljana 2000, str. 22.

3

Igor Zabel, Od socrealizma do analitične abstrakcije. V: Umetnost na Slovenskem, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1998, str. 356.

4

France Stele, Likovni spomeniki v Sloveniji do 1941. V: Sinteza: revija za likovno kulturo, leto 2, št. 7, 1967, str. 8.

5

Božidar Jezernik, Mesto brez spomina in njegovi javni spomeniki. V: Mesto brez spomina, Ljubljana 2014, str. 7.

6

Ibid., str. 14.

122

123

DOPRSNI KIPI Tovrstni spomeniki znanih in zaslužnih osebnosti z različnih področij kulturnodružbenega delovanja, ki so bili tako ali drugače povezani z Novo Gorico ali širše Goriško, predstavljajo najobsežnejši sklop novogoriškega kiparstva v zunanjem javnem prostoru. Naročniki le-teh so bili predvsem organizacija zveze borcev, razna društva ter klubi in so jih po večini zaupali v izdelavo priznanim in uveljavljenim slovenskim kiparjem. Pod daleč največ del se je podpisal Negovan Nemec, nato Boris Kalin, Zdenko Kalin, Zmago Posega, posamezne pa so naredili še Stojan Batič, Janez Pirnat, Marjan Keršič, Milena Braniselj in Mirko Bratuša. Ta portretna doprsja so, z izjemo enega (spomenik Antona Veluščka Matevža), iz brona, večinoma dosledno realistično zasnovana in postavljena na preproste kubične podstavke iz kamna, s čimer so umetniki verjetno zadostili naročnikovim zahtevam in pričakovanjem. Realizem se je v kiparstvu namreč zasidral kot najuspešnejši način razrešitve (re)prezentacije človeškega individuuma,7 zato je bil verjetno tako za naročnike kot umetnike pri tovrstnih upodobitvah pogosto prava izbira. Izjemoma lahko zasledimo tudi odmik v smer stilizacije ter uporabo slikovitih in ekspresivnih poudarkov, vendar je ne glede na časovni razpon nastanka spomenikov, kot rečeno, prevladujoči slog realizem. Ob tem pa lahko pri večini doprsnih kipov opazujemo tudi umetnikov smisel za poglabljanje v značaj portretiranca in raziskovanje njegovih psiholoških značilnosti.

Leta 1982 je na pobudo Zgodovinskega društva za Severno Primorsko na tej ulici dobil spomenik še slovenski zgodovinar in geograf, goriški rojak Milko Kos. Kip je zasnoval Negovan Nemec. Istega leta je Zdenko Kalin naredil doprsni kip narodnemu heroju Rastislavu Delpinu na Delpinovi ulici, leto poprej pa politiku Borisu Kidriču na Kidričevi ulici. V 80-ih letih je bilo postavljenih še nekaj portretnih doprsij na Kidričevi ulici, in sicer narodnemu heroju Antonu Beblerju (delo Marjana Keršiča), partizanskim voditeljem, poveljnikom bataljona Simon Gregorčič (Martin Greif - Rudi, Jožef Lemut Saša in Milet Špacapan - Igor), ter skladatelju Radu Simonitiju. Izdelal jih je Negovan Nemec.

Po letu 1987 je opaziti upad interesa za postavljanje spomenikov znanih osebnosti vse do leta 2000, ko Zmago Posega izdela doprsni kip Tigrovcu Zorku Jelinčiču in 2003 Tigrovcu Antonu Rutarju. Leta 2001 dobi svoj spomenik goriški nadškof Frančišek B. Sedej pred novogoriško konkatedralo.

Na Erjavčevi ulici pa se »velikim možem« leta 2011 pridruži še pater in jezikoslovec Stanislav Škrabec ter 2013 učiteljica in pesnica Ljubka Šorli.

Večina teh spomenikov je postavljenih na Erjavčevi ulici, zato se je za to ulico neuradno prijelo ime aleja zaslužnih mož (tudi aleja velikih oz. slavnih mož, aleja spomina). Prvi doprsni kip je datiran v leto 1968, postavili so ga Karlu Lavriču, pravniku in buditelju Primorskih Slovencev, ob 150-letnici njegovega rojstva. Kip je delo kiparja Borisa Kalina. Leto kasneje je takratna občinska zveza komunistov postavila spomenik delavskemu voditelju, komunistu in narodnemu heroju Jožetu Srebrniču, ki ga je zasnoval kipar Stojan Batič.

Naslednje leto, 1970, je doprsni kip dobil narodni heroj, organizator NOB in ljudske oblasti na Primorskem, Anton Velušček Matevž. Naročnik, zveza borcev, je delo zaupal kiparju Janezu Pirnatu.

Pravi razmah doprsnih kipov pa se je zgodil v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja predvsem po zaslugi Kluba starih goriških študentov. Postavili so jih naslednjim znanim osebnostim: Franu Erjavcu, Simonu Gregorčiču, Andreju Gabrščku, Henriku Tumi, Antonu Gregoriču, Lojzetu Bratužu, Alojzu Gradniku, Ivanu Trinku Zamejskemu, Josipu Vilfanu, Andreju Budalu in Engelbertu Besednjaku. Ti spomeniki so dragoceni tudi zato, ker se v njih zrcalijo vrednote in hotenja takratne mlade generacije, ki je z izborom zaslužnih mož in realizacijo kiparskih stvaritev pomembno pripomogla k sooblikovanju podobe mesta in njegove identitete.

7

Luc Menaše, Zahodnoevropski slikani portret, Maribor 1962, str. 8.

Boris Kalin, Karel Lavrič, 1968

Stojan Batič, Jože Srebrnič, 1969

Janez Pirnat, Anton Velušček Matevž, 1970

124

125

Boris Kalin, Fran Erjavec, 1972

Zdenko Kalin, Simon Gregorčič, 1973

Boris Kalin, Marjan Keršič-Belač, Andrej Gabršček, 1974

Negovan Nemec, Andrej Budal, 1980

Zdenko Kalin, Boris Kidrič, 1981

Negovan Nemec, Milko Kos, 1982

Boris Kalin, Henrik Tuma, 1975

Negovan Nemec, Anton Gregorčič, 1976

Negovan Nemec, Lojze Bratuž, 1978

Zdenko Kalin, Rastislav Delpin, 1982

Marjan Keršič, Aleš Bebler, 1982

Negovan Nemec, Engelbert Besednjak, 1984

Negovan Nemec, Alojz Gradnik, 1978

Negovan Nemec, Josip Vilfan, 1979

Negovan Nemec, Ivan Trinko Zamejski, 1979

Negovan Nemec, Spomenik partizanskim voditeljem (Martin Greif - Rudi, Jožef Lemut - Saša in Milet Špacapan - Igor), poveljnikom bataljona Simona Gregorčiča, 1986

126

127

CELOPOSTAVNI FIGURALNI SPOMENIKI

Negovan Nemec, Rado Simoniti, 1987

Zmago Posega, Zorko Jelinčič, 2000

Evgen Guštin, Frančišek Borgia Sedej, 2001

V skupino celopostavnih figuralnih spomenikov sodi bronasti kip pisatelja Franceta Bevka iz leta 1974, ki v nekoliko nadnaravni velikosti (visok je 210 cm) dominira na zelenici ob Kidričevi ulici. Postavljen je na kamniti podstavek, okrog katerega so vklesane besede, misli in izreki iz Bevkovega literarnega opusa. To je le ena od mnogih portretnih upodobitev, ki jih je naredil eden najpomembnejših slovenskih kiparjev, v Solkanu rojeni Boris Kalin (1906–1975), mojster človeške figuralike in velikih realističnih kiparskih realizacij. Spomenik Francetu Bevku ne izraža samo simbolne podobe upodobljenca, temveč je prepričljiva odslikava njegovega realnega videza, ki mu je kipar poskušal vdahniti še veličino in notranjo razsežnost, kar mu je nedvomno uspelo. Njegova realistična upodobitev spomenika se, kot je dejal sam Kalin, ki je pisatelja dobro poznal in dolga leta prijateljeval z njim, »harmonično ujema in dopolnjuje z Bevkovim, prav tako realističnim delom«.8

8

Zmago Posega, Anton Rutar, 2003

Mirko Bratuša, Stanislav Škrabec, 2011

Milena Braniselj, Ljubka Šorli, 2013

Dušan Željeznov, Kako je nastal Bevkov spomenik v Novi Gorici. V: Primorska srečanja, št. 112, Nova Gorica 1990, str. 709–710.

128

129 Kalinova stvaritev so tudi štiri celopostavne monumentalne bronaste moške postave na pročelju občinske stavbe iz leta 1956, ki se lepo vklapljajo v arhitekturo, uglašeno z ideologijo takratnega socialističnega realizma, in ponazarjajo suženjstvo, upor, boj in zmago oziroma svobodo Primorcev. Izrazito realistične, a vendar idealizirane in herojsko uglašene figure z alegoričnim pridihom nedvomno odsevajo duh tistega časa, v katerem je kipar dejavno sodeloval pri kulturni obogatitvi novo nastajajočega mesta.

figuro letalca, z dvema v nebo kipečima kriloma, ki aludirata na mitološkega junaka Ikarusa. S starih fotografij lahko razberemo, da se je spomenik ob postavitvi povsem zlil z arhitekturnim okoljem in vegetacijo, ki ga je obdajala.

Avtor je namreč »ob postavitvi spomenika upošteval bodoči urbanistični razvoj Nove Gorice, ki pa so ga leta 1970 v korist novemu trgovskemu centru prezrli.

Tako se v sedanjosti srečujemo z dokaj žalostno podobo osamljenega velikana, ki mu v ozadju konkurira betonska zgradba z izrazito dominacijo dimnika,«9 je leta 1982 zapisala Nelida Silič - Nemec v knjigi o javnih spomenikih na Primorskem. Kako izkrivljeno in utesnjeno podobo kaže ta javna plastika šele danes, ko so jo ob celostni prenovi Bevkovega trga leta 2013 povsem napačno restavrirali, saj so izvorno delo iz železobetona prebelili v belo barvo in mu malce porezali noge. S tem so grobo posegli v samo avtorsko delo in izkazali nespoštovanje do pomembnega spomenika kulturne dediščine, enega od bolj prepoznavnih simbolov mesta.

Boris Kalin Štirje kipi nad vhodom mestne palače, 1956

MONUMENTALNI KIPARSKI SPOMENIKI 1. Janez Lenassi, Spomenik Edvardu Rusjanu, 1960, železobeton pred Centrom Eda 2. Rafael Nemec in Vasilij Željko, Spomenik Sergeju Mašeri, 1973, kamen, železo na Erjavčevi ulici 3. Negovan Nemec, Spomenik diverzantom, 1985, kamen na Kidričevi ulici 4. Marko Pogačnik, Spomenik ob tisočletnici Gorice, 2001, kamen na vogalu občinskega travnika 5. Zmago Posega, Spomenik graditeljem Nove Gorice, 2008, bron na trgu Vrtnica 6. Nika Šimac, Spomenik Aleksandrinkam, 2009, les, kamen, beton v Borovem gozdičku (danes poškodovan)

Rafael Nemec in Vasilij Željko Spomenik narodnemu heroju Sergeju Mašeri, 1973

V tej skupini velja izpostaviti prvi tovrstni abstraktni kiparski spomenik v mestu, Spomenik Edvardu Rusjanu, ki ga je leta 1960 izdelal Janez Lenassi v spomin na prvega slovenskega pilota, načrtovalca in izdelovalca letal. Abstraktna železobetonska skulptura z izrazito vertikalnim poudarkom predstavlja stilizirano

Fotografija spomenika Edvardu Rusjanu Iz fonda Milenka Pegana (PANG 1061, Milenko Pegan), b. d.

Pokrajinski arhiv v Novi Gorici

Janez Lenassi Spomenik Edvardu Rusjanu, 1960 9

Nelida Silič - Nemec, Javni spomeniki na Primorskem 1945–1978, Koper 1982, str. 39.

130

131 Znotraj te skupine ne moremo prezreti tudi Spomenika ob tisočletnici Gorice kiparja Marka Pogačnika, ki od leta 2001 stoji na vogalu mestnega travnika.

Na dvoje razklan kamniti monolit v obliki odprte knjige opozarja mimoidoče na zgodovinski trenutek, prvo omembo krajev Solkan in Gorica v pisnih virih.

V levo polovico kraškega kamna je vklesan prepis darilne listine cesarja Svetega rimskega cesarstva Otona III. iz leta 1001, ki prvič omenja ta kraja, v desno pa vitalno energijsko znamenje –­ kozmogram Gorice, izpeljan iz vrtnice. Marko Pogačnik je avtor več litopunkturnih projektov, katerih namen je spodbuditi procese zdravljenja zemlje in uravnoteženja v danem prostoru.

Ta litopunkturna skulptura na pomembnem akupunkturnem meridianu po avtorjevem prepričanju simbolizira tudi povezovanje obeh Goric, saj sta mesti del enotnega energijskega polja, in je postavljena na vitalnem energijskem kanalu, ki ima svoj izvor za knjižnico v Borovem gozdičku in teče v smeri Benetk.

Istega leta je Pogačnik naredil tudi litopunkturni steber s kozmogramom, ki se nahaja za podružnično Osnovno šolo Milojke Štrukelj na Ledinah.

V skupino abstraktnih kiparskih spomenikov sodi tudi Spomenik diverzantom Negovana Nemca iz leta 1985, s katerim je kipar skladno s prevladujočimi tokovi v sočasni likovni umetnosti radikalno prelomil s tradicionalnim realističnim kiparstvom v smer abstrakcije. V ospredje stopita občutje materiala in doživetje.

Njegove forme, v katerih komaj še zaslutimo aluzijo na stvarnost, so preproste, naravno mehke, zaobljene, lirično izpovedne. Skozi dela se nam kipar kaže kot večni iskalec lepote in čiste/idealne oblike v kiparstvu. K temu je stremel tako v monumentalni kot intimni plastiki. Spomenik diverzantom je le eden od mnogih pomembnih spomenikov NOB, ki jih je Negovan Nemec kot nadaljevalec tradicije spomeniškega kiparstva svojega profesorja Borisa Kalina naredil na Goriškem

Marko Pogačnik Dihalna odprtina za elementarna bitja, 2001 Litopunkturni steber za Podružnično šolo Ledine

in s tem tej pokrajini vtisnil svojevrsten kulturni pečat.

Negovan Nemec Spomenik borcem diverzantom NOV Primorske in Gorenjske, 1985

Marko Pogačnik Spomenik ob tisočletnici Gorice, 2001

132

133 Marko Pogačnik je bil tudi soustanovitelj neoavantgardne konceptualistične skupine OHO, ki je skupaj z Milenkom Matanovićem, Davidom Nezom in Andražem Šalamunom leta 1970 izdelala Sončno skulpturo iz železobetona pred nekdanjim hotelom in zabaviščem Argonavti v Novi Gorici, na mestu katerega je leta 1993 zrasel nov zabaviščni center Perla. Ta skulptura, imenovana tudi Sončna ura, je bila del vizionarske arhitekture Argonavti, s katero je skupina OHO v sodelovanju z arhitektom Nikom Lehrmanom želela, navezujoč se na antični mit o Argonavtih, obuditi izraznost in dosežke starih izginulih ameriških civilizacij. Sončna skulptura je bila premišljeno zasnovana v obliki dveh pljučnih kril, med katerima je bila ozka špranja, ki jo lahko razumemo tudi kot sapnik, po katerem potuje zrak kot simbol življenja in vseprežemajočega duha. Skoznjo so pozno popoldan posijali sončni žarki, ki so padali na skupino kamnitih miz. Le-te so simbolizirale človekovo bivanje tukaj in zdaj. »Naše življenje se pretaka med vdihom in izdihom, med Soncem in Zemljo. Zemlja vdihne življenjsko energijo v obliki sončnih žarkov in jo izdihne v obliki svoje bujne vegetacije in kulture človeštva. Brez dihanja bi bila Zemlja mrtev planet in človeka zdaj in tukaj ne bi bilo,« je ob postavitvi zapisal Marko Pogačnik.10 Mogočna skulptura, ki je segala 15 metrov visoko, se je opirala na starodavno izročilo megalitskih sončnih svetišč, kakršno je na primer Stonehenge v Veliki

OHO, Sončna skulptura, 1970

Britaniji. Ko so leta 1999 prenavljali sedanji kompleks Perla, so jo brezbrižno odstranili, kar ponovno kaže na nespoštovanje in malomaren odnos do umetniških dosežkov našega prostora. S tem smo izgubili eno od najimpozantnejših skulptur pri nas, s katero je skupina OHO leta 1971 predstavljala takratno jugoslovansko umetnost celo na Bienalu mladih v Parizu.

Zadnji javni spomenik v mestu, ki je obenem tudi zadnje večje javno naročilo Zmaga Posege, je Spomenik graditeljem Nove Gorice, postavljen na Bevkovem trgu septembra 2008, v spomin in zahvalo vsem graditeljem, ki so po drugi vojni s prostovoljnim delom začeli graditi novo mesto. Kipar je na kamnite podstavke postavil tri bronaste kompozicije, visoke približno pol metra, vsaka predstavlja svojo zgodbo – življenje prostovoljcev na gradbišču, ki so s krampi, lopatami in lesenimi samokolnicami predano gradili Novo Gorico. Ob tem je izdelal tudi serijo skic v tehniki surove gline, ki niso zgolj skice za načrtovanje teh kompozicij večjih dimenzij, temveč avtentični zapisi avtorjevega likovnega mišljenja in snovanja. »Kip je nastal iz ideje delovišča. Skupina figur gradi, načrtuje in oblikuje prostor. Posamezni deli kipa so zasnovani kot gmota zemlje, znotraj nje je delovišče; kot bi nek zgodovinski trenutek hotel utrgati iz tal in ga prenesti v sedanjost,«11 je o delu povedal avtor.

