Slovenian - The Protevangelion

Protevangelion POGLAVJE 1 1 V zgodovini dvanajstih Izraelovih rodov, kot beremo, je bil neki človek po imenu Joahim, ki je bil zelo bogat in je daroval dvojno 1 daritve Gospodu Bogu, ko je sklenil tole odločitev: Moje premoženje naj bo v korist celotnega ljudstva. , in da najdem milost pri Gospodu Bogu za odpuščanje svojih grehov.

2 Toda ob nekem velikem Gospodovem prazniku, ko so Izraelovi sinovi darovali svoje darove in je Joahim prav tako daroval svoje, mu je veliki duhovnik Ruben nasprotoval, rekoč, da ti ni dovoljeno darovati svojih darov, ker nisi v Izraelu povzročil kakršne koli težave.

3 Ker je bil Joahim zelo zaskrbljen, je šel pogledat v registre dvanajstih rodov, da bi videl, ali je on edina oseba, ki ni rodila.

4 Toda po poizvedovanju je ugotovil, da so vsi pravični povzdignili seme v Izraelu: 5 Nato se je spomnil očeta Abrahama, Kako mu je Bog ob koncu življenja dal sina Izaka; zaradi česar je bil zelo prizadet in ga njegova žena ni hotela videti: 6 Toda umaknil se je v puščavo in tam postavil svoj šotor ter se postil štirideset dni in štirideset noči ter si rekel: 7 Ne bom šel dol, da bi jedel ali pil, dokler me ne pogleda Gospod, moj Bog, ampak molitev bo moja hrana in pijača.

POGLAVJE 2 1 Medtem je bila njegova žena Ana žalostna in zmedena zaradi dvojnega razloga in je rekla, da bom žalovala tako za svojim vdovstvom kot za svojo neplodnostjo.

2 Tedaj se je približal veliki Gospodov praznik in Judita, njena služkinja, je rekla: Kako dolgo boš tako stiskal svojo dušo? Zdaj je prišel Gospodov praznik, ko ni dovoljeno nikomur žalovati.

3 Vzemite torej to kapuco, ki jo je dal nekdo, ki izdeluje take stvari, kajti jaz, ki sem služabnik, se ne spodobi, da bi jo nosil, ampak se dobro prilega osebi vašega višjega značaja.

4 Ana pa je odgovorila: Pojdi od mene, nisem navajena na to; poleg tega me je Gospod zelo ponižal.

5 Bojim se, da ti je to dal kakšen slaboumni človek in da si me prišel oskruniti z mojim grehom.

6 Nato je Judita, njena služkinja, odgovorila: »Kaj hudega naj ti želim, ko me nočeš poslušati?

7 Ne morem ti želeti večjega prekletstva, kot ga imaš, ker je Bog zaprl tvoje telo, da ne bi bila mati v Izraelu.

8 Ana je bila ob tem zelo vznemirjena in je v poročnem oblačilu odšla okoli tretje ure popoldne na sprehod po svojem vrtu.

9 In zagledala je lovor, sedla pod njega in molila h Gospodu, rekoč: 10 O Bog mojih očetov, blagoslovi me in upoštevaj mojo molitev, kakor si blagoslovil Sarino maternico in ji dal sina Izaka.

POGLAVJE 3 1 In ko je gledala proti nebu, je v lovorju zagledala vrabčje gnezdo,

2 In žalujoča v sebi je rekla: Gorje mi, kdo me je rodil? in kakšna maternica me je nosila, da sem bil tako preklinjen pred sinovi Izraelovimi in da so me sramotili in zasmehovali v templju mojega Boga: Gorje mi, s čim se lahko primerjam?

3 Nisem primerljiv z živalmi na zemlji, kajti celo zveri na zemlji so plodne pred teboj, o Gospod! Joj, s čim se lahko primerjam?

4 Nisem primerljiv z divjimi živalmi, kajti tudi divje živali so plodne pred teboj, o Gospod! Joj jaz, s čim sem primerljiv?

5 Ne morem se primerjati s temi vodami, kajti tudi vode so rodovitne pred teboj, o Gospod! Joj, s čim se lahko primerjam?

