Janko Moder (8. 5. 1914, Dol pri Ljubljani – 20. 10. 2006, Ljubljana) Spominska razstava ob 100-letnici rojstva književnika, prevajalca, dramaturga, urednika MKL – Slovanska knjižnica, 2. 9. – 6. 11.2014
Gradivo za razstavo je vzeto iz knjižnične zbirke Slovanske knjižnice, predmeti in črno-bele fotografije Janka Modra pa so last Anice Moder. Nekatere fotografije so bile narejene leta 2005 v Slovanski knjižnici. Razstavo sta pripravila: Matjaž Bizjak, mag. Gašper Hudolin.
Janko Moder in njegovi nepogrešljivi predmeti: očala, rožni venec in pisalni stroj Olivetti. Predmete je za razstavo posodila gospa Anica Moder. Foto: Matjaž Bizjak
Torba, brez katere gospod Moder ni nikamor odšel, ter njegova fotografija. Hrani gospa Anica Moder. Foto: Matjaž Bizjak (SLK).
Modrova rojstna hiša v Dolu pri Ljubljani. Avtor neznan. Sliko hrani Anica Moder.
Modrova otroštvo in mladost •
* • • • • •
Modrov ded po materini strani Anton Mejač iz Zajelš je 1912 kupil nekdanjo Erbergovo graščinsko pristavo v Dolu „na Nárofu“. Tja se je preselil z ženo in hčerjo, Modrovo mamo Jerico. S seboj je prinesel hišno ime „pri Poznétu“. Modrov oče je bil mizar in si je ob preselitvi v ženin dom ustvaril mizarsko delavnico, Modrova ded in mati pa sta se ukvarjala s slamnikarstvom. Janko Moder je bil pri hiši najstarejši otrok. Imel je 4 brate in 2 sestri. Večina otroštva je preživel v družbi deda, babice in matere, saj se je oče Janez pozno vrnil iz ruskega ujetništva po prvi svetovni vojni. Kakor je zapisal Jože Faganel v reviji Zvon, je Modru očetovo figuro nadomeščal oskrbnik dolske graščine. Ta mu je pokazal Erbergovo knjižnico (Franc Kalasanc Erberg, 1771 - 1843) in v njej znamenite knjige Valvazorjeve Slave Vojvodine Kranjske. Moder je v Dolu obiskoval enorazrednico tri leta, nato pa odšel v Marijanišče. Že prej je bil ministrant v domači cerkvi. Janko Moder se je šolal na škofijski klasični gimnaziji, kamor ga je pripeljal oče z lojtrnim vozom in upal, da bo sin pridobil dobre osnove za tehnični študij. Tako bi mu ta lahko pomagal v mizarski obrti. Z bratoma je pomagal očetu pri gradnji domače elektrarne na Pšati v Beričevem, saj bi oče lahko s tem kupil stroje za delavnico.
* Janko Moder si je kot „zavodar“ na škofijski gimnaziji pridobil ogromno znanja, si
• • • • •
utrdil delavnost in oblikoval moralni profil. Med številnimi njegovimi uglednimi profesorji so bili Omerza, Pengov, Šolar in Anton Breznik, oče slovenske jezikovne norme do Jožeta Toporišiča. Na gimnaziji je poučeval tudi njegov stric Anton Moder. V gimnaziji je postal razredni in gimnazijski prvak v šahu. Kot gimnazijec je veliko pisal, dela pa objavljal v Vrtcu, Angelčku, Mentorju. Že ob ministriranju v cerkvi se je učil latinskega jezika, srbščine pa se je učil ob pesmih Jovana Jovanovića Zmaja. 1933 – maturiral in se vpisal na elektro-strojno šolo, vendar si je zaradi pomanjkanja denarja lahko privoščil le prvi letnik. Stanoval je na železniški postaji pri Osredkarjevih, pri prijatelju Martinu Jevnikarju. Preživljal se je s pisanjem in prevajanjem za časopis Slovenec, sestavljal križanke, bil tajnik obrtne zadruge, domači učitelj. Nazadnje je stanoval na Kolodvorski ulici v Ljubljani.