Foto: arhiv Moderne galerije Ljubljana 10

Marko Pogačnik, Sončna skulptura, 1970, zgibanka iz arhiva Moderne galerije Ljubljana.

Spomenik je bil leta 2013 ob prenavljanju Bevkovega trga prestavljen na neprimerno lokacijo, na trg Vrtnica, ob zadnjo steno občinske stavbe, pred grobo obdelan kamen in železne okenske rešetke, kar ni skladno s kiparjevo vizijo, ki je skulpturo želel razgrniti pred naravno kuliso, posejano z drevesi. Ni razloga, da se ne bi spomenik ponovno vrnil na prvotno lokacijo, ki jo je avtor premišljeno izbral, da bi le-ta čim bolje funkcioniral v urbanem prostoru.

11

V spomin in zahvalo graditeljem Nove Gorice ob 60-letnici začetka gradnje, Krajevna skupnost Nova Gorica, 6. september 2008.

Nika Šimac, Spomenik Aleksandrinkam (skulptura je poškodovana), 2009 Foto: iz arhiva Nike Šimac

Zmago Posega Spomenik graditeljem Nove Gorice, 2008

134

135

JAVNE SKULPTURE Sandra Belšak je v Pojmovniku slovenske umetnosti po letu 1945 javne skulpture označila kot »pomensko nevtralne plastike oziroma prostostoječi javni kipi«.12 1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

Boris Kalin, Petnajstletna, 1963, bron pred Gimnazijo Nova Gorica Janez Pirnat, Noša, 1965, kamen pred Elektrotehniško in računalniško šolo Franc Dobnik, naslov ni znan, 1978, les pred Domom upokojencev Nova Gorica Zmago Posega, Figura v krogu, 1998, kamen pred Hitovo poslovno stavbo Mirko Bratuša, Spomenik N. G., 1999, bron na križišču Erjavčeve in Cankarjeve ulice Marko Pogačnik, Dihalna odprtina za elementarna bitja, 2001, kamen Osnovna šola Milojke Štrukelj na Ledinah Jakov Brdar, »Bor na obali« iz cikla Pridiga ptičem, 2001, bron pred Goriško knjižnico Franceta Bevka Matjaž Počivavšek, Brez naslova, 2002, kovano železo na travniku pred občinsko stavbo Mirsad Begić, Ohraniti sanje, 2004, bron na Kidričevi ulici Gorazd Prinčič, Brez naslova (Igra), 2006, les v Borovem gozdičku

Prva javna skulptura v mestu je datirana v leto 1963. To je Petnajstletna, postavljena pred novogoriško gimnazijo, ki velja za eno od kiparskih mojstrovin Borisa Kalina in predstavlja najosebnejši del njegovega kiparskega opusa, v katerem je zazrt v proslavljanje ženske lepote. Ta rahločutni ženski akt, ki je bil po mavčnem osnutku iz leta 1947 ulit v bronu, simbolizira mladost in zazrtost v prihodnost. V njem se zrcali ideal klasične lepote, anatomska popolnost mladega ženskega telesa, ki mu je z mehkobo linij, naravno, umirjeno držo in nežnostjo obraza vdahnil tudi močne čustvene in simbolne poudarke. Ženska figura je protagonistka tudi v skulpturi z naslovom Noša, ki jo je leta 1965 izklesal Janez Pirnat in stoji pred Elektrotehniško in računalniško šolo.

Gre za v kamniti blok ujeto monumentalno, stilizirano žensko figuro, odeto v draperijo z izrazito vertikalno poudarjenimi žlebičastimi gubami, ki naj bi simbolizirala kamnit električni drog.

Boris Kalin, Petnajstletna, 1963

12

Belšak 2009, str. 291.

Franc Dobnik Naslov skulpture ni znan, 1978, les Skulptura je nastala leta 1978 v okviru prve forme vive v Novi Gorici, ki je potekala na zelenici pred Domom upokojencev. Na njej sta poleg Franca Dobnika, rezbarja z Vranskega, sodelovala tudi takrat mlada perspektivna goriška ustvarjalca Zmago Posega in Klavdij Tutta.

136

137 Pravi razmah so javna naročila v mestu dobila v devetdesetih letih predvsem po zaslugi družbe HIT, ki je v tistem obdobju izkazovala posluh za umetnost.

Leta 1993 je Zmago Posega dobil prvo javno naročilo na Goriškem. Izdelal je skulpturo iz brona, v kateri so bili v dva polkroga ujeti ženski torzi; svoje mesto je dobila pred hotelom Perla v Novi Gorici. Šlo je za značilen preplet dveh kiparjevih najbolj priljubljenih motivov, krožne forme in ženskega torza. Skulptura je bila ob prenovi hotela umaknjena in se žal nikoli ni vrnila v prvotno okolje.

Pred Hitovo poslovno stavbo v Novi Gorici pa od leta 1998 stoji njegova Figura v krogu, ki sodi v tako imenovani projekt skulptur v mestu, za katerega so pogodbo o sodelovanju sklenili družba HIT kot financer, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in novogoriška občina z namenom obogatiti urbani prostor s petimi pomembnimi kiparskimi stvaritvami. Gre za impozantno kamnito skulpturo, pri kateri je Posega izbral krožno obliko, »absolutno formo«, iz katere vse izhaja in h kateri se vse vrača. Simbol popolnosti in neskončnosti. V to popolno obliko je vpel fragmente človeških hrbtov, ki valovijo na kamniti površini, kar gledalcu omogoča izrazito čutno izkušnjo. Preprost, reduciran kiparski jezik, estetsko preoblikovanje forme, v kateri komaj še zaslutimo aluzijo na stvarnost.

Janez Pirnat, Noša, 1965

Zmago Posega, Figura v krogu, 1998

138

139 Druga v nizu skulptur, ki je rezultat poslovnega dogovora med Hitom in ministrstvom za kulturo, je Spomenik N. G. iz leta 1999, delo enega najvidnejših slovenskih kiparjev Mirka Bratuše. Kiparsko delo je »s svojo duhovito zasnovo (z izrastki skulptura aludira na doprsne kipe, ki ji stojijo nasproti) posebej aktualno na predlagani lokaciji, nasproti liniji doprsnih kipov vzdolž enega roba ulice ter hkrati v neposredni bližini šol, katerim bo kip predstavljal stimulativen in delno zabaven urbani element. S postavitvijo na predlagano lokacijo ob križišču Erjavčeve in Cankarjeve so želeli doseči tudi urbani poudarek na križanju dveh pomembnih prostorskih osi mesta. Tako naj bi vloga skulpture v javnem prostoru dobila pomen, kakršnega v sodobnih mestih pričakujemo in želimo,«13 sta v utemeljitvi o izboru kipa med drugim zapisala Tomaž Brate, tedanji svetovalec za likovno dejavnost na ministrstvu za kulturo, in priznani umetnostni zgodovinar dr. Jure Mikuž, ki sta bila selektorja za izbor skulptur.

Mirko Bratuša, Spomenik N. G., 1999 (na desni strani, zgoraj detajl)

Bratuša je kip zasnoval kot mogočno organsko formo, iz katere raste devet glav, ki so poljubno razporejene po bronastem telesu in se razgledujejo na vse strani.

Večglava figuralna forma, ki v sebi skriva humoren naboj, suvereno vstopa v dialog z mimoidočimi, obenem pa izraža pristno imaginacijo ustvarjalca. A ta duhovito in igrivo zasnovana skulptura, ki dobro funkcionira in komunicira s prostorom, je kmalu po postavitvi začela buriti duhove v mestu. Občani so začeli protestirati proti kipu in ga obsojati, češ, da vzbuja občutke nelagodja in odpor, je žaljiv, posmehljiv, nekateri so se v Bratuševih glavah celo prepoznavali. V svojih neutemeljenih sodbah, ki niso bile oprte na strokovnih ocenah, temveč jih je pogojeval zgolj osebni okus in odnos do umetniške stvaritve, so šli celo tako daleč, da so zahtevali odstranitev kipa, kar pa se na srečo ni zgodilo.

Tistih, ki nekoliko bolj od blizu spremljamo Bratuševo delovanje, nas tovrstne reakcije niti niso toliko presenetile, saj je skoraj vsaka njegova javna plastika vzbudila živahne odmeve, od povsem odklonilnih do odkrito navdušenih. Jure Mikuž je Bratušev kip, ki je domišljeno postavljen v juksta pozicijo s doprsnimi portreti zaslužnih osebnosti, označil kot protispomenik, ki ni nastal v odnosu do konkretnih spomenikov, lahko pa ga razumemo kot protispomenik ustaljeni omejeni zavesti in predstavi o spomenikih.14 Naslednja javna plastika iz omenjenega »Hitovega darila mestu« je skulptura enega vodilnih slovenskih kiparjev, Jakova Brdarja, Bor na obali (iz cikla Pridiga ptičem), ki je leta 2001 dobila mesto pred Goriško knjižnico Franceta Bevka.

Brdarjevo drevesce z visokim in vitkim steblom, na katero je sedel ptiček, postavljeno pred čisto Ravnikarjevo modernistično arhitekturo, nas osupne s svojo eleganco, subtilnostjo in hkrati močno izpovedno močjo. Andrej Medved je v študiji o sodobnem slovenskem kiparstvu zapisal, da so Brdarjevi kipi »duhovno-čutno doživetje, v katerem so vsi slogi, ki transcendirajo vse likovne 13

Jelka Šutej Adamič, Duhovito nagovarjanje mimoidočih. V: Delo, št. 251, 28. 10. 1999, str. 10.

14

Jure Mikuž, Protispomeniki Mirka Bratuše. V: Mirko Bratuša, Spomeniki minljivosti, Ljubljana 2000, str. 7.

140

141 pristope«, v vsakem od njegovih del pa je prepoznati izvirno brdarjevsko gesto.15 Ena od poglavitnih značilnosti njegovega kiparstva so tudi v skulpture preneseni vtisi, ki so ga nanj naredile nekatere pomembne slike iz zgodovine umetnosti, v tem primeru lahko potegnemo vzporednice s slovito Giottovo fresko Pridiga pticam iz zgornje bazilike sv. Frančiška v Assisiju ali z drevesom iz znamenite istoimenske slike italijanskega futurističnega slikarja Carla Carraja.

Podobne reakcije goriške javnosti kot Bratušev kip je doživela tudi skulptura Matjaža Počivavška, ki so jo leta 2002 v dogovoru s kiparjem in arhitektom Vojtehom Ravnikarjem postavili na občinski travnik. Temeljno izhodišče za nastanek te skulpture, ki jo definirata dva horizontalna masivna kovana železna bloka, je kiparjevo zanimanje za zgodovino prostora. Na mestu, kjer je danes reprezentativen mestni travnik, je bilo nekoč pokopališče, torej prostor smrti, 15

Andrej Medved, Sodobno slovensko kiparstvo, Koper - Nova Gorica 2017, str. 68.

Jakov Brdar »Bor na obali« iz cikla Pridiga ptičem, 2001

odhajanja, zato je kipar v svojem delu želel označiti ta prostor spomina. Poleg Tanatosa pa, kot je v pogovoru za Primorske novice povedal Počivavšek, skriva v sebi tudi nekaj Erosa, le odkriti ga je potrebno.16 Nestrinjanje s postavitvijo skulpture so nekateri izrazili tudi tako, da so na predvečer njenega odkritja pred njo postavili sveče. Umetnik je takšno reakcijo v intervjuju komentiral z naslednjimi besedami: »Freud bi temu rekel fobija dotika … Ljudje se nekaterih predmetov, zlasti pa še tistih, ki imajo dimenzijo umetniškega, religioznega, duhovnega, enostavno bojijo …«17 Skulptura odraža siceršnji Počivavškov odnos do kiparstva, ki ga odlikujejo čiste forme, primarne preproste geometrične oblike, kjer z minimalnimi intervencijami na površini oblikovane materije pušča zgolj drobne valovite ukrivljene sledi. Kot da bi s tem želel izkazati spoštovanje do narave materiala, ki mu predstavlja samoumeven izrazni način za poglobljeno vzpostavljanje simbolnih in duhovnih razsežnosti umetnine.

16

Klavdija Figelj, Tanatos in nekaj erosa. V: Primorske novice, št. 18, 5. 3. 2002, str. 13.

17

Ibid.

Matjaž Počivavšek, Brez naslova, 2002

142

143 Zadnji Hitov prispevek v kiparsko galerijo na prostem je skulptura Mirsada Begića Ohraniti sanje iz leta 2004. Tudi ta skulptura je postavljena v zgodovinski kontekst mesta, ki je nastalo na pokopališču. Kipar, fasciniran nad arheologijo prostora in sporočili preteklosti, je zato skulpturo, ki ima obliko fontane, zasnoval kot hommage življenju in smrti. »… Celostna podoba projekta je torej arheologija življenja in smrti. Gre za posvečen prostor z močnimi simboli, to sta ladja, ki pomeni odhajanje, in voda, ki je simbol večnosti, rojevanja, rasti. Sama kompozicija vključuje vodo, ki ne škropi, pač pa klopota; torej gre za večnost izvira življenja. To je prostor, ki nagovarja gledalca in od njega zahteva nekaj več.«18 To fontano lahko razumemo kot kiparjevo rekonstrukcijo preteklosti prostora, povezavo zgodovine z življenjem sodobnega časa, potovanje iz tostranstva v onostranstvo, iz fizičnega, realnega sveta v svet duhovnih razsežnosti, iz zavednega v nezavedno.

Mirsad Begić, Ohraniti sanje, 2004

S to skupino se je tudi zaključilo »zlato« obdobje kiparskih javnih naročil v mestu. Projekt skulptur v mestu je neke vrste »goriška« forma viva, ki z izborom skulptur priznanih slovenskih kiparjev sodi v sam vrh sodobne slovenske javne plastike. Malokatero slovensko mesto se lahko ponaša s takšno kiparsko galerijo na prostem in v naslednjih letih bi jo bilo vredno dopolnjevati. Zato ta pregled javne plastike sklenimo z željo po več sodobne umetnosti v javnem prostoru, ki bi Novo Gorico naredila bolj privlačno, sodobno in zanimivo tudi za obiskovalce od drugod ter v mesto prinesla več urbanega duha.

Tudi ta fontana je dvigovala prah v mestu, kar bi – poleg gledalčevega premalo angažiranega poglabljanju v bistvo umetnine – morda pripisali tudi ne najbolj domišljenima lokacijama, na kateri se je umestilo omenjeni skulpturi. A ne oziraje se na različne poglede in mnenja, velja na tem mestu izpostaviti, da Novo Gorico plemenitijo skulpture vodilnih protagonistov sodobnega slovenskega kiparstva, ki so s svojim izvirnim ter prepričljivim delovanjem primerljivi s sočasno evropsko produkcijo.

18

Klavdija Figelj, Ohraniti sanje Novogoričanom. V: Primorske novice, št. 75, 17. 9. 2004, str. 14.

Gorazd Prinčič Brez naslova (Igra), 2006 Kompozicija več človeških figur različnih velikosti, ki jih je kipar upodobil pri igri, je postavljena ob otroških igralih na južnem delu Borovega gozdička.

144

145

Jure Poša Tunel, 2007, permanentna instalacija

Jure Poša Travnik, 2005, instalacija

V sklop javne umetnosti lahko uvrstimo tudi instalaciji Jureta Poše, ki pomenita zelo izviren in domišljen umetniški poseg v urbano okolje. Prva z naslovom Travnik, ki se je raztezala čez celotno površino travnika pred občinsko stavbo, je nastala leta 2005. Umetnik je za ta odmevni projekt izdelal 16.000 plastičnih marjetic.

Dve leti zatem je s podobno umetniško instalacijo z naslovom Tunel osvežil in polepšal predor ob železniški progi med Novo Gorico in Rožno Dolino, ki je namenjen zgolj pešcem in kolesarjem. Na stropu predora je prav tako iz plastenk ustvaril cvetoče polje belih marjetic, s katerim je estetiziral sicer temačen in neurejen prostor ter ga spremenil v bolj prijazen ambient.

146

147

ARHIVSKI VIRI: Pokrajinski arhiv v Novi Gorici: PANG 1061, Milenko Pegan.

LITERATURA: Belšak, Sandra, Umetnost v javnem prostoru. V: Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, pojmi, gibanja, skupine, težnje, Ljubljana 2009. Čopič, Špelca, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Moderna galerija Ljubljana, Ljubljana 2000.

Figelj, Klavdija, Tanatos in nekaj erosa. V: Primorske novice, št. 18, 5. 3. 2002.

Figelj, Klavdija, Ohraniti sanje Novogoričanom. V: Primorske novice, št. 75 17. 9. 2004.

Jezernik, Božidar, Mesto brez spomina in njegovi javni spomeniki. V: Mesto brez spomina, Ljubljana 2014.

Medved, Andrej, Sodobno slovensko kiparstvo, Koper - Nova Gorica 2017.

