Erektor 17 December 2014

Časopis študentov Medicinske fakultete v Ljubljani

december 2014 | letnik 10.02 | 1 €

Ali se kaj bojite svojega zobozdravnika?

Od vsega me je najbolj strah nepoštenih ljudi mag. Andrej Strahovnik, dr. med. in hinavščine

Zlati Erektor dobi ...

Zahvala V imenu celotne Erektorjeve ekipe se zahvaljujem Inštitutu za anatomijo, Inštitutu za biostatistiko in medicinsko informatiko, Inštitutu za patološko fiziologijo in podjetjem Janssen – Johnson&Johnson, Merck Sharp & Dohme, inovativna zdravila d.o.o.; Apta Medica Internacional d.o.o. in Remeda, d.o.o. za finančno pomoč.

Zahvaljujemo se tudi Študentski organizaciji univerze v Ljubljani (ŠOU Ljubljana), Študentskemu svetu Medicinske fakultete (ŠSMF), Študentski organizaciji Medicinske fakultete (ŠOMF) za sredstva, ki so nam bila dodeljena v sklopu njihovih razpisov.

Prav tako se zahvaljujemo Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja za poklon knjige Infekcijske bolezni, Katedri za interno medicino za poklon knjige Interna medicine, podjetju Znalček.si, ki nam je podarila miselne igre, Slovenskemu mladinskemu gledališču za poklon dveh vstopnic ter založbama Modrijan in Chiara za poklon knjižnih nagrad.

Na koncu še iskrena hvala Društvu študentov medicine Slovenije (DŠMS), pod okriljem katerega deluje naš časopis.

Iskrena hvala za Vašo pomoč pri izdaji tokratne številke Erektorja!

Mojca Kecelj

Miselne igre znalček si

KAZALO

| UVODNIK 4 | Beseda urednice | EKSKLUZIVNO 5 | Življenje po možganski kapi: Intervju z Janom Šilcem | STROKOVNO 10 | Strah in groza MF 13 | Zakaj nas je strah?

15 | Najbolj nenavadne fobije 16 | ABC o slepoti 17 | Meditacija 19 | Kratki intervjuji s študenti: Kaj je tvoja največja fobija?

20 | Inducirana blodnjava motnja 21 | Vse o eboli

5

| KRITIČNO 25 | Debatni kotiček: Odprti podatki o medicini 27 | Akupunktura | DISTALNO 29 | Poletna šola v Bolnišnici usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini 30 | Šola akupunkture v Tajvanu 33 | Prihod v novo okolje

16

| OSREDNJI INTERVJU 36 | mag. Andrej Strahovnik, dr. med. | ZOBNA VILA PRINAŠA 40 | Ali se kaj bojite svojega zobozdravnika?

43 | Filmi, ki si jih ni dobro ogledati pred obiskom zobozdravnika 45 | Razvoj zobozdravniških inštrumentov 48 | Nemški zgodovinsko medicinski muzej v Igolstadtu

21

| ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE 48 | DŠMS predstavlja: Alkošola 49 | Svetovni dan diabetesa 50 | Zlati Erektor dobi: Uroš Matanovič 51 | Intervju z novo ŠOU-ŠOMF ekipo | NEPOGREŠLJIVO 55 | Anekdote iz študentskega življenja 56 | Stric Zdravko svetuje

59

| KULTURA 57 | Corov letni koncert 59 | Impro liga 60 | Srce na dlani 61 | Literarni natečaj: STRAH 67 | Fotografski natečaj: MOČ TRENUTKA | HUMOR 68 | Horoskop 70 | Vici, smešni za pop* | ZA VELIKE SIVE CELICE 71 | Nagradna križanka

KAZALO

60

3

UVODNIK

Glavna in odgovorna urednica Mojca Kecelj

STRAH IN POGUM Beseda urednice Besedilo: Mojca Kecelj

Vodja marketinga Marija Malgaj Oblikovalec Miha Helbl Oblikovanje naslovnice Tadej Žlahtič Črt Lopatič Na naslovnici Lara Žekar Lektorice Neža Jene Anja Jurejevčič Lara Kavčič Ana Kisovar Anja Lekše Lara Anja Lešnik Alja Lodrant Špela Ozimek Petra Pavlič Petra Šterbenk Erektorjeva ekipa Mojca Bitenc Ana Ferfolja Ines Gumilar Barbara Kecelj Lea Lazar Staša Lugovski Matej Mlinarič Blaž Plaznik Sara Popović Naja Videmšek Anja Vidmar David Zupančič Matej Zupan

»Only thing we have to fear is fear itself.« (F.D. Roosvelt) Številka, ki jo držite v rokah, se na več mestih čisto posredno, pa tudi neposredno, dotika strahu. Do te »rdeče niti« smo prišli bolj ali manj po naključju, očitno tema vse do neke mere zanima, predvsem pa se z njo pogosto srečujemo in ukvarjamo.

Do strahu smo pristopili s klasičnim, hočemo-te-premagati-in-nikoli-več-slišati-zate pristopom in zelo smo se trudili, da bi vam problematiko predstavili iz čim več različnih vidikov, da se boste lahko s strahom čim bolj uspešno spopadali tudi vi. Nenazadnje je ravno strah pred (zobo) zdravnikom eden od bolj razširjenih strahov v splošni populaciji in če ne drugje, se bomo morali spopadati s strahovi naših pacientov, ki se bodo bali nas.

Zato me je še toliko bolj presenetilo, ko je doktor Strahovnik, kirurg, ki dela tudi na vojaških operacijah, v osrednjem intervjuju dejal, da je najbolj nevarno, ko te na misiji ni več strah. To je v vojski znak, da je treba oditi, saj drugače preveč ogrožaš sebe in svojo okolico. Seveda gre tam za zelo specifične okoliščine, ki jih težko projiciramo na naše vsakdanje življenje pa vendar, mar ni celotna poanta te številke ravno v tem, da vam pokažemo, kako slab je strah in kako se ga čim hitreje znebiti? In potem v osrednjem intervjuju nekdo izjavi, da je nevarno, ko te ni več strah…

Zdi se mi, da na strah prevečkrat gledamo kot na nekaj slabega, odvečnega in omejujočega.

Pogosto to tudi je – lahko nas odvrne od tega, da se lotimo česa novega, okupira naše misli, nam ne pusti spati ter v najhujših primerih povzroča celo bolezenske težave. Ampak ne smemo pozabiti, da se je strah razvil kot evolucijska prednost, ki nam je omogočila preživetje. Strah nam omogoča,

Tisk grafex d.o.o., Izlake Izdaja Društvo študentov medicine Slovenije Korytkova 2, 1000 Ljubljana Naklada 750 izvodov Cena vključuje 9.5% DDV. V razvidu medijev je Erektor vpisan pod zaporedno številko 906.

ISSN 1581-9078 Svoje prispevke pošljite na: erektor@dsms.net 4

DECEMBER 2014

Erektorjeva ekipa.

da smo bolj pozorni in previdni, da odmislimo ostalo in se osredotočimo na trenuten problem.

V določenih situacijah (zagotovo ne takrat, ko zagledamo neškodljivega pajka), med katere spadajo tudi zgoraj omenjene vojaške misije, pa nam ravno osredotočenost, previdnost in zbranost pridejo še kako prav. Velika večina meni, da je zdrava mera treme – torej strahu – pred nastopom ali izpitom koristna, saj tako svojo točko oziroma izpit bolje opravimo. Verjetno je nevarno, če zdravnika pri obravnavi bolnika ni vsaj malo »strah«, takrat pozornost pade in čeprav z izkušnjami pride določena samozavest, po drugi strani ravno rutinsko opravljanje enih in istih postopkov predstavlja največjo nevarnost, da storimo nehoteno napako.

Odsotnost strahu torej ne pomeni poguma, kot si mnogokrat mislimo. Mislim, da smo pogumni takrat, ko začnemo s strahom sodelovati. Ko se sprijaznimo, da nas bo v določenih situacijah pač vedno strah in bomo torej naš strah raje izkoristili, kot da bi se ga že v naprej bali. Zato je imel Roosvelt še kako prav, ko je izjavil, da je »edino, česar se moramo zares bati, strah sam«.

Izkaže se, da nas, običajno že v naprej, ni strah ničesar drugega kot občutka strahu. Zato je tako dobro, če vemo, kakšne so prednosti, ko strah vendarle občutimo (zagotavljam vam, da se ga ne boste mogli nikoli popolnoma znebiti) in kako jih v takšni situaciji čim bolje obrniti sebi v prid.

Takrat boste zares pogumni.

EKSKLUZIVNO

ŽIVLJENJE PO z MOŽGANSKI KAPI Intervju Janom Šilcem Besedilo: Staša Lugovski | Fotografije: Anja Vidmar

S fotografinjo Anjo kramljava v prijetni mestni kavarni. Zgodnji sva, ura še ni štiri. Minutko po četrti od daleč zagledava Jana, ki se nama smehlja in zavpije neko šalo. Prisede, omeni, da ravno prihaja iz faksa in res potrebuje kavo. Začnemo sproščen in zabaven pogovor, ob katerem skoraj pozabim, zakaj smo se sploh dobili. Po nekaj napadih smeha ob Janovih šalah se končno (malo) zresnimo in prižgemo diktafon ter fotoaparat.

Rešilec je bil baje res v treh minutah tam, ker sem živeli na Grablovičevi zraven Kliničnega centra. Potem so me naložili v rešilca, v katerem so me dvakrat oživljali. Ko sem prišel v bolnico, je bil na »šihtu« moj kirurg, dr. Benedičič.

Hvala bogu, da je bil on na »šihtu«, ker baje spada med najboljše nevrokirurge pri nas in v Evropi. In operacijska soba je bila tudi prosta in profesor dr. Bošnjak je bil tam in je bil potem nadzornik operacije in že prva slika je pokazala točno mesto krvavitve. To sem imel res srečo, ker pač po navadi morajo več slik naredit, da vidijo, kje lahko operirajo, če je sploh možno priti zraven.

Jan, povej mi kaj o sebi.

Kaj? Na primer koliko si star, od kod si, kaj počneš?

Star sem 27 let, prihajam iz Šmarja pri Jelšah, počnem marsikaj. (smeh) Ravnokar se vračam iz šole, študiram avdioprodukcijo na inštitutu SAE, mednarodnem inštitutu za avdioprodukcijo, ki ni priznan v Sloveniji, ker smo v Sloveniji pač »jači od sudbine«, je pa mednarodno priznan, dobiš 160 ECTS in lahko greš kamorkoli na svetu na magisterij ali naprej na doktorat, razen seveda v Sloveniji.

Ali študij avdioprodukcije sploh še obstaja kje drugje v Sloveniji?

Obstaja Fakulteta za multimedije, samo SAE je pa prav za »musko«, kar je bilo meni pomembno, ker bi rad bil v »muski« in delal v »muski« in mi je to to. Niti ni treba, da mi priznajo diplomo, ker to zame pomeni le, da ne morem delat v javnem sektorju, da torej odpade RTV Slovenija.

Grozna usoda te čaka, ker ne boš delal na RTV Slovenija.

Ja, grozno, ne bom mogel zažirati države.

Ne bom tako kot »dohtarji«, ki zažirate državo. (smeh) Dobro, gremo zdaj k naši temi. Ali lahko opišeš tisti dan, ko si doživel možgansko kap? Kolikor se ga spomniš, seveda.

Bilo je lepo, bil je 12. oktober 2011, bil sem cel dan »fraj«, razen zvečer, ko naj bi imel nastop na Popjazziadi, festivalu vokalne glasbe v Ljubljani, z vokalno skupino A-Kamela, v kateri sem takrat še pel. In ker je bil cel dan »fraj«, smo se s cimri lepo usedli na kavč, igrali FIFO in potem mi zazvoni opomnik »Alo, na koncert moraš, imaš tonsko vajo!«. Zato sem vstal, ob čemer se mi je zvrtelo. Saj se mi INTERVJU Z JANOM ŠILCEM

velikokrat zvrti, to je to, ko na hitro vstaneš in se vsakemu zvrti, ampak to je bilo malo bolj močno. In cimer, ki ve, da jaz nikoli ne jamram, mi je rekel: »Stari, a si kul?«, pa sem rekel: »Ja, saj je kul. Pač malo se mi je zvrtelo, saj je OK, daj mi ključe od avta, grem jaz na koncert.« Ampak k sreči, kot smo videli kasneje, cimer ni takoj našel ključev, potreboval je dobrih 15 minut. Potem pa končno dobim tiste ključe in na vratih mi še drugi cimer reče: »Be divine.«, pa mu rečem: »Stay divine.«. Zaprem vhodna vrata od stanovanja in od tam naprej se ne spomnim ničesar več.

Kaj naj bi se dogajalo od tega trenutka naprej po besedah ljudi, ki so te našli?

