Issuu on Google+

bilten fbs2 Sobota, 15. oktober 2011

Oktober zasuče fokus gledališkega dogajanja iz poletnega ljubljanskega kulturnega vrveža v štajersko prestolnico. Oktober je, vsaj za zveste obiskovalce Talijinega hrama, mesec nekakšnega spominjanja, obujanja občutkov in možnost reinterpretacije že videnega. Festival Borštnikovo srečanje je nekakšen resumé pretekle gledališke sezone, obenem pa, zunaj tekmovalnega in spremljevalnega programa, nosi val sedanjosti. S pestrim, izven uradnega okvira, zastavljenim dogajanjem – predstavitve svežih knjižnih pridobitev, okroglimi mizami z aktualno (gledališko) tematiko – apelira na zdajšnjost, tukajšnjost. Izbor najprodornejših in najodmevnejših predstav lanske sezone, festival namreč omogoča hitro (in učinkovito) integracijo v minulo sezono tudi vsem zamudnikom, podanih s strani selektorja Gregorja Butale, je sicer v glavnem fokusu zanimanja, vseeno pa velja omeniti (in zabeležiti) tudi ostalo »ponudbo«. Bilten pred vami, pa je nekakšen resumé celotnega festivalskega dogajanja, saj želi z različnimi žanrskimi postopki gledalcu/ bralcu še približati gledališko umetnost, njene ustvarjalce ter opozoriti tudi na pester obfestivalski vrvež kulturnih prireditev. Oblikovalci lista pred vami kot voajerji na preži vsak večer (in večkrat tudi ponoči) iščemo nove besede za stare pomene, privlačno, a ne trivialno beležimo gledališke in na sploh kulturne zanimivosti v tem »štajerskem mesecu mnogoterih umetnosti«. Da bo delček letošnjega festivala, tako kot ducat prejšnjih, ohranjen tudi materialno. In ja, ne bomo, kot morda pričakuje Stendhal, govorili o zelo grdih stvareh. Hude polemike naj se sprožajo drugje. Mi bomo samo realni. ANITA VOLČANJŠEK

Peter Králík

Oktober naj bo!

Evropejci, ki drezajo v Evropo Producent uprizoritve Evropejci (Evropané) je platforma Boca Loca Lab, ki je bila ustanovljena leta 2007 in se, poleg gledaliških dogodkov, usmerja tudi na področje scenografije, vizualij in workshopov. Na Češkem velja za pionirja glasbenega gledališča, njihovega prepoznavnega žanra prepletanja dramskih in glasbenih prvin. Iniciator in vodja platforme je režiser Jiří Adámek, ki tudi piše librete za vse njene produkcije. Uprizoritve Boca Loca Laba so bile dobro sprejete in nagrajene tudi na mednarodnih festivalih na Poljskem (Kontakt 2009) in v Nemčiji (Now). Uprizoritev Evropejci vodi tematska iztočnica sodobne in obsežne grožnje vladajočih medijev, ki prežijo nad Evropo in si zagotavljajo pravico »edine, prave resnice«, pri čemer odrska postavitev išče ravnovesje med kolektivnim in individualnim počutjem Evropejcev. Projekt lušči vprašanja vere in verovanja (če to sploh še obstaja), uničujoč vpliv imperialističnih držav, globalizacije, vse to pa zaokrožuje kritičen vpogled v samo evropsko identiteto, ki je vse bolj razpeta med vodilne politične in gospodarske velesile, ter v paradokse, kot denimo razpetost mnenj o Ameriki, ki se jo občuduje in hkrati zaničuje. Odsev Ravnanje Evrope daje odsev, da se šibi pod neznosno težo medijev in se zmedeno, še bolj pa sprenevedavo in lakajsko obrača

