Ob Savinji - št. 28 - dec 2011

DOM OB SAVINJI CELJE

Ob Savinji Interni časopis Doma ob Savinji Celje Št. 28/december 2011

www.shutterstock.com

Celostna obravnava starostnika z demenco Mednarodni dan starejših – 1. oktober Čar prostovoljnega dela so iskreno spletene vezi in zadovoljni obrazi Mediacija – modna muha ali resnična priložnost V letu 2011 smo doživeli ...

2

Ob Savinji

Kazalo vsebine

Kazalo

3

Izdajatelj: Dom ob Savinji Celje Zanj: Bojana Mazil Šolinc Produkcija: Fit media d.o.o.

Fotografije: foto dokumentacija Doma ob Savinji Celje, Dreamstime, www.shutterstock.com Tisk: Eurograf Naklada: 1.000 izvodov Celje, december 2011

Uvodnik: Veliko leto za nami in pred nami

4

Foto utrinki

8

Celostna obravnava starostnika z demenco

11

Mednarodni dan starejših – 1. oktober

12

Srečanje uporabnikov Centra za pomoč na domu

14

Prispevek svojcev za kakovostno življenje uporabnikov v Dnevnem centru

15

Izlet na Gorenjsko

18

»Radi imamo, če si z nami«

19

Čar prostovoljnega dela so iskreno spletene vezi in zadovoljni obrazi

20

Dijaki so za prostovoljno delo dobili priznanje

23

Športno družabne igre v Domu Nine Pokorn v Grmovju

24

Telesna vadba za sodelavce na delovnem mestu

26

Beseda – besede skozi leto 2011

27

Naš Dan mladosti

28

Mediacija – modna muha ali resnična priložnost

30

Izkušnje z mediacijo v zdravstveno-negovalni službi

31

Nova ambulanta v ZNE I

32

Dan žena

32

»Fantastično!«

34

104. rojstni dan gospe Emilije Hercog

35

Izlet na Šmartinsko jezero

36

Brezje

37

Razmišljanje v postelji

38

Soznajmo našo Mestno četrt Karel Destovnik Kajuh

39

Zahvala v imenu stanovalcev in zaposlenih v delovni terapiji Doma upokojencev Center, Enota Tabor

40

Recepta za dober tek

41

Bili smo v vrtcu Anice Černejeve

42

Skoraj kot novo

43

Predavanje o varni udeležbi v cestnem prometu

44

Polnost življenja v starosti

46

Prijazen dom zadovoljnih ljudi

47

Informacije

Uvodnik direktorice

Ob Savinji

3

Veliko leto za nami in pred nami

Smo v zadnjem mesecu leta 2011. Vsako leto je enkratno in neponovljivo. Zato je pomembno, kako ga preživimo. Časi so takšni, da ima vsak izmed nas veliko obveznosti in včasih pozitivnega, marsikdaj pa tudi negativnega stresa. Najpomembneje je, da smo s svojim ravnanjem zadovoljni, ko se ozremo nazaj, in da čutimo notranji mir. To dosežemo tako, da smo pošteni najprej do sebe in nato tudi do drugih. Da se ravnamo po načelu, ki ga v našem domu velikokrat slišimo: s sočlovekom ravnamo tako, kot želimo, da drugi ravnajo z nami.

Kako preprosto. Zdi se in upam, da je res, da se tega vsak dan bolj zavedamo. Star pregovor pravi, da se sreča skriva v majhnih stvareh. Ko se tega zavemo, boljše in mirneje živimo.

Naše poslanstvo je, da prepoznamo potrebe in želje naših stanovalcev in uporabnikov Centra za pomoč na domu. Naš dom ponuja vse storitve na področju varstva starejših. V okolju imamo različne storitve: dnevni center, pomoč na domu, pomoč na daljavo, oskrbovana stanovanja, na domove pripeljemo kosila iz naše kuhinje ali katerekoli druge kuhinje v Celju, ki jo izberejo naši uporabniki. V domu na različne načine sodelujemo s stanovalci, svojci in zaposlenimi. Vse z namenom, da Dom ob Savinji začutite kot svoj dom.

V Domu ob Savinji Celje se zavedamo, da je potrebno graditi vsestransko medgeneracijsko sožitje, solidarnost in odgovornost. Prostovoljno delo je odločilnega pomena za razvoj vseh nas kot posameznikov, pa tudi naše družbe, ki naj bo socialno in duhovno bogata, prijazna do vsakega izmed nas. Zavedamo se, da je v naši družbi nujno medgeneracijsko sodelovanje, zato se povezujemo z vrtci, z osnovnimi šolami v Mestni občini Celje, s

foto: Rok Tržan

Spoštovane stanovalke in stanovalci, obiskovalci Dnevnega centra, uporabniki Centra za pomoč na domu, naši sosedje iz oskrbovanih stanovanj, moji sodelavci, svojci, prijatelji in znanci.

srednjimi šolami, s študenti in s prostovoljci. Prek druženja s prijetnimi ljudmi, z dobro mislijo in dobro voljo vnašamo v naš vsakdan lepote življenja.

Ob koncu lanskega leta smo si zadali nalogo, da nadaljujemo s prenovo našega doma. Z velikim veseljem lahko skupaj ugotovimo, da nam je uspelo prenoviti še dve nadstropji Zdravstvenonegovalne enote I oziroma hotelskega dela. Naša prenova se je začela leta 2002 in leto za letom, korak za korakom prenavljamo in se vztrajno približujemo našemu cilju. Prihodnje leto bomo uredili medetažo, prostor med pritličjem in prvim nadstropjem Zdravstveno-negovalne enote I, v letu 2013 pa načrtujemo zaključek velikih adaptacij.

V mesecu decembru so nas obiskali vsi dobri ljudje. Imeli smo Miklavževo in Božično stojnico ter osrednjo svečano prireditev, na kateri smo bili vsi, ki med seboj sodelujemo in se povezujemo: stanovalke in stanovalci, svojci, obiskovalci Dnevnega centra, sosedje iz oskrbovanih stanovanj in moji sodelavci. Ko smo skupaj plesali, smo si zaželeli, da bi nosili nasmeh v očeh in občutek topline v dlaneh. Naj v srcu ljubezen vedno nam bije, da bomo sonce, ki za sočloveka sije.

Srečno 2012!

Bojana Mazil Šolinc, direktorica

4

Ob Savinji

Foto utrinki

Zimske igre zaposlenih na Rogli

Pust

Pustno rajanje

Foto utrinki

Izdelovanje butar v sodelovanju z vrtcem Anice Černejeve

Obisk velikonočnega zajčka

Skupina za samopomoč

Ob Savinji

5

6

Ob Savinji

Foto utrinki

Sladoledni vrt

Rojstni dan skupine Modrijanke

Nastop domskega zbora SlavÄ?ki

Foto utrinki

Festival marmelade

Martinovanje

Obisk BoĹžiÄ?ka

Ob Savinji

7

8

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

foto: Dreamstime

Celostna obravnava starostnika z demenco

29. in 30. marca je v Kongresnem Centru Laško potekalo 28. strokovno srečanje Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih, v okviru katerega so strokovnjaki različnih področij spregovorili o telesni, duševni, duhovni in socialni dimenziji starostnika z demenco, s poudarkom na individualni in hkrati multidisciplinarni obravnavi.

Po uvodnih pozdravih organizatorke srečanja, Karmen Wirth, predsednice DMSZT Celje, Marjance Vengušt, ter direktorice Doma ob Savinji Celje, Bojane Mazil Šolinc, smo pričeli srečanje z zelo zanimivim predavanjem doc. dr.

Aleša Kogoja. Predstavil je demenco, ki velja za kronično, napredujočo možgansko bolezen širokega razpona in različnih faz, ki se kaže z upadom prej obstoječih intelektualnih, kognitivnih in spominskih sposobnosti. Običajno se prične neopazno in postopoma napreduje. Povedal je, da je najpogostejša oblika demence Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja več kot polovico vseh demenc.

Vzrok za nastanek te bolezni ni znan.

Zdravila ne ozdravijo, le upočasnijo napredovanje Maja Tršinar je povedala, da zdravila, ki so dandanes na razpolago, demence ne ozdravijo.

Upočasnijo le njeno napredovanje in izboljšajo funkcionalni status bolnika. Starostniki so eni izmed največjih porabnikov zdravil, saj se s staranjem povečujeta pogostost kroničnih bolezni in hkratna obolevnost več organov, zato je zanje značilna polifarmacija.

Komplementarni modeli obravnave Raziskavo na temo sodobnih pogledov obravnave oseb z demenco v institucionalnem varstvu nam je predstavila dr. Radojka Kobentar. Ugotovljeno je bilo, da je najbolj pogost model obravnave starostnikov v domovih medicinski model, ki pa ne zadovoljuje vseh kriterijev kakovostne obravnave.

V delovanje domov je potrebno vključiti tudi druge modele obravnave starostnika, ki se med seboj dopolnjujejo in nadgrajujejo (rehabilitacijski, ekološki, psihosocialni, integrirani model …).

Prepoznavanje demence v začetnem stanju

Izdelava prehranske anamneze

Metka Žitnik-Šircelj je predstavila posebnosti pri delu medicinske sestre v ambulanti splošne medicine. Stalnost medicinske sestre in zdravnika v ambulanti je ključnega pomena pri poznavanju pacientov ter prepoznavanju demence v začetnem stadiju. Poudarila je pomembnost tretje osebe ob pregledu pacienta z demenco (svojci, patronažna medicinska sestra, negovalec in drugi), ki veliko pripomore k podajanju anamneze, spremljanju zdravljenja ter sprejemanju odločitev.

Martina Hafner je predstavila življenjsko aktivnost, prehranjevanje in pitje, motnje hranjenja in požiranja ter posledično izgubljanje telesne teže.

Povedala je, da je pri izdelavi prehranske anamneze lahko v pomoč kratek prehranski test, ki nam pokaže ogroženost obolelega za demenco. Na podlagi testa določimo pogostost obrokov, kalorično vrednost ter pazimo na kalorično gostoto.

V letu 2011 smo doživeli

Ob Savinji

9

Hipodermokliza - prijazen način nadomeščanja tekočin

Poročilo 14. Evropskega kongresa medicinskih sester

Hipodermoklizo – aplikacijo infuzije v podkožje nam je predstavila Barbara Pajk. Ta metoda hidracije je v slovenskem prostoru slabo poznana.

Hipodermokliza je preprosta, varna in starostniku prijazna metoda nadomeščanja tekočin. Je tudi tehnično lažje izvedljiva, lažje jo je nadzorovati, za starostnika je udobnejša, hkrati je tudi ekonomična, neželeni učinki pa so redki.

Sledilo je še zadnje predavanje prvega dne, v okviru katerega je Silva Jeram poročala o 14. Evropskem kongresu medicinskih sester, ki se je odvijal v Rotterdamu. V okviru kongresa si je ogledala dom za starejše, center za rehabilitacijo, dom za umiranje, varovana stanovanja ter potek pomoči na domu. Na podlagi videnega je primerjala nego in oskrbo na Nizozemskem ter zdravstveno nego in oskrbo v domu, kjer je zaposlena. Ugotovila je, da je za osebe z demenco v našem prostoru dobro poskrbljeno in da imajo zaposleni možnost izvajanja celostne zdravstvene nege ter priložnost napredovati na področju osebnega razvoja in izobraževanja.

Ugoden vpliv gibanja Marjeta Gomboc je spregovorila o gibanju, ki je aktivnost, ki spremlja človeka od rojstva do smrti.

Medtem ko se v začetnem obdobju posvetimo aktivaciji starostnika in izboljšanju splošne telesne kondicije, se v kasnejših fazah osredotočimo na vzdrževanje čim bolj pravilnih gibalnih vzorcev.

Starostnika je potrebno spodbujati, da tisto, kar zmore, naredi sam, ter na ta način ohranja samostojnost. Redna vadba ugodno vpliva na izboljšanje telesne zmogljivosti ter s tem na boljšo fizično in psihično aktivnost pri starostniku z demenco.

Posebni varovalni ukrepi O pravnih vidikih uporabe varovalnih ukrepov pri stanovalcih z demenco nam je predaval asist.

Simon Umek, ki pravi, da problematika uporabe posebnih varovalnih ukrepov (PVU) kot sredstva za odvzem oziroma omejitev svobode predstavlja eno od osrednjih razprav o razmerju med medicino in pravom. Legitimen namen PVU je odvrnitev nevarnosti, ki jo starostnik povzroča bodisi sebi, bodisi drugim, bodisi premoženju.

Delovno-terapevtski pristopi Helena Sečko je predstavila različne delovno-terapevtske pristope pri obravnavi starostnika z demenco. Z uporabo različnih namenskih ter specifično izbranih aktivnosti pomagamo starostniku z demenco doseči, da izboljša, ohrani oz. ponovno vzpostavi in osvoji že izgubljene motorične, kognitivne ali socialne sposobnosti. Vse pogosteje v delovno terapijo vključujemo tudi terapijo s pomočjo živali, glasbeno terapijo in Montessorijine materiale.

Sledile so poučne delavnice Predavanjem so sledile delavnice na temo: Skupinska telesna vadba za osebe z demenco (Fani Žnuderl), 10-minutne aktivnosti (Stanka Ribič), Virtualna izkušnja demence (Gabrijela Valenčič), Uporaba ovirnic v praksi (Radka Podlesnik) ter Pomen kognitivnih vaj (Simona Enci). Udeleženci so pohvalili izvedbo delavnic, ki so bile zelo poučne, zanimive in dinamične.

Drugi dan predavanj se je pričel s predstavitvijo etičnih načel in etičnih dilem pri obravnavi starostnika z demenco, dr. Danice Železnik. Pri vsakodnevnem delu se medicinske sestre srečujemo s situacijami, ki jih moramo presojati s pravnega in moralno-etičnega stališča. Prav je, da poznamo vso ustrezno zakonodajo, kajti nepoznavanje zakonodaje posameznika ne rešuje krivde.

Ocena bolečine pri starostniku z demenco Kako oceniti bolečino pri starostniku z demenco, ki ne zmore več verbalne komunikacije, nam je predstavila Tatjana Jakhel. Pri teh starostnikih je priporočena uporaba lestvice PAINAD (Pain Assessment in Advanced Dementia Scale).

Metoda za uspešno komunikacijo med udeleženci Metka Harih je predstavila validacijo po Naomi Fail kot metodo za uspešno komunikacijo med

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

medicinsko sestro in starostnikom z demenco ter njegovimi svojci.

Pomen zadovoljstva zaposlenih Joži Iljaž je predstavila raziskavo o zadovoljstvu zaposlenih, ki delajo s stanovalci z demenco.

Ugotovila je, da se motiviranost in odnosi znotraj organizacije odražajo tudi v odnosu zaposlenih do starostnikov, zato meni, da so korektni medsebojni odnosi in zadovoljstvo zaposlenih predpogoj za dobre odnose do starostnikov.