6 Nisem primerljiv z morskimi valovi; za te, ne glede na to, ali so mirne ali v gibanju, z ribami, ki so v njih, hvaljen te, o Gospod! Joj, s čim se lahko primerjam?

7 Nisem primerljiv z zemljo, kajti zemlja daje svoje sadove in te hvali, o Gospod!

POGLAVJE 4 1 Tedaj ji je stal Gospodov angel in rekel: Ana, Ana, Gospod je uslišal tvojo molitev; spočela boš in rodila in o tvojem potomstvu se bo govorilo po vsem svetu.

2 In Ana je odgovorila: Kakor živi Gospod, moj Bog, vse, kar bom rodila, bodisi samca ali samico, bom posvetila Gospodu, svojemu Bogu, in služilo mu bo v svetih stvareh vse življenje.

3 In glej, prikazala sta se dva angela in ji rekla: Glej, Joachim, tvoj mož prihaja s svojimi pastirji.

4 Kajti tudi Gospodov angel je stopil k njemu in rekel: Gospod Bog je uslišal tvojo molitev, pohiti in pojdi od tod, kajti glej, tvoja žena Ana bo spočela.

5 In Joahim je šel dol in poklical svoje pastirje, rekoč: Pripeljite mi semkaj deset jagnjet brez madeža in pomanjkljivosti, in bodo za Gospoda, mojega Boga.

6 In pripeljite mi dvanajst telet brez madeža in dvanajst telet naj bo za duhovnike in starešine.

7 Pripeljite mi tudi sto kozlov in sto kozlov bo za vse ljudstvo.

8 In Joahim je šel dol s pastirji, Ana pa je stala pri vratih in videla Joahima prihajati s pastirji.

9 In stekla je ter se mu obesila okoli vratu in rekla: Zdaj vem, da me je Gospod močno blagoslovil.

10 Kajti glejte, jaz, ki sem bila vdova, nisem več vdova in jaz, ki sem bila neplodna, bom spočela.

POGLAVJE 5 1 In Joahim je prvi dan ostal v svoji hiši, naslednji dan pa je prinesel svoje daritve in rekel: 2 Če mi je Gospod naklonjen, naj to razkrije plošča, ki je na duhovnikovem čelu.

3 In pogledal je ploščo, ki jo je nosil duhovnik, in jo videl, in glej, greha ni bilo najti na njem.

4 In Joahim je rekel: »Zdaj vem, da mi je Gospod usmiljen in je odvzel vse moje grehe.

5 In odšel je iz Gospodovega templja opravičen in odšel v svojo hišo.

6 In ko se je Ani izpolnilo devet mesecev, je rodila in rekla babici: Kaj sem rodila?

7 In rekla ji je, dekle.

8 Nato je Ana rekla: Gospod je danes poveličal mojo dušo; in jo je položila v posteljo.

9 In ko so se dopolnili dnevi njenega očiščenja, je dojila dete in ji dala ime Marija.

POGLAVJE 6 1 In otrok je vsak dan postajal močnejši, tako da jo je mati, ko je bilo staro devet mesecev, položila na tla, da bi poskusila, ali lahko stoji; in ko je naredila devet korakov, je prišla zopet materi v naročje.

2 Nato jo je njena mati prijela in rekla: Kakor živi Gospod, moj Bog, ne boš več hodila po tej zemlji, dokler te ne pripeljem v Gospodov tempelj.

3 Skladno s tem je naredila svojo sobano za sveto mesto in ni dovolila, da bi prišlo blizu nje nič nenavadnega ali nečistega, ampak je povabila nekatere neomadeževane Izraelove hčere, ki so jo odtegnile.

4 Ko pa je bil otrok star eno leto, je Joahim pripravil veliko gostijo in povabil duhovnike, pismouke, starešine in vse Izraelovo ljudstvo; 5 In Joahim je nato deklico daroval vélikim duhovnikom in ti so jo blagoslovili z besedami: Bog naših očetov blagoslovi to deklico in ji da ime slavno in trajno za vse rodove. In vse ljudstvo je odgovorilo: Tako bodi, amen.

6 Tedaj jo je Joahim drugič ponudil duhovnikom in ti so jo blagoslovili z besedami: »O Najvišji Bog, poglej to dekle in jo blagoslovi z večnim blagoslovom.