Vira: - Darja Dukarič: Sveta zemlja – zemlja domača. Po romanu Janka Modra Sveta zemlja (2014). - Faganel, J.: Janko Moder (1914 – 2006) – neminljivi Slovenec. V: Zvon: najstarejša slovenska revija za kulturo in družbo. Let. 17 (2014), št. 3-4, str. 3 – 5.
Janko Moder je leta 1962 za strokovno revijo Slovenski etnograf pripravil članek z naslovom
Kitarji in slamnikarji v Dolu pri Ljubljani. V njem je javnosti predstavil svojo družino in kulturno dediščino svojega rojstnega kraja. V članku predstavlja dve močno razširjeni obrtni dejavnosti, s katerima so bili zaposleni tudi njegovi domači. V njihovi hiši so se pri materi pogosto zbirale vaške ženske in pletle kite.
Revijo hrani Slovanska knjižnica.
Janko Moder, Janez Žvab: Dol pri Ljubljani : ob devetdesetletnici Gasilskega društva v Dolu pri Ljubljani, 1892 -1982. Sliko na naslovnici je posnel Janko Moder.
Vir: Slovanska knjižnica.
Modrovo ugankarstvo Od leta 1934 je Janko Moder urejal ugankarsko rubriko v Mladiki, že prej pa je v časopis redno pošiljal svoje miselne orehe.
Vir: Mladika : družinski list s podobami. V Gorici : Katoliško tiskovno društvo. Uganki sta iz let 1935 (levo, št. 5) in 1936 (št. 3). Zbirka Slovanske knjižnice.
Janko Moder se je kot dijak odpravil po ugankarsko nagrado k Franu Saleškemu Finžgarju na Pleteršnikovo ulico v Bežigradu. Tedaj se je začelo njuno dolgoletno sodelovanje. Vir: Delo, leto 42, št. 185, 10. 8. 2000, str. 14.
Janko Moder je bil tudi odliÄ?en ĹĄahist. Sliko iz zgodnjih 30. let 20. stoletja hrani Anica Moder.
Janko Moder v starojugoslovanski vojski, okoli 1935. Sliko hrani Anica Moder.
Modrova delovna in poklicna pot •
•
• • • • • •
Mladostno srečanje s Franom Saleškim Finžgarjem, ko je prišel k njemu po nagrado za uspešno rešeno uganko, je mladega Modra pripeljalo k urejanju ugankarskega kotička Mladike, pozneje pa je vse preraslo v tesno sodelovanje in delo za Mohorjevo družbo, najstarejšo slovensko založbo. Moder si je kot desna roka F. S. Finžgarja s prizadevnim delom med 2. svetovno vojno, ko je bila založba v izgnanstvu, prigaral mesto ravnatelja. Po koncu vojne se je moral bojevati z nenaklonjenimi odborniki, ki so zadrževali politično nezaželene rokopise, ter s tiskarji založbe, ki so kot zadnja zavorna cokla pogosto bojkotirali natisk nesocialističnih knjig. Že v dijaških in študentskih letih se je kalil v predstavah na škofijski gimnaziji, nato pa v študentskih kot režiser in igralec. 1939 je diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, nato poučeval na drugi realni gimnaziji v Ljubljani. 1942 je v krščanski kulturni reviji objavil prevod Danteja Don Pedra Calderona de la Barca Veliki oder sveta. 1943-ega je eno leto opravljal delo dramaturga v Deželnem gledališču v Ljubljani. Kot dramaturg je skrbel za oblikovanje repertoarja in tudi za govorno izraznost igralskih stvaritev. Moder se je precej usmeril v gledališko prevajanje in gledališko lektorstvo. Zaradi „nespoštovanja kulturnega molka“ med vojno ga je povojna oblast za devet mesecev vtaknila v zapor, ki se je nahajal na Miklošičevi ulici. V zaporih na Miklošičevi je Janko Moder sestavil sonetni venec sonetnih vencev Sla spomina.
Eden zgodnejših Modrovih prevajalskih izzivov, izšel je v zbirki Slovenčeva knjižnica leta 1942. Ferdynand Antoni Ossendowski (18761945) je bil poljski pisec, novinar, svetovni popotnik, raziskovalec, profesor, član Francoske akademije in politični aktivist. Beasts, Men, and Gods (1921) je bila avtorjeva prva knjiga v angleškem jeziku, v kateri je opisal potovanja med časom ruske državljanske vojne (1917 – 1922). Knjiga je bila uspešnica in že leta 1923 prevedena v poljski jezik, nato pa še v druge evropske jezike.