Začetna oskrba in potek stadijev demence Mateja Berčan je spregovorila o začetni oskrbi starostnika z demenco, kjer se v družino vključi tudi patronažna medicinska sestra. Le-ta oceni bolnikovo stopnjo samooskrbe, stanje družine in socialne razmere v družini. Že od samega začetka spodbuja bolnika k večji samostojnosti pri vsakodnevnih aktivnostih in ga motivira k sodelovanju pri terapevtskem načrtu, k sodelovanju pa vključi tudi svojce, sosede in ostale, ki so bolniku blizu in v oporo. Ko bolezen napreduje do te mere, da je smrt neizbežna,

je pomembno, da vsi člani tima vedo, da je za umirajočega bolnika pomembneje biti kot delovati; da ni potrebna kopica negovalnih ali medicinsko-tehničnih posegov in postopkov, temveč je dovolj, da ga spremljamo in da smo mu blizu v tem, kar doživlja.

O delu Hospica in paliativni oskrbi nam je predavala Majda Brumec, ki je zaključila svojo predstavitev s prikazom primera spremljanja umirajočega bolnika v ustanovi.

Za čustveno napet zaključek seminarja, solze v očeh in dvorano, ki je stoje aplavdirala, je poskrbela Jana Turk, ki je predstavila osebno izkušnjo z demenco z vidika svojca.

V dveh dneh skupnega druženja smo ugotovili, da je demenca težka življenjska preizkušnja za vse vpletene: za osebe z demenco, njihove svojce, prijatelje in strokovnjake, ki se bomo pri posamezniku s problemom demence ukvarjali nekaj naslednjih let, v družbi kot takšni pa še vrsto let ali desetletij.

Karmen Wirth

foto: Dreamstime

10

V letu 2011 smo doživeli

Ob Savinji

11

Mednarodni dan starejših – 1. oktober

V lepem in prijetnem okolju stoji varen in prijazen Dom ob Savinji. Dvakrat tedensko prihajam kot prostovoljka v skupino »Dobro jutro«.

Danes, na praznik starejših in ob dnevu odprtih vrat, pa sem dom doživela drugače, v novi razsežnosti in če verjamete, tudi v drugačni podobi.

Svetlega in prazničnega izgleda je bila jedilnica, ki se je v kratkem času napolnila do zadnjega kotička.

Zadovoljni obrazi stanovalcev doma, obiskovalcev dnevnega varstva ter nepogrešljive povabljene pomembne osebnosti Sveta zavoda ter predstavniki neposrednega družbenega okolja.

Izvajalci kulturnega programa so prihajali iz otroškega vrtca, bili so otroci vseh starosti. Odličen primer bogatega in vsestranskega medgeneracijskega sodelovanja.

Pričakovanje, še zadnje preverjanje, in že sta pred nami stala dva prikupna mlada napovedovalca, ki sta nas vpeljala v začetek osrednjega programa.

Hišni pevski zbor je s himno doma navdušil in razveselil vse navzoče. Prisrčen aplavz za odpeto pesem, istočasno pa aplavz direktorici Bojani Mazil Šolinc, ki nam je za praznik podarila iskrenost, izbrane misli in iskrene želje.

Prireditve in srečanja stanovalcev z zunanjimi sodelavci so praksa in nepogrešljiv način pozitivnega povezovanja z najbližjim okoljem. Doživetja, kot je bil nastop Arclinskih fantov. Kaj je lepšega?

Slovenska pesem nas je raznežila in pritegnila k petju. Ko pa je zaigrala harmonika, nam je poskočilo srce, malo pa tudi noge. Poslušali bi še in še.

Marsičesa nisem zapisala, vendar me vsi vtisi vodijo in zbližujejo z ostalimi.

Sledilo je svečano odprtje na novo urejenih stanovanjskih prostorov. Čakalo nas je pripravljeno 3. nadstropje. Slavnostna otvoritev s prerezom vrvice, nato še zdravica in že smo se srečali z vidno zadovoljnimi in ponosnimi uporabniki prelepih prostorov. Sledil je aplavz in dvig kozarcev. »Na zdravje!« To dejanje sta opravila gospa direktorica Bojana Mazil Šolinc in podžupan Mestne občine Celje, gospod Marko Zidanšek. Nato pa ogled iz sobe v sobo. Priznam, da za ta trenutek težko najdem prave besede, da bi z njimi izrazila, kako pozitivno sem doživela svetle, prijazne in tople barve prostorov in hodnikov. Racionalna in funkcionalna razporeditev sodobnih in estetskih elementov pohištva. Posebnost so dvoposteljne sobe, ki s svojo razporeditvijo dopuščajo tudi intimnost in domačnost. Verjetno nam starejšim prijajo manjši kotički, ki so hkrati tudi prijazni. Balkoni pa so nepogrešljivi. Stanovalci niso skrivali navdušenja.

Kakšen ponos, kakšno veselje.

Vidim, da se počasi približujem vsemu tistemu, kar me tudi v bodočnosti čaka.

Hvala, ker ste me povabili! Polna sem pozitivnih čustev, ki mi v tem času zelo koristijo. Nisem vsega napisala, povem pa z gotovostjo: to je kvaliteta in standard za zadnje starostno obdobje. Hvala, saj sem doživela zvrhano mero prisrčnosti in prijaznosti. Še naprej želim prostovoljno dajati in se družiti z vašimi stanovalci, saj bogatijo moja čustva in jih vselej nosim v srcu.

Breda Kovač

12

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

Vsak od nas potrebuje iskren nasmeh, razumevajoč stisk roke, topel dotik in spodbudno besedo.

Potrebujemo občutek varnosti, da bo z nami in našimi bližnjimi vse v redu. Potrebujemo zaupanje do sočloveka, da bo odgovorno ravnal z nami in z našimi zaupnimi pogovori. Želimo biti neodvisni in samostojni, želimo si druženja in razumevanja, želimo slišati in biti slišani. Staranje je naravni proces, ki mu nihče ne more ubežati, od nas pa zaradi različnih sprememb terja prilagajanje v življenjskem vsakdanu. Sčasoma nam predstavljajo izziv opravila, s katerimi smo v preteklosti zlahka opravili. To spoznanje pomeni, kot je že sam poet Tone Pavček zapisal, da je potrebno začeti tlakovati nove poti. Eno izmed poti vsakodnevno skupaj tlakujemo in sooblikujemo uporabniki pomoči na domu, pomoči na daljavo, obiskovalci Dnevnega centra, stanovalci oskrbovanih stanovanj in zaposleni Centra za pomoč na domu Doma ob Savinji Celje. »Vsak človek je zase svet, čeden, svetal in lep kot zvezda na nebu.

Vsak tiho zori, počasi in z leti, vse poti pa je treba na novo začeti.«

Tradicionalno prijetno druženje z uporabniki in svojci

Z mislijo poeta Pavčka smo otvorili srečanje z uporabniki Centra za pomoč na domu, ki je potekalo 12. oktobra 2011 v Domu ob Savinji Celje. Že Tone Pavček tradicionalno vsako leto v okviru tedna starejših povabimo uporabnike in svojce na prijetno druženje. Prireditev smo pričeli s himno doma v izvedbi pevskega zbora Sončnice, ki ga že 11 let sestavljajo zaposlene Doma ob Savinji Celje. Dobrodošlico sta s toplimi in vzpodbudnimi mislimi izrekli direktorica doma, Bojana Mazil Šolinc, ter vodja Centra za pomoč na domu in dnevnega centra, Simona Žnidarec Demšar. V nadaljevanju srečanja smo poudarili neprecenljivo prepletanje vezi med gene-

foto: Dreamstime

Srečanje uporabnikov Centra za pomoč na domu

racijami, ko drug od drugega črpamo in darujemo modrost, dobroto, lepoto in smisel. Obiskovalci so z radostjo prisluhnili otrokom Vrtca Anice Černejeve in dijakom Srednje zdravstvene šole Celje. S svojim nastopom so nas ponovno razveselile Sončnice z dvema prečudovitima skladbama.

V znak zahvale so sodelavke Centra za pomoč na domu za obiskovalce pripravile darilce v znamenju zelišč kot simbola moči in zdravja, ki ju vsem želimo v prihodnje. Vesele pesmi ansambla Arclinski fantje so krasno zaokrožile srečanje, po katerem smo v kavarni še prijetno pokramljali.

Obiskovalci so se za prijetno preživeto popoldne zahvalili in nas spomnili na svoje neizmerno zaupanje do zaposlenih in storitev, ki jih nudimo upravičencem. Upravičencem iz Mestne občine Celje ter občin Vojnik, Dobrna in Štore v okviru izvajanja pomoči na domu ponujamo pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih (pri umivanju, oblačenju, hranjenju, vzdrževanju osnovnih življenjskih potreb), gospodinjski pomoči (osnovno čiščenje bivalnega dela prostorov, postiljanje in osnovno čiščenje spalnega prostora, nabava živil in priprava enega obroka hrane), pomoč pri ohranjanju socialnih stikov (vzpostavljanje socialne mreže z okoljem, sodelovanje s svojci, zdravniki, patronažno službo, centrom za socialno delo, domovi za starejše in drugimi institucijami) in prinašanje enega pripravljenega obroka hrane iz kuhinje Doma ob Savinji Celje, Splošne bolnišnice Celje, Špesovega doma Vojnik, Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna, Osnovne šole Dobrna ter iz vrtca Dobrna.

V letu 2011 smo doživeli

Socialne oskrbovalke s svojim strokovnim delom omogočajo uresničitev pravice do izbire življenja v domačem okolju, pri kateri pa je bistvenega pomena sodelovanje svojcev in vseh nosilcev pomoči in podpore. Center za pomoč na domu je na voljo vsakodnevno med 7. in 17. uro na telefonski številki 03 427 95 26 za posredovanje informacij o pomoči na domu, Dnevnem centru in pomoči na daljavo.

Izvajanje pomoči na domu in obiskovanje Dnevnega centra z roko v roki zagotavljata vzdrževanje kakovostnega življenja v starosti. Obiskovalci Dnevnega centra svoje dneve popestrijo z medsebojnim druženjem, izmenjavo življenjskih izkušenj, skrbjo za zdravje v smislu izvajanja telovadbe in delovnimi terapijami, spodbujanjem miselnih aktivnosti, širitvijo starih šeg in običajev ter z razvedrilnimi aktivnostmi. Po dogovoru obiskovalcem zagotavljamo tudi prevoz v Dnevni center in nazaj domov. Za ohranjanje socialnih stikov v Dnevnem centru skrbijo tako obiskovalci sami kot zaposleni od ponedeljka do sobote med 7. in 17. uro. Za organizacijo dogajanja v Dnevnem centru skrbi koordinatorka Dnevnega centra, Ruža Sevšek, s svojimi

Ob Savinji

13

sodelavkami, s katerimi lahko vzpostavite stik prek telefonske številke 03 427 97 40.

Dobrodošla pomoč na daljavo Center za pomoč na domu zagotavlja 24-urno pomoč na daljavo, ki je namenjena podpori in varnemu življenju v domačem okolju prek daljinskega brezžičnega sprožila, ki ga uporabniki nosijo kot verižico okoli vratu. V primerih padca, nenadne slabosti, bolečin ali drugih zdravstvenih zapletov oseba le pritisne na rdeči gumbek in tako sproži klic v center, ki po potrebi poskrbi za organizacijo ustrezne pomoči. Pomoč na daljavo odpravlja občutke negotovosti, ko ne vemo, ali nam bo kdo pomagal v trenutkih, ko bomo nemočni in bomo potrebovali pomoč.

Uporabniki pomoči na domu in pomoči na daljavo ter obiskovalci Dnevnega centra so tisti, zaradi katerih zaposleni v Centru za pomoč na domu z veseljem prihajamo v njihove domove in v Dom ob Savinji Celje, saj nas s svojim zaupanjem, hudomušnostjo, iskrivostjo in pristnim odnosom vedno znova bogatijo.

Saša Kopitar Vizjak

14

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

Prispevek svojcev za kakovostno življenje uporabnikov v Dnevnem centru Mesec oktober je mesec starejših. To je mesec s kopico prireditev. Za nas, delavke in uporabnike Dnevnega centra pa je zelo pomemben dan, ko se v naših prostorih srečamo s svojci na rednem letnem srečanju.

Naši uporabniki so zelo različni, prav vsak je nekaj posebnega. Prihajajo iz različnih okolij, z različnimi potrebami in z različnimi pričakovanji. V večini primerov je razlog prihoda podoben: zagotoviti uporabnikom priložnost druženja in podporo pri tistih vsakdanjih opravilih, ki jih težko zmorejo samostojno. Svojcem pa podporo, da lahko manj obremenjeno poskrbijo za svoje dnevne obveznosti z zagotovilom, da njihovi najbližji preživljajo čas v varnem in spoštljivem okolju.

Srečanje s svojci smo organizirali 19. oktobra v prostorih Dnevnega centra. Srečanja se je udeležilo 29 svojcev, direktorica Doma ob Savinji Celje, Bojana Mazil Šolinc, vodja Centra za pomoč na domu, Simona Žnidarec Demšar, in Ruža Sevšek kot koordinatorka Dnevnega centra.

Gospa direktorica je uvodoma predstavila dom, delo v domu in njegov utrip v letu, ki se izteka. Vse prisotne je pozdravila tudi vodja Centra za pomoč na domu, predstavila delo omenjenega centra in poudarila pomen sodelovanja svojcev za kakovostno življenje starejših. Sledil je pozdrav vsem prisotnim v mojem imenu in v imenu mojih sodelavk.

Predstavila sem način dela v Dnevnem centru, izzive, ki nam jih predstavljajo življenjske situacije uporabnikov in iskanje skupnih rešitev, ki jih oblikujemo v vsestransko korist uporabnikov, svojcev in zaposlenih. Še posebej smo poudarili pomen sodelovanja vseh akterjev v mreži starostnika, ki se sooča z demenco.

Najlepši del srečanja je bil, ko smo izmenjali mnenja. Delili smo svoje lepe trenutke sodelovanja,

dileme, odgovore nanje in izpostavili vprašanja, povezana tudi s sodelovanjem drugih strokovnih služb. Odzivi svojcev so potrdili, da vsa naša prizadevanja niso neopazna in da z zastavljenim programom in delom lahko nadaljujemo tudi v prihodnje.

Srečanje smo sklenili s prijetnim klepetom. Skupaj smo spili kavico in pojedli košček peciva, ki smo ga v Dnevnem centru in v kuhinji doma spekli posebej za naše goste. Ker smo želeli, da svojci odhajajo s spominom na skupno srečanje, smo za vse prisotne pripravili tudi vizitke, lastnoročno izdelane s pomočjo vseh v Dnevnem centru, z veliko ljubeznijo in z zahvalo.

Ves čas našega srečanja nas je iz sosednjega prostora spremljalo petje naših uporabnikov in sodelavk. Že sedmo leto Dnevnega centra V letošnjem letu smo tradicionalno v mesecu novembru praznovali sedmo obletnico Dnevnega centra, s prijetnim druženjem vseh uporabnikov, bivših uporabnikov, tako imenovanih prijateljev Dnevnega centra, in z vsemi zaposlenimi, ki nas vsakodnevno s svojimi aktivnostmi in s svojo osebnostjo podpirajo in prispevajo k obogatitvi našega programa. Ob tej priložnosti se tudi zahvaljujemo gospe direktorici, Bojani Mazil Šolinc, za novo prostorsko pridobitev, kopalnico v naši neposredni bližini, ki je v Dnevni center prinesla občutek domačnosti in zasebnosti.

