Poleg tega pogrešam oder

PORTRET

Poleg tega pogrešam oder

ANJA RUPEL • Pevka in voditeljica

Piše: Patricija Maličev • Ilustracije: Mitja Bokun

Kot pevka skupine Videosex v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja je navduševala po vsej Jugoslaviji, za mnoge je bila seks simbol. Glasbeno pot je začela pri 16 letih prav s skupino Videosex, s katero se je zapisala v zgodovino jugoslovanskega novega vala. Ko je bend po slabih desetih letih razpadel, se je glasbi skoraj odpovedala in začela delati kot radijska in televizijska voditeljica. Po vztrajnem prepričevanju partnerja Aleša Klinarja je leta 1994 izdala prvi samostojni album Odpri oči. Osmega s svojimi največjimi uspešnicami je izdala ob osebnem jubileju, vmes pa napisala še več kot 150 besedil za druge izvajalke in izvajalce.

A nja Rupel čisto zares poje od svojega tretjega leta. V osnovni in srednji šoli je igrala na flavto, pela v pevskem zboru in sploh je bila pridna deklica in hčerka. A pela je tako dobro, da ji je ob priložnosti prijatelj glasbenik rekel, hej, poznam skupino, ki išče pevko, zakaj ne greš na avdicijo. In je šla. »To je bilo nekaj povsem novega zame – peti pred tujimi ljudmi! A sem šla. Rekli so mi, da me bosta tega in tega dne na drugi strani Prulskega mosta, takrat smo živeli na Prulah, čakala dva fanta. In sta me. Poznala sem ju samo na videz, eden je bil višje postave, drugi nižje, oba s kapama sredi mrzle zime. Šli smo k enemu od njiju in vsaj petdesetkrat so mi zavrteli skladbo z naslovom Videosex, nato pa rekli, naj jo odpojem. Rekla sem, v redu, če greste vsi iz sobe. Potem sem v temi odpela komad. Čez nekaj dni so mi sporočili, da sem bila sprejeta.«

PRVA ASOCIACIJA VIDEO IN SEKS

Šele kasneje je izvedela, da so jo vzeli v bend (tudi) zato, ker je bila tako všeč basistu Janezu Križaju, tistemu višjemu z one strani mostu. Ampak potem je deset let hodila s tistim nižjim, Iztokom Turkom, bobnarjem.

»Zgodilo se je spontano, Janez je moral v vojsko in sploh smo ves čas viseli skupaj in iz prijateljstva se je počasi razvila ljubezen.«

Njen oče flavtist in profesor na Akademiji za glasbo, Fedja Rupel, nad vsem skupaj ni bil niti malo navdušen. »A takrat sem že živela samo z mamo in lahko sem mu kaj zamolčala.« Tudi to, da odhaja na svoj prvi koncert v Beograd. Nastopili so v študentskem klubu in menda niso imeli pojma.

»Ampak za nekatere stvari mi je žal.« Za katere? »Za mladostni idealizem in občutek, da je ves svet tvoj. Pa za napeto kožo seveda (smeh).«

»Mi smo bili popolna neznanka, tudi Ekaterina Velika so imeli enega svojih prvih koncertov in mi smo bili tam nekakšna pop eksotika, techno pop iz Slovenije. Leta 1983 pa smo nastopili na Novem Rocku, kamor so redno hodili tudi novinarji iz drugih republik, o nas napisali tudi kakšen daljši članek in takrat smo začeli več nastopati, predvsem po drugih republikah Jugoslavije.« Na prvem koncertu nastopiti skupaj z Ekaterino Veliko in Otroki socializma verjetno ni bilo kar tako. Se spomni protagonistov, Milana, Braneta, drugih, kakšni so bili, kako ji je bilo pri srcu? »Vsi smo bili mladi in polni entuziazma, glasba je bila na prvem mestu.« Takrat je imela oblečen tisti nepozabni kostum, malce provokativno, mladenka – pa v svetlem kostimu. »Ja, ampak tako je bilo. Družili smo se z Laibachi in počasi nam je postajalo jasno, da za uspeh ni dovolj samo dobra glasba, temveč tudi imidž, vse v paketu, skratka.« Ampak ime Videosex, kaj so rekli starši doma? »Najprej je tudi mene begalo, imela sem šestnajst let in skrbelo me je, kaj bodo ob -sexu rekli babica in oče in učitelji v šoli … Prvi asociaciji sta pač video in seks (smeh).« V resnici pa je Videosex postal ena od bolj zanimivih skupin na pop/rock sceni tedanje Jugoslavije, imela je zanimive in provokativne tekste, pozor, za tiste čase skorajda revolucionarne, če omenim samo serijske umore (skladba Detektivska priča) ali istospolno ljubezen (Ana). Vse pa je bilo zavito v lep papir in pop sinte in Anjin glas. To je bilo to. Posebno ljubi ji ostajata skladbi Sivi dan in Moderna devojka, ne nazadnje je Anja prav zares bila moderna in je mnogim odpihovala dim sivih dni.

Pet najljubših:

1. Mikrofon 2. Knjige, kriminalke 3. Blokci, zvezki, papir 4. Torbice 5. Nakit

Hvala za nazaj, Anja. Kdo pa je pohodil gospo mesec? Sprašujem o komadu Tko je zgazio gospođu mjesec? »Spomnim se, kako je nastala ta skladba. V tistih časih sem se iz Turista ponoči sama vračala domov. Velikokrat, ker smo hodili tja plesat. Najbliže je bilo skozi predor pod Ljubljanskim gradom, ki so ga bile takrat samo ruševine. V njem je čudovito odmevalo in jaz sem si ves čas kaj prepevala, ker malce pa me je bilo vseeno strah. In tam je nastalo besedilo za Tko je zgazio gospođu mjesec?«

V 80. POTOVANJA, V 90. SOOČANJE S SABO

Zagotovo sta bili to dve življenji, tisto pred Videosexom in tisto po njem. »Ja, čeprav sem imela uspešno samostojno kariero.« Bila je tudi priljubljena televizijska in radijska voditeljica, zadnje je še vedno. Vsak dan jo lahko ob 8.30 slišite v kratki rubriki Dober dan z Anjo in ob sredah zvečer v oddaji Za prijeten konec dneva.