Očitno sem moral iz šestega »štuka« poklicat »lift« in se odpeljat v pritličje, potem pa iz pritličja po stopnicah v klet, ker smo imeli pod blokom garažo, v kateri je bil avto. In na teh zadnjih stopnicah, torej pod zemljo, je meni očitno zmanjkalo desne strani, ampak sem nekako iz desnega žepa vzel telefon, poklical gor cimra in mu baje rekel: »Pridi dol pome, ker bom skup padel.« To je vse. In potem sta prišla oba cimra dol in me našla tam, kako ležim na stopnicah, bruham in se ne morem pobrat. Pa me je en cimer dvignil, čeprav sem imel takrat 92 kil, me odnesel v »lift« in iz »lifta« potem ven pred vhod, ta drugi je pa šel poklicat rešilca.

In kaj so na slikanju ugotovili?

Da mi je razneslo žilo, da sem imel prirojeno arteriovensko malformacijo, torej narobe zraščeno žilo in da je pač počila. Lahko bi počila prvi dan življenja, lahko bi počila zadnji dan življenja. Potem so me seveda operirali, operacija je trajala od osmih do enih zjutraj, nekaj takega, tako da je nekaj čez polnoč moj ata poklical cimre in povedal, da je bila operacija uspešna.

Ampak takrat je to samo pomenilo, da nisem umrl. Ker je bilo baje 9 % procentov »šans«…

9 % procentov »šans«, da bi umrl?

Da ne bom umrl! (smeh) Ko sem se kasneje pogovarjal z »dohtarji«, sem izvedel, da po statistikah 91 % ljudi z AVM-jem, ki jim eksplodira žila, umre.

Torej si imel ogromno srečo.

Dejansko. Mojim domačim so vsi razlagali: »Ja, ful bo sreča, če bo sploh preživel, če ga boste lahko do konca življenja previjali in ga meli na kablih, pa boste lahko ful srečni.” Vendar je bilo sosledje dogodkov zame res ugodno, da sem res bil takoj tam in so vse naredili nemudoma.

In kje imaš brazgotino?

Tu. Hočeš potipat? Čez pol glave na levi strani.

Od operacije naprej si bil v nezavesti.

Tako je, štirinajst dni sem bil v komi. Štirinajst dni sem bil na takih drogah, kot še nikoli v življenju. (smeh) Štirinajst dni se ne spomnim nič. (smeh) Veš tisto, ko imaš »black out« večer, ko ga greš pit, ko rečeš: »Stari, mi smo bili koma!«. No, jaz rečem: »Jaz sem bil pa 14 dni skupaj koma, dobesedno!« (smeh) Pač imel 5

EKSKLUZIVNO

sem res minimalne »šanse« za preživetje, ali da se bom česarkoli spomnil, pa da bom lahko še kdaj hodil ... Prva stvar, ki se je spominjam, je, kako sem se zbudil v svoji bolniški postelji.

Kako se spominjaš zbujanja?

Ko sem se prvič zbudil, sem razmišljal samo, da se moram hitro spravit, da se mi v bistvu mudi na koncert, ker imam itak že 15 minut nenačrtovane zamude, ker nismo ključev našli.

Jaz se torej zbudim in takoj potrgam dol iz sebe vse kable. Vse sem potrgal dol in je vse začelo zvonit, se dret, priletita pripravnik in sestra ter mi začneta vse tiste kable nazaj gor dajat, jaz pa takrat nisem mogel še nič reči in sem bil samo: »Ne, pustite me pri miru, jaz moram it.« Ni mi bilo jasno, kje sem, moral bi biti na Viču, bil sem pa ne vem kje, v kar eni sobi polni monitorjev. V glavnem jaz potrgam vse tisto dol iz sebe, se začnem dret in pridejo oni in mi začnejo to nazaj gor nastavljat in mi privežejo levo roko. In jaz gledam: “Zakaj ste mi samo levo privezali, saj imam še desno, kaj vam ni jasno.” In potem pogledam desno, pa je ni bilo. Mislim bila je, ampak čeprav sem ji govoril: “Alo, daj pomagaj, vežejo me!”, ni bilo nobenega odziva.

In kakšen je bil občutek, ko si gledal svojo roko in je nisi mogel premakniti? »Ful« čuden. Pravzaprav je bil prvi trenutek »ful ful ful« čuden. Sploh ne vem, kako bi to opisal. Res nisem vedel, kaj se dogaja. Ampak potem te, medtem ko se ti zbujaš iz kome, vsak dan malo »masirajo«: »Glej Jan, doživel si to pa to, zgodilo se je to pa to, zdaj si v komi in se počasi prebujaš.« In ko se prebudiš, imaš to nekje zadaj, vsaj jaz se imel, in ko so mi prvič rekli: »Jan, vse je v redu, v bolnici si.«, mi je zelo hitro kliknilo: »Čakaj malo, to sem pa že slišal.

Mogoče sem pa res v bolnici. OK, štekam, zdaj pa da povežem, zakaj sem tu.« Potem ti pa itak še enkrat vse ponovijo in ti je vse jasno, ker so ti že prej povedali petkrat zaporedoma. Seveda takrat nisem mogel še nič govoriti in sem se dva dni skupaj samo jokal, ker sem mislil, da je zdaj »fertik« vsega, da je konec.

Razmišljal si pa trezno, če lahko tako rečemo.

Mislim, da sem precej trezno razmišljal, ja.

Sicer so mi povedali, da verjetno ne bom nikogar prepoznal, da obstaja možnost, da ne bom imel pojma, kje sem, kaj se dogaja z mano, koliko sem star, kako mi je ime, ker je bila moja bolezen zelo huda. Tako je moj prvi močnejši spomin, kako na postelji sedi moja mami in mi razlaga: »Zdravo Jan, jaz sem Simona, tvoja mami. To je Pia, tvoja sestra.« Pa ju jaz gledam in nisem 6

DECEMBER 2014

mogel nič reči, to me je najbolj bolelo. Sem si mislil: »Pa kaj mi govoriš, pa saj vas poznam, kaj je vaš problem?« In potem sem tako z nekimi znaki, kretnjami, prikimal. In potem se je mama jokala, mama kot mama in se tam »usekuje« pol ure. Sestra tudi sedi tam na postelji, vsi se »usekujejo«, meni pa ni bilo čisto jasno, zakaj se jaz njih ne bi smel spomnit.

Omenil si, da se ti zdi, da se spomniš določenih stvari iz časa, ko si bil v komi. Ali je kak dogodek ali karkoli, za kar si prepričan, da se je takrat zgodilo?

To je bila »ful« hecna situacija drugače.

Midva s Trkajem se dobro poznava ...

Z raperjem?

Ja. In on je bil na obisku pri meni deveti dan kome, nekaj takega. Potem ko sem se zbudil in začel govoriti, pa sem rekel: »Kje je Trkaj?«.

In oni meni vsi tisto: »Zakaj?« Jaz pa: »Kje je Trkaj?« Pa rečejo: »Ne vem no, 4–5 dni nazaj je bil tu.« Pa jaz: »Jaz se ga spomnim, vem, da je prišel do mene.« Sem rekel: »Je prišel k meni, do moje postelje, me je prijel za ramo, je bil tiho par minut, pa je šel.« In točno to je menda naredil. A veš, to je bilo meni »ful creepy«, ker jaz takrat nisem bil odziven, jaz sem bil takrat na 12 % možganske aktivnosti.

Kako so izgledali prvi dnevi po komi?

Sprva sem začel govoriti, tako čisto potiho, da so videli, da je le vse »kul«, da se vsega spomnim. Moja sestra je rekla: »Ne rabim, da se sploh lahko premakne, samo da se me spomni, jaz bom skrbela za njega do konca življenja, samo da se me bo spomnil.« A veš, to je pač njej, moji sestrici, največ pomenilo. Da bi jo brat pozabil, ji je bila nekako najhujša nočna mora.

In dejansko je bila ona čisto srečna, ko sem ji rekel, da se je spomnim. Je bil pa še večji hec, no, vsaj meni je bil hec (smeh), ko so me tiste 4 dni, ko ti zmanjšujejo dozo narkoze, en dan vprašali, če poznam mamo, sestro, brata, »fotra« in tako naprej in sem rekel, da ja oziroma sem jim dal vedeti, da se spomnim, potem so me pa drugi dan vprašali, če se spomnim, pa sem rekel ne. Imel sam ranjen spomin. Potem, ko sem se dejansko prav zbudil zbudil, »the zbudil«, je pa bilo tako, da sem ves čas vedel, kdo sem, kaj sem, od kod prihajam, vedel sem, za kaj se gre. Samo s kratkoročnim spominom sem imel težave, ki pa jih imam še sedaj.

Rekel si, da cele desne strani nisi čutil ali mogel premikat. Čutil sem jo, nisem je pa mogel premikati.

Težave sem imel z mišičnim spominom desne strani. Nisem znal premakniti noge in roke. Še

zdaj diham malo bolj z mišicami na levi strani, oziroma vse delam bolj z levo stranjo. Tudi recimo ravnotežje lovim malo težje, ker moram razmišljati. Pač nimam mišičnega spomina, torej nimam avtomatizma in dejansko, če se spotaknem, se bom redko redko znal avtomatsko ulovit z desno stranjo, ne da bi pomislil na to. Pač z levo se itak ulovim, o tem sploh ne »študiram«, za desno pa moram razmislit: »Zdaj se ulovi, padel boš.« Torej si se med rehabilitacijo ponovno priučil hoje, prijemanja stvari z desno roko in tako naprej. Koliko časa je to trajalo? Še zdaj traja. Iz dneva v dan je boljše. Samo zdaj so te spremembe tako minimalne, da so skoraj neopazne. Tudi meni samemu, pa poznam sebe in svoje telo, se včasih zdi, da stojim na eni točki. In dejansko so rekli, da se možgani v enem letu po poškodbi očistijo in da je takrat pač mogoče narediti maksimum. Tisto, kar narediš v prvem letu po poškodbi, bolezni, to je baje to. Imaš pa tudi primere ljudi, ki so shodili osem let po možganski kapi. Medicina in nevrokirurgija še napredujeta.

Kaj je bil zate najbolj ključen premik v tvojem dosedanjem triletnem okrevanju?

Katere spremembe so ti največ pomenile?

Veš, ko sem se zbudil iz kome in sem se že malo popravil, sem imel za moje pojme lene

EKSKLUZIVNO

če bom padel, bom pač padel iz postelje na tla, saj to ni daleč. In grem in se prestavim na voziček in moja cela »familija« tam in »dohtar« pride na vizito in malo se pogovorit z mojimi pa reče: »Jan, ful se super popravljaš res, nismo si mislili, da boš sploh še dihal kdaj, ti pa zdaj tu, voziš se po teh hodnikih, osebju pomagaš, si dokaj samostojen, nimaš več niti plenic, super.« In jaz ga vprašam: »Kdaj bom lahko košarko špilal?« Iz prve moje vprašanje, bedak, a ne?

Pa reče on: »Jan, kar počasi bo treba, če bo vse potekalo tako super kot zdaj, kot si nihče ni mislil, se boš mogoče lahko čez pol leta začel že na noge postavljat.« In jaz rečem: »Dajte se malo umaknit.« In vstanem iz vozička, dvignem se gor, malo gledam, pa se usedem nazaj. On me gleda in reče: »Jaz ne vem kaj delaš, ampak delaj tako naprej, ker očitno delaš prav, ampak jaz res ne vem več, kaj delaš.« Pa je šel. To sem mogoče malo karikiral, ker se ne spomnim »word for word«, ampak mu res ni bilo jasno, kaj se dogaja.

sestre, ki so dejansko prišle zjutraj, me preoblekle, umile s tistimi mokrimi »cotami« in me zavile v plenico. Potem je pa 14 dni po tem, ko sem se zbudil iz kome, iz dopusta prišla ena taka bolj, kako bi rekel, čvrsta sestra, ne mislim debela, ampak »baba kot baba«, da maš nekaj od nje. In ona me je pogledala in me vprašala: »Kaj pa ti čakaš?« »Ja robčke, da me previjete.« Pa ona: »Ja kaj, a ne greš sam pod tuš?« Pa jaz: »Kaj lahko grem?« »Pa seveda lahko greš!« Je pripeljala voziček, me sama gor naložila, zapeljala do tuša in rekla: »Evo, tu boš, pokliči, ko boš konec.« Pa sem rekel: »Ne bom konec.« (smeh) In potem sem se uro pa pol polival s tisto vročo vodo, tako sem bil srečen tiste vode.

