1848-2018: 170-letnica marčne revolucije

1848-2018: 170-letnica marčne revolucije IZBOR GRADIVA SLOVANSKE KNJIŽNICE IZ TEGA ČASA IN O NJEM PRIPRAVIL: MAG. GAŠPER HUDOLIN, MESTNA KNJIŽNICA LJUBLJANA - SLOVANSKA KNJIŽNICA, DECEMBER 2018

Marčna revolucija (1) •

Dunaj je bil eno od prizorišč nemirnega političnega dogajanja v evropskih deželah leta 1848. Nezadovoljstvo zaradi gospodarske krize v britanskem kraljestvu v letih 1845–47 se je preneslo na celino. V prvih treh mesecih so izbruhnile revolucije v Italijanskem kraljestvu (na Siciliji in Sardiniji, v Neaplju, Toskani, Milanu, Benetkah), Franciji (22. do 24. februarja, razglasili so drugo republiko), v Badnu in južnonemških državah, v Prusiji (Berlinu, 18. marca). Madžari so marca zahtevali uvedbo ustavnih oblik v vseh cesarskih deželah.

Prebivalci češke Prage so na množičnem zborovanju med drugim terjali ukinitev fevdalne obveznosti, liberalne svoboščine, enakopravnost češkega in nemškega jezika. Hrvati pa so 25. marca v Zagrebu terjali združitev vseh hrvaških dežel in samostojno vlado.

•

Marčna revolucija označuje revolucionarno dogajanje v avstrijskih, ogrskih in italijanskih deželah znotraj avstrijskega cesarstva, ki se je razvnelo marca 1848. Zaradi mnogoštevilnih političnih interesov in spopadov v vsaki od dežel se je burno dogajanje zavleklo vse do konca oktobra. V Avstriji so na Dunaju nemiri študentov, meščanstva in delavcev izbruhnili 13. marca 1848. Kancler Metternich, ki je do tedaj s trdo roko dejansko vodil cesarstvo, je bil odstavljen, cesar pa je 15. marca odpravil cenzuro tiska, obljubil ustavo in uzakonil ustanovitev nacionalne garde. Ta je služila za obrambo lastnine meščanov in za boj proti divjaškim skupinam. Odpor proti vstaji je 15. maja na Dunaju povzročil vrh revolucije. Oblast je prevzel varnostni odbor, cesar je zbežal v Innsbruck in se vrnil 12. avgusta. Dunajski državni zbor, ki je začel zasedati 23. julija, je 7. septembra sprejel zakon o zemljiški odvezi in odpravi podložništva. Revolucija se je na Dunaju nadaljevala z oktobrsko vstajo, v kateri so bili udeleženi Madžari. To vstajo sta 31. oktobra 1848 z vojaki nasilno zatrla knez Alfred von Windischgrätz in hrvaški ban Josip Jelačić. 2. decembra se je cesar Ferdinand I., ki se je bil pred tem zatekel v češki Olomouc, odrekel prestolu in na politično prizorišče je stopil mladi Franc Jožef I. Revolucija je postopoma zamrla.

•

Najbolj radikalni med dunajskim delavstvom in študenti so med marčnimi in poznejšimi nemiri začeli napadati in požigati gospodarske urade, sodnijska poslopja, policijske stražnice in tovarne ter uničevati stroje. Plemstvo se je balo za svoje posesti in privilegije in se zavzemalo za denarno nadomestilo ob odpravi fevdalnih obveznosti.

•

Revolucije v evropskih deželah leta 1848 so postavile v ospredje nacionalno vprašanje, razvoj posameznih narodov, zato temu revolucionarnemu letu pravimo tudi pomlad narodov. Začela se je akcija za zedinjenje Nemčije, začeli so se boji za osvoboditev in zedinjenje Italije, pojavilo se je vprašanje obnovitve Poljske. Madžari so zahtevali in dobili samostojno vlado za Ogrsko. Na Slovenskem so začeli oblikovati program Zedinjena Slovenija. Tudi drugod so določali svoje predstavnike in oblastna telesa.

Marčna revolucija (2) •

Metternichov absolutizem – oznaka za politiko avstrijskega državnika Clemensa Wenzla Lotharja kneza von Metternicha na začetku 19 stol za ohranjanje političnih in družbenih ureditve v Evropi, ko je bila restavrirana na dunajskem kongresu 1814/51 v predrevolucionarnem smislu. Na delni avtoriteti monarhov temelječa mirovna ureditev je bila navzven zagotovljena z ravnotežjem evropskih sil – petih velesil Avstrije,, Rusije, Prusije, Francije in Velike Britanije, poleg tega je bil tudi vsak notranjepolitični poskus, spremeniti razmerja, onemogočen s skupno vojaško intervencijo velesil in s cenzuro. Zaradi tega so zlasti v Nemčiji kraljeve obljube o ustavi ostale neizpolnjene, proti demokratičnorepublikanskim idejam se je država borila s policijskimi sredstvi, upanje o nacionalni enotnosti pa je zamenjalo razočaranje.