»Radio je moja druga ljubezen, ki se je začela že med študijem, ko sem si žepnino služila na Radiu Študent. Leta 1991 sem šla na avdicijo na nacionalni radio in od takrat sem redna honorarna sodelavka. Najprej sem delala kot moderatorka na vseh treh programih, potem dolgo na Valu 202, zdaj pa sem že nekaj let v glasbeni redakciji Prvega programa.«

Od devetdesetih se ji je veliko zgodilo, pravi.

»Ves svet, pravzaprav. V osemdesetih sem veliko potovala in bila ves čas v družbi, v devetdesetih pa sem se nekako soočila sama s seboj. Zdelo se mi je, da je moje glasbene kariere konec. Potem pa se je (spet) pojavil glasbenik Aleš Klinar, takrat avtor večine skladb Martina Krpana. Prepričal jo je, da glasbe ni zapustila, in tako so nastali imenitni albumi in hiti Lep je dan, Življenje je kot igra, Odšla bom še to noč, Odpri oči … Njena hči Luna je danes stara ravno toliko, kot je bila sama, ko je začela z Videosexi. Kako ji je? »Luna je plesalka hip hopa in street dancea v plesni šoli Bolero in njena skupina je uspešna, na tekmovanja potuje v različne države in jaz jo z veseljem spremljam. Še kakšno leto (smeh). Ne vem, kaj vse se je spremenilo in koliko se sploh je v vseh teh letih. No, nove tehnologije so tu, ampak preostalo … ne vem.«

VSE SVOJE NOSIM S SEBOJ

To je njen citat na nadlakti, ki si ga je podarila ob jubileju. Omnia mea mecum porto. Na naslovnici knjige Žige Valetiča Osemdeseta nas gleda Anja Rupel, takšna, kot se je spomnimo iz najboljših časov skupine Videosex. »Zanimiva odločitev, da smo pristali na naslovnici, ampak sem vesela,« pove, medtem ko na glas razmišlja, da je njen bend na območju nekdanje Jugoslavije gotovo pustil svojevrsten pečat. In ga je, seveda. »Včasih se zgodi, da kakšen znanec in prijatelj potuje v Beograd in mi po vrnitvi pove, a veš, da so me vsi spraševali, kaj pa zdaj počne Anja Rupel …«

IN KAJ POČNE ANJA DANES?

»Delam na radiu, pišem besedila, sprehajam psa, vozim Luno na treninge, berem, telovadim, hodim na koncerte, poslušam glasbo … Osemdeseta so bila, po njenem mnenju, ugoden čas za ustvarjanje dobre glasbe ne samo na našem prostoru, ampak po vsem svetu. »Pa tudi mediji so bili takrat bolj željni in lačni videti in slišati, kaj počnemo. Takrat tudi v Sloveniji ni bilo tisoč radijskih postaj pa sto tv-postaj. Ne vem, koliko je nostalgična mladina, moja generacija je. Jaz tudi. Vseeno mislim, da je treba iti v korak s časom, da je treba gledati naprej, in ne nazaj … Ampak za nekatere stvari mi je žal.« Za katere? »Za mladostni idealizem in občutek, da je ves svet tvoj. Pa za napeto kožo seveda (smeh).« Kaj bi se moralo zgoditi, da bi Anja Rupel posnela nov komad? Bi bila to še vedno tista Anja Rupel, ki smo jo nekoč poznali? »Seveda, a edini, ki bi to lahko slišali, bi bili prijatelji pri meni doma in nič več. Pogosto me kdo ustavi in vpraša, hej, zakaj pa ne snemaš več.

»Včasih se zgodi, da kakšen znanec in prijatelj potuje v Beograd in mi po vrnitvi pove, a veš, da so me vsi spraševali, kaj pa zdaj počne Anja Rupel ...«

Vrnem vprašanje, rekoč: V redu, a boste potem kupili moj izdelek? Verjetno pa bom še kaj posnela. Ko me bo zagrabilo. Poleg tega pogrešam oder. Nastopanje imam v krvi. Mislim pa, da realno ne obstaja nobena možnost za nastop z Videosexom. Pred nekaj leti, ko je bila obletnica, smo se dobili in se pogovarjali o tem. A moram reči, da nobeden od nas ni bil prav zelo navdušen nad to idejo. Zdi se mi, da je treba nekatere stvari pustiti na miru. Kot drugo pa je vsak v svojem filmu, v svojem poslu. Konec koncev Nina ne igra več klaviatur – že vrsto let je menedžerka, pa za Janeza niti ne vem, ali bi še znal prijeti za bas – on je bolj producent. Iztok sicer je v glasbi, a čisto v drugem 'štosu'. Zdi se mi, da bi potrebovali zelo veliko vaje, poleg tega je treba ljudem ostati v takšnem spominu, kot ga imajo iz 80. oziroma 90. let prejšnjega stoletja. Ne nazadnje, bila sem oboževalka Blondie, no, pevke Debbie Harry, ampak zdaj jo težko gledam, čeprav je še vedno fajn in dobro poje. Ampak jaz hočem Debbie takšno, kot je bila, hočem tisti brand. In mislim, da nisem edina, ki razmišljam tako."