Ob Savinji - št. 29 - dec 2012

Dom Ob Savinji Celje

Ob Savinji Interni časopis Doma ob Savinji Celje Št. 29/december 2012

Foto: Rok Tržan

Paliativna nega in oskrba v Domu ob Savinji Aktivno staranje in medgeneracijska solidarnost Razgibajmo življenje z učenjem Skupaj soustvarjamo lepe trenutke že osem let V letu 2012 smo doživeli ...

Uvodnik: Leto za letom, korak za korakom

04

Kronologija dogodkov

10

Prostovoljstvo v Domu ob Savinji

11

Darko Ledinski obiskal Dom ob Savinji

12

Športne in družabne igre v Velenju

13

Očistimo Slovenijo

14

Celje je postalo moje mesto

16

Aktivno staranje in medgeneracijska solidarnost

17

Sodelovanje generacij

18

Stezice med generacijami

19

Ustvarjalno in športno obarvan teden

Kazalo

03

Izdajatelj: Dom ob Savinji Celje Zanj: Bojana Mazil Šolinc Produkcija: Fit media d.o.o.

Fotografije: foto dokumentacija Doma ob Savinji Celje, Rok Tržan, www.dreamstime, www.shutterstock.com Avtorici božične hiške na naslovnici: Nataša Majetić in Stanka Ribič Tisk: Tiskarna Koštomaj Naklada: 1.000 izvodov Celje, december 2012

otrok iz Slavonskega Broda

20

Skupina Zvončki

22

Beseda - besede

24

Sreda je naš dan

25

Naša skupina Planike

26

Paliativna nega in oskrba v Domu ob Savinji Celje

29

Mediacija

30

Ogled kaktusov

32

Pot na Brezje

33

Rokovala se je s predsednikom Danilom Türkom

34

Razgibajmo življenje z učenjem

36

Dan mladosti v sončnem parku

39

S polno žlico zajeto življenje

40

Skupaj soustvarjamo lepe trenutke že osem let

41

Kakovost življenja v domačem okolju

43

Pita iz pšeničnega zdroba

44

Kronologija dogodkov

47

Informacije

Uvodnik direktorice

Ob Savinji

3

Leto za letom, korak za korakom Spoštovani stanovalci in sodelavci, uporabniki Centra za pomoč na domu, pristojni na Mestni občini Celje in Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, svojci in prijatelji naših stanovalcev ter poslovni partnerji.

Časi se spreminjajo, nekatere stvari pa kljub temu ostajajo. Moramo se znajti v tem vrtincu izzivov in ohraniti mirno kri. Pomembno je, da smo sami sposobni spremeniti svoje življenje na bolje in da znamo vzpostaviti zdravo distanco do stvari, ki se dogajajo okrog nas. Kadar imamo svoj notranji mir, kadar sledimo svojemu srcu in sprejemamo življenje v vsej svoji lepoti, vemo, kaj nas v življenju res osrečuje in kaj je v našem življenju pomembno.

Ljudje potrebujemo človečnost, pozornost, razumevanje. Brez dobrih človeških odnosov ni dobrih rezultatov ne v zasebnem, ne v poslovnem življenju.

V domu se srečujemo različne generacije, sodelujemo in negujemo sožitje. Več kot bo vsak izmed nas naredil iz srca, več bo sočutja in solidarnosti in tako bo bolje za vse ljudi. Še vedno uspešno ponujamo vse storitve na področju varstva starejših in ostajamo osrednja ustanova, ki zagotavlja različne programe in storitve, ne samo v Celju, temveč v regiji.

Letos so morali naši obiskovalci dnevnega centra kar za nekaj tednov zapustiti svoje prostore in se preseliti v večnamenski prostor. Tudi letos nam je uspelo zbrati sredstva za prenovo medetaže. Hvala vsem za potrpežljivost in razumevanje. V našem domu smo vajeni prenov in delujemo kot utečena ekipa, ki se zna vedno znova prilagajati situacijam.

Leto za letom, vse od leta 2000, korak za korakom,

foto: Rok Tržan

V teh prazničnih dneh iztekajočega se leta 2012 so nas zaobjele lepe želje in dobre misli. Upam, da se bo nas bodo dotaknile in da se jih bo vsaj delček uresničil.

Bojana Mazil Šolinc

z veliko mero potrpežljivosti vseh nas prenavljamo in urejamo naš Dom ob Savinji.

Tudi načrti za prihodnost so smeli. Drugo leto bo naš dom star 40 let in želimo prenoviti še zadnji dve nadstropji ter razširiti dnevni center, v katerem bodo tudi gospodinjske skupine. Razmišljamo tudi o povečanju delovne in fizioterapije, saj na ta način pridobimo prostor za morebitni center dnevnih aktivnosti.

V Domu ob Savinji se nenehno trudimo za to, da smo uspešen dom, v katerem se varno in dobro počutimo. Kot vsa leta do sedaj se bomo tudi v prihodnje s sočutjem odzivali na potrebe ljudi, saj želimo ostati dom, ki je prijazen ljudem v starejših letih in v katerega se radi vračamo tudi drugi.

Z veseljem lahko povem, da smo letos vsi skupaj prejeli že drugo Zlato vrtnico Turističnega društva Celje za lepo urejeno okolico.

Vsak dan v letu 2013 Vam želim obilo iskrenih besed, prisrčnih nasmehov, miru, ljubezni in sreče, ki naj bodo vtkani v vsak trenutek življenja.

Srečno 2013!

Bojana Mazil Šolinc, direktorica

4

Ob Savinji

Kronologija dogodkov

Novoletna zabava

Tudi plesali smo

Pust v našem domu

Kronologija dogodkov

Ob Savinji

PreseneÄ?enje za 8. marec in 40 muÄ?enikov

Peka peciva v dnevnem centru

Gobice na tekmovanju

5

6

Ob Savinji

Mesečno praznovanje rojstnih dni

Zaključek telovadbe

Izdelovanje butar v družbi vrtca in dijakov

Kronologija dogodkov

Ob Savinji

Kronologija dogodkov

Izdelovanje velikonoÄ?nih pisank v delovni terapiji

Nastop literarne skupine v mestu

Praznovanje rojstnega dne v skupini za samopomoÄ?

7

8

Ob Savinji

Kronologija dogodkov

Pomerili smo se v metanju riževih vrečk v obroč

Telovadba v Dnevnem centru

Kronologija dogodkov

Ob Savinji

Izlet na Šmartinsko jezero

Vožnja z ladjico po jezeru

Športne igre stanovalcev v Velenju

9

10

Ob Savinji

V letu 2012 smo doživeli

Prostovoljstvo v Domu ob Savinji »Prostovoljstvo je pomembna vrednota! Kaj je hvalevrednejšega, pomembnejšega od nesebične pomoči sočloveku? Kaj nas lahko bolj izpolnjuje, kot prav zavest, da nekomu pomagamo, ne da bi pričakovali plačilo ali formalno hvaležnost?

Prostovoljstvo prav gotovo ustvarja najlepše in najbolj plemenite odnose med ljudmi. Obenem pa to delo pomembno dopolnjuje dejavnost različnih institucij in pomembno prispeva k urejanju življenjskih razmer v družbi nasploh. Prostovoljstvo je tudi priložnost, da tako mladi kot starejši s tem,

Podelitev priznanja

ko pomagajo drugim, razvijajo dobre medsebojne vezi in tkejo prijateljstva. Prostovoljno delo nam daje tudi priložnost, da razvijamo nova znanja in veščine, sočutje, spoštovanje, in da pridobivamo dragocene življenjske izkušnje ter predvsem samospoštovanje,« je ob Evropskem letu prostovoljstva 2011 dejala poslanica soproge predsednika republike in ambasadorke prostovoljstva Barbare Miklič Turk.

Tudi v našem domu se lahko pridružimo tem besedam in s ponosom obeležimo lepo število prosto-

V letu 2012 smo doživeli

Ob Savinji

11

voljcev, ki nas obiskujejo v našem domu, nam pomagajo razvijati dobre medosebne vezi, tkejo nova prijateljstva in bogatijo naš vsakdan. V šolskem letu 2011/2012 je bilo tako med nami 79 prostovoljcev, med katere sodijo učenci in dijaki osnovnih in srednjih šol, Fakulteta za socialno delo, prostovoljke, ki so voditeljice skupin za samopomoč, literarne skupine, prostovoljec, ki vodi naše pevce, bralke časopisa skupine Dobro jutro, prostovoljka, ki nam daje pravne nasvete, prostovoljci, ki vodijo računalništvo, prostovoljci, ki so člani mednarodne organizacije Krščanske cerkve Kalvarija in ostali posamezniki, ki v okviru individualnega druženja dopolnjujejo kakovost našega bivanja.

Kot vsako leto smo tudi letos sodelovali na natečaju za naj prostovoljca leta 2011 in tako med 162 posamezniki bili deležni treh priznanj naših prostovoljcev, ki so prejeli plakete za naj prostovoljca leta 2011. To so bili Breda Kovač, Katja Burger in Erih Zavolovšek. V okviru projekta Prostovoljec leta 2011 je že desetič zapovrstjo potekala tudi sklepna prireditev, ki jo je organiziral Mladinski svet Slovenije, projekt pa je podprl predsednik RS dr. Danilo Türk. Slovesnost s podelitvijo priznanj je potekala v kongresni dvorani na Brdu pri Kranju.

V čast mi je bilo, da sem lahko na to slovesnost pospremila eno izmed dobitnic priznanj, našo prostovoljko Bredo Kovač, in se tako srečala z našim predsednikom, ki je ob podelitvi priznanj povedal: »V današnjih časih nastajajo velike razlike med revnimi in bogatimi, med zaposlenimi in brezposelnimi, med ljudmi, ki živijo v različnih kulturnih in socialnih okoljih. Prostovoljstvo lahko na svoj iskren način omili te razkorake in nasprotja ter pripomore k dostojnejšemu, pravičnejšemu in humanejšemu življenju ter k dobrim medčloveškim odnosom. Prostovoljstvo je čedalje bolj razvito in čedalje močnejše.« Vsako leto z veseljem ugotavljamo, da ljudje kljub obilici obveznosti, časovni stiski in hitremu tempu vsakdana še vedno najdemo čas za sočloveka, s katerim v prvi vrsti bogatimo svojo osebnost in s svojim nesebičnim delom prispevamo v družbi nekaj dobrega.

Mateja Škrinjar

Gospod Ledinski si je ogledal Dom ob Savinji

Darko Ledinski obiskal Dom ob Savinji Dne 13. 7. 2012 si je g. Darko Ledinski, namestnik hrvaške ministrice na Ministrstvu za socialno politiko in mlade skupaj z načelnico Sektorja za odrasle osebe ga. Ano Mlinarić v okviru dvodnevnega strokovnega obiska v Sloveniji ogledal tudi Dom ob Savinji v Celju. Svoje vtise sta po zaključku obiska delila z g. Koprivnikarjem, predsednikom upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije in dejala, da sta med obiskom doma nadvse uživala. G. Ledinski je bil izjemno pozitivno presenečen nad široko paleto dejavnosti, ki jih dom izvaja in nad odlično organiziranostjo celotnega doma, za kar je potrebna odlična ekipa delavcev in jasna vizija direktorice. Oba je navdušilo pozitivno in domače vzdušje, ki vlada v domu, k čemur pripomore tudi ves zanos in energija, ki jo izžareva ga. Bojana Mazil Šolinc. Presenečena sta bila nad dobrim stanjem stavbe, ki je plod neprestanega vlaganja in izboljšav. Za obisk sta se najlepše zahvalila in dom označila za vzorčen primer, kaj vse je mogoče narediti s stalnim in skupnim angažmajem vseh zaposlenih.