po vetru oziroma (srhljivo nevidnem) diktatu svetovne sile onstran Atlantika. V uprizoritvi štirje neopredeljeni karakterji izvajajo večplastno nizanje svojih spominov, asociacij in miselnih podob, ki drezajo v občutljivo zavest Evropejcev. Struktura predstave je zastavljena kot skrajna razpršenost informacij (in modulov informiranja), kar seveda stilizirano govori o sodobnem, vsakdanjem tempu komunikacije. Na eni strani priklicuje zmedo, na drugi banalnost sveta, kakor nam je dandanes posredovan. Temelj natančnega sosledja je faktor besede – kot ključni element sociološke pa tudi zasebne integritete, hkrati pa je fenomen besede, vpete v samo izvedbeno muzikalnost in ritem ter celostni format mešanice govora, zvokov in posameznih zlogov. Režijski koncept zaznamuje fragmentacija medijskega spomina, ki se poudarjeno ozira na politično dogajanje, izvajalci – poenoteno uniformirani v bele suknjiče, opremljeni s tehnološkimi podaljški, v sožitju s svetlobnimi snopiči in v mehanični dikciji nizajočih nedokončanih replik – pa delujejo kot brezimna delegacija, kot medij, ki je sočasno distanciran, a obenem še kako zelo vpet v problematiko, ki jo načenja in komentira, skratka, na vsak način ponuja v (kritičen) evropski razmislek. Zala Dobovšek, SiGledal.


15. 10. 2011 19.00 Velika dvorana – tribuna

Evropejci

Užitki, te iskre blažene sreče! Boca Loca Lab, Jedefrau.org, Experimentální prostor (CZ) Predstava traja 55 minut in nima odmora.

peter uhan

Premiera: 14. 5. 2008 Experimentální prostor Roxy/Nod (CZ)

Avtorji koncepta Jiří Adámek, Martina Musilová, Jakub Kopecký Režiser, avtor libreta in glasbene kompozicije Jiří Adámek Dramaturginja Martina Musilová Scenograf, kostumograf, oblikovalec maske in projekcije Jakub Kopecký Glasbeni sodelavec Jan Krejčík Oblikovalca zvoka Jan Burian, Mikoláš Růžička

Prazno platno, ki kliče po barvah resnice Prvo slovensko uprizoritev Barkerjevih Slik z usmrtitve je pripravila avstralska režiserka Lindy Davies skupaj z ansamblom SNG Drame Ljubljana, s katerim je začela sodelovati pred dvema letoma v jakobinski tragediji Premenjave. Slikarka Galactia, ki jo upodablja Saša Pavček, prevzeme obetavno naročilo za »realistično« sliko bitke med Beneško

republiko in Otomanskim cesarstvom. Toda »realnost« slikarke se vedno bolj oddaljuje od »realnosti« beneškega doža, predstavnika oblasti in »realnosti« kardinala, predstavnika cerkve. Vsak v sliki namreč išče svoje interese, ki postajajo vedno bolj kompleksni in se medsebojno izključujejo. Konflikt med njimi je torej neizogiben. Medtem ko admiral v bitki vidi pogum, Galactia slika strah. Ko dož govori o ponosu, Galactia začrtava bolečino. In ko kardinal pridiga o usmiljenju, Galactia barva mesarsko klanje. Nerazumevanja Galactijinega

SNG Drama Ljubljana Trajanje: 2 uri 50 minut. En odmor. Prva slovenska uprizoritev Premiera: 7. 5. 2011 Veliki oder, SNG Drama Ljubljana

Igrajo Cast Veduna Štíchová sopran Anna Synková alt Pavol Smolárik tenor Petr Vančura bas boja se od veljakov nalezejo tudi drugi umetniki, hrbet ji začne obračati ljubimec in tudi njeni hčeri, ki so prav tako tudi sami slikarji. Ko se slikarka zave brezizhodne situacije, je prepozno. Igre ni mogoče prekiniti, tega nihče več ne zmore zaustaviti. Oblast lahko zaščiti svoje interese, ki jih ogroža nek umetnik samo tako, da mu vzame sredstva in mu zapira poti, dokler mu končno ne odvzame tudi dostojanstva. Toda tudi potem lahko njegov ponižan glas še vedno kriči, čeprav stišano in pritajeno. Kar kriči Galactia iz ječe, je zahteva človeka po življenju in zahteva umetnika po luči resnice, čeprav je le-ta lahko tudi temna. »Krščanstvo je danes na preizkušnji, Bog tem psom ne bo dovolil, da bi nas potolkli. Tako tisti, ki bodo preživeli, kot tisti, ki bodo padli, bodo nocoj srečni. Prvi, ker so se tolkli v tej veliki bitki, in drugi, ker bodo slavili v nebesih.« (Don Juan Avstrijski pred napadom na otomanske ladje.) Odrske deske so prostor, kjer se hrepeni po iskanju resnice, potemtakem pravi prostor za zgodbo o umetnici in njenem boju za umetnost. Oder postane platno. Platno, ki si želi barvnih odtenkov resnice. Platno, ki išče resnico in njene odseve. Bitka. Katarina Košir