Ruža Sevšek

V letu 2011 smo doživeli

Ob Savinji

15

Izlet na Gorenjsko Bil je 29. junij. Tovariši in tovarišice, se še spominjate, kako lepo smo se imeli na Gorenjskem? Če me zjutraj ne bi harmonika zbudila, zagotovo ne bi videl Gorenjske. Da so gradbinci v starem delu Doma ob Savinji podirali stene, mi je bilo že znano. Da pa bi gradbinci igrali na harmoniko, to bi bil pa res čudež.

Ni bil praznik, ne četrtkov večer, ne sobota, da bi se kdo ženil, pa tudi praznovanje za tiste, ki so bili rojeni v juniju, je bilo dogovorjeno za četrtek.

Odprl sem okno in pogledal na cesto. Na cesti je že bil parkiran avtobus, ki je čakal na nas, izletnike, da nas bo odpeljal na Gorenjsko. Ko sem malo bolje pogledal, sem opazil Francija, ki je stal poleg avtobusa in »nategoval« svojo harmoniko. Tako glasno je igral, da ga ni bilo slišati samo v Domu ob Savinji, ampak vse tja do Mestne občine Celje

in še dlje, vse do Savinje. Ko sem se oblekel in napotil v jedilnico, sem si rekel: »Danes bo res veselo.

Ob lepem vremenu nas bo spremljala še Francijeva harmonika.« Ko je bilo vse pripravljeno, je Zdenka preštela potnike in nato prosila voznika avtobusa, da nas pelje na Gorenjsko. Kot ponavadi je Zdenka najprej preverila delovanje mikrofona in nato začela naštevati še pravila, ki naj bi se jih potniki morali držati, da bi se vsi živi in zdravi srečno vrnili domov. »Dobro jutro želim vsem potnikom! Upam, da me že vsi poznate. Jaz sem Zdenka. Moja naloga je, da bom skrbela za vas, da se boste na izletu dobro počutili. Za hrano in pijačo so že poskrbeli drugi, z informacijami pa vas bom nahranila jaz, tako da tudi z moje strani ne boste lačni.«

16

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

»Bravo Zdenka!« je zavpil nekdo od potnikov.

Toda Zdenka je še nadaljevala: »Ker danes ne gremo na Brezje, med nami ni duhovnika, ki bi skrbel za vašo dušo in srce. Moram pa povedati, da danes potujemo do trikotnika treh držav. Če bo voznik avtobusa zgrešil pot in nas zapeljal čez avstrijsko in italijansko mejo, bodo cariniki od vas zahtevali potni list.« »Zakaj nam tega niste že prej povedali, da bomo na potovanju potrebovali tudi potni list?« se je oglasil nekdo izmed potnikov. »Še eno opozorilo imam za vas,« je Zdenka nadaljevala. »Upam, da že veste, da v Triglavski narodni park spada tudi jezerce Zelenci z okolico. Če bo komu vroče in se bo nameraval kopati v jezeru, na sebi ne sme imeti kopalk.

Ker v gorskih votlinah živijo skrivnostne sove, obstaja nevarnost, da bi se sova zmotila in napadla kakšno miško. Zato si morajo ženske pokriti svoje miške s smrekovo vejico. In ker na Planici živijo tudi orli, si morate tudi moški svoje kače zavarovati z vejicami, tako da naše medicinske sestre ne bodo imele nepotrebnega dela. Če boste upoštevali moja pravila, se bomo vsi živi in zdravi vrnili v Celje.« »Od moje kače orli ne bodo imeli dosti koristi!« se je oglasil Blaž. »Zakaj ne?« je vprašala Zdenka. »Zato, ker moja kača ni bila vedno pokrita s smrekovo vejico in so jo že miške obglodale,« je odgovoril Blaž. »Naj vam povem še to,« je rekla Zdenka, »da je v Kranjski Gori več hotelov kot kmetov. Zato boste v narodnem parku namesto konjev ali koz srečali le še kozoroge.« »Zakaj imajo kozorogi tako velike rogove?« je vprašal Jaka. »Ko človek tako daleč pride, da s konja pade na kozoroga, mu pri jahanju in premagovanju ovir čez trn in strn prav pridejo veliki rogovi, da še s tega ne pade. Še zmeraj je boljše biti na kozorogu kot pa na psu,« mu je odgovorila Zdenka.

Zdaj je Marko ugotovil, da mora tudi on nekaj povedati: »Jaka, če prodaš gorsko kolo in si kupiš

gorskega kozla, se boš lahko zastonj vozil po zasneženih Alpah. Pa še luči ti ne bo treba imeti.« »Dragi moji potniki, zdaj smo že prispeli v Ljubljano,« je povedala Zdenka. »Oglejte si našo prestolnico, v kateri je več betona kot pa drevja. Če Bog ne bi ustvaril tako visokih Kamniških Alp, ki se ob tako lepem vremenu vidijo na naši desni stani, in proti zahodu Karavank ter Triglava, ki ga Slovenci imenujemo tudi mali Bog, bi še tam zgradili stolpnice.« »Blaž, se ti ne zdi, da imamo že dovolj informacij in da bi zdaj že morala moja harmonika zapeti?« je rekel Franci in nategnil meh do konca.

Ko je harmonika utihnila, se je ponovno oglasila Zdenka: »Dragi moji potniki, tu je počivališče Voklo. Po napornem igranju in petju vam bo zdaj odlično teknila malica.« Ko je razdelila malico, je še dodala: »Pol ure imate časa, da svoje akumulatorje napolnite ali izpraznite. Po tem nadaljujemo pot proti Jesenicam.« Ko smo prispeli v mesto Jesenice, ki ga radi imenujejo tudi mesto železarjev in hokejistov, se je Zdenka ponovno oglasila: »To, kar vidite, so Jesenice. V Jesenicah živi več priseljencev iz nekdanje Jugoslavije kot pa domačinov. Jesenice so bile nekoč ponos železarjev. Sive strehe v starem mestu vam povedo, kakšno življenje je danes tu.

In zdaj se pa že vozimo prek železniške proge, ki je nekoč pripomogla k temu, da so se Jesenice hitro razvijale, ker so bile povezane z Ljubljano, Italijo in Avstrijo.« Da ne bi Zdenka še kar naprej govorila, je Franci nategnil harmoniko in zaigral nekoč tako opevano Jugoslavijo … od Triglava do Đevđelije.

V Kranjski Gori se nismo ustavili, ampak smo si jo ogledali kar iz avtobusa v počasni vožnji.

Končno smo prispeli do Planice, ki je bila v letnem času in črni obleki podobna stari dami pred poroko. Medtem ko je Franci nategoval harmoniko, smo naredili še nekaj posnetkov v spomin in se nato napotili proti izvirnemu jezercu Zelenci na višini 837 m, ki je izvir Save Dolinke. Razlog, da v jezeru Zelenci ribe lahko preživijo tudi v zimskem času je ta, da voda nikoli povsem ne zmrzne.

Ob Savinji

17

foto: Shutterstock

V letu 2011 smo doživeli

Pred kosilom smo se odpeljali še na drugo stran Vitranca in si od tam ogledali lepote najvišjih in najlepših slovenskih gora. Če nas čas ne bi preganjal, bi tam ostali do večera. Tako pa »nasvidenje mali Bog Triglav in se vidimo ponovno v nebesih.« Zdaj smo že prispeli v Log pri Kranjski Gori in si v gostilni Pri Rudiju naročili kosilo. Vse, kar smo na potovanju do kosila videli in doživeli, smo si zdaj na glas ali pa povsem na tiho povedali in zaupali.

Da se ne bi kaj slabega slišalo, je poskrbel Franci, ki je s svojo harmoniko preglasil vse in vsakogar.

Začelo se je veselo rajanje. Nekateri so tudi zaplesali. Seveda je bilo najbolj veselo, ko so želodci bili polni.

Zdaj je Zdenka napovedala še zadnjo etapo našega stokilometrskega maratona proti Celju: »Na svidenje Gorenjska! Odhod! Gremo v Celje!« Na vožnji proti Celju, nekje pred Trojanami, sem opazoval ovce, krave in konje na paši. Videl sem tudi petelina s svojo družinico. Videl sem lastovke, kako so veselo poletavale. Očitno je, da tam, kjer so lastovke, obstajajo tudi muhe. Na kmetiji

je dovolj prostora za vsakogar, kdor se ne boji fizičnega dela. Da bi kmet preživel, mora skrbeti za svojo družino, domače živali, delovne stroje in druga drobna priročna orodja. Da, tudi avto bi moral imeti. Pa ne zato, da bi se z njim vozil po svetu, ampak da bi lahko kaj pripeljal.

Kdo pa skrbi za Planico? Na čigave stroške živi?

Zanima me, če mora za preživetje Planice prispevati tudi ta kmet? Ali pa morda za njeno preživetje skrbi samo Kranjska Gora z okolico?

Ko je Franci zapel »Od Celja do Žalca je ravno polje«, sem nehal premišljevati in se raje pridružil veselemu rajanju.

Na koncu potovanja je spregovorila še sestra Karmen. Vse nas je pohvalila za potrpežljivost in dobro vedenje. Tudi voznika je pohvalila, ker nas je srečno pripeljal v Celje.

Avtor zgornjih vrstic lepo pozdravlja vse potnike in jim želi na svidenje do prihodnjega leta!

Blaž Šafarič

18

Ob Savinji

Prostovoljno delo študentke

»Radi imamo, če si z nami«

Sem Katja Burger, študentka prvega letnika na Fakulteti za socialno delo.

Kot na vsaki fakulteti imamo tudi pri nas obvezno prakso, ki jo opravljam v Domu ob Savinji, v 5. nadstropju.

Na začetku je bilo kar težko.

Spremljali so me občutki strahu in negotovosti o tem, kako bom sploh vzpostavila stik s stanovalci. Ali me bodo sprejeli, kako se jim naj približam, da jih bom lahko spoznala in ugotovila, kaj jim je všeč, in še težje vprašanje, kaj naj jim preberem, saj sem prišla tja z namenom, da jim prebiram časopis.

Prvi in drugi dan je bilo res malo hudo, saj skoraj nihče ni prav veliko sodeloval, sama pa sem se osredotočila predvsem na branje časopisa. Kmalu sem ugotovila, da tako to ne bo šlo, zato sem naslednjič branje časopisa dala na stranski tir in se posvetila stanovalcem. Še enkrat sem se predstavila in povedala, zakaj sem tam in kakšni so moji nameni, želje in cilji. S tem sem se stanovalcem uspela približati. Tudi sami so se mi predstavili in začeli sodelovati z menoj. Vzdušje je takoj postalo bolj prijetno in sproščeno.

Od tega dneva dalje sem branje časopisa omejila samo na horoskop in vreme, kar stanovalce vedno zanima, nato pa se raje posvetila stanovalcem, se zapletla z njimi v pogovor, spoznavala njihova življenja, značilnosti, znanja in zmožnosti, kaj še lahko počno. Opazila sem, da jim je veliko ljubše, če se ukvarjam z njimi, kot če jim berem časopis, ob katerem nekateri zdolgočaseno zadremajo. S

pogovorom pa ostajamo skupaj, se zabavamo in učimo eden od drugega. Odločila sem se, da poskusim tudi s kakšnimi igrami in tako sem na zadnji obisk s seboj prinesla igro Človek ne jezi se. Kljub nekaj pomislekom stanovalk, ki so bile ob meni, se je na koncu vse odlično odvilo. Zabavale smo se in se smejale, čas pa je odletel mimo. Na koncu so se strinjale, da igro ponovimo.

S svojo prisotnostjo stanovalcem popestrim bivanje v domu, poskrbim, da tista urica našega druženja poteka malo drugače, da je zanimiva in predvsem, da se vsi zabavamo in uživamo ob skupnem druženju. Osebno mi največ pomeni, ko me ob prihodu pričakajo z nasmeškom na obrazu in z veseljem rečejo »Ti si prišla!«, ob koncu, ko se poslovimo, pa pride gospa do mene in me vpraša »Kdaj boš spet prišla? Prideš v torek? Pridi čimprej, ker imamo radi, če si z nami.« Te besede me vedno znova napolnijo z zadovoljstvom in veseljem, da sem uspela nekomu polepšati vsaj delček dneva, če že ne cel dan.

Katja Burger

Prostovoljno delo

Ob Savinji

19

Čar prostovoljstva so iskreno spletene vezi in zadovoljni obrazi

Prostovoljstvo lahko razumemo kot specifično obliko solidarnosti, v veliki meri pa tudi kot obliko samopomoči. Čar prostovoljnega dela je ravno v tem, da je tisto, kar opravljamo za druge, lahko tudi delo zase, kar potrjujo številni prostovoljci, ki se vsako leto z veseljem vključujejo v prostovoljno delo v Domu ob Savinji Celje.

V lanskem in letošnjem letu je na individualne obiske k našim stanovalcem prihajalo precej učencev, dijakov in študentov iz različnih šol: iz Srednje zdravstvene šole, Šolskega centra Celje, I. osnovne šole, II. osnovne šole, I. Gimnazije v Celju, Gimnazije Celje Center, Srednje šole za gostinstvo in turizem, Srednje šole za hortikulturo in vizualne umetnosti ter iz Fakultete za socialno delo in Inštituta za psihoterapijo.

denja brezplačnega pravnega svetovanja za naše stanovalce.

Uspešnost projekta dokazujejo zadovoljni obrazi vseh udeleženih v projektu ob zaključni prireditvi, ki jo vsako leto pripravimo skupaj s prostovoljci in nanjo povabimo vse stanovalce in naše sodelavce.

Največje zadovoljstvo pa je, ko ob pogledu na polno dvorano nasmejanih obrazov vedno znova vidimo in občudujemo spletene vezi med prostovoljci in stanovalci. Stanovalci, ki se družijo s prostovoljci, nam dajejo izredno dobre in spodbudne povratne informacije, kar nas navdihuje za nadaljnje delo in nam predstavlja izziv, kako projekt prostovoljnega dela še nadgraditi in obogatiti.

Mateja Škrinjar

V okviru prostovoljnega dela že od leta 2001 sodelujejo tudi člani mednarodne organizacije Krščanska cerkev Kalvarija, ki vsak teden obiščejo naše stanovalce in zanje pripravijo program, s katerim obogatijo sobotno dopoldne vsem tistim, ki si želijo druženja in petja ob soku in pecivu.

Ponosni smo tudi na to, da se v domu kot prostovoljci pridružujejo tudi odrasli, ki se samoiniciativno odločijo za prostovoljno delo na način individualnega druženja, branja časopisa, vodenja skupin za samopomoč, literarnega krožka in nu-

foto: Dreamstime

Izredno smo ponosni na skupno število prostovoljcev, ki je v letu 2010 znašalo kar 71 tistih, ki so prihajali k nam že v letu 2009 in so s svojim prostovoljnim delom nadaljevali tudi v letu 2010 ter prihajali v naš dom vse do konca šolskega leta, in 55 prostovoljcev, ki so se vključili v prostovoljno delo v mesecu septembru 2010 in s svojim prihodom bogatijo naš dom še danes.

