GEOLOŠKE ZNAČILNOSTI ZASAVJA

Vzhodno Predalpsko hribovje, kamor se uvršča tudi Zasavje, je del zaokrožene geološke enote Posavskih gub, ki ima skupaj z zahodnim predalpskim hribovjem najbolj pestro geološko zgradbo med vsemi slovenskimi pokrajinami. To je posledica živahnega tektonskega dogajanja v preteklosti, ki se odraža v številnih prelomih in narivih. Hribovit svet severnega dela Zasavja od zahoda proti vzhodu obsega Kuklo, Javor, Mrzlico, Gozdnik, Šmohor, Grmado, Resevno, zaključi pa se z Rifnikom. Najvišji vrh severnega dela je Mrzlica s 1119 m. Južni del obsegajo Orlek, Kopitnik, Veliko Kozje, Lisce in Kum, ki je s 1219 m najvišji vrh Posavskega hribovja. Nizek in gričevnat svet z nahajališči premoga med obema deloma Posavskih gub se razteza od Zagorja do Laškega (Buser, 1979).

Večina sedimentnih kamnin, ki jih najdemo na območju današnje Slovenije, je nastala pod morsko gladino. V času karbona so se sedimenti odlagali v močvirjih, deltah, na vršajih, ponekod pa v plitvem morju. V permu je morska gladina upadla. Tako je začela potekati kopenska sedimentacija, tekom katere so se odlagali rdečevijoličasti peščenjaki, glinavci, meljevci in pisana breča. Nekaj teh plasti najdemo tudi v Posavskem hribovju (Ogrin, Plut, 2012). V poznem permu je nastal plitvomorski sedimentacijski prostor, ki ga lokalno imenujemo Slovenska karbonatna platforma. Odlagali so se plastnati apnenci, ki so ponekod pozneje prešli v dolomit. Tektonski premiki so povzročili razpad enotnega ozemlja v srednjem triasu. Ob tem je nastala osnova Slovenskega bazena (Buser, 1979). Kamnine, ki so se odlagale v tem morskem bazenu, danes potekajo v smeri vzhod–zahod, in sicer od Gorjancev čez Posavsko in Škofjeloško hribovje pa vse do Kobarida. Odlagali so se globokomorski sedimenti (lapor, glinavec, peščenjak, tuf). V juri se je sedimentacija nadaljevala, nato pa se je Slovenski bazen v kredi zaradi intenzivnih tektonskih premikov začel počasi zapirati in se ob koncu krede popolnoma zaprl. Sredi eocena in v oligocenu je nastala Paratetida (Placer, 1999), kamor so se odlagali prodni, peščeni in lapornati sedimenti oligocenske, miocenske in pliocenske starosti, ki danes gradijo tudi vzhodni del Posavskega hribovja (Ogrin, Plut, 2012). V času terciarja ugrezanje površja ni potekalo enakomerno, in sicer zaradi menjavanja transgresije in regresije oz. morskega in brakičnega okolja s posameznimi prekinitvami. V oligocenu je tako nastal debel sloj rjavega premoga, ki je bil pozneje tektonsko močno preoblikovan. V miocenu je sledilo tektonsko intenzivno obdobje z močnimi gubanji in narivi, zaradi katerih so se med drugim oblikovali tudi Notranji Dinaridi, kamor se uvrščajo Posavske gube (Placer, 1999). Slednje so zgrajene iz krovnih narivov. Veliki narivi so potekali v smeri sever–jug, pri čemer so nastali Kumski, Dolski in Trojanski nariv. Zaradi velikih pritiskov ob močnem gubanju je prišlo do številnih prelomov in tako se je oblikoval niz sinklinal in antiklinal. Na območju Zasavja si sledijo Tuhinjska sinklinala, Trojanska antiklinala, Trboveljska sinklinala, Litijska antiklinala, Senovska sinklinala in Orliška antiklinala Jedro sinklinal danes prekrivajo terciarne kamnine, kjer je skladiščen sloj rjavega premoga, medtem ko v jedrih antiklinal v glavnem izdanjajo permokarbonske plasti. Ob koncu miocena se je Paratetida zaradi tektonskega dviganja krčila. V pliocenu se je gubanje umirilo, intenzivnejši pa so postali eksogeni preoblikovalci površja (Placer, 1999; Placer 2008; Ogrin, Plut, 2012).