•

Med 1815 in nemško revolucijo 1848/49 so proti Metternichovemu absolutizmu nastala številna reformna gibanja, ki so si prizadevala za nacionalno državo na parlamentarni podlagi. Impulzi so prihajali od osvobodilnih gibanj in bojev Grkov, Špancev, Italijanov in Poljakov, ki so prav tako malo pripomogli k preprečitvi Metternichovega absolutizma kot francoska julijska revolucija 1830. Metternich je bil kot simbol za zatiranje in nesvobodo 13. 3,. 18348 strmoglavljen ob prvem silovitem izbruhu marčne revolucije.

Vir: Duden Leksikon. Tematski leksikoni. Zgodovina. Tržič : Učila International, 2007, str. 215-216, 263-264, 226; Hudolin, G.: Marčna revolucija 1848 in razvitje slovenske zastave sredi Ljubljane (Ljubljana : Mestna knjižnica, 2018).

Vir: https://commons.wikime dia.org/wiki/File:Kaiser_ Ferdinand_I_von_%C3% 96sterreich_c1840.jpg

Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Pr aha_Barricades_Charles_Bridge_panel_1848.j pg

Vir: https://commons.wikimedia.org/ wiki/File:HGM_Revolution_1848_ Defil%C3%A9e_der_Nationalgar de_auf_dem_Platz_am_Hof_in_ Wien.jpg

Prizori iz leta 1848: barikade v Pragi, dunajski prizori, cesar Ferdinand I., odstavljeni kancler Metternich beĹži z Dunaja.

Vir: https://de.wikipedia.org/wiki/Datei:Fluchtkarikaturmetternich.jpg

Odmevi marčne revolucije na Slovenskem, v Ljubljani (1) •

Pomlad narodov je zajela tudi slovenske dežele. Novice o odstopu Metternicha, ukinitvi cenzure in obljubi ustave so naletele na navdušenje meščanstva, zvestega cesarju. 16. marca je v Ljubljani prišlo tudi do demonstracij delavstva, še radikalnejši pa so bili kmetje, ki so dunajske vesti razumeli kot osvoboditev vseh bremen in so prenehali izpolnjevati vse obveznosti do zemljiških gospodov.

•

Kmečki nemir se je polegel šele po razglasitvi zemljiške odveze. Zmaga revolucije je prinesla večjo svobodo tiska. Pojavili so se prvi načrti o enotnem slovenskem etničnem ozemlju. Najpomembnejši se je imenoval Zedinjena Slovenija.

•

Delavstvo iz mesta in bližnje okolice, del meščanstva in študentov so še istega dne popoldne in zvečer priredili po mestu revolucionarne dogodke. Napadli in razbili so mitniške zapornice, uničili mitniške čuvajnice, pobili šipe, razbijali. Napadli so vse inštitucije, ki so predstavljale stari fevdalni sistem in izkoriščanje človeka. Napadli so tudi stanovanje osovraženega ljubljanskega župana Johanna Fischerja; ta je bil odsoten in je pozneje zbežal na Vrhniko. Prva žrtev sprememb v Ljubljani je bila Metternichova podoba na neki trgovini Pod Trančo, ki je razbita zaplavala po Ljubljanici.

•

Meščanstvo je z uradništvom proslavilo revolucijo s predstavo v gledališču. Slavnostni razsvetljavi Ljubljane so se odrekli, saj jim je tako svetovala policija, da ne bi izzvali še več ljudske jeze. V mestu so kmalu uredili narodno stražo. To stražo so sestavljali pripadniki plemstva, meščani, študentje in uradniki, delavci pa so bili izločeni. Oborožene narodne straže so predstavljale nekakšno milico in varovale lastnino mesta in njegovih prebivalcev. Ravnali so se po geslu »mir, red in varnost«, saj so se bali nemirov ter poškodovanja njihove posesti.

•

Napredni prebivalci Ljubljane, zlasti študentje, so imeli 30. marca v križevniški cerkvi zahvalno mašo za spremembe v državi.

•

Marčno dogajanje v Evropi in slovenskih deželah so redno spremljali tedanji časopisi: v Ljubljani sta prevladovala nemški Laibacher Zeitung ter slovenske Kmetijske in rokodelske novice, ki so izhajale že od leta 1843. Od druge polovice leta 1848 je začelo izhajati vse več slovenskih časopisov in revij. Julija leta 1848 so začeli izdajati časopis Slovenija in mladinski list Vedež; leta 1849 je kratek čas izhajal list Pravi Slovenec, med letoma 1850 in 1851 pa Ljubljanski časnik. Zanimiv je bil Slovenski cerkveni časopis (1848), ki so ga kmalu preimenovali v Zgodnjo Danico (1849).

Odmevi marčne revolucije na Slovenskem, v Ljubljani (2) •

Kmetje so pozdravili marčno revolucijo s silnim navdušenjem. Razlagali so si, da gre za takojšnjo in popolno odpravo odvisnosti od zemljiških gospodov. Kakor hitro se je vest o revoluciji razširila k nam, so začele kmečke množice obračunavati s svojimi fevdalci. Nastala je vrsta krajevnih uporov in nemirov na Slovenskem.

•

Največji med njimi je bil upor ižanskih kmetov, ki so 21. 3. 1848 napadli ižanski grad, plenili po njem, razbili in zažgali hišno opremo.