20

Ob Savinji

Prostovoljno delo

Dijaki so za prostovoljno delo dobili priznanje

V Domu ob Savinji Celje je v tem šolskem letu opravljalo prostovoljno delo 27 dijakov prvega in drugega letnika programov Zdravstvena nega in bolničar - negovalec. Uvodni sestanek je bil meseca oktobra v domu, kjer je socialna delavka, Mateja Škrinjar, podala ustna in pisna navodila za opravljanje prostovoljnega dela v domu.

10. marca je bila na šoli intervizija, ki jo je vodila gospa Škrinjar z namenom, da so se lahko dijaki o morebitnih težavah pogovorili s koordinatorko in socialno delavko ter povedali svoje vtise pri opravljanju dela.

foto: Dreamstime

Zaključek prostovoljnega dela smo uradno izvedli 12. maja ob 10. uri, na katerem sta poleg naše šole sodelovali tudi Prva osnovna šola z dvema točkama in Druga osnovna šola z eno točko. Program je vodila Anja Gmajnič. Za glasbeni vložek je poskrbela vokalna skupina z dvema pesmima, Žana Fric je prebrala pesmico o pomladi, nazadnje pa je Urška

Oprčkal zaigrala na klavir. Seveda tudi brez harmonike ni šlo. Za domačo glasbo je poskrbel Andraž Roštohar, ki je navdušil celotno občinstvo. Na prireditev so bili povabljeni vsi prostovoljci in njihovi mentorji iz različnih šol in fakultet, ki opravljajo prostovoljno delo v tem domu. Iz naše šole so bili povabljeni tudi ostali prostovoljci, ki so to interesno dejavnost opravljali po ostalih domovih.

Za nesebično pomoč pri opravljanju prostovoljnega dela v Domu ob Savinji Celje smo predlagali šest dijakov na javni natečaj za »Naj prostovoljca«, ki je potekal v okviru Celjskega mladinskega centra. V prvi kategoriji od 12 do 15 let so bili prijavljeni Azra Karić, Merite Jahiri, Egzona Lutolli in Svetlana Prodanović, v drugi kategoriji od 16 do 19 let pa so bili prijavljeni Ines Kunej, Tjaša Ožek, Barbara Vohar iz in Žiga Fideršek. Vsi dijaki so dobili priznanja za opravljanje prostovoljnega dela.

Festival prostovoljstva je potekal 20. aprila, začel se je ob 11. uri pred Mestno občino Celje, kjer sta župan Mestne občine Celje, Bojan Šrot, in direktor Celjskega mladinskega centra, Primož Brvar, podelila priznanja prijavljenim prostovoljcem v petih kategorijah. Pri programu je sodelovala tudi naša šola z dvema glasbenima točkama. Dve pesmi je zapela Urška Oprčkal, eno pesem pa sta zapeli Tadeja Polutnik, Barbara Skutnik in ob spremljavi kitare Valerije Vasle. Pri bendu pa sta sodelovali Mojca Krajnc in Urška Oprčkal.

Peter Čepin Tovornik

Pesmi

Ob Savinji

21

Marela

Drugi teden sem si drugo izbral, dekleta in marelo, ves ponosen sem jaz bil na svojo drago Elo. Deževnega vremena dan v kavarni sva sedela, ona je predlagala, da sladoled bi imela.

Sem šel naročit sladoled, takrat pa moja Ela kavarno zapustila je in z njo je šla marela fina.

foto: Dreamstime

Tukaj zbrani fantje smo mladi, ali jaz pa v sami srajci sem skozi okno deklici napovedal randi.

Ko čas za randi je prišel, močno je deževalo, sem jaz marelo sabo vzel, ker druga ni kazalo Ko se sestala se midva, srčno se poljubila, ona je predlagala, da v kino bi hodila.

Ko postavil sem se tja, pred blagajno kina, ta čas pa odnesla mi je mojo marelo fino.

Deževnega vremena dan jaz pojdem čez Ljubljanco, tam srečam tretjo ljubico, preljubo majhno Franco.

Ona če skočit v vodo, a kaj mi je storiti, z marelco svojo kljukasto jo hočem uloviti.

Ta čas pa strga mi jo iz rok s svojo maso celo, a jaz pa ti, preljub moj Bog, ob tretjo sem marelo.

Evgen Grosek

22

Ob Savinji

Pesmi

Kužki Življenje Življenje je en fantič mlad v Celju se je rodil.

Ta pa hitro zrasel je v lepega fantiča!

Ljubezen je povsod doma, tudi fantič jo našel je v Celju kar doma.

Nekoč je pa dobre volje bil, tudi v Laško je zašel.

Tudi tam so lepe deklice pa eno si je vzel!

Enkrat pa kar povedal je, tako je bil vesel.

V Celju imam sina, v Laškem pa hčer oba sem ustvaril v soboto zvečer!

Jožefa Novak

Kužki so pridni, radi jih imamo upokojenci.

Med nas vas pripeljejo vaši lastniki, ste pridni ubogljivi, razne igrice znate, še po svoje pogovarjate se, nas pozdravite, še tačko ponudite.

Vse drugače Vse drugače je nekdaj bilo, se vse bolj zavedamo, a mladi tega ne vedo, ker vsega v izobilju imajo.

Na kruh smo gledali spoštljivo, v smeteh ga nikoli ni bilo.

Sedaj to večkrat se dogaja, kar je najbolj žalostno.

Prehitro mine ura čas, imamo še toliko za povedati božamo, cartlamo sredi vas, ker mi smo tudi na stare dni takšni cartečki.

Olajšano je delo gospodinjam, saj stroji vse opravijo.

Nič več pranja ni na roke, še posodo stroji perejo.

Veseli smo, da prihajate med nas, da nam je lepše in mine čas.

Kmet znojil se je v potu, Kadar rožno je kosil.

Danes to je kot zabavna, Saj to stroj bo postoril.

Berta Jelenko

Najdejo se še izjeme, ponekod še revni so ljudje.

Za njih se zbira klic dobrote, ki mnogim je pomagal že!!

Vida Mohar

V letu 2011 smo doživeli

Ob Savinji

23

Športno-družabne igre v Domu Nine Pokorn v Grmovju Lepega četrtkovega jutra, 26. maja, smo se zbrali športniki našega Doma ob Savinji in se dobre volje odpeljali proti Grmovju, kjer so letos potekale športne igre. Že vzdušje med vožnjo je bilo sproščeno ob pripovedovanju šal. Ko smo prispeli, nas je pričakala prijetna pogostitev in prisrčen pozdravni govor. Potem pa se je začelo zares in vsi smo bili na trnih, kako nam bo šlo. Začeli smo z balinanjem pod prijetnim kozolcem, kjer so naši tekmovalci pokazali dobro voljo. Naslednja igra je bila metanje žogic v vedro, najbolj zanimiva pa je bila prav igra, kjer so morali tekmovalci prenašati vrečke z vodo do vedra in jo izprazniti. Najboljši so

bili tisti, ki so »oželi« največ vode. Za zadnjo igro, zlaganje časopisa, pa je bilo potrebno veliko strpnosti in medsebojnega sodelovanja.

Nismo se jezili, če smo izgubili v kakšni igri, saj je med nami veljalo zlato pravilo: »Važno je sodelovati in ne zmagati!« Ko smo končali s tekmovanjem, smo se okrepčali še z dobrim kosilom, sledila pa je prava zabava s plesom. Pridružila se nam je naša direktorica, ki nam je čestitala za dobro uvrstitev na igrah.

Domov smo se odpeljali z lepimi vtisi.

Lucija Štalcar

24

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

Telesna vadba za sodelavce na delovnem mestu “Zdravje ni vse, vendar je brez zdravja vse drugo nič.” (Schopenhauer, 1788–1860) Schopenhauer ni edini, ki je spoznal, koliko je vredno zdravje. Štiri petine prebivalcev Evrope meni, da je dobro zdravje bistvenega pomena za kakovost življenja. Kronične bolezni močno vplivajo na kakovost življenja. Marsikatero kronično bolezen, na primer bolezni srca, sladkorno bolezen in raka je mogoče v glavnem preprečiti z zdravim življenjskim slogom, torej z izboljšanjem prehranjevalnih navad, z večjo telesno aktivnostjo in opustitvijo kajenja.

Ker tudi v Domu ob Savinji Celje želimo imeti kar

Darja Špiljak: »Na telovadbo hodim že drugo leto, saj imam težave s hrbtenico. Po napornem delavniku prija tudi malo sprostitve za telo in dušo.

Zelo sem hvaležna Faniki, da svoj prosti čas in strokovno znanje deli z nami in skrbi za naše zdravje in kondicijo.«

največ zdravih delavcev, ki se dobro počutijo na svojem delovnem mestu, smo leta 2008 uvedli preventivno telesno vadbo v naši fizioterapiji. V letošnjem letu našo skupino obiskuje 11 sodelavk. Telovadimo ob sredah eno uro s pričetkom ob 15.10 uri. Prvi del vadbe temelji na povečanju splošne kondicije, drugi del pa namenimo krepitvi pomembnih mišičnih skupin za preprečevaje bolečin v hrbtenici (obhrbtenične mišice, trebušne mišice, stegenske mišice, mišice medeničnega dna ...). Zadnji del vadbe je namenjen raztezanju običajno skrajšanih mišičnih skupin in tistih, katere smo krepile.

Udeleženke sem prosila za nekaj utrinkov.

Ruža Sevšek: »Sreda bliža se koncu, jaz pa kljub utrujenosti komaj čakam, da bo ura 15.00. Ne, ne grem domov, čeprav doma čaka delo, ampak danes ne bom delala nič običajnega. Danes bom uživala pri Faniki s kopico prijateljic. One v levo, jaz v desno, one naprej, jaz nazaj - a kaj potem! Pomembno je, da je to moja urica in res samo moja.«

Lucija Štalcar: »Dinamične, razgibane in sproščujoče telovadbe/aerobike se pri Fani udeležim vsako sredo, zato ker se počutim odlično. Vedno znova nas preseneča in nasmeji. Ko zaključimo, nas Fani še odlično vodi do umirjene sprostitve, ki pomiri duha.

Fani je odlična!«

Nataša Zupanc: »Sredina urica telovadbe mi zelo veliko pomeni, ker naredim nekaj zase in za svoje zdravje. Predvsem pa je zelo pomembno druženje s sodelavkami.«

Darja Straže: »Vsak teden se rada odpravim na telovadbo zaradi svojega dobrega počutja, prijetne družbe ter predvsem zaradi ohranjanja športnega duha.« Elena Seshel: »Na telovadbo grem rada iz preprostega razloga, da naredim nekaj zase.

Vaje, ki jih izvajamo, vplivajo na gibljivost, vzdržljivost in zdravje. Veliko pomeni tudi to, da se v skupini z našo Fani in kolegicami iz doma dobro počutim. Je veliko smeha in dobre volje.«

V letu 2011 smo doživeli

Vlasta Vidmar: »Na aerobiko ponavadi pridem utrujena, a ko odidem domov, se počutim dobro.

Res da Fani ne popušča in je treba delati, tako kot zahteva, vendar se skozi celo uro čuti prijetno vzdušje! Zelo dobro se počutim v družbi sodelavk, saj so v trenirkah veliko bolj sproščene kot čez dan v službi.

Hvala Fani za tvoj trud.«

Marjana Korošec: »Na pobudo naše fizioterapevtke Fani smo pred nekaj leti začele s telovadbo zaposlenih delavk doma. Dinamična vadba z različnimi vajami, ki krepijo telo in duha, začinjena še z dobro koreografijo, nas poživi in spravi v dobro voljo. Mislim, da potrebujem po večurnem sedenju in prisiljeni drži pred računalnikom prav rekreacijo, pri kateri se pošteno razgibam in raztezam svoje telo, ob tem pa se včasih tudi pošteno namučim. Uro telovadbe rada obiskujem tudi zaradi dobre družbe, saj je na kupu veliko žensk, ki vsaka posebej poskrbi za kakšno komično situacijo, čemur sledi tudi veliko smeha. Ta urica zelo hitro mine.«

Ob Savinji

25

Renata Planinc Augustin: »Aerobike pri Fani se zelo rada udeležim, saj se pri domiselni raznoliki koreografiji sprostim in tako poskrbim za dobro psihično in fizično razpoloženje ob dobri družbi sodelavk in našemu medsebojnemu druženju, ki posledično še bolj utrdi naše sodelovanje. Tako se bolje spoznavamo in tudi naše druženje postane prijateljsko. V dobrem vzdušju delamo kvalitetneje.«

Marjeta Novak: »Ob sredah, ko je ura 15.00, kar iščem izgovore, da ne bi šla na telovadbo.

Počutim se utrujeno in malo leno. Kljub temu se potrudim in oblečem v trenerko. Po nekaj ogrevalnih vajah z živahno glasbo in obilico smeha pa sem že polna energije in bilo bi mi zelo žal, če bi telovadbo »prešpricala«. Hvala Fani za tvoj trud.«

Fani Žnuderl: »Tudi meni telovadba s sodelavkami daje veliko pozitivnega. Izboljšujem in utrjujem svojo telesno pripravljenost.

Spremljam nove trende na področju glasbe, izboljšujem znanje na področju skupinske vadbe, moje telovadke pa mi vlivajo veliko pozitivne energije. Vedno so pripravljene na kakršnokoli sodelovanje.

Kadar jih pri vajah popravim, mi ne zamerijo. Skupaj tudi praznujemo osmi marec, slovo od starega leta in zaključek vadbe. Letos smo proslavile tudi začetek. Ker smo tako super ekipa, bomo s telovadbo nadaljevale in upam, da se nam še kdo pridruži.«

26

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

Beseda – besede skozi leto 2011 Skupina Beseda – besede ne bo usahnila. V Domu ob Savinji deluje že deveto leto in bo še naprej, vse dokler bodo med nami takšni stanovalci, ki jih domišljija še spremlja in imajo radi besede ter jih znajo sestavljati tako, da povedo kaj zanimivega. Z njimi ustvarjajo zgodbe in pesmi. In jim resnično 'rata'. Presenečajo sebe in drug drugega, predvsem pa mene, njihovo mentorico. Iz leta v leto se število članov spreminja, a ne zato, ker bi se naveličali sodelovati. Izpišejo se zaradi bolezni. Najbolj vztrajni, to sta Berta Jelenko in Nada Jelovšek Nadana, pa se tudi bolezni ne vdata. Skupini sta zvesti že deveto leto po vrsti.

Letos skupina Beseda – besede šteje pet članov, to so Blaž Šafarič, Berta Jelenko, Jožica Novak, Nada Jelovšek Nadana in Ana Marija Lampret.

Sestajamo se vsak ponedeljek od petnajst pred deseto do enajstih. Toliko vsega bi si lahko še povedali. Toliko vsega bi se lahko od njih naučila in oni od mene. Imamo se prav lepo in vsaka ura je prekratka. Nadana proti koncu srečanja vedno pogleda na uro in pravi: »Čas pa tako teče!« Poleg rednih tedenskih srečanj so skupini zaupane še druge dejavnosti oziroma zadolžitve. Ponosni so nanje in vestno jih opravljajo. Moram reči, da so od naših prvih nastopov do danes zelo napredovali. Četrtega februarja smo skupaj s člani pevske skupine v večnamenskem prostoru doma pripravili Prešernovo proslavo. Brali so svoje pesmi in recitirali Prešernove pesmi. Četrtega aprila je bil zanje velik dan. Izšle so namreč njihove pesniške zbirke, ki smo jih natisnili kar v domu. Pesmi so vse leto pisali in jih zlagali v zbirko. Z njimi so se prijavili na srečanje seniorskih piscev v organizaciji Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.