Nina Langerholc, Skupnost socialnih zavodov

12

Ob Savinji

V letu 2012 smo doživeli

Športne in družabne igre v Velenju Letos junija so bile v Velenju športne igre domov starejših občanov celjske regije. Našo ekipo sta ponosno vodili fizioterapevtka Zdenka Zemljak in delovna terapevtka Lucija Štalcar.

Z nami sta bila tudi dva »navijača«, ki sta nas burno spodbujala pri vseh igrah. V domu so nas lepo sprejeli in pogostili. Ko so prišli tekmovalci vseh domov, nam je nekaj lepih besed namenila tudi direktorica velenjskega doma.

In tako so se začele športne igre.

Zaradi slabega vremena so se igre odvijale v zaprtih prostorih doma. Odšli smo v jedilnico, kjer smo začeli z lovljenjem žogic. Premaknili smo se

Udeleženci in zmagovalci iger

v sosednji prostor, kjer je sledilo kegljanje na ruskem kegljišču. Tretja športna panoga je bila metanje vrečk v tarčo. Tu smo imeli nekaj manj sreče, vendar nam zaradi tega ni padla volja in motivacija. Pri četrti igri – sestavljanje slike (puzzle) pa nismo imeli dovolj hitrih prstov, zato slike nismo sestavili v celoti. Pri tej igri nobeni ekipi ni uspelo sestaviti celotne slike v določenem času.

Igre so se zaključile z veliko dobre volje in smehom, priznanja in pokale je podelila direktorica doma upokojencev Velenje.

Veselimo se naslednjih iger, drugo leto.

Tekmovalci športne ekipe Doma ob Savinji

Prostovoljno delo

Ob Savinji

13

Očistimo Slovenijo 24. marca 2012 je bila drugič v zgodovini Slovenije organizirana vseslovenska prostovoljska okoljska akcija. Namen akcije je bil odstraniti komunalne odpadke iz divjih odlagališč. Poleg tega je bilo potrebno očistiti tudi okolice šol, vrtcev, naselij in sprehajalnih poti. Tudi pri nas smo se odzvali na akcijo in očistili okolico doma. Kot vedno se je

akcije tudi letos udeležila gospa direktorica, ki je dala za radio tudi intervju. V Celju se je v akcijo vključilo več kot 1000 prostovoljcev, ki so čistili v mestnih četrtih in krajevnih skupnostih. Po poročanjih s terena letos ni bilo toliko odpadkov, kot jih je bilo prejšnje leto. Prihodnjič vabljeni na akcijo v čim večjem številu.

Zdenka Zemljak

Čistilna akcija na nabrežju Savinje

14

Ob Savinji

Prostovoljno delo

Celje je postalo moje mesto (Razgovor z Željko Vovk) Prostovoljka in znana Celjanka Željka Vovk je bila osemindvajset let (od ustanovitve leta 1981) predsednica KO RK MČ Slavka Šlandra, zdaj pa je še aktivna pri Društvu upokojencev Celje, Medobčinskem društvu delovnih invalidov Celje in pri Območnem združenju RK Celje. Deveto leto dela kot prostovoljka v Medgeneracijskem društvu za samopomoč Savinja, kjer vodi dve skupini starejših.

Njene korenine segajo v Slavonijo, v mesto Pakrac.

Kot višjo fizioterapevtko, štipendistko JLA, jo je pot zanesla v Rimske Toplice, kjer je službovala petindvajset let do upokojitve, nakar se je še bolj predala delu v društvih in organizacijah ter služila v dobro ljudem. Delovala je pri Občinskem združenju RK Celje, pri Društvu invalidov Celje, Društvu upokojencev Celje, pri KO Zveze borcev MČ Slavka Šlandra in kot članica Sveta Mestne četrti Slavka Šlandra.

Za svoje delo je prejela številna priznanja; pred devetimi leti je dobila bronasti grb Mestne občine Celje, Rdeči križ Slovenije jo je najprej odlikoval z bronastim znakom, leta 2007 pa je prejela še srebrni znak RK Slovenije. Poleg najljubših priznanj ima še številne druge pohvale in priznanja za delo in zasluge. Je naj prostovoljka za leto 2008 v Sloveniji in za leto 2011 naj prostovoljka Mestne občine Celje (MOC). Željka Vovk je mati sina Daria in hčere Melanye ter babica vnukinj Kim, Tine, Line in Mie. Kaj vas je spodbudilo, da ste si izbrali poklic fizioterapevtke in se izšolali zanj? Želja po delu z ljudmi me je pritegnila k zdravstvu, zato sem hotela postati zdravstvena tehnica. Nato me je oče vpisal v zdravstveno šolo (smer fizioterapevt) v Lipiku, kjer je tudi zdravilišče. Po končanem srednjem in višjem šolanju so me, ker me je štipendirala JLA, razporedili v Center za rehabilitacijo v Rimske Toplice.

Katere vrednote ste v mladih letih čislali?

Gojila sem spoštovanje in sočutje do sočloveka, do starejših, do invalidov. Najpomembnejši pa so bili seveda medsebojni odnosi. Že dolga leta živite v Celju. Zakaj ste pravzaprav prišli sem?

V Celje sem se preselila z družino iz Rimskih Toplic, kjer smo kupili stanovanje, v katerem še danes živim. In Celje je postalo moje mesto.

Radi živite tu? Imate radi Celje?

Zelo rada živim tu. V Celje sem resnično zaljubljena. Na drugem mestu pa je zame Izola.

Kaj vas veže na vašo prvotno domovino? Še zahajate tja?

Moje korenine res segajo v sosednjo državo Hrvaško – rodila sem se v Slavoniji. Na mesto, kjer sem preživela svojo mladost, me veže le očetov grob. Moja domača hiša je še od vojne prizadeta, vse sorodnike, tudi mamo, pa imam v Slavonskem Brodu. Z njo me vežejo čustva in odnos hčere do mame; tudi do ostalih sorodnikov, ki še živijo, me vežejo rodbinske vezi.

Bi se tja vrnili za vedno?

Ne. V Celju živim že petinštirideset let. Tu sta moja otroka, tu so moje vnukinje. Tudi prijateljev in znancev imam veliko. Tu vse poznam. Velik del življenja, pravzaprav večji del življenja, sem preživela v Sloveniji in jo smatram za svojo domovino.

Med vojno na Hrvaškem ste skrbeli za sorodnike, ki so se zatekli k vam. Med njimi tudi vaša mati. Kako ste to zmogli?

V času te nore in grozne vojne sem kot aktivistka občinskega odbora Rdečega križa delovala pri sprejemu beguncev. Tako so prišli na vrsto tudi moji sorodniki, ki jih je bilo petnajst. Sprejela sem jih v svojem stanovanju. Hvaležna sem Območnemu združenju RK Celje in nekaterim aktivistom KO RK, ki so mi v tistih hudih časih veliko pomagali s hrano, ležišči in toplimi oblačili za moje sorodnike, ki so prišli v Celje v letnih oblekah.

Koliko časa ste skrbeli za begunce?

Različno, od dveh mesecev do enega leta. Pomagala sem jim urejati potne liste, da so lahko odšli v tujino – v Nemčijo, Avstralijo in drugam.

Prostovoljno delo

Ob Savinji

15

Prostovoljka Željka Vovk v družbi stanovalcev doma

Dolga leta ste delali kot višja fizioterapevtka v Centru za rehabilitacijo v Rimskih Toplicah. Ste bili kdaj razočarani nad delom?

Ne. Delo samo me ni razočaralo.

Kaj pa ljudje?

Nad ljudmi pa sem bila razočarana. Vem, da je vsak človek v življenju kdaj razočaran, tudi na delovnem mestu, kjer nesporazumi naj ne bi bili prisotni.

Doživela sem 'kratek stik' s pacientom. Bil je general, ki je svoj visok čin želel uveljaviti v zdravilišču.

Ko je odšel, je bil konflikt med zaposlenimi pozabljen, kot da ga ni bilo. Na moji duši pa je pustil globoke rane. Poštenje gotovo nekaj velja, a takrat ga ni bilo.

Po upokojitvi ste se razdajali pri RK in drugje.

Zdaj ste še prostovoljka pri Medgeneracijskem društvu za samopomoč Savinja. Kaj vas je nagovorilo k temu?

Kot zdravstvena delavka živim s čutom za onemogle, ostarele. Zaradi aktivnostih pri DU Celje so me napotili na izobraževanje za delo s starejšimi osebami. Takrat je bil pogoj, da po končanem izobraževanju vodim skupino starejših ljudi za samopomoč.

Tako sta se rodili dve skupini, ki ju še danes vodim.

Ni mi žal, res pa zahtevajo priprave na srečanja kar precej energije.

Za svoje delo ste prejeli številna priznanja.

Katero vam je najljubše?

Najbolj me je razveselilo prvo priznanje, to je bila plaketa takratne krajevne skupnosti leta 1983, najljubši pa mi je bronasti grb MOC. Vesela sem, da so me prepoznali kot zaslužno krajanko. Priznanje mi je resnično godilo, ljube so mi tudi plakete Rdečega križa Slovenije, saj sem na tem področju opravila kar dosti dela. Seveda sem ponosna na zadnji dve priznanji za naj prostovoljko.

Kako vidite svojo prihodnost?

Na nogah. Želim, da bi še nekaj časa opravljala poslanstvo za dobrobit človeka. Predvsem pa si želim dobrih odnosov z ljudmi in seveda zdravja.

Bi želeli še kaj povedati?

Rada bi poudarila in pohvalila dobre odnose in sodelovanje z Domom ob Savinji ter čutečimi zaposlenimi doma z direktorico na čelu. Že dolga leta sem povezana z večjim številom delavcev doma in sodelujem z domskimi skupinami ter njihovimi voditelji. Obiskujem naše krajane v domu. Vsem zaposlenim čestitam za uspešnost in želim, da bi še naprej dobro sodelovali.

Ljudmila Conradi

16

Ob Savinji

Povezovanje generacij

Aktivno staranje in medgeneracijska solidarnost Leto 2012 je evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti in nas opozarja na pomen, ki ga imajo starejši v družbenem življenju.

Pogosto se spregleda, kako veliko dajejo družbi starejši, ko negujejo in skrbijo za starše ali zakonca, pazijo na vnuke, svetujejo in pogosto tudi finančno podpirajo svoje družine in še bi lahko naštevali. Enako pomembno je delo, ki ga opravijo kot prostovoljci v krajevnih skupnostih, pri gasilcih in lovcih, pri Rdečem križu, itd. Namen evropskega leta je prav to – dati priznanje starejšim in njihovemu prispevku družbi ter jim omogočiti boljše pogoje.

V okviru projekta EU PIKA, ki ga izvaja Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije (MFDPŠ) iz Celja, je bila 21. junija 2012 v prostorih Doma ob Savinji Celje organizirana okrogla miza, ki so se je kot razpravljavke udeležile: mag. Milica Lahe (Fakulteta za zdravstvene vede Univerze v Mariboru), ga. Bojana Mazil - Šolinc (direktorica Doma ob Savinji), mag. Danijela Lahe (Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru), ga. Katja Esih (direktorica Regijskega študijskega središča Celje), ga. Petra Šušter (koordinatorka aktivnosti v centru starejših – Hiša generacij Laško) ter dr.

Karmen Kolnik (Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru), ki je srečanje tudi povezovala.

Udeleženke okrogle mize so med drugim poudarile, da aktivno staranje pomeni z različnimi aktivnostmi v starosti vzdrževati dobro življenjsko (mentalno in fizično) kondicijo, da bo čas, ko starejši potrebujejo pomoč okolja, čim krajši in čim manj boleč. Aktivno staranje pomeni , da smo tudi na starost dovolj zdravi in družbeno dejavni, da nam je raznoliko delo v zadoščenje, da smo v vsakdanjem življenju samostojni in da se udejstvujemo kot državljani. Tudi na starost lahko še vedno prispevamo svoj delež družbi in živimo kakovostno življenje. Vsi moramo kar najbolj izkoristiti

svoj potencial, ki ga imamo tudi v poznejših letih.