7 Na to jo je njena mati vzela in ji dala dojko ter zapela naslednjo pesem Gospodu.

8 Zapel bom novo pesem Gospodu, svojemu Bogu, kajti obiskal me je in odvzel z mene sramoto mojih sovražnikov in mi dal sad svoje pravičnosti, da se zdaj lahko pripoveduje Rubenovim sinovom , da je Anna zanič.

9 Nato je otroka položila v sobo, ki jo je posvetila, in odšla ven ter jim stregla.

10 In ko se je praznik končal, so odšli veseli in hvalili Izraelovega Boga.

POGLAVJE 7 1 Toda deklica je odraščala in ko je bila stara dve leti, je Joahim rekel Ani: Vodimo jo v Gospodov tempelj, da izpolnimo svojo obljubo, ki smo jo obljubili Gospodu Bogu, da ne bi bil jezen na nas in naša ponudba nesprejemljiva.

2 Ana pa je rekla: »Počakajmo tretje leto, da ne bi vedela svojega očeta. In Joachim je rekel: Počakajmo torej.

3 In ko je bilo dete staro tri leta, je Joahim rekel: »Povabimo hebrejske hčere, ki so neomadeževane, in naj vzamejo vsaka svetilko in naj se prižgejo, da se otrok ne obrne več nazaj in njen um naj bo proti templju Gospodovemu.

4 In tako so delali, dokler se niso povzpeli v Gospodov tempelj. In veliki duhovnik jo je sprejel, jo blagoslovil in rekel: Marija, Gospod Bog je poveličal tvoje ime za vse rodove in do konca vekov bo Gospod po tebi pokazal svoje odrešenje Izraelovim sinovom, 5 In postavil jo je na tretjo stopnico oltarja in Gospod ji je dal milost in zaplesala je s svojimi nogami in vsa Izraelova hiša jo je vzljubila.

POGLAVJE 8 1 In njeni starši so odšli polni začudenja in hvaleči Boga, ker se deklica ni vrnila k njim.

2 Marija pa je ostala v templju kot golob, ki se je tam izobraževal, in je jedla iz rok angela.

3 In ko je bila stara dvanajst let, so se duhovniki zbrali na posvetu in rekli: Glej, Marija je stara dvanajst let; kaj naj storimo z njo, da se ne oskruni svetišče Gospoda, našega Boga?

4 Tedaj so duhovniki odgovorili Zahariju, velikemu duhovniku: Ali stopiš pred Gospodov oltar in vstopiš v svetišče ter prosiš zanjo in stori, kar ti bo Gospod razodel.

5 Nato je veliki duhovnik vstopil v Najsvetejše in s seboj vzel naprsni oklep sodbe 1 je molil zanjo; 6 In glej, Gospodov angel je prišel k njemu in rekel: Zaharija, Zaharija, pojdi in skliči vse vdovce med ljudstvom in naj vsak od njih prinese svojo palico, in tisti, s katerim bo Gospod pokazal znamenje bo Marijin mož.

7 In kriki so se razlegli po vsej Judeji in zatrobila je Gospodova trobenta in vse ljudstvo je steklo in se srečalo.

8 Tudi Jožef je odvrgel sekiro in jim šel naproti; in ko so jih srečali, so šli k velikemu duhovniku in vzeli vsak svojo palico.

9 Potem ko je veliki duhovnik prejel njihove palice, je šel v tempelj molit; 10 In ko je končal svojo molitev, je vzel palice, šel ven in jih razdelil in ni jih spremljal noben čudež.

11 Zadnjo palico je vzel Jožef in glej, golob je izstopil iz palice in poletel na Jožefovo glavo.

12 In veliki duhovnik je rekel: Jožef, ti si izbranec, da vzameš Gospodovo Devico in jo obdržiš zanj: 13 Jožef pa je zavrnil, rekoč: »Jaz sem star in imam otroke, ona pa je mlada in bojim se, da ne bi bil v Izraelu videti smešen.

14 Tedaj je veliki duhovnik odgovoril: Jožef, boj se Gospoda, svojega Boga, in spomni se, kako je Bog ravnal z Datanom, Korahom in Abiramom, kako se je zemlja odprla in jih pogoltnila zaradi njihovega nasprotja.