Sedmega aprila, na Svetovni dan zdravja, so nastopili na odprtem odru pred Muzejem novejše zgodovine Celje s svojimi pesmimi in prozo.

17. maja so se s svojimi pesmimi predstavili obiskovalcem knjigarne Antika.

Drugega junija so se udeležili področnega srečanja seniorskih piscev v Rogaški Slatini, kjer je selektor Marijan Pušavec ocenil njihova dela in so se spoznavali s pisci celjskega in koroškega območja.

Za udeležbo na srečanju so prejeli pisna priznanja, na kar so zelo ponosni.

Za zaključek šolskega leta smo 20. junija, na prijeten sončni dan, priredili piknik na našem dvorišču v Celju, se gostili in zabavali.

27. septembra smo se udeležili Festivala za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu in nastopili v dvorani Lili Novy s svojo poezijo. Prejeli smo pisno zahvalo za nastop.

Seveda smo se spomnili tudi na mrtve in 25. oktobra po tradiciji pripravili komemoracijo v večnamenskem prostoru doma.

12. decembra smo svoje otroške pesmi brali otrokom v Vrtcu Anice Černejeve. 19. decembra nas je obiskal dedek Mraz in zaželeli smo si srečno novo leto.

Ljudmila Conradi

Spoštovani stanovalci! Če bi se nam rad kdo pridružil, ga bomo z veseljem sprejeli. Pridite v ponedeljek ob 10.45 uri v večnamenski prostor. Prisrčno vabljeni!

V letu 2011 smo doživeli

Naš Dan mladosti 25. maj, sončna sreda. Čeprav štafete mladosti ne prirejamo več, smo se pri nas odločili, da se na ta dan prepustimo športnemu duhu. Priredili smo tekmovanje v vrtnem kegljanju, metanju žogic v vedro in ciljanju obročka na steklenico. Stanovalci so se igram radi odzvali in kmalu napolnili naš sončni park. Za dobro razpoloženje je poskrbela glasba, ki je prihajala iz zvočnikov. Da so igre potekale, kot je potrebno, so poskrbele naše sodelavke, ki so imele polne roke dela. V delovni terapiji so nam izdelali tudi štafetno palico, ki je pripadla najboljšemu tekmovalcu v vseh disciplinah skupaj. Naša gospa direktorica jo je z velikim veseljem podarila našemu najboljšemu igralcu, gospodu Vrbovšku.

Druženje je ves čas potekalo v veselem vzdušju in lepem vremenu. Na koncu smo se odločili, da ta dan tradicionalno obeležimo tudi v nadaljevanju.

Vidimo se prihodnje leto!

Zdenka Zemljak

Ob Savinji

27

28

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

Mediacija – modna muha ali resnična priložnost Letos so izobraževanje in usposabljanje zaposlenih v Domu ob Savinji Celje ciljno usmerili na pridobivanje veščin pozitivne osebne komunikacije in preseganje neželenih oblik komunikacije. Skladno s cilji smo usposabljanje zasnovali na konceptu mediacije in mediativnih pristopov v komunikaciji s predpostavko, da mediacija v najširšem smislu pomeni odprt, konstruktiven način medsebojne komunikacije in s tem tudi pozitiven vpliv na medsebojne odnose in delovno učinkovitost.

Doslej so v tem delovnem kolektivu usposobili za mediatorje že tri zaposlene, v programu treninga mediacijskih veščin pa se je v treh skupinah usposabljalo več kot 60 zaposlenih, s čimer nameravajo še nadaljevati in usposobiti vse zaposlene. Tako so lahko letos v domu že začeli uvajati in uporabljati mediacijo in mediacijske pristope kot obliko pozitivne komunikacije in uspešnega načina reševanja vseh vrst problemov in konfliktnih situacij v vsakdanji praksi. Spremljajo tudi pozitivne učinke spremenjene komunikacije na medsebojne odnose med zaposlenimi in drugimi udeleženci socialnih storitev doma. Preglejmo torej teoretični vidik izobraževanja in njihova prizadevanja, občutja in ugotovitve na poti do izkušenjskih spoznanj v vsakdanjem življenju in delu.

Hvaležna sem direktorici in njenim sodelavcem, da s svojstvenim pristopom izobraževanja zaposlenih aktivno prispevajo ne le h kakovosti odnosov v svoji sredini, temveč tudi k širši promociji1 mediacije.

Mediacijsko prakso kot alternativno reševanje sporov (ARS) je k nam prinesla evropska zakonodaja2 z našim vstopom v EU. V nekaj letih je pri

1 V Celju se s področjem mediacije ukvarja Zavod ARSIS – Center za mediacijo in razvoj nove kulture odnosov (www.arsis.si).

2 Direktiva evropskega parlamenta in sveta o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (2004).

nas dobila potrebno formalno podlago3, v praksi pa se sorazmerno počasi uveljavlja in pridobiva na prepoznavnosti.

Ob besedi mediacija običajno pomislimo na konflikt ali spor4, redkeje pa o njenem pozitivnem učinku na osebno počutje in medsebojne odnose, kako bi nam osebno koristila, zakaj in kdaj bi jo lahko uporabili.

Kaj je torej mediacija?5 To je proces posredovanja v sporih, v katerega se dve ali več oseb vključijo prostovoljno in z dobrim namenom, da bi hitro in mirno rešili svoj problem in bili pri tem seveda povsem zadovoljni z izidom oz. rešitvijo sporne situacije. Dogovor ali sporazum, ki ga dosežejo udeleženci na mediaciji, v skladu z mediacijskim načelom pravne nevezanosti, ni pravno zavezujoč. Lahko pa se medianti odločijo, da svoj sporazumni dogovor formalno potrdijo v obliki ustreznega notarskega zapisa ali sodne poravnave na sodišču.

Z enotnim izrazom mediacija označujejmo več vrst, smeri in stilov mediacije, ki pa se med seboj razlikujejo po različnih kriterijih. Glede na področje delovanja ločimo družinsko, šolsko, sodišču pridruženo, okoljsko mediacijo itd. Smeri oz. mo3 Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah – 2008, novela Zakona o osnovni šoli – 2002 (uzakonjena šolska mediacija), Zakon o alternativnem reševanju sporov – 2009, Družinski zakonik – v postopku sprejemanja (uzakonil bo družinsko mediacijo).

4 SSKJ: konflikt – duševno stanje nemoči zaradi nasprotujočih si teženj, nasprotje, napetost; spor – stanje, ko se kdo s kom spre.

5 Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih sporih – 3. člen: Mediacija pomeni postopek, v katerem stranke prostovoljno s pomočjo tretje nevtralne osebe (mediatorja) poskušajo doseči mirno rešitev spora / … / ne glede na to, ali se za ta postopek uporablja izraz mediacija, konciliacija, pomirjanje, posredovanje v sporih ali drug podoben izraz.

V letu 2011 smo doživeli

dele mediacije, kot so transformativna, facilitativna, evaluativna – sodišču pridružena, terapevska in druge pa opredeljujemo z vidika mediatorjeve vloge in načina vodenja procesa, namena in ciljev, tehnik, obravnavanja globine konflikta idr. Človeku najbližja in najbolj prijazna, z vidika vodenja mediacijskega procesa pa najzahtevnejša, je transformativna mediacija.6 Kot pri ostalih je tudi pri tej mediaciji primarni cilj sporazumna rešitev problema, sicer pa je njena primerjalna prednost in velika vrednost v tem, da obravnava človeka celostno – kot doživljajsko osebnost (počutje, doživljanje, čustva) in racionalno osebnost (razum, dejstva, realnost). Ta model mediacije je prek procesa opolnomočenja in priznavanja usmerjen v osebno transformacijo, k notranjemu dogajanju udeležencev in njihovi interakciji ob upoštevanju posameznikovih čustev in občutij, ki pogojujejo njegovo ravnanje, razmišljanje in odločitve. Visoka mediatorjeva občutljivost do mediantov in procesa pa omogoča še mnoge sekundarne učinke, ki se lahko kažejo v pozitivnem preoblikovanju medsebojnega odnosa, v izboljšanju počutja, v krepitvi samopodobe itd. Za takšno vodenje mediacijskega procesa mora biti mediator dobro strokovno usposobljen in kompetenten.

Mediatorjeva vloga Evropski etični kodeks ravnanja za mediatorje načelno opredeljuje mediatorjevo vlogo in delovanje glede njegove kompetentnosti, neodvisnosti, nevtralnosti, nepristranskosti, poštenosti postopka, pravil, zaupnosti mediacijskega postopka itd.

Praktično pa to pomeni, da mediator7 vodi postopek in proces mediacije tako, da nastopa v vlogi nevtralne in nepristranske tretje osebe. To seveda velja za transformativno mediacijo, ki se osredotoča predvsem na udeležence, medtem ko sam konflikt ni v središču dogajanja. Mediator razume razlike med udeleženci, s pomočjo mediacijskih tehnik in veščin jim pomaga k boljšemu posluša6 Transformativna teorija: razvijanje sposobnosti za spremembe in zavedanje svojih sposobnosti. Iršič, M., 2010, Mediacija 7 Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih sporih: Mediator pomeni vsako tretjo osebo, ki je zaprošena, da vodi mediacijo, ne glede na njen naziv, poklic in ne glede na način, na katerega je bila imenovana ali zaprošena za vodenje mediacije in ki zaprosilo sprejme.

Ob Savinji

29

nju, k spreminjanju destruktivne komunikacije v konstruktivno, k razjasnjevanju in razumevanju različnih pogledov in spornih vprašanj, k iskanju možnih sporazumnih izidov in rešitev, ki jih sami, brez njegove pomoči ne zmorejo poiskati zaradi zaostrenega odnosa. Mediatorjev cilj je ustvarjanje takšnih okoliščin, da udeleženci sami najdejo obojestransko sprejemljive izide ali rešitve.

Mediatorjeva vloga torej ni v svetovanju, iskanju možnih rešitev ali celo v odločanju in sprejemanju odločitev namesto mediantov, temveč v podpori interakcije med udeleženci v konstruktivno smer in v boljšemu razumevanju drug drugega.

Proaktivni učinki mediacije in uporabnost mediacijskih veščin v vsakdanjem življenju Vedno več je delovnih organizacij, ki se zavedajo, da je njihov poslovni uspeh neposredno odvisen od kakovosti medosebnih odnosov. Zato usposobijo v svoji sredini nekaj mediatorjev, ki lahko sproti pomagajo sodelavcem razreševati težave, s čemer se uspešno preprečuje širjenje nezadovoljstva in vzpostavlja dober medsebojni odnos. Takšna naravnanost in način reševanja težav postopno preraščajo v novo kulturo odnosov, ki temelji na strpnosti, poslušanju in upoštevanju drug drugega, občutku sprejetosti in varnosti. Osnovno usposabljanje za mediatorje obsega 100 ur, nadaljevalna usposabljanja za različne vrste mediacij (družinska, šolska, sodišču pridružena, v podjetjih …) pa trajajo dodatnih 50 do 120 ur.

Korak v smeri dodane vrednosti naredijo delovne organizacije tudi z usposabljanjem vseh zaposlenih na tem področju. Takšna usposabljanja potekajo v manjših skupinah (do 20 udeležencev, v obsegu do 40 ur) kot trening komunikacijskih veščin s ciljem, da zaposleni razvijajo sposobnosti upravljanja s konflikti in ozaveščajo pomembnost njihovega reševanja, bolje spoznavajo sami sebe in druge, razvijajo večje medsebojno zaupanje, ustvarjajo boljšo socialno klimo. Poleg tega seminar usmerja in pomaga k opuščanju neustreznih vzorcev ravnanj kot so npr. nasprotniška in tekmovalna naravnanost, dokazovanje krivde, neupoštevanje drugih, boj za prevlado in zmago, zanemarjenje človekovega čutenja in doživljanja itd. Izkušenjsko učenje preko simulacije igre vlog namišljenih ali

30

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

resničnih konfliktnih situacij omogoča spoznavanje sodelovalnega odnosa in sprejemljivih vzorcev ravnanj kljub konfliktnim situacijam, kar ugodno vpliva na počutje in funkcioniranje posameznika tako v zasebnem kot profesionalnem svetu.

Zaključek V naši kulturi se srečujemo z globoko zakoreninjeno predstavo, da so konflikti nekaj slabega, zato si pred njimi pogosto zatiskamo oči, jih ne priznavamo ali se jim kako drugače izogibamo. V resnici pa ne moremo odločati o tem, če bo ali ne bo prišlo do konflikta, lahko odločamo le o tem, kako se bomo nanj odzvali in ravnali. Slednje pa odločilno vpliva na osebno počutje in medsebojne odnose. Ker ljudje živimo in delamo skupaj in si želimo lepih medsebojnih odnosov, je pomembno, da vsi skupaj tudi konflikte razumemo na naslednji način: konflikti so sestavni del vsakdanjega življenja, tako doma kot v službi; sami izbiramo, kako se bomo nanje odzvali in jih reševali (na pozitiven ali negativen način); konflikti imajo tudi pozitivne učinke (sprožajo potrebo po aktivnosti, nas motivirajo za spremembe, ozaveščajo o problemih, ustvarjajo nove priložnosti, izboljšujejo interakcije, pripomorejo k osebnostni rasti, zmanjšujejo napetosti …). Žal ni na razpolago veliko načinov za razreševanje in urejanje konfliktnih zadev, zato so toliko dragocenejša in uporabna spoznanja z mediacije o mirnem načinu reševanja vseh vrst konfliktnih situacij, o dobrem poslušanju in pomenu slišanosti, o poglobljenem razumevanju vsakega problema, o dobrodošlem in ustreznem posredovanju tretje osebe itd.

Mediacijski pristop je uporaben kjerkoli in kadarkoli, lahko ga osvojimo kot vzorec dobre komunikacije in sprejmemo kot priložnost in možnost učinkovitega urejanje vsakdanjih težav – vse s ciljem, da se jih razbremenimo in bolje počutimo. Šele v takšnih okoliščinah smo sposobni vzpostavljati lepe medsebojne odnose ter zagotavljati pričakovano kakovost in učinkovitost dela.

Ivanka Marič

Izkušnje z mediacijo v zdravstvenonegovalni službi Z mediacijo sem se prvič seznanila konec leta 2010, ko sva se s socialno delavko udeležili seminarja z naslovom »Usposabljanje za mediatorje.« Na seminarju sva spoznali poslanstvo in pomen mediacije.

Tudi sodelavci so bili navdušeni nad nama in najinim novo pridobljenim znanjem mediacijskih in komunikacijskih veščin, ki se je počasi začelo kazati v spremenjenem odnosu do konfliktnih situacij in načinu njihovega obvladovanja v našem domu.

Bolj ko sva spoznavali mediacijo in njene prednosti, bolj sva bili navdušeni nad njeno uporabnostjo.