Nenehno je potrebno spodbujati aktivno družbeno in družabno življenje starejših. Udeleženke so predstavile številne primere dobrih praks iz svojega delovnega okolja, ob enem pa tudi opozorile na probleme in odprta vprašanja.

Evropsko leto 2012 kot leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti opozarja zlasti na tri področja: Družbeno udejstvovanje – upokojitev in starost ne pomenita brezdelja. Pogosto se spregleda, kako veliko dajejo družbi starejši, ko negujejo in skrbijo za starše ali zakonca, pazijo na vnuke, kuhajo zaposlenim družinskim članom itd. Enako pomembno je delo, ki ga opravijo kot prostovoljci. Namen evropskega leta je prav to – dati priznanje starejšim in njihovemu prispevku družbi ter jim omogočiti boljše pogoje.

Samostojno življenje – s staranjem zdravje peša, vendar lahko to z marsičem omilimo. Že z majhnimi posegi in spremembami v okolju lahko olajšamo življenje ljudem, ki jih mučijo bolezni in invalidnost. Aktivno staranje pomeni zmožnost starejših, da kar najdlje sami urejajo svoje življenje.

Zaposlovanje – življenjska doba v Evropi se daljša, upokojitvena starost se dviga. Mnoge so skrbi, da starejši ne bodo mogli obdržati zaposlitve oziroma najti nove in tako izpolniti pogoje za dostojno pokojnino. Starejši delavci morajo dobiti več možnosti pri zaposlovanju in ohranjanju svoje finančne neodvisnosti .

Karmen Kolnik

Povezovanje generacij

Sodelovanje generacij S projektom »Glasbeni pristop k sodelovanju generacij« želimo bogatiti medčloveške odnose in plesti prijateljstva med ljudmi, z izmenjavo znanj in izkušenj med generacijami. S projektom želimo vzpostaviti in razširiti solidarnost in sožitje med generacijami v okviru aktivnega in kreativnega preživljanja časa. Menimo, da je prostovoljstvo in povezovanje generacij družbeno priznana in cenjena vrednota. S projektom želimo vzpostaviti mobilnost dijakov (kot element vseživljenjskega učenja) in prispevati k sodelovanju medkulturnih zmožnosti ter pridobivanju izkušenj v medkulturnih stikih.

Nove informacije o prostovoljstvu bodo spodbujale aktivno sodelovanje šole, dijakov, učiteljev in posameznikov pri vključevanju v prostovoljno delo na osebni in javni ravni. S tem bodo pomagali graditi družbo, ki ohranja in razvija kakovost življenja, družbeno blaginjo in enake možnosti za vse.

V projekt so aktivno vključeni trije partnerji:

Glasbena in plesna predstavitev

Ob Savinji

17

• Škola za umjetnost, dizajn, grafiku i odječu Zabok (Hrvaška) • Srednja škola za saobračaj i komunikacije Sarajevo • Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije Celje Države so se predstavile na temo ljudska glasba (ljudska pesem, ljudska glasbila). Znana pri nas, a ne dovolj razvita, je ideja, da bi mlajša generacija lahko v večji meri pomagala starejši – da bi tudi v okviru šol spodbujali prostovoljno delo s starejšimi ljudmi.

Zaključna prireditev je potekala v Šolskem centru Celje, kjer so posamezne države s svojo glasbo in plesom predstavile svojo državo in kulturo. Istega dne pa so ob koncu projektnega dela stanovalci, prostovoljke in delavci Doma ob Savinji v zahvalo za sodelovanje pripravili program zaključne prireditve, kjer smo se vse države predstavile še enkrat, domski zbor pa je zapel.

Druženje dveh tako različnih generacij je bilo sprva zelo nerodno, kasneje pa je postalo sproščeno in prijateljsko. Veliko znanja in izkušenj je bilo pridobljenih na obeh straneh, še zlasti pri dijakih.

Lidija Leskovšek

18

Ob Savinji

Povezovanje generacij

Stara leta

Stezice med generacijami V ponedeljek, 21. maja 2012, so dijaki naše šole nastopili v Domu ob Savinji Celje s kulturno prireditvijo z naslovom »Stezice med generacijami« pod mentorstvom profesoric Tanje Štante Benčina, Simone Rap in Danice Kocijan Kiker.

S tem kulturnim dogodkom v domu upokojencev je Poslovno-komercialna šola obeležila: leto 2012 kot evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti, Teden vseživljenjskega učenja; 1. mednarodni teden kulturno-umetnostne vzgoje; 21. maj, svetovni dan kulturne raznolikosti za dialog in razvoj ter hkrati podprla projekt Mladi ambasadorji medkulturnega dialoga, katerega temeljni cilj je omogočati sožitje različnih kultur v medkulturnem svetu.

Stanovalci doma so z zanimanjem prisluhnili našim dijakom in bili veseli našega druženja z njimi. Sodelovali so: Robi Velenšek, 1. C, Valentina Lisančić, 1. D, Katja Dimec, 1. D, Tjaša Satler, 1.

D, Igor Radić, 2. A, Ines Drnolšek, 3. Č, Simona Kolmanič, 3. Č, Rok Kokovnik, 4. A. Prireditev je ujela v objektiv Monika Zorko, 1. A PTI. Tanja Štante Benčina

Nekoč sem veselo plesal, pel, pesmi pisal in pticam igral.

Zdaj pa samo poslušam ptičje petje in za vsako pesem bi ne vem kaj dal.

Nekoč sem živahno plaval kot riba v vodi in užival v sončni svetlobi.

Zdaj pa v senci na suhem opazujem, kako se ribe živahno zaletavajo od skale do skale, kot da bi jim to bil hobi.

Nekoč sem bil vrhunski športnik, s polno močjo streljal žogo na gol.

Zdaj pa me trga v kosteh, kot da bi mi kdo v žile natrosil sol.

Nekoč sem z vlakom potoval po svetu in bile so čudovite vožnje.

Zdaj pa imam samo še domotožje.

Nekoč sem garal kot žival, da bi si zaslužil denar.

Zdaj pa samo čakam na pokojnino in za vse drugo mi ni nič mar.

Nekoč sem vozil avto, ker sem imel vozniški izpit.

Zdaj me drugi z vozičkom porivajo, ker sem čisto povit.

Nekoč sem bil mlad in radovedno opazoval, kaj so počenjala mlada dekleta.

Zdaj pa sem priklenjen na voziček, ker so od nekod priletela stara leta.

Blaž Šafarič

Povezovanje generacij

Ob Savinji

19

Ustvarjalno in športno obarvan teden otrok iz Slavonskega Broda Mestna občina Celje želi preko sklepanja prijateljstev in s povezovanjem z drugimi mesti doma in v tujini prispevati k povezovanju med narodi in ljudmi, k poznavanju in spoštovanju kulturnih razlik in medkulturnemu dialogu.

Celje goji partnerske in prijateljske vezi z mnogimi mesti doma in v tujini. Leta 2010 smo se s podpisom Sporazuma o prijateljstvu in sodelovanju povezali tudi s hrvaškim mestom Slavonski Brod. V tem času smo vzpostavili sodelovanje na mnogih področjih, naša želja pa je, da sodelovanje prenesemo tudi na področje izmenjav in sodelovanja med mladimi, saj je takšno sodelovanje največje zagotovilo, da se bo partnerstvo vzdrževalo in razvijalo tudi v prihodnje.

Prav zato smo še posebej veseli, da so se povabilu Mestne občine Celje k pripravi programa ob letošnjem obisku 34 otrok iz Slavonskega Broda odzvali OŠ Lava, Dom ob Savinji in TRC Celjska koča. V času med 13. in 17. januarjem smo skupaj pripravili zelo pester in raznovrsten program, ki je otrokom iz Slavonskega Broda omogočil preživljanje ustvarjalnega in športnega tedna. Otroci so bivali pri svojih vrstnikih iz OŠ Lava, skupaj z njimi posneli film, spoznali šolski vsakdan naših otrok in smučali na Celjski koči. Poleg tega so spoznali mesto Celje in se udeležili ustvarjalnih delavnic v Domu ob Savinji.

Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi obiska otrok iz Slavonskega Broda in upamo, da se bodo vzpostavljeni kontakti razvili v uspešno sodelovanje med šolami, učenci in institucijami v prihodnje.

Mag. Barbara Bošnjak

Mesto Celje je gostilo otroke iz Slavonskega Broda, ki so bivali pri vrstnikih naše šole. Ker na šoli dajemo velik poudarek vzgoji otrok, vrednotam, ki so zelo pomembne, da se jih mladi naučijo in jih v vsakdanjem življenju tudi živijo, smo mladim go-

Na obisku mladi iz Slavonskega Broda

stom želeli pokazati košček teh prizadevanj. Med pomembne vrednote sodijo tudi medosebni odnosi, in sicer odnos do vrstnikov, odnos do učiteljev, odnos do starejših in zato smo se dogovorili, da jim iz prve roke pokažemo, kako lahko učenci prenašajo mladostno energijo, ustvarjalnost in druženje tudi na starejšo generacijo. Mladi, če so dobro vodeni, še vedno znajo čutiti s starejšimi in se radi družijo z njimi. V preteklosti so vedno zelo radi zahajali v vaš Dom ob Savinji in tako je nastala tudi ideja, da bi skupaj z vrstniki obiskali dom in v delavnicah skupaj s stanovalci tudi ustvarjali. Za vse otroke je bila to zelo koristna in dobra izkušnja, ki jim je ostala v izjemno pozitivnem spominu, kar so mladi iz Slavonskega Broda še posebej izpostavili.

Mladim je potrebno mnogokrat približati življenje ostalih ljudi, še posebej starejših, da se naučijo lepega odnosa, strpnosti ter načina, kako pomagati šibkejšim. Prav tako se naučijo obnašati, kar jim bo v prihodnosti tudi zelo koristilo. Takšna izkušnja druženja je vedno nekaj posebnega in tako so bili nad skupnim obiskom doma izjemno navdušeni. Še posebej jim je všeč, kadar lahko učenci košček svoje ustvarjalnosti pokažejo starejšim in jih tudi česa naučijo. Hvala vsem za to izkušnjo.

Ravnateljica Marijana Kolenko, Osnovna šola Lava

20

Ob Savinji

Naše skupine

Skupina Zvončki Družimo se v skupini, ki se nahaja v II. nadstropju SD, vsak dan dopoldan in tudi popoldan. Največji poudarek pri našem delu je v skupinskem delu (telovadba, družabne igre, sprehodi, kuhanje, izleti, športne aktivnosti, miselne igre). Pri tem delu se spodbujamo in krepimo socialne vezi, sočasno pa uporabljamo tudi individualni pristop, saj lahko določene težave in stiske posameznika v skupini rešujemo le s to metodo dela. Poglejmo, kaj so nam povedali člani: • nisem si predstavljala, da bom lahko tako srečna v domu, • sem zvesta članica te skupine, • imam se lepo, veliko delamo, se pogovarjamo, srečna sem v skupini, • počutim se lepo, rada telovadim, • lepo se imamo, delamo okraske, se zelo razumemo, radi tudi zapojemo, • ko je bilo sonce, smo se sprehajali po našem lepem parku, drugače pa se družimo v našem lepem prostoru, • pekli smo čevapčiče, hrenovke, jabolka, pala-

Aktivnosti skupine Zvončki v domskem parku

• • • • • • • • •

činke, delali sadne kupe, kuhali kostanj, pekli pecivo, rada prihajam v skupino, ker se vedno kaj dogaja, tukaj telovadimo, se pogovarjamo, rešujemo uganke, računamo, rišemo, igramo družabne igre, rada pletem za vnuka, v skupini rada popijem kavico, posebno rada se udeležim kuhanja, najbolj so mi všeč pečena jabolka, ki se jih najem do onemoglosti, med ženskami se zelo dobro počutim, rad zapojem in jim zaigram na orglice, zelo rad prihajam v skupino, kjer se zelo razumemo in pojemo, pojemo kakšno klobaso, bili smo na Trojanah na krofih, zelo dobro se počutim na naših vsakodnevnih srečanjih, počutim se super, lepo je delati s prijaznimi ljudmi, zelo rada prihajam k dobrim ljudem, ki me bogatijo in pripravljajo na mojo starost.