Permokarbonski skladi (skrilavi glinavec, kremenov peščenjak in konglomerat) predstavljajo osnovo antiklinal ob reki Savi in v povirjih Kotredeščice in Trboveljščice. Zaradi neprepustnih kamnin so doline ozke in globoke. Trojanska in Litijska antiklinala sta na območju Knezdola in Čeč, Šentgotarda, Jesenovega in Znojil sestavljeni iz karbonskih in permskih plasti (kremenov peščenjak, menjavanje skrilavega glinavca, kremenovega peščenjaka, melja in konglomerata z vložki dolomita). Mezozojske karbonatne kamnine s prevlado dolomita najdemo predvsem na območjih višjih slemen in vrhov (Čemšeniška planina, Partizanski vrh, Mrzlica, Kal in Kopitnik). Na teh območjih prevladuje fluviokraško površje, ki so ga zaradi prevlade dolomita nad apnencem izoblikovali površinski vodotoki. Dno Trboveljskega podolja prekrivajo miocenske in oligocenske premogonosne usedline, kot so glina, pesek, prod, peščenjak, konglomerat, lapor in apnenec. Južno in severno od potoka Medije, preko Zavin, od Trboveljščice do Hrastnika in Dola je značilno menjavanje peska, gline, peščenjaka, melja, laporja,

konglomerata in litotamnijskega apnenca. Ker so te kamnine manj odporne, je površje bolj uravnano, doline pa so širše (Slovenija: Pokrajine in ljudje, 1999; Klemen, 2006). Karta 2: Vrsta in starost kamnin v Zasavju. Trbovlje Hrastnik Zagorje ob Savi

Kvartar Pliocen Miocen Oligocen Vrsta kamnin

Aluvij Apnenec Dolomit Glina Kreda Trias Perm Karbon

Grušč Lapor Peščenjak Prod in pesek Glineni skrilavec, konglomerat in peščenjak Keratofir in tufi Rudniški odval

Kartografska podlaga: GURS, 2017. Vir podatkov: Osnovna geološka karta ..., 1977.

Kartografija: Nika Knez, Nina Krašovec, Klara Čevka.

21. geogafski raziskovalni tabor Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, julij 2018

0 2 4 km S

Paleozojske kamnine, ki so prisotne na tem območju, so nastale v karbonu, spodnjem in srednjem permu. Predstavljajo jih kremenov konglomerat, kremenov peščenjak in skrilavi glinavec. Najdemo jih na območju Čeč, Knezdola in Znojil. Srednjepermske kamnine, ki jih najdemo na obravnavanem območju, so kremenov konglomerat, kremenov peščenjak, glinavec in meljevec. Najdemo jih na območju Rodeža in Podkuma (Buser, 1979).

Triasne kamnine so na obravnavanem območju dobro zastopane in se pojavljajo v različnih kombinacijah. Dolomit, lapor, apnenec, oolit, skrilavi glinavec in meljevec se nahajajo na območju Podkuma. Dolomite z vložkom grebenastega apnenca najdemo na območju Mlinš in južno od Izlak. Mlajši dolomit in apnenec se nahajata južno od Rovišča, na širšem območju Šentlamberta in Tirne proti jugu do Ponovič in ob reki Savi do Mošenika ter na območju Lontovža, Kozlove gore in Kuma. Apnenec, lapor, dolomit, roženec, skrilavi glinavec, dolomit in tuf se nahajajo južno od Kobiljeka ter na območju Kopitnika. Severno od Kolka najdemo belo do svetlo siv dolomit z vložki belega do rožnatega apnenca. Na obravnavanem območju so prisotne tudi triasnojurske kamnine (apnenec, dolomit in breča) na območju Zasavske gore, Roviškovca, Golč, od Kandrš do Šemnika. Od krednih kamnin so na območju Tirne prisotni apnenec, lapor, peščenjak in breča (Buser, 1979).

Na obravnavanem območju so prisotne oligocenske in miocenske kamnine. Oligocenske kamnine so konglomerat, peščenjak, meljevec, lapor, apnenec, glina in laporna glina – nahajajo se na majhnem območju pri Potoški vasi nad Zagorjem. Na območju Kandrš, severno od Mlinš in Breznika najdemo glino, pesek, melj, peščenjak, prod in apnenec iz časa miocena. Na območju Orehovice, Izlak, Šemnika, Zavine, južno od Kotredeža do Tabora, čez Poklon do Doba pri Hrastniku do Marnega najdemo miocenski pesek, melj, prod, glino, peščenjak, lapor in konglomerat (Buser, 1979).

