Slovenian - 2nd Esdras

POGLAVJE 1 1 Druga knjiga preroka Ezdra, Sarajevega sina, Azarijevega sina, Helkijevega sina, Sadamijevega sina, Sadokovega sina, Ahitobovega sina, 2 Ahijev sin, Finesov sin, Helijev sin, Amarijev sin, Azijejev sin, Marimotov sin, Arnov sin, Ozijev sin, Boritov sin, Abisejev sin , sin Phineesa, sin Eleazarja, 3 Aronov sin iz Levijevega rodu; ki je bil ujet v deželi Medijcev v času vladavine perzijskega kralja Artekserksa. 4 In prišla mi je Gospodova beseda, rekoč: 5 Pojdi svojo pot in pokaži mojemu ljudstvu njihova grešna dejanja in njihovim otrokom njihovo hudobijo, ki so jo storili proti meni; da lahko otrokom svojih otrok povedo: 6 Ker so se v njih pomnožili grehi njihovih očetov, ker so me pozabili in so darovali tujim bogovom. 7 Ali nisem ravno jaz tisti, ki jih je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše suženjstva? vendar so me dražili v jezo in zaničevali moje nasvete. 8 Odtrgaj si torej lase s svoje glave in vrzi nanje vso hudobijo, kajti niso bili poslušni moji postavi, ampak to je uporno ljudstvo. 9 Kako dolgo jih bom prenašal, ki sem jim toliko dobrega storil? 10 Veliko kraljev sem uničil zaradi njih; Faraona z njegovimi služabniki in vso njegovo močjo sem podrl. 11 Vse narode sem uničil pred njimi in na vzhodu sem razkropil ljudstvo dveh provinc, celo Tirus in Sidon, in pobil vse njihove sovražnike. 12 Zato jim reci: Tako pravi Gospod: 13 Vodil sem te skozi morje in ti na začetku dal velik in varen prehod; Dal sem ti Mojzesa za voditelja in Arona za duhovnika. 14 Dal sem vam luč v ognjenem stebru in velike čudeže sem storil med vami; vendar ste me pozabili, govori Gospod. 15 Tako pravi vsemogočni Gospod: Prepelice so vam bile v znamenje; Dal sem vam šotore za vašo zaščito, vendar ste mrmrali tam, 16 In niste zmagali v mojem imenu za uničenje vaših sovražnikov, toda vse do danes še vedno godrnjate. 17 Kje so koristi, ki sem vam jih naredil? ko ste bili lačni in žejni v puščavi, ali niste vpili k meni, 18 Rekoč: Zakaj si nas pripeljal v to puščavo, da bi nas pobil? bolje nam je bilo, da smo služili Egipčanom, kot da bi umrli v tej puščavi. 19 Tedaj sem se usmilil vaše žalosti in vam dal jesti mano; torej ste jedli angelski kruh. 20 Ko ste bili žejni, ali nisem razkosal skale in je voda tekla do vas? za toploto sem te pokril z listjem dreves. 21 Med vas sem razdelil rodovitno deželo, pred vami sem pregnal Kanaance, Ferezejce in Filistejce; kaj naj še storim za vas? pravi Gospod. 22 Tako govori vsemogočni Gospod: Ko ste bili v puščavi, v reki Amorejcev, ko ste bili žejni in preklinjali moje ime,

23 Nisem vam dal ognja za vaše bogokletje, temveč vrgel drevo v vodo in naredil reko sladko. 24 Kaj naj ti storim, Jakob? ti, Juda, me nisi hotel poslušati. Obrnil se bom k drugim narodom in tem bom dal svoje ime, da se bodo držali mojih postav. 25 Ker ste me zapustili, bom tudi jaz zapustil vas; ko hočete, da bi bil milostljiv do vas, se vam ne bom usmilil. 26 Kadar koli me boste poklicali, vas ne bom uslišal, kajti svoje roke ste oskrunili s krvjo in vaše noge so hitre, da zagrešijo umor. 27 Niste tako rekoč zapustili mene, ampak sami sebe, govori Gospod. 28 Tako govori vsemogočni Gospod: Ali te nisem prosil kakor oče svojih sinov, kakor mati svojih hčera in kot dojilja svojih otročičev, 29 Da bi bili vi moje ljudstvo in jaz bi bil vaš Bog; da bi bili vi moji otroci in bi bil jaz vaš oče? 30 Zbral sem vas, kakor kokoš zbira svoje piščance pod peruti; zdaj pa, kaj naj vam storim? vrgel te bom iz svojega obličja. 31 Ko mi darujete, bom obrnil svoj obraz od vas: kajti vaše slovesne praznike, vaše nove lune in vaše obreze sem zapustil. 32 Poslal sem k vam svoje služabnike preroke, ki ste jih prijeli in pobili ter raztrgali njihova telesa na kose, katerih kri bom zahteval iz vaših rok, govori Gospod. 33 Tako govori vsemogočni Gospod: Tvoja hiša je opustošena, vrgel te bom ven, kakor veter strni. 34 In vaši otroci ne bodo plodni; kajti zaničevali so mojo zapoved in storili, kar je hudo pred menoj. 35 Vaše hiše bom dal ljudstvu, ki pride; ki še niso slišali zame, mi bodo verjeli; ki jim nisem pokazal znamenj, vendar bodo storili, kar sem jim ukazal. 36 Niso videli prerokov, vendar se bodo svojih grehov spomnili in jih priznali. 37 Za pričo jemljem milost prihodnjega ljudstva, katerega otroci se veselijo v veselju; in čeprav me niso videli s telesnimi očmi, vendar v duhu verjamejo, kar govorim. 38 In zdaj, brat, glej kakšna slava; in glej ljudi, ki prihajajo z vzhoda: 39 Temu bom dal za voditelje Abrahama, Izaka in Jakoba, Oseja, Amosa in Miheja, Joela, Abdija in Jona, 40 Nahum in Abacuc, Sophonias, Aggeus, Zachary in Malachy, ki se imenuje tudi Gospodov angel. POGLAVJE 2 1 Tako pravi Gospod, To ljudstvo sem izpeljal iz suženjstva in sem jim dal svoje zapovedi po služabnikih prerokih; ki ga niso hoteli poslušati, ampak so prezirali moje nasvete. 2 Mati, ki ju je rodila, jima reče: Pojdite, otroci! ker sem vdova in zapuščena.

3 Z veseljem sem te vzgojil; toda z žalostjo in žalostjo sem te izgubil, kajti grešil si pred Gospodom, svojim Bogom, in storil, kar je hudo pred njim. 4 Toda kaj naj ti zdaj storim? Vdova sem in zapuščena: pojdite, o moji otroci, in prosite Gospoda za milost. 5 Jaz pa, o oče, kličem te za pričo nad materjo teh otrok, ki se ne držijo moje zaveze, 6 da jih spraviš v zmedo in njihovo mater v plen, da ne bo več njihovih potomcev. 7 Naj se razkropijo med pogane, njihova imena naj se izbrišejo z zemlje, ker so prezirali mojo zavezo. 8 Gorje ti, Assur, ti, ki v sebi skrivaš krivico! O hudobni ljudje, spomnite se, kaj sem storil Sodomi in Gomori; 9 Čigar zemlja leži v grudah smole in v kupih pepela: prav tako bom storil tistim, ki me ne poslušajo, govori vsemogočni Gospod. 10 Tako pravi Gospod Ezdri: Povej mojemu ljudstvu, da jim bom dal jeruzalemsko kraljestvo, ki bi ga dal Izraelu. 11 Tudi njihovo slavo bom vzel k sebi in jim dal večne prebivališča, ki sem jih pripravil zanje. 12 Imeli bodo drevo življenja za mazilo sladkega vonja; ne bodo se niti trudili niti utrudili. 13 Pojdite in prejeli boste: molite za nekaj dni k sebi, da se skrajšajo: kraljestvo je že pripravljeno za vas: bedite. 14 Vzemite nebo in zemljo za pričo; kajti zlo sem zlomil na koščke in ustvaril dobro; kajti jaz živim, govori Gospod. 15 Mati, objemi svoje otroke in jih vzgajaj z veseljem, utrdi njihove noge kakor steber: kajti izbral sem te, govori Gospod. 16 In tiste, ki so mrtvi, bom spet obudil z njihovih krajev in jih pripeljal iz grobov; kajti poznal sem svoje ime v Izraelu. 17 Ne boj se, mati otrok, kajti jaz sem te izbral, govori Gospod. 18 Za tvojo pomoč bom poslal svoja služabnika Esaya in Jeremyja, po čigar nasvetu sem zate posvetil in pripravil dvanajst dreves, obteženih z različnimi sadeži, 19 In toliko studencev, iz katerih tečeta mleko in med, in sedem mogočnih gora, na katerih rastejo vrtnice in lilije, s katerimi bom napolnil tvoje otroke z veseljem. 20 Delajte prav vdovi, sodite siroti, dajajte ubogim, branite siroto, oblecite nagega, 21 Ozdravi zlomljenega in slabotnega, ne smej se hromemu v zasmeh, brani pohabljenega in naj slepec pride v oči moje bistrosti. 22 Zadrži staro in mlado med svojimi zidovi. 23 Kjerkoli najdeš mrtve, jih vzemi in pokoplji, in dal ti bom prvo mesto pri svojem vstajenju. 24 Miruj, o moje ljudstvo, in počivaj, kajti tvoja tišina še prihaja. 25 Hrani svoje otroke, o ti dobra dojilja; utrdijo noge. 26 Glede služabnikov, ki sem ti jih dal, nobeden izmed njih ne bo poginil; kajti zahteval jih bom izmed tebe. 27 Ne bodi utrujen: kajti ko pride dan stiske in stiske, bodo drugi jokali in bili žalostni, ti pa boš vesel in boš imel obilje.

28 Pogani ti bodo zavidali, a proti tebi ne bodo mogli storiti ničesar, govori Gospod. 29 Moje roke te bodo pokrivale, da tvoji otroci ne bodo videli pekla. 30 Veseli se, o mati, s svojimi otroki; kajti rešil te bom, govori Gospod. 31 Spomni se svojih spečih otrok, kajti pripeljal jih bom s strani zemlje in se jim usmilil: kajti usmiljen sem, govori Gospod vsemogočni. 32 Objemi svoje otroke, dokler ne pridem in jim ne izkažem usmiljenja: kajti moji vodnjaki so polni in moja milost ne bo usahnila. 33 Jaz Ezdra sem prejel naročilo od Gospoda na gori Oreb, da naj grem v Izrael; ko pa sem prišel k njim, so me zaničevali in zaničevali Gospodovo zapoved. 34 In zato vam pravim, o vi pogani, ki poslušate in razumete, poiščite svojega pastirja, dal vam bo večni počitek; kajti on je blizu, ki bo prišel na koncu sveta. 35 Bodite pripravljeni na plačilo kraljestva, kajti večna luč vam bo svetila na veke. 36 Pobegnite pred senco tega sveta, sprejmite veselje svoje slave: javno pričujem o svojem Odrešeniku. 37 O sprejmite darilo, ki vam je dano, in bodite veseli, da se zahvaljujete njemu, ki vas je popeljal v nebeško kraljestvo. 38 Vstani in vstani, glej število tistih, ki so zapečateni na Gospodovem prazniku; 39 Ki so odšli iz sence sveta, in prejeli veličastna Gospodova oblačila. 40 Vzemi svojo številko, o Sion, in zapri tiste svoje, ki so oblečeni v belo, ki so izpolnili Gospodov zakon. 41 Število tvojih otrok, po katerih si hrepenel, je izpolnjeno: prosi Gospodovo moč, da bo posvečeno tvoje ljudstvo, ki je bilo poklicano od začetka. 42 Jaz, Ezdra, sem videl na gori Sion veliko ljudstvo, ki ga nisem mogel prešteti, in vsi so hvalili Gospoda s pesmimi. 43 In sredi med njimi je bil mladenič visoke postave, višji od vseh ostalih, in na vsako izmed njihovih glav je položil krone in bil še bolj vzvišen; nad katerim sem se zelo čudil. 44 Zato sem vprašal angela in rekel: Gospod, kaj je to? 45 Odgovoril je in mi rekel: To so tisti, ki so slekli smrtniško obleko in oblekli nesmrtno ter so priznali Božje ime: zdaj so okronani in prejemajo palme. 46 Nato sem rekel angelu: Kateri mladenič je tisti, ki jih okrona in jim daje palme v roke? 47 Odgovoril je in mi rekel: Božji Sin je, ki so ga priznavali na svetu. Tedaj sem začel močno hvaliti tiste, ki so tako trdno stali za Gospodovim imenom. 48 Nato mi je angel rekel: Pojdi in povej mojemu ljudstvu, kakšne stvari in kako velike čudeže Gospoda, svojega Boga, si videl.

POGLAVJE 3 1 V tridesetem letu po uničenju mesta sem bil v Babilonu in sem vznemirjen ležal na svoji postelji in misli so mi prihajale v srce: 2 Kajti videl sem opustošenje Siona in bogastvo tistih, ki so prebivali v Babilonu. 3 In moj duh je bil tako ganjen, tako da sem začel govoriti besede polne strahu Najvišjemu in rekel: 4 O Gospod, ki si vladar, si rekel na začetku, ko si zasadil zemljo, in to sam, in zapovedal ljudstvu, 5 In dal Adamu telo brez duše, ki je bilo delo tvojih rok, in mu vdihnil dih življenja, in oživel je pred teboj. 6 In ti ga vodiš v raj, ki ga je zasadila tvoja desnica, preden je zemlja stopila naprej. 7 In dal si mu zapoved, naj ljubi tvojo pot: ki jo je prekršil, in takoj si določil smrt v njem in v njegovih generacijah, iz katerih so izšli narodi, plemena, ljudstva in rodovine, nešteto. 8 In vsako ljudstvo je hodilo po svoji volji in delalo čudovite reči pred teboj in zaničevalo tvoje zapovedi. 9 In čez nekaj časa si spet prinesel potop na tiste, ki so prebivali na svetu, in jih uničil. 10 In zgodilo se je v vsakem izmed njih, da je bila potop za te tako kot smrt za Adama. 11 Kljub temu si zapustil enega izmed njih, namreč Noeta z njegovo družino, iz katere so izšli vsi pravični možje. 12 In zgodilo se je, da ko so se tisti, ki so prebivali na zemlji, začeli množiti in so dobili veliko otrok ter so bili veliko ljudstvo, so spet začeli biti bolj brezbožni kot prvi. 13 Zdaj, ko so pred teboj živeli tako hudobno, si izmed njih izbral človeka, ki mu je bilo ime Abraham. 14 Njega si ljubil in samo njemu si razodel svojo voljo: 15 In z njim sklenil večno zavezo in mu obljubil, da ne boš nikoli zapustil njegovega semena. 16 In njemu si dal Izaka, in Izaku si dal tudi Jakoba in Ezava. Jakoba pa si si ga izvolil in postavil k Ezavu; in tako je Jakob postal velika množica. 17 In zgodilo se je, da ko si njegovo potomstvo vodil iz Egipta, si jih pripeljal na goro Sinaj. 18 In priklonil si nebesa, utrdil si zemljo, premaknil ves svet in poskrbel, da so se tresle globine, in vznemiril ljudi tiste dobe. 19 In tvoja slava je šla skozi štiri vrata, ognja, potresa, vetra in mraza; da bi dal postavo Jakobovemu semenu in skrbnost Izraelovemu rodu. 20 In vendar jim nisi vzel hudobnega srca, da bi tvoja postava v njih obrodila sad. 21 Kajti prvi Adam, ki je imel hudobno srce, se je pregrešil in bil premagan; in tako naj bodo vsi, ki so rojeni iz njega. 22 Tako je slabost postala trajna; in zakon (tudi) v srcu ljudi z zlobnostjo korenine; tako da je dobro odšlo, zlo pa je ostalo. 23 Tako so minili časi in leta so se končala; tedaj si si obudil hlapca, ki mu je ime David.

