Blaz potocnik

mestna knjiĹžnica ljubljana

Novice gospodarske, obertnijske in narodske so 19. septembra 1866 objavile naslednjo vest iz šentviškega konca: »Malokdaj se bere v naših časnikih kaj iz naše vasi, kakor da bi bila slana popalila polje naše; tem veselejša pa je novica, ktero vam danes naznanjam. Kaj pa? bodete rekli. Rodila se je materi Sloveniji tudi v Šentvidu zvesta hčerka čitalnica, ktero je vlada 21. avgusta t. l. potrdila; že 9. septembra zbrali so se njeni udji v gosp. Tomčevi hiši ter odbor volili. Predsednik so izvoljeni gospod Blaž Potočnik, znani slovenski pesnik in skladatelj, tajnik pa Janez Kunovar. Dobro nam je došla čitalnica, ker njeni slovenski časniki bodo farmanom um bistrili, vedo o kmetijstvu, o obrtnijstvu in na političnen polji pospeševali; po nji se bo narodno zavedovanje po naši fari čedalje bolj širilo, in tako morebiti zadobi občinsko zastopništvo (ktero se bode menda kmalu volilo) može, ki bodo v uradniji pravico slovenskemu jeziku zahtevali. Veseli se čitalnice tudi ti, družba sv. Mohora, ker gotovo boš s čitalničmi udi marsikterega uda pridobila […].«

2

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

Beseda ČITALNICA Beseda čitalnica ima po Slovarju slovenskega knjižnega jezika dva pomena. Prvi označuje večjo sobo, namenjeno za branje, v drugem primeru pa govorimo o narodnokulturnem društvu iz druge polovice 19. stoletja. Člani takšnih društev so se imenovali čitalničarji, gibanje za njihovo nastajanje in delovanje teh društev pa označuje beseda čitalništvo. Pojem označuje tudi ljubiteljsko ukvarjanje z neko dejavnostjo in ga omenjajo s slabšalnim prizvokom, na primer: dvigniti zborovsko glasbo iz čitalništva, se pravi na višjo, profesionalno raven.

Naslovnica prve slovenske poljudnoznanstvene revije (1865).

Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

3

Od kod in čemu čitalnice?

Na nastanek čitalnic je vplivalo podobno gibanje v Evropi od 17. stoletja dalje, ki se je v naših mestih kazalo predvsem v ustanavljanju kazinskih društev v prvi polovici 19. stoletja.

Velik vpliv na narodno osveščanje slovenskega dela članstva je imel tudi ilirizem. Prve narodno in delno politično izraziteje opredeljene čitalnice so nastale med slovenskimi dijaki in študenti že v prvi polovici 19. stoletja, zlasti v Gradcu. Njihovo število je za kratek čas naraslo v revolucionarnem letu 1848–49, ko so ljubljanskemu zgledu sledili še v Celovcu, Gorici, Trstu, Novem mestu in drugod. Kazina je bila poslej predvsem oznaka za neslovensko usmerjeno čitalnico.

V revolucionarnem letu 1848 so Slovenci, kakor drugi slovanski narodi pod avstrijsko krono postavili zahtevo za zedinjeno in avtonomno Slovenijo ter se tako pridružili želji vseh ostalih za federativno urejeno državo. Zaradi premoči nemških liberalcev pa je bil ponovno vzpostavljen politični absolutizem in ostalo je pri centralizmu. Prizadevanja slovenskega izobraženstva niso prinesla sprememb v političnem in gospodarskem pogledu. Slovanski narodi so imeli resne težave pri uveljavljanju narodnih pravic. Meščanstvo pri nas je bilo večinoma nemško govoreče, preprosto ljudstvo na deželi pa je bilo neuko, revno in brez politične moči. Redki slovenski intelektualci so sledili narodnemu duhu. V Ljubljani je dr. Janez Bleiweis pričel z izdajanjem Kmetijskih in rokodelskih novic, Luka Jeran je urejal cerkveni časopis Zgodnja Danica, v Celovcu pa je z letom 1858 koroški rodoljub Anton Janežič začel izdajati leposlovni list 4

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

Glasnik. S širjenjem tiskane slovenske besede se je skromno število narodno zavednih Slovencev počasi začelo dvigati. V narodne vrste so hoteli privabiti čim več nemško vzgojenega in mislečega meščanstva ter nezavednega podeželskega ljudstva. Bleiweis je leta 1860 v Novicah začel objavljati prispevke o narodnih in čitalniških društvih, ki so tedaj nastajala na Češkem in deloma na Hrvaškem. Zavzemal se je za ustanovitev takšne čitalnice v Ljubljani. Ta misel je bila hitro osvojena in rodoljubi so začeli z delom.