Zdenka Zemljak

Naše skupine

Skupina Zvončki pri peki peciva

Poletni piknik skupine Zvončki

Skupina Zvončki

Ob Savinji

21

22

Ob Savinji

Naše skupine

Beseda – besede Skupina za samopomoč v Medgeneracijskem društvu Savinja Celje Septembra letos je skupina zakorakala v deseto leto delovanja. Od prvega do desetega leta skupino obiskuje le stanovalka doma Berta Jelenko, vsa leta pa je njena članica tudi Nada Jelovšek Nadana, čeprav zadnje mesece zaradi bolezni ne more prihajati na redne tedenske sestanke.

V preteklem letu so skupino za samopomoč Beseda – besede obiskovale: Jožica Novak, Berta Jelenko, Ana Elizabeta Lampret, Blaž Šafarič in Nada Jelovšek Nadana. Krajši čas je v skupini sodelovala tudi Albina Sodja, z novim šolskim letom pa je izstopila. Zopet se je skupini pridružila nekdanja članica Vida Mohar. Bili smo je res veseli.

Beseda – besede v knjigarni Antika

Iz leta v leto se kaže napredek skupine in posameznikov, čeprav so vsako leto starejši. Največji napredek je viden pri nastopih. Ob dnevu mrtvih in ob slovenskem kulturnem prazniku skupaj s pevskim zborom priredimo komemoracijo in proslavo v počastitev naše kulture. Nastopajo bolj sproščeno in samozavestno in me presenečajo, a ne samo mene, ampak tudi zaposlene v Domu ob Savinji, ki jim prisluhnejo. Ponosni so, da jim je zaupano nastopanje. Letos so že četrto leto nastopili tudi na celjskih ulicah ob svetovnem dnevu zdravja.

Vsakoletni cilj skupine je, da vsakdo svoje pesmi poveže v šopek – zbirko. Letos so nastale štiri – Nada Jelovšek Nadana: Prehojene poti, Jožica Novak: Sreča, Berta Jelenko: Minila so leta in Blaž Šafarič: Premišljujem. Z njimi so sodelovali

Naše skupine

na razpisu Javnega sklada RS za kulturne dejavne za seniorske pisce. Regijskega srečanja seniorskih piscev smo se udeležili v začetku junija v Zrečah.

Nastop na Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu S kombijem, ki nas je v ponedeljek, 1. oktobra, ob pol desetih čakal pred domskim poslopjem, smo se odpeljali v Ljubljano, 'oboroženi' s svojo poezijo.

Ko smo prispeli v Cankarjev dom, smo se po avlah doma najprej sprehodili med stojnicami, obloženimi s pripomočki za starejše. Do nastopa nas je ločila še dobra ura. V prvem podpritličju smo si privoščili brezplačno kavo, ki nam jo je priskrbel Blaž. Polne stojnice so nas vabile k ogledovanju.

Srečali smo tudi predstavnike Društva upokojencev Teharje, ki so razstavljali pisanice in razne vezene prtičke.

Naš nastop je bil napovedan v dvorani Lili Novy.

To je manjša dvoranica, primerna za predstavitev poezije. Publika se ni trla, a je nastop vseeno uspel.

Življenje Pomladi, poleti, pozimi prilete ptice.

Pojejo: »Pozabi, preboli preteklost, prebudi sedanjost!«

Ana Elizabeta Lampret

Ob Savinji

23

Zadovoljni smo sedli v kombi in se odpeljali v Celje.

Prijetno smo zadremali, ko nas je v Trojanah zbudil vonj po krofih, ki jih je za vse nas nabavila terapevtka Zdenka. V Celje smo prispeli žre nekoliko utrujeni.

Za konec 'šolskega leta' smo 18. junija priredili piknik kar na našem Conradijevem dvorišču v Šercerjevi ulici v Celju.

Veselo smo spremljali dogajanje in si privoščili sladice ter se nato zadovoljni vrnili v dom.

Srečevali smo se tudi v počitnicah, a bolj na kratko, saj je bilo prevroče za prave sestanke in globoko razmišljanje.

Zdaj že pripravljamo zbirke pesmi za naslednje srečanje seniorskih piscev. Ob koncu desetega leta delovanja skupine pa bi radi izbor najlepših pesmi vseh dosedanjih članov in članic povezali v almanah domske poezije.

Ljudmila Conradi

Prehojene pot i Čas hiti, se ne ustavi.

Jubilej se mi smeji.

Spomin se zbudi na mlade dni in ljubezen predrami. Še ti v očeh žari plamen srečnih dni in spomin na prehojene poti.

Nada Jelovšek Nadana

Žetev Za začetek misel se poraja in prehaja v dejanje.

Za zaprtimi vrati lepši so vrtovi z žlahtnimi sadovi.

Utrgaj sad – danes je sladak, jutri grenak.

Nada Jelovšek Nadana

24

Ob Savinji

Naše skupine

Sreda je naš dan Včeraj sem s koledarja odtrgala predzadnji list – ostal je le še december, še tri srede do paznikov in novega leta 2013. Tako nekje 500 do 550 jih je minilo, sred namreč, odkar sem kot prostovoljka prvič sedla h kavici in k pogovoru s skupino stanovalk in stanovalcev v našem domu. Toda niso le številke tisto, kar me je prevzelo ob spominu na 13 let vloge voditeljice skupine starih za samopomoč.

Kar šteje, je veselje ob vsakokratnem snidenju, je bogastvo spominov in izkušenj, ki si jih zaupamo v pogovorih, so topli medčloveški odnosi in prijateljske vezi, ki so se stkale v vseh teh sredah.

foto: www.dreamstime.com

Te dni smo v skupini Šmarnice v pričakovanju praznikov: Miklavževega, božiča, novega leta. Tudi na Prešernovo rojstvo in na Dan samostojnosti naše domovine nismo pozabile. Kadar je v kratkem obdobju na kupu toliko praznikov, je komaj kaj časa za druge teme, o katerih sicer rade klepetamo: zdravje, spomini na prijatelje, starše in učitelje, naša potovanja, zanimive osebe in dogodki in še mnoge druge. Te dni nas zaposlujejo spomini na praznovanja v našem otroštvu. Rade se pogovarja-

Snidenje skupine Šmarnice

mo o tem, kako nam je bilo lepo ob skromnih darilih v ljubečem družinskem krogu in kar razumeti ne moremo, kam gre ta potrošniški svet, kjer ima denar večjo vlogo kot lepi odnosi in pristna čustva. Spominjamo se praznično počiščenih domov, vonja po svežem kruhu in piškotih, pa božičnega drevesa, ki smo ga v družini skupaj okrasili. Vsaka od nas: Alojzija, Ani, Ana, Anica, Marija, Nada, Emilija, pa včasih še Mateja in Barbara (moji prijazni sovoditeljici in pomočnici) lahko deli s skupino katerega od nepozabnih spominov na Miklavža in parklje, na hojo k polnočnicam v visokem snegu in na novoletna jutra, polna dobrih sklepov in velikih pričakovanj. Tudi na naše članice, ki so jih leta in bolezni privezale na posteljo, ne pozabimo.

Vsak teden jih razveselim s pozdravi in novicami iz skupine, pa še kaj sladkega priložim. Antonija, ki je članica skupine Šmarnice od samega začetka, pa Matilda in Nada me vselej spravijo na dobre misli s svojo potrpežljivostjo in pogumnim sprejemanjem vsega, kar so jim prinesla leta.

Skupina je v trinajstih letih doživljala odhode starih in prihode novih članic. Ostaja pa stalnica – medsebojna naklonjenost in veselje, ko se vsako sredo spet srečamo na kavici, se pogovarjamo o vsem, kar je bilo, je in še bo (v to verjamemo) dobrega in lepega ter druga drugo tolažimo, kadar ni vse lepo in prav.

V imenu skupine Šmarnice zapisala Emilija Pešec

Naše skupine

Ob Savinji

25

Naša skupina Planike V naši skupini Planike imamo člana, ki je v maju dopolnil 94 let. To je naš Karli Šmauc: kuhar, frizer, železničar, novinar in pesnik.

Pred dvema letoma se je vključil v našo skupino; vsak četrtek nas razvaja s kavo, včasih s pizzo in dobrim vinom ob praznikih.

V skupini je zelo dejaven, vsem pomaga pri reševanju miselnih igric; tu je nezmotljiv in zelo uspešen.

Urice vsem popestri s kakšno svojo pesmico, ki jo kar spretno zrecitira. Nikoli mu ne zmanjka šal, tudi zapoje rad, kadar so »pevske minutke«.

Omizje skupine Planike

Njegov smeh je nalezljiv, vedno je dobre volje in optimist. Nikoli ne stoka. Včasih je razigrano nagajiv, pa mu oprostimo, saj se zna opravičiti. Njegova volja do življenja je dobra motivacija za vse v skupini; za druženje, za dvigovanje samozavesti, za negovanje prijateljskih vezi, za lajšanje bolečin.

Večkrat pripelje v skupino tudi svojo drago prijateljico Cirilo, ki jo radi sprejmemo. Želimo, da med nami še dolgo ostane takšen kot je.

Voditeljica skupine Majda Kološa

26

Ob Savinji

Delovanje hospica

Paliativna nega in oskrba v Domu ob Savinji Celje Paliativna oz. blažilna nega in oskrba je novejša veja v zdravstvu in pomeni spremljanje bolnikov v trenutku, ko se njihova bolezen ne odziva več na zdravljenje, ki je usmerjeno na ozdravitev. Njen namen je izboljšati kakovost življenja bolnikom in njihovim bližnjim s preventivnimi ukrepi in lajšanjem trpljenja tako, da ga zgodaj prepoznamo, ustrezno ocenimo in obravnavamo. Pri tem trpljenje ni omejeno le na telesno bolečino, temveč zajema tudi druge telesne, psihosocialne ter duhovne stiske in težave, pa tudi pomoč bolnikovi družini med boleznijo in žalovanjem.

Z delovanjem hospica in idejo paliativne oskrbe smo se v Domu ob Savinji Celje seznanili že pred leti, vendar je za aktivno ukvarjanje s paliativno nego in oskrbo potrebno ne samo strokovno znanje iz tega področja, temveč tudi osebna zrelost in izkušnje vodje zdravstveno-negovalne službe, vsakega posameznika in celotnega tima.

V letih dela s starostniki, ob doživljanju procesa umiranja posameznika, ob stiskah svojcev ter ob stiskah umiranja v lastni družini, smo v našem timu prišli do spoznanja, da ni pomembno samo rojstvo v družini, da ni pomembno samo kakovostno življenje v aktivni dobi, ampak je pomemben del življenja tudi »pobiranje sadov« zrelega življenja ter slovo od posameznika.