Iskat so prišli zemljiške knjige in urbarje, simbole fevdalnih obveznosti. Isto so nameravali storiti z ižanskim župniščem, toda iz Ljubljane je že prišla vojska ter zavarovala župnišče. Kmete je razgnala, jih mnogo strpala v ječo, drugi pa so zbežali, tudi na Hrvaško.

•

Kmetje so napadli še druge gradove in župnišča v slovenskih vaseh, trgih in mestih: denimo v Braniku, Senožečah in Planini, v gorenjskih Tržiču, Radovljici, Kranju, Škofji Loki, Mengšu in Smledniku. Nič drugače se ni godilo na gradovih na Turjaku, Ortneku, Lanšprežu, v Žužemberku in Beli krajini. Kmetje so besneli in napadali gosposko tudi na Štajerskem in Koroškem. Val revolucionarnih nemirov je trajal do maja tega leta.

•

Z marčno revolucijo je neločljivo povezan slovenski narodni program Zedinjena Slovenija. Oblikovali so ga liberalni študentje, napredni duhovniki in izobraženci, ki so bili člani slovenskih društev na Dunaju, v Gradcu in Ljubljani. Med glavnimi je bil Matija Majar Ziljski (18091892), koroški narodni buditelj in duhovnik.

•

Pri Zedinjeni Sloveniji je šlo za idejo združitve slovenskega etničnega ozemlja. To pomeni, da naj bodo vsi ljudje slovenskega rodu in jezika združeni v eno državno tvorbo. Program je poleg etnične združitve zahteval javno priznanje slovenskega jezika, univerzo in povezavo z ostalimi Slovani pod leta 1867 oblikovano Avstro-Ogrsko.

•

Gibanje ni bilo uspešno zaradi majhnega števila zvestih privržencev; kmetje in večji del meščanstva, ki je bilo nemškega porekla, ga niso podpirali. Zaradi premajhne podpore in raznih političnih dejavnikov je bil program Zedinjene Slovenije v 19. stoletju neuresničljiv.

•

M. Majar Ziljski je v Celovcu napisal članek »Slava Bogu v višavah in na zemlji mir ljudém dobrega serca«, ki so ga objavile Novice dne 29. marca. Kot glavno slovensko zahtevo v članku je izpostavil, »da bode nam slobodno, da moremo v Sloveniji kadar koli hočemo in kakor hočemo po malim v šole in v kanclije vpeljati naš slovenski jezik.« Ta pisna izjava ali spomenica kranjskim stanovom je zahtevala zaščito slovenske narodnosti na Kranjskem, Primorskem in v slovenskih delih Štajerske in Koroške. Spomenico je podpisalo štiriinštirideset dunajskih Slovencev.

Vir: Duden Leksikon. Tematski leksikoni. Zgodovina. Tržič : Učila International, 2007, str. 215-216, 263-264, 226; Hudolin, G.: Marčna revolucija 1848 in razvitje slovenske zastave sredi Ljubljane (Ljubljana : Mestna knjižnica, 2018).

O dogajanju marca na Dunaju in v Ljubljani 1848 so poročali tudi v znameniti „lajbaherici“ (Laibacher Zeitung). Nemški časnik je izhajal v treh stoletjih: 18., 19. in 20.

(1784-1918). Izdajala ga je družba Kleinmayr in Fed. Bamberg. Hrani ga MKL – Slovanska knjižnica, dostopen pa je tudi v Digitalni knjižnici Slovenije. Zgoraj je novica iz Ljubljane o veselju meščanov, predstavi v gledališču in študentskih nemirih, novica z Dunaja pa je govorila o ukinitvi cenzure in zakonu o tisku.

„Lajbaherica“ je 21. marca 1848 obveščala, da se je 18. marca pred ljubljanskim magistratom zbrala ljubljanska narodna straža.

Ljubljanski veduti iz sredine 19. stoletja

Ljubljana. Ribji trg / Zima ob Ljubljanici, 1848. Avtor: Paul Kűnl. Vir: Ljubljana / Laibach. Bilder einer Stadt (1990, razstavni katalog).

Publikaciji, iz katerih sta vzeti reprodukciji, hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Podobe Ljubljane : razstava v Mestni galeriji Ljubljana, maj-julij 1988. Ljubljana : Mestni muzej, 1988.

Kmetijske in rokodelske novice, 24. 5. 1848. Hrani SLK, dostopno tudi na http://www.dlib.si.

Ljubljanska narodna straža

Anton Jurmann: Erinnerung an Laibach (ok. 1836): Narodna stražarnica na Kongresnem trgu blizu Turjaškega dvorca.

Vir: https://tinyurl.com/ya88onb3

Uniforma ljubljanske narodne straže.

Vir: J. Mal: Zgodovina slovenskega naroda.

Najnovejša doba. (1928, str. 683). Hrani SLK.

Kmetijske in rokodelske novice, 12. 4. 1848. Hrani SLK.

Slovenski predstavniki se zahvaljujejo cesarju. Kmetijske in rokodelske novice, 22. 3. 1848.

Vir: Digitalna knjiĹžnica Slovenije.

Kmetijske in rokodelske novice, 8. 11. 1848.

Kmetijske in rokodelske novice, 6. 12. 1848, zadnja stran. Vir: MKL – Slovanska knjiŞnica

Kmetijske in rokodelske novice, 26. 4. 1848. PreĹĄernova Zdravljica je bila v celotnem obsegu objavljena v tej ĹĄtevilki Novic.