Tekoča voda, da niso bili tisti robčki, brisačke, sam sebi sem smrdel. Vsak dan tiste vlažilne robčke, pa daj no. In potem se jaz dejansko tuširam in pride sestra po petnajstih minutah noter in vpraša: »Jan, a boš še malo?« In jaz, da ja in je kar zaprla vrata, ker je točno vedela, za kaj se gre, rekla je samo: »Ti kar uživaj. Samo ne sam vstajat iz stola. Pokliči me.« Dala mi je na tla brisačo, da mi ni drselo in jaz sem jo samo poklical, da me je prišla spet nazaj prestavit na voziček, pa nazaj do postelje se lepo obrisat in normalno obleči.

Kdaj si pa shodil?

Sprva mi je ta sestra pomagala, da sem se lahko prestavil na voziček, ker se »kao« nisem smel sam prestavljat. Potem sem si pa rekel, INTERVJU Z JANOM ŠILCEM

Kako si pa jedel na začetku?

Najprej samo z levo roko, potem sem imel delovno terapijo. Včasih me je obiskala tudi ena prijateljica, ki je bila takrat na medicini in je prišla tudi, ko niso bili uradni obiski. Ona je tudi ene par eksperimentov z mano naredila.

Pač, mislili so, da je moja desna stran totalno v pi***, ker sem bil ves čas obrnjen v levo in nič nisem mogel z desno naredit. No, in takrat je bila ena res dobra sestra tam na moji levi strani.

Pa ta kolegica reče: »Daj Jan, obrni glavo na desno stran.« »Ne, ne bom.« Bil sem itak nemočen, naveličan vsega, jezen na cel svet in sem rekel: »Ne bom, pusti me pri miru, samo pojdi stran.« »No, daj, poglej tja.« »Ne bom.« Potem pa reče tej sestri: »Sestra, a greste prosim malo na drugo stran sobe?« »Zakaj?« »Samo pojdite tja.« Pa naenkrat jaz takoj obrnem glavo na desno. (smeh) In takrat so se začeli vsi smejat, meni pa ni bilo jasno, zakaj se vsi smejijo. Sem pač pogledal za dobro »bejbo«, mislim kaj.

Samo prava motivacija je potrebna, kajne. (smeh) Ta kolegica je tudi videla, da mi res ne sede nobena hrana tam in me je vprašala, če bi čokolino, ker je vedela, da ga imam rad. Pa sem rekel: »Valda bom čokolino.« (smeh) Potem je šla takoj dol, mi nabavila mleko in čokolino in me »nafutrala«. Tega sem pojedel liter naenkrat.

Naslednji dan sem že imel kilski čokolino in štiri litre mleka v omarici in sem si z delovno terapevtko vsak dan naredil svoj zajtrk.

Si desničar ali levičar?

Bil sem desničar. Zdaj sem nekaj vmes.

»Komot« ne morem pisat z nobeno roko, malo pa pišem z obema.

Je tvoja pisava zdaj grša kot prej?

Ja, če je to sploh mogoče. (smeh) Delovna terapevtka me je na primer naučila tudi, kako se obleči brez ene roke. »Ful« je ene tehnike, ki se je moraš naučit, ker je prej nisi bil navajen.

Itak imaš obe roki, obe nogi, pač se normalno oblečeš. Ta delovna terapevtka me je res naučila živeti v narekovajih, da nisem potreboval za te osnovne stvari v življenju nobene pomoči. To je bilo meni, kot da sem odkril vesolje. To je bila meni največja sreča, ker pač rajši umrem, kot da sem celo življenje nekomu v breme. »Foter«, star petdeset let, in zdaj mora on do konca življenja zate skrbet. Ni to življenje, ki bi ga komurkoli privoščil, čeprav mislim, da sem super otrok. Malo problematičen. Ampak ...

Bi še mamo vprašali kaj o tem?

Rajši ne. (smeh) Čisto tako, moj cilj je bil, da postanem toliko samostojen, da nisem nikomur v breme. Bom pač na vozičku, saj ni problema.

Ko sem vstal in je tudi moja fizioterapevtka to videla, sva pa takoj začela »gruntati«, kako bi midva mojo nogo pripravila do tega, da bi jo držal stegnjeno, ker jaz sem čutil vse, samo nisem mogel držati mišic napetih. Ko sem stopil na nogo, mi je kar šla dol, kot da je plastelin.

Je bilo naporno?

Zelo. Več kot en mesec sem bil brez kakršnegakoli treninga in zato popolnoma brez kondicije. Prej sem petnajst let igral košarko, ampak ko si en mesec čisto ven iz tega, ti vse mišice uplahnejo. Saj konstitucija ti še nekako ostane, ampak moči nimaš pa nobene. Bilo je pa tudi mentalno zelo naporno. Bolelo me ni nič, saj me še zdaj ne. Okej, zdaj me ves čas drži krč v stegnu, ampak ko enega »zbakam«, se malo umiri, ampak bilo je pa »ful« naporno. »Ful ful«.

Sva pa potem nekako »pogruntala«, da ko mi je fiksirala nogo, sem lahko hodil. Potem sem tam ob ograjici naredil par korakov in tako naprej, vsak dan malo več. Po petih tednih sem šel iz Kliničnega centra v Sočo. Tam so mi najprej naredili vse tiste teste, mi dali voziček in prvi teden sem že lahko šel domov. Pridemo domov, me naložijo v voziček, ampak seveda moraš it nekako z vozičkom do dnevne sobe, kar pa pri nas že v osnovi pomeni ene stopnice, doma sem namreč v hiši. Tako da sem mogel itak vstat, nekdo je moral zložit voziček, ga nesti gor, spraviti mene gor po eni nogi, se spet usest nazaj na voziček in se potem po tistem dnevnem delu vozit. Bila je pa še druga »fora«.

Nihče od nas ni razmišljal, da bomo mogoče kdaj imeli kakega invalida doma. In voziček 7

EKSKLUZIVNO

ne. To sem k sreči razumel kot sporočilo in sem se v Soči in vsepovsod okrog vozil z vozičkom.

Nisem hotel posiljeno hoditi z berglo. Sem rekel ne, nočem, da se kaj narobe zaraste ali kakorkoli že. No, v začetku leta, tam januarja, dva meseca in pol po kapi, sem zaprosil za dnevni hospic, ker sem imel stanovanje v Ljubljani, cimer pa je imel avto. In sem prosil, ker je meni že od začetka »ful« pomenila družba, da jaz hodim samo na terapije vsak dan, me bo cimer pripeljal, popoldan bom pa doma in tudi spal bom tam.

In so mi dovolili.

Si bil zadovoljen z oskrbo v URI Soča?

Soča je bila res zakon. Soča je za moje pojme »top shit« inštitucija za rehabilitacijo. Tudi odnos zdravnikov, sester, terapevtov, fizioterapevtov ... Vsi toliko vedo o teh zadevah, res je bila »top shit« izkušnja. Brez te pomoči se verjetno ne bi nikoli tako dobro popravil.

ni šel skozi nobena vrata in potem mi je itak k*** kaj pomagal tisti voziček, ker sem moral za vsaka vrata vstat in na drugo stran prenest voziček. Ko sem prišel nazaj na Sočo in rekel, da ta voziček ne gre skozi nobena vrata doma, pa reče ona: »Opa, dobro, da si povedal!«, in mi da drugi voziček – novi, športni model jaz temu pravim. Je bil ožji, lažji in bolj podmazan.

Kot formula ena. (smeh) Dejansko je bil zelo dober voziček. Šel je skozi vsa vrata, ampak itak imamo stopnice in moja soba je bila v prvem »štuku«. Iz principa sem hotel spati v svoji sobi, ne bom jaz zdaj spal v spalnici ali kjerkoli, jaz bom spal v svoji sobi. In potem spet po stopnicah gor voziček in mene. Kasneje sem v bistvu videl, da tako in tako nima smisla, da sploh hodim z vozičkom domov. Ker ga ne morem nič uporabljati razen za tista dva metra sem in tja. Zato sem rekel, če bi lahko hodil domov mogoče samo z berglami.

Najprej mi niso dovolili, zato sem rekel: »A mi lahko daste vseeno bergle za domov, da se lahko doma sploh prestavljam. Saj lahko se z vozičkom doma premikam, da boste vi srečni, samo koristi mi pa nič.« Potem smo se nekako dogovorili in so me že po treh tednih Soče naučili z berglo hodit, a so me opozorili, da še nisem sposoben toliko kontrolirati svoje desne strani, da pač narobe postavljam nogo in da mi stopalo ven gleda in so rekli, da mi ne priporočajo tega, da bergle preveč uporabljam. Torej, lahko za doma, če že nimaš druge možnosti, ampak drugače pa 8

DECEMBER 2014

Zdaj hodiš brez kakršnihkoli pripomočkov.

Kako pa je prišlo do tega?

Bergle sem se znebil, ko sem šel prvič s svojim oktetom na koncert. To je bilo marca 2012, torej 6 mesecev po kapi. Šel sem z berglo na koncert in mi je bilo »ful glupo« tam, ker so me vsi gledali, jaz sem pa tam z berglo stal in pel.

Res mi je bilo »bedno« in ko sem prišel domov, sem bil tako jezen, da sem vrgel tiste bergle v kot in jih od takrat nisem več pobral. Pač rekel sem si, da ne bom imel več bergel, tudi če vsak dan petnajstkrat padem. Ker bergle so ena stvar, ki te stalno spominja na to, da si invalid, čeprav mogoče ne izgledaš in se ne obnašaš tako. No in zdaj še vedno hodim brez bergle. Sem si pa kupil tako lično starinsko leseno berglo.

V stilu dr. House-a?

Dejansko. Za nastope. (smeh) Res taka lesena … »Epic je, epic«.

Kako si zdaj?

Vsako jutro traja mogoče nekaj minut, par korakov, da spet malo spomnim mišice, kako se hodi. Pa ne vem, jaz tega ne dojemam, kot da sem se zaležal, ampak da se pač enostavno moram spomniti. Prav misliti moram. Na začetku sem res razmišljal: »Dvigni nogo, prestavi naprej, stopi, prenesi težo, odrini se.« V glavi sem imel deset korakov za en korak. Zdaj pa to že gre tako hitro, da si rečem samo: »Dvigni, spusti, dvigni, spusti.« Vsak drug korak si moram povedat. Če mi na primer zazvoni telefon in ga pogledam, medtem ko hodim, padem. Pač, pozabim na to, da moram hodit in se dejansko zrušim.

Kako pa je s športom?

V »pingpongu« te gotovo premagam z levo

roko. (smeh) Košarka je bila recimo ena mojih glavnih aktivnosti v življenju in res prva ljubezen odkar vem, da sem se začel premikat.

Košarko sem treniral leta, bili smo tudi državni prvaki leta 2001. Res sem jo imel rad. Zato mi je še zdaj »ful« hudo, ker ne morem več igrat.

Ampak težave mi dela ravnotežje, skok, met, kontrola desne strani. Če me dolgo gledaš, kako hodim, boš videla, da je nekaj narobe.

Sprva se ne opazi, ko pa me nekaj časa opazuješ, vidiš, da nekaj ni prav. Zelo naporno je misliti na vsako stvar, košarka pa ni enostaven šport, gibalno moraš biti »fejst« sposoben, ni to samo »laufanje«. Ti imaš še en rekvizit, ki ga moraš odbijat in kontrolirat. Dejansko sem imel eno kar konkretno krizo prvo poletje, ko nisem mogel igrat.

Kako pa je šlo okrevanje tvojega spomina in koncentracije?

Se mi zdi, da je vedno boljše, imam pa s kratkoročnim spominom še vedno hude težave. Ta vikend se mi je na primer sestra opravičila, ker sem ji že dvakrat povedal, da imamo zdaj novo muco. Našel jo je kolega pod kavnim avtomatom na »šihtu« in jo je pač prinesel. Ime ji je Barca.

Navijaš za Barco?

Seveda. (smeh) Ja, no in .. Čakaj, kaj sem razlagal?

O koncentraciji sva se pogovarjala.

No vidiš, o tem govorim. (smeh) Skratka pokažem sestri slike te mucike Barce in ji rečem: »Kaj si videla mojo muciko?«, pa me pogleda in reče: »Oprosti.« »Zakaj? Sem ti to že povedal, a ne?« »Ja, ful oprosti, ampak to je meni ful smešno.« Saj je meni tudi smešno.

Sestri je bilo res hudo, ker se mi zdaj smeji, pa reče: »Sori Jan, to si me zdaj že dvakrat vprašal. Saj lahko še enkrat poveš, ampak mi je smešno, ne mi zamerit.« Pa sem ji seveda rekel, da ji ne zamerim.

Kako ti gre učenje?

Teorije si sploh ne zapomnim. Tudi knjige berem zelo slabo.

Kaj pa besedila pesmi?

To pa itak z »musko« povežeš. »Ful« je lažje.