V posebno pomoč pri našem strokovnem in osebnostnem razvoju ter razumevanju paliativne oskrbe sta bili kolegici, medicinski sestri – Heda Zimšek in Majda Brumec, ki sta nam potrpežljivo in vztrajno predstavljali prednosti paliativne oskrbe za težko bolnega in umirajočega, njegove svojce in navsezadnje tudi za nas zaposlene, ki doživljamo številne stiske ob soočanju z minljivostjo.

Aktivno sodelovanje s Hedo Zimšek iz območnega odbora hospic v Celju se je pričelo pred približno letom dni. Sodelavce hospica smo v tim zdravstve-

no-negovalne službe sprejeli kot zunanje sodelavce, ki pomenijo vez med bolnikom, svojci in nami, kot vez med našim domom in bolnišnico ter kot neodvisne in neobremenjene strokovnjake, ki nam s svojimi nasveti olajšajo delo s težko bolnimi in umirajočimi ter njihovimi svojci. V letošnjem letu smo s posredno ali neposredno pomočjo hospica spremljali številne stanovalce in njihove svojce.

Prav tako smo v letošnjem letu osrednjo temo izobraževanja zaposlenih namenili področju paliativne oskrbe. Heda Zimšek nam je predstavila delovanje hospica, prim. Majda Šarman pa je izvedla predavanje z naslovom »Možnosti lajšanja kronične bolečine«. »Pomembno je živeti, pa tudi pogovarjati se o smrti,« je misel ene od udeleženk učne delavnice, ki jo je Dom ob Savinji Celje organiziral ob letošnjem svetovnem dnevu hospica in paliativne oskrbe, izvedla pa predavateljica Majda Brumec, strokovna sodelavka Slovenskega društva hospic – nevladne humanitarne organizacije, ki izvaja oskrbo in podporo težko bolnim, umirajočim in njihovim svojcem. Preko vsebine celodnevne učne delavnice z naslovom Zakaj boli – kako lajšati trpljenje v času umiranja smo zaposlenim v domu pomagali k prepoznavanju njihovega lastnega odnosa do bolečine in trpljenja. Njihov odnos oblikujejo življenjske izkušnje – lepe in težke, ki so jih dobili v otroštvu, v družini, jih nato »žlahtnili« ob delu in življenju s starimi ljudmi v domu in dopolnjevali s strokovnimi znanji iz šole in kasnejših izobraževanj.

V drugem delu učne delavnice smo spregovorili o tem, kaj je lahko za umirajočega največje trpljenje.

Ob telesni bolečini smo se dotaknili predvsem čustvene in duhovne dimenzije le-te. Spregovorili smo o soočanju z odvisnostjo starega človeka, okrnjeno ali odvzeto sposobnostjo odločanja, o teži izpuščanja – stvari, ljudi, lastnega biti. Govorili smo o duhovnih potrebah – ostati človek do kon-

Delovanje hospica

ca, zaključevanju odnosov, življenjski bilanci, odpuščanju, idr. Prezrtje duhovnih potreb lahko vodi v še hujše trpljenje kot telesna bolečina, za katero so zdravila.

Biti blizu staremu umirajočemu človeku v domu pomeni slišati ga, zaznati in začutiti njegove potrebe, ter jih v največji možni meri uresničiti. Tega se ne da vedno, če sledimo zgolj ustaljenemu delovnemu urniku, ki ima vedno na razpolago premalo časa. Bolnik pričakuje, da bo slišan, upoštevan, varen, da bodo upoštevani in prisotni njegovi svojci.

Spregovorili smo tudi o načinih, kako v domu to doseči. Zaposleni si zelo prizadevajo, da bi potrebe umirajočih in svojcev tudi izpolnili. Zgodbe so izražale sočutje, s katerim mnogi delavci pristopajo k delu z umirajočimi, kjer kljub teži dela ostaja zavedanje, da trud ni zaman, da jih je vzpostavljen odnos napolnil z občutki hvaležnosti, da so lahko bili del bolnikovega slovesa.

Ob koncu delavnice so udeleženci izpolnili vprašalnik, v katerem so izrazili naslednje misli: »Delavnica mi je odprla nekaj starih ran, vendar sem našla tudi potrditve, da sem ob smrti staršev ravnala

Delavnica »Zakaj boli - kako lajšati trpljenje v času umiranja?«

Ob Savinji

27

prav in potrditev, da sem dober človek tudi pri delu z bolniki.

Dotaknilo se me je do srca, kar je za delo z umirajočimi nujno.« »Ob umiranju bolnika čutim, da je življenje lepo, zato je slovo težko. Pomembno je, da pokažeš svojim bližnjim in sodelavcem, koliko ti pomenijo. Delavnica je bila čustvena, polna novih spoznanj. Življenje je lepo in sveto, zato moramo z njim upravljati previdno.« Glede na dosedanje izkušnje pri spremljanju stanovalcev ugotavljamo, da si lahko skupaj s Slovenskim društvom hospic uspešno delimo skrb za težko bolne in skupaj pripomoremo, da je njihovo trpljenje čim manjše ter njihovo življenje dostojanstveno do konca.

Naš cilj v prihodnje je, da paliativno oskrbo predstavimo in približamo čim večjemu številu stanovalcev in svojcev ter na ta način omogočimo kakovostno in umirjeno zadnje življenjsko obdobje.

Naše vodilo pri delu s starejšimi je, da poudarjamo spoštovanje do človeškega življenja in sprejemamo umiranje kot naravni proces.

Karmen Wirth Majda Brumec, Slovensko društvo hospic Slovensko društvo hospic, Območni odbor Celje

28

Ob Savinji

Pesmi

Sreča Sreča velja, kdor jo še ima.

Kdor pa jo izgubi, jo nazaj le težko dobi, četudi za njo se podi.

Sreča ni roža, ki se jo boža.

Sreča je včasih boleča in opoteča. Če se z njo rodiš, jo lahko izgubiš.

Ne veš kdaj, prišla bo nazaj.

Jožica Novak

Pesem P Moj zadnji dom Na jesen življenja v Domu ob Savinji sem pristala.

Pa kaj za to, saj mi tukaj je lepo.

Včasih pa mi je tudi hudo.

Takrat na zvonec pozvonim in kmalu na vratih prikaže se nekdo.

Prijazno me vpraša, kaj si želim.

Proseče odgovorim in želja je izpolnjena.

Tako se nam v domu godi, lahko živimo brez skrbi.

Starost je naravna stvar, ustavljena ne bo nikdar.

Vida Mohar

Pokopati preteklost.

Prepustiti poletju pol pozabljeno pomlad.

Pisati pesmi.

Pomoč pomoči potrebnim.

Privlačen pogled prihodnosti.

Ana Elizabeta Lampret

V letu 2012 smo doživeli

Ob Savinji

29

Mediacija Zakaj je mediacija smiselna?

• predstavlja vzorec mirnega in strpnega reševanja konfliktov in sporov, • ima neposreden vpliv na izboljšanje medsebojnih odnosov, • vsi udeleženci mediacije so zmagovalci, • uporaba mediacijskih veščin prispeva k boljšim odnosom tudi izven mediacijskih postopkov (v zasebnem in profesionalnem okolju).

Mnenja sodelavcev tridnevnega izobraževanja na temo Z mediacijo do pozitivne komunikacije in dobrih medsebojnih odnosov: • prijetno druženje s sodelavci in umetnost komuniciranja, ki bi jo morali poznati in uporabljati vsi za lepše življenje; • od mediacije sem odnesla veliko koristnih nasvetov v zasebnem in službenem področju, zato bi bila mediacije še zelo vesela; • pri mediaciji sem se v skupini prijetno počutila.

Spoznala sem veliko novih metod za reševanje konfliktov in osebno rast, ki so zelo uporabne v vsakodnevnem življenju; • od predavanja sem odnesla veliko dobrih stvari, tudi druženje je bilo zelo prijetno in če bo vsak-

do izmed nas vsaj malo uporabljal te nasvete, se bodo medsebojni odnosi izboljšali; • zame je bila mediacija zelo dobra osebna izkušnja. Ugotovila sem, kaj moram popraviti pri sebi. Kar sem odnesla iz mediacije, poskušam prenesti na svoje sodelavce in svoje bližnje. Sem zelo srečna, da sem se lahko udeležila tridnevnega druženja v prijetni skupini; • koristne informacije bom skušala uporabiti v zasebnem in službenem odnosu; • moram priznati, da sem bila v začetku malo skeptična. V naslednjih dveh dneh pa je bilo naše druženje zanimivo in sproščujoče. Pridobljeno znanje preizkušam v vsakodnevnem življenju, predvsem doma, in res pomaga; • predavanje mediacije je bilo zanimivo in poučno. Izvedela sem veliko novih pojmov in besed.

Pogosto se spomnim kakšnih primerov in jih uporabljam v svojem življenju; • spoznala sem, da se da marsikaj rešiti na miren način za oba udeleženca konflikta. Želim si več takšnih delavnic. Različne metode že skušam uporabiti v vsakodnevnem življenju doma in tudi na delovnem mestu.

Zdenka Zemljak

30

Ob Savinji

V letu 2012 smo doživeli

Ogled kaktusov

Novica, da bomo šli na morje, se je v Domu ob Savinji širila že nekaj dni. Ko pa smo dočakali dan odhoda, je najprej začelo vreti v jedilnici, kjer je Zdenka preverjala kdo je in kdo ni prisoten. Ko je avtobus pripeljal, sem opazil Francija, ki je potiskal na vozičku velik zaboj. Sem že pomislil, da potuje v Španijo. Ko pa je zaboj odprl, sem v njem videl harmoniko. Nataknil je harmoniko na svoja široka pleča in že kar na cesti zaigral: Na rajžo bom odšel … »Dobro jutro, dragi moji!« se je oglasila Zdenka. »Vidim, da nestrpno čakate na odhod.

Naj vam povem, da na potovanju lačni in žejni ne boste. Vreme je lepo in upam, da bo temu primerna tudi vožnja.« Zdaj je Franci zaigral: Srečno pot in brez nezgod …

Na Ravberkomandi smo imeli kratek postanek. Ob primorskem zraku nam je odlično teknila malica, ki so nam jo razdelile naše pridne spremljevalke. Za dobro razpoloženje je preskrbel Franci, ki je na svojo harmoniko zaigral: Ko študent na rajžo gre … »Blaž,

Okrepčitev v primorski gostilni

zdaj se vozimo mimo Portoroža in bomo kmalu prispeli v Sečo. Tam je vrt, kjer gojijo kaktuse,« mi je rekel Jože. »Kaj si rekel, v Sečo?« sem ga vprašal. »Seča pomeni: živa meja. Kaj tu kaktuse vzgajajo v živi meji? Pri nas doma smo v živo mejo posadili gabre.« Končno smo prispeli na cilj. Poleg velikih kaktusov, ki so bili posajeni na odprtem, je bilo kaj za videti tudi v steklenem rastlinjaku, kjer jih je bilo na tisoče. Posamezni kaktusi so segali tako visoko, da jim je steklena streha bila prenizka in so štrleli nad streho. Zaradi višine in mraza so jih obdali s cevmi, ki so bile podobne dimnikom.

Po tem, ko nas je domačinka lepo sprejela in nas popeljala v rastlinjak s kaktusi, nam je po uvodnem pozdravu še povedala, da kaktuse gnojijo dvakrat v pomladi in dvakrat v jeseni ter da jih obilno zalivajo. V vrtu je največji kaktus star petinpetdeset let, širok in visok že en meter in ga smrtni virus še ni napadel. Povedala je še, da kaktusi ne uspe-

V letu 2012 smo doživeli

Ob Savinji

31

Skupinsko fotografiranje na izletu

vajo v puščavi, temveč v južni Ameriki in da so vsi kaktusi naprodaj, ki so starejši od treh let, razen seveda nekaj unikatov, ki nimajo cene. Za izčrpno pojasnilo smo se domačinki lepo zahvalili in obljubili, da se bomo še kdaj srečali. Ob slovesu je Franci zaigral: Adijo pa zdrava ostani …

Potem, ko smo se poslovili od kaktusov in se peljali proti Izoli, je Zdenka povedala, da se bomo za kratek čas ustavili in si ogledali Simonov zaliv. V Simonovem zalivu se je večina odločila za sladoled ali pivo. Morje so opazovali kar iz sence.