Menaše, Luc, Zahodnoevropski slikani portret, Maribor 1962.

Mikuž, Jure, Protispomeniki Mirka Bratuše. V: Mirko Bratuša, Spomeniki minljivosti, Ljubljana 2000.

Silič – Nemec, Nelida, Javni spomeniki na Primorskem 1945–1978, Koper 1982.

Franko Vecchiet Mozaik nove Evrope, 2004

Franko Vecchiet, tržaški Slovenec, se je v zgodovino umetnosti zapisal predvsem kot slikar in grafik, ki je leta 2004 ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo oblikoval mozaik na skupnem trgu obeh Goric s fragmenti številke 57/15, ki je označevala nekdanji mejni kamen v centralni točki trga. Mozaik predstavlja simbol sobivanja in sožitja dveh mest, ki se najbolj nazorno stikata prav na tem trgu.

Pogačnik, Marko, Sončna skulptura, 1970, zgibanka iz arhiva Moderne galerije Ljubljana.

Stele, France, Likovni spomeniki v Sloveniji do 1941. V: Sinteza: revija za likovno kulturo, leto 2, št. 7, 1967. Šutej Adamič, Jelka, Duhovito nagovarjanje mimoidočih. V: Delo, št. 251, 28. 10. 1999.

V spomin in zahvalo graditeljem Nove Gorice ob 60-letnici začetka gradnje, Krajevna skupnost Nova Gorica, 6. september 2008.

Zabel, Igor, Od socrealizma do analitične abstrakcije. V: Umetnost na Slovenskem, Ljubljana 1998. Željeznov, Dušan, Kako je nastal Bevkov spomenik v Novi Gorici. V: Primorska srečanja, št. 112, Nova Gorica 1990.

148

149

DOPRSNI KIPI

CELOPOSTAVNI FIGURALNI SPOMENIKI

Delpinova ulica

1. Boris Kalin, bronaste moške postave na pročelju občinske stavbe, 1956

1. Zdenko Kalin, Spomenik Rastislavu Delpinu,1982

2. Boris Kalin, France Bevk, 1974

Erjavčeva ulica

MONUMENTALNI KIPARSKI SPOMENIKI

2. Boris Kalin, Spomenik Franu Erjavcu, 1972 3. Zdenko Kalin, Spomenik Simonu Gregorčiču, 1973

1. Janez Lenassi, Spomenik Edvardu Rusjanu, 1960 2. Rafael Nemec in Vasilij Željko, Spomenik Sergeju Mašeri, 1973

4. Boris Kalin, Spomenik Andreju Gabrščku, 1974 5. Negovan Nemec, Spomenik Antonu Gregorčiču, 1976 6. Boris Kalin, Spomenik Karlu Lavriču, 1968

3. Negovan Nemec, Spomenik diverzantom, 1985 4. Marko Pogačnik, Spomenik ob tisočletnici Gorice, 2001 5. Zmago Posega, Spomenik graditeljem Nove Gorice, 2008

7. Negovan Nemec, Spomenik Ivanu Trinku Zamejskemu, 1979 8. Negovan Nemec, Spomenik Alojzu Gradniku, 1978 9. Boris Kalin in Marjan Keršič-Belač, Spomenik Henriku Tumi, 1975

6. Nika Šimac, Spomenik Aleksandrinkam, 2009 (danes poškodovan)

10. Negovan Nemec, Spomenik Josipu Vilfanu, 1979

JAVNE SKULPTURE

6

11. Negovan Nemec, Spomenik Andreju Budalu, 1980 12. Negovan Nemec, Spomenik Engelbertu Besednjaku, 1984 13. Milena Braniselj, Spomenik Ljubki Šorli, 2013

1. Boris Kalin, Petnajstletna, 1963 2. Janez Pirnat, Noša, 1965 3. Franc Dobnik, skulptura pred Domom upokojencev, 1978

14. Negovan Nemec, Spomenik Lojzetu Bratužu, 1978, 15. Negovan Nemec, Spomenik Milku Kosu, 1982 16. Mirko Bratuša, Spomenik patru Stanislavu Škrabcu, 2011 ulica

17. Stojan Batič, Spomenik Jožetu Srebrniču, 1969 18. Janez Pirnat, Spomenik Antonu Veluščku Matevžu, 1970

4. Zmago Posega, Figura v krogu, 1998 5. Mirko Bratuša, Spomenik N. G., 1999 6. Marko Pogačnik, Dihalna odprtina za elementarna bitja, 2001

Kidričeva ulica

25

eva ul.

24 ulica

2

19

18 17 15

14

13

12

11

2

10

9

1

ova uli ca

lica va u avče

Erj

8 7

6

4 3 5 1

2

22 1 3

eva uli ca

Delpin

4 5

9

1

Canka

Sedejeva ulica 25. Evgen Guštin, Spomenik Frančišku B. Sedeju, 2001

21

20

rjeva

ulica

Rejče va

5 2

4

7

8

6 10

Kidrič

Ulica Zorka Jelinčiča 24. Zmago Posega, Spomenik Zorku Jelinčiču, 2000

eva uli ca

23

Kidrič

Jelinčič

ulica

22. Negovan Nemec, Spomenik Radu Simonitiju, 1987 23. Zmago Posega, Spomenik Antonu Rutarju, 2003

9. Mirsad Begić, Ohraniti sanje, 2004 10. Gorazd Prinčič, Brez naslova (Igra), 2006

a ejev

19. Zdenko Kalin, Spomenik Borisu Kidriču, 1981 20. Marjan Keršič, Spomenik Alešu Beblerju, 1982 21. Negovan Nemec, Spomenik partizanskim voditeljem, 1986 (Martin Greif - Rudi, Jožef Lemut – Saša, Milet Špacapan - Igor)

Sed

Canka

rjeva

7. Jakov Brdar, »Bor na obali« iz cikla Pridiga ptičem, 2001 8. Matjaž Počivavšek, Brez naslova, 2002

16

3

Neznani avtor Spomenik Edvardu Ravnikarju, 1998 Maketa prve zasnove Nove Gorice

David Kožuh

Galerijska dejavnost v Novi Gorici (1947–2017)

Vozila Gorica – proizvodna hala Razstava Silvestra Komela, 1976 Foto: Joco Žnidaršič, iz arhiva družine Komel

152

153 Likovno življenje vsakega mesta je tesno povezano z likovnimi razstavišči, v katerih se umetniki lahko predstavijo. Manjša, predvsem pa priložnostna razstavišča1 bom v pričujočem tekstu namenoma izpustil ter se osredotočil na tista, ki so delovala pod okriljem javnih zavodov, občinskih institucij in društev, ter na nekaj najpomembnejših zasebnih galerij, ki so pomembno prispevala h galerijski dejavnosti v mestu.

Nova Gorica je po letu 1947 začela rasti na močvirnatem predelu solkanskega polja, v prvih letih pa so poskušali poskrbeti predvsem za bivanjsko, upravno in gospodarsko problematiko. Prostor, ki bi bil izrecno namenjen kulturnemu udejstvovanju in predstavljanju likovnih umetnikov, zato še dolgo ni bil na vidiku. Umetniki so bili pripravljeni razstavljati tako rekoč kjerkoli. Tak primer je prva odmevna razstava na širšem območju Nove Gorice, ko sta Rafael Nemec in Vladimir Hmeljak skupaj razstavljala kar v osnovni šoli v Šempetru pri Gorici leta 1951.2 Prvo razstavo je sicer že

mednarodna razstava, in sicer Sodobna jugoslovanska grafika.7 Poleg muzeja je bil v tem prvem obdobju aktiven še Okrajni svet Svobod in prosvetnih društev Gorica, ki se je leta 1964 preimenoval v občinsko Zvezo kulturno prosvetnih organizacij (ZKPO). Leta 1959 je v avli OLO ponovno razstavljal Rafael Nemec. V uvodnih besedah spremnega kataloga so zapisali, da je treba Nemčevo razstavo šteti za neke vrste retrospektivo, čeprav ni bila popoln prikaz njegove umetnosti.8 Tudi primorski likovni umetniki iz Trsta in okolice so se na prehodu v šestdeseta leta že predstavljali novogoriški publiki. Najprej je leta 1959 razstavljal Jože Cesar, leto kasneje pa njegov učitelj Avgust Černigoj v tandemu z Robertom Hlavatyjem.9 Pomemben korak k povezovanju umetnikov z obeh strani meja predstavlja razstava slikarjev A.P.A.I. (združenje obsoških umetnikov iz Gorice), ki so jo aprila leta 1961 odprli v avli OLO, mesec kasneje pa prestavili in predstavili tudi v Kopru.10 Leto kasneje je sledila retrospektiva Ivana Čarga,11 leta 1963 pa obsežna razstava del slovenskih likovnih umetnic.12

leto poprej imel Vladimir Hmeljak v prostorih OKAP-a (kasnejši Avtopromet Gorica) v Solkanu, ko je ob prvi razstavi lokalnega gospodarstva (1. do 15. maja 1950) postavil na ogled svoja kiparska dela.3 Prvo razstavo v pravem pomenu besede je mesto v nastajanju dobilo šele leta 1955, ko je Rafael Nemec razstavljal v avli OLO (upravna stavba Okrajnega ljudskega odbora). Odprtje je sovpadalo s praznovanji ob 10. obletnici osvoboditve.4 Kljub temu da to ni bil najprimernejši prostor za tovrstno dejavnost, se je morda prav zaradi centralne pozicije v mestu, kontinuitete razstavljanja in njene pretočnosti kot razstavni prostor ohranil vse do danes, saj se v njem vsako leto odvijajo likovne, fotografske in druge razstave. Avla OLO je kot osrednji razstavni (pogojno bi lahko rekli tudi galerijski) prostor služila do odprtja razstavne galerije znotraj Salona pohištva Meblo leta 1971. Teh šestnajst let je bila razstavna dejavnost slabše organizirana in, upal bi si trditi, tudi bolj kaotična kot kasneje, zato bo v tekstu predstavljena natančneje, s poudarki na posameznih mejnikih. Po Nemčevi samostojni razstavi bi veljalo omeniti prvo skupinsko razstavo leta 1957. Na njej so sodelovali člani amaterskega slikarskega kluba Nikolaja Pirnata.5 Tudi Goriški muzej je svojo prvo likovno razstavo leta 1958 zaradi pomanjkanja primernih prostorov postavil prav tam. Razstavljala sta ravnatelj muzeja Karel Plestenjak in Franc Godec.6 Istega leta je bila v avli odprta tudi prva

Avla OLO, Razstava Pavla Zamarja – Zappe, 1961 Foto: arhiv Simona Zamarja

Problematika neustreznih razstavnih prostorov bi lahko bila rešena pri projektiranju novega kulturnega doma. Po poročanju časopisa Delo so leta 1963 že stekle prve priprave za gradnjo. Med vsemi naštetimi bodočimi uporabniki (delavska univerza, študijska knjižnica in celo Zavod za spomeniško varstvo) ter novimi prostori žal ni govora o morebitnih prostorih za galerijsko dejavnost.13

7

Ibid. Organizator je bil Goriški muzej.

8

PANG 1046, Nemec Rafael, t. e. 1, a. e. 1. Retrospektivna razstava sicer označuje prikaz vseh likovnih obdobij nekega umetnika, na njej je viden razvoj in likovno ustvarjanje od začetkov do zadnjih del.

Goriški zbornik, Ljubljana 1968, str. 99.

1

Gostilna Oddih, Park hotel, podjetja Gostol, Vozila Gorica, Primex, Ljubljanska banka itn.

2

Goriški zbornik, Ljubljana 1968, str. 99.

9

3

Ibid.

10

4

Rafael Nemec. Ob njegovi slikarski razstavi, Primorske novice, št. 14, 1. 4. 1955, str. 4.

Razstava slikarjev APAI v avli OLO v Novi Gorici. Kultura ne pozna meja in druži preko njih narode, Primorski dnevnik, št. 92, 18. 4. 1961, str. 5.

5

PANG 1046, Nemec Rafael, t. e. 1, a. e. 1. Med njimi so bili tudi Pavel Medvešček, Adriana Maraž, Ivo Kovač, Rafael Nemec in drugi.

11

Goriški zbornik, Ljubljana 1968, str. 100. Uradno je bila to prva retrospektiva v Novi Gorici.

12

Ibid. Razstavo sta pripravila Umetniški paviljon Slovenj Gradec in Goriški muzej.

13

Jože Snoj, Štirje novogoriški projekti, Delo, št. 348, 21. 12. 1963, str. 5.

6

Goriški zbornik, Ljubljana 1968, str. 99.

154

155 Od razstav v letu 1964 bi veljalo omeniti le prvo skupinsko razstavo likovnih umetnikov slovenskega primorja v avli OLO, istega leta pa se med prireditelji prvič pojavi tudi Turistično društvo Nova Gorica.14 Leto kasneje se prvič pojavita dva nova, improvizirana razstavna prostora. Lesoreze Jožeta Srebrniča so izobesili kar v avli gradu Kromberk, ZKPO pa prvo skupinsko razstavo goriških umetnikov priredi v svojih klubskih prostorih, ki so bili locirani v kleti sodne stavbe. Primorske novice so ob tej priložnosti poročale: »Prostor kluba je dobil ob tej priliki novo in prijetno lice ter se z nekaj inseriranimi panoji spremenil v umetniški salon, primeren za manjše slikarske razstave«.15 Prostor se je takrat očitno dobro prijel med obiskovalci, saj so v prihodnjih letih tam realizirali tudi razstave odmevnih avtorjev.16 ZKPO je leta 1967 v avli zgradbe občinske skupščine organiziral veliko razstavo Antona Gojmirja Kosa in Borisa Kalina.17 Janez Mesesnel je v časopisu Delo julija 1968 pohvalil prizadevanja ZKPO za organizacijo likovnih razstav, obenem pa opozoril na pomanjkanje ustreznih prostorov ter kritično ocenil nekatere primorske likovne umetnike, ki na razstavi niso pokazali svoje zadnje produkcije, temveč dela, stara tudi štiri ali več let.

Kljub temu je likovni kritik ocenil, da je kvaliteta razstavljenih del dovolj visoka.18 Istega leta se v mestu pojavi novo razstavišče, in sicer poslovalnica Turističnega društva na Delpinovi ulici. Kot prva sta razstavljala Rafael in Polonca Spinčič Nemec. Razstavni prostor je bil skromen, Rafael je namreč razstavil zgolj 12 slik, Polonca pa 3 šale in 5 ogrlic. Novost je bila tudi ta, da so lahko obiskovalci likovna dela tudi kupili.19 Že februarja leto kasneje se kot tretje žarišče likovnega dogajanja pojavi Klub mladih na Erjavčevi ulici.20 Po dostopnih podatkih sta obe razstavišči imeli kratko življenjsko dobo ter posledično nista vključeni v grafični prikaz oz. časovnico razstavišč, ki je priloga pričujočemu tekstu.

Ob pregledu razstavne dejavnosti in posameznih razstavišč ne moremo mimo pomena umetniške oz. likovne kritike, ki je budno spremljala umetniško dogajanje in razstave akademskih in ljubiteljskih umetnikov v mestu ter posredno vplivala na razstavno dejavnost. Člankov, ki so pohvalili likovno dogajanje in posamezne akterje v mestu, je bilo precej več kot negativnih kritik. Med slednjimi pa lahko najdemo in citiramo eno, ki je z ostrimi

14

Goriški zbornik, Ljubljana 1968, str. 99.

15

Emil Smole, Goriški slikarji, Primorske novice, št. 51, 17. 12. 1965; razstavili so 55 del, str. 3.

16

Goriški zbornik, Ljubljana 1968, str. 100. Razstavi Franca Kavčiča in Hinka Smrekarja je postavil Goriški muzej, Vena Pilona ter Lojzeta Spacala pa ZKPO.

17

Nocoj pomemben dogodek v palači občinske skupščine, Primorske novice, št. 16, 15. 4. 1967, str. 6; razstava je spadala v sklop praznovanj 20-letnice Nove Gorice. Ob tej priložnosti je ZKPO v avli občinske skupščine pripravila improviziran prostor za slikarske razstave, v dobrem letu pa tam pripravila kar 12 razstav. ZKPO je avlo občinske skupščine ponovno začela uporabljati zaradi podražitve najemnine njenih klubskih prostorov v kleti sodišča.

18

Janez Mesesnel, Razstava primorskih umetnikov, Delo, št. 180, 2. 7. 1968, str. 5.

19

Sandi Sitar, Razstavljata zakonca Nemec, Primorske novice, št. 51, 7. 12. 1968, str. 7.