Lovro Toman (1837-1870), pravnik, politik in pesnik Vir: Janko Šlebinger: Album slovenskih književnikov (1928). Hrani SLK. Ljubljana: Marijin trg in Wolfova ulica. Razglednica iz leta 1908.

Iz zbirke razglednic Milene Žnideršič. V digitalni obliki hrani Mestna knjižnica Ljubljana.

Pred gostilno Pri zlati zvezdi na današnji Wolfovi ulici je študent prava Lovro Toman aprila 1848 prvič razvil slovensko tribarvno zastavo, bele, modre in rdeče barve. O dogodku je nekaj vrstic napisal tudi ljubljanski zgodovinar Ivan Vrhovnik v knjižici Gostilne v stari Ljubljani (1926). Na stavbi v Wolfovi ulici pa je nameščena tabla s spominskim napisom.

Vir: Lovre Toman: Glasi domorodni.

Ljubljana, na Starem trgu: E. Hohn, 1849.

Hrani MKL, Slovanska knjiĹžnica.

Začetek članka M. Majarja Ziljskega Slava Bogu v višavah Kmetijske in rokodelske novice, 29. 3. 1848.

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije Portret Matija Majarja Ziljskega.

Vir: Janko Šlebinger: Album slovenskih književnikov (1928)

Janez Vajkard Valvazor: Ig (Soneckh), bakrorez, 1689. Okoli Iga in drugih graščin in gosposk so se spomladi leta 1848 odvijali kmečki navali na gospodo, zahtevali so dokončno odpravo fevdalizma.

Kmetijske in rokodelske novice, 11. in 18. 10. 1848. Oktobra 1848 je tudi dunajska vlada priznala veljavnost belo-modro-rdeče zastave. Pesem Naše barve je sestavil slovenski katoliški duhovnik, pesnik in zbiralec ljudskega slovstva Matevž Ravnikar (1802-1864) iz Poženika pri Cerkljah na Gorenjskem.

Kmetijske in rokodelske novice, 5. 4. 1848. Hrani SLK.

Kmetijske in rokodelske novice, 31. 5. 1848. Hrani SLK.

Publikacijo hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Slavjansko bralno društvo je bilo ustanovljeno leta 1848 kot eno od političnih društev po vseh deželnih glavnih mestih po vzoru dunajske Slovenije.

Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Izšlo v Zagrebu leta 1848.

Na naslovni strani ima lastniška žiga Narodne čitavnice v Ljubljani, 1864 in Slovenske matice v Ljubljani.

Kmetijske in rokodelske novice, 1848.

Hrani MKL – Slovanska knjižnica, dostopno tudi v Digitalni knjižnici Slovenije.

List Slovenija je izhajal med 4. 7. 1848 in 29. 3. 1850 v Ljubljani, založnik in tiskar je bil Jožef Blaznik, urednik pa Matevž Cigale. Izhajal je dvakrat mesečno. Časopis je dostopen tudi v Digitalni knjižnici Slovenije.

Hrani MKL – Slovanska knjižnica, dostopno tudi v Digitalni knjižnici Slovenije.

Vedež je izhajal med letoma 1848 in 1850 (od 6. 7.

1848 do 28. 12. 1850), založnica je bila Rozalija Eger, pri kateri so list tudi tiskali. Urednik je bil Ivan Navratil (1825-1896). Časopis je dostopen tudi v Digitalni knjižnici Slovenije.

„Prvi politični časnik, ki je začel izhajati v slovenskih deželah, je bil nemški list Cillier Wochenblatt s podnapisom „Zeitschrift zur Belehrung und Vertretung des Bürger- und Bauernstandes. Prva številka je izšla 1. 4. 1848, natisnili so jo v tiskarni Janeza Krstnika Jetetina. Novi celjski časopis sta pod geslom „Licht, Recht, Wahrheit“, urejala profesor Vincenc Prasch in bivši graščinski uradnik Josef Ganser. Urednika sta z njim želela sodelovati v razpravi o nadaljnjem razvoju in napredku države. Pri urejanju sta oba urednika sodelovala le prvih enajst številk. Junijski oglas na naročilo celjskega nemškega časopisa je napovedoval spremembo imena časopisa kot uredništva.

Od dvanajste številke je bil urednik le še Prasch, ki je kmalu spremenil naziv in vsebino lista. Zadnja številka Cillier Wochenblatta je kot Gratis Blatt izšla zadnjo junijsko sredo leta 1848. Od julija dalje je časopis izhajal dvakrat tedensko, ob torkih in petkih ob peti uri zvečer kot Cillier Zeitung – Zeitschrift fur Stadt und Land mit besoderer Rucksicht auf deutsche und slavische Interessen.