Moj prijatelj SS, ki ga je napadel varnostni virus in ki pri računalništvu zmeraj pravi: ziher je ziher, se je v morje pognal kar oblečen in obut, da ga ne bi napadli morski ježi. »Prispeli smo v gostilno, ki še ni okužena z virusom in se ji reče Jasna!« je zavpila Zdenka in še dodala: »Dragi moji, tu je gostilna Jasna in sonce jasno. Samo še ni jasno, kaj bomo jedli in pili.

Prosim, da svoje želje izrazite glasno in jasno, da pri plačilu ne bo prišlo do nejasnih težav. To, da nam bo pred kosilom Franci zaigral, je jasno. In to, da si bodo plesalci in plesalke nabrusili svoje pete, je tudi jasno.«

Medtem, ko smo si polnili krožnike z gobovo juho, ki je bila tako gosta kot golaž, je Franci zaigral in zapel: Danes se vino pije … Jaka se je zaradi plesnega virusa prvi pognal na plesišče in svojo plesalko tako zavihtel, da je iz gostilne vse muhe in komarje pregnal. Ko je Ivan ugotovil, da je Jaka vse muhe in komarje pregnal, si je oblekel mornarsko majico in si Mileno za ples izbral. Zdaj je Franci zaigral: Kaj nam pa morejo, če smo vesel' … »Jože, kakšna kavica je vaši družbi najbolj všeč?« je vprašala Zdenka. Jože je zaprl eno oko in kot modrijan odgovoril: »Po mojem mnenju je mlajšim bolj všeč črna in kratka, starejšim pa bela in dolga.« Pred odhodom v Celje je Franci opazil, da se v morju nisem utopil in da še živ lezem na avtobus, zato je zaigral: Pa po lojtrici gor … Ker se je naše potovanje bližalo h koncu, se je ponovno oglasila Zdenka, ki se je zahvalila izletnikom za potrpežljivost, vozniku za srečno vožnjo in na koncu še rekla Franciju, naj zaigra: Od Celja da Žalca je ravno polje …

Avtor teh vrstic lepo pozdravlja vse potnike in nasvidenje do drugega leta.

Blaž Šafarič

32

Ob Savinji

V letu 2012 smo doživeli

Pot na Brezje

Danes, 23. maja 2012, nas združuje skupna želja in pot k doživetju prave svetosti Marijinega božjega hrama na Brezju.

Pred Domom ob Savinji smo z vnemo polnili avtobus in nezaupljivo pogledovali v sivo nebo, saj smo romarji z mislimi in hotenji že z vsem svojim srcem bili predani k Mariji pomagaj. Od vseh pomembnih ni manjkal nihče.

Začela se je prijetna in varna vožnja. Gospa Mateja, socialna delavka, je bdela nad vsemi. Najprej je dobil besedo gospod duhovnik Andrej Urbancl.

Poleg pozdrava nas je povabil k molitvi in blagoslovil našo pot, ki nam je ob pogledu skozi okno nizala slikovite kraje in lepoto naše Slovenije.

Vsakokratna pot na Brezje nam daje več vedenja o zgodovini, škofih in čaščenju tega pomembnega svetišča. Tudi danes smo zvedavo in radi poslušali gospoda Urbancla. Še besede velikega pesnika so namenjene Brezju: »Dežela Kranjska nima lepšega

Pri maši

kraja ko' je z okol'šl'no ta podoba raja!!« Nebo nad nami je bilo z ogromno mavrico nadvse prijazno.

Končno smo vstopili v ta veliki sveti božji hram.

Takoj nas je prevzela svetost podobe brezjanske Marije, s katero smo svoje želje in upanja duhovno zavezali, se ji iskreno zaupali.

Sveto mašo so ob spremljavi petja in orgel vodili trije mašniki. Bili so goreči pogledi in upanje, da smo svoje želje združili v skupni molitvi in utrdili pripadnost vernim koreninam našega naroda.

Tudi brez prižiganja svečk in kupovanja spominkov ni šlo. Sledilo je prijetno druženje ob malici in žlahtni kavici.

Ob zaključku in vrnitvi z romanja lahko v imenu vseh izrazim hvaležnost za vsebinsko bogato doživetje današnjega dne.

Hvala!

Breda Kovač

V letu 2012 smo doživeli

Ob Savinji

33

Rokovala se je s predsednikom Danilom Türkom Romanca Škorjanc je letos januarja dopolnila 88 let. Rodila se je v Slovenskih Konjicah, kjer je končala osnovno šolo, meščansko pa v Celju. Med drugo svetovno vojno je bil njen brat pri partizanih, zato so Nemci na domačiji njenega očeta do smrti pretepli, mamo, njo in sestre pa so leta 1944 odpeljali v taborišče Šterntal – danes Kidričevo. Marca 1945, ko je skopnel sneg, so od tam s pomočjo nemškega vojaka vsaka zase pobegnile. Sestale so se pri znanki v Slovenski Bistrici.

Romanca se je po vojni zaposlila pri Notranji upravi v Slovenskih Konjicah, nato pa pri Krajevni skupnosti Špitalič in Kostrivnica. Nazadnje je službovala pri Mesninah Celje. Zdaj tretje leto živi v Domu ob Savinji. Tam daleč v Londonu ima edino hčer, vnuka in vnukinjo. Misli se ji večkrat zamudijo pri njih … Že nekaj let piše pesmi. Večinoma so to vesele prigodnice za razne priložnosti. Trikrat je sodelovala

Romanca Škorjanc

na srečanjih slepih in slabovidnih literatov, ki ga organizira Združenje prijateljev slepih Slovenije, ki ima svoj sedež v Celju. Takole pripoveduje o letošnjem srečanju: »Marsikaj sem izvedela. Človek se mnogo nauči tudi v starosti. Letos je literate na srečanju obiskal tudi predsednik Danilo Türk.

Sedela sem na koncu mize poleg mariborskih literatov. Vsi so bili zelo prijetni, zato so mi bili všeč. Predsednik je šel od mize do mize k literatom in tako prišel tudi do naše mize ter prisedel.

Pogovarjal se je z nami. Pripovedovala sem mu, kako sem zadovoljna v Domu ob Savinji, kjer so vsi zaposleni zelo prijazni. Predlagal je, da bi skupaj zapeli eno domačo in smo jo.« Na srečanje s predsednikom Danilom Türkom je Romanca posebno ponosna in ga nikoli ne bo pozabila.

Ljudmila Conradi

34

Ob Savinji

V letu 2012 smo doživeli

Razgibajmo življenje z učenjem V letu 2012 se je v obdobju od meseca maja do avgusta v Domu Ob Savinji odvijal program Usposabljanje za življenjsko uspešnost – Razgibajmo življenje z učenjem (UŽU – Razgibajmo življenje z učenjem). Udeleževali so se ga zainteresirani stanovalci in uporabniki dnevnega centra.

Z udeleženci programa smo se sestajali enkrat ali dvakrat tedensko, na naših skupnih srečanjih pa smo se posvečali različnim vsebinam.

Kar nekaj srečanj smo posvetili spoznavanju zgodovini mesta Celje in se odpravili tudi na oglede. Junija smo si na sprehodu ob Savinji ogledali ostanke južnega in deloma vzhodnega mestnega obzidja in se sprehodili do ohranjenega JV vogalnega stolpa (Vodnega stolpa) in vmesnega stolpa vzhodnega obzidja, ki se nahaja ob Hotelu Evropa.

V mesecu juliju smo se posvetili novejši zgodovini in si ogledali dve stalni razstavi Muzeja novejše zgodovine v Celju. Najprej smo si v muzeju ogledali stalno razstavo Živeti v Celju, ki je posvečena Celju in Celjanom v 20. stoletju. Razstava je marsikomu obudila spomine na preteklost. Spomnili smo se ljudi, ki smo jih poznali, predmetov, ki so se nekoč uporabljali, ulic in naselij mesta, kjer smo živeli, tovarn, kjer smo delali, itd.

Na našem naslednjem sprehodu po mestu smo obiskali Stekleni fotografski atelje Josipa Pelikana, v katerem se nahaja druga stalna razstava muzeja.

Umetniška delavnica z vizualnim umetnikom Simonom Macuhom

Ogled Mozirskega gaja

Posvečena je bogatemu in ustvarjalnemu življenju in delu fotografa Josipa Pelikana. Njegove ohranjene mojstrske fotografije so trajen spomin Celju iz let fotografovega ustvarjanja. Nekatere udeleženke se še spomnijo gospoda Pelikana in morda še kdo tudi hrani kakšno fotografijo, ki je nastala z njegovim fotoaparatom.

Zgodovina pa ni samo to, kar se nahaja v muzejih.

Zanimivo zgodovino pišejo prav tako življenja običajnih ljudi. Ogledom muzejev je sledila umetniška delavnica, na kateri smo s pomočjo vizualnega umetnika Simona Macuha poustvarili proces vizualizacije preteklosti za sedanjost in prihodnost.

Delavnica se je izvršila v treh srečanjih, na katerih smo z udeleženci okruške osebnih spominov poskusili preliti v zgodbe in jih kot take tudi predstaviti drugim.

Na prvem srečanju nam je Simon predstavil podobne primere iz lastne prakse in dogovorili smo se, kako se bomo lotili beleženja in predstavitve spominov. Na drugo srečanje je tako vsak prinesel kakšen manjši predmet, o katerem je nastala pripoved. Vse pripovedi smo zapisali, predmete pa fotografirali. Nastali sta tudi dve pripovedi kar tako, brez predmetov, za kateri smo se odločili, da ju bomo naknadno ilustrirali. Na našem zadnjem srečanju smo iz vseh poprej zbranih virov (fotografije, zapisi, ilustracije) lastnoročno naredili plakat

V letu 2012 smo doživeli

in ga obesili v prostorih Doma Ob Savinji. Tako so si naše spomine lahko ogledali tudi ostali stanovalci in obiskovalci doma. Iz nastalega materiala pa je malce kasneje nastala tudi brošura, ki smo jo naslovili Drobtinice iz naših življenj.

Poleg spoznavanja zgodovine mesta Celje in ustvarjanja na umetniški delavnici smo na naših skupnih srečanjih počeli še marsikaj drugega: obiskali smo Center sodobnih umetnosti v Celju, prebirali leposlovje, se učili igranja remija in za zaključek naših druženj organizirali izlet. V zadnjem tednu avgusta 2012 smo se tako odpravili proti Mozirju, kjer smo si ogledali Mozirski gaj. Obiskali

Ob Savinji

pa smo tudi Center starejših v Gornjem gradu, kjer smo predstavili, kaj vse smo počeli v okviru programa in razdelili izvode brošure, ki je nastala na umetniški delavnici.

Program UŽU – Razgibajmo življenje z učenjem sta vodili Mihaela Žveglič in Natalija Mlinarič, učiteljici UŽU, ki prihajata iz podjetja RACIO, družba za razvoj človeškega kapitala, d.o.o. iz Celja. Izvedbo programa sta omogočila Evropski socialni sklad in Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.

Mihaela Žveglič (Racio d.o.o.)

Listi jesenskih barv Pozabljivost Pozabljivost, to je huda stvar, ki se pozdraviti ne da.

Kar vsak dan se dogaja, komaj kaj se spomnim še.

A spomin na otroška leta ta ostal v glavi je.