15 Zdaj torej, Jožef, boj se Boga, da se kaj podobnega ne zgodi v tvoji družini.

16 Nato jo je Jožef v strahu odpeljal v svojo hišo in Jožef je rekel Mariji: Glej, vzel sem te iz Gospodovega templja in zdaj te bom pustil v svoji hiši; Moram se spomniti svoje gradbene obrti. on Gospod s teboj.

POGLAVJE 9 1 In zgodilo se je, da je bilo na zboru duhovnikov rečeno: Naredimo novo zagrinjalo za tempelj.

2 In veliki duhovnik je rekel: »Pokličite k meni sedem neomadeževanih devic iz Davidovega rodu.

3 In služabniki so šli in jih pripeljali v Gospodov tempelj, in veliki duhovnik jim je rekel. Vrzite žreb pred menoj, kdo od vas bo predel zlato nit, kdo modro, kdo škrlat, kdo fino platno. , in kdo pravi vijolični.

4 Tedaj je veliki duhovnik spoznal Marijo, da je iz Davidovega rodu; in jo je poklical, in pravi vijolični barvi ji je pripadlo, da je prela, in odšla je v svojo hišo.

5 Toda od takrat je veliki duhovnik Zaharija onemel in Samuel je bil postavljen v svojo sobo, dokler Zaharija ni spet spregovoril.

6 Toda Marija je vzela pravi škrlat in ga predla.

7 In vzela je lonec in šla ven začrpati vode ter zaslišala glas, ki ji je rekel: Pozdravljena, milosti polna, 1 Gospod je s teboj; blažena si med ženami.

8 In ozrla se je na desno in levo (da bi videla), od kod prihaja ta glas, nato pa je drhteča odšla v svojo hišo in odložila lonec z vodo, vzela škrlat in se usedla na svoj sedež, da bi ga obdelala .

9 In glej, Gospodov angel je stopil k njej in rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost v Božjih očeh; 10 Ko je slišala, je pri sebi razmišljala, kaj pomeni takšen pozdrav.

11 In angel ji je rekel: »Gospod je s teboj in spočela boš.

12 Na kar je odgovorila: Kaj! ali naj zanosim od živega Boga in rodim, kakor vse druge žene?

13 Toda angel je odgovoril: Ne tako, o Marija, ampak Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila; 14 Zatorej bo to, kar se bo rodilo iz tebe, sveto in se bo imenovalo Sin živega Boga, in imenoval boš njegovo ime Jezus; kajti on bo rešil svoje ljudstvo njihovih grehov.

15 In glej, tvoja sestrična Elizabeta je tudi ona na stara leta spočela sina.

16 In zdaj je šesti mesec pri njej, ki se je imenovala neplodna; kajti Bogu ni nič nemogoče.

17 In Marija je rekla: Glej, Gospodova dekla; naj se mi zgodi po tvoji besedi.

18 In ko je izdelala svoj škrlat, ga je odnesla velikemu duhovniku in veliki duhovnik jo je blagoslovil, rekoč: Marija, Gospod Bog je poveličal tvoje ime in blagoslovljena boš v vseh vekih sveta. .

19 Tedaj je Marija, polna veselja, odšla k svoji sestrični Elizabeti in potrkala na vrata.

20 Ko je Elizabeta to slišala, je stekla in ji odprla, jo blagoslovila in rekla: Od kod mi to, da pride mati mojega Gospoda k meni?

21 Za glej! kakor hitro je glas tvojega pozdrava dosegel moja ušesa, je tisto, kar je v meni, poskočilo in te blagoslovilo.

22 Marija pa, ker ni vedela za vse tiste skrivnostne reči, ki ji jih je povedal nadangel Gabrijel, je povzdignila oči proti nebu in rekla: Gospod! Kaj sem jaz, da bi me blaženega imenovali vsi rodovi zemlje?

23 Toda ker je vsak dan opazila, da raste, in ker se je bala, je odšla domov in se skrila pred Izraelovimi sinovi; in je bil star štirinajst let, ko se je vse to zgodilo.