24 Ukazal si mu, naj zgradi mesto tvojemu imenu in ti v njem daruje kadilo in daritve. 25 Ko se je to zgodilo mnogo let, tedaj so te prebivalci mesta zapustili, 26 In v vseh stvareh so storili tako, kot so storili Adam in vse njegove generacije: kajti imeli so tudi hudobno srce: 27 In tako si izročil svoje mesto v roke svojim sovražnikom. 28 Ali so potem kaj boljša njihova dejanja tistih, ki naseljujejo Babilon, da bi torej imeli oblast nad Sionom? 29 Kajti ko sem prišel tja in videl nešteto brezbožnosti, je moja duša v tem tridesetem letu videla mnogo hudobnežev uho, tako da mi je srce odpovedalo. 30 Kajti videl sem, kako si jih pustil v grehu in si prizanesel hudodelcem; uničil si svoje ljudstvo in ohranil svoje sovražnike, a tega nisi oznanil. 31 Ne spomnim se, kako se lahko pusti ta način: Ali so potemtakem iz Babilona boljši od tistih iz Siona? 32 Ali te pozna še kdo drug razen Izraela? ali kateri rod je tako verjel tvojim zavezam kakor Jakob? 33 In vendar se njihovo plačilo ne pojavi in njihovo delo nima sadu: kajti sem in tja sem šel skozi pogane in vidim, da tečejo v bogastvu in ne mislijo na tvoje zapovedi. 34 Odtehtaj torej zdaj na tehtnici našo hudobijo in tudi njihovo, ki prebivajo na svetu; in tako se tvoje ime ne bo našlo drugje kot v Izraelu. 35 Ali kdaj se tisti, ki prebivajo na zemlji, niso grešili pred tvojimi očmi? ali kateri ljudje so se tako držali tvojih zapovedi? 36 Ugotovil boš, da se je Izrael po imenu držal tvojih zapovedi; ne pa pogani. POGLAVJE 4 1 In angel, ki je bil poslan k meni, čigar ime je bilo Uriel, mi je dal odgovor, 2 In rekel: Tvoje srce je šlo tako daleč na tem svetu in ali misliš, da bi razumel pot Najvišjega? 3 Potem sem rekel: Da, moj gospod. In on mi je odgovoril in rekel: »Poslan sem, da ti pokažem tri poti in da ti pokažem tri podobe: 4 Pri čemer, če me lahko razglasiš za eno, ti bom pokazal tudi pot, ki si jo želiš videti, in ti bom pokazal, od koder prihaja hudobno srce. 5 In rekel sem: Povej naprej, moj gospod. Nato mi je rekel: Pojdi, stehtaj mi težo ognja, ali izmeri piš vetra, ali pa me ponovno pokliči pretekli dan. 6 Tedaj sem odgovoril in rekel: Kdo je sposoben to storiti, da bi od mene zahteval take stvari? 7 In rekel mi je: Če bi te vprašal, kako velika bivališča so sredi morja ali koliko izvirov je na začetku globine ali koliko izvirov je nad nebesnim svodom ali kateri so izviri raj: 8 Morda bi mi rekel, nikoli nisem šel v globino, niti še v pekel, niti se nisem nikoli povzpel v nebesa.

9 Kljub temu sem te zdaj vprašal samo o ognju in vetru in o dnevu, skozi katerega si šel, in o stvareh, od katerih se ne moreš ločiti, pa mi kljub temu ne moreš dati nobenega odgovora nanje. 10 Rekel mi je še: Svojih stvari in tistega, kar je zraslo s teboj, ne moreš poznati; 11 Kako naj bi potem tvoja posoda lahko razumela pot Najvišjega in, ko je svet zdaj navzven pokvarjen, razumeti pokvarjenost, ki je očitna v mojih očeh? 12 Nato sem mu rekel: Bolje bi bilo, da nas sploh ni bilo, kot da bi še vedno živeli v hudobiji in trpeli, ne da bi vedeli, zakaj. 13 Odgovoril mi je in rekel: Šel sem v gozd na ravnino in drevesa so se posvetovala, 14 In rekel: »Pridi, pojdiva in se vojskovajmo proti morju, da se bo umaknilo pred nami, in da si naredimo več gozdov.« 15 Podobno so se posvetovale tudi morske poplave in rekle: »Pridi, pojdimo gor in si podredimo gozdove planjave, da si tudi tam naredimo drugo deželo.« 16 Misel na les je bila zaman, saj je prišel ogenj in ga požrl. 17 Tudi misel na morske poplave se je izničila, kajti pesek je vstal in jih ustavil. 18 Če bi bil ti zdaj sodnik med tema dvema, koga bi začel opravičevati? ali koga bi obsodil? 19 Odgovoril sem in rekel: Resnično je nespametna misel, ki sta si jo zamislila oba, kajti zemlja je dana gozdu in tudi morje ima svoje mesto, da nosi svoje poplave. 20 Tedaj mi je odgovoril in rekel: Pravilno si sodil, zakaj pa ne bi sodil tudi samega sebe? 21 Kajti kakor je tla dana gozdu in morje njegovim poplavam: prav tako tisti, ki prebivajo na zemlji, morda ne razumejo ničesar drugega kot to, kar je na zemlji; in tisti, ki prebiva nad nebesi, lahko razume samo stvari ki so nad višino nebes. 22 Tedaj sem odgovoril in rekel: »Prosim te, o Gospod, daj mi razumeti: 23 Kajti nisem mislil, da bi me zanimale visoke stvari, ampak tiste, ki gredo vsak dan mimo nas, namreč, zakaj je Izrael izdan v sramoto poganom in zakaj je dano ljudstvo, ki si ga ljubil. nad brezbožne narode in zakaj je postava naših prednikov razveljavljena in zapisane zaveze ne veljajo, 24 In mi gremo s sveta kot kobilice in naše življenje je osuplost in strah in nismo vredni usmiljenja. 25 Kaj bo torej storil s svojim imenom, po katerem smo poklicani? teh stvari sem vprašal. 26 Nato mi je odgovoril in rekel: Bolj ko boš iskal, bolj se boš čudil; kajti svet hitro mine, 27 In ne more razumeti stvari, ki so obljubljene pravičnim v prihodnjem času: kajti ta svet je poln krivice in slabosti. 28 Toda kar zadeva thi kar me boš vprašal, ti bom povedal; kajti zlo je posejano, uničenje pa še ni prišlo.

29 Če se torej posejano ne obrne na glavo in če mesto, kjer je posejano zlo, ne mine, potem ne more priti tisto, kar je posejano z dobrim. 30 Kajti zrno hudobnega semena je bilo od začetka posejano v srce Adama in koliko brezbožnosti je prineslo do tega časa? in koliko bo še obrodilo, dokler ne pride čas mlatve? 31 Premisli zdaj sam, kako velike sadove hudobije je obrodilo zrno hudobnega semena. 32 In ko bodo posekana klasja, ki jim ni števila, kako velika tla bodo napolnila? 33 Tedaj sem odgovoril in rekel: Kako in kdaj se bo to zgodilo? zakaj so naša leta kratka in huda? 34 In odgovoril mi je, rekoč: Ne hiti nad Najvišjega: zaman je tvoja naglica biti nad njim, kajti veliko si presegel. 35 Ali se tudi duše pravičnih niso spraševale o teh rečeh v svojih sobanah, rekoč: Kako dolgo bom tako upal? kdaj pride sad iz poda naše nagrade? 36 In na te stvari jim je odgovoril nadangel Uriel in rekel: Tudi ko je število semen napolnjeno v vas: kajti on je stehtal svet na tehtnici. 37 Z mero je meril čase; in s številom je preštel čase; in jih ne premakne in ne premeša, dokler se omenjeni ukrep ne izpolni. 38 Tedaj sem odgovoril in rekel: O Gospod, ki vladaš, tudi mi vsi smo polni brezbožnosti. 39 In za naše dobro se morda zgodi, da tla pravičnih niso polna zaradi grehov tistih, ki prebivajo na zemlji. 40 Odgovoril mi je in rekel: Pojdi k noseči ženi in jo vprašaj, ko dopolni svojih devet mesecev, ali lahko njena maternica še naprej obdrži porod v sebi. 41 Tedaj sem rekel: Ne, Gospod, tega ne more. In rekel mi je: V grobu so prostori duš kot maternica ženske: 42 Kajti kakor ženska, ki porodi, hiti, da bi se izognila nuji poroda: prav tako ti kraji hitijo, da bi rešili stvari, ki so jim zaupane. 43 Od začetka glej, kar hočeš videti, se ti bo pokazalo. 44 Tedaj sem odgovoril in rekel: »Če sem našel milost v tvojih očeh in če bi bilo mogoče in če bi mi torej ustrezalo, 45 Pokaži mi torej, ali bo prišlo več, kot je preteklo, ali več, kar je bilo v preteklosti. 46 Kar je preteklo, vem, kaj pa prihaja, ne vem. 47 In rekel mi je: Vstani na desni strani in razložil ti bom podobo. 48 Tako sem stal in videl, in glej, vroča goreča peč je šla mimo pred menoj; in zgodilo se je, da ko je plamen ugasnil, sem pogledal, in glej, dim je ostal miren. 49 Zatem je pred menoj šel vodni oblak in poslal obilen dež z nevihto; in ko je nevihtni dež minil, so kaplje mirovale. 50 Nato mi je rekel: Premisli pri sebi; kakor je dež večji od kapelj in kakor je ogenj večji od dima; toda kapljice in dim ostanejo zadaj: torej je količina, ki je pretekla, bolj presegla. 51 Nato sem molil in rekel: Ali lahko živim, misliš, do tistega časa? ali kaj se bo zgodilo tiste dni?

52 Odgovoril mi je in rekel: Kar zadeva znamenja, o katerih me sprašuješ, ti jih lahko delno povem; toda glede tvojega življenja nisem poslan, da ti pokažem; saj tega ne poznam. POGLAVJE 5 1 Kljub temu, kot prihajajo znamenja, glejte, prišli bodo dnevi, ko bodo tisti, ki prebivajo na zemlji, ujeti v velikem številu in pot resnice bo skrita in dežela bo neplodna vere. 2 Toda krivica se bo povečala nad to, kar zdaj vidiš ali kar si slišal že pred davnimi časi. 3 In deželo, za katero zdaj vidiš, da ima korenine, boš videl nenadoma opustošeno. 4 Če pa ti Najvišji da živeti, boš po tretji trobenti videl, da bo sonce nenadoma spet zasijalo ponoči in luna trikrat čez dan: 5 In iz lesa bo kapljala kri in kamen bo dal svoj glas in ljudstvo bo vznemirjeno. 6 In tudi on bo vladal, ki ga ne pričakujejo, ki prebivajo na zemlji, in ptice bodo skupaj odletele: 7 In Sodomsko morje bo izgnalo ribe in ponoči zašumelo, česar mnogi niso poznali; toda vsi bodo slišali njegov glas. 8 Tudi marsikje bo nastala zmeda in ogenj bo pogosto znova prižgal in divje zveri bodo zamenjale svoja mesta in ženske z menstruacijo bodo rodile pošasti: 9 In slane vode bodo najdene v sladkih in vsi prijatelji se bodo uničili; takrat se bo pamet skrila in razum se bo umaknil v njegovo skrivno sobo, 10 In mnogi ga bodo iskali, pa ga ne najdejo: tedaj se bosta krivica in nevzdržnost množili na zemlji. 11 Tudi ena dežela bo vprašala drugo in rekla: Ali je izginila pravičnost, ki dela človeka pravičnega? skozi tebe? In rekel bo: Ne. 12 Hkrati bodo ljudje upali, a nič ne bodo dosegli: trudili se bodo, a njihove poti ne bodo uspešne. 13 Dovolj mi je, da ti pokažem take znake; in če boš spet molil in jokal kot sedaj in se postil celo dneve, boš slišal še večje stvari. 14 Nato sem se zbudil in skrajni strah je šel skozi vse moje telo in moj um je bil vznemirjen, tako da je omedlel. 15 Tako me je angel, ki je prišel govoriti z menoj, držal, me potolažil in me postavil na noge. 16 In drugo noč se je zgodilo, da je Salathiel, poveljnik ljudstva, prišel k meni in rekel: Kje si bil? in zakaj je tvoj obraz tako težak? 17 Ali ne veš, da ti je Izrael izročen v deželi svojega ujetništva? 18 Vstani torej, jej kruh in ne zapusti nas, kakor pastir, ki prepusti svojo čredo v roke krutim volkovom. 19 Tedaj sem mu rekel: Pojdi od mene in ne približuj se mi. In slišal je, kar sem rekel, in je odšel od mene. 20 In tako sem se postil sedem dni, žaloval in jokal, kakor mi je ukazal angel Uriel.