Pravi razmah je čitalništvo doživelo v monarhiji po uvedbi ustavnega življenja leta 1860. Prva čitalnica v tej dobi je bila Slovanska čitalnica v Trstu, ustanovljena 29. 1. 1861, sledila ji je mariborska Narodna čitalnica in 30. 8. 1861 še ljubljanska, ki je postala zgled vsem poznejšim mestnim in trškim čitalnicam. Med vaškimi čitalnicami je bila prva ustanovljena v Šentvidu pri Ljubljani, in sicer avgusta 1866.

Vir: Fran Erjavec: Ob šestdesetletnici Blaž Potočnikove čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano. V Ljubljani, 1926.

Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

5

Ljudski dom, v katerem je delovala čitalnica, je imel 154 m² veliko dvorano, 80 m² velik oder ter številne druge društvene prostore. Zgrajen je bil leta 1926 in je stal skoraj en milijon dinarjev.

Veliko vaških čitalnic je bilo predvsem na Tržaškem in Goriškem. Ustanavljali so jih na vsem etničnem ozemlju, razen v Beneški Sloveniji in v Prekmurju. Čitalnice so bile predvsem zbirališče slovenskih izobražencev in meščanstva.

Vplivale so na razvoj slovenskega gledališča, petja, orkestralne glasbe in drugih zvrsti. Iz čitalnic so izšle številne knjižnice, godbe, orkestri in druge organizacije posameznih kulturnih in političnih dejavnosti. Kot kulturni dejavnik v mestih in trgih so v prvih desetletjih 20. stoletja izginile iz javnega življenja, njihovo vlogo na podeželju so prevzela različna strankarska prosvetna društva.

Za repertoar narodno prebujevalnih pesmi so poskrbeli mnogi skladatelji: Davorin Jenko (Naprej, Pobratimija), Anton Hajdrih (Jadransko morje, Zagorski zvonovi), Janko Leban (Molitev, Slovo od domovine). Tudi za gledališke predstave, za katere tedaj še ni bilo domačih iger, so morali za silo prevajati zlasti iz češčine in nemščine. Na tem področju so čitalnice prispevale svoj delež k razvoju domače književnosti in tiska sploh, ker so vnašale tiskano besedo med najširše plasti družbe.

6

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

Kdo je bil Blaž Potočnik?

O duhovniku, pesniku, skladatelju, kulturnem delavcu Blažu Potočniku so različni pisci prelili veliko črnila in vsi ga hvalijo zaradi njegove dobrodušnosti in vsestranskega udejstvovanja ter številnih zaslug za razvoj Šentvida. Tedaj samostojna vas je zaživela tudi zaradi čitalnice in zaradi zavzetih Potočnikovih naslednikov.

Vir: Fran Erjavec: Ob šestdesetletnici Blaž Potočnikove čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano. V Ljubljani, 1926.

Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

7

Duhovnik Blaž Potočnik je bil rojen 31. 1. 1799 v Struževem pri Naklem. Sprva se je šolal v kranjski mestni šoli, zatem pa je družina odšla v Ljubljano, kjer je fant obiskoval latinske šole in se odlikoval po znanju. Nato je stopil v semenišče. Po virih je bil precej družaben, saj je rad pel, starejši pa so ga cenili zaradi bistrosti. Novo mašo je pel v ljubljanski cerkvi Sv. Petra. Kot kaplana so ga poslali v Šentjernej na Dolenjskem, od tod pa je pozneje prišel za kaplana in pevovodjo v ljubljansko stolno cerkev. Leta 1833 pa je prišel v Šentvid nad Ljubljano in tam župnikoval do smrti.

