Knjiga prinaša novo, to je kulturno zgodovinsko koncepcijo psiholoških pojavov (zlasti višjih psihičnih procesov), umešča se med temeljna dela na področju razvojne psihologije, psiholingvistike in semiotike, hkrati pa vključuje pomembna spoznaja s področja psihologije učenja in sociologije vzgoje. Avtorjeva umestitev govora ter drugih simbolnih sistemov v konceptualizacijo razvoja mišljenja in pojmotvornosti (tudi v zgodnjih razvojnih obdobjih) omogoča razumevanje govora kot nosilca socialnega vedenja in misli. Razlago razvoja govora: socialnega, egocentričnega in notranjega, poveže tudi s pisnim sporočanjem, zlati z razvojem zgodnje pismenosti. Avtor z vzpostavitvijo sociokulturnega pojmovanja otroštva opredeli tudi odnos razvoj/učenje (neformalno in formalno), pri čemer posebej izpostavi vlogo kompetentnega posameznika (vzgojitelja, učitelja), ki v območju bližnjega razvoja otroku nudi pomoč, deluje učinkovitejše kot bi na ravni aktualnega razvoja deloval sam. Sozaložništvo s PeF UL.