Zato smo organizirali krajše izobraževanje tudi za druge sodelavce na temo »Z mediacijo do pozitivne komunikacije in dobrih medsebojnih odnosov.« Z navdušenjem so sodelavci pričakovali ciklus treh celodnevnih predavanj, kjer so spoznavali značilnosti pozitivne in konstruktivne komunikacije, seznanili so se z vlogo in pomenom čustev v odnosih, spoznali so uspešne načine reševanja problemov ter se seznanili s pomenom in vlogo mediacije v delovnem okolju in vsakdanjem življenju. Znanja, pridobljena na tem seminarju so se pričela kazati v našem vsakdanjem ravnanju in življenju v službi kot tudi doma. Iz analize anket ob zaključku predavanj je bilo razvidno, da si zaposleni želijo več takšnih seminarjev, da jim je všeč skupinsko delo, da so bili zadovoljni, da jih je seminar motiviral za vnašanje sprememb v njihovo delo, da bodo lahko nova spoznanja uporabili tudi v zasebnem življenju ter da je seminar vplival na njihovo osebnostno rast in razvoj. Celoten seminar so ocenili kot pozitiven, zelo koristen in dober. Prav tako je precej zaposlenih v anketi navedlo mnenje, da je takšen seminar potrebno organizirati za vse zaposlene v zavodu.

Ko dandanes povprašam sodelavce v zdravstvenonegovalni službi o tem, kaj mislijo o mediaciji, mi povedo sledeče: -

mediacija je zelo uporabna zadeva v službi in doma,

V letu 2011 smo doživeli

-

doma z znanjem o mediaciji lažje »obvladujemo« svoje otroke in partnerje, naučili smo se bolj poslušati in slišati sogovornika, ne prekinjamo sogovornika med govorom, zaradi konflikta ne zamerimo sogovorniku (ločujemo med konfliktom in osebo), kritiko vzamemo dobronamerno, določene stvari nam sedaj »ne gredo tako na živce« kot včasih, znamo biti strpni, sodelavci in domači nam povedo, da smo se pozitivno spremenili, predavanja so bila odlična, predavateljica je zelo topla oseba, ki zna pritegniti poslušalce, želeli bi si ponovitve predavanja o mediaciji.

Ostali sodelavci, ki se še niso udeležili ciklusa predavanj o mediaciji, opažajo na udeležencih seminarja pozitivne spremembe, zato na ta predavanja že nestrpno čakajo. V letu 2012 nas torej čaka nova naloga – ponovna organizacija tovrstnega seminarja.

Karmen Wirth

Ob Savinji

31

Nova ambulanta v ZNE I

V letošnjem letu smo v ZNE I pridobili dve novi, popolnoma prenovljeni nadstropji. V sklopu obnove smo dobili tudi novo ambulanto v 3. nadstropju.

Ambulanta je sodobno opremljena, prostorna, svetla, na primernejšem mestu, zato se delavci v njej dobro počutimo. Ima prostor za pripravo zdravil, prostor za odvzem laboratorijskega materiala in sestrski prostor, kjer opravljamo pogovore s stanovalci in svojci.

Tudi stanovalcem je nova ambulanta zelo všeč. Ob odprtju so pokazali veliko zanimanja in so množično prihajali na oglede.

V novih prostorih se počutimo zelo dobro in zadovoljno. Želimo si, da bi uspeli našo novo ambulanto ohraniti čim dlje takšno, kot je sedaj.

Ekipa sodelavcev v ZNE I

Pridi, vidi in se čudi, kaj ti stari dom nudi

32

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

Dan žena Dan žena je mednarodni praznik, ki ga praznujemo vsako leto 8. marca, in sicer v več kot sto državah po svetu. V preteklih dveh stoletjih so bili datumi praznovanja različni, prvič so ga praznovali leta 1911. Takrat so se pričela zborovanja, ki so zahtevala več pravic ženskih predstavnic in njihovo enakopravnejše sodelovanje pri reševanju političnih in gospodarskih vprašanj.

Podarjanje drobnih pozornosti ženam se je ves čas povezovalo z Dnevom žena. Fantje in možje so svojim dekletom in ženam navadno podarili cvetje ali kakšno sladko malenkost, ki jim je polepšala njihov dan.

Dan žena praznujemo tudi v Domu ob Savinji.

Vse stanovalke takrat prejmejo v dar cvetlice, ki jih spominjajo na njihov praznik še mesece po njem. Matilda Kolar je ena izmed stanovalk, ki se je z nami spominjala praznovanja Dneva žena.

Povedala je, kako so praznovali nekoč in kako je danes. »Za ženske je bil to od nekdaj velik praznik, ki pa se je pri nas začel opazneje praznovati po 2. svetovni vojni. Na ta dan je moj mož navadno kuhal kosilo, pomil je tudi posodo. Če ni imel časa kuhati, me je kar povabil na kosilo, podaril pa mi je še kakšno malenkost, za katero je vedel, da jo potrebujem in

si je želim. Ta praznik smo praznovali tudi v službi, kjer so nas prav tako obdarili. Cvetličarne so imele v dneh okoli Dneva žena veliko dela.

Danes je nekoliko drugače. Imam dva zlata sinova, ki mi na ta dan prineseta šopek. Ne glede na to, iz kakšnega cvetja je, je notri tudi rdeča vrtnica, ki pomeni mamino ljubezen. Dodata še kakšno majhno bonboniero.

Tudi v Domu ob Savinji praznujemo. Vsaka stanovalka je nazadnje dobila rožo, in sicer lončnico.

Pozornosti nam je izročila direktorica. Tistim, ki niso zmogli priti sami v pritličje, so rože prinesli v sobe. Za nas je ta poklon izraz velike pozornosti.

Rož se vsakokrat zelo razveselimo. To je zame zelo lep in drag spomin.« Mojca Grušovnik

»Fantastično!« Za gospodom Ivanom Amanom je leto, polno preobratov in presenečenj. Kot pravi sam, bo v spominu ohranil predvsem tiste pozitivne. Mojemu povabilu, da zapišem spomine na preteklo leto in izkušnje, se je prijazno odzval. Z nami želi deliti zgodbo o tem, zakaj in kako je prišel v Dom ob Savinji. Kot pravi sam, je prišel najprej kot pacient, danes pa je tukaj kot zelo zadovoljen stanovalec. »Naenkrat sem izvedel, da imam tumor na možganih, ki naj bi bil star že okoli 30 let,« začenja svojo pripoved. »Moral sem na operacijo, po njej pa sem še dva meseca ležal v komi. Zdravniki so ženi že

povedali, da se bom verjetno za vedno poslovil.

Moja žena je pričela iskati možnosti za namestitev v katerem izmed domov, obenem pa je bila pri meni skoraj vsak dan na obisku v bolnišnici. Ko se je pokazala možnost, sem šel najprej v Dom starejših Laško, nato pa s premestitvijo v Dom ob Savinji.

Pripeljali so me kot pacienta: bil sem nepomičen, potreboval sem kanilo in pomoč pri vseh ostalih vsakodnevnih in osnovnih življenjskih dejavnostih. Neizmerno sem si želel, da bi še kdaj hodil.

Poleg zdravstvenega osebja, socialne delavke in delovnih terapevtk je po prihodu iz doma v

V letu 2011 smo doživeli

Ob Savinji

33

Laškem z mano delala tudi fizioterapevtka Fani. Prišli so trenutki, ko me je od napora bolelo celo telo, vendar nisem želel odnehati.

Spet sem začel hoditi.

Hvaležnost je najmanj, kar lahko izrečem Fani in ostalim zaposlenim, bolj natančno in pravilno rečeno pa je, da vaše delo in trud resnično občudujem.

V domu sem približno pol leta. Poleg tega, da sem shodil, je za menoj tudi selitev v stari del doma. Svoje osebne stvari sem selil večinoma sam. Selitev je bila zame zelo pozitivna in vzpodbudna.« Gospod Aman mi je pokazal, kako si je uredil sobo.

Ima pravo stanovanje v malem in povedal je, da se v Domu ob Savinji počuti zares doma. Postelja je bila brezhibno postlana, obleke v omari na svojem mestu, uredil si je tudi predal z orodjem in celo 'pisarniški kotiček', v katerem vsak dan preveri novosti na internetu. Na policah in stenah hrani fotografije in ostale spominke njegovih najdražjih.

Zanimalo me je še, kako poteka njegov tipični dan. »Moji dnevi so bili vedno aktivni in dinamični, tako pred upokojitvijo zaradi narave mojega dela kot tudi kasneje. Ravno zaradi tega je bilo soočenje z boleznijo toliko težje. Vsak dan vstanem ob 6.30 uri, se uredim in naredim približno enajst različnih vaj, ki sva jih prej delala skupaj s fizioterapevtko Fani. Sledi zajtrk v jedilnici. Pri obrokih zelo uživam, saj delim mizo še z ostalimi stanovalci, s katerimi vsak dan prav prijetno poklepetamo. Po zajtrku prek interneta in v časopisu preverim vse novosti, občasno pa grem tudi na sprehod v center mesta. Všeč mi je, ker je nedaleč od Doma ob Savinji park, na drugi strani pa center mesta, zato je strah, da bi človeku bilo kdaj dolgčas, povsem odveč.

Vsak dan ob 12. uri se v večnamenskem prostoru v domu udeležim telovadbe, nato pa sledi kosilo. Po kosilu me obiščejo žena in sinovi. Zvečer ponavadi gledam televizijo, največkrat šport. Zanimajo me prav vsi športi, saj sem se v preteklosti tudi sam športno udejstvoval, in sicer sem se ukvarjal z rokometom in boksom. Mislim, da je dobra fizična kondicija bila in je še vedno nujna pomoč pri mojem okrevanju.« Tudi zaradi približevanja novega leta sem ga vprašala, kakšne so njegove želje za prihodnost. »Zdi se mi, da se mi vsak dan sproti uresničujejo. Prej se nisem zavedal, da me imajo ljudje tako radi. Vsak dan znova cenim tudi ves trud, ki mi ga nameni osebje v Domu ob Savinji. Nikoli prej nisem doživel, da bi se tako poglobili v vsakega posameznika.

Nimam druge besede, da vse to opišem kot 'fantastično'. Zahvaljujem se vsakemu posebej za vso nego in ozdravitev, ki sem je bil deležen v domu.

Zelo cenim trud, da vam je uspelo. Tako je Ivan Aman danes najsrečnejši človek na svetu!« Te besede je, kot večino prejšnjih, izrekel s širokim nasmehom na obrazu. Z dobro voljo se mu je uresničila njegova največja želja.

Mojca Grušovnik

34

Ob Savinji

V spomin

104. rojstni dan gospe Emilije Hercog V Domu ob Savinji Celje je bil 8. februar še posebej slovesen: poleg praznovanja Prešernovega dne je svoj 104. rojstni dan praznovala naša stanovalka, gospa Emilija Hercog.

Gospa Emilija Hercog se je rodila v Mariboru leta 1907, a se je že kot otrok preselila v Celje. V družini z devetimi otroki se je rodila kot druga. Ker je bil oče zaradi službe veliko odsoten, je bila mamina »desna roka«. Kot dobra šivilja je našla delo v takratnem Topru, s svojim delom in osebnostjo pa je bila, kot povedo njeni sorodniki, v družini vedno »šefica«. Sama se ni poročila, rodila pa je sina Mirana, ki živi z družino v Ljubljani. Ni pa bila Emilija le dobra šivilja. Domači ne morejo prehvaliti njenih kuharskih spretnosti in se njenega doma spominjajo po dišečih vonjavah odličnih domačih dobrot, ki jih je pripravljala. Buhteljni, češpljeve pite, pecivo … vse te dobrote so dnevno prihajale izpod njenih rok in kot »popotnica« romale v do-

move skoraj vseh sorodnikov, ki so se vselej shajali pri njej.

V Dom ob Savinji je gospa Emilija prišla leta 1999.

Tudi v domu so se njeni sorodniki radi zbirali ob njej, saj je bila in ostala povezovalka vsega sorodstva. Tako je bilo tudi ob praznovanju njenega 104. rojstnega dne, ko so jih številni sorodniki zbrali ob njej in ji zaželi predvsem veliko zdravja. Žal se je gospa Emilija dober mesec dni po praznovanju od nas za vedno poslovila.

Sabina Rakuša

V letu 2011 smo doživeli

Ob Savinji

35

Izlet na Šmartinsko jezero

Lavra Požek

foto: Jure Kravanja

Lepega sončnega dne nas je z dobro novico razveselila naša fizioterapevtka Zdenka. Prišla nam je povedat, da gremo na izlet. Vsi oskrbovanci smo bili zelo navdušeni. Zunaj nas je pričakalo sončno jutro in naš »mini avtobus«. Vsi smo se zelo razveselili našega prevoznega sredstva in najrajše bi se kar odpeljali nekam daleč, na drugi konec naše dežele. Med potjo smo prepevali in čas nam je zelo hitro minil. Kar naenkrat smo prispeli na Šmartinsko jezero. Na jezeru nas je pričakalo prijetno osebje in ladjica, s katero smo se popeljali po jezeru in si ogledali urejeno okolico in živali katere bivajo tam. Zraven smo se še posladkali in okrepčali, zapeli kakšno pesem in že je napočil čas za odhod nazaj v dom. Polni pozitivne energije in dobre volje smo se vrnili nazaj v naš dom.

36

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

Brezje »Veter nesi mi želje, upanje v tiho vas Brezje,« je v svoji pesmi zapisala ga. Berta Jelenko.

Danes, 18. maja, je bila v nas ena sama misel, romanje k Mariji pomagaj. Veliko želja, pričakovanj in gorečega upanja je bilo v nas, ko smo hiteli napolniti avtobus, ki nam je bil na široko odprt v lepem sončnem jutru. Svoja mesta so zasedli stanovalci doma, uporabniki dnevnega varstva, nepogrešljivi spremljevalci in ostali s svojimi vnaprej določenimi nalogami.

Končno ga. Mateja, socialna delavka, ugotovi skupno število 54-ih udeležencev in že krenemo.

Ko smo zapustili mesto, nas je g. Andrej Urbancl, naš duhovnik, povabil k molitvi in nam blagoslovil našo pot v Brezje. Pogled h gospodu in v modro nebo je v nas vzbudilo pravo zadovoljstvo in občutek veselja, da smo romarji na poti k doživetju prave svetosti Marijinega božjega hrama na Brezju.

Umirjena, prijetna, predvsem pa varna vožnja z avtobusom je pred nami nizala slikovite kraje, prelepe krajine, v ozadju pa mogočne slovenske gore.

Ena sama lepota, obsijana z zlatim soncem.

V nekaj stavkih smo preleteli zgodovinsko pomembne dogodke, povezane z Brezjem. Vernost ljudi se je širila in povezala z globokim ter iskrenim čaščenjem Marije pomagaj, ki si je za svoj prestol izbrala Brezje. Od tod mnogim prihajajočim vernikom deli mnoge milosti, je zapisal ljubljanski nadškof Jože Pogačnik. Mnogi shodi ob Marijinih jubilejih so vplivali na njeno sveto podobo in utrdili vez z verniki, ki se vedno znova vračajo. Mi in še mnogi drugi smo v tem prelepem hramu do zadnjega zasedli prosta mesta. S sklenjenimi roka-

mi in globoko zatopljeni v svoje skrite misli smo združili upanje in želje, ko smo se obrnili k Mariji pomagaj.