Kot duhovnik je bil poznan po zglednih mašah, prizadeval si je za lepo in pravilno cerkveno petje ter ubrano zvonjenje. Po izjavah ljudi, ki so delovali v njegovem času, je imel rad svoje župljane in se je trudil za njihov blagor.

Blaž Potočnik ni bil navaden vaški župnik, saj se je z resnim pristopom ukvarjal z različnimi vedami: slovstvom, jezikoslovjem, časnikarstvom, cerkveno glasbo, astronomijo, pisal je šolske učbenike za učence, ukvarjal se je celo z obnavljanjem šentviške cerkve. Za potrebe župljanov je priskrbel vozičke za prevoz kmečkih pridelkov na tržnico. Šentviškim faranom je leta 1866 poleg čitalnice priskrbel tudi novo šolo.

Potočnik je pisal članke, novice in pesmi za Kranjsko Čbelico, Kmetijske in rokodelske novice (kratko: Novice), Pratiko, Letopis Matice slovenske. Bil je urednik Ljubljanskega časnika. Pri razvijanju slovenske cerkvene glasbe je plodno sodeloval z Gregorjem Riharjem. Potočnik je bil pisec pesmi, Rihar pa jih je uglasbil. O koralnem petju je Potočnik pi8

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

sal v knjigi »Officium in Nativitate Domini«, ki so jo še dolgo uporabljali. O njegovih pesmih so pisali v Novicah že leta 1843:»Krajnskih pesim g. fajmoštra Blaža Potočnika posebno perporočevati, treba ni. Pojejo jih po celi deželi: višji hvaliti jih ne moremo … Vse so polne lepih misel in prave srčne vere; kar pa jezik utiče, je tako prijetin, da jih je veselje brati.« Nekatere njegove najbolj poznane pesmi so »Dolenska«, Zvonikarjeva, Planinar, Prašanje-odgovor.« Tudi Janez Trdina je priznal, da je bil Potočnik narodni pevec.

4. natis Svetih pesmi.

Vir: MKL – Slovanska knjižnica.

Publikacija Društva Blaž Potočnikova čitalnica, Šentvid, 2000.

Vir: MKL – Slovanska knjižnica.

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

9

Blaž Potočnik je leta 1826 prevedel francosko knjigo o svetem letu (Premišlovanje za čas svetiga leta), leta 1827 pa je že izdal molitvenik in Svete pesmi za vse velike praznike in godove med letom. Te pesmi so bile večkrat ponatisnjene kot eno prvih slovenskih beril, ob katerih so si preprosti ljudje utrjevali narodno zavest. Izpostavimo, da je leta 1849 zaradi potrebe po kratki slovenski slovnici le-to pripravil v nemškem jeziku (Grammatik der slowenischen Sprache) in ji dodal berilo. Ohranili so se le redki izvodi, enega pa hrani tudi Mestna knjižnica Ljubljana, enota Slovanska knjižnica. Mateju Cigaletu je pomagal urediti nemško-slovenski slovar.

Vir: MKL – Slovanska knjižnica.

10

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

Blaž Potočnik je kot skrben gospodar in prijatelj župljanov in ostalih Slovencev zapisal tudi priročnik o tem, kaj naj ljudje počnejo, da bi se obvarovali hude epidemije kolere, ki se je v občasnih valovih pojavila in pustošila po slovenskem ozemlju in širše.

Pri vprašanju narodne zavednosti je bilo znano njegovo stališče: »Od nekdaj je slovanstvo od narodne ideje prešinjeno. Narodnost je prva podpora, je pogoj slobode. Ljudstvo, ki se zave, in kadar svoje srce ozir na svojo narodnost na svoj materni jezik naduši, je močno na duši in na telesu.« Njegovo mnenje je bilo, da je za slovenski jezik najpomembneje, da se ga razširi med izobražene Slovence, ki nato z ljubeznijo izobražujejo svoje ljudstvo v šolah in preko knjig.

Ena od mnogih Potočnikovih uglasbenih pesmi.

Vir: Aljaž, J.: Slovenska pesmarica. Zv. 1. V Celovcu, 1911.

Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

11

Blaž Potočnik je umrl 20. 6. 1872, v 74. letu starosti, 50. letu mašništva in 40. letu duhovniške službe v Šentvidu.