Melodijo si namreč zlahka zapomnim. Mogoče imam malo večje težave kot prej, ampak se mi zdi, da se hitro spomnim. Ker je itak vse vezano na harmonije in ko »čuješ« cel zbor zraven, točno veš, kje si ti noter. »Ful« imaš nekih referenčnih točk v glasbi in ni tak problem. Besedilo dejansko povežeš na komad, na melodijo, ki je trenutno tam in veš kje si,

EKSKLUZIVNO

kaj imaš zdaj za zapet in tako naprej.

Med drugim si tudi pevec. Ali so se tvoje pevske zmožnosti kaj spremenile?

Zmanjšale so se. Obseg navzgor se je zmanjšal, pa tudi navzdol, ampak to je po mojem čisto zaradi tega, ker sem bil intubiran in sem bil en mesec tiho in glasilke so spet na nek način mišica, ki jo pač moraš »bildat«, če hočeš, da je vzdržljiva. Na začetku sem predvsem izgubil obseg navzgor in navzdol, ampak zdaj z vajo pridem dol čisto isto, mogoče celo malo nižje, gor pa mi mogoče malo »sfali«, ampak prej sem pel precej višje kot je lega glasu, ki ga dejansko pojem. Torej, kar se tega mojega dela tiče, nisem ničesar izgubil. Ker pač lahko zapojem vse, samo ne morem več zapeti takih ekstremov, kot sem jih lahko prej. Samo trenirat je treba.

Ali še nastopaš?

Vsak teden z oktetom. Oktet 9. Z njimi pojem že 8 let, med drugim sem ga tudi ustanovil.

Ali obstaja kakšna stvar, za katero bi rekel, da si jo z možgansko kapjo pridobil?

Jaz pravim, da sem pridobil vse. Celotno možgansko kap jemljem, mogoče se čudno sliši, kot enega najlepših dogodkov v mojem življenju. Ker sem se naučil živeti z veliko začetnico. Ker ni več tisto: »Joj ne ljubi se mi tega, ne ljubi se mi onega.« Tudi moji odnosi z ljudmi so se zelo spremenili. Veliko bolj jih cenim, zdi se mi, da sem vsaj jaz, če že ne ljudje okoli mene, bolj iskren. Veš, saj ne da sem kdajkoli bil neiskren, pač včasih so bile take »white lies« ali pa sem kaj zamolčal, zdaj pač vse butnem ven, preprosto povem: »Glej, ti si meni kreten zaradi tega pa tega pa tega.« Je to zato, ker si se zavestno odločil, da boš tako delal ali kot posledica možganske kapi?

Malo je bilo tudi tega na začetku, da sem izgubil kontrolo, pač butnil sem ven vse, kar mi je padlo na pamet. To ima kar veliko pacientov po možganski kapi. Kar rečeš, zakolneš in tako naprej. Ampak preklinjam zelo malo, se mi zdi, ker se zelo kontroliram. Pa tudi prej nisem pogosto preklinjal. Rečem kdaj pa kdaj pi***, nikoli pa ne rečem v pi*** mat*****. Je pa res zanimivo, da teh stvari ne pozabiš, ko doživiš možgansko kap. V Soči sem ienega cimra, ki ni znal nič povedat samo »ja« in »ne«, ko je bil jezen, je pa zaklel čisto razločno.

Kakšni so tvoji cilji za prihodnost?

Rad bi imel svoj studio. Da bi snemal »musko«, da bi delal »musko«. Da bi delal tako INTERVJU Z JANOM ŠILCEM

»musko«, ki je meni všeč, da ne bi ta drek, ki se zdaj vrti po radijih, še vedno prevladoval na svetu. Moje najljubše delo je petje, uživam pa tudi v ozvočevanju dogodkov, da sem tonski mojster za mešalko in skrbim, da nič ne piska in da so vsi zadovoljni. »Ful« rad to delam, to sem že delal in mi je všeč. Rad bi, da bi bila glasba moje življenje, da bi se lahko dejansko ukvarjal s tem poklicem in da bi imel nekaj od tega.

NOVO 2014/2015 Izšla je knjiga »INFEKCIJSKE BOLEZNI«, ki ima 600 strani, A4 format, številne tabele, slike in fotografije naših bolnikov, ima 21 poglavij,

Bi rad še kaj dodal?

Dobra dva meseca po možganski kapi sem se prišel sam naročit na pregled na Polikliniko k dr. Benedičiču. Ko pridem tja, tam piše, da je čakalna vrsta za dr. Benedičiča 5–6 tednov. In rečem : »Glej mami, čez 14 dni bom na vrsti, ti samo tu počakaj, grem sam noter.« Odložim berglo gor na pult in rečem: »Dober dan, jaz bi se pa naročil na pregled.« »O, zdravo, kdo si?« »Jan Šilec.« »Kaj pa je bilo?« »Možganska kap, arteriovenska malformacija.« »Kdaj pa?« »12. oktobra.« Ona me gleda, vpraša katerega leta in rečem, da prejšnjega, 2011. Me sestra gleda, se mi že malo nasmehne in si misli: »OK, kap ga je, saj mu ne moremo zamerit.« In mi reče, da bo preverila. »Kdo vas je operiral?« Povem ji, da dr. Benedičič. Kdo je bil nadzornik operacije?

Pa sem rekel, da se tega ne spomnim, ker me je kap (smeh) in sem bil takrat v komi. Potem sem hotel iti ven mamo vprašat pa je rekla, da lahko ona preveri. Pride mama noter, in pove, da je bil prof. dr. Bošnjak nadzornik operacije.

No in v tistem pride en sivi možakar nižje rasti ven in reče mama meni: »Glej, to je on. To je on.« »Ja kdo?« »To je prof. dr. Bošnjak.« »Aha! Dober dan.« On me gleda, gleda mamo, gleda mene, gleda mamo, pa reče mami: »Oprostite gospa, vas se pa ne spomnim.« Pa reče mama: »Njega ste operirali, ne mene.« Takrat sem stal brez bergle, imel sem jo odloženo na pult. In me pogleda, pa se iz prve spomni in reče: »Jan, zdaj pa lahko grem srečen v penzijo.« Res, to mi je rekel profesor nevrokirurgije v Sloveniji, rekel je: »Zdaj lahko grem srečen v penzijo, ker sem videl že vse.« To je zagotovo bila in zate in zanj posebna izkušnja.

Dejansko se mi je zahvalil. Človek, ki mi je rešil življenje, se mi je zahvalil. Je rekel: »Hvala ti, ker si mi dal en tak primer, na katerega čaka večina mojih kolegov celo kariero. Ti si mi ga pa dal že zdaj. Svaka ti čast, res.« Pa sem rekel: »Hvala vam, vi ste me rešili.« Rekel je, da bo še predaval o tem mojem primeru. Res sem izkoristil tisti »narrow window of luck«. »Just ride that unicorn.« Čisto tako je. »Over the rainbow.«

ki zajemajo vsa področja infektologije s sodobnim pristopom k diagnostiki in zdravljenju. Cena je 75 €.

Nov učbenik »Infekcijske bolezni« je ustrezno učno gradivo za študij infektologije za študente medicine in dentalne medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Knjiga je primerna za vse zdravnike in Vam bo olajšala vsakdanje delo!

Lahko jo naročite v tajništvu Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, Japljeva 2, 1525 Ljubljana, na elektronski naslov: simona.rojs@kclj.si ali andreja.sorman@kclj.si Priporočava, prof. dr. Janez Tomažič, dr. med. in prof. dr. Franc Strle, dr. med.

9

STROKOVNO

FILOZOFSKA FAKULTETA, Medicina ODDELEK ZA PSIHOLOGIJO drugje Besedilo: Blaž Plaznik Šporin, Anja Lekše, Neža Javornik

Marsikdo bi, po navadi bolj v šali kot zares, podobnost in razliko med psihologom in zdravnikom, konkretneje psihiatrom, opredelil kot »oba se ukvarjata s človeško psiho, le da lahko psihiater predpiše zanjo še zdravila«. A skupno področje delovanja ni le na tem nivoju. Pri dobri rehabilitaciji, sploh pri težjih poškodbah ali boleznih, je sodelovanje med obema ključnega pomena. Prvi pogoj za to pa je, da znata oba s človekom, ki išče njuno pomoč, vzpostaviti odnos, ki bo omogočil, da se bodo njegove težave najbolje rešile.

Prav tako se oba ukvarjata z v zadnjem času hitro razvijajočim se področjem znanosti – z nevroznanostjo. Vsaka izmed ved pa ima seveda svoj pristop.

To in še druge podobnosti in razlike obeh strok smo raziskovali skupaj z Nežo Javornik, absolventko dodiplomskega študija psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Odnos pacient – zdravnik/klinični psiholog Odnos pacient – zdravnik Kakšen bi moral biti odnos med zdravnikom in pacientom? Iskren. Pa je to dovolj? Razmerje zdravnik – pacient je veliko kompleksnejše, kot se to morda zdi na prvi pogled. Pravzaprav je tudi ključni del postavljanja diagnoze, pri čemer je potrebno iz pacienta »izvleči« kar se da veliko informacij. Pri tem je potrebno poudariti, da breme vodenja pogovora seveda pade na zdravnika. V veliki meri je odvisno od njega, koliko se mu bo pacient odprl in do katere mere mu bo zaupal.

Vodenje pogovora pomeni prilagoditi se pacientu. Njegovim besedam, gestam in mimiki.

Potrebno je spremljanje človekove osebnosti in glede na njo vleči nit pogovora v pravo smer.

Zdravnik mora prilagajati svoj glas, mimiko, celo svojo osebnost, da se čim bolj približa pacientu.

Obenem pa mora filtrirati dane informacije in jim določiti pomembnost.

Kako pa se pravzaprav lahko vzpostavi intimen odnos med dvema popolnima tujcema? Ali se res lahko? Postavlja se vprašanje, ali zdravnik specialist sploh gleda na pacienta kot celoto ali vidi le njegovo težavo. Nepoznavanje pacienta lahko privede do hudih, celo smrtnih posledic v procesu zdravljenja. Prav zato je pomemben protokol, ki mu mora slediti zdravnik med pregledom, da se vzpostavi dvosmeren pretok informacij, ki tako zmanjša marsikatero preglavico zdravniku, pacienta pa pomiri.

Do sedaj je bilo govora le o tem, kako po10

DECEMBER 2014

memben je odnos v procesu zdravljenja oziroma postavljanja diagnoze. Torej nekako – koristi zdravnika. Pa vendar odnos pacient – zdravnik vpliva tudi na pacienta, ki želi poznati stanje svojega telesa ter njegove morebitne spremembe. Tu gre za dvosmeren pretok informacij – tokokrog, ki bo deloval le sklenjen. Miren in nenapet pacient je zagotovo zanesljivejši vir informacij kot pa labilen pacient pod stresom. Toda, kaj je bilo prej, »kura« ali jajce? Je miren pacient posledica dobrega odnosa ali je dober odnos posledica stabilnega pacienta? Lahko bi rekli, da gre za vzajemnost. Zdravnik ne more vsakega pripraviti do pogovora, zagotovo pa ga lahko vzpodbudi.

Tako pade delna odgovornost v odnosu tudi na pacienta, ki naj bi načeloma imel težnjo po tem, da skozi pogovor zdravniku čim bolje opiše svoje težave in si tako lahko tudi obeta kar se da optimalno zdravljenje.

Prav iz tega razloga govorimo o zdravniku kot nosilcu odgovornosti, saj je zanj to služba, vsakdanjik. Za veliko pacientov pa obisk zdravnika ne pomeni vsakdanjika. Iz njega želijo pridobiti čim več. Zato je naloga zdravnika, da se vsakemu pacientu posveti kljub napornemu ali pa enoličnemu urniku. Biti zdravnik je poslanstvo, kar se tekom let lahko pozabi in poklic postane rutina.

Vendar zdravnik na pogovor in na pacienta ne sme gledati kot na rutino. Pacientu je potrebno pokazati zanimanje zanj, saj v nasprotnem primeru pacient začuti »nezaželenost«, kar vodi do skromnejše izmenjave informacij med pacientom in zdravnikom ter posledično slabšega odnosa.

Kljub velikemu tehnološkemu napredku je torej kakovosten odnos med zdravnikom in pacientom še vedno eden od ključnih dejavnikov za uspešno zdravljenje. Zdravnik se mora posvetiti pacientu in biti pozoren na njegove strahove ter šibke točke. Znati se mu mora približati, ga pomiriti ter mu vliti zaupanje v zdravljenje. To lahko naredi z ustrezno komunikacijo.