20

Sandi Sitar, Likovna kronika, Srečanja, IV., št. 18, 1969, str. 68. Med odmevnejšimi razstavljavci omenimo Avgusta Černigoja.

besedami najbolj presenetila bralca lokalnega tednika. V povezavi s tretjo razstavo v lokalih Turističnega društva se je vehementno odzval umetnostni zgodovinar Sandi Sitar. Menil je, da razstavljena dela akademskega slikarja Albina Polajnarja niso kvalitativno dobra ter da po njegovi oceni takšnega slikarstva v Novi Gorici ne potrebujejo na javnih razstavah. Dodal je še: »[…] podpisani, ki navadno ocenjuje v našem listu slikarske razstave, ne misli več spremljati razstavne dejavnosti novogoriškega turističnega društva, če bo to še nadaljevalo v dosedanji smeri. Menimo, da je molk o nekem dogodku, ki naj bi bil kulturni, naslednja stopnja po še tako odklonilni kritiki.«21 Sandi Sitar se je istega leta v dveh prispevkih dotaknil tudi pomanjkanja ustreznih razstavnih prostorov in dejstva, da so vsi finančni napori v tistem obdobju šli v smeri izgradnje šempetrske bolnišnice. V prvem prispevku, ki je bil objavljen v Tedenski tribuni, je publicist ugotavljal, da likovniki potrebujejo spodobne prostore, in ne avlo s stranišči in čakalnico pred kinom.22 Menil je tudi, da je sicer pohvalno, da Goriški muzej pripravlja likovno galerijo na gradu Kromberk, a lokacija in značaj muzeja onemogočata prirejanje sodobnih likovnih razstav.23 Dva meseca kasneje je Sitar v lokalnem časopisu javno razmišljal o možnih rešitvah tega problema. Ob nezmožnosti občine, da bi gradila nove prostore, je opcije najprej iskal v obstoječih stavbah, na primer v stavbi takratnega Ideala, stari stavbi ob nekdanji frnaži ali celo z zasteklitvijo podhoda v stavbi skupščine.

Predlagal je tudi postavitev montažnega paviljona na novi lokaciji, tretja možnost pa bi bila vključitev likovne galerije v kako večjo trgovsko hišo, če bi kakšno podjetje investiralo v tak objekt.24 Prav slednje se je nekaj let kasneje z Galerijo salona Meblo tudi zgodilo. Medtem pa je ZKPO tudi za razstavno sezono 1969/70 planirala uporabo avle skupščine. Sezono so odprli s pregledno razstavo Božidarja Jakca ob njegovi 70-letnici, kmalu zatem pa tudi prvo skupinsko razstavo skupine 2xGO v Novi Gorici.

Leta 1971 je Goriški muzej zaposlil Petra Krečiča – prvega kustosa v muzeju, zadolženega za umetnostno zgodovino. Takrat se je pričel ambiciozen projekt rednega postavljanja retrospektiv, ki so si od leta 1970 dalje sledile v povprečju na dve do tri leta. Prva je bila razstava slikarjev Šantlov poleti 1970 na gradu Kromberk.25 21

Sandi Sitar, Tretja razstava v novogoriškem turističnem društvu, Primorske novice, št. 8, 8. 3. 1969, str. 8.

22

Razstavni prostor je znotraj prestižne trgovine Darila ob koncu 60-ih let odprlo tudi podjetje Manufaktura. Tamkajšnje razstave so bile vse prodajno naravnane, poleg likovne umetnosti pa so v vitrinah razstavljali tudi izdelke umetne obrti.

23

Sandi Sitar, Ozke so meje na Goriškem, Tedenska tribuna, št. 42, 16. 10. 1969, str. 6.

24

Sandi Sitar, Kaj je mogoče storiti? Za novogoriško likovno galerijo, Primorske novice, št. 50, 6. 12. 1969, str. 8.

25

Šantlom so sledile naslednje retrospektive: Lojze Spacal, Leopoldo Perco, Rafael Nemec, Milan Klemenčič, Ivan Čargo, Silvester Komel, Vladimir Makuc, Pavel Medvešček, Negovan Nemec, Miloš Volarič, Rudi Pergar ter Rafael Podobnik. Seznam vseh razstav Goriškega muzeja se nahaja v Goriškem letniku št. 36.

Grad Kromberk Retrospektiva Vladimirja Makuca, 1985 Foto: arhiv Goriškega muzeja

156

157 Že leta 1970 se je govorilo o sodelovanju s podjetjem Meblo pri pridobivanju razstavnih prostorov v mestu, zamisel pa so udejanjili spomladi leta 1971, ko je kot prvi v novih prostorih razstavljal Vladimir Makuc.26 V Galeriji Meblo je ZKPO vsako leto pripravila bogat razstavni program ter vanj vključevala goriške umetnike starejše in mlajše generacije, uveljavljena imena slovenske umetnosti, fotografske razstave ter občasno tudi razstave tujih umetnikov.27 Med domačimi umetniki je bil v prvih letih delovanja Galerije Meblo največ pozornosti deležen Rafael Nemec z razstavo leta 1972.28 Razstavni prostor je bil sicer relativno majhen in je zadoščal za individualne razstave, ob skupinskih razstavah pa je bil natrpan z likovnimi deli. ZKPO in Meblo sta leta 1974 sklenili pogodbo o ustanovitvi Galerije Meblo, ki je poleg obveznosti obeh strani vključevala sklep o občasni postavitvi prodajnih razstav.29

Galerija Meblo, Cimosovo srečanje z likovniki, 1979 Foto: Edvard Primožič

Prav v začetku leta 1974 so se goriški javnosti vnovič predstavili primorski likovniki, razstavljena dela pa so razdvojila tudi likovne kritike, ki so o videnem pisali v Primorskih novicah. Najprej je kot vihar z določenimi umetniki pometel Brane Kovič, ki je za nekatere dejal, da likovno stagnirajo v preživetih slogih in so začeli posnemati sami sebe, druge je okrcal, da razstavljajo že pred leti videna dela, tretji so bili nerodni pri izboru del, četrti da predstavljajo fragmente iz ateljeja kot prepričljive umetniške stvaritve itn. V članku je kritik vendarle pohvalil nekaj posameznikov, med njimi Miloša Volariča, Marka Pogačnika in

Negovana Nemca, kot celoto pa razstavo ocenil negativno. Med vzroke za neresen odnos umetnikov do občinstva je navedel zavedanje o pomanjkljivosti likovne kritike, ki se prevečkrat odraža v pretiranem povzdigovanju primorskih umetnikov.30 Dva tedna kasneje je v bran umetnikom pisal dr. Hubert Bergant. Menil je, da razstavljanje zgolj dveh do treh del posameznih umetnikov privede do iztrganosti iz lastnih konceptov in posledično do nasilnega združevanja v neko novo, nehomogeno celoto, ki jo je nemogoče kritično gledati in oceniti.

Bergant se je ustavil tudi pri kritiki o preživelosti posameznih likovnih smeri. Menil je, da lahko iz bližnje preteklosti sklepamo, da neki slog ni preživet, če v njegovem okviru ustvarja umetnik velikih zmogljivosti in zagona.31 Novo razstavišče je mesto dobilo tudi v prenovljeni zgradbi Osnovne šole Solkan.32 Glavni pobudnik in organizator pestre galerijske dejavnosti je bil akademski slikar, kipar in oblikovalec Nedeljko Pečanac, ki je vrsto let delal kot učitelj likovnega pouka na šoli. Razstavne sezone so vključevale od sedem do devet razstav, maja meseca pa tudi ex-tempore. Sodelujoči umetniki so prihajali z vseh vetrov, mnogo pa je bilo tudi predstavnikov mlajše generacije goriških umetnikov. Odziv publike na prodajne razstave je bil očitno tako dober, da so tudi v Solkanu vsako leto decembra organizirali prodajno razstavo goriških umetnikov. Galerija OŠ Solkan je kot samostojna galerija delovala do leta 1984, ko je z novim šolskim letom prešla pod Goriške galerije. Te so vključevale še Galerijo Meblo ter Galerijo Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči.33 Po prehodu pod Goriške galerije je galerija prevzela vse bolj pedagoško oz. didaktično vlogo, z delovanjem pa zaključila spomladi leta 1997.34 Ob ustanovitvi Goriških galerij se je v Galeriji Meblo organizator že spopadal z vrsto težav, od prostorskih do organizacijskih in finančnih. Odbor za likovno in galerijsko dejavnost pri OKS (Občinska kulturna skupnost), ki je ob ustanovitvi vodil Goriške galerije, je za pridobitev nadomestnega razstavišča predlagal širitev kulturnega doma.35

30

Brane Kovič, Ob razstavi primorskih likovnikov v Galeriji Meblo, Primorske novice, št. 5, 25. 1. 1974, str. 6.

31

Hubert Bergant, Še nekaj misli ob razstavi primorskih likovnikov v galeriji Meblo, Primorske novice, št. 7., 8. 2. 1974, str. 4. Čeprav ni poimensko zapisan, je dr. Bergant po vsej verjetnosti imel v mislih kontinuirano likovno ustvarjanje Silvestra Komela (op. a.).

32 26

Na prvi razstavi so predstavili izbor slovenske grafike, odprli so jo 4. 9. 1976.

Razstavo so odprli 19. 3. 1971.

33

27

Med primorskimi umetniki so se skozi leta zvrstili vsi vidnejši predstavniki iz Primorske, med uveljavljenimi slovenskimi umetniki pa tudi Marij Pregelj, Janez Boljka, Janez Bernik, Adriana Maraž, Jože Tisnikar, Dušan Tršar ter številni drugi. V prvih šestih letih delovanja se je tako odvilo kar 38 razstav, v poročilu ZKO pa si je razstave v povprečju ogledalo 1300 obiskovalcev na razstavo.

Nelida Silič Nemec, V novo sezono z novim imenom – Goriške galerije, Primorske novice, št. 82, 12. 10. 1984, str. 5. V citiranem članku je v zadnjem odstavku ponovno predstavljen problem z razstavišči v mestu, avtor/avtorica se namreč sprašuje, kdaj se bodo zares odločili, da Nova Gorica potrebuje tudi galerijo.

34

28

Peter Krečič, Ob razstavi fragmentov Rafaela Nemca, Primorske novice, št. 2, 7. 1. 1972, str. 7.

29

Kultura in poslovnost – z roko v roki, Primorske novice, št. 3, 11. 1. 1974, str. 8. Kot je v intervjuju pojasnila takratna tajnica ZKPO Alenka Saksida, so bile prodajne razstave potrebne za zagotovitev kontinuitete delovanja galerije.

Matjaž Brecelj, Umetnostnozgodovinski in kulturnozgodovinski oddelek Goriškega muzeja, Goriški letnik, št. 36, str. 183. Na zadnji razstavi so sodelovali mladi ustvarjalci iz Severne Primorske in zamejstva. Po besedah avtorja je dejavnost na šoli zamrla zaradi pomanjkanja posluha za dotedanje načine dela likovnih pedagogov.

35

Ustanovili skupnost Goriških galerij, Primorske novice, št. 36, 4. 5. 1984, str. 5.

Galerija Osnovne šole Solkan Klavdij Tutta predstavlja tisk litografije, 1989 Foto: Metod Zavadlav

158

159 Prvo pomembno zasebno razstavišče, v katerem je sprva razstave organizirala ZKPO, kasneje pa ZSMS, je bilo odprto leta 1976 v novem hotelskem kompleksu Argonavti. Prvo razstavo je pripravil Nedeljko Pečanac, sodelovali pa so tako uveljavljeni primorski umetniki, ki so takrat živeli drugod po Sloveniji (Debenjak, Kalin, Makuc itn.), kot tudi umetniki, ki so živeli in delali na Goriškem (Rafael in Negovan Nemec, Medvešček, Bratuš itn.).36 Z leti se je v Argonavtih zvrstilo lepo število umetnikov, gonilna sila pa je bil goriški umetnik Klavdij Tutta.

Društvo likovnih umetnikov Severne Primorske Nova Gorica, ki je bilo ustanovljeno 1979, je leta 1984 prejelo in obravnavalo pobudo Zavarovalnice Triglav Nova Gorica za upravljanje s prizidkom Zavarovalnice Triglav.37 Pobudo so sprejeli in razstavišče poimenovali Likovna vitrina Triglav. Ob odprtju 11. oktobra istega leta so v njej razstavljali vsi člani DLUSP, tej pa so sledile individualne razstave.

Argonavti Odprtje razstave Klavdija Tutte, 7. 2. 1979 Foto: Metod Zavadlav

Likovna vitrina Triglav Razstava članov društva DLUSP, pred 1990 Foto: arhiv Milovana Valiča

Z letom 1985 je upravljanje Goriških galerij prevzel Goriški muzej, njen vodja pa je postal kustos Matjaž Brecelj. Bogat razstavni program, ki je na treh lokacijah vsakoletno vključeval tudi do 20 občasnih razstav, je doživel prvo prelomno točko, ko je leta 1992 Ljubljanska banka prevzela stavbo Salona Meblo in sklenila, da jo proda. Zadnji, ki je v Galeriji Meblo razstavljal, je bil goriški slikar Gigo de Brea.38 Vrata najpomembnejše galerije v Novi Gorici so se zaprla 28. marca 1992.

Nadomestne prostore so začasno našli v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici, kjer pa so v dveh razstavnih sezonah postavili le štiri razstave.39 Razstavišče so sicer v kleti arhiva odprli 8. 5. 1987 z razstavo risb Rika Debenjaka, zadnji, ki je tam samostojno razstavljal, pa je bil Sebastjan Peršolja leta 1995. Občinska skupščina je sicer že januarja leta 1993 obljubila kletne prostore v novi stavbi gledališča, vendar je moralo preteči še kar nekaj časa, da je Nova Gorica dobila Mestno galerijo.40 Goriški muzej je vnovične težave z razstavnimi prostori Goriških galerij poizkušal krpati tudi znotraj svojih muzejskih zbirk. Leta 1995 je razstavo Zmaga Posege postavil kar v Vili Bartolomei v Solkanu.41

Razpravo okrog uporabe kletnih prostorov gledališča lepo povzema članek iz leta 1995. Kljub pomislekom o primernosti prostorov za razstavno dejavnost je bila stroka mnenja, da je v pričakovanju primernejših galerijskih prostorov rotunda v kleti ustrezna, a začasna rešitev. Nov problem je bil tudi ta, da si je te iste prostore gledališče želelo uporabljati za svoj mali oder. Takratni predstojnik oddelka za družbene dejavnosti je sicer napovedal skorajšnji odkup prostorov in ureditev galerije, predsednik Društva likovnih umetnikov Severne Primorske, Milovan Valič, pa je priznal, da člani društva niso bili najbolj navdušeni nad prostori in bi si želeli nove stavbe za galerijo ob novi knjižnici. Z njim se je strinjal tudi vodja Goriških galerij Matjaž Brecelj.42 Leto kasneje je vendarle prišlo do odprtja Mestne galerije. Svečana otvoritev razstave Silvestra Komela se je odvila 3. oktobra 1997. Takratni veljaki iz kulturnega in političnega sveta so se vsi v en glas strinjali, da pomeni odprtje galerije prelomnico za kulturno življenje mesta in novo dobo galerijskega delovanja. Nova Gorica je po skoraj 50 letih obstoja končno dobila prostore za galerijo. Ta se je sicer že ob odprtju spopadala z vprašanjem, katera institucija bo z njo upravljala, saj se je Goriški muzej nagibal k dokončni ločitvi od galerijske dejavnosti.43

Mestna galerija Nova Gorica Odprtje galerije z razstavo Silvestra Komela, 3. 10. 1997 Foto: arhiv družine Komel

36

Brane Kovič, Razstava o Argonavtih, Primorske novice, št. 11, 12. 3. 1976, str. 11. Avtor je na razstavi pogrešal Danila Jejčiča in Silvestra Komela, ki sta sodelovanje odklonila iz subjektivnih razlogov, poudaril pa je razmeroma nizko ceno umetnin, zaradi katerih bodo posamezniki in institucije dela verjetno razgrabili.

37

PANG 892, Društvo likovnih umetnikov Severne Primorske, t. e. 2. V zapisniku sestanka je prisoten tudi sklep, da bo društvo razstavišče delilo s številnimi drugimi društvi in organizacijami.

38

V zadnji letih delovanja Galerije Meblo je med odmevnejšimi razstavami potrebno omeniti Erotiko v slovenskem kiparstvu leta 1990 in Erotiko v slovenskem slikarstvu. Obe razstavi je kurirala Tatjana Pregl - Kobe.

39

Brecelj, cit. n. 34, str. 181­–182. Prvo razstavo v okviru delovanja Goriških galerij je v Pokrajinskem arhivu imela Vida Slivniker, zadnjo pa Miran Cencič spomladi leta 1993.

42

40

Tatjana Gregorič, Rotunda slikarjem, Primorske novice, št. 4, 15. 1. 1993, str. 9.

Galerija ali oder, Primorske novice, št. 28, 7. 4. 1995, str. 10.

43

41

Brecelj, cit. n. 34, str. 182.

Odločitvi so botrovale težave z gledališčem glede delitve prostorov, mestna občina pa obenem ni želela statusno osamosvojiti Goriške galerije.

Medtem je Društvo likovnih umetnikov Severne Primorske konec leta 1997 ostalo brez Likovne vitrine, ko se je Zavarovalnica Triglav odločila, da bo gradila nov prizidek. Kot zadnji so, glede na zbrane podatke, v vitrini razstavljali predstavniki Društva likovnih umetnikov Maribor.