Skoraj neverjetno je, a res, da učiteljice iz prvega razreda spomnim se. Še spomnim se, kako bilo ji je ime.

Rezika Novak se je pisala, ki prvo znanje mi je dala.

Imela sem jo rada.

Vida Mohar

35

Jesenski kratki dnevi so še sončni, noči pa so dolge in hladne.

Popoldansko sonce zahaja za gozdovi razsežnih gričev in nam nudi večbarven pogled.

Jesen zna barve spremeniti.

Pogled v park, zlato drevo, poleg debla zelen pušpan.

Po tleh vse polno listov, drevo vsak dan bolj golo.

Nedaleč vstran mlada bila.

Z naravo se spreminjamo tudi mi.

Postanemo večbarvni.

Beli lasje, ustnice temnomodre, rdeče oči.

Prsti okrivljeni in palica v pomoč pri hoji.

Berta Jelenko

36

Ob Savinji

V letu 2012 smo doživeli

Dan mladosti v sončnem parku

Ob dnevu mladosti je tudi letos vodstvo Doma ob Savinji pripravilo veselo druženje ob glasbi, sladoledu in športnem tekmovanju v sončnem parku Doma ob Savinji.

Zdi se mi, da v sončnem parku še nikoli ni bilo toliko radovednežev, kot jih je bilo 25. maja 2012. Ali jih je k temu privabilo majsko sonce, glasba, sladoled ali šport? Moram priznati, da mi je vse bilo zelo všeč.

Potem, ko so pridni zaposleni postregli s sladoledom, je fizioterapevtka Zdenka izklopila glasbo in dodala: »Vsem, ki ste se danes tu zbrali, želim lep dan in veliko uspeha v športnem tekmovanju! Vsi, ki želijo tekmovati v športnem mnogoboju, naj se

Tekmovanje v kegljanju

oglasijo pri meni, da jih zapišem! Tekmovanje bo potekalo v ruskem kegljanju, metanju vrečk v krog ter metanju tenis žogice v vedro! Tekmovalcu ali tekmovalki, ki bo v športnem mnogoboju dosegel ali dosegla največ točk, bo naša direktorica izročila domsko štafeto!« Ko je strokovna komisija ugotovila, kdo je v tekmovalnem mnogoboju dosegel največ točk in si je zaslužil domsko štafeto, se je ponovno oglasila Zdenka: »Dragi moji navijači in športniki, dovolite mi, da vam povem, kdo je zmagovalec domske štafete! To je gospod Blaž Šafarič! Naj povem še to, da se Blaž ukvarja tudi z literaturo in da je na proznem mnogoboju za celjsko regijo že zmagal in se tako uvrstil v slovenski finale. Zdaj pa bi prosi-

V letu 2012 smo doživeli

la našo direktorico, da zmagovalcu izroči domsko štafeto!« »Gospod Šafarič, kako se počutite zdaj, ko ste postali lastnik domske štafete?« me je vprašala direktorica. Takole sem ji odgovoril: »Počutim se dobro, potrudil sem se po svojih najboljših močeh. Želim pa si, da bi še naprej živela domska štafeta.« Na koncu je še Zdenka zavpila: »Kdor ne skače ni Slovenec,« nato pa me je prijela za roko in sva v sončnem parku skupaj tekla zmagoviti krog, kot nekakšna maratonca.

Avtor teh vrstic lepo pozdravlja vse navijače in športnike.

Blaž Šafarič

Veselje zmagovalca Blaža Šafariča

Podelitev nagrade za prvo mesto

Ob Savinji

37

38

Ob Savinji

Praznina Pride dan, ki se razpolovi.

Razpoloviš se tudi ti.

Moj dom Dom ob Savinji je moj dom, tu živim in živela bom.

Tu bom pela, dokler bom živela.

Ko pa bom umrla, moja pesem bo zamrla.

Moje telo bo preminilo, seme rože ne bo več vzklilo.

Ko vzela bom slovo, mene tam več ne bo.

Moje okno ljubo bo žalostno.

Jožica Novak

Pomisliš, če še živiš.

Vse bolj se v samski svet umikaš, v praznino.

Vse več moči je treba, da si tu, da si pomemben.

Z besedo, delom in nasmehom.

Zase in za vse, ki niso še razpolovljeni, prazni. Željo po miru ustvarjaš za jutri.

Berta Jelenko

Larisa Oni so veseli, tebe so mi vzeli; zdaj žalujem jaz, v srcu mi je mraz.

Zapomni si pesem, ki pišem jo zdaj; naj v srcu ti ostane za vekomaj.

Lepša si od vseh, ti moja vnukinja; za mene si bila ta prava grofinja.

Z eno roko pesem pišem, z drugo pa si solze brišem.

Ne najdem prave oblike, ker ne vidim tvoje slike.

V srcu mojem boš ostala kot marjetica mala.

Blaž Šafarič

Ob Savinji

39

S polno žlico zajeto življenje (Pogovor z g. Jaroslavom Zelinko)

»Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova,« je znan napev Toneta Pavčka, s katerim pa bi lahko opisali tudi gospoda Jaroslava Zelinko, polnega optimizma in življenja.

kaj postori in dopustuje. imata sinova hišo in gospod Zelinka tam zelo rad tudi sam s svojim avtom odpravi na Lošinj, kjer bri družbi prijateljev in svojih otrok. Vsako leto se …). Večino časa je tako preživel ob vodi ali v dos pritoki, Savinja, Sava, Krka, Slivniško jezero ko ribaril po različnih rekah in jezerih (Voglajna k nečakinji … Kot član ribiške družine pa je velitrgovine, pogledat domov v stanovanje, na čvek se je ponovno poln energije odpravil »na teren:« v da je imel svoj vsakodnevni obred. Po zajtrku pa se počasi odpravil na zajtrk. Lahko bi celo dodala, na sprehod ob Savinji, nato si privoščil kavico ter no preživljal svoj čas. Vsako jutro je ob 7. uri odšel Gospod je v domu vedno zelo kvalitetno in aktivzaenkrat ni treba bati. dva vnuka, tako da se za izumrtje priimka Zelinka S ponosom in kančkom humorja še doda, da ima lala in si ustvarila vsak svojo družino v Ljubljani. se jima rodila dva sinova. Oba sta se visoko izšoposlovila. Poročena sta bila 53 let in v zakonu sta sreča v domu je trajala leto dni, nato pa se je gospa pol, ko je ženi pričelo pešati srce. Njuna skupna ob Savinji je prišel skupaj z ženo pred tremi leti in Barbara Jezernik Ribič gaš marsikatero težavo in bolezen,« pravi. V Dom nič manjkalo. »S pozitivno energijo lahko premaživljenje. čas aktiven in zelo energičen, takopravi, da mu poskrbi za dobro vzdušje.

Takšen, je ni bilprav celo da je zadovoljen s svojim življenjem, saj je šalo bil ves lečinam v hrbtenici, večkrat pove kakšno in pove z nasmehom na ustnicah. se šalikljub in doda, V sproščenem klepetu gospod Rad Zelinka, botive, saj se le tako za vsako stvar najde rešitev,« njenih želja. »Življenje je potrebno gledati iz pozitivne perspekran v primeru previsoko zastavljenih in neizpolZelinko, optimizma inne življenja. odvijale. polnega Navsezadnje namreč želi biti razočakaterim pa saj bi lahko opisali tudikako gospoda Jaroslava želi delati, bo sproti videl se bodo stvari in in znova,« je na znan napev Tonetautvar Pavčka, ko zopet ponovno odpravil Lošinj.

Ostalih si nes drugič krova inbolečine pravegavkova poskusi: da bi mudopopustile hrbtenici in bi vnovič se lahce čezsobo. eno in drugo lice. A čenjegova ne prideš ne prvič ne svojo Zato je trenutno največja želja, vrstice, življenju donaprave resnice, v sebi do rdečikar ga jev priklenilo posteljo in omejilo zgolj na police, do snežne kraljice, knjigi do zadnje (zato jepozimi priključen na kisik) ter vpočeno vretence, žne cvetice, poleti do zrele pšenice,pljuč jesenizado polne kazale, da ima premalo kapaciteto dihanje Pesmi

Pogovor »Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do poroZadnje zdravstvene preiskave so pri gospodu

(Pogovor z g. Jaroslavom Zelinko)

S polno žlico zajeto življenje

»Življenje je potrebno gledati iz pozitivne perspektive, saj se le tako za vsako stvar najde rešitev,« pove z nasmehom na ustnicah. Rad se šali in doda, da je zadovoljen s svojim življenjem, saj je bil ves čas aktiven in zelo energičen, tako da mu ni prav nič manjkalo. »S pozitivno energijo lahko premagaš marsikatero težavo in bolezen,« pravi. V Dom ob Savinji je prišel skupaj z ženo pred tremi leti in pol, ko je ženi pričelo pešati srce. Njuna skupna sreča v domu je trajala leto dni, nato pa se je gospa poslovila. Poročena sta bila 53 let in v zakonu sta se jima rodila dva sinova. Oba sta se visoko izšolala in si ustvarila vsak svojo družino v Ljubljani.

S ponosom in kančkom humorja še doda, da ima dva vnuka, tako da se za izumrtje priimka Zelinka zaenkrat ni treba bati.

Gospod je v domu vedno zelo kvalitetno in aktivno preživljal svoj čas. Vsako jutro je ob 7. uri odšel na sprehod ob Savinji, nato si privoščil kavico ter se počasi odpravil na zajtrk. Lahko bi celo dodala, da je imel svoj vsakodnevni obred. Po zajtrku pa se je ponovno poln energije odpravil »na teren:« v trgovine, pogledat domov v stanovanje, na čvek k nečakinji … Kot član ribiške družine pa je veliko ribaril po različnih rekah in jezerih (Voglajna s pritoki, Savinja, Sava, Krka, Slivniško jezero …). Večino časa je tako preživel ob vodi ali v dobri družbi prijateljev in svojih otrok. Vsako leto se tudi sam s svojim avtom odpravi na Lošinj, kjer imata sinova hišo in gospod Zelinka tam zelo rad kaj postori in dopustuje.

Zadnje zdravstvene preiskave so pri gospodu pokazale, da ima premalo kapaciteto pljuč za dihanje (zato je priključen na kisik) ter počeno vretence, kar ga je priklenilo na posteljo in omejilo zgolj na svojo sobo. Zato je trenutno njegova največja želja, da bi mu popustile bolečine v hrbtenici in bi se lahko ponovno odpravil na Lošinj. Ostalih utvar si ne želi delati, saj bo sproti videl kako se bodo stvari odvijale. Navsezadnje namreč ne želi biti razočaran v primeru previsoko zastavljenih in neizpolnjenih želja.

V sproščenem klepetu gospod Zelinka, kljub bolečinam v hrbtenici, večkrat pove kakšno šalo in poskrbi za dobro vzdušje. Takšen, pravi, je bil celo življenje.

Barbara Jezernik Ribič

40

Ob Savinji

Predstavitev naših centrov

Skupaj soustvarjamo lepe trenutke že osem let Praznovanje 8. obletnice Dnevnega centra

Starost.

Kaj storiti, ko se ti roke tresejo in težko opravljaš osnovna opravila, ko ti oči ne dopuščajo več branja in daljšega gledanje televizije? Težko je biti ves dan sam, v tišini v stanovanju ali hiši. Dnevi so dolgi in komaj čakaš, da se kdo prikaže in pove kaj je novega. V Domu ob Savinji Celje vam ponujamo drugačno možnost. Pridružite se nam v Dnevnem centru! Zakaj?