POGLAVJE 10 1 In ko je prišel njen šesti mesec, se je Jožef vrnil z gradnje hiš v tujini, kar je bila njegova trgovina, in ko je vstopil v hišo, je našel Devico, ki je zrasla: 2 Nato se je udaril po obrazu in rekel: »S kakšnim obrazom naj pogledam Gospoda, svojega Boga? ali, kaj naj rečem o tej mladi ženski?

3 Kajti sprejel sem jo kot devico iz templja Gospoda, svojega Boga, in je nisem ohranil tako!

4 Kdo me je tako prevaral? Kdo je zagrešil to hudobijo v moji hiši in Devico zapeljal iz mene, jo oskrunil?

5 Ali ni Adamova zgodovina natanko dovršena v meni?

6 Kajti v samem trenutku njegove slave je prišla kača in našla Evo samo ter jo zapeljala.

7 Na enak način se je zgodilo meni.

8 Tedaj se je Jožef dvignil s tal, jo poklical in rekel: O ti, ki ti je Bog tako naklonjen, zakaj si to storila?

9 Zakaj si tako ponižal svojo dušo, ki se je izobraževala v Najsvetejšem in je svojo hrano prejemala iz rok angelov?

10 Toda ona je oblita s solzami odgovorila: »Nedolžna sem in nisem poznala nobenega moškega.

11 Tedaj je Jožef rekel: Kako to, da si noseča?

12 Marija je odgovorila: Kakor živi Gospod, moj Bog, ne vem, kako.

13 Tedaj se je Jožef silno prestrašil in je odšel od nje, premišljujoč, kaj bi storil z njo; in takole je razmišljal sam s seboj: 14 Če bom prikril njen zločin, bom spoznan za krivega po Gospodovi postavi; 15 In če jo odkrijem Izraelovim sinovom, se bojim, da ne bo noseča z angelom, da me bodo odkrili, da bom izdal življenje nedolžne osebe: 16 Kaj naj torej storim? Zasebno jo bom odpustil.

17 Tedaj je prišla nanj noč, ko se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: 18 Ne bojte se vzeti te mlade ženske, kajti to, kar je v njej, je od Svetega Duha; .

19 In rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo rešil svoje ljudstvo njihovih grehov.

20 Nato je Jožef vstal iz spanja in poveličal Izraelovega Boga, ki mu je izkazal takšno naklonjenost in je ohranil Devico.

POGLAVJE 11 1 Tedaj je prišel pisar Ana in rekel Jožefu: »Zakaj te nismo videli, odkar si se vrnil?

2 In Jožef je odgovoril: »Ker sem bil utrujen po svojem potovanju in sem prvi dan počival.

3 Toda Ana, ko se je obrnil, je opazil, da je Devica noseča.

4 In odšel je k duhovniku in mu povedal: Jožef, v katerega ste tako zelo zaupali, je kriv zloglasnega zločina, ker je oskrunil Devico, ki jo je sprejel iz Gospodovega templja, in se zasebno poročil. njo, ne da bi ga odkril Izraelovim sinovom.

5 Nato je duhovnik rekel: »Ali je Jožef to storil?

6 Ana je odgovoril: »Če pošlješ katerega od svojih služabnikov, boš ugotovil, da je noseča.

7 Služabniki so šli in našli, kot je rekel.

8 Ob tem so njo in Jožefa pripeljali na sojenje in duhovnik ji je rekel: Marija, kaj si storila?

9 Zakaj si ponižal svojo dušo in pozabil svojega Boga, ko si bil vzgojen v Najsvetejšem in si svojo hrano prejemal iz rok angelov in poslušal njihove pesmi?

10 Zakaj si to naredil?

11 Na to je s poplavo solz odgovorila: Kakor živ Gospod, moj Bog, nedolžna sem v njegovih očeh, saj ne poznam nikogar.

12 Nato je duhovnik rekel Jožefu: Zakaj si to storil?

13 In Jožef je odgovoril: Kakor živ Gospod, moj Bog, nisem se ukvarjal z njo.

14 Duhovnik pa je rekel: »Ne laži, ampak povej resnico!« zasebno si se poročil z njo in tega nisi odkril Izraelovim sinovom in se ponižal pod mogočno Božjo roko, da bi bilo tvoje potomstvo blagoslovljeno.