21 In po sedmih dneh se je tako zgodilo, da so bile misli mojega srca zame spet zelo hude, 22 In moja duša je povrnila duha razumevanja in spet sem začel govoriti z Najvišjim, 23 In rekel: O Gospod, ki vladaš, izmed vseh gozdov na zemlji in vseh njenih dreves si si izbral eno samo trto: 24 In izmed vseh dežel celega sveta si si izbral eno jamo in izmed vseh njenih cvetov eno lilijo: 25 In izmed vseh globin morja si napolnil eno reko in izmed vseh zgrajenih mest si posvetil Sion sebi. 26 In izmed vseh ptic, ki so bile ustvarjene, si poimenoval enega goloba; in od vsega ustvarjenega goveda si si priskrbel eno ovco. 27 In med vsemi množicami ljudstev si pridobil eno ljudstvo: in temu ljudstvu, ki si ga ljubil, si dal zakon, ki ga vsi odobravajo. 28 In zdaj, o Gospod, zakaj si dal to eno ljudstvo mnogim? in na eni korenini si pripravil druge, in zakaj si svoje edino ljudstvo razkropil med mnoge? 29 In tisti, ki so nasprotovali tvojim obljubam in niso verjeli tvojim zavezam, so jih poteptali. 30 Če si tako sovražil svoje ljudstvo, bi ga vendar moral kaznovati s svojimi rokami. 31 Zdaj, ko sem izrekel te besede, je bil angel, ki je prišel k meni prejšnjo noč, poslan k meni, 32 In rekel mi je: Poslušaj me in poučil te bom; poslušaj, kar govorim, in ti bom povedal več. 33 In rekel sem: Govori naprej, moj Gospod. Tedaj mi je rekel: Zelo si zaskrbljen zaradi Izraela; ali ljubiš to ljudstvo bolje od tistega, ki ga je ustvaril? 34 In rekel sem: Ne, Gospod; govoril sem zelo žalostno: kajti moje vajeti me vsako uro bolijo, medtem ko se trudim doumeti pot Najvišjega in iskati del njegove sodbe. 35 In rekel mi je: Ne moreš. In rekel sem: Zakaj, Gospod? kje sem bil takrat rojen? ali zakaj ni bila maternica moje matere potem moj grob, da ne bi videl poroda Jakobovega in mučnega truda staleža Izraelovega? 36 In rekel mi je: Preštej mi stvari, ki še niso prišle, zberi me skupaj žlindro, ki je raztresena po svetu, naredi me znova zelene rože, ki so ovenele, 37 Odpri mi prostore, ki so zaprti, in izpelji mi vetrove, ki so zaprti v njih, pokaži mi podobo glasu: in takrat ti bom oznanil, kar si prizadevaš spoznati. 38 In rekel sem: O Gospod, ki vladaš, kdo lahko ve te stvari, razen tistega, ki ne prebiva pri ljudeh? 39 Jaz pa sem nespameten: kako naj potem govorim o tem, o čemer me sprašuješ? 40 Nato mi je rekel: Kakor ne moreš storiti ničesar od tega, o čemer sem govoril, prav tako ne moreš odkriti moje sodbe ali na koncu ljubezni, ki sem jo obljubil svojemu ljudstvu. 41 In rekel sem: Glej, o Gospod, še vedno si blizu tistih, ki so zadržani do konca: in kaj bodo storili tisti, ki so bili pred menoj, ali mi, ki smo zdaj, ali oni, ki bodo prišli za nami?

42 In rekel mi je: Svojo sodbo bom primerjal z obročem: kakor ni lenobe zadnjih, tudi ni naglih prvih. 43 Odgovoril sem torej in rekel: Ali ne bi mogel takoj narediti tistega, kar je bilo ustvarjeno in je zdaj, in kar bo prišlo; da boš svojo sodbo čimprej pokazal? 44 Tedaj mi je odgovoril in rekel: Bitje se ne sme prenagliti nad Stvarnika; tudi svet jih ne more takoj zadržati, kar bo ustvarjeno v njem. 45 In rekel sem: Kot si rekel svojemu služabniku, da si ti, ki daješ življenje vsem, takoj dal življenje bitju, ki si ga ustvaril, in bitje ga je rodilo: tudi tako bi jih zdaj lahko tudi prenašalo, da zdaj bodi takoj prisoten. 46 In rekel mi je: Vprašaj maternico ženske in ji reci: Če rojevaš otroke, zakaj ne rojevata skupaj, ampak enega za drugim? prosite jo torej, da rodi deset otrok n naenkrat. 47 In rekel sem: Ne more: ampak mora to storiti s časovno razdaljo. 48 Tedaj mi je rekel: Tudi jaz sem dal maternico zemlje tistim, ki so vanjo posejani ob svojih časih. 49 Kajti tako kot majhen otrok ne more prinesti stvari, ki pripadajo starejšim, sem tudi jaz odstranil svet, ki sem ga ustvaril. 50 In vprašal sem in rekel: »Glede na to, da si mi zdaj dal pot, bom nadaljeval z govorom pred teboj; kajti naša mati, o kateri si mi povedal, da je mlada, se zdaj bliža starosti. 51 Odgovoril mi je in rekel: Vprašaj žensko, ki rodi, in povedala ti bo. 52 Reci ji: Zakaj so tisti, ki si jih zdaj rodila, enaki tistim, ki so bili prej, a nižji? 53 In ona ti bo odgovorila: Tisti, ki so rojeni v moči mladosti, so ene vrste, in tisti, ki so rojeni v času starosti, ko maternica izzveni, so drugačna. 54 Premisli torej tudi ti, kako nižji ste od tistih, ki so bili pred vami. 55 In tako so tisti, ki prihajajo za vami, manjši od vas, kot bitja, ki se zdaj začenjajo starati in so prešla moč mladosti. 56 Tedaj sem rekel: Gospod, prosim te, če sem našel milost v tvojih očeh, pokaži svojemu služabniku, s kom obiskuješ svoje bitje. POGLAVJE 6 1 In rekel mi je: Na začetku, ko je bila ustvarjena zemlja, preden so stale meje sveta ali preden so zapihali vetrovi, 2 Preden je zagrmelo in se razsvetlilo ali so bili kdaj položeni temelji raja, 3 Preden so bile videti lepe rože ali preden so bile vzpostavljene premične moči, preden je bila zbrana nešteta množica angelov, 4 Ali kdaj so bile višine zraka dvignjene, preden so bile imenovane mere nebesnega svoda, ali kdaj so bili dimniki v Sionu vroči, 5 In preden so bila preiskana sedanja leta in ali kdaj so bile iznajdbe tistih, ki zdaj grešijo, obrnjene, preden so bili zapečateni tisti, ki so zbrali vero za zaklad:

6 Potem sem premislil o teh stvareh in vse so bile ustvarjene samo po meni in po nikomer drugem: z menoj se bodo tudi končale in z nikomer drugim. 7 Tedaj sem odgovoril in rekel: Kakšna bo ločitev časov? ali kdaj bo konec prvega in začetek tistega, ki sledi? 8 In rekel mi je: Od Abrahama do Izaka, ko sta se iz njega rodila Jakob in Ezav, je Jakobova roka najprej držala Ezavovo peto. 9 Kajti Ezav je konec sveta in Jakob je začetek tistega, ki sledi. 10 Človekova roka je med peto in roko: drugega vprašanja, Ezdra, ne postavljaj. 11 Tedaj sem odgovoril in rekel: Gospod, ki vladaš, če sem našel milost v tvojih očeh, 12 Prosim te, pokaži svojemu služabniku konec svojih znamenj, od katerih si mi pokazal del prejšnjo noč. 13 Odgovoril je torej in mi rekel: Vstani na noge in poslušaj mogočno zveneč glas. 14 In to bo kot veliko gibanje; toda mesto, kjer stojiš, se ne bo premaknilo. 15 In zato, ko govori, ne bojte se: kajti beseda je od konca in temelj zemlje se razume. 16 In zakaj? kajti govor teh stvari trepeta in se gane; kajti ve, da se mora spremeniti konec teh stvari. 17 In zgodilo se je, da sem, ko sem to slišal, vstal na noge in prisluhnil, in glej, bil je glas, ki je govoril, in njegov šum je bil kakor šumenje mnogih voda. 18 In reklo je: Glej, prihajajo dnevi, ko se bom začel približevati in obiskovati tiste, ki prebivajo na zemlji, 19 In začel jih bo poizvedovati, kdo so tisti, ki so neupravičeno prizadeli s svojo nepravičnostjo, in kdaj se bo stiska Siona izpolnila; 20 In ko bo svet, ki bo začel izginjati, končan, takrat bom pokazal te znake: knjige se bodo odprle pred nebom in vse skupaj bodo videle: 21 In enoletni otroci bodo govorili s svojimi glasovi, nosečnice bodo rodile prezgodnje otroke, stare tri ali štiri mesece, in živeli bodo in bodo vstali. 22 In nenadoma se bodo sejane površine pokazale neposate, polne shrambe bodo nenadoma prazne: 23 In trobenta bo dala zvok, ki ga bodo vsi, ko bodo slišali, nenadoma prestrašili. 24 Takrat se bodo prijatelji borili drug proti drugemu kot sovražniki in zemlja bo stala v strahu s tistimi, ki prebivajo na njej, studenci studencev bodo obstali in v treh urah ne bodo več tekli. 25 Kdorkoli ostane od vsega tega, kar sem ti povedal, bo pobegnil in videl moje odrešenje in konec vašega sveta. 26 In možje, ki bodo sprejeti, bodo to videli, ki niso okusili smrti od svojega rojstva: in srca prebivalcev se bodo spremenila in spremenila v drug pomen. 27 Kajti zlo bo odpravljeno in prevara bo ugasnjena. 28 Vera bo cvetela, pokvarjenost bo premagana in resnica, ki je bila tako dolgo brez sadu, bo razglašena.

29 In ko je govoril z menoj glej, malo in malo sem gledal njega, pred katerim sem stal. 30 In te besede mi je rekel; Prišel sem, da ti pokažem čas prihajajoče noči. 31 Če boš še več molil in se spet postil sedem dni, ti bom čez dan povedal več stvari, kot sem slišal. 32 Kajti tvoj glas se sliši pred Najvišjim: kajti Mogočni je videl tvojo pravičnost, videl je tudi tvojo čistost, ki si jo imela od svoje mladosti. 33 In zato me je poslal, da ti pokažem vse te stvari in ti rečem: Bodi tolažen in ne boj se 34 In ne hitite s časi, ki so pretekli, da bi razmišljali o praznih stvareh, da ne bi hiteli iz zadnjih časov. 35 In zgodilo se je po tem, da sem spet jokal in se postil sedem dni na enak način, da sem lahko izpolnil tri tedne, ki mi jih je rekel. 36 In osmo noč je bilo moje srce spet vznemirjeno v meni in začel sem govoriti pred Najvišjim. 37 Kajti moj duh je bil močno vnet in moja duša je bila v stiski. 38 In rekel sem, O Gospod, ti si govoril od začetka stvarjenja, celo od prvega dne, in rekel takole; Naj nastaneta nebo in zemlja; in tvoja beseda je bila popolno delo. 39 In takrat je bil duh in tema in tišina sta bili na vseh straneh; zvok človekovega glasu še ni bil oblikovan. 40 Nato si ukazal, da iz tvojih zakladov pride lepa luč, da bi se lahko pokazalo tvoje delo. 41 Drugi dan si ustvaril duha nebesnega svoda in mu ukazal, naj se razdeli in razdeli med vode, da bi se en del dvignil, drugi pa ostal spodaj. 42 Tretji dan si ukazal, naj se voda zbere v sedmi del zemlje: šest delov si posušil in jih obdržal z namenom, da bi ti nekateri od teh, ki so bili posajeni od Boga in obdelani, služili. 43 Kajti takoj ko je šla tvoja beseda ven, je bilo delo opravljeno. 44 Kajti takoj se je pojavilo veliko in nešteto sadov, in veliko in raznolikih užitkov za okus, in cvetje nespremenljive barve ter vonjave čudovitega vonja: in to se je zgodilo tretji dan. 45 Četrti dan si zapovedal soncu, naj sije sonce in luna daje svojo svetlobo in zvezde naj se postavijo v red. 46 In dal jim je naročilo, naj služijo človeku, kar je bilo treba narediti. 47 Peti dan si rekel sedmemu delu, kjer so se zbrale vode, da bo rodil živa bitja, ptice in ribe: in tako se je zgodilo. 48 Kajti nema voda in brez življenja je na božjo zapoved rodila živa bitja, da bi vsi ljudje hvalili tvoja čudovita dela. 49 Nato si odredil dve živi bitji, enega, ki si ga imenoval Henoh, in drugega Leviatana; 50 In ločil si enega od drugega: kajti sedmi del, namreč tam, kjer je bila voda zbrana skupaj, morda ne bi zadržal obeh.

51 Enohu si dal en del, ki je bil tretji dan posušen, da bi prebival v istem delu, v katerem je tisoč gričev: 52 Levijatanu pa si dal sedmi del, namreč mokroto; in ohranil si ga, da ga boš požrl, kogar hočeš in kdaj. 53 Šesti dan si dal zemlji zapoved, naj pred teboj rodi zveri, živino in plazeče se živali. 54 In za temi tudi Adam, ki si ga postavil za gospodarja vseh svojih bitij: iz njega izhajamo vsi in tudi ljudje, ki si jih izbral. 55 Vse to sem govoril pred teboj, o Gospod, ker si ti ustvaril svet zaradi nas 56 Za druga ljudstva, ki prav tako izhajajo iz Adama, si rekel, da so nič, ampak da so podobni pljuvku; njihovo obilje pa si primerjal s kapljico, ki pade iz posode. 57 In zdaj, o Gospod, glej, ti pogani, ki so vedno veljali za nič, so začeli biti gospodje nad nami in nas požirati. 58 Toda mi, tvoje ljudstvo, ki si ga imenoval svojega prvorojenca, svojega edinorojenca in svojega gorečega ljubimca, smo izročeni v njihove roke. 59 Če je zdaj svet ustvarjen zaradi nas, zakaj ne bi imeli dediščine s svetom? kako dolgo bo to zdržalo? POGLAVJE 7 1 In ko sem nehal govoriti te besede, je bil k meni poslan angel, ki mi je bil poslan prejšnje noči: 2 In rekel mi je: Vstani, Ezdra, in poslušaj besede, ki sem ti jih prišel povedati. 3 In rekel sem: Govori naprej, moj Bog. Nato mi je rekel: Morje je na širokem mestu, da bi bilo globoko in veliko. 4 Vendar je bil vhod v ohišje ozek in podoben reki; 5 Kdo bi torej lahko šel v morje, da bi ga opazoval in mu vladal? če ni šel skozi ozko, kako bi lahko prišel v široko? 6 Obstaja še ena stvar; Mesto je zgrajeno in postavljeno na širokem polju in je polno vseh dobrin: 7 Njegov vhod je ozek in postavljen na nevarno mesto, da bi lahko padel, kakor da bi bil na desni ogenj, na levi pa globoka voda: 8 In ena edina pot med obema, celo med ognjem in vodo, tako majhna, da bi lahko le one gre človek takoj tja. 9 Če bi bilo to mesto zdaj dano človeku v dediščino, če ne bo nikoli prestal nevarnosti, ki je pred njim, kako bo prejel to dediščino? 10 In rekel sem: Tako je, Gospod. Tedaj mi je rekel: Tako je tudi Izraelov delež. 11 Kajti zaradi njih sem naredil svet; in ko je Adam prekršil moje postave, je bilo odločeno, da je zdaj storjeno. 12 Potem so bili vhodi v ta svet ozki, polni žalosti in truda: malo jih je in zlobnih, polnih nevarnosti: in zelo bolečih. 13 Kajti vhodi v starejši svet so bili široki in zanesljivi in so prinašali nesmrtne sadove. 14 Če se torej tisti, ki živijo, trudijo, da ne bi vstopili v te tesne in ničeve reči, ne morejo nikoli sprejeti tistega, kar je zanje spravljeno.