Komunikacija je bistvena za vzpostavitev kvalitetnega odnosa, cilj komunikacije pa je doseči spremembo vedenja ali ustrezen odziv, zagotoviti razumevanje, prepričati, dati in dobiti informacije. Do komunikacijskih težav v 70 % pride zaradi pomanjkanja informacij ali znanja, slabo definiranih prioritet in ciljev, slabega poslušanja, nepopolnega razumevanja ali pomanjkanja preverjanja razumevanja ... Posledice tega so lahko različne – od napačne interpretacije težav do izgube službe zaradi napak, ki smo jih storili zaradi slabe komunikacije.

In na katere prvine komuniciranja opozarjajo psihologi?

Komunikacija je v medicinski stroki osnovna klinična veščina, ki je nujna za klinično kompetentnost. Bolniku je skoraj bolj kot strokovnost in izkušnje zdravnika pomembna njegova sposobnost komuniciranja in ustvarjanja skrbnega terapevtskega odnosa. Prvi vtis je pri tem zelo pomemben, na podlagi tega pacienti tudi izbirajo svoje zdravnike. Zato je smiselno, da se na začetku pogovora s pacientom umirimo in upočasnimo. Pacienta naslovimo z njegovim imenom in priimkom, ob pozdravu pa je zelo pomemben nasmeh. Če želimo pri pacientu vzbuditi občutek resničnega profesionalnega zanimanja in spoštovanja, lahko to naredimo z ustreznim očesnim kontaktom. Kvalitetno komunikacijo bomo vzpostavili tudi tako, da bomo med pogovorom obrnjeni k bolniku, dokumentacija pa naj bo ob strani – ne vmes. Na začetku si lahko vzamemo nekaj časa za neformalni klepet, saj se bolnik ob tem sprosti in začne zdravnika dojemati bolj osebno, posledično pa mu tudi bolj zaupa. Nekaj skupnega humorja in smeha lahko pomembno zmanjša bolnikove skrbi, osveži duha in tvori endorfine.

Dobra komunikacija lahko vodi k boljši diagnostiki (bolnik je pripravljen več povedati), prihranku časa (prej se izpove), večjemu zadovoljstvu bolnika in tudi zdravnika, boljšemu sodelovanju bolnika pri zdravljenju, boljšim rezultatom zdravljenja (bolnikovo boljše čustveno počutje in zdravje ter zmanjševanje fizičnih simptomov), boljšim ocenam kvalitete oskrbe, zmanjšani nevarnosti strokovnih napak in zmot (posledica: manj tožb) ter k uglasitvi osebne in poklicne komunikacije.

Kvalitetna komunikacija je torej zelo pomembna za vzpostavitev dobrega odnosa s pacientom, zelo pa nam lahko pomaga tudi pri kvaliteti dela. Sposobnost postavljanja diagnoz namreč v veliki meri temelji na sposobnosti poslušanja (izvidi pripomorejo približno 11%, pregled pa 12%), poslušanje pa tudi močno okrepi povezavo in terapevtski odnos z bolnikom.

Ena izmed prvin komunikacije, na katere moramo biti pozorni, je nebesedna komunikacija, saj ji ljudje mnogo bolj zaupajo kot besedni. Pri tem moramo biti pozorni na: držo telesa, ki naj odraža odprtost in omogoča sproščenost (bolniku sporoča, da smo pripravljeni pomagati), geste, ki poudarjajo pomen in vrednost povedanega (ne preveč, ne premalo – potrebne so počasne

STROKOVNO

Poznamo tri načine poslušanja: AKTIVNO POSLUŠANJE: cilj je odzvati se na to, kar nam bolnik pripoveduje, skozi izraz na obrazu in s kratkimi glasovnimi izrazi, ki kažejo naše aktivno sprejemanje in spremljanje povedanega.

REFLEKTIVNO POSLUŠANJE: bolniku damo vedeti, da ga poslušamo, tako da reflektiramo povedano vsebino. Uporabljamo enostavno ponovitev, parafraziranje, refraziranje ali povzemanje z lastnimi besedami.

EMPATIČNO POSLUŠANJE: cilj je pokazati, da nam je ob telesnem vidiku bolezni pomemben tudi psihosocialni vidik, kar krepi terapevtski odnos. Tovrstno poslušanje nagovarja čustveno komponento bolnikove bolezni (žal mi je ... delujete prestrašeni ...).

in gladke geste), in način sedenja – dobro je, če sedimo vzravnano, sproščeno, s telesom blago nagnjeni naprej: t.i. asimetrično držo omogoča sedenje na sprednjih dveh tretjinah stola.

Pomembno je, da damo bolniku možnost povedati zanj pomembne stvari, da nas spusti v svoj prostor (vprašanja, kot so: »Kako vam lahko pomagam, kaj vas je danes prineslo sem?«) Vprašanje odprtega tipa (na začetku pogovora) bolnika vzpodbudijo, da prevzame aktivno vlogo in podpirajo partnerski odnos. Običajno se začnejo z: kdo, kaj, kdaj, kje, kako ... Kadar postavimo vprašanje odprtega tipa, počakamo dovolj dolgo, da se bolnik lahko zbere in pove svojo zgodbo.

Vprašanje zaprtega tipa so specifična in fokusirana, vzpodbujajo kratke odgovore in so lahko zelo koristna, če so le ustrezno uporabljena.

Začnejo se z »ali je ..., ali ste ..., ali lahko ...« Pri njih moramo biti pozorni na čustvene iztočnice.

In katere so še druge pomembne tehnike za vzpodbujanje odkrite komunikacije?

Upočasnimo tempo govora, zmehčamo in znižamo glas, prihranimo najtežja vprašanja za konec, preverimo kasneje (če se je bolnik izognil občutljivemu vprašanju) in iščemo skrite skrbi.

Pomen komunikacije je seveda isti tudi v odnosu psiholog – klient. Vendar pa se v procesu zdravljenja – kakršnokoli to že je – vlogi zdravnika in psihologa, ki se je v intimi posameznikovega zdravstvenega stanja znašel zaradi sposobnosti svetovanja, lahko precej razlikujeta.

Psihologi, ki delujejo v vlogi svetovalcev ali pa psihoterapevtov, so posamezniki, ki so za poklic izbrali poslušanje težav drugih posameznikov.

Zaradi tega niso superiorni, saj nimajo boljšega vpogleda v življenje niti boljših moralnih vrednot.

Njihova vrednost je zgolj v tem, da skozi lastno terapijo, učno analizo, supervizije in intervizije spoznajo samega sebe in posledično ne sklepajo in posplošujejo prehitro o drugih ljudeh.

Naše sodbe o drugih močno oblikujejo naše lastne izkušnje, kvaliteten svetovalec pa mora biti sposoben to preseči in se osredotočiti na posameznika kot na nekoga, ki ga je potrebno še spoznati. Svetovalci ali pa psihoterapevti ne vedo, kaj je za klienta prav in kaj ne – imajo pa komunikacijska orodja, s pomočjo katerih skupaj s klientom raziskujejo in iščejo odgovore na

vprašanja, ki so zanj pomembna.

Tehnike, ki jih pri tem uporabljajo, temeljijo na komunikaciji in se prekrivajo s tistimi, ki jih mora pri svojem delu uporabljati zdravnik. Raziskovanje posameznikove duševnosti je povezano tudi z različnimi vrstami terapij. Psihiater in psiholog lahko postaneta tudi psihoterapevta, vendar pa je izbira smeri odvisna od različnih faktorjev, najbolj pa od specifičnega področja dela, saj so lahko za neko delovno mesto določene vrste terapij primernejše kot druge. Najbolj znane so sledeče terapije: 1. Psihodinamske terapije, ki imajo za osnovo naslednje konstrukte: • človeško vedenje je determinirano z nezavednim; • spolni goni so glavne silnice, ki izhajajo iz dinamičnih konfliktov v otroštvu, kot sta tekmovanje in ljubosumje; • vedenje v odraslosti je zelo determinirano z zgodnjimi otroškimi izkušnjami psihoseksualnega razvoja; • v idu je spravljena določena količina libida; • problemi nastajajo iz intrapsihičnih konfliktov, ki jih predstavljajo pretekle izkušnje.

Ob tem nastajajo obrambni mehanizmi, ki porabljajo precejšnjo količino libida.

2. Vedenjska terapija: • pravi, da je vsako vedenje naučeno: vsak simptom je naučen (zato se lahko vsakega problema tudi odučimo); • je sestavljena iz principov učenja; • gre za pomoč človeku, da izgradi vedenje, ki ga prej ni bilo, in da nezaželeno vedenje nadomesti z novim, ustreznejšim.

3. Kognitivna terapija, katere osnovne predpostavke so: • kognitivna aktivnost vpliva na vedenje; • kognitivne procese lahko opazujemo in merimo; • s spremembo kognitivnih procesov lahko dosežemo spremembe v vedenju (korekcija disfunkcionalnih prepričanj, učenje novih prepričanj); • neustrezna prepričanja lahko spreminjamo in učimo ustreznejših prepričanj.

Obstaja še mnogo drugih terapij, na primer transakcijska psihoterapija, logoterapija, na klienta usmerjena psihoterapija, gestalt terapija itd.

Psihiater in klinični psiholog Zdravljenje bolnika ostaja primaren motiv tako pri delu psihologa kot pri delu zdravnika, vendar zdravnik in psiholog pristopita k bolniku z drugačnimi metodami in pogledi. Ti imajo svoje korenine že v samem študiju. Študija se delno prekrivata na določenih področjih. Ti zajemajo obravnavanje nevrofizioloških mehanizmov, razumevanje možganov v patološkem stanju in psihičnih motenj ali bolezni. Človek je skupek svojega notranjega in zunanjega okolja. Zdravnik se metodološko posveti predvsem notranjim faktorjem, medtem ko psiholog preučuje predvsem zunanje, ki lahko prav tako kot notranji privedejo do patološkega stanja. Torej lahko rečemo, da vodita do patološkega stanja dve poti, ki pa nista ločeni. Bolezen je lahko izključno posledica notranje okvare, lahko pa k njenemu napredovanju ali celo nastanku bistveno prispeva zunanje okolje. Dejstvo je, da nas prav vsak dogodek spremeni. Prav to spremembo bo opazoval zdravnik, medtem ko bo psiholog preučil dogodek ter njegove posledice na supramolekularnem stanju – čustvih, odnosih, počutju.

Prve razlike med psihiatrom in kliničnim psihologom se torej pojavijo že v procesu izobraževanja, s čimer ni mišljena zgolj razlika, ki ima svojo osnovo v odločitvi, ki jo sprejmemo v četrtem letniku srednje šole – kje nadaljevati izobraževanje. Zametki razlik so v samih študijih – klinični psihologi svojo pot začnejo s študijem psihologije, psihiatri pa s študijem medicine. Tekom študija pa se začnejo te razlike večati, saj se pristop do pacienta oziroma klienta oblikuje skozi izobrazbo, ki jo prejmemo. Psihologi so namreč veliko bolj pozorni na razvojne, socialne in okoljske faktorje; so hkrati znanstveniki in praktiki, ki v svoje delo vključujejo tako teoretično podlago in raziskovalne metode kot empirične ugotovitve.

Psihiatri delujejo mnogo bolj eksperimentalno in aplikativno, kar je seveda lahko velika prednost, vendar pa dajejo manjši poudarek na nebiološke aspekte normalnega razvoja in duševnih motenj ter na raziskovalne metode. Vse to se odraža v procesu zdravljenja, saj psihologi konceptualizirajo in zdravijo duševne motnje na ravni posameznika in njegovega razmišljanja, vedenjskih vzorcev ter okoljskih faktorjev, za psihiatre pa je značilno večje zanašanje na genetiko, nevroznanost in

MEDICINA DRUGJE

11

STROKOVNO

farmakološko zdravljenje, saj obravnavajo motnje kot rezultat nevroloških in nevrotransmiterskih disfunkcij, kar se odraža v uporabi zdravil, osredotočanju na genetiko in na slikanje možganov.

Zaradi razlik v izobraževanju in pristopov k zdravljenju lahko prihaja do podcenjevanja z obeh strani, ki se odraža v kritikah enega in drugega poklica. Psihologi hitro začnejo trditi, da naj bi se psihiatri preveč zanašali na zdravila in premalo razmišljali o pomembnih psihosocialnih faktorjih in predpisovanju psihološkega zdravljenja, medtem ko psihiatri skočijo v zrak zaradi tega, ker naj bi psihologi med psihoterapijo spregledali osnovne biološke procese in naj bi bili manj zmožni obravnavati težke psihopatološke situacije in posameznike. Če je to res, presodite sami.

Med kliničnimi psihologi in psihiatri so mnoge razlike, ki se kažejo tudi v samem delu. Vloga kliničnega psihologa naj bi bila predvsem, da pripomore k promociji zdravja, vedenjski medicini, nevropsihološkim ocenam, forenzični znanosti in problemom profesionalnega odločanja.