Šentviška čitalnica: ustanovitev in delovanje Šentviško narodno čitalnico so ustanovili po zaslugi domačega župnika Blaža Potočnika, ki je postal njen prvi predsednik. V čitalniškem odboru so delovali zavzeti narodnjaki.

Datum ustanovitve čitalnice je 21. 8. 1866. Tega dne je deželni predsednik baron Bach potrdil vlogo in pravila društva. Poglavitni namen čitalnice je bil prebujanje narodne zavesti pri ljudeh. Na začetku delovanja je bilo čutiti veliko zagnanost čitalničarjev, saj so prvo bésedo priredili že 9. oktobra 1866. V slavnostnih nagovorih so opozorili na neenakopravnost in podrejenost slovenskega jezika nasproti nemškemu, manj pravic Slovencev in na dejstvo, da slovenski jezik še nima toliko izrazja, da bi lahko postal jezik uradovanja in vsega javnega delovanja. Tajnik čitalnice je napovedal, da bo šentviška čitalnica skrbela za čistost jezika in v njej bodo z veseljem prebirali časopise. Do tedaj je imela šentviška čitalnica naročenih osem slovenskih časopisov, ki so izobraževali kmetovalce, rokodelce in obrtnike ter s tem pripomogli k večjemu blagostanju ter ljudi učili čistega slovenskega jezika brez nemških popačenk. S prirejanjem družabnih srečanj bodo ob slovenskih pesmih in gledaliških predstavah postopno privzgajali čisti slovenski jezik. Tako bo jezik pridobival na veljavi.

12

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

Pravila šentviške čitalnice.

Vir: Fran Erjavec: Ob šestdesetletnici Blaž Potočnikove čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano. V Ljubljani, 1926.

Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

13

V prvih letih delovanja so letno organizirali po dve bésedi, ustanovili so pevski zbor in skupno prebirali časopise. Po Potočnikovi smrti je levji delež aktivnosti čitalnice prevzela mlada Lucinka Kraljič, ki je s sodelavci priredila veliko kulturnih večerov. Do konca 19. stoletja je število članov čitalnice nihalo, saj jih je veliko število v osemdesetih letih prešlo v Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov. V Šentvidu se je namreč močno razvilo obrtništvo. Leta 1886 so začeli s pripravami na gradnjo Rokodelskega doma, ki so ga postavili v dveh letih. Med gradnjo doma so nastopile težave in del članov se je vrnil v čitalnico, ki so jo znova obudili z novimi voditelji: med njimi sta bila učitelj Franc Lovšin in slikar ter organist Miroslav Tomc, znova se je vključila še Lucinka Kraljič Odlasek. V vodstvu je bilo tedaj veliko menjav, vsak novi sodelavec je prinašal svoje ideje. V čitalnici so bili bralcem na voljo tile listi: Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice, Dolenjske novice, Zgodnja Danica, Ljubljanski zvon, Dom in svet, Čebelar, Slovenski gospodar, Mir, Kmetovalec, Slovanski svet. Naročeni so bili na knjige Družbe Sv. Mohorja ter Slovenske matice. Zbirko listov so povečali še z Laibacher Zeitung, Rogačem in Vrtcem. Vse te časopise danes hrani Slovanska knjižnica, enota Mestne knjižnice Ljubljana.

Leta 1891 je čitalnica slavila petindvajsetletnico delovanja in ob tej priložnosti so se 4. oktobra poklonili spominu na ustanovitelja Blaža Potočnika. V cerkvenem preddverju so vzidali spominsko ploščo z znamenitim verzom iz njegove pesmi Zvonikar:»Kdor hoče živeti in srečo imeti, naj dela veselo, pa moli naj vmes.« Čitalnica je ob petindvajsetletnici pripravila bogat program in izdala dve posebni publikaciji.

14

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

Vir: MKL – Slovanska knjižnica.

Leta 1899 je bil ob stoletnici rojstva Blaža Potočnika in pripravah na praznovanje imenovan nov odbor čitalnice. Zavel je nov veter, pridobili so petdeset novih članov, naročili so nove časopise, katerih število je naraslo na 22.