15 In Jožef je molčal.

16 Tedaj je duhovnik rekel Jožefu: Devico, ki si jo vzel od tam, moraš vrniti v Gospodov tempelj.

17 Toda on je bridko zajokal in duhovnik je dodal: »Oba bom dal piti Gospodovo vodo, 1 ki je za preizkušnjo, in tako bo vaša krivica razkrita pred vami.

18 Tedaj je duhovnik vzel vodo, dal Jožefu piti in ga poslal v gorat kraj.

19 In vrnil se je popolnoma zdrav in vsi ljudje so se čudili, da njegova krivda ni bila odkrita.

20 Duhovnik je rekel: »Ker Gospod ni razkril tvojih grehov, te tudi jaz ne obsojam.

21 Tako jih je odposlal.

22 Nato je Jožef vzel Marijo in šel v svojo hišo, vesel in hvaleč Izraelovega Boga.

POGLAVJE 12 1 In zgodilo se je, da je izšel odlok cesarja Avgusta, da je treba vse Jude, ki so bili iz Betlehema v Judeji, popisati: 2 In Jožef je rekel: »Poskrbel bom, da bodo moji otroci obdavčeni; toda kaj naj storim s to mlado ženo?

3 Sram me je, da bi jo obdavčili kot svojo ženo; in če jo obdavčim kot svojo hčer, ves Izrael ve, da ni moja hči.

4 Ko pride čas Gospodovega določila, naj stori, kakor se mu zdi dobro.

5 In osedlal je oslico in jo posadil nanjo, Jožef in Simon pa sta ji sledila in v treh miljah prispela v Betlehem.

6 Tedaj se je Jožef obrnil in zagledal Marijo žalostno in rekel v sebi: Morda jo boli to, kar je v njej.

7 Toda ko se je spet obrnil, jo je videl, kako se smeje, in ji rekel: 8 Marija, kako se zgodi, da včasih vidim žalost, včasih pa smeh in veselje na tvojem obrazu?

9 In Marija mu je odgovorila: »S svojimi očmi vidim dva človeka, enega, ki joka in žaluje, drugega pa se smeje in veseli.

10 In spet je šel čez pot, in Marija je rekla Jožefu: Snemi me z osla, kajti tisto, kar je v meni, sili, da pride ven.

11 Toda Jožef je odgovoril: Kam naj te odpeljem? kajti kraj je puščava.

12 Nato je Marija spet rekla Jožefu: Spusti me dol, kajti to, kar je v meni, me močno stiska.

13 In Jožef jo je vzel dol.

14 Tam je našel votlino in jo spustil vanjo.

POGLAVJE 13 1 Jožef je pustil njo in svoje sinove v votlini, zato je šel iskat hebrejsko babico v vasi Betlehem.

2 Toda ko sem šel, je rekel Joseph, sem pogledal v zrak in videl začudene oblake in ptice neba, ki so se ustavile sredi svojega leta.

3 In pogledal sem navzdol proti zemlji in videl razgrnjeno mizo in delavce, ki so sedeli okoli nje, toda njihove roke so bile na mizi in niso se premaknili, da bi jedli.

4 Tisti, ki so imeli meso v ustih, niso jedli.

5 Tisti, ki so dvignili roke do glave, jih niso umaknili: 6 In tisti, ki so jih dvignili k svojim ustom, niso dali ničesar noter; 7 Vsi pa so bili obrazi obrnjeni navzgor.

8 In videl sem, da so se ovce razkropile, vendar so ovce mirovale.

9 In pastir je dvignil roko, da bi jih udaril, in njegova roka je nadaljevala.

10 In pogledal sem v reko in videl kozličke z usti blizu vode in se je dotikali, vendar niso pili.

POGLAVJE 14 1 Nato sem zagledal žensko, ki je prihajala z gora, in mi je rekla: Kam greš, o mož?

2 In rekel sem ji: Grem povprašat za hebrejsko babico.

3 Odgovorila mi je: Kje je porodnica?

4 Odgovoril sem: V votlini in zaročena je z mano.

5 Nato je babica rekla: Ali ni ona tvoja žena?

6 Jožef je odgovoril: To je Marija, ki je bila vzgojena v Najsvetejšem, v Gospodovi hiši, in je padla na mojo usodo in ni moja žena, ampak je spočela po Svetem Duhu.