160

161 Do leta 2000 je v Mestni galeriji razstave pripravljal Goriški muzej, nato pa je galerija prešla pod Kulturni dom Nova Gorica, ki jo uspešno vodi še danes. V teh dveh dekadah je Mestna galerija Nova Gorica redno gostila veliko število razstav domačih in tujih umetnikov. Poleg razstav, na katerih se umetniki predstavljajo s svojo zadnjo produkcijo, je galerija v tem času nanizala tudi lepo število preglednih razstav.44 Od leta 2000 naprej Mestna galerija vsako leto organizira tudi mednarodni festival intermedijske umetnosti Pixxelpoint, ki se je v tem času že dodobra uveljavil v zavesti publike in stroke kot eden najpomembnejših tovrstnih festivalov v Sloveniji in širše. Pomen Pixxelpointa v kontekstu pričujočega teksta je njegovo povezovanje in širjenje na različna razstavišča tako v mestu kot tudi v sosednjo Gorico.45

Mestna galerija Nova Gorica Zmago Posega, V meni je nekaj zemeljskega, 2013 Foto: arhiv Mestne galerije Nova Gorica

Najmlajše razstavišče v mestu je Galerija Tir, ki jo upravlja Zavod Masovna. Nahaja se v prostorih Kulturnega centra Mostovna in deluje od leta 2006.46 Njeno osnovno poslanstvo je promocija mladih, še neuveljavljenih avtorjev, predstavili pa so se že tudi priznani ustvarjalci iz Slovenije in tujine. Prva razstava na Mostovni je bila sicer postavljena že marca 2001, ko so razstavljali člani KUD Limb,47 tej pa so sledile številne druge razstave pred uradnim odprtjem galerije.

V Novi Gorici se je poleg razstavišč, s katerimi so upravljali zavodi, društva in druge organizacije, skozi leta odprlo nekaj pomembnih zasebnih galerij.48 Prvi takšen prostor je javnosti ponudil umetnik Klavdij Tutta, ko je v začetku 90-ih let svoj atelje preuredil v razstavni prostor, imenovan Kreativni atelje Klavdija Tutte. Prva razstava je bila posvečena Silvestru Komelu,49 z odprtjem lastne razstave 28. marca 1992 pa je umetnik zaključil s prirejanjem razstav v domačem ateljeju.

Pomembno vlogo je v začetku 90-ih let, ob pomanjkanju razstavnih prostorov v mestu, imela tudi Galerija Artes, ki je prvo razstavo postavila leta 1993. Občinstvu se je takrat predstavil primorski umetnik Jure Mikuletič.50 Razstavišče je bilo aktivno 17 razstavnih sezon, samostojni razstavni program pa so dopolnjevali s številnimi sodelovanji z institucijami z obeh strani meje.51 Poleg tega je Galerija Artes med letoma 1997 in

Kreativni atelje Klavdija Tutte Razstava Tomislava Čerine iz Hrvaške Foto: Metod Zavadlav

2004 sedemkrat gostila razstavo del udeležencev mednarodne likovne delavnice MMM Art v Medani. Zadnji umetnik, ki se je pred zaprtjem razstavišča predstavil s svojimi deli, je bil Alfred de Locatelli.52

Galerija Artes Razstava Okno v svet, 2006 Foto: Leo Caharija

Naslednji v vrsti zasebnih galerij, ki je deloval predvsem zahvaljujoč pokroviteljstvu podjetja Hit, d. d., je bil Paviljon Hit. Njegovo odprtje sega tako kot Mestna galerija v leto 1997, prva likovna razstava pa

Mostovna Odprtje prve razstave na Mostovni članov društva LIMB, 9. 3. 2001 Foto: arhiv KUD Limb

44

Za celoten seznam razstav v prvih desetih letih delovanja glej: Mestna galerija Nova Gorica: 10 let, Nova Gorica 2008. Arhiv od leta 2000 dalje je dostopen na spletnem naslovu http://www. kulturnidom-ng.si/mestnagalerija/arhiv-razstav/.

45

Arhiv festivala Pixxelpoint je dostopen na http://www.pixxelpoint.org.

46

Ob odprtju Galerije Tir 27. 1. 2006 je razstavljalo pet mladih obetavnih umetnikov.

47

Masifno – glasilo Zavoda Masovna, št. 11, str. 8. Odprtje razstave 9. 3. 2001 je sovpadalo s 4. obletnico shoda za Mostovno.

48

Poleg galerij, ki jih bom nekoliko podrobneje opisal v tekstu, so v mestu dlje časa prisotne še Galerija Frnaža, v kateri se danes predstavljajo ljubiteljski umetniki, ter Galerija Černe, ki je delovala med letoma 2011 in 2017 ter gostila nekaj pomembnih avtorjev, kot sta France Slana ali Jože Ciuha.

49

Razstavo kot prvega v nizu dogodkov, posvečenih Silvestru Komelu, so odprli 17. 11. 1990.

50

Arhiv vseh razstav so nam prijazno posredovali v Galeriji Artes. Razstavo Jurija Mikuletiča so odprli 16. 4. 1993.

51

Večkrat so razstavljali v sodelovanju s Kulturnim domom Gorica, pri razstavi Vladimirja Makuca in Klavdija Tutte (leta 2000 in 2001) pa so se vključili v razstavni projekt s Kulturnim domom Nova Gorica ter Hitovim Paviljonom.

52

Odprtje razstave je bilo 6. novembra 2009. Spletni vir: http://bora.la/2009/11/05/eventi-da-venerdi-6-a-domenica-8-novembre, ogledano 23. 10. 2017.

162

163 ARHIVSKI VIRI: PANG 892, Društvo likovnih umetnikov Severne Primorske, t. e. 2.

PANG 1046, Nemec Rafael, t. e. 1, a. e. 1.

LITERATURA: Bergant, Hubert, Še nekaj misli ob razstavi primorskih likovnikov v galeriji Meblo. V: Primorske novice, 8. 2. 1974, št. 7.

Brecelj, Matjaž, Umetnostnozgodovinski in kulturnozgodovinski oddelek Goriškega muzeja.

V: Goriški letnik, št. 36.

Goriški zbornik, Ljubljana 1968.

Paviljon HIT Razstava del Zorana Mušiča, 2009

Gregorič, Tatjana, Rotunda slikarjem. V: Primorske novice, 15. 1. 1993, št. 4.

Foto: Simon Zamar

Krečič, Peter, Ob razstavi fragmentov Rafaela Nemca. V: Primorske novice, 7. 1. 1972, št. 2.

dva meseca kasneje, ko so 6. februarja odprli fotografsko razstavo kandidata za mojstra fotografije Viljema Lange. V petnajstih letih delovanja so v paviljonu postavili 100 razstav, med njimi pa vsako razstavno sezono vsaj nekaj vrhunskih akademskih umetnikov. Kot zadnji je razstavljal Ivan Žerjal.53 Najmlajša, toda za sodobne umetnike izjemno pomembna galerija na robu mesta je bila leta 2008 odprta v poslovni coni v Solkanu. Ime je dobila po stavbi, v kateri je domovala – Dimenzija napredka. Njen prvi vodja je bil fotograf Matjaž Prešeren, ki je obenem tudi prvi razstavljal.54 Galerija je že od začetka namenjena promociji sodobne umetnosti, v njej pa razstavljajo tako domači kot tuji umetniki. Od leta 2011 sta pri vodenju galerije sodelovala še umetnostna zgodovinarja Aljoša Abrahamsberg ter Nataša Kovšca, ki jo od leta 2016 pod imenom Galerija GONG samostojno vodi dalje.55 Galerija Dimenzija napredka Nikola Montemorra: odprtje razstave 21. 6. 2013 Foto: David Verlič

Od začetka gradnje Nove Gorice do danes lahko naštejemo več kot ducat najrazličnejših razstavišč, ki so likovnemu udejstvovanju nudila večinoma le začasno zatočišče med iskanjem poti do tistega pravega razstavnega prostora, ki bi ga mesto že zdavnaj moralo dati umetnikom in ljubiteljem umetnosti v dar. Postanki oziroma postaje na tej poti so bili le približki galerije v pravem pomenu besede. Avla, klet, trgovski center, hotel, šola, izložba zavarovalnice in nazadnje spet klet. Morda je prav razstava »Na začetku je bila črta« priložnost za razmislek, če si umetnost v našem mestu vendarle zasluži boljši prostor, saj Mestna galerija Nova Gorica že dvajset let nosi oznako »začasno«.

53

Seznam vseh razstav v Paviljonu Hit je dostopen v publikaciji: Sto razstav v petnajstih letih Hitovega paviljona: 15/100, Nova Gorica 2013. Razstavišče je podjetje Hit zaprlo 31. januarja 2013.

54

Galerijo so z razstavo Matjaža Prešerna slavnostno odprli 28. marca 2008.

55

Prvo razstavo v galeriji pod novim imenom je 10. 6. 2016 imela fotografinja Maša Lancner. Galerija je sicer v privatni lasti, del programskih sredstev pa jim na podlagi razpisa vsako leto nameni tudi Mestna občina Nova Gorica.

Kovič, Brane, Ob razstavi primorskih likovnikov v Galeriji Meblo. V: Primorske novice, 25. 1. 1974, št. 5.

Kovič, Brane, Razstava o Argonavtih. V: Primorske novice, 12. 3. 1976, št. 11.

Mesesnel, Janez, Razstava primorskih umetnikov. V: Delo. 2. 7. 1968, št. 180.

Mestna galerija Nova Gorica: 10 let, Nova Gorica 2008.

Primorske novice, 1955: Rafael Nemec. Ob njegovi slikarski razstavi. 1. 4. 1955, št. 14.

Primorske novice, 1967: Nocoj pomemben dogodek v palači občinske skupščine. 15. 4.

1967, št. 16.

Primorske novice, 1974: Kultura in poslovnost – z roko v roki. 11. 1. 1974, št. 3.

Primorske novice, 1984: Ustanovili skupnost Goriških galerij. 4. 5. 1984, št. 36.

Primorske novice, 1995: Galerija ali oder. 7. 4. 1995, št. 28.

Primorski dnevnik, 1961: Razstava slikarjev APAI v avli OLO v Novi Gorici. Kultura ne pozna meja in druži preko njih narode, 18. 4. 1961, št. 92.

Silič Nemec, Nelida. V novo sezono z novim imenom - Goriške galerije. V: Primorske novice, 12. 10. 1984, št. 82.

Sitar, Sandi. Razstavljata zakonca Nemec. V: Primorske novice, 7. 12. 1968, št. 51.

Sitar, Sandi. Tretja razstava v novogoriškem turističnem društvu. V: Primorske novice, 8. 3. 1969, št. 8.

Sitar, Sandi, Likovna kronika. V: Srečanja, IV, 1969, št. 18.

Sitar, Sandi, Ozke so meje na Goriškem. V: Tedenska tribuna, 16. 10. 1969, št. 42.

Sitar, Sandi. Kaj je mogoče storiti? Za novogoriško likovno galerijo. V: Primorske novice, 6. 12. 1969, št. 50.

Smole, Emil. Goriški slikarji. V: Primorske novice, 17. 12. 1965, št. 51.

Snoj, Jože, Štirje novogoriški projekti. V: Delo, 21. 12. 1963, št. 348.

Sto razstav v petnajstih letih Hitovega paviljona: 15/100, Nova Gorica 2013.

SPLETNI VIRI: http://bora.la/2009/11/05/eventi-da-venerdi-6-a-domenica-8-novembre/ ogledano 27. 10. 2017 http://www.kulturnidom-ng.si/mestnagalerija/arhiv-razstav/ ogledano 27. 10. 2017 http://www2.arnes.si/~ngiae17/masinfo/masinfo11.html ogledano 27. 10. 2017 http://www.pixxelpoint.org ogledano 27. 10. 2017

164

AVLA OLO

1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017

1972

1955 1956 1957 1958 1959 1960 1961 1962 1963 1964 1965 1966 1967 1968 1969 1970 1971

165

25. 3. 1955 - Rafael Nemec

Klub ZKPO 6. 6. 1970 - Šantli

Grad Kromberk - galerija

19. 3. 1971 - Vladimir Makuc

Galerija Meblo

13. 3. 1992 - Gigo de Brea

7. 2. 1979 - Klavdij Tutta* 4. 9. 1976 - Izbor slovenske grafike

Argonavti Osnovna šola Solkan

9. 5. 1997 - Mladi goriški ustvarjalci

Likovna vitrina

5. 6. 1997 - Društvo likovnih umetnikov Maribor *

Pokrajinski arhiv Nova Gorica

21. 5. 1995 - Sebastjan Peršolja

Kreativni atelje Klavdija Tutte

28. 3. 1992 - Klavdij Tutta 16. 4. 1993 - Jurij Mikuletič

Galerija Artes

6. 11. 2009 - Alfred de Locatelli

3. 10 1997 - Silvester Komel

Mestna galerija Nova Gorica

6. 2. 1998 - Viljem Lango**

Paviljon HIT

12. 12. 2012 - Ivan Žerjal

9. 3. 2001 - KUD Limb

Mostovna / Galerija TIR

28. 3. 2008 - Matjaž Prešeren

Galerija Dimenzija napredka / Gong 17. 11. 1990 - Silvester Komel 10. 12. 1965 - Skupinska razstava goriških umetnikov 2. 2. 1968 - Medvešček, Lozar, Volarič

9. 5. 1987 - Riko Debenjak 5. 3. 1976 - Skupinska razstava članov DLUSP 5. 3. 1976 Skupinska razstava goriških umetnikov

10. 6. 2016 - Maša Lancner preimenovanje v Galerija GONG 27. 1. 2006 - Skupinska razstava mladih umetnikov in odprtje Galerije TIR

* Zadnja razstava glede na razpoložljive podatke ** Prva likovna razstava v Paviljonu HIT

166

Biografije umetnikov Vladimir Hmeljak (1909–2000) Vladimir Hmeljak se je rodil v Biljah, po prvi svetovni vojni pa se je z družino preselil v Šempeter pri Gorici. Leta 1929 je maturiral na učiteljišču v Gorici, vendar zaradi težkih družbenih razmer in finančne stiske ni mogel nadaljevati študija na zagrebški akademiji. Do upokojitve leta 1976 je poučeval likovni pouk v raznih šolah na Goriškem, bil pa je tudi vsestransko aktiven kot kulturni delavec, organizator, režiser, scenograf, oblikovalec in fotograf.

Hmeljak se je likovnemu ustvarjanju posvečal kot samouk, obvladal je različne tehnike, olje, akvarel, risbo, pastel, preizkusil se je tudi v kiparstvu. Vseskozi je ostal pristaš realizma, nekoliko se je spogledoval z impresionistično in ekspresionistično potezo. Večji del njegovega opusa sestavljajo krajine in prizori iz življenja Posočja, Krasa ter Brd, ki imajo danes tudi dokumentarno vrednost. Najvišjo likovno kakovost in liričnost je dosegel z nekaterimi oljnimi slikami iz obdobja med koncem štiridesetih in začetkom petdesetih let dvajsetega stoletja. Na številnih risbah je natančno in spontano zajel vsakdanje življenje ter pokrajino okrog sebe, v kiparstvu pa uspel prikazati psihološke poteze svojih portretirancev.

Rafael Nemec (1914–1993) Rafael Nemec se je rodil v Vrtojbi, leta 1916 je z družino odšel v begunstvo na Dolenjsko do leta 1919. Po končani osnovni šoli se je kljub slikarskemu talentu zaradi težkih ekonomskih in političnih razmer zaposlil v Gorici kot črko- in soboslikar. Na beneško akademijo se je vpisal leta 1939, študij pa je lahko zaključil šele po vojni leta 1946. Poleg likovnega ustvarjanja je delal kot pedagog, restavrator, oblikovalec in kulturni delavec.

Preizkusil se je tudi v mozaiku, javni dekoraciji in plastiki.

Nemec je ostal slogovno dalj časa vezan na realistično slikarstvo s pridihom impresionizma. Nato je začel prehajati v večjo ekspresivnost in se posvetil eksperimentiranju z različnimi likovnimi slogi. Značilna poteza njegovega ustvarjanja je bila težnja po vsebinskem, pripovednem elementu z magičnim naglasom, iz česar je razvil svojevrstno fantastiko.

V nadrealistični maniri je združeval živo in neživo naravo, da bi prikazal neločljivo povezanost človeka z okoljem. V nadaljevanju se je Nemec posvetil abstrakciji, ki se je deloma naslanjala še na krajino, zatem pa prešel na študije gmotnih in svetlobnih jeder.

V sedemdesetih letih je ustvaril serijo del velikega formata, ki jih je sam poimenoval Fragmenti, vrsto različnih podob, ki jih je poljubno sestavljal v raznovrstne kombinacije.

Na prehodu v osemdeseta leta so nastala temačna dela, ki odražajo bivanjsko stisko sodobnega človeka, tragičnost vojne in naravnih katastrof. V zadnjem obdobju se je Nemec spet povrnil k abstrakciji, t. i. akrilakvarelom, s spontanim prelivanjem barv na mokrem papirju. V kompozicijah se ni zavestno naslanjal na naravo, je pa ta ostala prisotna v raznobarvnih vegetabilnih motivih.

167 Vladimir Makuc (1925–2016) Vladimir Makuc se je rodil v Solkanu. Njegovo redno šolanje je prekinila druga svetovna vojna. V Ljubljani je študiral na oddelku za slikarstvo, leta 1956 pa je zaključil še podiplomski študij restavratorstva. V različnih krajih po Sloveniji je nato več let kopiral in restavriral predvsem poznogotske freske.