Cillier Wochenblatt je od samega začetka kazal velik interes za kmeta in kmečko vprašanje, interes Cillier Zeitunga pa je bil bolj usmerjen v reševanje nacionalnega vprašanja. Razkol obeh urednikov je bil lahko povezan z različnimi interesi obeh ali pa s peticijami za združeno Slovenijo. Časopis Cillier Zeitung je pozneje postal glasilo Društva za posredovanje slovenskih in nemških interesov, opredelil pa se je tudi za frankfurtski parlament. Ustanovitev celjskega društva je bila posledica prihoda dunajske Slovenije v Celje, razgovorov z njo ter porasta slovenske nacionalne zavesti, saj je nastalo neposredno po njenem odhodu.“ Lit.: Peternel, M. M.: Cillier Wochenblatt (Zeitung) : celjski nemški časopis iz leta 1848.

Celje : Zgodovinsko društvo, 2006. (Zgodovini-ce ; 5), str. 13-14.

„Sloveniens Blatt“ je izhajal v nemĹĄÄ?ini, tiskan je bil v gotici, vendar je bil dosledno slovensko opredeljen. Iz njegove vsebine se odraĹža revolucionarni duh marÄ?ne revolucije iz leta 1848 in pomladi narodov, ki je v Avstriji sledila tej revoluciji. V konstitucionalnih opredelitvah je bil izrazito napreden in svobodomiseln.

Zagovarjal je enakopravnost narodov v avstriji in terjal temu primerno ustavno ureditev drĹžave.

Izhajal je od 10. 5. 1848 do 29. 12. 1848. 10. maja je izĹĄla prva ĹĄtevilka pod imenom Slovenia in z oznako Probe Blatt. ÄŒasopis je izhajal v Novem mestu, ob torkih, nekje do 500 izvodov na ĹĄtevilko. Kot izdajateljica je bila navedena Marija Tandler, lastnica tiskarne Tandler v Novem mestu. Odgovorni urednik je bil Franc PolĂĄđ?‘˜. ÄŒasnik je bil izdelek marÄ?ne revolucije. ÄŒasopis je imel obÄ?asno prilogo z oglasi.

Vir: Jakopec, M.: ÄŒasnikarstvo na Dolenjskem 1848-1941. Novo mesto : Dolenjska zaloĹžba, 1994, str. 44-62. ÄŒasopis je dostopen v Digitalni knjiĹžnici Slovenije, sicer pa v KnjiĹžnici Mirana Jarca Novo mesto in v Narodnem muzeju Slovenije.

Kmetijske in rokodelske novice, 11. 10. 1848.

Marčna revolucija v leposlovju (izbor iz SLK) • Červinka, Otokar: 1848 : román a skutečnost z pamětí našich otců (1905); • Horvat, Josip: 1848 (1973); • Jaklič, Fran: Pèklena svoboda : povest o ljubljanski in ižanski revoluciji leta 1848 (1926); • Jaklič, Fran: Ižanci gredo! (1998); • Klecanda, Jan: Na bojišču : epizode iz laške ustaje leta 1848 (1898) • Malenšek, Mimi: Marčni veter : freska iz pomladi narodov (1988);

• Rákuša, Fran: Ciguljka : zgodovinska črtica iz leta 1848 (v zbirki povesti Knjižnica za mladino. Knj. 26 (1902); • Saager, Adolf: Mazzini : tragedija idealiste (1937); • Srbený, František: Pod národním praporem : román z našich národních bojů (1904); • Svátek, Josef: Tajnosti pražské : román z roku 1848 (1912); • Vašte, Ilka: Roman o Prešernu (prvič izšla leta 1937 v samozaložbi);

Delo češkega pisca Jana Klecande (1855-1920). Hrani MKL – Slovanska knjižnica, dostopno tudi v Digitalni knjižnici Slovenije.

Odlomki iz leposlovnih del o marčnih dogodkih (1) • „Kdo je pričakoval revolucijo v Avstriji? Nihče razen tistih, ki so globlje pogledali v življenje študentov. Obstajala so skrivna društva za branje prepovedanih spisov; in prepovedani sadež so mnogi požrešno použili. Nastalo je vrenje, ki si je dalo duška v odporu do posameznih nepriljubljenih profesorjev. Metternichova vlada je bila že dolgo tega odpisana. Zgled v Franciji in v Nemčiji je učinkoval spodbudno v smeri revolucije. Mnogi so imeli zborovanja za posvetovanja o ustavi in peticijo za reforme, ki so jo sestavili nižjeavstrijski stanovi in naj bi bila izročena 13. marca […]“ • „Drhal z dunajskih predmestij je kaj nenavadno izkoristila novo svobodo. Maščevala se je svojim gospodom, lastnikom tovarn. Študentje so odšli na ogrožena mesta in končno nadzorovali opustošenje. Mnogi so bili zaposleni pri gašenju in si raztrgali obleke. Mnogi so prinašali zaloge hrane. Vicedirektor filozofskih študij, vitez von Heintl mi je predlagal, da greva skupaj k obema dunajskima krezoma, Rothshildu in Sini, in ju prosiva za denarno pomoč. Oba gospoda sta naju zelo prijazno sprejela in vsak od njiju je podaril po dva tisoč guldnov. S tem je bila odpravljena prva nuja. Pustil sem, da so prinesli v avlo živila – kruh, gnjat, klobase in pivo in vrli mladeniči so si postregli. Polovica tistih, ki so si uničili obleko, so dobili nove. Od duhovnega gospoda sem napredoval v skladiščnika. Mestni regimenti iz predmestij tako kot tudi iz notranjega mesta so prišli pozdravit univerzo. To je bilo veselje, ki ga na Dunaju ni doživel še nihče.“ Odlomka iz: Anton Fister: Izbrani spisi. Četrta knjiga. Poglavje Dunajska revolucija. Od marca do junija 1848, str. 38-39. Prevedel Frane Jerman. Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 1998.