Sveto mašo s prelepo harmonijo orgel in z angelskimi glasovi pevcev je vodil mašnik s somaševanjem našega g. Andreja Urbancla. Združeni v molitvi smo doživeli veličasten obred, nemalo posameznikov pa se je zaupalo spovedniku. Upam si reči, da so nas vse, ki smo bili tam, bogati vtisi o Mariji pomagaj v celoti prevzeli.

Med potjo smo spoznali sestro Grazyno, ki nas je nagovorila in seznanila, da prihaja iz celjske skupnosti sester Frančiškank, Marijinih misijonark.

Najlepši del so bile prelepo izbrane in z zvenečim glasom odpete duhovne pesmi. Kakšno vzdušje!

Zelo dobrodošla je bila obilna malica pod sončnim nebom v okrilju gostišča poleg cerkve. Za vse je bilo dobro poskrbljeno, še posebej pa so prijali topli napitki ob sončnih žarkih, ki so nas prijetno božali.

Te prelepe gore in bogastvo, ki smo ga danes doživeli, nas je popolnoma prevzelo. Zato vsem moja želja: »Dihajte gorenjski zrak, srce pa naj vam bije po slovensko. Srečno, pa še kdaj!« Hvala, ker sem to lahko delila z vami.

Breda Kovač

V letu 2011 smo doživeli

Ob Savinji

37

Razmišljanje v postelji Zaradi operacije sem se znašla v položaju, ko nisem smela niti sedeti niti ležati na hrbtu. Vsake tri ure so me obračali, vendar je včasih tudi ležanje na eni strani tri ure prava muka. Nato je za kratek čas nastopilo pravo olajšanje, ko so me obrnili na drugo stran. Če se je zgodilo, da so zamujali, se mi je vsaka naslednja minuta zdela kot ura. Kako zdržati? Misli, misli pozitivno. Kaj lepega in pozitivnega prebranega v preteklosti naj me spodbuja in bodri.

Stanja, kakršno je, ne morem spremeniti, lahko pa se potrudim spremeniti svoje razmišljanje. Spomnim se na Jezusovo zlato pravilo: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« Žal mi je, da sem sploh razmišljala negativno, saj si ne želim, da bi bili do mene neprijazni in osorni. Lepa beseda lepo mesto najde, me je učila mama. Torej, ko pridejo, bodi, kolikor je v tvoji moči, prijazna z njimi. Poleg tega pa se zavedam, da nisi samo ti potrebna njihove pomoči, ampak nas je tu veliko.

Resnično jih potrebujemo, njihovo pomoč in lepe besede ter nasmeh. Iskrena zahvala vsem negovalkam: Mirjana, Marija, Sonja, Neva, Jelka, Nevenka, Barbara, Ružica, Vlasta, Milica, Sanja, Snežana, Slavica in medicinskim sestram: Irena, Urška, Darinka, Verica, Alenka, Karolina, Mateja in Milena ter ostale.

Hvala za ves trud pri prenovi doma in skrbi za naše dobro počutje in vzpodbudo ter veliko uspehov tudi naši direktorici Bojani Mazil Šolinc.

Zahvala pa še posebej fizioterapevtki Faniki ter delovnima terapevtkama Luciji in Nevenki.

foto: Dreamstime

Zdenka Ramšak

38

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

Spoznajmo našo Mestno četrt Karel Destovnik Kajuh Mestna četrt (MČ) Kajuh zajema območje, katerega meja poteka po levem bregu Savinje od mostu v Čopovi ulici, navzdol do izliva bivše Sušnice (sedaj kanala), Švabovo in Jurčičevo ulico do križišča z Ljubljansko cesto in po sredini Ljubljanske ceste do križišča s Čopovo ulico, vse do mostu čez Savinjo v Čopovi ulici. Naša MČ se imenuje po Karlu Destovniku Kajuhu, ki je bil dijak naše gimnazije, velik slovenski pesnik in domoljub. Po njem se imenuje tudi Kajuhova ulica, kjer na ploščadi pred I. gimnazijo v Celju stoji njegov spomenik.

Smo ena izmed desetih mestnih četrti v Celju kot nadaljevanje Krajevne skupnosti Karel Destovnik Kajuh, čeprav z nekoliko okrnjeno vsebino delovanja. Naša četrt obsega 23 hektarjev in šteje 2.100 prebivalcev, od teh je 296 starih manj kot 18 let, 281 pa nad 80 let.

MČ je pravna oseba, nastopa samostojno, vendar smo odgovorni Mestnemu svetu Mestni občini Celje za namensko porabo sredstev. MČ zastopa in predstavlja predsednik Sveta MČ. Krajani, organizirani v MČ, sodelujejo in odločajo pri vprašanjih skupnega pomena v MO Celje. O svojih skupnih interesih krajani MČ odločajo prek izvoljenih organov MČ. O vseh najpomembnejših vprašanjih, ki zadevajo uresničevanje skupnih potreb krajanov, odloča izvoljeni 7-članski Svet MČ: -

predsednik Sveta MČ je Milan Kolar; namestnik predsednika sveta in predsednik komisije za priznanja in nagrade je Janez Lampret; komisijo za urejanje prostora, varstvo okolja in promet vodi Slavko Sotošek; komisijo za socialna vprašanja in družbene dejavnosti vodi Martina Skalicki; uredniški odbor za izdajo Novic MČ vodi Mira Milec.

Poleg naštetih sta člana Sveta MČ še: Truda Tomažin in Janko Cvetko. Svoj praznik imamo na dan 22. februarja v počastitev pesniku Karlu Destovniku Kajuhu, ki smo ga do sedaj vsako leto

počastili s položitvijo venca pri njegovem spomeniku in z osrednjo prireditvijo v Domu ob Savinji.

Na našem območju MČ uspešno delujejo: Društvo upokojencev (DU), ki ga vodi Milan Kolar, Krajevna organizacija Rdečega križa (KORK) s predsednico Ireno Miklav, in Krajevna organizacija borcev za vrednote NOB, katere predsednik je Marijan Jeranko. V zgodovini delovanja krajevne samouprave se je potreba po tovrstni organiziranosti več kot potrdila in kot povsod so posamezniki tudi iz KS, sedanje MČ, pustili poseben pečat. Žal mnogih ni več med nami ali pa so zaradi bolezni in starosti neaktivni in tem gre posebna hvala za vse, kar so s svojim entuziazmom in zavzetostjo storili za dobro vseh. Takih, ki bi nadaljevali to delo, je sedaj malo, nekaj pa jih je le, ki se trudijo še naprej, da se šibek glas preprostih občanov in posameznikov ne bi izgubil v vihri sodobnega kapitalizma.

Mestna četrt in organizacije pa sodelujemo tudi s pomembnimi ustanovami na našem območju, kot so: Vrtec Anice Černejeve, I. gimnazija v Celju, Dijaški dom Celje, Dom za varstvo invalidnih otrok Dobrna - enota Celje in ŠCC Srednja šola za storitvene dejavnosti in logistiko. Še posebej pa smo v MČ veseli sodelovanja z vodstvom Doma ob Savinji, ki nam je zelo naklonjeno, po potrebi nam nudite prostore in nas vedno lepo sprejmete, zato se pri vas dobro počutimo. V vaših prostorih smo gostje v začetku leta ob našem krajevnem prazniku, med letom pa na obiskih pri naših starejših krajankah in krajanih, ki so v vaši domski oskrbi. In nenazadnje se že veselimo srečanja z našimi člani: Sveta MČ, komisij, z vodstvi DU, KORK in KO borcev za vrednote NOB ob zaključku leta. Zelo smo ponosni na kolektiv, ki dom vodi in ureja, zato smo vam že v letu 2005 izročili najvišje priznanje naše MČ – plaketo Karla Destovnika Kajuha. Vodstvu Doma ob Savinji se ob tej priložnosti posebej zahvaljujemo za dobro sodelovanje, ki ga želimo še vnaprej utrjevati.

Marinka Flajs

V letu 2011 smo doživeli

Ob Savinji

39

Zahvala v imenu stanovalcev in zaposlenih v delovni terapiji Doma upokojencev Center, Enota Tabor Spoštovani prijatelji, odzvali smo se vašemu prijaznemu vabilu in vas obiskali v Domu ob Savinji. V sončnem jutru se je naša ekipa zbrala in se odpravila proti Celju.

V vašem domu ste nas nadvse prisrčno sprejeli.

Najprej ste nam na naše veliko presenečenje privezali rdeče predpasnike ter nas skušali naučiti zanimivih kulinaričnih spretnosti. Nato smo si ogledali vaš dom. Dolgi hodniki, prostorni skupni prostori, vse v živahnih barvah in lepih slikah ter povsod veliko lepih pisanih cvetlic. Po okusnem

kosilu in obvezni kavici smo se poslovili ter se polni vtisov vrnili domov.

Za vse to se vam prisrčno zahvaljujemo in upamo, da se vam bomo ob priliki lahko oddolžili v našem domu.

Lep pozdrav vsem, kakor tudi vaši prijazni direktorici Bojani Mazil Šolinc za prijazen sprejem.

Simona Enci

40

Ob Savinji

Recept za dober tek

Telečja obara

Rezine s kakavom

Količina za 4 osebe

Količina za 1 pekač

Sestavine:

Sestavine:

60 dag telečje pleče – lahko tudi vrat ali prsi

6 kom jajc

1–1,25 l vode

2 jogurtova lončka sladkorja

15–20 dag jušne zelenjave (korenje, cvetača, por), lahko je tudi samo korenje

1 jogurtov lonček olja

2 žlici olja 10 dag čebule (1 srednje velikosti) 3 stroki česna, sol, malo popra, lovorjev list, majaron, timijan, šetraj, malo vegete po okusu 4–6 dag moke (2 žlici) malo belega vina (3 žlice) ali nekaj kapljic limoninega soka ali malo kisa (1 žlička) po okusu Postopek priprave: Telečje meso narežemo na primerne kose, jih damo v lonec in zalijemo z vodo. Dodamo poljubno narezano zelenjavo in solimo. Vre naj počasi kot mesna juha. Na olju prepražimo drobno sesekljano čebulo do zlatorumene barve in dodamo drobno sesekljan česen. Ko zadiši po česnu, ga zalijemo z malo mrzle vode, da se oboje gladko razkuha. Zlijemo ga k mesu, obaro popramo in dodamo zgoraj navedene začimbe - dišavnice. Ko je meso mehko, pripravimo podmet iz moke in malo hladne vode katerega rahlo vmešamo v obaro, da lepo prevre. Nazadnje jo okisamo z belim vinom ali limoninim sokom ali kisom. Poskusimo in po želji še kaj dodamo. Obaro serviramo in lahko posujemo še s sesekljanim peteršiljem. Če želimo obaro s krompirjem, lahko posebej skuhamo malo na kocke narezanega ali naribanega krompirja in ga na koncu vložimo v obaro.

Dober tek!

Lubej Hermina

2 jogurtova lončka mletih orehov 2 jogurtova lončka kisle smetane 2 jogurtova lončka Benko kakava 2 jogurtova lončka mehke moke 1 zavitek pecilnega praška sladkor v prahu za posip pečenih rezin za premaz pekača malo margarine, malo belih drobtin Postopek priprave: Pekač namažemo z margarino ter posujemo z drobtinami.

Sladkor in jajca penasto stepemo. Ko narastejo, postopoma dodamo in rahlo vmešamo olje, orehe, kislo smetano, kakav in moko s pecilnim praškom.

Pripravljeno zmes vlijemo v pekač, damo peči v ogreto pečico na 200 stopinj po 10 minutah zmanjšamo temperaturo na 180 stopinj in še pečemo 20 minut. Ko je pečeno, stresemo iz pekača, ohladimo, posujemo s sladkorjem v prahu ali poljubno okrasimo in režemo na rezine po lastni želji.

Lubej Hermina

V letu 2011 smo doživeli

Ob Savinji

41

Bili smo v vrtcu Anice Černejeve

Četrtek, 24. novembra, zjutraj. V avli doma se zbiramo z mojimi članicami skupine Planike. Toplo oblečene, tu in tam pomagam zapreti kakšen gumb, zavezati šal in zapreti bundo. Počasi se odpravimo. Držimo se pod rokami, nekaterim so v pomoč tudi bergle. Vsako članico posebej pospremim čez prehod za pešce.

»babice« začnejo deklamirati stare pesmi, še iz šole. Romanca svojo pesem o snežaku, Lojzka pove nekaj o svojih vnukih in pravnukih, Urška pa pove dolgo deklamacijo o rokah. Zraven živahno maha. Štefka zrecitira resno pesem Le smej se, deklica.

Otroci so plesali, pa tudi vzgojiteljice so bile zelo zadovoljne.

»Kako je ime temu vrtcu?« vpraša ena izmed članic. Povem ji, da je to vrtec Anice Černejeve. »Sem mislila, da je Tončke Čeč,« je bil odgovor. Pridemo na ploščad pri Kajuhovem spomeniku, pokažem ga članicam skupine, ena izmed njih pa je zavila tudi proti gimnaziji. Pokličem jo, obrnemo se proti vrtcu in se napotimo k njegovemu vhodu. Ko pridemo po treh stopnicah skozi vrata, pozvonim.

Pričaka nas mlada pomočnica, ki je nisem videla še nikoli prej. Prijazno nas pozdravi, pomaga nam po stopnicah v prvo nadstropje. Dve članici potrebujeta pomoč, kljub temu pa se vztrajno vzpenjata in z vsem trudom jima uspe.

Potem nam ponudijo sadje in sok, otroci pa nam dajo v spomin čebelice iz kartona. Prejšnji teden je bil posvečen čebelicam in medu, ki ga otroci v vrtcu pridno uživajo za zajtrk.

Dve vzgojiteljici, moji sodelavki, nas veselo pozdravita. Tudi otroci so nas sprejeli s prisrčno, spontano in glasno dobrodošlico. Posedemo se na stolčke v dveh igralnicah. »To so babice, ki jih je Majda pripeljala v vrtec na obisk.« Iz torbic in žepov potegnejo čokoladice za otroke. Potem se Marta usede za pianino, pomočnica Nastja vzame kitaro in vsi zapojemo pesem Izidor, ovčice pasel, Ježek teka, teka in tudi nekaj takih, ki jih moje »babice« niso poznale. Malo poklepetamo z otroki, nato pa moje

Končno se oblečemo in poslovimo. Še bi ostali na obisku, a otroci morajo še malo na zrak.

Počasi se odpravimo po stopnicah navzdol. Lažje gre, kot je šlo navzgor. Z nasmehom na obrazu se vračamo v Dom ob Savinji. Gremo v večnamenski prostor, kjer popijemo kavo. »Hvala, Majda, ker ste nam naredili drugačen dan,« so rekle moje ženskice. Polno vtisov bo ostalo. Tudi meni je toplo pri srcu, kadar sem v mojem vrtcu, kjer sem zadovoljna in me poklic vzgojiteljice plemeniti. Rada imam otroke, rada imam ostarele. Včasih so si podobni. Hvala Majdi, Marti in Nastji, hvala otrokom, hvala mojemu vrtcu za odprtost in prisrčen posluh za negovanje medgeneracijskih stikov.