Oživeti so si prizadevali čitalniški pevski zbor. Pevovodja Janko Žirovnik je težavo rešil tako, da je združil cerkveni in čitalniški zbor v enega, ki je odslej kakovostno nastopal na prireditvah. Proslava ob stoletnici Potočnikovega rojstva se je zaključila z igro Županova Micka v Rokodelskem domu.

Na začetku 20. stoletja je sledilo preimenovanje: iz Narodne se je čitalnica preimenovala v Blaž Potočnikovo, Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

15

spremenili so zastarela pravila in pomladili društvo. Preimenovanje in novi statut sta bila potrjena 27. septembra 1902. V tem času je imela čitalnica okrog sto dvajset članov, vendar so naenkrat ostali brez dvorane. V Rokodelskem domu so dvorano prezidali v stanovanja. Čitalniški blagajnik Belec je člane razveselil z zavezo, da bo poleg svoje gostilne »pri Cebavu« sezidal dvorano, kjer bodo potekale prireditve, shodi, gledališke igre. Prirejali so tudi veselice. Novi šentviški kaplan Valentin Zabret je navdušil tamkajšnjo mladino za telovadbo in pri čitalnici je bil kmalu ustanovljen telovadni odsek. Ob večerih so izvajali proste gimnastične vaje in vaje na telovadnem orodju. Organizirali so tudi zlete. Preimenovali so se v Orle. V Šentvidu se je marca 1908 pojavil prvi orlovski kroj v Sloveniji. Pod okriljem čitalnice so bili ustanovljeni še drugi odseki: tamburaški, dramski in dekliški odsek. Dekliški odsek Bogomila je bila prva posvetna ženska organizacija v Šentvidu in je prirejala poučna predavanja ter uprizarjala gledališke igre. Odsek je kljub številčnemu članstvu kmalu zamrl, šele leta 1919 se je znova pojavila nova ženska organizacija »Orliški krožek«. Dramski odsek čitalnice je bil pri svojem delu zelo uspešen, saj so bile njihove predstave vedno odlično obiskane. Dvorana je sprejela do 600 ljudi.

Nadvse pomembna dejavnost Blaž Potočnikove čitalnice pa je bilo tudi knjižničarstvo. Med letoma 1866 in 1902 je delovala knjižnica narodne čitalnice, od 1902 do 1908 pa knjižnica Blaž Potočnikove čitalnice. Teolog Anton Erjavec je predlagal, da se v Šentvidu ustanovi javna ljudska knjižnica. Zamisel je bila takoj sprejeta in kmalu so jo začeli 16

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

udejanjati. 18. 9. 1908 so sklicali ustanovni občni zbor in na njem ustanovili Ljudsko knjižnico v Št. Vidu nad Ljubljano. Knjižnica je bila samostojna, ni delovala pod okriljem čitalnice. Vendar je bila naslednica čitalniške knjižnice in ves začetni knjižni fond je bil prej last Blaž Potočnikove čitalnice. Knjižnica je za lažji začetek delovanja prejela zaboje knjižnih darov. Vse knjige so bile opremljene z žigom knjižnice, od čitalnice podedovane knjige pa so bile opremljene z žigom čitalnice. Knjige so si ljudje izposodili za dva tedna, obračunavali so tudi zamudnine.

Letna članarina je stala 50 vinarjev. Knjižnici so pomagali dobrotniki s prostovoljnimi prispevki. Bralna kultura v Šentvidu je postajala vse višja, saj zapisniške knjige pred prvo svetovno vojno pričajo o tudi do 1500 izposojenih knjigah letno. Poleg tega so bili farani naročeni tudi na knjige Mohorjeve družbe.

V času prve svetovne vojne je čitalniško delovanje povsem zamrlo. Vojska je uničila dvorano, ki je bila uporabna le za razne proizvodne delavnice. V času med obema svetovnima vojnama je bila tu zvonarna. Le knjižnica je po končani vojni nemoteno delovala dalje, saj je imela prostore v mežnariji. Ob uvedbi šestojanuarske diktature, 6. 1. 1929, pa je prišel ukaz okrajnega načelstva in orožništva o ukinitvi javne knjižnice v Šentvidu. Vendar je šentviški župnik našel rešitev in knjižnico je prevzela Marijina družba, ki je upravljala in izposojala gradivo do začetka 2. svetovne vojne. Članice družbe so sestavile seznam celotnega knjižnega sklada, ki ga sedaj hranijo v župnijskem arhivu.