7 Babica je rekla: Je to res?

8 Odgovoril je: Pridi in poglej.

9 In babica je šla z njim in je stala v votlini.

10 Nato je svetel oblak zasenčil votlino in babica je rekla: Danes je moja duša poveličana, kajti moje oči so videle presenetljive stvari in odrešitev je prišla v Izrael.

11 Toda nenadoma je oblak postal velika svetloba v votlini, tako da je njihove oči niso mogle prenesti.

12 Toda svetloba se je postopoma zmanjševala, dokler se ni pojavil dojenček in sesal dojke svoje matere Marije.

13 Nato je babica zavpila in rekla: Kako veličasten je ta dan, ko so moje oči videle ta izjemen prizor!

14 In babica je odšla iz votline in Saloma jo je srečala.

15 In babica ji je rekla: Saloma, Saloma, povedala ti bom nadvse presenetljivo stvar, ki sem jo videla, 16 Devica je rodila, kar je v nasprotju z naravo.

17 Na kar je Saloma odgovorila: Kakor živ Gospod, moj Bog, ne bom verjela, da je rodila devica, če ne dobim posebnega dokaza o tej zadevi.

18 Nato je vstopila Saloma in babica je rekla: »Marija, prikaži se, ker se je v zvezi s teboj vnela velika prepira.

19 Saloma je prejela zadoščenje.

20 Toda njena roka je bila suha in je bridko zastokala.

21 In rekel: Gorje meni zaradi moje krivice; ker sem skušal živega Boga, in moja roka je pripravljena pasti.

22 Tedaj je Saloma molila h Gospodu in rekla: »O Bog mojih očetov, spomni se me, ker sem iz semena Abrahama, Izaka in Jakoba.

23 Ne delaj me v sramoto med Izraelovimi sinovi, ampak povrni me zdravim mojim staršem.

24 Kajti dobro veš, o Gospod, da sem v tvojem imenu opravil veliko dobrodelnih nalog in od tebe prejel svoje plačilo.

25 Ob tem je Gospodov angel stal ob Salomi in rekel: Gospod Bog je uslišal tvojo molitev, iztegni roko k otroku in ga nesi, in na ta način boš okrnjena.

26 Saloma, polna silnega veselja, je šla k otroku in rekla: Dotaknila se ga bom.

27 In nameravala ga je častiti, ker je rekla: To je velik kralj, ki se je rodil v Izraelu.

28 Saloma je bila takoj ozdravljena.

29 Tedaj je babica odšla iz votline, ker ji je Bog po volji.

30 In glej! Salomi se je zaslišal glas: Ne pripoveduj čudnih stvari, ki si jih videla, dokler otrok ne pride v Jeruzalem.

31 Tako je tudi Saloma odšla, odobrena od Boga.

POGLAVJE 15 1 Potem se je Jožef pripravljal na odhod, ker je v Betlehemu nastal velik nered zaradi prihoda 1 modrih mož z vzhoda, 2 Kdo je rekel: Kje je rojen judovski kralj? Videli smo namreč njegovo zvezdo na vzhodu in smo se mu prišli poklonit.

3 Ko je Herod to slišal, se je silno vznemiril in poslal sle k modrim in duhovnikom ter jih vprašal v mestni hiši, 4 In jim rekel: »Kje imate zapisano o Kristusu, kralju, ali kje naj bi se rodil?

5 Tedaj mu rečejo: V Betlehemu na Judeji; kajti tako je pisano: In ti Betlehem v Judovi deželi, nisi najmanjši med Judovimi knezi, kajti iz tebe bo prišel vladar, ki bo vladal mojemu ljudstvu Izraelu.

6 In ko je odpustil vélike duhovnike, je vprašal može v mestni hiši in jim rekel: Kakšno znamenje ste videli glede kralja, ki se je rodil?

7 Odgovorili so mu: Videli smo izjemno veliko zvezdo, ki je svetila med nebeškimi zvezdami in je tako preglasila vse druge zvezde, da niso postale vidne, in po tem smo vedeli, da se je v Izraelu rodil veliki kralj, in zato prišli smo ga častit.

