Spominska grafična razstava ob 70-letnici smrti slovenskega slikarja, grafika in skladatelja Saše Šantla (1883—1945), posvečena duši in spiritusu agensu društva Exlibris Sloveniae, prof. dr. Rajku Pavlovcu (1932 —2013)
EKSLIBRISI SAŠE ŠANTLA
Posebno mesto med Šantlovimi ekslibrisi zavzema jedkanica za dr. Vladimirja Kanteta (1905—1945). Pravnik, doma iz Vipavske doline, je bil od študentskih let oboževalec in dolgoletni prijatelj Šantlove hčere Dušane. Med drugo svetovno vojno sta bila oče Šantel in hči Dušana sodelavca Osvobodilne fronte v okupirani Ljubljani, Kante pa kot pomočnik upravnika policije tajni sodelavec partizanske Varnostno-obveščevalne službe (VOS OF). Februarja 1945 je bil izdan, aretiran, mučen in brez sodbe usmrčen v ljubljanskih zaporih. Bil je dvakrat obešen; prvič se je vrv, ki so jo narezali njegovi somišljeniki v policijskih vrstah, utrgala, in po nepisanih zakonih naj bi bil obsojenec potem oproščen kazni, toda gestapo je odredil ponovno eksekucijo. -- Kante je bil velik ljubitelj knjig in leta 1943 je Šantla zaprosil za ekslibris. Ohranila so se pisma z njegovimi navodili in Šantlovi predlogi; Kante je bil zadovoljen šele s sedmim motivom!
Razstava je posvečena tudi obletnici smrti prof. dr. Rajka Pavlovca, geologa, zaslužnega Ljubljančana, ki je leta 1967 ustanovil društvo Exlibris Sloveniae in ga vodil do smrti leta 2013. Društvo si je po njegovi zaslugi pridobilo mednarodni ugled, dr. Pavlovec pa je spodbudil tudi nastanek neštevilnih novih malih umetnin. Razstava prikazuje izbor ekslibrisov, ki so jih zanj in njegovo soprogo Snežno izdelali številni umetniki; iz njegove bogate zbirke je na ogled tudi nekaj ekslibrisov Saše Šantla.
od 3. do 30. septembra 2015 v Slovanski knjižnici na Einspielerjevi 1 v Ljubljani Avtor razstave: Igor Longyka Gradivo je večinoma iz zapuščine družine Šantel, ki jo je dala na razpolago gospa Jasna Šantel, in iz zbirke prof. dr. Rajka Pavlovca
Slikar, grafik in skladatelj Saša Šantel se je (z imenom Aleksander) rodil v Gorici 15. marca 1883. Oče Anton, doma iz kmečke družine v Lučanah na avstrijski strani Kozjaka, je bil profesor fizike in matematike na nemški gimnaziji v Gorici, mati Avgusta pa je bila v Gradcu izšolana slikarka, hči sodnika in miniaturista Huga pl. Aigentlerja in po materini strani pranečakinja slovitega goriškega slikarja portretista Jožefa Tominca. Mladi Aleksander je že v družinskem krogu dobil prve spodbude in nauke v slikanju in glasbi, gimnazijsko znanje je nato izpopolnjeval z zasebnim poukom. Po maturi leta 1901 se je zaradi štipendije odločil za poklic profesorja risanja na srednjih šolah. Opravil je štiriletni študij in strokovni izpit na Šoli za umetno obrt na Dunaju, hkrati pa je obiskoval tudi filozofsko fakulteto, na kateri je leta 1906 postal absolvent.
orkestralnih in solističnih skladb ter kot violist igral v ljubljanskih orkestrih in komornih skupinah. Njegovo najbolj znano slikarsko-glasbeno delo je velika stenska slika, oljna kompozicija Slovenski skladatelji iz leta 1936, ki visi v mali dvorani Slovenske filharmonije.
Šantlova jedkanica iz zrelega ustvarjalnega obdobja (leto 1932) podobno kot ekslibris iz leta 1918 nakazuje dvojnost umetniške ustvarjalnosti avtorja, slikarsko in glasbeno.
Kot profesor je najprej učil na eni od dunajskih gimnazij, leta 1906 je postal suplent na učiteljišču v Kopru, v letih 1907—1918 je poučeval na hrvaški gimnaziji v Pazinu, nato pa dve leti na realki na Sušaku.
Prvi Šantlov ekslibris, dvobarvni lesorez iz leta 1902; deček s piščalko in ptičem nakazuje avtorjevo svobodno študentsko življenje. Med študijem na Dunaju je v skladu s slovansko usmerjenostjo študentov svoje ime Aleksander spremenil v „Šaša“ in ga pozneje popravil v „Saša“.
Najplodnejša leta življenja – od 1920 do smrti 1. julija 1945 – je preživel z družino na ljubljanskem Mirju, le eno ulico stran od hiše svoje matere in sester, slikark Avguste st., Henrike in Avguste ml. Služboval je kot profesor risanja na Tehniški srednji šoli, ob tem pa ustvaril ogromen opus: slikal je v olju, akvarelih in pastelih, izdeloval grafike v vseh vrstah tehnik, risal portrete, karikature in ilustracije. Ukvarjal se je tudi z grafičnim oblikovanjem, dekorativno umetnostjo, raziskoval je izročilo ljudskih noš in slovensko ornamentiko ter veliko pisal za dnevne časopise in revije. Kot skladatelj samouk je skomponiral okrog 100 komornih,
Saša Šantel ima v naši umetnostni zgodovini posebno mesto kot pionir moderne slovenske grafike. Njegovi prvi lesorezi in litografije iz študijskih let v začetku 20. stoletja, doslej neznani, so tudi prvi sodobni slovenski ekslibrisi. Ker so ekslibrisi načeloma drobna dela, saj so namenjeni za vlaganje v knjige kot znamenja lastništva, zaradi zasebnosti večinoma niso na očeh javnosti in so pogosto spregledane umetnine. Zato je spodbudno, da je celoten opus ekslibrisov Saše Šantla zdaj prvič na ogled ljubiteljem in poznavalcem kot spremljevalna razstava ob letošnjem mednarodnem grafičnem bienalu.
Šaljivi motiv je Šantel izdelal za svojega sina, profesorja kemije (1910—1945), ki je umrl v koncentracijskem taborišču v Jasenovcu na Hrvaškem.