15. 10. 2011 20.30 Stara dvorana

Howard Barker

Slike z usmrtitve

Oblikovalca svetlobe Marek Střížovský, Jakub Kopecký Sodelavka za gib Zuzana Sýkorová Oblikovalka maske Monika Šonková-Baďurová

Prevajalec Zdravko Duša Režiserka Lindy Davies Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografka in kostumografka Sanja Jurca Avci Skladateljica Cathy Milliken Oblikovalec zvoka in prereditelj glasbe Igor Leonardi Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Prevajalka na vajah Lija Pogačnik Asistent režiserke (študijsko) Milan Golob Asistent dramaturginje (študijsko) Rok Andres Asistent scenografke Benjamin Hafner Tonski tehnik Nino de Gleria Izvajalca Gregor Marinko violončelo Melinda Teodorovska oboa

Igrajo Cast Galactia, slikarka Saša Pavček Carpeta, slikar Uroš Fürst Urgentino, beneški dož Marko Mandić Suffici, admiral Matija Rozman Rivera, kritičarka Maša Derganc Ostensibile, kardinal Valter Dragan Prodo, veteran Rok Vihar Supporta, Galactijina hči Barbara Cerar Dementia, Galactijina hči Iva Babić Sordo, slikar Gorazd Logar Lasagna, slikar Aljaž Jovanović Pastaccio, tožilec Zvone Hribar Uradnik Rok Vihar Moški v sosednji celici Gorazd Logar Ječar Zvone Hribar Prvi mornar Rok Vihar Drugi mornar Aljaž Jovanović Tretji mornar Gorazd Logar Delavec Zvone Hribar Moški na razstavi Zvone Hribar


Jugoslavija AGRFT na FBS »Biti nosilec drame, nosilec z jajci je lepljenka produkcij prvega in drugega semestra. Študenti so se spopadali z dramsko situacijo, znaki, odnosi s soigralcem, izvabljanjem želenega cilja, tkanjem celote, sporočilnostjo, pomembnostjo zavedanja moči sporočanja preko gledališča, načini uprizoritev in še čim.« Tako je za programsko knjižico Festivala Borštnikovo srečanje zapisala Nina Rajić Kranjac, študentka drugega letnika gledališke režije o produkciji, ki je nastala kot plod celoletnega dela ob raziskovanju igre. Pod mentorskim očesom profesorjev Tomija Janežiča in Janeza Hočevarja so se študentje, takrat še prvega letnika, ukvarjali najprej z znaki v gledališču in njihovimi pomeni pa tudi s problemom medija. Kaj je ali kdo je medij? V prvem delu procesa so se ukvarjali z jasnim izražanjem idej, s komunikacijo (tudi do publike) in tako poskušali opredeliti, kaj gledališče kot medij je. V določenem obdobju so se ukvarjali tudi s teksti Frana Milčinskega – Ježka, v prvi vrsti s pesmimi, med drugim z njegovo Umrl je klovn. V drugem delu procesa so se spopadli z nadgradnjo in za medij postavili igralca. Igralec je najprej na odru sam, nato v dialogu z besedilom, ki ne nosi pomenov. Za začetek dialoga so izbrali slengovsko frazo »Kaj zdej?« in v tej maniri nadaljevali malo vsebinskih pogovorov. Igralec mora nato nanje znati dodati svoje zgodbe, predvsem z orodji delovanja na partnerja, tako da besede dobijo svoj pomen. Igralec torej obogati vsebino. Metode, s katerimi so gradili predstavo, so bile zelo različne, nekaj jih je temeljilo na imaginaciji, ko si igralec mora predstavljati svojo najljubšo pijačo do zadnjega detajla, videza in občutka. Tako telo zazna znan impulz in se odzove. Lahko bi rekli, da so razvijali kapaciteto imaginacije. Predstava Biti nosilec drame, nosilec z jajci je rezultat učnih procesov, ki v prvem letniku Akademije znajo biti naporni in neprizanesljivi. Vsem mučnim trenutkom navkljub je rezultat predstava, plod skupinskega dela in prav v maniri letnika radoživa, radovedna in radodarna. Režiserka Nina kot esenco predstave poudarja: »Sprejemanje impulza, odzivanje nanj in s tem živeti na odru, četudi tega ne opaziš.« Rok Andres