Vir: Slovanska knjižnica.
•
• • •
• •
•
• • •
Moder se je v težkem življenjskem obdobju, ko je bil v svobodnem poklicu, še bolj oprijel prevajanja. Prevajal je tako leposlovna kot strokovna dela iz številnih jezikov. Temeljno znanje jezikov si je pridobil že kot „zavodar“ na škofijski gimnaziji in na ljubljanski slavistiki, nato pa se je učil novih jezikov med samim prevajanjem. 1952/53 je bila objavljena Modrova zgodovina Mohorjeve družbe z naslovom Iz zdravih korenin močno drevo. 1957 je izšla Modrova Mohorska bibliografija s popisanimi vsemi izdajami in članki do tedaj. Janka Modra so zaradi njegovega temeljitega poznavanja slovenskega jezika celo kot političnega izobčenca vključili v pripravo vseh slovenskih povojnih pravopisov (1950, 1962, 1990, sedaj veljavni). Na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti se je udeleževal sej pravopisne komisije, vendar ni postal akademik. Bil je član Jezikovnega razsodišča, jezikovni svetovalec in lektor pri Mohorjevi družbi, Mladinski knjigi, Mladinskem in Mestnem gledališču Ljubljanskem. Med 1970 in 1976 je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) poučeval igralce. Ker ni imel doktorata, ni mogel postati redni profesor. Bil je soustanovitelj Društva slovenskih književnih prevajalcev in njegov dolgoletni predsednik. Skrbel je za uveljavljanje društva doma in po svetu, navezoval stike, spodbujal prevajanje slovenskih del v tuje jezike, organiziral redna strokovna srečanja, izdajati so začeli prevajalske zbornike. Med 1972 in 1974 je bil prvi predsednik Zveze društev prevajalcev Jugoslavije. V Cankarjevi založbi je bil pobudnik in urednik knjižne zbirke Nobelovci. Njegovo urejanje te zbirke je bilo po mnenju nekaterih prav monarhično. Med letoma 1973 in 1993 so v zbirki izšli 103 avtorji, od tega jih je Moder prevedel 50 in prav vsem napisal še spremno besedo. Obseg njegovih prevodov v zbirki se je približal 28.000 knjižnim stranem.
•
Janko Moder je sodeloval tudi z zagrebško založbo Naša djeca, za katero je prevedel ali priredil več kot sto pravljic. Knjižice so bile na voljo v knjigarnah in časopisnih kioskih, dostopne so tudi v knjižnicah. Moder se je vanje pogosto podpisoval z besedno zvezo „v verzih povedal“.
Lit.: - Berger, A.: Janko Moder, prevajalska pošast. V: Sodobnost : revija za književnost in kulturo, let. 78, 2014, št. 12, str. 1614 – 1618. - Faganel, J.: Janko Moder (1914 – 2006) – neminljivi Slovenec. V: Zvon: najstarejša slovenska revija za kulturo in družbo. Let. 17 (2014), št. 3-4, str. 3 – 5.
98. knjiga v zbirki Nobelovci (1986). Uredil Janko Moder. Vir: Slovanska knji탑nica.
Knjige iz založbe Naša djeca (Zagreb)
(1961)
(1962)
Janko Moder jih je poslovenil pod svojim imenom ali kot Jan Sever.
Vir: Slovanska knjižnica.
(1980)
Delo srbske književnice Desanke Maksimović, prevedel Janko Moder, izšlo 1961 pri Mladinski knjigi, zbirka Cicibanova knjižnica, z ilustracijami Anice GošnikGodec. Vir: Slovanska knjižnica.
Martin Grum (ur.): Modrov zbornik : 23. prevajalski zbornik : bio-bibliografije ﾄ考anov DSKP : izbrani biografski podatki in izbirne bibliografije prevodov. DSKP, Murska Sobota, 1998. Vir: Slovanska knjiﾅｾnica.