Gre za spomine dr. Antona Fistra (Fűstra), nekdanjega profesorja na dunajski univerzi, vojnega kurata akademske legije in člana prvega avstrijskega parlamenta leta 1848.

Anton Fister (1808-1881) in marčna revolucija •

Filozofijo in bogoslovje je študiral v Ljubljani. Ordiniran je bil leta 1832. Leta 1843 je doktoriral na Dunaju.

•

Najprej je služboval v Ljubljani. Med leti 1832-33 je bil teološki adjunkt. Med leti 1833-35 je bil šenklavški kaplan. Avgusta leta 1835 je prešel v tržaško škofijo in dobil službo pridigarja v nemškem jeziku pri sv. Antonu v Trstu. Med leti 1839-47 je bil profesor na liceju v Gorici. Leta 1847 se je vrnil na Dunaj. Postal je ugleden profesor veroznanstva in pedagogike na univerzi na Dunaju. Obenem je bil tudi univerzitetni pridigar.

•

Leta 1848 je napisal temeljno pedagoško delo Mentor des studierenden Jünglins, s katerim je študentom želel dati vodnik za samoizobraževanje. Med revolucijo leta 1848 se je vključil v razpravo o posodobitvi visokošolskega študija. Zavzemal se je za vzgojo v duhu svobode.

•

V prvem obdobju revolucije se je vključil v slovensko narodno gibanje. Podpisal je adreso 44 Slovencev (29. marca 1848), ki so protestirali proti germanizaciji in zahtevali zavarovanje slovenske narodnosti na Kranjskem, Primorskem in v slovenskih okrajih Štajerske in Koroške ter uvedbo slovenskega jezika v šole. Udeležil se je ustanovitvenega sestanka dunajske Slovenije (20. aprila 1848). Kasneje se je popolnoma opredelil za nemško radikalno smer. V dunajskem volilnem okraju Mariahilf je bil izvoljen v državni zbor. Svojega radikalnega prepričanja ni skrival.

Aktivno je sodeloval v oktobrski vstaji. Po vstaji je bil zaprt. Omejili so mu gibanje.

•

Nato je pobegnil v Prusijo in nato v Hamburg. Julija 1849 je prišel v London. Tam je deloval med nemškimi imigranti. Skupaj s Karlom Marxom je 20. septembra 1849 podpisal poziv za zbiranje pomoči nemškim beguncem. Oktobra leta 1849 je odpotoval v ZDA. V New Yorku in drugod se je v slabih razmerah prebijal s poučevanjem angleškega, francoskega in italijanskega jezika. Leta 1856 so mu na Dunaju sodili v odsotnosti.

Obsodili so ga na smrt. Kasneje je bil pomiloščen.

Leta 1876 se je vrnil v domovino. Nekaj časa je živel v Gradcu, potem na Dunaju. Veliko so mu pomagali prijatelji iz revolucionarnih časov.

•

Dela: Mentor des studierenden Jünglins, 1848.; Wer hat die Freiheit verraten, 1848?; Hirtenbrief an die Wiener akad. Legion, 1849; Memoiren von März 1848 bis Juli 1849 I-II, 1850; Bildung in den vereinigten Staaten, 1878.

Vir: http://www.gorenjci.si/osebe/fister-anton/190/

Odlomki iz leposlovnih del o marčnih dogodkih (2) •

„Škriljani so imeli tiste dni važne pomenke. Razburjali so se po vseh družinah in povsod, pa naj sta bila dva skupaj, ali pa so vasovali pri rihtarju, ali kjer koli so pač svetili zvečer. Še vaška gostilničarja Kocjan in Namre sta iztočila tiste dni več, zakaj Škriljani so bili hudi. Čutili so, da jim gre za nohte. Sedaj je na vrsti Glavan, potem pa pridejo drugi. ‚Ob pravico nas hočejo spraviti.‘ Tega prepričanja so bili vsi. Ali ni povedal Glavan, kaj mu je rekel Ardigata, ki ima v rokah urbar? Vzemi, če ne, si pa ob pravico! Tvoja pravica pojde iz urbarja! Ha! Sedaj se jim je pa posvetilo, zakaj je dobil Glavan hoje na Kozlovih stenah. ‚Graščina nas hoče oslepariti za naše pravice!‘ ‚Glavan, ne daj se!‘ ‚Pritožba!‘ ‚Pa dajmo!‘ Toda nobenega ni bilo, ki bi začel, ki bi vzel pooblastilo od vaščanov in šel v Ljubljano, da bi pravdo naperil proti graščini za gozdno pravico.