Makuc je svojo likovno govorico izoblikoval iz številnih delovnih izkušenj na terenu. Preučeval je istrsko-kraško okolje, njegove arhaične značilnosti, ljudi, naravo, arhitekturo. Svoj motivni svet, v katerem združuje naravni prostor in kulturno izročilo v neločljivo celoto, je izoblikoval najprej v grafiki. Prvotno je ustvarjal v tehniki lesoreza, nato pa se je popolnoma posvetil barvni jedkanici in akvatinti. Nagnjenje k eksperimentiranju je kasneje prenesel v druge medije, slikarstvo, kiparstvo, keramiko, kjer je z neklasičnimi materiali, vnašanjem mivke in steklenih črepinj ustvaril razgibano, taktilno strukturo. Kljub prestopanju zvrsti pa je izoblikoval lasten, nezamenljiv likovni slog s samosvojo znakovno govorico in reduktivnim odnosom do barv ter mu, z določenimi variacijami, ostal vseskozi zvest.

Sintetizirane človeške in živalske podobe je v abstrahirani krajini povezoval s simbolnimi znaki in pismenkami, prevzetimi iz starodavnih stenskih grafitov. Značilnim motivom kraške zemlje so se pridružili elementi sodobnega napredka, ki pa se mehko vključujejo v kompozicijo in nakazujejo možnost sožitja med naravo in tehnologijo. V naslednjem koraku je motive še razširil s citati iz evropske umetnosti in klasične antike.

Elementi, ki se pojavljajo v njegovem opusu, tako presegajo domačo sfero in prehajajo na vsesplošno raven.

Milenko Pegan (1925–2005) Milenko Pegan se je rodil v Sv. Filomeni pri Modriči v Bosni.

Obiskoval je Geodetsko vojaško akademijo v Beogradu, kjer je diplomiral leta 1946. Fotografirati je začel leta 1949 kot sodelavec Mednarodne razmejitvene komisije na meji med Jugoslavijo in Italijo. Resneje se je začel ukvarjati s fotografijo v splitskem fotoklubu, kjer je začel delovati kot samostojen avtor. V petdesetih letih se je uveljavil kot umetniški fotograf v Splitu in Beogradu. Leta 1959 se je preselil v Novo Gorico, kjer je začel širiti fotografsko znanje, sodeloval je pri ustanovitvi in delovanju fotoklubov na obeh straneh meje.

Milenko Pegan je v tehničnem smislu veliko eksperimentiral.

Fotografiral in razvijal je črno-bele posnetke, odigral pa je pionirsko vlogo pri razvoju slovenske in jugoslovanske barvne fotografije, z uporabo negativov in diapozitivov. Pegan je ustvarjal kot umetniški in reportažni fotograf, v svojem obsežnem opusu je obravnaval raznolike vsebine, raziskoval je naravo, urbano okolje, Mediteran, človeka kot posameznika in kot neločljivo povezanega z družbo in okoljem, v katerem živi. Njegovi portreti prodorno raziskujejo človeško psiho, pogledi in izrazi na obrazih ljudi različnih starosti in družbenih pripadnosti opisujejo njihov značaj ter nakazujejo različne življenjske zgodbe in usode. Pegan je namreč težil k avtentičnosti posnetka, sledil je vodilu, da mora biti končen rezultat viden že na posnetku. To pa je dosegel s svojim izjemnim smislom za kompozicijo, svetlobo, pri barvnih posnetkih pa tonsko ubranostjo.

Silvester Komel (1931–1983) Silvester Komel se je rodil v Rožni Dolini pri Gorici, kjer je živel in delal. Med letoma 1953 in 1958 je študiral na likovni akademiji v Ljubljani, nato se je zaposlil kot likovni pedagog na osnovni šoli v Mirnu in zatem v Šempetru pri Gorici.

V Komelovem ustvarjalnem procesu so primarno vlogo odigrale barve, ki so se v izhodišču navezovale na konkretno primorsko, mediteransko pokrajino, na katero je ostal vseskozi globoko navezan. Prepoznavne arhitekturne in naravne elemente je začel nato reducirati na bistvene, abstraktne barvne ploskve in poteze, ki so večplastno sestavljale likovno polje. Čiste in enostavne oblike domače zemlje so se sprva spreminjale v kubične gmote z materičnimi, reliefnimi barvnimi nanosi.

Barvna lestvica, v kateri so prvotno prevladovali zemeljski toni, je v naslednji fazi postala povsem avtonomna, brez kakršnekoli navezanosti na zunanje okolje. Na platnih, ki so postopno prehajala v monumentalne razsežnosti, je Komel gradil dinamične kompozicije, s katerimi je dosegal iluzionistične prostorske učinke. S svojim izvrstnim občutkom za kolorit je tako postal utemeljitelj in najvidnejši predstavnik abstraktnega iluzionizma. Na Komelovih platnih je zaznati silovito gestualnost, ki jo obenem obvladuje racionalni pristop do razporejanja večplastnih barvnih elementov. Slednji lebdijo v neskončnem breztežnostnem prostoru z močnimi svetlobnimi poudarki, ki še izraziteje odpirajo prostor v kontrastu s temnimi gmotami ter razkrivajo slikarjeva duhovna iskanja in razmišljanja. S svetlobo napolnjene kompozicije se tako spreminjajo v razpoloženjske krajine, nosilke različnih občutij in nenehnega poglabljanja v neraziskane, skrite razsežnosti lastne notranjosti, v večnem boju med svetlobo in temo.

Pavel Medvešček (1933) Pavel Medvešček se je rodil v Anhovem, v Ljubljani je obiskoval Šolo za oblikovanje, kjer je diplomiral leta 1955. Nekaj let se je posvetil pedagoškemu poklicu, nato se je zaposlil na takratnem Zavodu za spomeniško varstvo v Novi Gorici, kjer je delal do upokojitve leta 1985.

Veliko se je ukvarjal tudi z grafičnim oblikovanjem. Poleg likovnega ustvarjanja se je uveljavil kot skrben zbiralec in ohranjevalec ljudske kulturne dediščine. Posvetil se je predvsem pojavu staroverstva in starovercev, s čimer se še vedno ukvarja. Živi in dela v Solkanu.

Medvešček je ustvarjal v različnih tehnikah, največ pa v grafiki in risbi. V svoj opus je od vsega začetka vpletal elemente domače kulturne dediščine in ljudskega izročila, ki ju je kot likovni umetnik na oseben način poustvaril in na novo interpretiral. Svet, v katerem se je rodil, ga je očaral že v otroštvu, zelo zgodaj je začel zarisovati njegovo značilno arhitekturo, predmete, naravo, kar je sčasoma preraslo v vedno bolj dodelano interpretacijo tega okolja. V svoja dela je začel vnašati vedno več fantazijskih elementov, ki so se tako prepletali s podobami resničnosti v večplastnih kompozicijah.

Pripovedi, bajke, legende, magična bitja, arhitekturni elementi in izrazi ljudske umetnosti so ponovno zaživeli v ustvarjalčevi domišljiji, kjer jih je z ozirom na moderne likovne tokove prepletel z elementi geometrijske abstrakcije, liki in barvnimi ploskvami. Medveščkove upodobitve tako vsebujejo notranjo napetost večkrat nasprotujočih si elementov modernega in

antičnega sveta, vselej pa na njih prevladujeta skrivnostno vzdušje in magična dimenzija.

Miloš Volarič (1933–2010) Miloš Volarič se je rodil v Kobaridu, obiskoval je Šolo za umetno obrt v Ljubljani, študij je dokončal na Šoli za uporabno umetnost v Zagrebu, kjer je leta 1957 diplomiral na oddelku za dekorativno slikarstvo. Leta 1958 se je zaposlil na osnovni šoli v Kobaridu kot likovni pedagog, kjer je poučeval do upokojitve. Bil je eden od ustanoviteljev in dolgoletnih sodelavcev Kobariškega muzeja. Posvečal se je tudi grafičnemu oblikovanju in likovni opremi raznih publikacij.

Volarič je razvijal figuralno motiviko, v katero je vključeval človeški, predvsem ženski in živalski svet iz domačega okolja.

V likovnem smislu je težil k ploskovitosti in linearnosti, kar je poudarjal z močno temno konturo. Kljub dekorativni konotaciji so izbrani motivi iz teh zgodnjih del prestopili na simbolično raven. Ekspresivne in dramatične učinke je dosegal tudi zaradi temnejše, jesenske barvne lestvice. V takšnem slogu je Volarič nadaljeval z akvarelnim opusom, pri čemer je postala poteza čopiča tanjša in lahkotnejša, s prosojnimi lazurami pa je dosegel prostorsko poglabljanje. V akvarelih je ostal zvest figuralni, predvsem živalski motiviki in krajini, ki ju je odslikaval v meditativni in melanholični atmosferi. V slikarskih delih, ki so nastajala v olju, akrilu in mešani tehniki na platnu, pa se je Volarič približal toku geometrijske abstrakcije, kjer prevladujejo valujoče forme pred kubično začrtanimi liki. Nastali so ciklusi ritmično razgibanih kompozicij plakatnih barv, na katerih je deloma še čutiti prisotnost figure, v nadaljevanju pa so se pojavile abstraktne oblike s prikrito erotično simboliko, ki se deli na ženski in moški princip. Volarič je v nato presegel geometrijsko fazo in se povrnil k bolj gestualnemu slikarstvu, kjer se je ponovno pojavila ženska figura.

Danilo Jejčič (1933) Danilo Jejčič se je rodil v Ajdovščini, kjer še vedno živi in dela.

Leta 1971 je diplomiral na oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Nekaj let je deloval kot likovni pedagog, nato je leta 1973 postal kustos Pilonove galerije v Ajdovščini, ki jo je vodil do leta 1996.

Danilo Jejčič je ustvarjal v različnih žanrih, vendar se je najbolj uveljavil kot grafični umetnik. Še v času študija je začel z ustvarjanjem kolažev v duhu povojne informelovske, lirične, ekspresivne in gestualne abstrakcije, v katerih se je že pokazal njegov izjemen čut za kompozicijo. Po nekajletni prekinitvi zaradi pomanjkanja delovnega prostora se je njegov likovni slog popolnoma spremenil. Z racionalnim in analitičnim pristopom je začel graditi komponibile oziroma objekte, sestavljene iz geometrijskih oblik iz plastičnih mas, v skladu z geometrično in optično abstrakcijo, ki se je povezovala z znanstvenim racionalizmom in industrializacijo ter tehnizacijo moderne družbe. Umetniška dela so tako nastajala v serijah z možnostjo kombinatorike v poljubno obsežne kompozicije.

Jejčič je geometrijska telesa najprej zasnoval v natančnih risbah, kar je v naslednjem koraku prenesel v grafiko. Izbral je tehniko sitotiska, ki je omogočala popolno osredotočenje na geometrijske razsežnosti brez vidne sledi umetnikove

168 roke. Z jasno razmejenimi tridimenzionalnimi oblikami je tako do popolnosti razvil geometrijsko abstraktni iluzionizem. V poznejših letih je posegel po mediju fotografije, ki jo je začel uporabljati za osnovno ploskev v grafikah. Motive zavrženih predmetov in odpadnih materialov je začel kombinirati z natančno izdelanimi likovnimi telesi, kar na končnem izdelku ustvarja notranjo napetost in večdimenzionalnost.

Rudi Pergar (1936) Rudi Pergar se je rodil na Dolu na Predmeji, leta 1957 se je vpisal na ljubljansko likovno akademijo. Leta 1965 se je zaposlil kot likovni pedagog na Osnovni šoli Milojke Štrukelj v Novi Gorici, kjer je poučeval do leta 1978, ko je prevzel službo restavratorja v Zavodu za spomeniško varstvo v Novi Gorici. Opravil je tudi specialko iz restavratorstva na ljubljanski akademiji. Živi in dela na Trnovem.

Pergar se je v zgodnjem opusu posvečal abstraktnemu slikarstvu obsežnih barvnih ploskev z gestualnimi posegi, v skladu z načeli informela. Zanimal se je za uveljavitev čistega slikarstva, brez posnemanja vidne resničnosti. Slikal je ubrane kompozicije iz ploskev nepravilnih oblik, s prevladujočo toplo barvno lestvico.

Na nekaterih platnih je bil še zaznaven primorski pejsaž, vedno bolj pa je prehajal v čisto abstrakcijo. V naslednjem obdobju, v času razvoja optične umetnosti, se je posvetil geometrični abstrakciji na področju slikarstva in grafike. Kompozicije je gradil s sestavljanjem gladkih ploskev različnih oblik in eksperimentiral z optično-kubičnimi učinki. Zanimal ga je predvsem medsebojni vpliv barvnih ploskev in lomljenja svetlobe v kombinaciji različnih odtenkov. Zatem se je oddaljil od stroge racionalnosti in se ponovno približal čustveno obarvani krajini.

Pod vplivom umetnosti nove podobe se je posvetil figuraliki ekspresivnih oblik, s poudarkom na izrazitem koloritu, kasneje pa je v ospredje ponovno vstopila barvna ploskev, kar je značilno za celoten Pergarjev opus. Veliko je ustvarjal tudi v risbi, v kasnejšem obdobju je eksperimentiral z računalniško grafiko.

Nedeljko Pečanac (1938) Nedeljko Pečanac se je rodil v Drvarju v Bosni, leta 1959 se je vpisal na ljubljansko likovno akademijo, kjer je opravil tudi specialko iz restavratorstva in konservatorstva. V Narodni galeriji v Ljubljani je delal kot restavrator in konservator, po prihodu v Novo Gorico pa je začel poučevati likovni pouk v Solkanu in Tolminu. Leta 1969 je skupaj s slovenskimi in italijanskimi kolegi ustanovil mednarodno skupino 2XGO. Opus Nedeljka Pečanca je formalno in tehnično zelo raznolik, kljub temu pa vedno ohranja določene vsebinske konstante.

Posvečal se je slikarstvu, kiparstvu, grafiki, v kateri je prevladoval sitotisk, veliko se je ukvarjal tudi z oblikovanjem uporabnih predmetov, predvsem kristala. Osrednji motiv njegovega ustvarjanja predstavljajo variacije organskih oblik, ki izhajajo iz narave in ženskega telesa, s poudarjenim erotičnim nabojem.

Pečanac je v svoje ustvarjanje vključeval emocije, ki pa jih je filtriral skozi analitični pristop stilizacije. V zgodnjem obdobju je ustvarjal v keramiki, nato se je posvetil lesenim organskim formam, ki jih je začel postopno prekrivati z barvo. Nad strukturo lesa so kmalu prevladale gladke površine kontrastnih plakatnih barv, les je nato nadomestil z novimi plastičnimi materiali. Oblika

169 pa je ostajala izrazito čutna, aluzivna, kar je prisotno tudi v kasnejšem kiparskem ciklusu v bronu.

Grafični opus Nedeljka Pečanca je iz zgodnjih erotičnih figuralnih motivov prešel v arhetipsko upodabljanje vegetativnih oblik v tehniki sitotiska, v kateri je plastično-iluzionistični koncept nadomestilo sestavljanje linearnih barvnih ploskev.

Grafično polje je nato začel graditi z geometrijskimi telesi in oblikami, predvsem kroglami, ki v smislu optične iluzije natančno in racionalno organizirajo prostor.

Franc Golob (1941) Franc Golob se je rodil v Celju. Študiral je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1970. V Novo Gorico se je preselil, ko se je zaposlil v podjetju Meblo, za katero je ustvarjal številne multimedijske projekte in sejemske postavitve. Več let je bil zunanji sodelavec Postojnske jame na področju oblikovanja in fotografije. Do upokojitve je deloval kot likovni pedagog. Živi in dela v Oseku.

Franc Golob je že od vsega začetka eksperimentiral z različnimi mediji in likovnimi tehnikami. Poklicno se je ukvarjal z oblikovanjem in fotografijo, pri tem je že zelo zgodaj izkoristil možnosti videa in računalniške grafike, preizkusil pa se je tudi na področju performansa.

V risbi, akvarelu in slikarstvu se je njegov opus razvijal od realizma do abstrakcije, z vsemi vmesnimi niansami ter pogostim prehajanjem med enim in drugim izrazom. V zgodnjem obdobju je v risbi in sliki upodabljal figuro, predvsem ženski akt. Na svoji ustvarjalni poti pa je največ pozornosti usmeril v preučevanje narave. Najpogosteje slika domačo in tujo pokrajino, v kateri je lahko v večji ali manjši meri prisotna arhitektura, ki jo spoznava na številnih potovanjih, tudi v eksotične dežele. Golobov bogat akvarelni opus zaznamuje abstrahiranje krajine skozi raziskovanje njenih struktur, kolorističnih učinkov, svetlobe, s potezo, ki je lahko umirjena ali pa skicozna in impulzivna. Pri tem ga zanima tudi nasičenost barvnega nanosa, ki ga lahko ta tehnika prenese, in tako nenehno prestopa meje klasične predstave o akvarelu. V zadnjih letih se Golob intenzivneje posveča slikarstvu, ki pomeni nadaljevanje in sintezo dosedanjega raziskovanja narave. Njene izseke abstrahira v izrazitem koloritu in dinamičnih kompozicijah večjega formata.

Negovan Nemec (1947–1987) Negovan Nemec se je rodil v Biljah, kjer je živel in delal. Leta 1971 je diplomiral na oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Med študijem je izvedel več uspešnih kiparskih projektov in se kmalu uveljavil kot ustvarjalec javnih spomenikov. S svojim delom je korenito spremenil konceptualni in formalni pristop na tem področju. Bil je prvi akademsko izšolan kipar povojne generacije na Goriškem.