Majda Kološa

42

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

Skoraj kot novo

Hilda in Franc Zupančič že tri leta živita v Domu ob Savinji v Celju. Imata dvoposteljno sobo v tretjem nadstropju doma, ki so ga letos prenovili. »Počutiva se dobro. Vse je novo, svetlo, razgled je lep. Potrebovala bi le še eno večjo mizo,« pravi Hilda. Tudi drugi stanovalci so z rezultati prenove zadovoljni, čeprav ni bilo lahko. Gradbišča sredi hiše nima nihče rad, a je pomembno, da se potem vidi rezultat.

Tako počasi, a zanesljivo, napreduje prenova Doma ob Savinji. Potem ko so pred leti prenovili in posodobili pritličje, kjer so skupni prostori, so se lotili tudi bivalnega standarda stanovalcev. Nadstropje za nadstropjem. Vsakič po dve hkrati, od strehe navzdol. Zamenjali so tudi stavbno pohištvo, tal-

ne obloge, pohištvo in prenovili sanitarije. Vsak hodnik je pobarvan druge barve, saj barve vizualno razširijo in razsvetlijo hodnike. V vsakem nadstropju je tudi manjša jedilnica s čajno kuhinjo za tiste stanovalce, ki ne morejo do jedilnice. Vsaka soba pa ima tudi svoj balkonček, kar predstavlja še dodatno vrednost objekta. Zaradi velikega povpraševanja je Dom ob Savinji skoraj vedno polno zaseden, saj je v povprečju prek celega leta tam nastanjenih okoli 240 ljudi. Dom ob Savinji izvaja široko paleto socialnovarstvenih storitev, kar nedvomno pripomore k večji kakovosti življenja starejših.

Lucija Štalcar

V letu 2011 smo doživeli

Ob Savinji

43

Predavanje o varni udeležbi v cestnem prometu (Povzeto iz brošure »Ne pozabite na varnost«)

Starejši občani, še posebej pešci in kolesarji, sodite med najbolj ogrožene skupine udeležencev v cestnem prometu. Pogosto ste žrtve nesreč zaradi neustreznega ravnanja voznikov motornih vozil (vožnja z neprilagojeno hitrostjo, pod vplivom alkohola, preblizu desnemu robu vozišča, nečista stekla na vozilu ipd.). Toda žrtve nesreč ste lahko tudi zaradi kršitve predpisov ali napak, ki jih povzročite sami.

V ta namen smo v mesecu marcu 2011 v našo sredino povabili policista Policijske postaje Celje, gospoda Bogdana Robnika, ki je pripravil prijetno, sproščeno in s smehom obarvano predavanje ter nam podal koristne nasvete, s katerimi lahko kot udeleženi v prometu obvarujete svoje življenje.

Svetoval nam je, da kot udeleženi v prometu upoštevamo sledeče: -

-

poskrbimo, da bomo na cesti vidni, zato nosimo svetla oblačila in predmete, ki izboljšujejo vidnost (odsevne trakove in nalepke, kresničke); kot kolesarji ne bodimo brez luči in odsevnikov; prečkajmo cesto na prehodih za pešce, pred prečkanjem pa upoštevajmo razdaljo vozil in svoje sposobnosti oziroma hitrost – morda voznik ne bo mogel pravočasno ustaviti; hodimo po pločniku oziroma kjer ni pločnikov,

-

po levi strani cestišča, tako da lahko pravočasno zagledamo vozilo, ki prihaja nasproti in se pravočasno umaknemo, tudi če nas voznik spregleda; kolesarimo po kolesarskih stezah oziroma ob varnem desnem robu ceste in spremembe smeri pravočasno nakažemo; ne vozimo težkega tovora, ki nas lahko ovira in zmanjšuje ravnotežje pri vožnji kolesa; namesto dežnika uporabljamo pelerino; upoštevamo prometna pravila in ne precenjujemo svojih sposobnosti; če so naše motorične sposobnosti slabše, se še posebej izogibajmo udeležbi v prometu v dežju, snegu ali poledici.

Ne pozabite, da voznik: -

opazi pešca s kresničko že na razdalji 136 metrov; pešca, oblečenega v svetla oblačila, na razdalji 36 metrov; pešca, oblečenega v temna oblačila, pa šele na razdalji 26 metrov; medtem ko pri hitrosti samo 50 km/h v idealnih voznih razmerah lahko ustavi vozilo šele po 26 metrih.

Mateja Škrinjar

44

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

Polnost življenja v starosti

Ko starost vse pogosteje in močneje trka na naša vrata, ji poskušajmo odpreti. Starost lahko postane neprijeten podnajemnik, ki postaja naš gospodar ali pa predstavlja čas pobiranja sadov doživetij in učenja. Od nas zavisi, kako ji bomo odprli svoja vrata.

Da je v starosti možno uresničiti potrebo po samouresničevanju, samoizpopolnjevanju, strukturiranju prostega časa in spletnem druženju, nas je prepričala gospa Nežika Stiplovšek, ki smo jo spoznali, ko je na Center za pomoč na domu pred slabim letom dni naslovila pobudo za priklop rdečega gumba.

V 93. letu starosti obvladuje računalnik kot marsikateri mladostnik. Okoliščine, ki so vplivale na njeno izbiro do učenja, nam je z veseljem zaupala v pogovoru in verjamem, da jih boste z zanimanjem, dragi bralci, prebirali tudi vi.

Nežika Stiplovšek se je leta 1918 rodila v Šmarju pri Jelšah, kjer je preživljala svoje otroštvo. Okusila je materialno skromnost življenja, ki jo je po lastnih besedah okrepila za samostojnost, delavnost, vedoželjnost in vlila vrednote, povezane s spoštovanjem življenja, soljudi in vere, ki daje smisel njenemu življenju. V pogovoru podeli izkušnjo, da je bila že petkrat na življenjski preizkušnji oziroma meji, vendar ji je bilo usojeno, da svoje poslanstvo uresničuje še naprej. V življenju je podprla mnogo ljudi, jim stala ob strani v najtežjih trenutkih, skrbno negovala svojega pokojnega moža, a pri tem ohranila sebe in veselje do življenja.

Veliko radost ji predstavljajo sin, snaha,

vnukinja, duhovnik ter vsi njeni prijatelji in sosedje, ki so po njenih besedah tisti, zaradi katerih se počuti varno in srečno, saj jo vsak na svoj način podpira pri aktivnostih, ki jih sama samostojno težje zmore.

Posebno mesto v njenem življenju pa predstavlja računalnik, ki ji odpira vrata v svet stikov, informacij in povezav, ne samo z lokalnim okoljem, ampak na ravni svetovnih povezav. Navdušenje nad sodobno tehnologijo je v njeno življenje prinesel nečak njenega moža, gospod Zvonko Fazarinc.

Njegovo razmišljanje o računalnikih na način, da bi ljudem olajšal učenje, je navdušilo tudi gospo Nežiko Stiplovšek. Preko medijev je pridobivala veliko informacij o tem, kako pomembno je, da starostnik krepi svoje umske sposobnosti, npr. z reševanjem križank, branjem, miselnimi igrami …

Tudi sama je delila podobno mnenje, vendar je bila njena izbira drugačna. Očarana nad delom svojega nečaka in izkušnjo iz leta 1980, ko je prvič videla računalnik, se je v 92. letu starosti odločila, da bo osvojila računalniško znanje, ki ji bo omogočalo stik z zunanjim svetom in krepitev sivih celic.

V letu 2011 smo doživeli

Navdušenje se ni nikoli razplamtelo, še danes živo gori. Gospa Nežika Stiplovšek je dopolnila 93 let in vsak dan redno prebira elektronsko pošto (pokaže mi ganljiv posnetek o ljubezni živali do ljudi, ki ga je prejela z včerajšnjo pošto), na Facebook-u komuncira s svojimi številnim prijatelji, aktivna je tudi na YouTube omrežju in Twitter-ju. Vsa ta znanja je pridobila s pomočjo deklice, sosede Lavre, ki ji je spretno prikazala vse možnosti računalniškega sveta.

45

Na vprašanje, kaj ji pomeni računalnik, odgovori odločno: »Hobi, strast, bistrenje pameti.« Ko z občudovanjem njene vedoželjnosti in veselja do življenja povprašam za kakšen nasvet, ki bi ga želela podeliti z nami, jedrnato poda predlog: »Verujte, da je nekdo nad nami, ki nam osmisli življenje, in živite skromno življenje.«.

Gospa Nežika Stiplovšek pri svojih letih živi sama z občasno podporo svojcev, prijateljev, sosedov, duhovnikov in kot doda sama, z rdečim gumbom (takoj pokaže na obesek okoli vratu), ki ji 24 ur na dan daje občutek varnosti. In seveda z računalnikom – prijateljem, ki ji omogoča vstop v svet in ohranja njeno življenjsko vitalnost. Za vse nas pa je gospa Stiplovšek lahko odličen vzor, kako je mogoče polno živeti tudi v starosti.

Simona Žnidarec Demšar

foto: Jure Kravanja

Na vprašanje, kakšna je bila njena prva izkušnja z računalnikom, je začela pripovedovati o svoji preteklosti. »Leta 1980 sem obiskala nečaka Emila Fidlerja. Pokazal mi je računalnik, ki je bil veliko večji kot danes. Nečak mi je postavil vprašanje, kaj si želim, da bi videla. Zaželela sem si točno določeno filmsko zvezdo in pokazala se je čez cel ekran. Že takrat sem bila navdušena.«

Ob Savinji

46

Ob Savinji

V letu 2011 smo doživeli

Prijazen dom zadovoljnih ljudi Dom ob Savinji je dom mnogih starejših ljudi, ki tukaj najdejo toplino, zatočišče, varnost, svojo »drugo širšo družino«. Že nekaj let prihajam na obiske. Pa to niso le obiski pri dveh sorodnicah, ki tukaj živita. Prihajam tudi ob posebnih priložnostih, povabljena, da zapojem nekaj svojih pesmi.

Kot otrok sem imela svojo predstavo o domovih za starejše. Dom ob Savinji Celje, kamor me je povabila direktorica Bojana Mazil Šolinc, da zapojem nekaj svojih pesmi, me je prijetno presenetil.

Ob prihodu v dom sem ugotovila, da so hodniki in jedilnica odeti v svetle barve, prav tako so me veselo in prijazno sprejeli tudi zaposleni. In ni mi ušlo, da so stanovalci prav zadovoljni in deležni vse tiste pomoči, ki jo potrebujejo. Zelo sem bila vesela novega spoznanja.

Ker sem po poklicu šolska svetovalka, sem kasneje organizirala mlade devetošolce, da so se vključili v prostovoljno delo. Njihova skrb je druženje s stanovalci doma in računalniško opismenjevanje.

Tako sem izvedela, da imajo stanovalci v domu veliko aktivnosti, ki jim popestrijo življenje. Kaj vse jih zanima! In kako lepe izdelke so napravili.

Najlepšega sem dobila v dar. Prekrasen kvačkan prt, ki so ga izdelali v delovni terapiji in bo krasil okroglo mizo v našem stanovanju.

Med prepevanjem sem razmišljala tudi o svoji prihodnosti. Življenje se ne konča s prihodom v to stavbo. Morda pa res ne bi bilo slabo, če bi se takrat, ko bom sama starejša, ko ne bom zmogla skrbeti zase, znašla v tem domu. Prav nič me ne bi skrbelo. Prepustila bi se prijaznim ljudem, ki delajo v domu, in se z občutkom, da se mi ne more

zgoditi nič slabega, lažje sprijaznila z usodo, da je starost lahko tudi nekaj povsem sprejemljivega, in da nam je tudi takrat lahko lepo.

In ko pred stanovalci v domu in ostalimi zaposlenimi stojim z mikrofonom v roki, si iskreno zaželim, da s svojimi pesmimi kar se da polepšam nekaj trenutkov življenja v domu. Predvsem želim prenesti sporočilo in povedati, da je življenje nas vseh dragoceno in vredno truda. Zavedati se moramo, da lahko le mi sami življenju dodajamo polnejšo vsebino in zaradi tega živimo bolj kvalitetno do konca svojih dni. In ni lepšega, če imamo ob sebi prijazne in spoštljive ljudi, kot jih srečujem v Domu ob Savinji v Celju.

Božično-novoletni prazniki naj bodo zato za vas čas prijetnih spominov, čas druženj in v prihodnjem letu še mnogih naših skupnih srečanj. Želim vam krepkega zdravja in srečno v novem letu 2012.

Majda Petan

Dom ob Savinji Celje Direktorica – Bojana Mazil Šolinc Glavna sestra- Karmen Wirth Socialna služba: Mateja Škrinjar Center za pomoč na domu: Simona Žnidarec Demšar Specialist nevrolog Specialist internist Specialist fiziater Splošni zdravnik Fizioterapija Telovadba

Delovna terapija Kreativna delavnica Skupina za mnenja in predloge glede prehrane Računalniški krožek Vaje pevskega zbora stanovalcev Knjižnica Dobro jutro: branje časopisa Filmska ura Kvartopirska skupina Športna skupina Ura za sprostitev Zvončki Skupine za samopomoč

Frizerski salon Frizer oddelek Sveta maša Center za pomoč na domu

Blagajna

03 427 95 00 03 427 95 02 03 427 95 08 03 427 95 06 03 427 95 24

Ob Savinji

47

info

Informacije

enkrat tedensko dvakrat mesečno dvakrat mesečno vsak dan vsak dan vsak dan ob 12.00 uri ZNE I – v ponedeljek ob 9.30 uri ZNE II – vsak dan ob 8.00 uri vsak dan ponedeljek, sreda, petek ob 10.15 uri ponedeljek ob 9.00 uri

petek ob 14.00 uri četrtek ob 16.00 uri torek ob 14.00 uri vsak dan ob 9.00 uri torek ob 9.45 uri torek ob 13.00 uri torek ob 11.00 uri torek ob 14.00 uri vsak dan dopoldan in popoldan Šmarnice – vsaka sreda ob 10.00 uri Sončnice – vsak torek ob 11.00 uri Škrjančki – vsak četrtek ob 13.00 uri Planike – vsak četrtek ob 10.00 uri Modrijanke – vsak četrtek ob 11.00 uri Literarna skupina »Beseda, besede – vsak ponedeljek ob 09.45 uri Rožmarinke – vsak četrtek ob 13.00 uri ponedeljek, sreda, petek od 10.00–15.00ure torek in četrtek od 7.00–15.00 ure ponedeljek, sreda, petek od 7.00–10.00 petek od 11.00 do 12.00 nedelja ob 10.00 uri vsak dan 24-urno varovanje prek telefonov dostava hrane na dom, pomoč na domu vsak dan od 8.00–11.15 ure ob torkih od 14.00–17.00 ure

48

Ob Savinji

Je mnogo stvari, ki si jih želite in je mnogo stvari, ki si jih zapomnite …

So skromne besede, ki pomenijo veliko in so prijateljstva, ki obstajajo …

Samo enkrat v življenju si star …

Naj bo vaša pot posuta z rožami in srečo in naj bo na vašem licu vedno nasmeh.

Srečno

www.shutterstock.com

2012