Janko Moder in pesnik France Prešeren •
•
•
• • •
Moder je Prešernove stvaritve prevajal že pri svojem učitelju Antonu Brezniku, pri Francetu Kidriču na univerzi in med vojno. V knjigi Prešernove nemške (1995) se je lotil le pesmi, ki jih je dr. France Prešeren napisal izključno v nemščini. Razvrstil jih je v štiri sklope: o ljubezni, jeziku, črkarski pravdi in prigodnice. Na eni strani je vedno nemški izvirnik, na drugi pa najdemo Modrov prevod. Pri vsaki pesmi je navedel tudi vse dotedanje prevajalce te pesmi v slovenščino. K vsaki pesmi je podal izčrpne pripombe, zanimivosti. Moder je v spremni besedi analiziral in primerjal vse dotedanje prevode Prešernovih pesmi. Publikacijo v več izvodih hrani tudi Mestna knjižnica Ljubljana.
Vir: A. Rebula: Janko Moder: Prešernove nemške. Recenzija. V: Celovški zvon, let. 13, 1995, št. 47, str. 94-95.
Priznanja in nagrade Janku Modru • • • • • • • • • • • • • •
1929: nagrada revije Mentor 1967: nagrada mesta Ljubljane 1969 in 1989: Sovretova nagrada (B. Pasternak: Doktor Živago, G. Grass: Pločevinasti boben; 1989 za življenjsko delo) 1971: nagrada kralja Olofa za prevode iz norveščine 1973: nagrada za medrepubliško prevajanje 1975: nagrada za prevajanje iz poljščine 1977: zlato pero za prevajanje iz makedonščine 1980: Za prevode iz nizozemščine nagrada Martinusa Nijhoffa Častni član Slavističnega društva Slovenije 1994: srebrni častni znak svobode Republike Slovenije 1998: listina častnega občana občine Dol pri Ljubljani 2005: v založbi Sanje je izšla prva celotna izdaja Goethejevega Fausta. Knjiga v bibliofilski izdaji je prejela nagrado Najlepša knjiga leta v kategoriji književnost. Nagrada za življenjsko delo Ustanove patra Stanislava Škrabca (posthumno 25. 10. 2006) Njegovo ime nosi osnovna šola v Dolu pri Ljubljani.
Viri: - http://www.dol.si/268astni-ob269ani.html - http://www.sanje.si/knj_avtorji.php?avtorId=145 - http://www.skrabceva-ustanova.si/skrabec.php?current=stipendisti&selected=kako - http://www.cultuurfonds.nl/projecten/onderscheidingen-en-prijzen/martinus-nijhoff-vertaalprijs/laureaten
1971 na podelitvi nagrade kralja Olafa za prevajanje iz norveškega jezika. Fotografijo hrani Anica Moder.
Švedski avtorji v Modrovih prevodih. Vir: J. Moder, M. Rupert: Kulturni stiki med Švedsko in Slovenijo. Vodnik po razstavi. Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica in Slovensko- švedsko društvo, 1998. Publikacijo hrani Slovanska knjižnica.
Moder je prevajal tudi besedila za radijske igre, ki so jih predvajali na RTV Ljubljana.
Leif Panduro (1923 – 1977) je bil danski književnik.
Vir: Slovanska knjižnica.
V zborniku sta tudi razprava Janka Modra o Petru Dajnku in njegovem prevajanju Svetega pisma in Modrov zapis o Jožetu Udoviču. Frane Jerman, Janko Moder in Irena Trenc Frelih (ur.) Izdalo Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Ljubljana, 1988.
Vir: Slovanska knjižnica.
Uredila Ĺ tefka Bulovec in Janko Moder. Ljubljana, 1960. Vir: Slovanska knjiĹžnica.
Leksikon vsebuje podatke o vseh pomembnejših slovenskih prevajalcih z njihovimi kratkimi življenjepisi in obširnimi bibliografijami. Izšel v Kopru 1985.
Vir: Slovanska knjižnica.
Jeziki, iz katerih je prevajal Janko Moder angleški nemški nizozemski finski danski norveški švedski španski in katalonski portugalski francoski in provansalski italijanski bosanski srbski jezik makedonski češki poljski ukrajinski ruski grški moderni in starogrški jezik Prevajani avtorji: F. Nietzsche, J. W. Goethe, G. Hauptmann, G. Grass, H. Böll, D. Diderot, R. Tagore, H. Ibsen, I. Allende, H. Sienkiewicz, V. Nabokov, M. Šolohov, I. Taljić, M. Selimović, M. Pavić, C. Collodi, P. Hoeg, A. P. Čehov, C. Goldoni, T. Williams, W. Golding, I. B. Singer in mnogi drugi.