Lahko pomagajo pri diagnozah – z izvajanjem in vrednotenjem psiholoških testov – ter prek vsega naštetega ustvarijo partnerstvo s tradicionalno medicinskim delom in aplicirajo znanje na področje medicine. Močno so vključeni v zdravljenje in psihoterapijo. Delo psihiatra se v primerjavi z delom kliničnega psihologa odraža že v samem statusu, saj imajo psihiatri običajno višji status na oddelku – zelo redko se namreč zgodi, da bi bil klinični psiholog vodja oddelka, saj ima to vlogo običajno psihiater. To je tudi logično, saj klinični psiholog običajno pokriva več oddelkov, medtem ko je na oddelku stalno prisoten psihiater. Slednji tudi fizično pregleda pacienta, mu predpiše zdravila, če je to potrebno, ter sprejme in odpusti pacienta iz bolnišnice.

In ravno te razlike so tisto, kar omogoča kvalitetnejši in bolj celosten pristop k pacientu: sodelovanje med psihiatrom in kliničnim psihologom ima zaradi razlik v izobraževanju

in pristopih veliko prednosti tako pri oskrbi pacienta kot tudi pri učenju in raziskovanju primerov. Najpogostejši primer sodelovanja je sledeč: Psihiater napoti pacienta k psihologu, sledi terapija pri psihologu, tekom katere psihiater sodeluje s predpisovanjem zdravil.

In kdaj napotiti pacienta k psihologu?

V tem primeru ločimo dvoje – potrebno se je namreč vprašati, ali je pomoč potrebna pri samem zdravljenju ali že pri diagnostiki. Problematika diagnostike je odvisna od oddelka (na primer klinične psihologe za diagnostiko zelo pogosto uporabljajo na nevroloških oddelkih), običajno pa se pacienta najavi k psihologu, kadar psihiater ne ve točno, za kaj gre, predvsem v primeru psihoz, morbidnosti in prepletajočih se težav. Takrat klinični psiholog izvede psihološki ali nevropsihološki pregled. V procesu zdravljenja psihiatri pacienta običajno pošljejo do psihologa, kadar vidijo, da pacientu ne morejo dovolj pomagati, kar je pogosto v primerih osebnostnih motenj in anksioznosti, bolnikov s psihotičnimi izkušnjami ter pri duševnih stiskah, ki ne predstavljajo duševne motnje, vendar je prepoznano, da posameznik potrebuje svetovanje.

V praksi so odnosi med zdravniki in psihologi različni, vendar pa to najbolje opiše stavek ene izmed kliničnih psihologinj, zaposlene na področju psihiatrije: »Odnosi so relativno dobri, odvisno od konkretnega posameznika.« Nevroznanost Nevroznanost kot nova znanstvena disciplina združuje veliko različnih temeljnih ved, kot so biokemija, fiziologija, psihologija, informatika, filozofija, lingvistika in še kaj bi se našlo. Multidisciplinarnost je očitna, dotaknili pa se bomo vidika medicine in psihologije. Naravoslovni aspekt v svojem študiju relativno podrobno obravnava medicina, medtem ko se psihologija bolj ukvarja z interpretacijo subjektivne izkušnje in odnosom že dolgo nazaj zastavljene dihotomije telo-um.

Medicini oziroma naravoslovnim znanostim gre predvsem za proučevanje aktivnosti posameznih možganskih regij, aktivnosti posameznih skupin nevronov, merjenju pretokov krvi skozi posamezne dele možganov, koncentracije nevrotransmiterjev, elektrofiziološko aktivnost itd. Objekt raziskovanja je torej predvsem materialna predmetnost v človeku samem, ki se jo da z različnimi postopki, kot so različna slikanja možganov, EEG itd., izmeriti.

Medicini pa je pomembno še, če ne eksplicitno, pa vsaj implicitno, kako bi se lahko določeni odkriti mehanizmi uporabili za zdravljenje bolezni, tako nevroloških kot psihiatričnih, morda tudi kakšnih drugih.

Psihologi k nevroznanosti pristopajo predvsem, ni pa nujno, iz kognitivno-psihološkega vidika. Glavno vprašanje, ki ga poskušajo nasloviti, je, kako se določena možganska aktivnost ali funkcija kaže na nivoju specifičnih psiholoških procesov ali vedenj, in pa, v primeru patologij, kako se bolezni možganov kažejo pri kognitivnih procesih. To se ocenjuje na podlagi opazovanja ali na podlagi psiholoških testov.

Viri Abdul Wahab Khan, R.K. (2008). Why do we need more clinical psychologists? Malaysian Journal od Medical Sciences, 15(2), 1–3.

Abramowitz, J. in Placentini, J. (2006). Clinical psychologists in departments of psychiatry: current issues and a look to the future. Clinical psychology: science and practice, 13(3), 282–285.

Hong, B. A. in Leventhal, G. (2004). Partnerships with psychiatry and other clinical disciplines: a key to psychology‘s success in U.S. Medical schools.

Journal of Clinical Psychology in Medical Settings, 11(2), 135–140.

Lysaker, P. H., Roe, D. in Yanos, P. T. (2006).

Overcoming barriers to increase the contribution of clinical psychologists to work with persons with severe mental illness. Clinical psychology: science and practice, 13(4), 376–381.

Slovensko mladinsko gledališče, Vilharjeva 11, 1000 Ljubljana www.mladinsko.com

DECEMBRA VLJUDNO VABLJENI NA OGLED PREDSTAV: SLUŽKINJI: 3. 12. ob 19.00 in 4. 12. ob 17.00 ŠKRAT KUZMA DOBI NAGRADO: 6. 12. in 28. 12. ob 17.00 GLENGARRY GLEN ROSS (TEKMA): 16. (premiera) in 17. 12. ob 20.00, 18., 20. in 21. 12. ob 19.00 VETER NOROSTI: 27. 12. ob 19.00 PAVLA NAD PREPADOM: 29. 12. ob 19.00 KEKEC: 30. 12. ob 17.00 Prodaja vstopnic: Prodajna Galerija SMG, Trg francoske revolucije 5; 01 425 33 12; Pon.–pet.: 12.00–17.30, sob.: 10.00–13.00 12

DECEMBER 2014

STROKOVNO

STRAHEC GRDI, TI BAV BAV ali ZAKAJ NAS JE STRAH? Besedilo: Mojca Kecelj

Vir: Splet

Ko so se naši predniki nekaj tisoč let nazaj iz oči v oči srečali z ogromnim mamutom, so preživeli tisti, ki so pred njim bežali. Podobno se je zgodilo tistim, ki so se pred nevihto zatekli v jamo in tistim, ki so se izognili strupeni kači ali pajku.

Strah ni sam sebi namen, ampak že od nekdaj močno povečuje naše možnosti za preživetje. Vsi, ki se bojijo »pravih stvari«, preživijo in lahko svoje »gene za strah« predajo naprej. To se ne dogaja samo pri človeku, ampak tudi pri drugih živalih (miš bo vedno bežala pred mačko), zato lahko trdimo, da smo kar nekaj »genov za strah« pridobili že v zgodnji fazi svojega evolucijskega razvoja.

Vseeno je naš strah, oziroma to česa vsega nas je danes strah precej manj pogojeno z geni, kot je z okoljem, v katerem živimo in z vzgojo (učenjem), ki jo v tem okolju dobimo. Res je, da se bi vsi ustrašili, če bi se golih rok iz oči v oči znašli pred levom, medvedom ali kobro, manj pa nam je kot zahodnjakom jasno, zakaj se ljudje na Japonskem tako močno bojijo, da bi nekoga užalili, ker bi bili z njim preveč iskreni ali bi mu pokazali preveč spoštovanja, da je to tam postala psihiatrična diagnoza. Poleg tega si znamo ljudje zelo dobro zapomniti dogodke, ki so v nas zbudili močna (negativna in pozitivna) čustva, strah pa je vedno povezan s čustvi. Odlikuje nas tudi sposobnost pričakovanja, predvsem zelo pogosto pričakujemo najslabše, kar se v neki situaciji lahko zgodi. Posameznikovi strahovi so torej opredeljeni z njegovo gensko predispozicijo, okoljem in vzgojo, spomini (predvsem tistimi iz najzgodnejšega otroštva), izkušnjami ter z zmožnostjo anticipacije dogodkov in posledic teh dogodkov.

Izkazalo se je, da se lahko ljudje začnejo bati česarkoli, če jih nekdo v procesu njihovega odraščanja tega »nauči«. V 20. letih prejšnjega stoletja so to dokazali s precej nehumanim poskusom na dojenčku Albertu, ki so ga naučili bati se majhnih in neškodljivih belih zajčkov, tako da so mu vedno, ko se je zajčkom približal in jih hotel pobožati, zavrteli grozen zvok, ki se ga je seveda ustrašil, vse dokler ni že nevtralni stimulus (bel zajček) sprožil negativnega učinka (strah). Ta proces je znan kot pogojevalni strah in je povezan s preoblikovanjem nevronov v lateralni amigdali. Amigdala, ki je del limbičnega sistema naših možganov, je eden od osrednjih igralcev v procesu dojemanja in odzivanja na strah, saj je po eni strani odgovorna za nastanek in dojemanje čustev, je del poti v dojemanju in odzivanju na strah ter je mesto, kjer nastanejo in se shranjujejo pogojevalni strahovi.

ZAKAJ NAS JE STRAH?

Amigdala, ki je del limbičnega sistema naših možganov, je eden od osrednjih igralcev v procesu dojemanja in odzivanja na strah.

Fiziologija in anatomija strahu Kaj se torej dogaja v našem telesu, da najprej sploh dojamemo, da je nekaj nevarno in se moramo tega bati, in kako se na to nevarnost odzovemo?

Za samo dojemanje nevarnosti so odgovorni naši možgani. Iz perifernih receptorjev (vid, sluh, tip, vonj …) preko talamusa (mesto, kjer pride do preklopa informacije iz enega nevrona na drugega) potekata dve poti, ki določata naš odziv na strah. Prva je tako imenovana nizka pot, ki poteka povsem nezavedno in omogoča hiter, a pogosto malo zmeden odziv na potencialno nevarnost. Tu se informacija iz talamusa prenese v amigdalo (že omenjen osrednji igralec pri strahu), iz amigdale pa se potem aktivirajo najvišji centri vegetativnega živčevja, ki se nahajajo v hipotalamusu, in sicer se sproži simpatiko adrenalinski odziv, verjetno bolje poznan pod imenom odziv »boj ali beg«. Aktivirajo se simpatični nevroni, ki periferne organe pripravijo na to, da se bodo morali soočiti z nevarnostjo in pred njo ali bežati ali se boriti; poveča se kontraktilnost in frekvenca srca, zgodi se vazodilatacija v mišicah, možganih, srcu in pljučih in po drugi strani vazokonstrikcija v organih, ki jih trenutno ne potrebujemo (prebavila, ledvice, koža), simpatik povzroči sproščanje adrenalina iz sredice nadledvičnice, adrenalin prav tako poveča frekvenco in kotraktilnost srca, povzroča vazodilatacijo v mišicah, možganih, srcu in pljučih ter vazokonstrikcijo v prebavilih, ledvicah, koži ter glikogenolizo v jetrih, lipolizo v maščevju ter sprostitev še enega stresnega hormona – kortizola iz hipofize.

Hkrati poteka tudi druga tako imenovana visoka pot, ki je počasnejša, a omogoča boljšo interpretacijo signalov, ki smo jih dobili iz okolja. Tu informacije iz talamusa najprej potujejo v senzorični korteks, kjer se obdelajo in primerjajo

s spomini na podobne dogodke, ki jih hranimo v hipokampusu ter nato preko amigdale ali povečajo simpatiko adrenalinski odziv ali pa ga ustavijo.

Zato se bomo za kratek trenutek vedno ustrašili strašljivega zvoka škripajočih vrat v kleti, ko moramo zvečer v temi steči do prvega stikala za luči in se nato hitro zavedli lastne neumnosti, saj nam bodo naši možgani na podlagi spominov in dosedanjih izkušenj povedali, da je strah odveč, ker gre samo za piš vetra skozi vrata in tudi naš odziv boj ali beg se bo hitro ustavil.

Ta ustavitev pa se ne zgodi (takoj) oziroma se celo ojači, če imamo na določene situacije izjemno slabe spomine ali izkušnje (na primer strah pred psi, ker te je v otroštvu pes ugriznil ali pa si samo videl, kako je nekoga ugriznil) in ko imamo opravka z naučenim, pogojenim strahom. Pri slednjem namreč pride do že omenjenega preoblikovanja sinaps in nevronov v laterarni amigdali, ki kljub drugačnim sporočilom iz višjih možganskih centrov še vedno vidi življenjsko nevarnost v racionalno nenevarnih situacijah, pri prvem pa za vpliv spominov, ki jih hranimo v hipokampusu in neposredno sodelujejo pri obdelavi informacije v možganski skorji. »Na smrt si me prestrašil!« Gotovo ste že slišali koga to reči, a že samo dejstvo, da je to rekel, pove, kako oksimoronska je izjava. Vseeno pa nekateri zdravniki verjamejo, da je smrt zaradi strahu možna. Zgodila naj bi se kot Vir: Splet

Je možno nekoga zares na smrt prestrašiti?