15 Zakaj se torej zdaj vznemirjaš, ko vidiš, da si le podkupljiv človek? in zakaj si ganjen, ko si le smrtnik? 16 Zakaj nisi v mislih razmišljal o tem, kar pride, namesto o tem, kar je sedanjost? 17 Tedaj sem odgovoril in rekel: O Gospod, ki vladaš, ti si v svoji postavi določil, da pravični to podedujejo, brezbožni pa poginejo. 18 Vendar bodo pravični trpeli stiske in upali na široko; kajti tisti, ki so delali hudobijo, so trpeli na tesno, pa vendar ne bodo videli širokega. 19 In rekel mi je. Ni sodnika nad Bogom in nikogar, ki bi imel razum nad Najvišjim. 20 Veliko jih je namreč, ki se v tem življenju pogubijo, ker prezirajo Božjo postavo, ki jim je postavljena. 21 Kajti Bog je tistim, ki so prišli, dal strogo zapoved, kaj naj storijo, da bodo živeli, kakor so prišli, in kaj naj bodo upoštevali, da bi se izognili kazni. 22 Kljub temu mu niso bili poslušni; govoril pa je proti njemu in si domišljal prazne stvari; 23 In zavajali sami sebe s svojimi hudobnimi dejanji; in rekel o Najvišjem, da ga ni; in ni poznal svojih poti: 24 Toda njegovo postavo so zaničevali in zanikali njegove zaveze; njegovim postavam niso bili zvesti in niso izvršili njegovih del. 25 In zato, Esdras, kajti prazne so prazne stvari in za polne so polne stvari. 26 Glej, prišel bo čas, da se bodo ti znaki, ki sem ti jih povedal, uresničili in nevesta se bo pojavila in videla se bo ona, ki prihaja, ki je zdaj umaknjena z zemlje. 27 In kdor bo rešen prej omenjenega zla, bo videl moje čudeže. 28 Kajti moj sin Jezus se bo razodel s tistimi, ki bodo z njim, in tisti, ki bodo ostali, se bodo veselili v štiristo letih. 29 Po teh letih bo umrl moj sin Kristus in vsi ljudje, ki imajo življenje. 30 In svet se bo spremenil v staro tišino sedem dni, kot v prejšnjih sodbah: tako da nihče ne bo ostal. 31 In po sedmih dneh bo svet, ki se še ne prebudi, vstal in tisti, ki je pokvarjen, bo umrl 32 In zemlja bo obnovila tiste, ki spijo v njej, in tako bo prah tiste, ki prebivajo v tišini, in skrivni kraji bodo rešili tiste duše, ki so jim bile predane. 33 In Najvišji se bo prikazal na sodnem sedežu in beda bo minila in dolgotrajnemu trpljenju bo konec: 34 Vendar bo ostala samo sodba, resnica bo obstala in vera se bo okrepila: 35 In delo bo sledilo, in plačilo bo prikazano, in dobra dela bodo močna, hudobna dejanja pa ne bodo prestala pravila. 36 Nato sem rekel, Abraham je najprej molil za Sodomce, Mojzes pa za očete, ki so grešili v puščavi: 37 In Jezus za njim za Izrael v času Ahana: 38 In Samuel in David za uničenje in Salomon za tiste, ki bodo prišli v svetišče: 39 In Helias za tiste, ki so prejeli dež; in za mrtve, da bi oživel:

40 In Ezekija za ljudstvo v času Senaheriba: in mnogi za mnoge. 41 Tudi zdaj, ko vidimo, da je pokvarjenost rasla in se je povečala hudobija in so pravični molili za brezbožne: zakaj ne bi bilo tako tudi zdaj? 42 Odgovoril mi je in rekel: To sedanje življenje ni konec, kjer prebiva veliko slave; zato so molili za slabotne. 43 Toda usodni dan bo konec tega časa in začetek nesmrtnosti za prihodnost, v kateri je pokvarjenost mimo, 44 Nezmernosti je konec, nezvestoba je odrezana, pravičnost raste in resnica vzklije. 45 Potem nihče ne bo mogel rešiti tistega, ki je uničen, niti zatirati tistega, ki je dosegel zmago. 46 Tedaj sem odgovoril in rekel: To je moja prva in zadnja beseda, da bi bilo bolje, če ne bi dal zemlje Adamu; drugače, ko mu je bila dana, da bi ga zadržal pred grehom. 47 Kajti kaj koristi ljudem zdaj v tem času, da živijo v stiski in po smrti čakajo kazni? 48 O ti Adam, kaj si storil? kajti čeprav si grešil ti, nisi padel sam, ampak vsi mi, ki izhajamo iz tebe. 49 Kajti kaj nam koristi, če nam je obljubljen nesmrtni čas, pri čemer ali smo storili dela, ki prinašajo smrt? 50 In da nam je obljubljeno večno upanje, medtem ko smo sami, ki smo najbolj hudobni, zanič? 51 In da so za nas pripravljena bivališča zdravja in varnosti, medtem ko smo živeli hudobno? 52 In da se slava Najvišjega hrani, da brani tiste, ki so vodili previdno življenje, medtem ko smo mi hodili po najbolj hudobnih poteh od vseh? 53 In da bi moral biti prikazan raj, katerega sad traja večno, v katerem sta varnost in zdravilo, saj ne bomo vstopili vanj? 54 (Kajti hodili smo po neprijetnih krajih.) 55 In da bodo obrazi tistih, ki so uporabljali abstinenco, zasijali nad zvezdami, medtem ko bodo naši obrazi črnejši od teme? 56 Dokler smo namreč živeli in delali krivico, nismo mislili, da bi po smrti začeli zaradi nje trpeti. 57 Nato mi je odgovoril in rekel: To je pogoj bitke, ki jo bo bojeval človek, rojen na zemlji; 58 Da bo, če bo premagan, trpel, kot si rekel; če pa bo zmagal, bo prejel to, kar pravim. 59 Kajti to je življenje, o katerem je Mojzes govoril ljudstvu, ko je živel, rekoč: Izberi si življenje, da boš živel. 60 Kljub temu niso verjeli njemu, niti prerokom za njim, niti meni, ki sem jim govoril, 61 Da ne bi bilo tako težko v njihovem uničenju, kot bo veselje nad njimi, ki so prepričani v odrešitev. 62 Tedaj sem odgovoril in rekel: Vem, Gospod, da se Najvišji imenuje usmiljen, ker se usmili tistih, ki še niso prišli na svet, 63 In tudi na tiste, ki se obračajo k njegovi postavi; 64 In da je potrpežljiv in dolgo trpi tiste, ki so grešili, kot svoja bitja; 65 In da je radodaren, saj je pripravljen dati, kamor je treba;

66 In da je velikega usmiljenja, saj pomnoži vedno več usmiljenja do tistih, ki so sedanji, in tistih, ki so v preteklosti, in tudi do tistih, ki bodo prišli. 67 Kajti če ne bo pomnožil svojega usmiljenja, svet ne bo ostal s tistimi, ki ga podedujejo. 68 In odpušča; kajti če ne bi iz svoje dobrote naredil tako, da bi se tistim, ki so zagrešili krivice, olajšalo, desettisočinka ljudi ne bi ostala živa. 69 In kot sodnik, če ne bi odpustil ozdravljenim z njegovo besedo in odpravil množice prepirov, 70 V nešteti množici bi moralo ostati zelo malo morebiti. POGLAVJE 8 1 In odgovoril mi je, rekoč: Najvišji je ustvaril ta svet za mnoge, prihodnji svet pa za malo ljudi. 2 Povedal ti bom primerjavo, Esdras; Kakor ko vprašaš zemljo, ti bo rekla, da daje veliko plesni, iz katere so narejene lončene posode, a malo prahu, iz katerega nastane zlato: tako je tudi v tem sedanjem svetu. 3 Veliko jih je ustvarjenih, a malo jih bo rešenih. 4 Zato sem odgovoril in rekel: Pogoltni torej, o moja duša, razumnost in požri modrost. 5 Kajti privolil si poslušati in si pripravljen prerokovati; kajti nimaš več prostora kot samo za življenje. 6 O Gospod, če ne dopuščaš svojega služabnika, da lahko molimo pred teboj in nam daš seme v naše srce in kulturo v naš razum, da bo iz tega lahko prišel sad; kako naj živi vsak človek, ki je pokvarjen, ki nosi mesto človeka? 7 Kajti ti si sam in vsi smo eno delo tvojih rok, kakor si rekel. 8 Kajti ko je telo zdaj oblikovano v materinem trebuhu in mu ti daš člane, se tvoje bitje ohrani v ognju in vodi in devet mesecev tvoja izdelava prenaša tvoje bitje, ki je ustvarjeno v njej. 9 Toda tisto, kar ohranja in se varuje, bo oboje ohranjeno: in ko pride čas, ohranjena maternica preda stvari, ki so zrasle v njej. 10 Kajti zapovedal si, da se iz telesnih delov, to je iz dojk, daje mleko, ki je sad dojk, 11 Da se stvar, ki je oblikovana, hrani nekaj časa, dokler je ne izročiš svoji milosti. 12 Vzgojil si ga s svojo pravičnostjo in ga vzgojil v svojem zakonu in preoblikoval s svojo sodbo. 13 In usmrtil ga boš kot svoje bitje in poživil kot svoje delo. 14 Če torej uničiš tistega, ki je bil oblikovan s tolikšnim trudom, je to lahko zapovedati po tvoji zapovedi, da se ohrani stvar, ki je bila narejena. 15 Zdaj bom torej govoril, Gospod; dotika človeka nasploh, ti veš najbolje; ampak dotikanje tvojega ljudstva, zaradi katerega mi je žal; 16 In za tvojo dediščino, zaradi katere žalujem; in za Izraela, za katerim sem težak; in za Jakoba, zaradi katerega me skrbi;

17 Zato bom začel moliti pred teboj zase in zanje: kajti vidim padce nas, ki prebivamo v deželi. 18 Slišal pa sem naglost sodnika, ki prihaja. 19 Zato poslušaj moj glas in razumej moje besede, in govoril bom pred teboj. To je začetek Ezdrinih besed, preden je bil vzet: in jaz s pomoč, 20 O Gospod, ti, ki prebivaš v večnosti, ki od zgoraj gledaš stvari v nebesih in v zraku; 21 čigar prestol je neprecenljiv; čigar slave morda ni mogoče razumeti; pred katerim trepetajoče stojijo čete angelov, 22 čigar služba je poznavalec vetra in ognja; čigar beseda je resnična in besede stalne; čigar zapoved je močna in postava strašna; 23 čigar pogled izsuši globine in zaradi jeze se gore stopijo; kar priča resnica: 24 Usliši molitev svojega služabnika in prisluhni prošnji svojega bitja. 25 Dokler bom namreč živ, bom govoril in dokler bom razumel, bom odgovarjal. 26 Ne oziraj se na grehe svojega ljudstva; temveč na tiste, ki ti služijo v resnici. 27 Ne oziraj se na hudobne izmišljotine poganov, ampak na želje tistih, ki se držijo tvojih pričevanj v stiskah. 28 Ne razmišljaj o tistih, ki so ponarejeno hodili pred teboj, ampak spomni se nanje, ki so po tvoji volji spoznali tvoj strah. 29 Naj ne bo tvoja volja, da uničiš tiste, ki so živeli kot živali; ampak gledati na tiste, ki so jasno učili tvojo postavo. 30 Ne bodi jezen nad njimi, ki veljajo za hujše od živali; ampak ljubi tiste, ki vedno zaupajo v tvojo pravičnost in slavo. 31 Kajti mi in naši očetje hrepenimo po takih boleznih, toda zaradi nas grešnikov se boš imenoval usmiljen. 32 Kajti če se nas želiš usmiliti, se boš imenoval usmiljen do nas namreč, ki nimamo del pravičnosti. 33 Kajti pravični, ki imajo pri tebi mnoga dobra dela, bodo prejeli plačilo iz svojih del. 34 Kajti kaj je človek, da bi se mu razjezil? ali kaj je pokvarljiv rod, da bi bil tako zagrenjen proti njemu? 35 Kajti med rojenimi v resnici ni človeka, ki pa je ravnal hudobno; in med zvestimi ni nikogar, ki ne bi storil narobe. 36 Kajti v tem se bosta, o Gospod, razglasili tvoja pravičnost in dobrota, če boš usmiljen do tistih, ki nimajo zaupanja v dobra dela. 37 Tedaj mi je odgovoril in rekel: »Nekaj si povedal prav in bo po tvojih besedah. 38 Kajti res ne bom razmišljal o razpoloženju tistih, ki so grešili pred smrtjo, pred sodbo, pred uničenjem: 39 Toda veselil se bom nad razpoloženjem pravičnih in spomnil se bom tudi njihovega romanja ter odrešitve in nagrade, ki ju bodo imeli. 40 Kakor sem zdaj govoril, tako se bo zgodilo.

41 Kajti kakor kmet poseje veliko semena na zemljo in zasadi veliko dreves, pa vendar dobro posejano ne vzraste ob svojem času, tako tudi vse posajeno ne požene korenin: tako je tudi s posejanim. na svetu; ne bodo vsi rešeni. 42 Tedaj sem odgovoril in rekel: Če sem našel milost, naj govorim. 43 Kakor propade kmetovo seme, če ne vzklije in ne prejme tvojega dežja ob pravem času; ali če pride preveč dežja, in ga pokvari: 44 Prav tako propade tudi človek, ki je oblikovan s tvojimi rokami in se imenuje tvoja lastna podoba, ker si podoben njemu, zaradi katerega si naredil vse stvari in ga primerjal z kmetovim semenom. 45 Ne jezi se na nas, ampak prizanesi svojemu ljudstvu in usmili se lastne dediščine: kajti usmiljen si do svojega bitja. 46 Tedaj mi je odgovoril in rekel: »Sedanje stvari so za sedanjost, prihodnje pa za tiste, ki bodo prišle. 47 Kajti še zdaleč ti ne manjka, da bi mogel ljubiti moje bitje bolj kot mene: toda jaz sem se velikokrat približal tebi in njemu, toda nikoli nepravičnemu. 48 Tudi v tem si čudovit pred Najvišjim: 49 S tem, da si se ponižal, kot se spodobi, in se nisi ocenil za vrednega, da bi bil zelo poveličan med pravičnimi. 50 Kajti veliko gorja bo storjeno njim, ki bodo v zadnjem času prebivali na svetu, ker so hodili v velikem ponosu. 51 Razumi pa sam in išči slavo za take, ki so tebi podobni. 52 Kajti za vas je odprt raj, drevo življenja je posajeno, prihodnji čas je pripravljen, obilje je pripravljeno, mesto je zgrajeno in počitek je dovoljen, da, popolna dobrota in modrost. 53 Korenina zla je zapečatena pred teboj, šibkost in molj sta skrita pred teboj, pokvarjenost je zbežala v pekel, da bi bila pozabljena: 54 Žalosti minejo in na koncu se pokaže zaklad nesmrtnosti. 55 In zato ne sprašuj več o množici tistih, ki poginejo. 56 Ko so namreč vzeli svobodo, so zaničevali Najvišjega, zaničevali njegov zakon in zapustili njegova pota. 57 Poleg tega so poteptali njegovega pravičnega, 58 In rekli so v svojem srcu, da ni Boga; ja, in to zavedanje, da morajo umreti. 59 Kajti kakor vas bodo prej omenjene stvari sprejele, tako sta žeja in bolečina pripravljeni zanje: kajti njegova volja ni bila, da bi ljudje padli v nič. 60 Toda tisti, ki so ustvarjeni, imajo oskrunili ime tistega, ki jih je ustvaril, in bili nehvaležni njemu, ki jim je pripravil življenje. 61 In zato je moja sodba zdaj pri roki. 62 Teh stvari nisem razodel vsem ljudem, ampak tebi in nekaterim tebi podobnim. Nato sem odgovoril in rekel: 63 Glej, o Gospod, zdaj si mi pokazal množico čudežev, ki jih boš začel delati v zadnjih časih: toda ob katerem času, mi nisi pokazal.