Njegovo obsežno prevajalsko delo obsega kar 1400 bibliografskih zapisov, podpisal se je pod 500 književnih prevodov ter 200 govorno izvedenih gledaliških in radijskih del.
Prevajalčevi psevdonimi - I V literaturi zasledimo naslednje Modrove psevdonime: • • • • • • • •
Janez Dolenc (Tihi Don M. Šolohova) Pavle Jarc (= prevajalc) (dela Denisa Diderota, 1951) Mirko Zupan (R. Kipling: Novele, Ljubljana, 1984) Jan Sever (M. Boglić, Koralni gaj, 1962; I. Brlić, Metulji, 1961; J. de La Fontaine, Basni, 1961) Tone Knez (n. pr. J. Echegaray, Blaznost in svetost, 1980) Rajko Domen (R. Cue: Moj polomljeni Kristus, 2004) Anita Špalover (V. da Luca, Bodo pa kamni spregovorili : trinajst zgodb za Manuela, Ljubljana, 1997) Anton Mejač (D. H. Lawrence, Ljubimec lady Chatterley, 1976)
Možno je, da kateri niso še razkriti.
Lit.: A. Berger, Janko Moder, prevajalska pošast. V: Sodobnost : revija za književnost in kulturo, let. 78, 2014, št. 12, str. 1614 – 1618.
Prevajalčevi psevdonimi - II Ker po vojni in odsluženi večmesečni zaporni kazni ni smel delati, se je pod prevod Šolohova podpisal kot Janez Dolenc. Mihail Šolohov: Tihi Don. 4 zvezki, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1947.
Zbirka Slovanske knjižnice.
Zgodbe Blaznost ali svetost, Smrt na ustnicah, Slaba kri in Ker se znam plaziti nobelovca Joseja Echegaraya je prevedel pod imenom Tone Knez leta 1980, obenem pa je spremno besedo in besedo o avtorju podpisal s pravim imenom. Janko Moder je bil urednik zbirke Nobelovci pri Cankarjevi zalo탑bi.
Zbirka Slovanske knji탑nice.
Življenjepis slikarja Goye (Paola Rapelli) iz serije Slikarji je prevedel kot Janez Moder leta 1998. Izšlo pri DAG Grafiki v Ljubljani.
Zbirka Slovanske knjižnice.
Modrovo izvirno književno ustvarjanje I
Vir: Angelček : otrokom učitelj in prijatelj. V Ljubljani : Društvo Pripravniški dom. 1934/1935, št. 8, str. 75. Revijo hrani Slovanska knjižnica.
Modrovo izvirno književno ustvarjanje II
Prvi del iz leta 1952.
Vir: Slovanska knjižnica.
2. del je izšel leta 2004 pri Mohorjevi družbi Celje.
Sveta zemlja: kronika slovenskega rodu • • • • •
• • •
•
Prvi del romana je izšel z naslovom Neznano ljudstvo se budi, drugi del pa kot Vladar Samo. Ilustracije v prvi knjigi je ustvaril Slavko Pengov. Prvi del romana je izšel pri Mladinski knjigi v Ljubljani. Pri drugem delu sta za likovno podobo poskrbela Veronika Saje in Tone Lapajne (relief na ovitku). Janko Moder se je ob začetku druge svetovne vojne odločil, da bo namesto pisanja dnevnika o vojni raje nadaljeval Finžgarjevo povest davnih dedov,kot protest proti nasilni nemškoitalijansko-madžarski zasedbi slovenskega ozemlja. Napravil je načrt za petero knjig pod skupnim naslovom Sveta zemlja, ki bi časovno zajele dvesto let zgodnjeslovenske samostojnosti od Sama do Koclja. Ob študiju materialne in duhovne kulture tistega obdobja je do konca vojne končal dve knjigi in pol. Prva knjiga opisuje obdobje pred preselitvijo Slovencev, končal jo je že leta 1942. Pri pisanju se je naslanjal na tedaj klasično zgodovinsko teorijo o preseljevanju narodov in upošteval tudi prisotnost Venetov. Za rokopis prve knjige je 1944 prejel Finžgarjevo nagrado. Knjiga je bila določena za eno prvih povojnih knjig Nove založbe. Le-to so po vojni podržavili, rokopis pa so iz zaplenjene mase izročili Mladinski knjigi. Leta 1952 je Sveta zemlja le izšla. Izid druge knjige z naslovom Vladika, ki jo je prav tako končal že med vojno, je Moder iz tihega protesta proti „tedanjemu čudnemu barantanju za naše severne in zahodne meje“ zadržal in rokopis med svojimi papirji skorajda dokončno „založil“. Končno ga je 2003 ponudil Mohorjevi založbi, ki ga je izdala kot Vladar Samo. Druga knjiga obravnava osebno zgodbo vladarja Sama in delno dogajanje na dobršnem delu tedanje Evrope.