Eden je bil prestar, drugi ni utegnil, tretji je rekel, da premalo razume te stvari, vsak si je pa mislil, kakor je med sosedi sploh navada v takih primerih:naj pa Glavan sam začne. Bomo vsaj videli, kako je. Vsi so se pa verili, da tako ne more več iti; graščina spred in zad, kakor se obrneš in zasučeš, pa trčiš ob graščino in vsi psi kmalu zalajajo: ‚Stoj, to je naše!‘ ‚Graščina je hudič!‘ Tako je izzvenelo sleherno prerekanje in tudi Glavan je končno pritrdil:‘To ti je pa več kot strela! Ta graščina!‘ Razburjenje, ki je bilo nastalo v Škriljah, se je razširilo na vse strani. Seglo je čez Golo in Visoko v Zapotok, dol v želimeljsko dolino je prišlo, pa se je razlilo vse do Iga in po vaseh ob Iški se je pripovedovalo, da hoće graščina spraviti kmete ob gozdne pravice. ‚Ni hudir! Od Adama smo že tukaj, pa bi nas ven vrgli. Rajši vse razbijemo!“

Fran Jaklič: Ižanci gredo! Celje : Mohorjeva družba, 1998, odlomek iz 3. poglavja, str. 32.

Odlomki iz leposlovnih del o marčnih dogodkih (3) •

„Boj, počenši o poldne 18. marca, traja z malimi postanki skozi pet dnij. Vojaki Radeckega so delali prave čudeže hrabrosti, njihovo držanje je bilo vseh pet dnij uzorno. Ali kaj je bilo moči izvesti s petnajstimi tisoči mož proti deseternati presili!

Vse prebivalstvo Milana se je vzdignilo kakor jeden mož, in k temu je bilo v mestu na tisoče tujcev, največ Francozov, Švicarjev in laških prostovoljcev, kateri so prišli sem bojevat za osvobojenje Italije. In v tem labirintu ozkih uliček milanskih, kjer je bila skoro pred vsako hišo zgrajena barikada, kjer se je z vseh oken streljalo in kkamenje lučalo na sovražnika, je bilo težko bojevati pravilni vojski. Sicer ni šlo že samo za pokorjenje Milana, katero se je moglo doseči z izgladovanjem in bombardovanjem mesta. Cela Italija se je bila že vzdignila in razven tega se je bližal meji kralj pijemontski Karol Albert s številno vojsko, da bi se pridružiol ustašem. Radecki je izprevidel, da so tu pred zidovi velikegha mesta, ob samem ognjišču revolucije, ne more sovražni vojski postaviti na odpor. Milan se je moral za nekaj časa žrtvovati, ako ni imelo biti izgubljeno vse. Le jedin kraj je bil, kjer je zaupal maršal s svojo šibko vojsko zmagati, in to med Verono in Mantuvo, Peschiero in Legnanom. Tam, oprt ob te štiri trdnjave, na tleh, katera so poznali on in cela njegova vojska, se je mogel vreči tudi na močnega sovražnika […]“

J. Klecanda: Na bojišču : epizode iz laške ustaje leta 1848. V Gorici : Goriška tiskarna, 1898, str. 17-18.

Odlomki iz leposlovnih del o marčnih dogodkih (4) •

„Svoboda! Ponekod je beseda učinkovala kakor opojno vino. Ubogi kmetje tlačani so jo edini prav razumeli in tu in tam temeljito stresli verige. Pograbili so za orožje, kakršno jim je pač prišlo pod roke, in s silo navalili na svoje zatiralce – grajsko gospodo. Tako so puntarski Ižanci napadli soneški grad in strahovito gospodarili po njem. Ampak – kaj! Sredi noči je oddelek vojakov odrinil iz Ljubljane in napravil na Igu ‚red‘. Da, če bi se bili dvignili kmetje po vsej državi hkrati! V mestih je bilo še slabše. Tu ljudstvo sploh ni bilo toliko prebujeno, da bi bilo čutilo in jasno videlo svoje suženjske verige niti v narodnostnem niti v socialnem pogledu. Večina domačinov se niti zavedala ni, da so Slovenci, da jim že stoletja gospodari tujec. Socialno šibkejša plast ljudstva, brezposelni siromaki, težaki, slabo plačani, takrat še maloštevilni tovarniški delavci in v revščini živeči pisarniški in drugi uslužbenci, pa so stokali pod pritiskom rastočega kapitalizma.

Kdaj se predrami to ljudstvo? Kdaj toliko dozori, da strne svoje vrste v boju za svobodo? Zaman je Prešeren o tem razmišljal. Jasno je spoznal, da čas velikega boja še ni prišel …“

Ilka Vaštetova: Roman o Prešernu. Str. 418-419. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1962.