POGLAVJE 9 1 Odgovoril mi je tedaj in rekel: Skrbno meri čas pri sebi; in ko boš videl, da so del znamenj minili, kar sem ti povedal prej, 2 Tedaj boš razumel, da je to isti čas, v katerem bo Najvišji začel obiskovati svet, ki ga je ustvaril. 3 Ko bodo torej na svetu vidni potresi in nemiri ljudi: 4 Tedaj boš dobro razumel, da je Najvišji govoril o teh rečeh od dni, ki so bili pred teboj, celo od začetka. 5 Kajti tako kot ima vse, kar je narejeno na svetu, začetek in konec in konec je očiten: 6 Tudi časi Najvišjega imajo jasne začetke v čudežu in mogočnih delih ter konce v učinkih in znamenjih. 7 In vsak, ki bo rešen in se bo lahko rešil po svojih delih in po veri, v katero ste verovali, 8 Obvarovan bom omenjenih nevarnosti in bom videl svoje odrešenje v moji deželi in znotraj mojih meja: kajti od začetka sem jih posvetil zame. 9 Tedaj bodo v usmiljenju tisti, ki so zdaj zlorabljali moje poti; in tisti, ki so jih brezupno zavrgli, bodo prebivali v mukah. 10 Kajti tisti, ki so v svojem življenju prejeli dobrote, pa me niso spoznali; 11 In tisti, ki so sovražili mojo postavo, medtem ko so še imeli svobodo in, ko jim je bilo še odprto mesto kesanja, niso razumeli, ampak so jo prezirali; 12 Isti mora vedeti po smrti z bolečino. 13 In zato ne bodi radoveden, kako bodo brezbožni kaznovani in kdaj; ampak poizveduj, kako se bodo rešili pravični, čigav je svet in za koga je svet ustvarjen. 14 Nato sem odgovoril in rekel: 15 Rekel sem prej in zdaj govorim in bom govoril tudi v prihodnje, da je veliko več tistih, ki poginejo, kot tistih, ki bodo rešeni: 16 Kakor je val večji od kapljice. 17 In odgovoril mi je, rekoč: Kakršna je njiva, takšno je tudi seme; kakršne so rože, takšne so tudi barve; kakršen je delavec, takšno je tudi delo; in kakršen je kmet, takšna je tudi njegova kmetija: bil je namreč čas sveta. 18 In zdaj, ko sem pripravil svet, ki še ni bil ustvarjen, celo za tiste, ki živijo v njem, nihče ni govoril proti meni. 19 Kajti takrat so vsi ubogali: toda zdaj so njihove navade, ki so ustvarjene v tem ustvarjenem svetu, pokvarjene z večnim semenom in z zakonom, ki je neraziskljiv, se znebijo. 20 Tako sem razmišljal o svetu in glej, obstajala je nevarnost zaradi naprav, ki so prišle vanj. 21 In videl sem in mu zelo prizanesel in ohranil sem grozdje iz grozda in rastlino velikega ljudstva. 22 Naj torej pogine množica, ki se je rodila zaman; in moj grozd naj se ohrani in moja sadika; kajti z velikim trudom sem jo naredil popolno. 23 Kljub temu, če boš prenehal še sedem dni, (vendar se v njih ne boš postil,

24 Toda pojdite na cvetlično polje, kjer ni zgrajene hiše, in jejte samo poljsko cvetje; ne okušajte mesa, ne pijte vina, jejte samo rože;) 25 In nenehno moli k Najvišjemu, potem bom prišel in govoril s teboj. 26 Tako sem šel na polje, ki se imenuje Ardath, kakor mi je ukazal; in tam sem sedel med rožami in jedel poljska zelišča, in njihovo meso me je nasitilo. 27 Po sedmih dneh sem sedel na travi in moje srce je bilo vznemirjeno v meni kakor prej: 28 In odprl sem svoja usta in začel govoriti pred Najvišjim in rekel: 29 O Gospod, ti, ki se nam pokažeš, se je pokazal našim očetom v puščavi, na kraju, kjer nihče ne stopi, na pustem kraju, ko so prišli iz Egipta. 30 In rekel si: Poslušaj me, o Izrael! in pomni moje besede, seme Jakobovo. 31 Kajti, glejte, sejem svojo postavo v vas in obrodila bo sad v vas in v njej boste čaščeni na veke. 32 Toda naši očetje, ki so sprejeli postavo, se je niso držali in niso upoštevali tvojih odlokov; in čeprav sad tvoje postave ni propadel, tudi ni mogel, ker je bil tvoj; 33 Toda tisti, ki so ga prejeli, so poginili, ker niso ohranili, kar je bilo v njih posejano. 34 In, glej, navada je, da ko zemlja prejme seme ali morje ladjo ali katero koli plovilo meso ali pijačo, da tisto, kar je propadlo, v katerem je bilo posejano ali vrženo, 35 Tudi to, kar je bilo posejano, ali vanjo vrženo, ali sprejeto, propade in ne ostane pri nas; a pri nas se ni zgodilo tako. 36 Kajti mi, ki smo sprejeli postavo, se pogubljamo zaradi greha in tudi naše srce, ki jo je sprejelo 37 Kljub temu postava ne propade, ampak ostane v njej njegova sila. 38 In ko sem to govoril v svojem srcu, sem pogledal nazaj s svojimi očmi in na desni strani sem zagledal žensko, in glej, žalovala je in jokala z močnim glasom in bila je zelo žalostna v srcu in njena oblačila so bila raztrgana in imela je pepel na glavi. 39 Nato sem pustil svoje misli, v katerih sem bil, in me obrnil k njej, 40 In ji rekel: Zakaj jočeš? zakaj si tako žalosten v duši? 41 In rekla mi je: »Gospod, pusti me pri miru, da bom objokovala sama sebe in povečala svojo žalost, kajti v duši sem zelo razburjena in zelo ponižana. 42 In rekel sem ji: Kaj je s tabo? Povej mi. 43 Rekla mi je: »Tvoja služabnica sem bila neplodna in nisem imela otrok, čeprav sem imela moža trideset let, 44 In teh trideset let nisem počel ničesar drugega podnevi in ponoči in vsako uro, razen svoje molitve k Najvišjemu. 45 Po tridesetih letih me je Bog uslišal, tvojo služabnico, pogledal na mojo bedo, premislil o moji stiski in mi dal sina; in zelo sem se ga razveselila, tako tudi moj mož in vsi moji sosedje; in izkazali smo veliko čast vsemogočni. 46 In hranila sem ga z velikimi mukami.

47 Torej, ko je odrasel in je prišel čas, da bi moral imeti ženo, sem naredil pojedino. POGLAVJE 10 1 In zgodilo se je, da je moj sin, ko je vstopil v svojo poročno sobo, padel in umrl. 2 Nato smo vsi prevrnili luči in vsi moji sosedje so vstali, da bi me tolažili: tako sem počival do drugega dne ponoči. 3 In zgodilo se je, ko so vsi odšli, da bi me tolažili, da bi bil do konca tih; potem sem ponoči vstal in pobegnil ter prišel sem na to polje, kakor vidiš. 4 In zdaj se ne nameravam vrniti v mesto, ampak ostati tukaj in ne jesti ne piti, ampak nenehno žalovati in postiti se, dokler ne umrem. 5 Potem sem pustil meditacije, v katerih sem bil, in ji v jezi spregovoril, rekoč: 6 Ti nespametna ženska nad vsemi drugimi, ali ne vidiš našega žalovanja in kaj se zgodi z nami? 7 Kako je ta Sion, naša mati, polna vse teže in zelo ponižana, zelo boleče žalujoča? 8 In zdaj, ko vidiš, da vsi žalujemo in smo žalostni, kajti vsi smo v stiski, ali žaluješ za enim sinom? 9 Kajti vprašaj zemljo in povedala ti bo, da je ona tista, ki bi morala žalovati za padcem tolikih, ki rastejo na njej. 10 Kajti iz nje so najprej izšli vsi in iz nje bodo izšli vsi drugi, in, glejte, hodijo skoraj vsi v pogubo in množica jih je popolnoma izkoreninjena. 11 Kdo bi torej bolj žaloval kot ona, ki je izgubila tolikšno množico; in ne ti, ki ti je žal, razen enega? 12 Če pa mi rečeš: Moje objokovanje ni kakor zemlja, ker sem izgubila sad svojega telesa, ki sem ga rodila z bolečinami in nosila z žalostmi; 13 Toda zemlja ne tako: kajti množica, ki je v njej prisotna glede na tok zemlje, je odšla, kakor je prišla. 14 Tedaj ti pravim: Tako kot si rodila s trudom; tako je tudi zemlja dala svoj sad, namreč človeka, od začetka tistemu, ki jo je naredil. 15 Zdaj torej zadrži svojo žalost zase in pogumno prenašaj, kar te je doletelo. 16 Kajti če boš priznal Božjo odločenost, da je pravičen, boš pravočasno prejel svojega sina in boš pohvaljen med ženskami. 17 Pojdi torej v mesto k svojemu možu. 18 In rekla mi je: Tega ne bom storila: ne bom šla v mesto, ampak tukaj bom umrla. 19 Tako sem nadaljeval z njo in rekel: 20 Ne delajte tako, ampak se posvetujte. po meni: za koliko je sionskih nadlog? bodi potolažen glede na žalost Jeruzalema. 21 Kajti vidiš, da je naše svetišče opustošeno, naš oltar porušen, naš tempelj uničen; 22 Naš psalter je položen na tla, naša pesem je utihnila, našega veselja je konec, luč našega svečnika je ugasnila, skrinja naše zaveze je uničena, naše svetinje so oskrunjene

in ime, ki je poklicano na nas, je skoraj oskrunjeno: naši otroci so osramočeni, naši duhovniki so sežgani, naši leviti so šli v ujetništvo, naše device so oskrunjene in naše žene zasičene; naši pravični možje so odvedeni, naši majhni uničeni, naši mladeniči so privedeni v suženjstvo in naši močni možje so oslabeli; 23 In kar je največje od vsega, pečat Siona je zdaj izgubil svojo čast; kajti izročena je v roke tistih, ki nas sovražijo. 24 In zato se otresi svoje velike obremenitve in odvrzi množico žalosti, da bo Mogočni spet usmiljen do tebe in Najvišji ti bo dal počitek in olajšal tvoj trud. 25 In zgodilo se je, ko sem se pogovarjal z njo, glej, njen obraz je nenadoma močno zasijal in njen obraz je zableščal, tako da sem se je bal in sem razmišljal, kaj bi lahko bilo. 26 In glej, nenadoma je močno in strašno zavpila: tako da se je zemlja stresla od hrupa ženske. 27 In pogledal sem, in glej, ženska se mi ni več prikazala, toda tam je bilo zgrajeno mesto in Veliko mesto se je pokazalo iz temeljev: tedaj sem se prestrašil in zavpil z močnim glasom ter rekel: 28 Kje je angel Uriel, ki je prvi prišel k meni? kajti povzročil je, da sem padel v mnoge transe in moj konec se je spremenil v pokvarjenost in moja molitev v grajo. 29 In ko sem govoril te besede, glej, prišel je k meni in me pogledal. 30 In glej, ležal sem kot mrtev in razum mi je bil odvzet; prijel me je za desnico in me potolažil ter me postavil na noge in mi rekel: 31 Kaj je s tabo? in zakaj si tako vznemirjen? in zakaj je vznemirjen razum tvoj in misli tvojega srca? 32 In rekel sem: Ker si me zapustil, in vendar sem storil po tvojih besedah, in sem šel na polje, in, glej, videl sem in še vidim, česar ne morem izraziti. 33 In rekel mi je: Vstani možato in svetoval ti bom. 34 Tedaj sem rekel: Govori naprej, moj gospod, v meni; le ne zapusti me, da ne umrem razočaran zaradi svojega upanja. 35 Kajti videl sem, da nisem vedel, in slišal, da ne vem. 36 Ali se moj čut vara ali moja duša v sanjah? 37 Zdaj te torej rotim, da svojemu služabniku razkažeš to videnje. 38 Takrat mi je odgovoril in rekel: Poslušaj me in obvestil te bom in ti povedal, zakaj se bojiš: kajti Najvišji ti bo razkril veliko skrivnosti. 39 Videl je, da je tvoja pot prava: ker nenehno žaluješ za svojim ljudstvom in močno objokuješ za Sionom. 40 To je torej pomen videnja, ki si ga pred kratkim videl: 41 Videl si ženo žalujočo in si jo začel tolažiti. 42 Zdaj pa ne vidiš več podobe ženske, ampak se ti je pokazalo zgrajeno mesto. 43 In ker ti je povedala o smrti svojega sina, je to rešitev: 44 Ta žena, ki si jo videl, je Sion; in ker ti je rekla, tudi tista, ki jo vidiš kot zgrajeno mesto,

45 Ker, pravim, ti je rekla, da je bila trideset let nerodovitna: to je trideset let, v katerih v njej ni bilo nobene daritve. 46 Toda po tridesetih letih je Salomon zgradil mesto in daroval daritve; nato pa je neplodni rodil sina. 47 In ker ti je povedala, da ga je hranila z delom: to je bilo bivališče v Jeruzalemu. 48 Toda ker ti je rekla, Da se je moj sin, ko je prišel v svojo poročno sobo, ponesrečil in umrl: to je bilo uničenje, ki je prišlo v Jeruzalem. 49 In, glej, videl si njeno podobo, in ker je žalovala za svojim sinom, si jo začel tolažiti: in od teh stvari, ki so se zgodile, ti je treba odpreti te. 50 Kajti zdaj Najvišji vidi, da si neprikrito užaloščen in iz vsega srca trpiš za njo, zato ti je pokazal sijaj njene slave in lepoto njene lepote: 51 In zato sem ti rekel, da ostaneš na polju, kjer ni bila zgrajena nobena hiša: 52 Kajti vedel sem, da ti bo Najvišji to pokazal. 53 Zato sem ti ukazal, da greš na polje, kjer ni bilo nobene zgradbe temeljev. 54 Kajti na mestu, kjer Najvišji začne kazati svoje mesto, nobena človeška zgradba ne more obstati. 55 In zato se ne boj, naj se tvoje srce ne prestraši, ampak pojdi noter in si oglej lepoto in veličino stavbe, kolikor lahko vidijo tvoje oči: 56 In potem boš slišal toliko, kolikor bodo tvoja ušesa dojela. 57 Kajti blagoslovljen si nad mnogimi in poklican z Najvišjim; in tako jih je le malo. 58 Toda jutri ponoči boš ostal tukaj; 59 In tako ti bo Najvišji pokazal videnja visokih stvari, ki jih bo Najvišji storil tistim, ki prebivajo na zemlji v zadnjih dneh. Tako sem prespal tisto noč in še eno, kot mi je ukazal. POGLAVJE 11 1 Nato sem videl sanje, in glej, iz morja je prišel orel, ki je imel dvanajst pernatih kril in tri glave. 2 In videl sem, in glej, razprla je svoja peruti nad vso zemljo in vsi vetrovi neba so zapihali nanjo in se zbrali skupaj. 3 In videl sem, in iz njenega perja so zrasla druga nasprotna peresa; in postali so peresa in majhni. 4 Toda njene glave so bile mirne: sredinska glava je bila večja od druge, vendar je počivala z ostankom. 5 Poleg tega sem videl, in glej, orel je letel s svojim perjem in kraljeval nad zemljo in nad tistimi, ki so prebivali na njej. 6 In videl sem, da ji je bilo podrejeno vse pod nebom in nihče ji ni govoril proti njej, ne, nobeno bitje na zemlji. 7 In videl sem, in glej, orel se je dvignil na svoje kremplje in spregovoril svojemu perju, rekoč: 8 Ne bedite vsi hkrati: spite vsak na svojem mestu in bedite po vrsti: 9 Toda glave naj se ohranijo za konec.