Negovan Nemec je bil kompleksen in inovativen ustvarjalec. Že v času študija je začel opuščati klasično kiparsko oblikovanje in razvil oseben likovni slog. V goriško okolje je prvi vpeljal ideje modernega abstraktnega kiparstva. Poleg formalnega eksperimentiranja je preizkušal tudi raznovrstne materiale, železo, beton, les, kamen, bron, mavec in beli carrarski marmor.

Nemčev opus je sestavljen iz različnih ciklov, ki so se začeli s

serijo pretežno v lesu organsko oblikovanih jeder, v katerih se prepletajo elementi rastlinskega, živalskega in človeškega sveta.

Po potresu leta 1976 sta nastala izredno dramatična cikla Rušenj in Destrukcij, v katerih je kljub stilizaciji izrazito ekspresivno in naturalistično prikazal človeško nemoč pred silami narave. V naslednji fazi se je povrnil k abstraktnim organskim formam. S serijo Prebojev v bronu in varjenem železu se je skozi iskanje lepote oddaljil od temačnosti prejšnjih del. Nato se je posvetil poetičnim, sugestivnim oblikam v belem carrarskem marmorju, ki jih zaznamuje valovita lahkotnost. V mehkih, sproščeno stiliziranih plastikah je čutiti prefinjeno erotično silo vpetega telesa. Elegantne, do sijaja zglajene skulpture se dinamično razpenjajo v prostor in dajejo občutek nematerialnosti.

dela so ekspresivna, gestualna. V grafiki in risbi, ki sta pretežno črno-beli in s katerima je opremil številne publikacije, pride do izraza dinamična, linearna poteza, pa tudi grajenje z masami in gmotami, ki segajo v prostor in namigujejo na prisotnost narave, človeka. Za Valičev slikarski opus, ki ga sestavljajo pretežno platna velikega formata, je značilno prehajanje iz ekspresionistično pojmovane figuralike v abstrakcijo, z različnimi vmesnimi niansami, kjer je v kompoziciji začutiti antropomorfne in vegetabilne elemente. Valičevo likovno snovanje je preučevanje odnosov, ki nastajajo med človeškimi figurami, med človekom in prostorom, med abstrakcijo in figuraliko, kontrolirano in sproščeno gesto, svetlobo in temo, polnim, praznim, odsotnostjo, prisotnostjo.

Lucijan Bratuš (1949) Lucijan Bratuš se je rodil v Vipavi. Leta 1971 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 1973 pa je zaključil še specialko za grafiko. Kmalu po zaključku študija je začel na akademiji tudi poučevati in leta 2007 postal redni profesor za področje vizualnih komunikacij.

Leta 1997 je začel s tipografsko delavnico za študente Tipo Brda, ki se še vedno izvaja. Živi in dela med Ljubljano in Vipavo.

Bratuš se ukvarja s slikarstvom, grafiko, kaligrafijo, grafičnim oblikovanjem in teorijo likovne umetnosti. Njegovo delo na področju tipografije je izjemnega pomena, sploh za njeno uveljavitev kot samostojne vede v nacionalnem kontekstu.

Poleg slikarstva se je Bratuš veliko posvečal grafiki, predvsem litografiji. Nastali so številni cikli, pretežno v črni barvi, kar mu je omogočalo doseganje večje dramatičnosti in ekspresivnosti.

V tehniki sitotiska je izdelal serije barvnih odtisov, ki so bliže njegovemu slikarskemu opusu. Osrednji motiv Bratuševega ustvarjanja je človeško, predvsem žensko telo, ki ga je v različnih fazah preučeval skozi abstrahiranje in dekonstrukcijo na barvne ploskve ter dinamične linearne poteze. Ženski akt se na nedefiniranem, asketskem ozadju pojavlja stoje ali leže, pogosto je prisotna tudi križna kompozicija, ki misel napeljuje k žrtvovanju. Figura postane umetniku polje raziskovanja barvnih odnosov, predvsem pa mu omogoča poglobljeno študijo psiholoških stanj, strasti, obupa, potešitve. Deformirani obrisi telesa se v neštetih variacijah zavijajo v krčevite forme, ki so včasih bolj drugič manj prepoznavne. V prehajanju iz ene v drugo kompozicijo tako tudi narašča ali pada napetost, dramatičnost, temačnost, slikar pa se nenehno giblje na meji med abstrakcijo in figuraliko.

Bojan Štokelj (1956–2001) Bojan Štokelj se je rodil v Postojni. Leta 1985 je diplomiral iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Posvečal se je oblikovanju in opremi gostinskih lokalov. Štokelj je bil ves čas aktiven na alternativni umetniški sceni. Že v času študija je s svojimi projekti zavračal vzvišeno držo umetnika, kanone in omejitve ter se postavil v pozicijo izven inštitucij in sistema umetnosti. Svet okoli sebe je doživljal intenzivno, večplastno, z veliko občutljivostjo do socialnih in političnih pretresov, na katere se je odzival z družbeno angažiranimi stvaritvami v različnih tehnikah.

Kiparsko ustvarjanje je povezoval s fotografijo in računalniško umetnostjo, ustvarjal je instalacije, v katere je vključeval različne medije. Posegal je tudi na polje performansa. Vedno je bil zvest svoji človeški, umetniški drži, ki je nasprotovala elitizmu. Kot je sam zapisal, se je njegova umetniška praksa prenašala v vse tehnike in ustvarjalne postopke množične kulture ter poskušala delovati v različnih okoljih. Zavračal je pojem neponovljivosti likovnih stvaritev, ki je napeljeval h kontemplacijskim užitkom in poudarjal možnost serijske izdelave. Štokelj je bil s svojimi projekti aktiven zagovornik delavskega razreda, socialnega boja in družbenih gibanj. V obdobju po koncu vojne na ozemlju bivše Jugoslavije je izdelal številne serije fotografij, ki so na neposreden način dokazovale nesmisel vojne. V seriji računalniških printov se je odzval na grobe posledice globalizacije in tehnizacije družbe. Ves njegov opus nakazuje globoko razmišljanje o položaju človeka v družbi in o lastni vpetosti v dogajanje kot kritičnega opazovalca in ustvarjalca. Nenehno se je spraševal o vlogi umetnika, o njegovi sposobnosti povezovanja z ljudmi, o moči in teži njegovega sporočila v družbi.

Milovan Valič (1953) Milovan Valič se je rodil v Opatjem selu. Študiral je na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kjer je diplomiral iz smeri razredni pouk in nato še iz likovne vzgoje. Opravljal je pedagoško delo na različnih šolah na Goriškem, čemur se posveča tudi po upokojitvi. Živi in dela v Opatjem selu.

Milovan Valič se je pred formalnim likovnim študijem oblikoval pod mentorstvom slikarja Silvestra Komela in kiparja Negovana Nemca, kar je poleg odraščanja v kraškem okolju vplivalo na njegov umetniški opus. Zaznamuje ga namreč izrazit kolorizem in smisel za plastično oblikovanje figur ter abstraktnih elementov na likovnem polju. Valičeva slikarska in grafična

Klavdij Tutta (1958) Klavdij Tutta se je rodil v Postojni in odraščal v Novi Gorici.

Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je diplomiral na oddelku za slikarstvo in končal še podiplomski študij iz grafike.

Med drugim je ustanovitelj likovne kolonije na Sinjem Vrhu. Živi in dela v Kranju.

Tuttov likovni opus izhaja iz občudovanja mediteranske, kraške, obmorske pokrajine, ki se prek izbranih podob in simbolov spreminja v imaginarni pejsaž. Že zelo zgodaj se je pri njem pojavila izrazito pravljična, magična razsežnost. Njegov zgodnji slikarski opus je zaznamovala dinamična, gestualna

170 poteza z barvno nasičenimi abstraktnimi formami. Nato so nastopili cikli z ekspresivno stilizacijo živalskega sveta in krajine. Najpogostejši motivi so bili rogati biki, ki so s precejšnjo mero agresije napolnjevali slikovno polje kot simboli vitalne moči Mediterana, v dialogu z menhirji, kamnitimi monoliti, prastarimi simboli ljudskih verovanj. V nadaljnjem razvoju se je Tuttova poteza umirila, postala je bolj igriva in grafična, ohranil pa je motiviko in močan kolorit. Središčna tema je še vedno ostal Mediteran s cipresami, pticami, dolmeni, rogatimi bikci, ki jih je avtor sestavljal v vedno nove kompozicije na migetajoči podlagi, zgrajeni iz drobnih barvnih potez. Zadnja leta se je Tuttov pogled usmeril na morski pejsaž. Osrednji motivi so tako postale ladje, svetilniki, pomoli in človekov odnos do neizmernih morskih obzorij. Vzporedno s slikarskimi cikli vseskozi nastajajo še grafike, risbe, različni objekti in asemblaži iz raznovrstnih materialov.

Zmago Posega (1959–2009) Zmago Posega se je rodil v Postojni, živel in delal je v Biljah.

Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je leta 1982 diplomiral na oddelku za kiparstvo, podiplomski študij kiparstva je zaključil leta 1985. Od leta 1995 je na isti akademiji poučeval kiparstvo, posvečal se je tudi javnim naročilom.

Zmago Posega je v zgodnjem ustvarjalnem obdobju izdeloval figuralno plastiko, h kateri je pristopal študijsko, analitično.

Razmišljal je o načinu, kako graditi obliko telesa oziroma torza in posameznih udov, kako vzpostavljati ravnotežje, napetost.

V končni podobi, ki je delovala izrazito materično, taktilno, so ostajale vidne sledi postopka njenega nastajanja. Svoj likovni izraz je nato razvijal v smeri organsko abstraktnih oblik, z antropomorfnimi in biomorfnimi značilnostmi v različnih materialih, varjenem železu, betonu, vosku, svincu, lesu in glini.

Posegov likovni opus zaznamuje predvsem razmišljanje o človeškem telesu z njegovo fizično in duhovno prisotnostjo.

Nenehno se je vračal h klasičnim motivom moške in ženske figure ter redukciji izbranih detajlov telesa, predvsem hrbtnega dela in torza, ki jih je upodabljal kot samostojne elemente ali sestavljal v abstraktne kompozicije. Za Posegov ustvarjalni proces so značilne variacije na določeno temo, v nenehnem prehajanju iz prepoznavnih oblik v popolno abstrakcijo, kar dela povzdiguje na simbolno, univerzalno raven, z možnostjo različnih interpretacij. Pri tem izstopa njegovo mojstrsko obvladovanje različnih materialov, kamna, železa, brona, gline, ki s svojimi specifičnimi lastnostmi pogojujejo ustvarjalni proces. Slednjega je dopolnjeval s številnimi študijskimi risbami in slikami, ki delujejo kot zaključena likovna dela.

Gigo de Brea (1963) Gigo de Brea, je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Metki Krašovec leta 1987. Od tedaj aktivno deluje kot slikar in razstavlja ter poučuje likovno vzgojo na novogoriški srednji ekonomski in trgovski šoli. Njegove slike, psihoplanetarne krajine, so sad srečanja zunanjih podob z notranjim občutjem. To so prostori, ki nimajo niti socialnih niti zgodovinskih označitev, so bolj likovni privid, ljubezenska idealizacija. Veliko vlogo slikar posveča barvam, slikanje zanj pomeni zapisovanje čutenja barve.

171 Miran Cencič (1963) Miran Cencič je diplomant ljubljanske Akademije za likovno umetnost pri prof. Emeriku Bernardu. Magisterij je opravil iz restavratorstva, ki ga je ob delu opravil na zavodu za kulturno dediščino. V slikarskih abstrakcijah raziskuje notranje, introvertirane krajine, v figuraliki pa po principu kolaža ustvarja nova razmerja med subjekti, kjer se antropomorfnost in zoomorfnost izenačita.

Predstavil se je na samostojnih in skupinskih razstavah, pokazal pa se je tudi kot drzen in neobremenjen performer.

Bogdan Vrčon (1963) Bogdan Vrčon je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Metki Krašovec. Od tedaj aktivno deluje kot slikar in razstavlja ter poučuje na novogoriški umetniški gimnaziji - likovna smer.

Jure Poša (1965) Jure Poša se je po gimnaziji odločil za študij na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kjer se je navdušil nad grafičnim oblikovanjem. Leta 2000 je v Novi Gorici ustanovil podjetje SREDA grafično oblikovanje, v katerem se je ukvarjal z vsemi oblikami vizualnih komunikacij in sodeloval pri najrazličnejših projektih, ki spodbujajo razvoj neinstitucionalne kulture.

Eden njegovih prvih izdelkov, ki temeljijo na splošnem načelu recikliranja, da se iz odpadnega materiala ustvari nov proizvod, je bil šopek vrtnic iz plastenk za ženo Ivano ob rojstvu prvorojenca leta 2000. Z ustvarjanjem lastnih likovnih projektov iz odpadnega materiala je uresničil številne instalacije, razstave in scenografije, doma in v tujini (Italija, Španija). Vselej so ga zanimale konceptualne predstavitve, vezane na konkretna razstavišča in določeno vsebino, ki sta jo vsakokrat določala namen projekta in kraj postavitve. Med temi so bile najbolj odmevne razstava Ivana (KC Mostovna, Solkan, 2003), razstava Cvetlica v parku in galeriji Tehniškega muzeja Bistra pri Vrhniki (2004), instalacija 16.000 plastičnih marjetic Travnik (travnik pred občinsko stavbo v Novi Gorici, 2005), instalacija Rdeče jaslice v parku ob cerkvi na Kapeli (Nova Gorica, 2006), instalacija 5.000 marjetic Tunel (predor Kostanjevica, Nova Gorica, 2007), razstava in instalacija Omaž rudarjem v Muzeju premogovništva Velenje in artefakt Sarkofag na skupinski razstavi po izboru likovnih kritikov Slovenije v Mestni galeriji Velenje (2009) ter razstava Moj haiku (Galerija Ribarnica in predor Kostanjevica, Nova Gorica, 2010). V Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči je leta 2010 nastopil z desetletno pregledno konceptualno razstavo in zunanjo instalacijo na znamenitem kanalskem mostu. Razstava Ime rože, ki jo imel leta 2006 v novogoriškem HIT-ovem razstavnem prostoru Paviljon, pa je bila povod za občinsko priznanje, ki ga je istega leta prejel za svoje delo. Vrsto let je vodil ustvarjalne delavnice z raznimi ciljnimi skupinami, predvsem otroki. Živi v Novi Gorici.

Vasja Kokelj (1966) Vasja Kokelj je diplomant Akademije lepih umetnosti v Benetkah. Svoj primarni poklic, slikarstvo, uresničuje z vso

pozornostjo do medija in materije. Njegova slikarska produkcija ni velika, je pa dragocena. Zdi se, da še verjame v čistost slikarskega dela, saj na platnu razmišlja o temeljnih slikarskih elementih, kot so prostor, barva in njena materialnost ter prosevanje, črta, dvodimenzionalni ali tridimenzionalni nosilec, forma, uresničuje vizijo abstrahiranja in zna priti do njenega optimuma, hkrati pa se zna spustiti v vso materialnost vidne realnosti in celo geometrije. Po koncu študija se je posvečal umetnosti, pripravil tudi samostojne instalacije, ki se referirajo v družbeno aktualnih temah, omeniti velja postavitev DEMOKRATIA ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Bil je pobudnik mednarodne manifestacije Arhipelag ter sodeloval v nekaterih performansih Iveta Tabarja. Deluje tudi kot scenograf pri slovenskih filmih.

Anja Medved (1969) Anja Medved je avtorica dokumentarnih filmov, intermedijskih projektov in gledaliških predstav. Diplomirala je iz gledališke in radijske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. V svojih gledaliških in video postavitvah so jo zanimala predvsem razmerja med vidnim in navideznim: Noč (Spinago, Nova Gorica, 1997), Nočne frekvence (Galerija Kapelica, 2000), Od vzhoda do zahoda (Mestna galerija Nova Gorica, 2002), Slikar in njegovo ok(n)o (Mestna galerija Nova Gorica, 2007).

Vrsto let je bila programska sodelavka filmske organizacije Kinoatelje, v okviru katere je skupaj z Nadjo Velušček posnela številne dokumentarne filme, med drugim Niso letele ptice (1999), Moja meja (2002), Mesto na travniku (2004), Sešivalnica spomina (2006), Proti toku (2007), Trenutek reke (2010) in Vžgano v spominih (2017). V dokumentarnih projektih se posveča raziskovanju razmerij med osebnim in kolektivnim spominom. Od leta 2007 vodi projekt javnega zbiranja spomina, v okviru katerega je realizirala več dokumentarnih del, ki so bila predstavljena tako v okviru mednarodnih filmskih festivalov kot referenčnih preglednih razstav sodobne umetnosti. Od leta 2012 vodi dokumentarno produkcijo in hranilnico spomina Zavod Kinokašča.

Marko Peljhan (1969) Marko Peljhan je eden mednarodno najbolj uveljavljenih slovenskih umetnikov. Svoje delo je predstavil v večini najbolj eminentnih institucij, bienalov in festivalov novih medijev in sodobne umetnosti na svetu, kot so Documenta X, Bienale v Benetkah, Transmediale, Istanbul Bienale, Tate Modern, MACBA, New Museum of Modern Art, P.S.1 MOMA, KIASMA, Ntt ICC Tokyo, Artlab Tokyo, Jeu de Paume ter Ars Electornica Linz, kjer je leta 2001 prejel nagrado Zlata Nika za interaktivno umetnost skupaj s Carstenom Nicolaiem, leta 2007 pa je bil tudi t. i. izpostavljeni umetnik, »Featured artist«, tega po mnenju nekaterih najpomembnejšega festivala tehnološke umetnosti na svetu. Je prejemnik številnih nagrad za svoje delo, med drugim nagrade UNESCO za digitalne medije ter prve nagrade Prešernovega sklada na intermedijskem področju v Sloveniji.