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

17

Žigi šentviške čitalnice in knjižnice skozi čas.

Vir: Granda, S. (ur.): Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor.

Ljubljana : Župnija Ljubljana-Šentvid, 2007.

Šentviška čitalnica je delovala do 17. februarja leta 1933, ko jo je začasno ukinila banovinska uprava, nato pa zopet od 15. julija 1935 do začetka druge svetovne vojne. Po letu 1945 nova oblast ni imela posluha za vizijo in delovanje čitalnic.

18

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

Vabilo k slavnosti štiridesetletnice Blaž Potočnikove čitalnice v Šent Vidu nad Ljubljano (1906).

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije.

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

19

Nekaj besed o Šentvidu

Št. Vid nad Ljubljano. V ozadju Narodna čitalnica.

Vir: Ilustrirani Slovenec, 16. 5. 1926.

Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Nekdaj samostojna vas Šentvid leži na Ljubljanskem polju, ob vznožju nizkega gričevja Velika Trata (514 metrov). Tu se je od državne ceste Ljubljana–Kranj odcepila banovinska cesta, ki je vodila skozi Tacen v Vodice. Kot zadnje postajališče cestne železnice je imel kraj značaj ljubljanskega predmestja. Pravih kmetovalcev je bilo malo, vendar jim je prodaja živil v Ljubljano prinašala precej zaslužka. Prevladovali so obrtniki in delavci. Precej ljudi se še danes preživlja z 20

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

delom v Ljubljani. Industrija je bila nekdaj mnogostranska: izdelovali so pohištvo in predelovali sukno, delovali sta livarna in zvonarna. Še sedaj je kraj poznan po stavbni in pohištveni obrti, mizarski izdelki so cenjeni daleč naokrog. V kraju so našli prazgodovinske arheološke najdbe.

Prvotna cerkev je bila zelo stara, sedanja pa je bila zgrajena leta 1796. Šentviška prafara je ena najstarejših v ljubljanski okolici, njen nastanek umeščajo v pozno 11. stoletje (1085), župnik se po nekaterih virih omenja od leta 1262. V 15. in 16. stoletju je vas doživela turške vpade, v 17. stoletju pa je tudi tu razsajala huda epidemija kuge. Leta 1869 je na vižmarski gmajni potekal tabor, na katerem so zahtevali avtonomno zedinjeno Slovenijo in enakopravnost slovenskega jezika. Leta 1895 se Šentvid ni izognil hudemu potresu.

Naselje Šentvid se je razvilo ob stari Celovški cesti, današnji Prušnikovi ulici. Od leta 1952 je del mesta Ljubljane. Leta 1961 se je občina Ljubljana Šentvid priključila katastrski občini Ljubljana Šiška, obenem pa so se tja priključile še Gunclje, Podgora, Poljane, Pržanj, Trata in Vižmarje. Po prvi svetovni vojni se je v Šentvidu začela razvijati tekstilna industrija (Dekorativna, Bombažna predilnica in tkalnica), po letu 1945 pa tudi kovinska in elektroindustrija.

Naselje nima tipičnega središča v obliki trga. Šentvidčani pravijo, da je središče ob cerkvi, kjer se nahajajo: dve osnovni šoli (Osnovna šola Šentvid in Osnovna šola Franca Rozmana Staneta), Gimnazija Šentvid, kulturni dom in glasbena šola. Škofijska gimnazija stoji izven središča naselja. Kraj je dobil ime po sv. Vidu, ki je zaščitnik lekarnarjev, gostilničarjev, piBlaž Potočnik in šentviška čitalnica

21

vovarjev, vinogradnikov, bakrorezcev, plesalcev in igralcev, mladine ter domačih živali. Po svetniku se imenuje tudi župnijska cerkev. Krajevni praznik je 15. junija (sv. Vid), prireditve pa potekajo cel teden: pravijo mu Šentviški teden.