10 In videl sem, in glej, glas ni šel iz njenih glav, ampak iz sredine njenega telesa. 11 In preštel sem njena nasprotna peresa in glej, osem jih je bilo. 12 Pogledal sem, in glej, na desni strani se je dvignilo eno pero in kraljevalo d nad vso zemljo; 13 In tako se je zgodilo, da ko je zavladalo, je prišel njegov konec in njegov kraj se ni več prikazal: tako je vstal naslednji. in kraljeval, in se imel lepo; 14 In zgodilo se je, da je, ko je zavladalo, prišel tudi njegov konec, kakor je bil prvi, tako da se ni več pojavilo. 15 Tedaj se je oglasil glas in rekel: 16 Poslušaj, ti, ki si tako dolgo vladal nad zemljo: to ti pravim, preden se ne začneš več pojavljati, 17 Nihče za teboj ne bo dosegel tvojega časa niti njegove polovice. 18 Nato je vstal tretji in zavladal kot prejšnji in se tudi ni več pojavil. 19 Tako je šlo z vsemi ostanki drug za drugim, tako da je vsak kraljeval in se potem ni več pojavil. 20 Potem sem videl, in glej, sčasoma so se peresa, ki so sledila, dvignila na desni strani, da bi lahko tudi vladala; in nekateri izmed njih so vladali, a čez nekaj časa se niso več pojavili: 21 Kajti nekateri med njimi so bili postavljeni, a ne vladani. 22 Potem sem pogledal, in glej, dvanajst peres se ni več prikazalo, niti dve peresci: 23 In na orlovem telesu ni bilo nič več, ampak tri glave, ki so počivale, in šest majhnih kril. 24 Nato sem videl tudi, da sta se dve majhni peresi ločili od šestih in ostali pod glavo, ki je bila na desni strani: kajti štiri so se nadaljevale na svojem mestu. 25 In videl sem, in glej, perje, ki je bilo pod peruti, je mislilo, da se postavi in da ima vladavino. 26 In pogledal sem, in glej, eden je bil postavljen, toda kmalu se ni prikazal več. 27 In drugi je bil prej stran kot prvi. 28 In videl sem, in glej, dva, ki sta ostala, sta mislila tudi sama v sebi, da bosta kraljevala: 29 In ko so tako mislili, glej, tam se je zbudila ena od glav, ki so počivale, in sicer tista, ki je bila v sredini; kajti ta je bila večja od obeh drugih glav. 30 In potem sem videl, da sta bili drugi dve glavi združeni z njim. 31 In glej, glava se je obrnila s tistimi, ki so bili z njo, in je požrla dve peresi pod perutjo, ki bi kraljevala. 32 Toda ta glava je spravila v strah vso zemljo in vladala vsem tistim, ki so prebivali na zemlji z velikim zatiranjem; in imel je upravljanje sveta bolj kot vsa krila, ki so bila. 33 In po tem sem zagledal, in glej, glava, ki je bila v sredini, se nenadoma ni več prikazala, kakor peruti. 34 Vendar sta ostali dve glavi, ki sta prav tako vladali nad zemljo in nad tistimi, ki so prebivali na njej. 35 In videl sem, in glej, glava na desni strani je požrla tisto, ki je bila na levi strani.

36 Nato zaslišim glas, ki mi je rekel: Poglej pred seboj in razmisli o stvari, ki jo vidiš. 37 In videl sem, in glej, kot bi bil rjoveč lev, pregnan iz gozda: in videl sem, da je orlu poslal moški glas in rekel: 38 Poslušaj, govoril bom s teboj in Najvišji ti bo rekel, 39 Ali nisi ti preostali od štirih zveri, ki sem jih naredil, da kraljujejo v mojem svetu, da bi konec njihovih časov lahko prišel skozi njih? 40 In prišel je četrti in je premagal vse zveri, ki so bile v preteklosti, in je imel oblast nad svetom z velikim strahom in nad celotno okolico zemlje z velikim hudobnim zatiranjem; in tako dolgo je prebival na zemlji s prevaro. 41 Kajti zemlje nisi sodil po resnici. 42 Kajti ponižal si krotke, ranil si miroljubne, ljubil si lažnivce in uničil bivališča tistih, ki so obrodili sad, in podrl zidove tistih, ki ti niso storili nič žalega. 43 Zato je tvoje krivo ravnanje prišlo do Najvišjega in tvoj ponos do Mogočnega. 44 Najvišji je prav tako pogledal na ponosne čase in, glej, končali so se in njegove gnusobe so izpolnjene. 45 In zato se ne pojavi več, ti orel, ne tvoja grozna krila, ne tvoje hudobno perje ne tvoje zlobne glave, ne tvoji škodljivi kremplji, ne vse tvoje ničevo telo: 46 Da bi bila vsa zemlja poživljena in se lahko vrnila, osvobojena tvojega nasilja, in da bi lahko upala na sodbo in usmiljenje tistega, ki jo je ustvaril. POGLAVJE 12 1 In zgodilo se je, ko je lev govoril te besede orlu, sem videl, 2 In glej, glava, ki je ostala, in štiri krila se niso več pojavila, in oba sta šla k temu in se postavila, da bosta vladala, in njuno kraljestvo je bilo majhno in polno nemira. 3 In videl sem, in glej, niso se več pojavili, in celotno telo orla je bilo zgorelo, tako da je bila zemlja v velikem strahu: nato sem se prebudil iz težav in transa svojega uma in iz velikega strahu, in rekel mojemu duhu, 4 Glej, to si mi storil, ko si iskal poti Najvišjega. 5 Glej, še vedno sem utrujen v svojem umu in zelo šibak v svojem duhu; in malo moči je v meni zaradi velikega strahu, ki me je prevzel to noč. 6 Zato bom zdaj prosil Najvišjega, da me potolaži do konca. 7 In rekel sem: Gospod, ki medvedje vlada, če sem našel milost pred t in če sem opravičen s teboj pred mnogimi drugimi in če je res moja molitev prišla pred tvoje obličje; 8 Potolaži me torej in mi pokaži svojemu služabniku razlago in jasno razliko tega strašnega videnja, da boš lahko popolnoma potolažil mojo dušo. 9 Kajti ocenil si me za vrednega, da mi pokažeš zadnje čase. 10 In rekel mi je: To je razlaga videnja: 11 Orel, ki si ga videl priti iz morja, je kraljestvo, ki se je videlo v videnju tvojega brata Daniela. 12 Vendar mu ni bilo razloženo, zato zdaj to razglašam tebi.

13 Glej, prišli bodo dnevi, ko se bo na zemlji dvignilo kraljestvo in ga bo strah bolj kot vsa kraljestva, ki so bila pred njim. 14 V istem bo dvanajst kraljev kraljevalo drug za drugim: 15 Od tega bo drugi začel kraljevati in bo imel več časa kot kateri koli od dvanajstih. 16 In to pomeni dvanajst kril, ki si jih videl. 17 Glede glasu, ki si ga slišal govoriti, in ki si ga videl, da ne izhaja iz glav, ampak iz sredine njegovega telesa, je to razlaga: 18 Da se bodo po času tega kraljestva pojavili veliki spopadi in bo stalo v nevarnosti, da propade: kljub temu pa takrat ne bo padlo, temveč bo spet obnovljeno na svojem začetku. 19 In ker si videl osem majhnih spodnjih peres, ki se držijo njenih kril, je to razlaga: 20 Da bo v njem vstalo osem kraljev, katerih časi bodo le kratki in njihova leta hitra. 21 In dva izmed njih bosta poginila, približuje se srednji čas: štirje se bodo ohranili, dokler se jim ne začne bližati konec: dva pa bosta obdržana do konca. 22 In ker si videl tri glave počivati, je to razlaga: 23 V svojih zadnjih dneh bo Najvišji postavil tri kraljestva in marsikaj obnovil v njih, in imeli bodo oblast nad zemljo, 24 In tistih, ki prebivajo v njem, z veliko stisko, predvsem tistih, ki so bili pred njimi: zato se imenujejo glave orla. 25 Kajti to so tisti, ki bodo izvršili njegovo hudobijo in ki bodo končali njegov zadnji konec. 26 In ker si videl, da se velika glava ni več pojavila, to pomeni, da bo eden od njiju umrl na svoji postelji, a še vedno z bolečino. 27 Kajti dva, ki ostaneta, bosta pobita z mečem. 28 Kajti meč enega bo požrl drugega, a nazadnje bo sam padel skozi meč. 29 In ker si videl dve peresi pod perutmi, ki sta šli čez glavo, ki je na desni strani; 30 Pomeni, da so to tisti, ki jih je Najvišji obdržal do njihovega konca: to je majhno kraljestvo in polno težav, kot si videl. 31 In leva, ki si ga videl vstati iz gozda in rjoveti ter govoriti z orlom in jo grajal zaradi njene nepravičnosti z vsemi besedami, ki si jih slišal; 32 To je maziljenec, ki ga je Najvišji ohranil zanje in za njihovo hudobijo do konca: pokaral jih bo in pograjal zaradi njihove okrutnosti. 33 Kajti postavil jih bo žive pred seboj na sodbo, jih bo grajal in karal. 34 Kajti ostalo moje ljudstvo bo z usmiljenjem rešil tiste, ki so bili pritisnjeni na moje meje, in jih bo razveseljeval do prihoda sodnega dne, o katerem sem ti govoril od začetka. 35 To so sanje, ki si jih videl, in to so razlage. 36 Samo spoznati si to skrivnost Najvišjega. 37 Zapiši torej vse te stvari, ki si jih videl, v knjigo in jih skrij:

38 In jih poučite modrim iz ljudstva, za katerih srca veste, da lahko razumejo in obdržijo te skrivnosti. 39 Toda sam počakaj tukaj še sedem dni, da ti bo razvidno, karkoli hoče Najvišji, da ti razglasi. In s tem je šel svojo pot. 40 In zgodilo se je, ko je vse ljudstvo videlo, da je minilo sedem dni in nisem več prišel v mesto, so zbrali vse skupaj, od najmanjšega do največjega, in prišli k meni ter rekli: 41 Kaj smo te razžalili? in kaj hudega smo ti storili, da si nas zapustil in sediš tukaj na tem mestu? 42 Kajti od vseh prerokov si nam le ti zapustil, kot grozd trgatve in kot sveča v temnem prostoru in kot zatočišče ali ladja, obvarovana pred viharjem. 43 Ali ni dovolj zla, ki nas čaka? 44 Če nas boš zapustil, koliko bolje bi bilo za nas, če bi tudi mi bili sežgani sredi Siona? 45 Saj nismo boljši od tistih, ki so tam umrli. In jokali so na ves glas. Nato sem jim odgovoril in rekel: 46 Tolaži se, o Izrael; in ne bodi težka, hiša Jakobova! 47 Kajti Najvišji te ima v spominu in Mogočni te ni pozabil v skušnjavi. 48 Kar zadeva mene, nisem te zapustil, niti se nisem oddaljil od tebe; ampak sem prišel na ta kraj, da bi molil za opustošenje Siona in da bi lahko prosil usmiljenja za tvojo nizkotno stanje. tvoje svetišče. 49 Zdaj pa pojdite vsak domov in po teh dneh bom prišel k vam. 50 Ljudstvo je torej odšlo v mesto, kakor sem jim zapovedal: 51 Jaz pa sem ostal na polju sedem dni, kakor mi je zapovedal angel; in jedel sem samo v tistih dneh poljske rože in jedel svoje meso iz zelišč. POGLAVJE 13 1 In zgodilo se je po sedmih dneh, da sem ponoči sanjal sanje: 2 In glej, iz morja se je dvignil veter, ki je premikal vse njegove valove. 3 In videl sem, in glej, ta mož je postal močan s tisočerimi nebesi; in ko je obrnil svoj obraz, da bi pogledal, so se vse stvari, ki so se videle pod njim, zatresle. 4 In kadarkoli je šel glas iz njegovih ust, so vsi, ki so slišali njegov glas, goreli, kakor kakor zemlja propada, ko občuti ogenj. 5 In po tem sem videl, in glej, zbrala se je množica mož, neštevilna, iz štirih nebeških vetrov, da bi ukrotili človeka, ki je prišel iz morja 6 Toda videl sem, in glej, vklesal si je veliko goro in poletel nanjo. 7 Toda videl bi regijo ali kraj, kjer je bil vklesan hrib, pa nisem mogel. 8 In po tem sem videl, in glej, vsi, ki so bili zbrani, da bi ga ukrotili, so bili zelo prestrašeni in so se kljub temu upali boriti.