13

STROKOVNO Vir: Splet

Zakaj nekateri tako zelo uživajo v strašljivih situacijah?

posledica prevelikega simpatiko adrenalinskega odziva, ki povzroči tolikšno pospešitev bitja srca, da slednji temu ne more več slediti in se preprosto ustavi. Infarkt je tu lahko posledica nezmožnosti zadostne povečave prekrvavitve srčne mišice preko koronark ob njeni nenadni povečani aktivnosti ali pa motnja v prenosu električnega signala skozi prevodni sistem srca. Kakor koli, pojav je postal znan kot baskervillski efekt in sicer po eni od zgodb detektiva Holmesa, kjer žrtev doživi infarkt od samega strahu, ko naj bi v močvirju videla duha velikega in zloveščega baskervillskega psa. Pojav so hoteli tudi podrobneje preučiti v presečni raziskavi, v katero so vključili prebivalce ZDA z azijskim poreklom. Na Kitajskem in Japonskem namreč velja, da je število štiri zaradi podobne izgovarjave kot beseda smrt nesrečno. Izkazalo se je, da je četrtega v mesecu res več smrti zaradi odpovedi srca med azijati kot kakšen drug dan v mesecu ali kot jih je bilo v kontrolni skupini belcev. Podobno se je zgodilo tudi ob hudem potresu leta 1994 v Los Angelesu, saj je bilo na tisti dan nenavadno visoko število nenadnih srčnih smrti, kar nekateri pripisujejo strahu ob potresu.

Strah kot zabava Po drugi strani ne moremo spregledati množice tistih, ki jim strah pomeni zabavo – gledajo grozljivke, hodijo v hiše strahov in komaj čakajo na nov roman Stephena Kinga. Zakaj nekateri tako zelo uživajo v strašljivih situacijah?

Po vsem do sedaj slišanem bi lahko rekli, da je uživanje v strahu »napaka« v sistemu, vendar ni čisto tako. Res je, da že naše genske predispozicije v določeni meri vplivajo na naš odziv na strah; nekaterim se bo simpatik in adrenalin ob stresu 14

DECEMBER 2014

(strahu) povečal ravno toliko, da bodo ob tem uživali, medtem ko bodo drugi po vsakršni stresni situaciji zaradi prevelike dejavnosti simpatika in adrenalina povsem izmučeni. Pomembno vlogo pri odzivanju na strah ima tudi hormon dopamin, ki se sprošča v možganih in pri nekaterih zaradi napake v privzemanju dopamina nazaj v nevrone naraste do tolikšne vrednosti, da jim povzroči občutek užitka. A vendar je naš odziv v zelo veliki meri odvisen tudi od okolja in načina, kako se soočimo z določeno strašljivo situacijo. Osnovni pogoj, da bomo v strahu uživali (ne glede na naše gene) je varno okolje. Ko gledamo grozljivko smo po navadi zleknjeni na domačem kavču ali na bolj ali manj udobnih sedežih kinodvorane, običajno nismo sami, ampak imamo ob sebi nekoga, za katerega se lahko skrijemo. Podobno je tudi v hiši strahov, kjer vemo, da je vse le zaigrano in se nam ne more nič zgoditi. V obeh primerih bo visoka pot dojemanja strahu zelo hitro inhibirala nizko – takoj, ko se bomo ustrašili, bomo dojeli, da naš strah nima realne podlage in se bomo le smejali svoji »neumnosti«. Po drugi strani so se ljudje strašili še preden se je pojavila televizija in zabaviščni parki, saj gre tu za nekakšno pripravo na resnične strašne situacije, ki se nam lahko v življenju zgodijo.

Otrokom so že od nekdaj pripovedovali strašljive zgodbice, malo zato, da bi jim priučili pogojeni strah in jih odvrnili od ogrožajočega vedenja – da niso odtavali v gozd, kjer bi se lahko izgubili in niso skakali v reke, kjer bi lahko utonili in malo zato, da so jih pripravili na najrazličnejše strašne situacije, s katerimi se bodo srečali. Izpostavljanje nevarnostim in premagovanje lastnega strahu je (bilo) del iniciacijskih obredov, danes pa se uporablja kot ena izmed tehnik team-buildinga.

Strah namreč vzbuja močna čustva, globok čustven odziv pa pomaga pri gradnji močnejše zveze med posamezniki. Hočemo biti z ljudmi, ki so bili z nami (ali nam celo pomagali) takrat, ko nas je bilo strah.

Zato so zgodbe o pogumnih vitezih, ki rešujejo ujete princeske tako popularne in zato gre kar nekaj parov v kino gledat grozljivko in ne komedije.

Premagovanje strahu Večine stvari, za katere si želimo, da se jih ne bi bali, smo se, zavedno ali nezavedno, priučili.

Edini način, da se strahu znebimo je ravno obraten proces – odučenje. Strahu se moramo izpostaviti, tokrat brez prisotnosti negativne posledice (kazni, bolečine, neprijetnem zvoku …) in tako iti ravno v obratno smer; na začetku se bomo stimulusa še ustrašili, večkrat, ko ga bomo videli in se ne bo zgodilo nič, hitreje bomo strah premagali.

Premagovanje strahu je prav tako kot njegov nastanek povezan s sinaptičnimi mehanizmi v amigdali in sicer z depotenciacijo (pri nastanku strahu je šlo za potenciacijo) in z indukcijo plastičnosti inhibitornih sinaps. Proces naj bi pospešila stimulacija proteina NMDA, a najbolj ključna je sama izpostavljenost situaciji, oziroma stvari, ki se jo bojimo. Proces mora potekati postopoma, korak za korakom; če se bojimo kač, se bomo kači najprej približali samo od daleč, ko bo v kletki in jo bomo nekaj trenutkov le opazovali. Počasi bomo prihajali bližje dokler se je ne bomo na koncu celo upali dotakniti.

Kako se torej uspešno lotiti premagovanja strahu? Najprej se moramo nehati spraševati, zakaj se nečesa bojimo, ampak kaj sploh je to, česar se bojimo. Velikokrat se izkaže, da se bojimo stvari ali situacij, ki jih sploh ne poznamo dobro.

Potem se moramo, kot že rečeno, s svojimi strahovi spopasti tako, da se jim izpostavimo. Pri tem nam je lahko v pomoč nekdo, ki se tega ne boji ali pa poiščemo strokovnjaka, ki nam bo pomagal iti čez proces. Zelo je pomembno, da se o svojih strahovih pogovarjamo in ne razmišljamo preveč vnaprej, ampak se raje osredotočimo na posamezen korak, ki ga moramo opraviti. In nazadnje ne smemo pustiti, da nas naši strahovi omejujejo, ampak moramo, če se z njimi ne znamo spopasti sami, poiskati primerno pomoč.

STROKOVNO

NAJBOLJ NENAVADNE FOBIJE Besedilo: Petra Skušek

»Tako me je strah zavezanosti, da se bojim celo nalepk. Ko jih enkrat prilepiš, je konec. Ni več poti nazaj. Neumne nalepke!« (Kaine Andrews)

Strah lahko muho poveča na velikost slona. Fobije so vrsta anksiozne motnje, izražene z močnim in vztrajnim strahom, ki je značilno nesorazmeren nevarnosti. Simptomi so tesnobnost, pospešeno dihanje in bitje srca, vrtoglavica, bolečine v trebuhu in mišicah, slabost, povečano potenje in glavobol.

Lahko se nanašajo na predmete, živa bitja, situacije in naravne pojave.

Ablutofobija Vsak otrok se sprašuje, zakaj si mora vsak dan umivati zobe. Mnogo otrok ne mara kopeli, zato ablutofobije, strahu pred kopanjem, umivanjem in čiščenjem, navadno ne diagnosticiramo v otroštvu, razen če traja več kot šest mesecev. Ablutofobija je pogosto povezana s travmatično preteklo izkušnjo, dogodkom, ki se je zgodil bolniku, sorodniku ali pa junaku v filmih, kakršen je Hitchcockov Psiho. Večkrat se pojavlja pri ženskah in otrocih kot pri moških.

Strah in groza na MF Lara, 4. letnik »Samo da se mi ne postavi kakšna krava na pot.

Grozljive živali!«

Mizofobija Lahko bi rekli, da je mizofobija, patološki strah pred kontaminacijo in mikrobi, nasprotna ablutofobiji. Mizofobijo je že leta 1879 poimenoval dr. William Alexander Hammond, ko je opisoval pretirano obsežno in ponavljajoče umivanje rok v povezavi z obsesivno kompulzivno motnjo. Kasneje je postalo jasno, da večine bolnikov z OKM pri umivanju rok ne vodijo misli o mikrobih, temveč občutek, da roke morajo očistiti. Nerazumski strah pred mikrobi so takrat poimenovali molizmofobija.

Talasofobija Če vsako leto uživate v kopanju v globoki vodi, si težko predstavljate talasofobijo, intenziven, vztrajen strah pred morjem, kopanjem, pred velikim morskim “praznim” prostorom in pred oddaljenostjo od kopnega. Podobna je limnofobiji, strahu pred jezeri, in akvafobiji, strahu pred vodo. Vse tri se lahko poslabšajo pri nepričakovanem škropljenju, potiskanju in metanju bolnika v vodo. Kljub dobremu znanju NAJBOLJ NENAVADNE FOBIJE

plavanja se prizadeti izogibajo plavanju in plutju. Lindal in Stefansson, ki sta se ukvarjala s psihološkim učinkom usodnih nesreč na morju na preživele, sta prišla do zaključka, da ima akvafobijo skoraj dva odstotka Islandcev.

Ksilofobija Gozd je za večino ljudi prostor rekreacije in sprostitve, vendar se bolniki s ksilofobijo, imenovano tudi hilofobija ali ilofobija, nerazumsko bojijo lesa in gozdov. Kot pri večini drugih fobij je sprožilni dejavnik pogosto nezgoda ali spomin iz otroštva, na primer poškodba z lesenim predmetom ali napad na osebo v gozdu. Ksilofobija je znana v popularni kulturi, obstajajo istoimenski film, skladba in računalniška igra, pojavlja pa se tudi v risankah, na primer v Simpsonovih.

Medortofobija Medortofobija je nerazumen strah pred erektiranim penisom. Povezana je z itifalofobijo, strahom pred gledanjem in doživljanjem erekcije ter razmišljanjem o erekciji, z medomalakofobijo, strahom pred izgubo erekcije, in falofobijo, strahom pred penisi. Prisotna je pri ženskah in moških. Povezana je z občutki zadrege in ranljivosti. Moški se lahko počuti, kot da pošilja napačne signale ženskam, ženska pa se lahko prestraši, ker je opazila nekaj, česar naj ne bi.

Pogosto je težava v vzgoji, ki prikazuje seks kot nekaj napačnega in umazanega. Med odraščanjem se pojavi strah pred kršenjem pravil svojih staršev ali vzgojiteljev. Sprožilni dejavnik je lahko tudi spolno nadlegovanje. Posledica je umik iz družbe in spolnega življenja.

Oneirofobija Sanje so normalen del spanja, bolniki z oneirofobijo pa imajo pred njimi patološki strah.

Vzrok je lahko v živosti in realističnosti sanj in njihovem zamenjevanju z realnostjo. Kadar se sanje nanašajo na slabe dogodke (more), se lahko pojavi občutek, da se bodo ogrožajoče stvari zgodile tudi v resničnosti. Po naključju se kdaj celo res zgodijo, zaradi česar bolnik sklepa, da negativne pripetljaje povzroča sam. Bolniki se izogibajo spanju z jemanjem poživil ali s spanjem v kratkih dremežih namesto dolgega počitka. Spanje preprečujejo tudi z gledanjem televizije, igranjem videoigric, branjem in s telovadbo. Podobni simptomi so prisotni pri somnifobiji, strahu pred zaspanostjo in spanjem.

Ailurofobija Mnogi ljudje se bojijo pajkov, gosenic ali kobilic, patološki strah pred mačkami pa je bolj neobičajen. Navadno se razvije kot obrambni mehanizem po doživetem negativnem spominu v povezavi z mačkami. Bolnik strah čuti ves čas ali pa samo ob direktnem stiku z živaljo, kot na primer ko jo opazi v resničnosti ali na televiziji, še posebej ponoči. Simptome fobije lahko sproži tudi pogled na igračo v obliki mačke in zvok predenja. Mačka ustrahuje nasprotnika s pihanjem in z nasršenjem kožuha, kar lahko pri hujši obliki ailurofobije povzroči panični napad.