»Volim te«, torej sem. Včerajšnja predstava Rojeni v YU je marsikomu privabila lepe spomine na mladostne dni, komu drugemu pa je morda pihnila prah s kakšne neprijetne dogodivščine, ki se veže na našo bivšo skupno državo. Zdi se, da je mlajša generacija popolnoma distancirano uživala in se tu pa tam spomnila stavka svoje babice, ki se je začel z »Ko je bil še Tito živ …«. Kot pripadnica slednje generacije poznam Tita iz slike, ki jo je imel dedek obešeno v garaži. Kot otroku, ki hodi v vrtec, mi še ni bilo najbolj jasno, kdo je ta oseba in zakaj mora biti sploh v okvirju, ampak sem vedela, da ga dedek spoštuje in zato sem ga tudi jaz. Ko pa pomislim na Titov režim, si ne morem pomagati, da mi pred oči skoraj ne spolzi spomin na temno rjavo kuhinjo z okroglimi držali na predalih, ki so jo imeli tudi vsi sosedje. Začuda so imele tudi vse mame enake mikserje, pralne stroje in sesalce. Nam (mladim) Tito in njegova Jugoslavija ne predstavljata neke težkokategorične avtoritete, doživljamo ju kot del zgodovine, čeprav bližnje, ampak vseeno je to zgolj zgodovina. Ko pomislim na Jugoslavijo, me misli popeljejo k ljubezni, bratski ljubezni, če sem natančna. Namreč vsi, ki so živeli v tej državi, so se imeli radi in se nanjo spominjajo z blaženostjo in milino. Vsak pričujoči opisuje življenje v Jugoslaviji skoraj kot raj na zemlji; pa je res bilo tako? Kaj so imeli oni, česar mi nimamo? Sedaj imamo računalnike, vse možne aparature, napredno tehniko, vozimo Audije, Kie in Range Roverse. Dedek pa je imel Zastavo in sliko Tita v garaži in je bil popolnoma srečen. Zanima me, v katerem časovnem obdobju ali bolje rečeno, v katerem političnem režimu bi živela sreča, če bi bila oseba in bi imela eno življenje. V YU ali v EU? Kaj bi bila sreča po narodnosti? S čim bi se preživljala, s kom bi se poročila, koliko otrok bi imela? Ja, bravo! Sreča seveda ni ene narodnosti, ne opravlja določenega dela, nima določenega zakonca in števila otrok. Sreča je v vseh in vsem, ne glede na naše preljube okvirje in predalčke, v katere tako radi dajemo ljudi. To sem se tudi »naučila« iz Jugoslavije: ne sodi ljudi po formalnih značilnostih. Pravijo, da ljubezen dela čudeže. Druže Tito je res napravil čudež, ko je tako bratsko združil Jugoslovane v eno državo, je pa tudi spregledal nekaj neprijetnih malenkosti v človeški naravi in birokratski organizaciji, ki so ta čudež degradirale v kaos. Ravno ta kaos se pokaže na koncu predstave, in sicer v problemu izbrisane identitete državljanov bivše Jugoslavije. Kakorkoli, rojena sem v YU, živim v SLO, sem državljanka EU, pred vsem tem sem pa človek, ki si želi čim večkrat izreči, slišati in neprestano misliti »volim te«.