9 In glej, ko je videl silovitost množice, ki je prišla, ni niti dvignil roke, niti držal meča, niti katerega koli bojnega orodja: 10 Toda samo jaz sem videl, da je poslal iz svojih ust, kakor da je bil ogenj, in iz svojih ustnic plameneč dih, in iz svojega jezika je brusil iskre in viharje. 11 In vsi so bili pomešani skupaj; ogenj, ognjeni dih in velika nevihta; in silovito padel na množico, ki se je bila pripravljena boriti, in vse požgal, tako da od neštete množice nenadoma ni bilo zaznati ničesar, ampak samo prah in vonj po dimu: ko sem to videl, sem se prestrašil . 12 Kasneje sem videl istega človeka, kako se je spustil z gore in poklical k sebi drugo miroljubno množico. 13 In veliko ljudi je prišlo k njemu, česar so se nekateri veselili, nekateri obžalovali, nekateri pa so bili zvezani, drugi pa so nekateri prinesli od tega, kar je bilo ponujeno; takrat sem bil bolan zaradi velikega strahu in sem se zbudil ter rekel: 14 Ti si svojemu služabniku pokazal te čudeže od začetka in si me štel za vrednega, da sprejmeš mojo molitev: 15 Pokaži mi zdaj še razlago teh sanj. 16 Kajti, kot si predstavljam v svojem razumevanju, gorje tistim, ki bodo ostali v tistih dneh, in veliko več gorja tistim, ki niso zapuščeni! 17 Kajti tisti, ki niso ostali, so bili v stiski. 18 Zdaj razumem stvari, ki so shranjene v zadnjih dneh, ki se bodo zgodile njim in tistim, ki so zaostali. 19 Zato se znajdejo v velikih nevarnostih in številnih potrebah, kot navajajo te sanje. 20 Vendar je lažje za tistega, ki je v nevarnosti, da pride v te reči, kot da izgine kakor oblak iz sveta in ne vidi, kar se zgodi v zadnjih dneh. In odgovoril mi je in rekel: 21 Razložil ti bom razlago videnja in ti bom odprl, kar si zahteval. 22 Medtem ko si govoril o tistih, ki so ostali, je to razlaga: 23 Kdor bo v tistem času prestal nevarnost, se je obdržal: tisti, ki so padli v nevarnost, so tisti, ki imajo dela in vero v Vsemogočnega. 24 Vedite torej tole, da so tisti, ki ostanejo, bolj blagoslovljeni kot mrtvi. 25 To je pomen videnja: Videl si človeka, ki je prihajal iz sredine morja. 26 Isti je tisti, ki ga je Bog Najvišji ohranil v veliki sezoni, ki bo sam rešil svoje bitje: in ukazal bo tistim, ki so ostali. 27 In ker si videl, da je iz njegovih ust prišel kakor piš vetra, ogenj in vihar; 28 In da ni imel ne meča ne kakršnega koli bojnega orodja, ampak da je naval nanj uničil vso množico, ki ga je prišla ukrotiti; to je interpretacija: 29 Glej, prihajajo dnevi, ko bo Najvišji začel reševati tiste, ki so na zemlji. 30 In prišel bo do začudenja prebivalcev zemlje. 31 In eden se bo lotil boja proti drugemu, eno mesto proti drugemu, en kraj proti drugemu, eno ljudstvo proti drugemu in eno kraljestvo proti drugemu.

32 In čas bo, ko se bodo te stvari zgodile in se bodo zgodila znamenja, ki sem ti jih pokazal prej, in takrat bo razglašen moj Sin, ki si ga videl kot človeka, ki se dviguje. 33 In ko bo vse ljudstvo slišalo njegov glas, bo vsak v svoji deželi zapustil boj, ki ga imajo drug proti drugemu. 34 In nešteta množica bo zbrana skupaj, kot si jih videl, pripravljena priti in ga premagati z bojem. 35 Toda stal bo na vrhu gore Sion. 36 In Sion bo prišel in prikazan bo vsem ljudem, pripravljen in zgrajen, kakor si videl hrib vklesan brez rok. 37 In ta moj Sin bo grajal hudobne izume tistih narodov, ki so zaradi svojega hudobnega življenja padli v vihar; 38 In bo prednje postavil njihove hudobne misli in muke, s katerimi jih bodo začeli mučiti, ki so podobne plamenu: in uničil jih bo brez truda z zakonom, ki je podoben meni. 39 In ker si videl, da je k sebi zbral drugo miroljubno množico; 40 To je deset plemen, ki so bili ujetniki odpeljani iz svoje lastne dežele v času kralja Osea, ki ga je Salmanasar, kralj Asirije, odpeljal v ujetništvo in jih odnesel čez vode, in tako so prišli v drugo deželo . 41 Toda med seboj so se zmenili, da bodo zapustili množico poganov in odšli v drugo deželo, kjer človeštvo ni nikoli prebivalo, 42 Da bi se tam držali svojih zakonov, ki se jih nikoli niso držali v svoji deželi. 43 In vstopili so v Evfrat po rečnih ožinah. 44 Kajti Najvišji jim je takrat pokazal znamenja in zadržal potop, dokler jih ni prešla. 45 Kajti skozi to deželo je bila dolga pot, in sicer leto in pol; in ista pokrajina se imenuje Arsaret. 46 Nato so tam prebivali do zadnjega časa; in zdaj, ko bodo začeli prihajati, 47 Najvišji bo spet zadržal izvire potoka, da bodo lahko šli skozi: zato si videl množico z mirom. 48 Toda tisti, ki ostanejo od tvojega ljudstva, so tisti, ki se najdejo znotraj mojih meja. 49 Zdaj, ko bo uničil množico narodov, ki so zbrani, bo branil svoje ljudstvo, ki je ostalo. 50 In takrat jim bo pokazal velike čudeže. 51 Tedaj sem rekel, O Gospod, ki medvedji vladar, pokaži mi to: Zakaj sem videl človeka prihajati iz srede morja? 52 In rekel mi je: Kakor ti ne moreš niti iskati niti poznati stvari, ki so v morskih globinah, prav tako nihče na zemlji ne more videti mojega Sina ali tistih, ki so z njim, razen podnevi . 53 To je razlaga sanj, ki si jih videl in s katerimi si le tukaj razsvetljen. 54 Kajti zapustil si svojo lastno pot in svojo skrbnost uporabil za moj zakon ter ga iskal. 55 Svoje življenje si uredil v modrosti in razumnost si imenoval mati. 56 In zato sem ti pokazal zaklade Najvišjega: po drugih treh dneh ti bom govoril druge stvari in ti oznanjal mogočne in čudovite stvari.

57 Nato sem šel na polje, dajoč hvalo in veliko zahvalo Najvišjemu zaradi njegovih čudežev, ki jih je naredil pravočasno; 58 In ker upravlja isto, in take stvari, ki padejo v svojem času: in tam sem sedel tri dni. POGLAVJE 14 1 In zgodilo se je tretji dan, da sem sedel pod hrastom in glej, iz grma nasproti mene je prišel glas in rekel: Ezdra, Ezdra. 2 In rekel sem: Tukaj sem, Gospod, in sem se postavil na noge. 3 Nato mi je rekel: V grmu sem se očitno razodel Mojzesu in govoril z njim, ko je moje ljudstvo služilo v Egiptu: 4 In poslal sem ga in odpeljal svoje ljudstvo iz Egipta in ga pripeljal na goro, kjer sem ga držal ob sebi dolgo časa, 5 In povedal mu je veliko čudovitih stvari ter mu pokazal skrivnosti časov in konca; in mu ukazal, rekoč: 6 Te besede boš razglašal, te pa boš skrival. 7 In zdaj ti pravim, 8 Da v svojem srcu shraniš znamenja, ki sem jih pokazal, in sanje, ki si jih videl, in razlage, ki si jih slišal: 9 Kajti vzet boš od vseh in odslej boš ostal z mojim Sinom in s takimi, ki so tebi podobni, dokler se časi ne končajo. 10 Kajti svet je izgubil svojo mladost in časi se začnejo starati. 11 Kajti svet je razdeljen na dvanajst delov in desetih delov je že izginilo in polovica desetine: 12 In ostane tisto, kar je po polovici desetega dela. 13 Zdaj torej naredi red v svoji hiši in posvari svoje ljudstvo, tolaži tiste, ki so v težavah, zdaj pa se odreci pokvarjenosti, 14 Odpusti od sebe smrtne misli, odvrzi človeška bremena, odvrzi zdaj šibko naravo, 15 In odloži misli, ki so ti najbolj težke, in najhitreje beži pred temi časi. 16 Kajti še večja zla od tistih, ki si jih videl, da se bodo zgodila, se bodo zgodila pozneje. 17 Kajti poglejte, koliko bo svet oslabel skozi leta, toliko bolj se bo zlo povečalo nad tistimi, ki prebivajo v njem. 18 Kajti čas je daleč pobegnil in zakup je težko pri roki: kajti zdaj hiti prihajajoče videnje, ki si ga videl. 19 Nato sem odgovoril pred teboj in rekel: 20 Glej, Gospod, šel bom, kot si mi ukazal, in pokaral ljudstvo, ki je navzoče: toda tisti, ki se bodo rodili pozneje, kdo jih bo opominjal? tako je svet v temi in tisti, ki prebivajo v njem, so brez luči. 21 Kajti tvoja postava je torej zgorela nihče ne ve, kaj se bo zgodilo s teboj, ali delo, ki se bo začelo. 22 Če pa sem našel milost pred teboj, pošlji vame Svetega Duha in zapisal bom vse, kar je bilo storjeno na svetu od začetka, kar je bilo zapisano v tvoji postavi, da bodo ljudje našli tvojo pot in da bodo ki bo živel v poslednjih dneh, lahko živi.

23 In odgovoril mi je, rekoč: Pojdi, zberi ljudstvo in jim reci, naj te ne iščejo štirideset dni. 24 Toda glej, pripravi si veliko pušpanov in vzemi s seboj Sarejo, Dabrijo, Selemijo, Ekana in Asiela, teh pet, ki so pripravljeni hitro pisati; 25 In pridi sem in v tvojem srcu bom prižgal svečo razumevanja, ki ne bo ugasnila, dokler se ne izvršijo stvari, ki jih boš začel pisati. 26 In ko boš naredil, boš nekatere stvari objavil in nekatere stvari na skrivaj pokazal modrim: jutri to uro boš začel pisati. 27 Nato sem šel ven, kot je ukazal, in zbral vse ljudstvo skupaj ter rekel: 28 Poslušaj te besede, o Izrael! 29 Naši očetje so bili na začetku tujci v Egiptu, od koder so bili rešeni. 30 In prejeli postavo življenja, ki se je niso držali in ki ste jo tudi vi prekršili za njimi. 31 Potem je bila dežela, in sicer dežela Sion, razdeljena med vas z žrebom: toda vaši očetje in vi sami ste delali nepravičnost in se niste držali poti, ki vam jih je zapovedal Najvišji. 32 In ker je pravičen sodnik, ti je pravočasno vzel, kar ti je dal. 33 In zdaj ste vi tukaj in vaši bratje med vami. 34 Torej, če bo tako, da boste ukrotili svoj lastni razum in preoblikovali svoja srca, boste ostali živi in po smrti boste prejeli usmiljenje. 35 Kajti po smrti bo prišla sodba, ko bomo spet živeli: in takrat bodo razkrita imena pravičnih in razglašena bodo dela brezbožnih. 36 Naj torej zdaj nihče ne pride k meni in naj me teh štirideset dni ne išče. 37 Tako sem vzel pet mož, kakor mi je ukazal, in šli smo na polje ter tam ostali. 38 In naslednji dan me je poklical glas, ki je rekel: Ezdra, odpri usta in pij, kar ti dam piti. 39 Nato sem odprl usta in glej, dal mi je polno skodelico, ki je bila kakor polna vode, toda barva je bila kakor ogenj. 40 In vzel sem ga in pil; in ko sem ga pil, je moje srce izreklo razumevanje in modrost je rasla v mojih prsih, kajti moj duh je okrepil moj spomin. 41 In moja usta so bila odprta in ne zaprta več. 42 Najvišji je dal razumevanje petim možem in zapisali so čudovite nočne vizije, ki so bile pripovedovane, ki jih niso poznali: in sedeli so štirideset dni in pisali podnevi, ponoči pa so jedli kruh. 43 Kar se mene tiče. Podnevi sem govoril, ponoči pa nisem zadrževal jezika. 44 V štiridesetih dneh so napisali dvesto štiri knjige. 45 In zgodilo se je, ko je bilo štirideset dni napolnjenih, je Najvišji spregovoril, rekoč: Prvo, kar si napisal, objavi javno, da ga bodo vredni in nevredni lahko prebrali: 46 Sedemdeset pa obdrži nazadnje, da jih boš izročil samo tistim, ki so med ljudmi modri.

47 Kajti v njih je izvir razumnosti, studenec modrosti in tok znanja. 48 In naredil sem tako. POGLAVJE 15 1 Glej, govori na ušesa mojemu ljudstvu besede prerokbe, ki ti jih bom položil v usta, govori Gospod: 2 In daj, da se zapišejo na papir, ker so zvesti in resnični. 3 Ne boj se domišljije proti sebi, naj te ne vznemiri neverjetnost tistih, ki govorijo proti tebi. 4 Kajti vsi nezvesti bodo umrli v svoji nezvestobi. 5 Glej, govori Gospod, na svet bom prinesel nadloge; meč, lakota, smrt in uničenje. 6 Kajti hudobija je zelo onesnažila vso zemljo in njihova škodljiva dela so se izpolnila. 7 Zato pravi Gospod, 8 Ne bom več zadrževal svojega jezika, da bi se dotaknil njihove hudobije, ki jo sramotno zagrešijo, niti jih ne bom trpel v tistih stvareh, v katerih se hudobno izvajajo: glej, nedolžna in pravična kri kliče k meni in duše samo pritožuj se nenehno. 9 In zato, pravi Gospod, jih bom zagotovo maščeval in k sebi sprejel vso nedolžno kri izmed njih. 10 Glej, moje ljudstvo se vodi kakor čreda v zakol: ne bom jim dovolil, da zdaj prebivajo v egiptovski deželi. 11 Toda pripeljal jih bom z močno roko in iztegnjeno roko in udaril Egipt s kugami, kakor prej, in uničil bom vso njegovo deželo. 12 Egipt bo žaloval in njegovi temelji bodo zadeti s kugo in kaznijo, ki jo bo Bog spravil nanj. 13 Tisti, ki obdelujejo zemljo, bodo žalovali: kajti njihova semena bodo propadla zaradi razstreljevanja in toče ter zaradi strašnega ozvezdja. 14 Gorje svetu in njim, ki prebivajo na njem! 15 Kajti meč in njihovo uničenje se približujeta in eno ljudstvo bo vstalo in se bojevalo proti t drugega in meče v njihovih rokah. 16 Kajti med ljudmi bo prišlo do prepora in napadov drug na drugega; ne bodo se ozirali na svoje kralje in kneze in smer njihovih dejanj bo v njihovi moči. 17 Človek bo hotel iti v mesto, pa ne bo mogel. 18 Kajti zaradi njihovega ponosa bodo mesta vznemirjena, hiše bodo porušene in ljudi bo strah. 19 Človek se ne bo usmilil svojega bližnjega, temveč bo uničil njihove hiše z mečem in plenil njihovo imetje zaradi pomanjkanja kruha in zaradi velike stiske. 20 Glej, pravi Bog, sklical bom vse kralje zemlje, da me častijo, ki so od sončnega vzhoda, od juga, od vzhoda in Libana; da se obrnejo drug proti drugemu in poplačajo, kar so jim storili. 21 Kakor še danes storijo mojim izbrancem, tako bom storil tudi jaz in povrnil v njih naročju. Tako pravi Gospod Bog;