Odlomki iz leposlovnih del o marčnih dogodkih (5) •

„O mraku so zapeli zvonovi mestnih cerkva, a je mesto spokojne glasove komajda dojelo. Po mostovih in nabrežjih so se razburjali radovedneži, ki so čakali na obljubljeno iluminacijo o mraku, in šele čez dolgo zvedeli, da je odpovedana. Hišni posestniki so dobili napotek – preklic priporočila, naj meščani vsak po svoje pripomorejo k temu, da bo mesto kar najbolj slovesno razsvetljeno – naj zaradi nevarnosti požara nihče ne prižiga sveč na oknih. Napotki, zdaj taki, zdaj drugačni, so prihajali kot bi prifrfotali z vetrom, a za tem je bila kajpada policija. Vse se je zdelo, da je oblast sklenila ostati v senci in čakati ukazov z Dunaja (če ni tam vse v razsulu in so sploh še zmožni misliti na stisko zbeganih deželnih in mestnih oblasti!), medtem pa se izogibati vsemu, kar bi meščane utegnilo zavesti v državljansko nepokorščino in povzročiti nemire. Oblast je upala, da bo tako prebrodila obdobje interregnuma, če se ne bo predolgo vleklo. – In tako ta večer ni bilo mesto nič bolj razsvetljeno, kot drugekrati. Po cestah in trgih so v zgoščujočem se somraku rdeli kolobarji na redko razsejanih luči mestne razsvetljave in po majhnih, zasteklenih znamenjih v zidnih vdolbinah na hišnih vogalih ali ob vratih so brlele lučce, kot da odganjajo uroke od hiš. Podoba trgov in ulic pa se je po večernem zvonjenju vendarle naglo spreminjala. Medtem ko so se nedeljsko oblečeni meščani večidel že razkropili, nekateri po kavarnah, drugi domov, je prišel čas teh, ki so že od poldneva čakali na svojo priložnost …“

Mimi Malenšek: Marčni veter : freska iz „pomladi narodov“, str. 360-361. Ljubljana : Slovenska matica, 1988.

Odlomki iz leposlovnih del o marčnih dogodkih (6) • „In prišli so dnevi strahote. Zunaj v svetu je divjala oktobrska revolucija [oktobra 1848, op. G. H.]. V strašni zmoti je zaslepljeni hrvatski ban Jelačič s svojimi četami pomagal zadrgniti zanko vstajajoči narodni svobodi okrog vratu. Slovanska kri je zlepila razpadajočo Avstrijo. Za plačilo pa so se Slovanom obetale – nove suženjske verige. Bližala se jim je reakcija pod Schwarzenbergom. Vendar najhujši pritisk ni mogel nikoli več udušiti plamenov globoke slovanske zavesti, ki je v tistih dneh gorela posebno v češki mladini.

Slovenci pa so – kajpak pod Bleiweisovim previdnim vodstvom – ponižno potegnili roge vase, vsi zadovoljni z drobtinicami, ki so si jih priborili.“ Ilka Vaštetova: Roman o Prešernu. Str. 439-440. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1962.

Vse prikazane publikacije hrani MKL.

Vse prikazane publikacije hrani MKL.

Strokovne publikacije o marčni revoluciji (izbor iz Slovanske knjižnice) •

Apih, J.: Slovenci in 1848. leto. V Ljubljani, Matica slovenska, 1888.

•

Ban Jelačić in znamenito leto 1848 : v spomin 50 letnice njegove smrti : iz hrvaščine priredila I. K. V Ljubljani, samozal., 1909.

•

Benedetič, A.: Poti do univerze : 1848-1898-1909-1019. Ljubljana : Studia humanitatis, 1999 (Studia humanitatis. Apes. Posebna izd.

•

Dr. Anton Fister v revoluciji 1848 : vloga in pogledi. Maribor: Obzorja, 1980;

•

Gimnazije na Slovenskem v letu 1848 ter njihov razvoj do leta 1918. Ljubljana : Slovenski šolski muzej, 1979.

•

Granda, S.: Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49 = Unterkrain im Revolutionsjahr 1848/49. Novo mesto : Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba ; Ljubljana : ZRC SAZU, 1995.

•

Jelačić, A.: Narodne tegobe i želje u banskoj Hrvatskoj 1848. U Zagrebu, 1930. Posebni otisak iz VII. Knjige „Narodne starine“.

•

Peternel, M. M.: Cillier Wochenblatt (Zeitung) : celjski nemški časopis iz leta 1848. Celje : Zgodovinsko društvo, 2006 (Zgodovinice ; 5);

•

Pirjevec, J.: „Trst je naš!“ : boj Slovencev za morje (1848-1954). Ljubljana : Nova revija, 2007;

•

Podgoršek, N.: Slovensko-hrvaška vzajemnost : zgodovina slovensko-hrvaških političnih odnosov v drugi polovici 19. stoletja (1848-1903).

Maribor : Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča;

•

Pomlad narodov = Völkerfrühling / Hrsg. Andreas Moritsch. Celovec-Ljubljana-Dunaj : Mohorjeva založba, 1999.

Strokovne publikacije o marčni revoluciji (2) •

Prijatelj, I.: Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848-1857. V Ljubljani : Slavistično društvo, 1937;

•

Prijatelj, I.: Kulturna in politična zgodovina Slovencev. V Ljubljani: Akademska založba, 1938-1940;

•

Prunk, J.: Slovenski narodni programi : narodni programi v slovenski politični misli od 1848 do 1945. Ljubljana : društvo 2000, 1986.;

•

Rahten, A.: Zavezništva in delitve : razvoj slovensko-hrvaških političnih odnosov v habsburški monarhiji 1848-1918. Ljubljana : Nova revija, 2005.

•

Slavjanski rodoljub : mesečni časopis na svitlobo dan od Slavjanskiga družtva v Terstu. Faksimile vseh šestih številk iz leta 1849. Trst : Založništvo tržaškega tiska, 1971;

•

Slovenci v predmarčni dobi in revoluciji 1848. Ljubljana : Narodni muzej, Arhiv SR Slovenije, 1978;

Hvala za ogled.