V Dnevni center dnevno prihaja do 28 obiskovalcev. Zaposleni si prizadevamo za prijetno vzdušje, pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, socialno oskrbo, razvedrilne dejavnosti in da hitro ter razgibano minevajo dnevi. Dnevno telovadimo, urimo možgane, pojemo, kartamo, igramo družabne igre, se sprehajamo po čudovitem domskem parku, uživamo ob naši Savinji. Ključno pa je naše skupno druženje, vsak posameznik prispeva v mozaik zadovoljstva svoj edinstven delček.

Druženje v Dnevnem centru

8 let trdega dela je obrodilo sadove. Imamo Dnevni center, na katerega smo ponosni. Zaposleni in uporabniki ga imamo radi. Vsak dan znova in znova se srečujemo, preživimo skupaj dan in se vedno poslovimo s pričakovanjem » jutri se znova vidimo«.

Zato z veseljem vsako leto ob obletnici delovanja praznujemo in letos ni bilo prav nič drugače.

Vsi uporabniki in zaposleni smo komaj čakali do 10. ure.

Prišli si ga. direktorica, ga. Simona in strokovni sodelavci doma, ki so s seboj pripeljali veliko torto. Sledilo je voščilo z dobrimi željami in darilo.

Darilo, ki smo ga bili zelo veseli in ga bomo z veseljem uporabljali. Dobili smo lepo, veliko, novo televizijo.

Vse najboljše in na mnoga leta Dnevni center!

Ruža Sevšek

Predstavitev naših centrov

Ob Savinji

41

Kakovost življenja v domačem okolju

Vsako obdobje življenja ima svoje čare in posebnosti in v vsakem obdobju je lepo na novo začeti – doživljati, razmišljati, ravnati. Začetki so kot nepopisan list, na katerega se lahko zapišejo posebna doživljanja, najboljše mojstrovine in največje skrivnosti življenja. Pričeti vedno pomeni soustvarjati svet novih možnosti. Pogosto se zalotimo v razmišljanju, da so začetki vezani na otroška ali aktivna srednja leta, na čas aktivnega ustvarjanja in da starosti pripada čas, ko žanješ, kar si sejal.

V Centru za pomoč na domu Doma ob Savinji Celje so nas izkušnje sodelovanja s starejšimi prepričale, da je pred ljudmi v starosti prav tako veliko izzivov, novih začetkov, ki so povezani z vprašanjem kakovostnega življenja. Kakovost življenja pa je nedvoumno, kot v vseh drugih življenjskih obdobjih, povezana z uresničevanjem osnovnih človekovih potreb: potrebe po preživetju, varnosti, ljubezni in pripadnosti, potrebe po moči in samouresničevanju, potrebe po vključenosti in zabavi ter potrebe po svobodi. Od zmožnosti zadovoljevanja teh potreb je odvisna tudi kakovost življenja, zato je za nas v

Sestanek svojcev v Dnevnem centru

Centru za pomoč na domu ključno vprašanje, kako lahko ljudje v starosti zadovoljijo te potrebe, začenši z vprašanjem, kje in kako želijo preživeti starost.

V življenju se včasih pojavljajo okoliščine, ki zahtevajo morda več podpore pri samostojnem življenju v domačem okolju. Kot starejši in njihovi svojci radi povedo, je začetek modrosti, da ločiš, kaj je v tvoji moči in kaj morda več ni. In ko dozori posameznikova odločitev o tem, da je lahko kakovost življenja v domačem okolju višja z izbiro ljudi, ki jih podpira pri vsakdanjih opravilih, se vsi zaposleni v Centru za pomoč na domu in Dnevnem centru z veseljem odzovemo in skupaj sooblikujemo načrt podpore. V kolikor se odločijo za življenje v domačem okolju v krogu ljudi, s katerimi so preživeli večji del svojega življenja, z namenom ohranjanja življenja v naravnem okolju omogočamo pomoč družini na domu (pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, v gospodinjstvu in pri krepitvi socialnih stikov) vsem ljudem, ki potrebujejo pomoč za ohranjanje življenja doma, kljub starostnim in zdravstvenim omejitvam. Pri tem seveda sodelu-

42

Ob Savinji

Predstavitev naših centrov

jemo z vsemi izvajalci v skupnosti, ki prispevajo k celotni podpori vsakega posameznika.

Ob tem pa želimo zgraditi odnos, skozi katerega nam starejši izražajo zaupanje, občutek sprejetosti, medsebojne spoštljivosti in naklonjenosti, česar smo vedno veseli in brez česar si kakovosti odnosa ne moremo predstavljati. Gospa Jelka Ravbar Tovornik, žena gospoda, s katerim večkrat dnevno sodelujemo, je s svojim pogledom na podporo v domačem okolju potrdila dragocenost tovrstne pomoči v domačem okolju: »Ko se soočimo z boleznijo, s hudo boleznijo, smo še posebej občutljivi. Človeka se loti malodušje, ko prosi za pomoč, pa mu naštevajo, kateri predpisi in omejitve preprečujejo, da bi lahko učinkovito pomagali. Tudi sama sem imela take izkušnje, dokler nisem dobila Vaše telefonske številke. Tu pa je bilo vse drugače: vzeli ste si čas in poslušali, kakšna je naša stiska; me sami poklicali in me obveščali o tem, kdaj in kako lahko pomagate in ko smo dobili bolnika na dom, smo spoznali, koliko je vredno, da pride pomoč takrat, ko je obljubljena (ne uro ali dve kasneje), da se negovalka prijazno in sočutno približa bolniku, vešče uredi, kar je potrebno, in zraven vedro kramlja s človekom, čeprav je odziv skromen. Gospe, ki opravljajo to delo, so se šolale za druge poklice, najbrž se ni bilo lahko preusmeriti, vendar v njihovem nastopu ni čutiti nobenega razočaranja.

Verjamem, da zato, ker čutijo, koliko stisk pomagajo rešiti, koliko hvaležnih bolnikov in njihovih svojcev z veseljem čaka na njihov obisk, prijazne besede in učinkovito nego. Tudi sama sem med njimi in vsak dan znova zadovoljna ob spoznanju, da takšna služba in ljudje, ki jo tako kvalitetno opravljajo, resnično obstajajo.« Skozi leta sodelovanja s starejšimi smo se preko njihovih bogatih življenjskih izkušenj, znanja in prodornega mišljenja veliko naučili, med drugim tudi to, da ne postajamo modri od tega, kar smo slišali, ampak od tega, kar smo v odnosu doživeli.

In odnos, ki ga v procesu sodelovanja vzpostavljamo z našimi uporabniki, je vedno poln doživetij, je vzajemen. Vsak v tem odnosu daje in pridobi.

Zavedamo se, da je na poti sodelovanja z vami še veliko izzivov, ki so povezani z vprašanjem kakovosti vašega življenja, verjamemo pa, da se bomo po svojih najboljših močeh trudili z ljudmi sodelovati na način, da bodo ti ostali aktivni ustvarjalci svojega življenja. »Če naletiš na človeka, s katerim bi bilo vredno govoriti, pa tega ne storiš, si ga izgubil. Če naletiš na človeka, s katerim ni vredno govoriti, pa vseeno govoriš z njim, si izgubil besede. Moder človek ne izgubi niti človeka niti besede.« In naj to vodilo ostane v našem odnosu tudi v prihodnje.

Simona Žnidarec Demšar

Recept za dober tek

Ob Savinji

43

Pita iz pšeničnega zdroba Sestavine: Testo: 1 jogurtov lonček moke 1 jogurtov lonček sladkorja 1 jogurtov lonček pšeničnega zdroba 1 pecilni prašek 2 veliki žlici margarine

Nadev: 7 jabolk sladkor po okusu cimet rum po okusu

Glazura: 2 kisli smetani 3 jajca 12,5 dag margarine/masla

Način izdelave Testo:

Nadev:

Sestavine zmešamo skupaj v suho maso. Pekač izdatno premažemo z margarino in nanj razdelimo polovico testa. Po testu namažemo nadev približno 3-5 cm na debelo. Nato po nadevu razdelimo drugo polovico testa. Na koncu prelijemo z glazuro in jo z vilicami prebodemo na večih mestih. Pečemo na temperaturi 180° C približno eno uro.

Jabolka olupimo in jih naribamo ali narežemo, dodamo cimet, sladkor in rum.

Glazura: Margarino naribamo, dodamo smetani in jajca ter vse skupaj zmešamo v srednje gosto maso.

Hermina Lubej

44

Ob Savinji

Sladoledni vrt v mesecu avgustu

“Če s človekom, s katerim bi bilo vredno govoriti, ne govoriš, si ga izgubil! Če s človekom nimaš časa govoriti, si izgubil besede.

Moder človek je tisti, ki ne izgubi niti človeka niti besede.

In naj to vodilo ostane v našem odnosu tudi v prihodnje!”

Obiskala nas je tetka Jesen

Sveta maša z opatom Marjanom Jezernikom

Kronologija dogodkov

Ob Savinji

Kronologija dogodkov

Tetka Jesen na oddelku

Pihalna godba v našem domu

Osrednja prireditev ob Mednarodnem dnevu starejših

45

46

Ob Savinji

Kronologija dogodkov

Obisk iz Društva za cerebralno paralizo Sonček

Srečanje s svojci

Izdelovanje adventnih venčkov

Dom ob Savinji Celje Direktorica – Bojana Mazil Šolinc Glavna sestra- Karmen Wirth Vodja računovodstva – Sabina Rakuša Socialna delavka – Mateja Škrinjar Center za pomoč na domu – Simona Žnidarec Demšar Specialist nevrolog Specialist internist Specialist fiziater Splošni zdravnik Fizioterapija Telovadba Delovna terapija Kreativna delavnica Skupina za mnenja in predloge glede prehrane Računalniški krožek Vaje pevskega zbora stanovalcev Knjižnica Dobro jutro: branje časopisa Filmska ura Kvartopirska skupina Športna skupina Ura za sprostitev Zvončki Skupine za samopomoč:

Frizerski salon Frizer oddelek Sveta maša Center za pomoč na domu Blagajna

03 427 95 00 03 427 95 02 03 427 95 08 03 427 95 15 03 427 95 06 03 427 95 24

Ob Savinji

47

info

Informacije

enkrat tedensko dvakrat mesečno dvakrat mesečno vsak dan vsak dan vsak dan ob 12.00 uri ZNE I – v ponedeljek ob 9.30 uri ZNE II – vsak dan ob 8.00 uri vsak dan ponedeljek, sreda, petek ob 10.15 uri ponedeljek ob 9.00 uri petek 14.00 uri torek ob 16.00 uri petek ob 13.00 uri vsak dan ob 9.00 uri torek ob 9.45 uri torek ob 13.00 uri torek ob 11.00 uri torek ob 14.00 uri vsak dan dopoldan in popoldan Šmarnice – vsaka sreda ob 10.00 uri Sončnice – vsak torek ob 11.00 uri Škrjančki – vsak četrtek ob 13.00 uri Planike – vsak četrtek ob 10.00 uri Modrijanke – vsak četrtek ob 11.00 uri Literarna skupina »Beseda, besede – vsak ponedeljek ob 09.45 uri Rožmarinke – vsak četrtek ob 13.00 uri ponedeljek, sreda, petek od 10.00 – 15.00 ure torek in četrtek od 7.00 – 15.00 ure ponedeljek, sreda, petek od 7.00 – 10.00 petek od 11.00 do 12.00 nedelja ob 16.00 uri vsak dan izvajanje obiskov pomoči na daljavo dostava hrane na dom, pomoč na domu vsak dan od 8.00 - 11.15 ure ob torkih od 14.00 – 17.00 ure

Srečno!

“Vsak dan v letu 2013 Vam želim obilo iskrenih besed, prisrčnih nasmehov, miru, ljubezni in sreče, ki naj bodo vtkani v vsak trenutek življenja.”

Bojana Mazil Šolinc

2 0 1 3