nekoč (in danes) Se še spomnite Kraševih bonbonov 505? Ali kdaj pripravljate obrok »z eno žlico« vegete? Davnega leta 1959 si jo je na oddelku za raziskovanje pri Podravki izmislila Zlata Bartl. Vsi vemo za Zastavo 101 ali »stoenko« (praviloma se spomnimo rdeče, zelene ali bledo rumene), za eno in neminljivo Radensko, ki je tri srca dokončno oblikovala šele leta 1954, risanke Baltazarja ... Se mogoče kdaj zamislite, zakaj ste si lahko zapomnili slogane reklam iz teh časov? Takrat enostavno ni bilo tolikšne poplave s tujih trgov, stvari je bilo malo in tako si jih preprosto ni bilo težko zapomniti. Danes nam vsi, ki so živeli takrat lahko pričajo, kako so pri »Debeli Berti« kupovali dobrote, med njimi tudi čokolado Milko. Ali pa so čez mejo »švercali« leviske 505, avtoradie, plenice in druge reči, po katere lahko danes stopimo za vogal in jih preprosto kupimo. Brez napora, napetih živcev in potnih srag zaradi carinikov. Dedki in babice nam vedo povedati, kako so potekale avtomobilske vožnje na parne in neparne dni, obdobja redukcije in varčevanja z elektriko ali drvenja v trgovino, ko se je razvedelo, da so v njej dobili pralni prašek ali olje. Vsega tega se lahko spomijo tudi naši starši, če so rojeni nekje v obdobju med petdesetimi in sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja. In uničujoče vojne, s katero se je končalo obdobje bratstva in edinstva. Ampak kljub vsemu, lepemu ali slabemu, so se vsi, ki so obujali te spomine in občutja po včerajšnji predstavi Rojeni v YU, na koncu nasmehnili in dejali: »Bilo nam je lepo.« Jugoslavija je spremljala mnoge generacije na poti odraščanja. Enih se je dotaknila bolj, drugih manj. Nekateri o njej črpajo iz svojih doživetij in spominov, drugi se le učijo ključnih pojmov, ker je to pač del naše zgodovine. Sinoči so v nas, na takšne ali drugačne načine, znova pognali lokomotivo preteklosti igralci Jugoslovenskega dramskega pozorišta s predstavo Rojeni v YU. Še enkrat so dokazali, da Jugoslavija ni bila zgolj politična ali geografska struktura. Bila je mnogo več: bila je pojem njihovega odraščanja, prvih ljubezni, težkih in čudovitih trenutkov. Dvorano, v kateri smo bile zaprte mnoge generacije, je zajel val nostalgičnosti. Val, ki je dal slutiti, da Jugoslavija še vedno živi z nami. V naših srcih in v spominih. vita zgoznik

Viktorija Aleksovska Sobota, 15. oktober


BOŠTJAN Lah, matej kristovič

V programu 46. Festivala Borštnikovo srečanje so se zgodile spremembe ���⇢ v ponedeljek, 17. oktobra, ob 17. uri odpade predstava Nepozabne v Lutkovnem gledališču Maribor. ⇢⇢ v sredo, 19. oktobra, ob 20. uri odpade predstava Jakob Ruda, zato bo predstava Bartleby, pisar ob 20.30 uri v Stari dvorani. ⇢⇢ v četrtek, 20. oktobra., bo v Vetrinjskem dvoru ob 11.45 uri strokovni pogovor o predstavi Bartleby, pisar.

Kdo smo Alja Predan, umetniška direktorica

Boštjan Lah in Matej Kristovič, fotografa

Gregor Butala, selektor

Nika Arhar in Ana Perne, voditeljici pogovorov o predstavah

Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentka Ksenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani

Robert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah Strokovna žirija

Bilten – informator Festivala Borštnikovo srečanje Urednica: Ksenija Repina Kramberger Pomočnica urednice: Anita Volčanjšek Lektorica: Maruša Žižek

Mojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostov

Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan

Branka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programa

Žirija za Borštnikov prstan

Oblikovalec: Nenad Cizl

Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič

Prelom: Mateja Bajda

Nevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketing Darko Štandekar, tehnični vodja Franci Rajh, arhivar

Uredništvo: Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Katja Černe, Katarina Košir, Ana Obreza, Vita Zgoznik

Tisk: Comtec, Maribor Naklada: 250 izvodov

AMBASADA RZECZYPOSPOLITEJ POLSKIEJ W LUBLANIE VELEPOSLANIŠTVO

T

T

I

T

I

A

N

by

T

I

A

U

M

N

REPUBLIKE POLJSKE V LJUBLJANI


Bilten 2