8 Tedaj jim je Herod rekel: Pojdite in skrbno poizvedite; in če najdete otroka, mi sporočite, da pridem in ga tudi jaz častim.

9 Tako so modri šli ven in glej, zvezda, ki so jo videli na vzhodu, je šla pred njimi, dokler ni prišla in se ustavila nad votlino, kjer je bil otrok z Marijo, njegovo materjo.

10 Nato so prinesli oves iz svojih zakladov in mu darovali zlato, kadilo in miro.

11 In ker jih je angel v sanjah posvaril, naj se ne vračajo k Herodu skozi Judejo, so odšli v svojo deželo po drugi poti.

POGLAVJE 16 1 Potem ko je Herod opazil, da so ga modri zasmehovali, je bil zelo jezen in je ukazal nekaterim možem, naj gredo in pobijejo vse otroke, stare od dveh let in manj, ki so bili v Betlehemu.

2 Marija pa, ko je slišala, da bodo otroke pobili, je v velikem strahu vzela otroka, ga povila v plenice in položila v volovske jasli, ker zanje ni bilo prostora v gostilni.

3 Tudi Elizabeta, ko je slišala, da bodo iskali njenega sina Janeza, ga je vzela in šla v gore ter iskala kraj, kjer bi ga skrila; 4 In ni bilo nobenega skrivnega kraja.

5 Tedaj je zastokala v sebi in rekla: Gospodova gora, sprejmi mater z detetom!

6 Kajti Elizabeta se ni mogla povzpeti.

7 In v trenutku se je gora razdelila in jih sprejela.

8 In prikazal se jim je Gospodov angel, da bi jih obvaroval.

9 Toda Herod je poiskal Janeza in poslal služabnike k Zahariju, ko je služil pri oltarju, in mu rekel: Kam si skril svojega sina?

10 Odgovoril jim je: Božji služabnik sem in služabnik pri oltarju; kako naj vem kje je moj sin?

11 Služabniki so se vrnili in Herodu povedali vse; na kar se je razjezil in rekel: Ali ni ta njegov sin podoben kralju v Izraelu?

12 Zato je spet poslal svoje služabnike k Zahariju, rekoč: Povej nam resnico, kje je tvoj sin, saj veš, da je tvoje življenje v moji roki.

13 Služabniki so šli in mu vse to povedali: 14 Toda Zaharija jim je odgovoril: »Mučenik sem za Boga in če bo prelil mojo kri, bo Gospod sprejel mojo dušo.

15 Poleg tega vedite, da ste prelili nedolžno kri.

16 Toda Zaharija je bil umorjen pri vhodu v tempelj in oltar ter okoli pregrade; 17 Toda Izraelovi sinovi niso vedeli, kdaj je bil umorjen.

18 Nato so duhovniki ob uri pozdrava odšli v tempelj, toda Zaharija jih po navadi ni srečal in jih blagoslovil; 19 Vendar so še vedno čakali, da jih pozdravi; 20 In ko so ugotovili, da ga ni več dolgo, je eden od njih stopil na sveti kraj, kjer je bil oltar, in videl kri, ki je ležala strjeno na tleh; 21 Ko je, glej, glas iz nebes rekel: Zaharija je umorjen in njegova kri ne bo izbrisana, dokler ne pride maščevalec njegove krvi.

22 Ko pa je to slišal, se je prestrašil, šel ven in povedal duhovnikom, kar je videl in slišal; in vsi so šli noter in videli dejstvo.

23 Tedaj so strehe templja zajokale in se razpokale od vrha do dna.

24 In niso mogli najti trupla, ampak samo kri, ki je bila trda kot kamen.

25 In šli so po zlu in povedali ljudstvu, da je bil Zaharija umorjen, in vsi Izraelovi rodovi so to slišali in so za njim žalovali in tri dni objokovali.

26 Nato so se duhovniki posvetovali o osebi, ki bi ga nasledila.

27 Simeon in drugi duhovniki so vrgli žreb in žreb je padel na Simeona.

28 Kajti Sveti Duh mu je zagotovil, da ne bo umrl, dokler ne bo videl Kristusa, ki je prišel v mesu.