Med znanimi osebnostmi s šentviškega območja ali z območja šentviške župnije omenimo: kmetovalca Valentina Černeta s konca 18. stoletja, ki je bil s svojim znanjem na področju sadjarstva in čebelarstva poznan in cenjen daleč naokoli; s Šentvidom so bili povezani tudi pesnik Valentin Vodnik, Andrej Bitenc iz 19. stoletja, ki je izdeloval klavirje, podobar Matevž Tomc, duhovnik Janez Žan, jezikoslovec Anton Bajec, Anton in France Vodnik, slikar Stane Kregar, akademik France Bernik in mnogi drugi.

Na pročelju zgradbe Ljudskega doma je od leta 1996 pričvrščena spominska tabla z napisom: Narodna čitalnica šentviška ustanovljena 1886 od 1902 Blaž Potočnikova čitalnica je s prispevki faranov leta 1926 zgradila ta Ljudski dom. Šentvidčani 1996.

22

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

Viri in literatura za vedoželjne: • • • • • • • • • • • • • • • • • • •

Aljaž, J.: Slovenska pesmarica. Zv. 1–2. V Celovcu, 1911.

Arhar, J. (ur.): Pesmi in anekdote Blaža Potočnika. Šentvid nad Ljubljano: Društvo Blaž Potočnikova čitalnica, 2000.

Blaž Potočnik. Spomenica ob petindvajsetletnici čitalnice v Šent Vidu pri Ljubljani. Sestavil Janko Žirovnik, nadučitelj. Ljubljana : samozal., 1891. Tisk Katoliške tiskarne.

Enciklopedija Slovenije, 2. zv. (Ca–Ed), str. 137–138. Ljubljana, MK, 1988 in zv. 13 (Š–T), str. 28, Ljubljana, 1999.

Erjavec, F.: Ob šestdesetletnici Blaž Potočnikove čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano. V Ljubljani, 1926.

Granda, S. (ur.): Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor. Ljubljana : župnija Ljubljana-Šentvid, 2007.

Ilustrirani Slovenec, let. 2, 1926.

Lampe, F.: Blaž Potočnik, župnik šentviški. V: Dom in svet, let. 4, 1891, št. 11, str. 481–484.

Novice gospodarske, obertnijske in narodske. 1866, 1872, 1891.

Potočnik, B.: Grammatik der slowenischen Sprache. (Verfasst und herausgegeben von B. P.).

Gedruckt bei Josef Blasnik, 1849.

Potočnik, B.: Kolera : potrebno poduzhenje sa kméta, kako naj sam sebe in svoje ljudi te strashne bolesni obvaruje : v’ vprashanjih in odgovorih. V Ljubljani, 1831. Natisnil Eger.

Potočnik, B.: Svete pesmi. Nabral in zložil Bl. Potočnik. Popravljene, pomnožene, ene bukvice iz dvojih četertiga natisa. V Ljubljani, 1859, pri založbi J. Giontini.

Slovar slovenskega knjižnega jezika. Druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. Prva knjiga (A–Pa). Ljubljana : SAZU, ZRC SAZU, Cankarjeva založba, 2014.

Slovenska kronika XIX. stoletja. Ljubljana : Nova revija, 2001–2003.

Slavnost Blaža Potočnika in petindvajsetletnice narodne čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano.

Spisal Vésekdo. V Ljubljani, 1891.

Vabilo k slavnosti štiridesetletnice Blaž Potočnika čitalnice v Šent Vidu nad Ljubljano. Digitalna knjižnica Slovenije (http://www.dlib.si).

Zbornik OŠ Šentvid 1958–2008. Ljubljana : OŠ Šentvid, 2008. Žan, J.: Životopisne črtice odličnih udov Matice slovenske. Potočnik Blaže, župnik v Šent-Vidi nad Ljubljano. V: Letopis Matice slovenske, 1972–1973, str. 137–152. Župnija Ljubljana-Šentvid 900 let. V Ljubljani : Petelin, 1991.

Blaž Potočnik in šentviška čitalnica

23

Avtor: mag. Gašper Hudolin, bibliotekar MKL – Slovanske knjižnice.

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo

Unescovo kreativno mesto od 2015