• • • •
Moder je želel smiselno nadaljevati Finžgarjevo temeljno delo Pod svobodnim soncem, ob tem pa se je poskušal umakniti „od njegove preveč sienkiewiczevske romantike“ in se bolj nasloniti na stvarnejše opise in večjo dokumentarnost. Tretjo knjigo je Moder nameraval posvetiti razmeram na zahodni meji slovenskega ozemlja, zlasti vprašanjem mešanih zakonov med pripadniki različnih narodnih pripadnosti in verskih izpovedi. Zamisel o Sveti zemlji je naposled ostala torzo v dveh knjigah, kakor zapiše avtor na koncu drugega dela. Profesorica Darja Dukarič je po Modrovem romanu Sveta zemlja napisala scenarij za gledališko igro z naslovom Sveta zemlja – zemlja domača. Publikacija je izšla 2014 , založila sta jo Turistično društvo Senožeti in Društvo Mohorjeva družba Celje.
Vira: Janko Moder: Vladar Samo. Celje : Mohorjeva družba, 2004. Spremna beseda. Darja Dukarič: Sveta zemlja – zemlja domača. Po romanu Janka Modra Sveta zemlja (2014).
Modrovo književno ustvarjanje III Sonetni venec sonetnih vencev, izbor Modrovih sonetov je izšel pri Mohorjevi založbi leta 1994, ob 80-letnici Janka Modra. Sonete je sestavljal v zaporu.
Vir: Slovanska knjižnica.
Janko Moder je zdravnika primarija dr. Valentina Meršola poznal in se po njem tudi zgledoval. Zdravnik se je zavzemal za begunce iz taborišč ob koncu 2. svetovne vojne, pozneje se je odselil v Združene države Amerike, v Cleveland v Ohiu. Knjiga je izšla 2005 v Celju, Mohorjeva družba.
Vir: Slovanska knjižnica.
Iz zdravih korenin močno drevo V monografiji iz leta 1952 je Janko Moder prikazal zgodovino in razvoj Mohorjeve družbe. •
•
•
•
Knjigo so posvetili stoletnici Mohorjeve družbe. Ta predstavlja sto let nenehnega boja za slovenstvo in za ljudsko omiko. Arhiv Mohorjeve družbe so med vojno odpeljali Nemci, zato je Moder zbiral gradivo o tej kulturni dejavnosti iz drugotnih virov. Vloga in pomen Mohorjeve družbe sta bila še posebej ogromna za prebivalstvo na obmejnih ozemljih. Slovencev ni učila zgolj brati, temveč jim je pomenila močno narodnostno oporo in spodbudo k zdravi slovenski zavednosti. Mohorjeva družba je pomemben dejavnik v okviru slovenske založniške dejavnosti.
Vir: Slovanska knjižnica.
Mohorska bibliografija • •
•
•
Izšla leta 1957. Prve bibliografije oziroma popise izdaj Mohorjeve družbe sta pisala že Andrej Einspieler (1877) in Jakob Sket (1892). Sket je ob tem ponudil izčrpne bibliografske podatke za številne tiske in posamezne sestavke. Moder je kot član uredništva Mohorjeve družbe med 2. svet. vojno za lastno uporabo sestavljal podrobno bibliografijo Mladike, po vojni pa predlagal uredniku F. S. Finžgarju, da bi stoletnico družbe praznovali z izdajo podrobne bibliografije vseh mohorskih tiskov in prispevkov v njih, z izdajo reprezentativne zgodovine Mohorjeve družbe in z izdajo antologije najznačilnejših in najpomembnejših krajših, zlasti literarnih prispevkov iz mohorskih knjig. Bibliografija ima štiri poglavja: pregled tiskov po letih, pregleda tiskov in prispevkov po strokah izven periodičnih publikacij in v njih ter razne sezname (osebna, zemljepisna imena). Vir: Slovanska knjižnica.