Pod Tirno so nahajališča lehnjaka, med Zasavsko goro in Raviškovcem najdemo melišča in grušč, jugozahodno od Mlinš pa aluvij iz ilovnatega in glinenega materiala (Buser, 1979).

V Posavskem hribovju najdemo tudi do 40 m debele plasti rjavega premoga (Markič, 2007). Premog nastane kot posledica številnih kemičnih in fizikalnih pretvorb organske snovi v sedimentih, kar imenujemo oglenitev (Hamrla, 1987). Na območju Slovenije so znana številna nahajališča premoga, ki so bila v preteklosti izkoriščana, iz njih pa so pridobivali od deset do več sto tisoč ton premoga letno. V Zasavju so bili v prvi polovici 19. stoletja odprti premogovniki v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku. Leta 1996 se je v Rudniku Zagorje končalo z izkopavanjem premoga in začelo s postopnim zapiranjem, medtem ko je bilo za Rudnik Trbovlje-Hrastnik popolno zaprtje sprva predvideno za konec leta 2018 (Markič, 2007; Predstavitev, 2015). Dolg terciarni pas premogovnih kadunj se razprostira med Moravčami, čez Zagorje, Trbovlje, Hrastnik in Laško, nato pa se nadaljuje vzhodno od Savinje. Ta pas je bil poimenovan tudi Laški terciarni zaliv ali Laška sinklinala, sosednja pasova iz triasnih in mlajših paleozojskih kamnin pa Litijska in Trojanska antiklinala. Kljub vsemu je terenska raziskava pokazala, da je geološka zgradba tega prostora mnogo bolj zapletena in ne gre le za enostavno sinklinalno in antiklinalno zgradbo, zato so v nekaterih raziskavah omenjene tektonske enote označene kot sinklinorij in antiklinorij. Posamezni deli Laško-zagorskega sinklinorija se precej razlikujejo med seboj, vmes pa potekajo prečni in diagonalni prelomi (Kuščer, 1967). Bittner (1884, cv. Kuščer, 1967) je terciarne plasti Laško-zagorskega sinklinorija delil na soteške plasti s premogom in miocenske plasti. Kasneje je Petrascheck natančneje opredelil tektoniko zagorskih kadunj in ugotovil starost soteških plasti (1926/29, cv. Kuščer 1967). Spodnjesoteške plasti gradijo izključno klastične usedline, pri čemer se na večjem delu ozemlja nahajajo prodniki izključno iz kamnin psevdoziljskih skladov, drugod pa so prodniki izključno apnenčevi in dolomitni. Slednja območja so po večini manjša (Kuščer, 1967). Na območju Zagorja so prisotni rjavi premogi v oligocenskih molasnih sedimentih Paratetidinega bazena na območju terciarnih sinklinal Posavskih gub osrednje Slovenije. Premogišča v Zagorju so geološko zapletena. Za njih v splošnem velja, da so tektonsko močno deformirana in imajo bolj ali manj strmo, reverzno in narivno lego plasti, litološka sestava pa je lahko precej heterogena. Takšne plasti premoga pogosto dosegajo velike globine. Na območju zasavskih premogovnikov je razvit le en debel sloj premoga, ki ga imenujemo zasavski sloj rjavega premoga. Njegova povprečna debelina znaša okoli 25 m (Markič, 2007). V zagorskih kadunjah premog postopoma prehaja v črno skrilavo glino in tako meja med njima ni ostra. Fosili so v premogih precej redki in slabo ohranjeni. Nad to mejo se nahajajo zgornjesoteške plasti, ki se z ostro mejo ločijo od premoga. Gradijo jih lapor, laporast apnenec, ponekod tudi skrilavec s peščenimi vložki. Količina karbonatov v teh plasteh močno niha (Kuščer, 1967). Zasavski sloj rjavega premoga se uvršča v intramontana premogišča. Zanje je značilna prisotnost debelejših, do nekaj metrov debelih plasti premoga, večinoma pa so nastala v jezerskem in/ali rečnem okolju (Markič, 2007).