22 Moja desnica ne bo prizanesla grešnikom in moj meč ne bo prenehal nad tistimi, ki prelivajo nedolžno kri na zemljo. 23 Ogenj je izstopil iz njegove jeze in je požrl temelje zemlje in grešnike kakor slamo, ki se vžge. 24 Gorje jim, ki grešijo in se mojih zapovedi ne držijo! pravi Gospod. 25 Ne bom jim prizanesel: pojdite, otroci, od oblasti, ne oskrunite mojega svetišča. 26 Kajti Gospod pozna vse, ki grešijo zoper njega, in jih zato izroča smrti in uničenju. 27 Kajti sedaj so kuge prišle na vso zemljo in ostali boste v njih: kajti Bog vas ne bo rešil, ker ste grešili zoper njega. 28 Glej grozljivo prikazen in njegov videz z vzhoda: 29 Kjer bodo narodi arabskih zmajev prišli ven s številnimi vozovi in njihovo množico bo nosilo kot veter po zemlji, da se bodo vsi, ki jih bodo slišali, prestrašili in trepetali. 30 Tudi Karmanci, razjarjeni v jezi, bodo šli naprej kot divji prašiči v gozdu in z veliko močjo bodo prišli in se pridružili boju z njimi ter opustošili del asirske dežele. 31 In takrat bodo imeli zmaji prednost, saj se bodo spomnili svoje narave; in če se bodo sami obrnili in se z veliko močjo zarotili, da jih bodo preganjali, 32 Tedaj bodo ti vznemirjeni, izkrvavljeni in obmolknili zaradi svoje moči ter zbežali. 33 In iz dežele Asircev jih bo sovražnik oblegal in nekatere od njih pokončal, in v njihovi vojski bo strah in groza in prepiri med njihovimi kralji. 34 Glej oblake od vzhoda in od severa do juga in zelo grozni so na pogled, polni jeze in nevihte. 35 Udarjali bodo drug ob drugega in uničili bodo veliko množico zvezd na zemlji, celo svojo lastno zvezdo; in kri bo od meča do trebuha, 36 In človeški gnoj do kameljega trupa. 37 In velik strah in trepet bosta na zemlji: in tisti, ki bodo videli jezo, se bodo prestrašili in trepet jih bo zajel. 38 In potem bodo prišle velike nevihte z juga, s severa in drugi del z zahoda. 39 In od vzhoda se bodo dvignili močni vetrovi in ga odprli; in oblak, ki ga je dvignil v jezi, in zvezda, ki je vzbudila strah proti vzhodnemu in zahodnemu vetru, bo uničena. 40 Veliki in silni oblaki se bodo napihnili, polni jeze, in zvezda, da bodo prestrašili vso zemljo in prebivalce na njej; in izlili bodo nad vsak visok in vzvišen kraj strašno zvezdo, 41 Ogenj in toča in leteči meči in veliko voda, da bodo vsa polja polna in vse reke z obilico velikih voda. 42 In porušili bodo mesta in obzidje, gore in hribe, drevesa v gozdu in travo na travniku in njihovo žito. 43 In šli bodo trdno v Babilon in ga prestrašili. 44 Prišli bodo k njej in jo oblegali, zvezda in vso jezo bodo izlili nanjo: tedaj se bosta prah in dim dvignila v nebo in vsi, ki so okoli nje, jo bodo jokali. 45 In tisti, ki ostanejo pod njo, bodo služili tistim, ki so jo spravili v strah. 46 In ti, Azija, ki si deležna upanja Babilona in si slava njegove osebe:

47 Gorje ti, bednik, ker si se naredil njej podobnega; in svoje hčere si okrasil s nečistovanjem, da bi ugajale in se hvalile s tvojimi ljubimci, ki so vedno želeli nečistovati s teboj. 48 Sledil si ji, ki je osovražena v vseh njenih delih in izumih: zato pravi Bog, 49 nadlogo bom poslal nadte; vdovstvo, revščino, lakoto, meč in kugo, da bi opustošil tvoje hiše z uničenjem in smrtjo. 50 In slava tvoje Moči se bo posušila kot cvet, vstala bo vročina, ki je poslana nadte. 51 Oslabela boš kot uboga žena z udarci in kot kaznovana z ranami, tako da mogočni in ljubimci ne bodo mogli prejeti sem ti. 52 Ali bi z ljubosumjem postopal proti tebi, pravi Gospod, 53 Če ne bi vedno ubijal mojih izbrancev, povzdigoval udarec svojih rok in rekel nad njihovimi mrtvimi, ko si bil pijan, 54 Označi lepoto svojega obličja? 55 Plačilo za tvoje nečistovanje bo v tvojem naročju, zato boš prejel plačilo. 56 Kakor si storil mojemu izbrancu, pravi Gospod, prav tako bo Bog storil tebi in te bo izročil v nesrečo 57 Tvoji otroci bodo umrli od lakote in ti boš padel pod mečem; tvoja mesta bodo porušena in vsa tvoja bodo poginila z mečem na polju. 58 Tisti, ki bodo v gorah, bodo umrli od lakote in bodo jedli svoje meso in pili svojo lastno kri zaradi velike lakote po kruhu in žeje po vodi. 59 Kot nesrečen boš prišel skozi morje in znova prejel kuge. 60 In na prehodu bodo planili na brezdelno mesto in bodo uničili del tvoje dežele in zaužili del tvoje slave ter se vrnili v Babilon, ki je bil uničen. 61 In padli bodo od njih kot strnišče in oni bodo zate kot ogenj; 62 In uničil bo tebe in tvoja mesta, tvojo deželo in tvoje gore; vse tvoje gozdove in tvoje rodovitno drevje bodo sežgali z ognjem. 63 Tvoje otroke bodo odpeljali v ujetništvo in, glej, kar imaš, bodo razgrabili in uničili lepoto tvojega obraza. POGLAVJE 16 1 Gorje tebi, Babilon in Azija! gorje vama, Egipt in Sirija! 2 Opašite se z vrečami in lasmi, objokujte svoje otroke in obžalujte jih; kajti vaše uničenje je blizu. 3 Meč je poslan nadte in kdo ga lahko vrne? 4 Ogenj je poslan med vas in kdo ga lahko pogasi? 5 Na vas so poslane kuge in kdo jih lahko prežene? 6 Lahko kdo odžene lačnega leva v gozd? ali sme kdo pogasiti ogenj v strniščih, ko že začne goreti? 7 Ali je mogoče ponovno obrniti puščico, ki jo izstreli močan lokostrelec?

8 Mogočni Gospod pošilja kuge in kdo je tisti, ki jih lahko prežene? 9 Iz njegove jeze bo vzplamtel ogenj in kdo ga bo pogasil? 10 Vrgel bo strele in kdo se ne bo bal? zagrmel bo in kdo se ne bo bal? 11 Gospod bo grozil in kdo ne bo v njegovi navzočnosti popolnoma pretepčen? 12 Trese se zemlja in njeni temelji; morje se dviga z valovi iz globočine in vznemirjajo se valovi njegovi in tudi ribe njegove pred Gospodom in pred slavo njegove moči. 13 Kajti močna je njegova desnica, ki upogne lok, njegove puščice, ki jih izstreljuje, so ostre in ne zgrešijo, ko jih začnejo izstreljevati na konce sveta. 14 Glej, nadloge so poslane in se ne bodo več vrnile, dokler ne pridejo na zemljo. 15 Ogenj se vžge in ne bo ugasnil, dokler ne požre temeljev zemlje. 16 Kakor puščica, ki jo izstreli močan lokostrelec, se ne vrne nazaj: tudi nadloge, ki bodo poslane na zemljo, se ne bodo več vrnile. 17 Gorje mi! gorje jaz! kdo me bo rešil tiste dni? 18 Začetek žalosti in velikega žalovanja; začetek lakote in velike smrti; začetek vojn in oblasti bodo obstale v strahu; začetek zla! kaj naj storim, ko pride to zlo? 19 Glej, lakota in kuga, stiska in tesnoba so poslani kot nadloge za popravek. 20 Toda zaradi vsega tega se ne bodo odvrnili od svoje hudobije niti se bodo vedno spominjali nadlog. 21 Glejte, živila bodo na zemlji tako dobra in poceni, da bodo mislili, da so v dobrem, in celo takrat bo na zemlji raslo zlo, meč, lakota in velika zmeda. 22 Kajti veliko tistih, ki prebivajo na zemlji, bo poginilo zaradi lakote; in druge, ki uidejo lakoti, bo uničil meč. 23 In mrtvi bodo vrženi ven kot gnoj in ne bo človeka, ki bi jih tolažil: kajti zemlja bo opustošena in mesta bodo podrta. 24 Ne bo več človeka, ki bi obdeloval zemljo in jo sejal 25 Drevesa bodo dajala sadove in kdo jih bo nabiral? 26 Grozdje bo dozorelo in kdo ga bo teptal? kajti vsi kraji bodo opustošeni od ljudi: 27 Tako si bo en človek želel videti drugega in slišati njegov glas. 28 Kajti od mesta jih bo ostalo deset in dva od polja, ki se bosta skrila v gostih gajih in v razpokah skal. 29 Kot v oljčnem sadovnjaku na vsakem drevesu ostanejo tri ali štiri oljke; 30 Ali kakor, ko se pobere vinograd, ostane nekaj grozdov tistih, ki marljivo iščejo po vinogradu: 31 Tudi v tistih dneh bodo ostali trije ali štirje, ki bodo z mečem preiskali njihove hiše. 32 In zemlja bo opustošena in njena polja bodo ostarela in njena pota in vse njene poti bodo zarasle s trnjem, ker nihče ne bo šel skozi to. 33 Device bodo žalovale, brez ženinov; ženske bodo žalovale, ker bodo brez mož; njihov hčere bodo žalovale, brez pomočnikov.

34 V vojnah bodo njihovi ženini uničeni in njihovi možje bodo umrli od lakote. 35 Zdaj poslušajte te stvari in jih razumejte, vi Gospodovi služabniki. 36 Glej, besedo Gospodovo, sprejmi jo: ne verjemi bogovom, o katerih je govoril Gospod. 37 Glej, nadloge se bližajo in ne popuščajo. 38 Kakor ko noseča ženska v devetem mesecu rodi svojega sina, dve ali tri ure po njenem porodu njene maternice objamejo velike bolečine; te bolečine, ko pride otrok, ne pojenjajo niti za trenutek: 39 Tudi tako nadloge ne bodo ponehale, da bodo prišle na zemljo, in svet bo žaloval in žalosti bodo prišle nanj z vseh strani. 40 O moje ljudstvo, poslušajte mojo besedo: pripravite se na svoj boj in v teh hudobijah bodite kot romarji na zemlji. 41 Kdor prodaja, naj bo kakor tisti, ki beži, in kdor kupuje, kakor tisti, ki bo izgubil. 42 Tisti, ki zaseda blago, kot tisti, ki od tega nima dobička; in tisti, ki gradi, kot tisti, ki ne bo prebival v njem. 43 Kdor seje, kakor da ne bi želel žeti; tako tudi tisti, ki sadi vinograd, kakor tisti, ki ne trga grozdja. 44 Tisti, ki se poročijo, kakor tisti, ki ne bodo imeli otrok; in tisti, ki se ne poročijo, kakor vdovci. 45 In zato se tisti, ki se trudijo, trudijo zaman: 46 Kajti tujci bodo pobirali njihove sadove in plenili njihovo blago, podrli njihove hiše in odpeljali njihove otroke v ujetništvo, kajti v ujetništvu in lakoti bodo dobili otroke. 47 In tisti, ki svoje blago zavzemajo za ropanje, toliko bolj krasijo svoja mesta, svoje hiše, svoje imetje in lastne osebe: 48 Bolj se bom jezil nanje zaradi njihovega greha, govori Gospod. 49 Kakor vlačuga zavida pošteni in krepostni ženski: 50 Tako bo pravičnost sovražila krivico, ko se bo okrasila, in jo bo obtožila v obraz, ko bo prišel tisti, ki bo branil tistega, ki skrbno išče vsak greh na zemlji. 51 In zato ne bodite podobni temu niti njegovim delom. 52 Kajti še malo, in krivica bo odstranjena z zemlje in pravičnost bo kraljevala med vami. 53 Naj grešnik ne reče, da ni grešil: kajti Bog bo zažgal ognjeno oglje na njegovi glavi, ki pravi pred Gospodom Bogom in njegovo slavo: Nisem grešil. 54 Glej, Gospod pozna vsa dela ljudi, njihove domišljije, njihove misli in njihova srca: 55 Ki je govoril samo besedo: Zemlja naj nastane; in nastalo je: Naj se nebesa naredijo; in nastalo je. 56 V njegovi besedi so bile ustvarjene zvezde in on pozna njihovo število. 57 Preiskuje globino in njene zaklade; izmeril je morje in kaj je v njem. 58 Zaprl je morje sredi voda in s svojo besedo je obesil zemljo na vode. 59 On razprostira nebesa kakor obok; na vodah jo je ustanovil.

60 V puščavi je naredil izvire vode in tolmune na vrhovih gora, da bi se povodnji zlile z visokih skal in napojile zemljo. 61 Ustvaril je človeka in dal njegovo srce v sredino telesa ter mu dal dih, življenje in razum. 62 Da in Duh vsemogočnega Boga, ki je naredil vse in raziskuje vse skrite stvari v skrivnostih zemlje, 63 Zagotovo pozna vaše iznajdbe in kaj mislite v svojih srcih, tudi tisti, ki grešijo in želijo prikriti svoj greh. 64 Zato je Gospod natančno preiskal vsa vaša dela in vas bo vse osramotil. 65 In ko bodo vaši grehi razkriti, boste osramočeni pred ljudmi in vaši lastni grehi bodo tistega dne vaši tožniki. 66 Kaj boš naredil? ali kako boste skrili svoje grehe pred Bogom in njegovimi angeli? 67 Glejte, Bog sam je sodnik, bojte se ga: opustite svoje grehe in pozabite na svoje krivice, da se večno ne vmešavate vanje: tako vas bo Bog vodil in rešil vseh težav. 68 Kajti, glejte, goreča jeza velike množice se je vnela nad vami in vzeli bodo nekatere izmed vas in vas hranili, ko ste brezdelni, s stvarmi, darovanimi malikom. 69 In tisti, ki pristanejo nanje, bodo deležni zasmehovanja in grajanja ter jih bodo teptali. 70 Kajti povsod in v bližnjih mestih bo velik upor nad tistimi, ki se bojijo Gospoda. 71 Bili bodo kot norci, ki nikomur ne bodo prizanašali, vendar bodo še vedno plenili in uničevali tiste, ki se bojijo Gospoda. 72 Kajti zapravili bodo in vzeli njihovo imetje ter jih vrgli iz njihovih hiš. 73 Tedaj bodo spoznani, kdo so moji izbranci; in preizkušeni bodo kakor zlato v ognju. 74 Poslušajte, o vi moji ljubljeni, pravi Gospod: glejte, dnevi stiske so blizu, a jaz vas bom rešil iz njih. 75 Ne bojte se in ne dvomite; kajti Bog je tvoj vodnik, 76 In vodnik tistih, ki izpolnjujejo moje zapovedi in predpise, pravi Gospod Bog: naj vas ne obtežijo vaši grehi in naj se vaše krivice ne dvignejo. 77 Gorje jim, ki so zvezani s svojimi grehi in pokriti s svojim ini tako kot je polje pokrito z grmovjem in njegova pot pokrita s trnjem, po katerem nihče ne more hoditi! 78 Pustijo ga slečenega in ga vržejo v ogenj, da ga požrejo.