Janko Moder in slovenski jezik V reviji Jezik in slovstvo je objavil številne članke o slovenskem knjižnem jeziku, pa tudi o drugih jezikovnih vprašanjih, na primer o zapisovanju ruskih imen.
Vir: Slovanska knjižnica.
Janko Moder v gledališču - I
Vir: Gledališki list Državnega gledališča v Ljubljani (Drama) sezona 1943/44. Hrani Slovanska knjižnica.
[ … ] Gledališče je torej dolžno, da v korist avtorja, dela, igralcev in poslušalcev skrbi za res lep jezik. Tudi zaradi slabega zgleda, ki ga lahko daje v nasprotnem primeru. Ker pa gledališče ni za gledanje, ampak za poslušanje, je pravopis in slog le delček jezika. Veliko pomembnejše je pravorečje, ki je tako rekoč bistveni del igralčevega materiala. Vsako gledališče je dolžno skrbeti za vodstvo in vzgojo v pravorečju. Narodno gledališče ima to dolžnost še v povečani meri, kajti njegova naloga je veliko večja. Kot osrednja kulturna ustanova mora pestovati, varovati, gojiti, vzgajati, oblikovati, prirezovati in urejati živi narodni zborni govor, da bo plemenit in vsem razumljiv, pa vendar vzvišen nad vsakdanjo govorico narečij. [ … ] Janko Moder v: Pomenki s prijatelji gledališča. O pravopisu in pravorečju. Gledališki list Državnega gledališča v Ljubljani (Drama) sezona 1943/44, št. 9, str. 103 - 108
•
•
•
•
•
•
Vir: Slovanska knjižnica.
Publikacijo je izdal Frančiškanski samostan v Kostanjevici pri Novi Gorici 1999. Moder je knjigo posvetil svojemu profesorju iz škofijske gimnazije Antonu Brezniku, ki ga je med 1925 in 1933 poučeval slovenski jezik. Breznik je Modru in drugim dijakom predstavljal patra Stanislava Škrabca kot velikana v jezikoslovju, njegovega učitelja in jim prinašal Škrabčeva jezikovna dognanja. Ta so bila zbrana v Jezikoslovnih spisih. Škrabec je sicer jezikoslovne in slovnične spise objavljal na platnicah verskega mesečnika (Cvetje z vertov sv. Frančiška). Frančiškanski samostan je uredništvo vseh Škrabčevih jezikoslovnih del zaupalo Jožetu Toporišiču. Moder je izdelal kazalo za vse 4 knjige. Imensko kazalo predstavlja dostojno preglednico, zvest povzetek ter obogatitev Škrabčevih Jezikoslovnih del.
Janko Moder v gledališču - II Prevod in priredba dela za gledališko predstavo v Drami v sezoni 1953/1954. Tirso de Molina: Don Gil v zelenih hlačah. V glavnih vlogah so igrali Vika Gril, Bert Sotlar, Maks Furijan, Mila Kačičeva in mnogi drugi. Vir: Gledališki list SNG Drama. Slovanska knjižnica.
Moder je med 1970 in 1976 poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Za študentsko predstavo v Drami leta 1970 je prispeval tale prevod.
Vir: List Akademije za gledališče, radio, film in televizijo 1969/1970. Slovanska knjižnica.
Modrov prevod drame A. P. Čehova za uprizoritev v Slovenskem gledališču v Trstu v sezoni 1961/1962. Priredbo za gledališče je napisal Jože Babič, glasbo za predstavo je ustvaril Pavle Merku, scenografijo je pripravil Ernest Franz.
Vir: Gledališki list Slovenskega gledališča v Trstu. Hrani Slovanska knjižnica.
V Mestnem gledališču ljubljanskem je Moder v sezoni 1965/1966 skrbel za lep in
pravilen jezik v predstavah (jezikovno vodstvo).