Njegovo delo je bilo recenzirano v mnogih publikacijah, kot so Art Forum, New York Times, Art in America, Frieze in številnih drugih. Od leta 2002 je profesor novih medijev in

interdisciplinarnih študij na University of California, Santa Barbara. Od leta 2008 do septembra 2013 je bil tudi sodirektor UCIRA, Inštituta za raziskave v umetnosti za celoten sistem desetih kalifornijskih univerz.

Maja Licul (1970) Maja Licul je Akademijo za likovno umetnost zaključila v Ljubljani pri prof. Metki Krašovec. Med letoma 1992 in 2000 je delovala na področju sodobne umetnosti. Aktivno je sodelovala v skupini Provokart v letih od 1992 do 1996. Po letu 2000 je začela delovati na področju vizualnih komunikacij ter oblikovanja nakita iz žlahtnih kovin.

Ana Zavadlav (1970) Ana Zavadlav je slikarka, grafičarka in ilustratorka. Leta 1997 je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Janezu Berniku in leta 2001 specializirala iz grafike pri prof. Branku Suhyju. Študijsko se je izpopolnjevala na Indiana University of Pennsylvania (ZDA) na oddelku za grafiko in ustvarjala v Cité Internationale des Arts v Parizu.

Od leta 2000 dela kot samostojna umetnica. Razstavljala je kot slikarka in grafičarka. Od leta 2003 se posveča knjižni ilustraciji za otroke in mladino. Objavlja v otroških revijah (Cicido, Ciciban, Galeb, Mavrica) in knjigah. Za svoje delo je leta 1993 in 1994 prejela študentsko in univerzitetno Prešernovo nagrado. Živi in ustvarja v Solkanu kot samostojna kulturna ustvarjalka.

Skupina BridA / Tom Kerševan (1970), Sendi Mango (1973), Jurij Pavlica (1973) Skupina je bila ustanovljena leta 1996 na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah, kjer so njeni člani zaključili študij umetnosti. BridA, ki ustvarja lastno produkcijo na širokem polju sodobnih likovnih praks, se ukvarja z vsebinami, ki se dotikajo problematike avtorstva in avtonomije umetniškega dela oziroma vloge umetnika v sodobni družbi, pri čemer z lahkoto prestopa iz umetniške v sfero znanosti in tehnologije.

Pogosto se projekti mrežno prepletajo med seboj. Enako pomembno kot končni rezultat oziroma njegova predstavitev – razstava je zanje samo nastajanje, delovni proces. Skupina svojo kolektivno ustvarjalno energijo priložnostno prepleta in izmenjuje tudi z drugimi umetniki in širšo publiko: “V Bridinih projektih smo vedno pripeljani v središče izkušnje, dela ne moremo enostavno ne videti ne prebrati, moramo nekako vanj vstopiti, postati del umetniške izkušnje, prevzeti zanjo polno odgovornost. Nimamo kaj odnesti s seboj, razen tistega, kar smo sami prispevali. Odprta so nam bila druga vrata v svet, vendar nam nihče ni napovedal poti, ki nas čaka za temi vrati.

BridA nas vabi v umetnost, ki je vedno novo iskanje, ki ni onkraj nas in je ne moremo konzumirati. Lahko se na pot podamo ali ne, izbira je naša, tako kot tudi odgovornost.” (Vladimir Vidmar) BridA uspešno deluje doma, kjer je razstavljala v vseh ključnih institucijah sodobne umetnosti od Maribora, Ljubljane do Kopra in Nove Gorice. Leta 2015 je za 20-letno uspešno delovanje na področju umetnosti prejela najvišje priznanje Mestne občine Nova Gorica, nagrado Franceta Bevka. Raznolik

172 in pester pa je tudi njen itinerarij razstavljanja v tujini: na razstavah v referenčnih muzejih, festivalih, predstavitvah in rezidenčnih programih po svetu.

Aleksander Peca (1972) Aleksander Peca je po končani gimnaziji študij nadaljeval na Akademiji lepih umetnosti, kjer je leta 1999 diplomiral pri prof.

Carlu di Racu. Od tedaj aktivno ustvarja in od leta 1996 tudi razstavlja v Sloveniji in zamejstvu. Slogovno se skuša približati fotografski natančnosti po vzoru ameriških slikarjev t. i. fotorealizma iz šestdesetih oziroma sedemdesetih let. Njegove upodobitve v tehniki olja na platnu so specifične zaradi vpeljave neobičajnih motivov in prepletanja fenomenov zahodne in vzhodne popkulture, subkulture in tabuiziranih tem.

Vanja Mervič (1973) Vanja Mervič je dve leti obiskoval Akademijo lepih umetnosti v Benetkah, kjer je študiral slikarstvo. Študij je nadaljeval na Akademiji Brera v Milanu, kjer je leta 2001 iz slikarstva tudi uspešno diplomiral. Magistrski študij je nadaljeval na ALUO v Ljubljani, kjer je 2008 magistriral iz videa in novih medijev. Študijsko se je izpopolnjeval v Belgiji (Hoogeshool, Gent), na Novi Zelandiji (UCOL, Wanganui) in v Avstriji (FH Digital media, University of applied sience, Hagenberg). Mervič pretežno ustvarja na področju različnih medijev. Verjame, da ima vsaka ideja svojo značilnost izraza. Njegova dela so bila predstavljena na mnogih mednarodnih razstavah in festivalih.

Denis Mavrič (1974) Denis Mavrič je diplomantka likovne akademije v Benetkah in abolventka magistrskega študija sodobnih umetniških praks Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici. Deluje in raziskuje na področju sodobnih umetniških praks in novih medijev kot tudi na področju kreativnih industrij, konceptualizacije razstavnih prostorov in scenografij dogodkov. V okviru magistrskega študija raziskuje na področju novomedijskih interaktivnih tehnologij v umetnosti.

V zadnjem času je sodelovala na festivalih, kot sta Pixxelpoint in Speculum Artium, ter se udeležila delavnic tako pri nas kot v tujini (Transmediale Berlin, Toolkit festival z Martinom Romeom, Ivisible cities festival s Studiem Azzurro, Iniciativa Čipke in Rog Lab, Svetlobna gverila).

Jernej Humar (1975) Jernej Humar je od leta 1997 študiral na Akademiji odrskih, filmskih in televizijskih umetnosti v Pragi (FAMU), na oddelku za dokumentarno fotografijo. Leta 2000 je prejel tretjo nagrado na Emzinovem fotografskem natečaju za ciklus Subway. Leta 2002 je z odliko opravil diplomsko nalogo s serijo Brezdomci pod mentorstvom Viktorja Kolarja.

173 Matej Pečnikar (1975) Matej Pečnikar je slikar, ki je po zaključeni Srednji oblikovalski šoli Istituto d’arte Max Fabiani v Gorici dve leti študiral na Akademiji Brera v Milanu. Študij slikarstva je nadaljeval na Akademie der bildenden Künste na Dunaju, kjer je leta 2001 tudi diplomiral. Živi in ustvarja v Novi Gorici.

Narvika Bovcon (1976) Narvika Bovcon je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani leta 2001 pri prof. Ranku Novaku, prof. Zdravku Papiču in prof. dr. Stanetu Berniku, smer vizualne komunikacije. Izpopolnjevala se je med drugim na Akademiji lepih umetnosti v Krakovu pri prof. Władysławu Pluti. Magistrski študij videa in novih medijev je zaključila na ljubljanski Akademiji pri prof. Sreču Draganu leta 2003 in tam tudi doktorirala iz teorije novih medijev pri prof. dr. Stanetu Berniku, prof. dr. Janezu Strehovcu in prof. Sreču Draganu leta 2008. Zaposlena je na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani kot izredna profesorica za video in nove medije, kjer poučuje likovne vidike multimedijskih komunikacij.

Na umetniškem področju deluje kot videastka in novomedijska umetnica, ki se ukvarja z novomedijskimi arhivi, virtualnimi interaktivnimi prostori, digitalno animacijo, računalniškimi instalacijami in načrtovanjem vizualnih komunikacij. Delovala je v okvirih Društva za povezovanje umetnosti in znanosti ArtNetLab. Bila je kustosinja in organizatorka mednarodnih festivalov novomedijske umetnosti in številnih razstav.

Mirjam Marussig (1976) Mirjam Marussig je diplomirala leta 2004 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pri prof. Bojanu Gorencu in doc. dr. Tomislavu Vignjeviću. Motive na svoje slike prenaša s fotografij. Največkrat so vzeti iz vsakdanjega življenja, to so trenutki, ko je človek sam s svojimi občutji. S prenosom na platno podobi vzame zgodbo, ki posameznika obdaja, in ga tako razosebi, zato da bi vstopila v polje intimnega. To polje zasebnega postane zanjo trenutek svetosti, najbolj blizu resnici. Izhajajoč iz napetosti in jeze, ker nam trušč in diktatura korporacij prodirata v vse pore našega bivanja, je pripravljena najgloblja doživljanja človeškega bitja postaviti na mesto svete ikone.

Peter Mignozzi in Nika Šimac (oba 1976) Peter Mignozzi in Nika Šimac sta zaključila šolanje na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah. Oba aktivno ustvarjata in se predstavljata na samostojnih razstavah, priredila pa sta tudi skupinske razstave, kot so Pattern Matter – naravna tehnologija, Vidoni, Lintvar, ki se navezujejo na tematiko staroverstva. V njunih stvaritvah slutimo razmislek o času in natančno opazovanje narave. Sta nomada, ki med sprehodi – potovanji iščeta navdih za preživetje v nekoliko drugačnem smislu. Ni jima dovolj, da zapostavljene ravni obstoja ozavestita, skušata jim najti tudi obliko in otip, da bi lahko spet zaživele med nami.

Gorazd Prinčič (1976) se je leta 2002 vpisal na Akademijo lepih umetnosti v Benetkah, kjer je diplomiral z odliko na smeri dekoracija.

Aktiven je na področju umetnosti, zlasti v kiparski izraznosti.

Materija, ki jo najraje in najbolj suvereno obdeluje, je les, iz katerega najpogosteje izrezlja človeško figuro. Ena od takšnih skulptur je na ogled v novogoriškem javnem prostoru, v Borovem gozdičku. Poleg kiparstva se ukvarja še z grafičnim oblikovanjem, oblikovanjem pohištva, izdelavo lesene bižuterije in igrač, restavratorstvom in stenskimi poslikavami. Skupaj z Ano Žerjal sta tako upodobila motiv lupljenja češp na fasadi Doma upokojencev Nova Gorica, pred kratkim pa je z Vasjo Kavčičem v Solkanu upodobil motiv tolminskih puntarjev.

Prinčič se je večkrat angažiral pri organizaciji skupinskih razstav in prireditev.

Atej Tutta (1981) Atej Tutta je umetnik in filmski ustvarjalec, ki živi in dela v Benetkah. Magistriral je na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah, kjer je od leta 2009 do leta 2014 poučeval kot izredni profesor. Na področju vizualnih umetnosti je med drugim razstavljal na »Nuovi orizzonti in Laguna«, Centro Cultural Borges (Buenos Aires), »Qui e (non) altrove«, Torre Massimiliana (Benetke), »Retorika – The Moment After«, Galerija Vžigalica (Ljubljana). Poleg umetniškega dela deluje tudi kot kustos ter oblikovalec v razstavnih projektih, kot so »Elaborare il lutto, Arte Orfana della specie«, »For(w)art«, »Il Prof Rodčenko, fotografie dallo Vchutemas« (Benetke). Sodeloval je v mednarodnih transdisciplinarnih projektih »Divided God«, »arTVision« ter kolektiva Threshold, katerega soustanovitelj je. Na področju uprizoritvenih umetnosti sta se z umetnico Baro Kolenc z delom »Metamorfoze 3°: Retorika« uvrstila na 53. Theatertreffen v Berlinu. V zadnjem obdobju sodeluje z režiserjem Eduardom Milerjem ter koreografom Jeroenom Verbruggenom.

Nina Bric (1984) Nina Bric je leta 2012 diplomirala na Pedagoški fakulteti, smer likovna pedagogika. Od julija 2014 je samozaposlena v kulturi kot slikarka. Ukvarja se s slikanjem, kiparjenjem, ilustracijo, risanjem stripov, izdelovanjem lutk in igrač. Živi in dela v Ljubljani.

Tamara Jenček (1988) Tamara Jenček se je po končani novogoriški umetniški gimnaziji likovne smeri vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer vizualne komunikacije - grafično oblikovanje. Tu se je poleg izbrane smeri navdušila za raziskovanje ilustracije in animacije. Svoje zanimanje je usmerila predvsem na digitalne platforme, ki ji pomagajo pri gradnji vsebinskega sloga in lastnega izraza. Od leta 2015 živi v Novi Gorici, kjer deluje v okviru lokalnega oblikovalskega studia, svoj čas in energijo pa posveča digitalni ilustraciji.

Usmerja se predvsem v sodobne digitalne medije, kjer skuša z uporabo barve in ploskve kot semantičnega elementa upodobiti abstrahirane motive iz vsakdanjega življenja.

Enej Gala (1990) Enej Gala je študiral slikarstvo na beneški Akademiji lepih umetnosti, kjer je 2015 opravil tudi magistrski študij. Leta 2014 je bil na študijski izmenjavi na akademiji WDKA (Willem de Kooning Academy) v Rotterdamu na Nizozemskem. Od 2013 je pripravil več samostojnih razstav, med katerimi izstopata projekt The Stable v beneški Galeriji A+A (2015) in Prefabrick v galeriji Fabbrica del Vapore v Milanu (2016).

Sodeloval je tudi na vrsti skupinskih in bienalnih razstav, med drugimi na skupinski razstavi Nuova pittura italiana (2014), ki je bila na ogled v Beogradu in Lizboni, 11. bienalu afriške umetnosti Dak'Art v Dakarju v Senegalu (2014), 31. mednarodnem grafičnem bienalu Nad tabo/ti / Over You v Ljubljani (2015) in na razstavi This is Today v Obalnih galerijah v Piranu (2016). Za svoje izvirno ustvarjalno delo je prejel pomembni priznanji, ki ju obetavnim mladim ustvarjalcem podeljuje beneška fundacija Bevilaqua La Masa (2013 štipendijo, 2015 enoletno rezidenčno bivanje v beneškem ateljeju), in nagrado stonefly (istega leta).

70 let likovne ustvarjalnosti v mestu Pregledna razstava na Gradu Kromberk in v Mestni galeriji Nova Gorica

Avtorji razstave: Katarina Brešan, Klavdija Figelj, Pavla Jarc, Brane Kovič, David Kožuh Odnosi z javnostmi: Mateja Poljšak Furlan Konserviranje in restavriranje likovnih del: Polona Paglovec Šuligoj, Polona Semenič Tehnična ekipa: Tomaž Batič, Tadej Hrovat, Boris Slokar, Luka Sorta, Majda Žiberna Zunanja sodelavca: Vasja Kokelj, Mojca Valič Katalog izdala: Goriški muzej, zanj: Vladimir Peruničič Kulturni dom Nova Gorica, zanj: Pavla Jarc Besedila: Katarina Brešan, Klavdija Figelj, Pavla Jarc, Brane Kovič, David Kožuh Uredniki: Katarina Brešan, Pavla Jarc, David Kožuh, Mateja Poljšak Furlan Lektoriranje: Darinka Verdonik Izid kataloga so omogočili:

MESTNA OBČINA NOVA GORICA

OBČINA ŠEMPETER-VRTOJBA

Fotografije: Matej Vidmar, Boštjan Komel (str. 13, 60, 61), Matjaž Prešeren (str. 14, 58, 59), Fotoatelje Pavšič Zavadlav in Metod Zavadlav (str. 48, 157, 158, 161), Katarina Brešan (str. 54, 55, 56, 57, 74), Leo Caharija (str. 49, 161), Jernej Humar (str. 49), Atej Tutta (str. 103), Mojca Valič (str. 131), Joco Žnidaršič (str. 149), Edvard Primožič (str. 156), David Verlič (str. 162), Simon Zamar (str. 162); fotoarhiv Muzeja novejše zgodovine (str. 10, 21), fotoarhiv družine Komel (str. 15, 159), fotoarhiv Mestne galerije Nova Gorica (str. 17,18, 28, 45, 51, 95, 97, 160), fotoarhiv Simon Zamar (str. 23, 153), Pokrajinski arhiv v Novi Gorici (str. 25, 118, 129), fotoarhiv Goriškega muzeja (str. 27, 31, 32, 155), fotoarhiv Moderne galerije Ljubljana (str. 132), fotoarhiv Nike Šimac (str. 133), fotoarhiv Jureta Poše (str. 144, 145), fotoarhiv Milovana Valiča (str. 158), fotoarhiv KUD Limb (str. 160).

Grafično oblikovanje in prelom: Boštjan Komel s. p.

Tisk: Grafika Soča, d.o.o.

Naklada: 700 izvodov Nova Gorica, december 2017