Vir: Gledališki list MGL, 1964/65 Slovanska knjižnica.
Janko Moder je sodeloval tudi s
Šentjakobskim gledališčem. Predstava Lažnik v 70. letih 20. stoletja. Režija: Vesna Arhar Koreografija: Janez Mejač Glasba: Borut Lesjak Nastopali so tudi Saša Pavček, Dragica Potočnjak, Vlado Župančič.
Vir: Gledališki list Šentjakobskega gledališča, 55. sezona, 1976/77, št. 2. Slovanska knjižnica.
Modrovo prevajanje Goethejevega Fausta •
• •
• •
Janko Moder je edini, ki je prevedel celotnega Fausta. Že med drugo svetovno vojno je pripravil osnutek prevoda prvega in drugega dela. V štirih letih je prevedel blizu 14.000 večinoma rimanih stihov. Vmes sta Fausta prevajala Božo Vodušek (1. del, 1955) in Erika Vouk (2. del, 1996). Moder je pri prevajanju upošteval tako svoj osnutek kot najboljše poznejše rešitve. Osnovni prevod je spreminjal, dopolnjeval, izboljševal šestdeset let. V Delovem intervjuju iz leta 2005 je izjavil:»Ko sem se med drugo svetovno vojno ukvarjal s prevajanjem Fausta, še mislil nisem na kaj več kakor na vsebino in deloma obliko, vendar se je prevajanje v slovenščino v prejšnjem stoletju v vseh pogledih tako razvilo, da so bila že izhodišča bistveno drugačna, ko pa sem se predlanskim lotil misli na izdajo svojega prevoda in pregledovanja sto in sto listkov s poskusi prevodov posameznih odlomkov, sem imel pred očmi literarno, tudi umetniško tekmo med jezikoma in boj za ustrezno podoživljanje. Pri tem sem tako zaupal slovenščini, da sem si strogo določil ne le isto število verzov, temveč celo ženske in moške rime na istih mestih kakor v izvirniku in zlasti pri znanih izrekih tudi isto dolžino vrstic.« Moder se je pri prevajanju ukvarjal predvsem z dojemanjem in razkrivanjem izvirnika in ne toliko z iskanjem in podajanjem novih pomenov teksta. V slovenščino si je prizadeval prenesti vsebino, slog in obliko izvirnega besedila. Goethejev Faust sestoji iz treh delov: Prafaust, Faust I in Faust II, 1790 pa je sam Goethe napisal še Faust, Odlomek (Faust, Ein Fragment), v katerem je odlomke razvrstil na novo ali še kaj dopisal.
Vira: - Moder, J.: Prafaust (2004), Faust : celotna izdaja (2005), Ljubljana : Sanje. - V. Plahuta Simčič: Faust je umetnina s tisoč virtuoznostmi in pastmi. Delo, 28. 9. 2005, str. 12.
Modrovo prevajanje Goethejevega Fausta
Vir: Slovanska knji탑nica
Modrova delovna soba in knji탑nica. Foto: M. Bizjak, Slovanska knji탑nica, 2014.
Modrova knji탑nica s stensko sliko Dola pri Ljubljani. Foto: M. Bizjak (SLK), 2014.
Janko Moder med prevajanjem Slave vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvazorja. Ĺ˝al se je ob sesutju raÄ?unalnika izgubilo vse, kar je do tedaj prevedel. Sliko iz januarja 2001 hrani Anica Moder.
Profesor Janko Moder in zgodovinar dr. Peter Vodopivec v časopisni čitalnici Slovanske knjižnice, 20. aprila 2005. Foto: Slovanska knjižnica.
V Slovanski knji탑nici 20. aprila 2005, s Petrom Vodopivcem. Branje Cervantesovega Don Kihota. Foto: Slovanska knji탑nica.
Janko Moder in Jo탑e Snoj v Slovanski knji탑nici 20. aprila 2005, ob branju Don Kihota. Foto: Slovanska knji탑nica.
Izbor knjig iz zbirke Nobelovci na razstavi o Janku Modru. Foto: M. Bizjak, 2014. Slovanska knji탑nica.
Z razstave o Janku Modru. Foto: M. Bizjak, Slovanska knji탑nica.
Z razstave o Janku Modru v Slovanski knji탑nici. Foto M. Bizjak, 2014.