Ergofobija Delo potrebujemo, da lahko živimo, in je del vsakodnevne rutine. Ergofobija, strah pred delom ali iskanjem zaposlitve, ni lenoba, temveč kombinacija strahov pred dodeljenimi nalogami, govorjenjem pred skupino, socializacijo in poškodbami na delovnem mestu. Nastopi kot simptom socialne fobije ali samostojno.

Lahko se razvije zaradi odpustitve, občutkov poniževanja in previsokih delovnih zahtev v službi ter strahu pred odgovornostjo.

Barofobija Znana sta dva tipa barofobije, strahu pred gravitacijo. Pri prvem se bolnik boji, da bi ga gravitacijska sila zdrobila ali povzročila njegov padec, pri drugem pa, da bi zaradi prenehanja gravitacije odplaval v neznano. Sprožilni dogodek je lahko padec z višine ali branje knjig in gledanje filmov v povezavi z gravitacijo.

Ginofobija Ginofobije, strahu pred ženskami, ne smemo zamešati z mizoginijo, sovraštvom do žensk.

V preteklosti so jo imeli za eno od gonilnih sil homoseksualnosti, vendar so kasnejše raziskave pokazale, da večina istospolno usmerjenih ne občuti simptomov fobije v povezavi z ženskami, njihovimi telesi in delovanjem. Bolniki z ginofobijo se bojijo prsi, ženskih spolnih organov, menstruacije ali žensk na splošno. Vzrok za ginofobijo je lahko zloraba v otroštvu. Ginofobija se razlikuje od venustrafobije, imenovane tudi kaliginefobija – strahu pred lepimi ženskami.

Venustrafobija je posledica slabe samopodobe in večkratnih zavrnitev, zaradi katerih bolnik odkloni druženje z lepimi ženskami, kar vodi v še večji strah. Znana je tudi androfobija, strah pred moškimi.

15

STROKOVNO

ABC O SKRIVNOSTIH SLEPOTE Besedilo: Lara Kavčič

Kaj bi vprašali slepo osebo, če bi imeli priložnost? Verjetno bi vam med drugim prišlo na misel absurdno vprašanje – kaj sploh vidi? Kaj si predstavlja? Kako se njene misli razlikujejo od vaših? Težko je namreč razumeti, kako je mogoče, da nekateri svet zaznavajo na povsem drugačen način. V odgovor vam lahko ponudim preprosto nalogo: poskusite si izmisliti novo barvo. Ko vam ne bo uspelo, boste ugotovili, da se podobno počutijo slepi, ko jih sprašujete, kako si predstavljajo rdečo ali modro.

Mike May je zaradi eksplozije pri treh letih oslepel, a je kljub temu s pomočjo osebnega vodiča postal uspešen smučar. Ko so mu štirideset let kasneje ponudili možnost, da mu z operacijo povrnejo vid, se je odločil, da jo bo sprejel. Slepota ga ni ovirala; zanimalo ga je le, kako je, če vidiš.

Razveselilo ga je, da lahko razloči, kakšno barvo las in oči imajo njegova žena in otroka, vendar pa ni bil ves iz sebe, kot bi morda marsikdo pričakoval. Zanj člani družine niso postali nove osebe, saj jih je že prej poznal po glasovih, postavah in vonju. Čeprav so ga najrazličnejše barve očarale, so se kmalu pojavile težave. Težko je ločeval obraze neznancev in ko se je pogovarjal z ljudmi, so ga vsi najmanjši premiki tako motili, da se ni mogel zbrati. Bil je zelo negotov in je celo težje smučal, saj ni mogel razbrati, koliko so stvari

Brailova pisava.

16

DECEMBER 2014

oddaljene. Če je oseba prihajala proti njemu, se mu je zdelo, da se dejansko veča, stopnice pa so bile zanj kup pravokotnikov. Ker je vid izgubil tako zgodaj, se njegovi možgani niso naučili »videti« in se je njegovo stanje izboljševalo le postopoma. Še zdaj raje bere v Braillovi pisavi, pri smučanju sledi vodiču in pri hoji uporablja palico. Vidno zaznavanje je torej aktiven proces, ki ni odvisen samo od zdravih oči.

Dokazano je, da slepi ne slišijo ali prepoznavajo z dotikom bolje zato, ker so se morali navaditi živeti brez vida, ampak zato, ker so se možgani preoblikovali in vidni korteks začeli uporabljati za procesiranje ostalih čutov. Pojav se imenuje krosmodalna nevroplastičnost in je značilen tudi za gluhe. Verjetno je prav to razlog, zakaj se je Mike May tako težko privadil na povrnjeni vid.

Kako sanjamo, je odvisno od tega, s katerimi čuti zaznavamo svet. Večinoma v njih vidimo in slišimo, slepe osebe pa predvsem slišijo, otipajo in vohajo. Tisti, ki so oslepeli šele po prvem letu starosti, lahko tudi vidijo, in sicer več, če so oslepeli kasneje. Glede na vsebino sanjamo podobno (recimo o prijateljih in znancih ali preteklih dogodkih) in sanje obojih so enako (ne)smiselne. Naj bi pa imeli slepi več nočnih mor – sanjajo, da so se izgubili, padli v luknjo ali kaj podobnega. Če drži teorija, po kateri naj bi bile nočne more nekakšna vaja za možne nevarnosti, ki nas lahko doletijo v vsakdanjem življenju, to ni presenetljivo.

Kako si slepi predstavljajo svet?

Slepi ne vidijo, da ima roža zelene liste in rdeč cvet, čutijo pa lahko, da ima gladko steblo, nazobčane liste, in vohajo njen značilen vonj.

Naslednjič bodo lahko na podlagi teh informacij ugotovili, da gre za enako rožo, in si jo bodo tako tudi predstavljali. Če jim rečemo, naj si predstavljajo, kako roža izgleda, pa se bodo verjetno počutili tako, kot bi se mi, če bi nam kdo rekel, naj si predstavljamo, kako izgledajo gama žarki.

Supermoči slepih Poenostavljena pot vidnega zaznavanja je naslednja: vidna informacija se prenese do vidnega korteksa v okcipitalnem režnju in od tam potuje v parietalni reženj, kjer se procesirajo informacije o lokaciji predmeta v prostoru.

Nazadnje pride do temporalnega režnja, kjer predmet prepoznamo. Raziskave so pokazale, da je pot enaka pri slepih, ki »vidijo« s pomočjo dotika ali zvoka. S funkcionalno magnetno resonanco (fMRI), ki meri aktivnost nevronov preko sprememb v pretoku krvi skozi možgane, je bilo dokazano, da je vidni korteks pri branju besedil v Braillovi pisavi aktiven. Prvi razlog je nevroplastičnost, drugi pa ta, da se v vidnem

Vir: Splet

Vir: Splet

Plezalec Erik Weihenmayer pleza s pomočjo pripomočka BrainPort.

STROKOVNO

korteksu med drugim tudi procesira jezik.

Osebe, ki tekoče berejo Braillovo pisavo, preberejo 125–200 besed na minuto (za primerjavo – to besedilo berete s hitrostjo do 280 besed na minuto). Somatosenzorični korteks postane središče številnih novonastalih nevronskih povezav in to slepim omogoča, da se hitreje odzivajo na taktilne dražljaje. Z dotikom zaznavajo tudi različne oblike, ki jih lahko precej natančno narišejo.

Eholokalizacija Verjetno ste že slišali, da se netopirji in delfini v prostoru orientirajo z eholokalizacijo, ki jim omogoča zaznavanje predmetov prek odbijanja zvoka od predmetov. Presenetilo pa vas bo, da smo tega zmožni tudi ljudje, le da naši možgani običajno odmeve zakrijejo, da nas ne bi motili pri poslušanju.

Daniel Kish s tleskanjem jezika in poslušanjem odmeva pridobi informacijo o umestitvi predmeta v prostoru, njegovih dimenzijah in globini. Na ta način lahko ne le ugotovi, kje v sobi se nahaja predmet, ampak celo loči leseno ograjo od kovinske, ali pove, če je stavba ravna ali ima kakšne posebne arhitekturne značilnosti.

Njegova izjemna sposobnost mu med drugim omogoča, da povsem normalno vozi kolo.

Slepi plezalec Erik Weihenmayer je edina slepa oseba v zgodovini, ki je preplezala Mont Everest. To mu je uspelo s pomočjo naprave BrainPoint, ki mu

omogoča, da »vidi« z jezikom. Pripomoček je sestavljen iz digitalne kamere, ki nadomešča mrežnico, daljinskega upravljalnika za približevanje/oddaljevanje in spreminjanje kontrasta ter skupka elektrod, ki se jih postavi na jezik.

Mesto je primerno, ker je slina dober prevodnik, živčni končiči pa so gosto razporejeni in blizu površine. Občutek ob prevajanju signalov je še najbolj podoben pokanju mehurčkov šampanjca.

Najmočnejši signal sproži bela barva, črna pa ga ne sproži (luč sredi temne sobe bi torej sprožila signal na sredini jezika). Vid seveda ni

povrnjen; uporabnik vidi le obrise predmetov in se lahko zadostno orientira v prostoru, problem pa predstavlja predvsem ocenjevanje razdalje od predmetov. Nekaj časa tudi traja, da se nauči interpretirati signale – podobno je učenju tujega jezika, pravi Weihenmayer.

Zaenkrat BrainPoint stane več kot 10.000$ in je nekoliko neroden za vsakdanjo uporabo, vendar pa se bo v prihodnosti nedvomno še zelo izboljšal, saj je tudi sicer primeren za orientacijo v temnih prostorih in ga lahko uporabljajo tudi potapljači ter vojaki.

Vir: Splet

Eholokalizacija.

MEDITACIJA – VSAKODNEVNO POMETANJE MOŽGANOV Besedilo: David Zupančič

Poznamo jo iz risank, stripov, filmov o kung fuju in neštetih anekdot. Čeprav si praktično vsak pripadnik sodobne družbe pojem razlaga po svoje, se večini v glavi ob izrazu »meditacija« nariše podobna slika obritoglavega meniha, ki spokojno sedi na kamnu sredi Himalaj s prekrižanimi nogami in brunda »ommmm«. Vseeno pa meditacija v današnjem času ni več ekskluzivna pravica (in dolžnost?) duhovnih posameznikov vzhodnega sveta, ampak se vedno bolj seli tudi v urbano, znanstveno, bolj ateistično okolje. Kako to, da to navidez mistično aktivnost počasi sprejema za svojo tudi naša izrazito skeptična družba? Zakaj jo v zdravstvenih ustanovah v več kot 30 državah po svetu uporabljajo za lajšanje simptomov anksioznosti, nespečnosti in depresije?

ABC O SKRIVNOSTIH SLEPOTE

Kaj je meditacija?

Na kratko in zelo poenostavljeno bi lahko rekli, da je meditacija vzgajanje pozitivnih, zdravih vzorcev mišljenja – nekakšen fitnes za naš um. Misli so mnogo močnejše, kot si priznamo. Nevroznanstvenik Pascual-Leone je s poskusom na harvardski univerzi dokazal, da se možgani ljudi, ki en teden igrajo preprosto melodijo na klavir, fizično spremenijo – siva substanca motorične skorje frontalnega režnja, ki je namenjena prstom rok, se poveča. Zanimivo pa je, da je enako spremembo odkril pri testni skupini, ki je samo mislila na premike prstov ob enaki melodiji, ne da bi klavir dejansko igrala.

Sama misel je torej povzročila rast sive substance in dobesedno spremenila možgane!

Naše misli niso metafizične in neoprijemljive, ampak vplivajo na metabolizem v možganih, tvorbo sinaps, rast in razvoj nevronov. To samo po sebi ni slaba novica, problem pa je predvsem v tem, da so vsakdanje misli velike večine ljudi razvitega sveta izrazito stresne in negativne (Ali bom zamudil na predavanje? Tudi če ne bom, najbrž ne bom ničesar razumel. Snov je pretežka, jaz sem pa neumen. Kolokvij je že naslednji teden.

Kaj bo šele po njem? Jaz ne morem tega, ne zdržim, nisem dovolj dober!). S takšnim mišljenjem poskrbimo za izjemno lepo rejen stresni odziv in za psihološki profil, ki bo z zadoščenjem reagiral na naše spodrsljaje (Saj sem vedel, da sem nesposoben!) in s presenečenjem na naše uspehe (Naredil sem izpit? Sreča! Naslednjič mi ne

17

STROKOVNO Vir: Splet

bo uspelo.). Tako smo v življenju nesrečni, za to nesrečo pa vztrajno iščemo zunanje vzroke, pa naj bo to fakulteta, naš partner, naša osebnost, kraj, v katerem živimo ali država v recesiji.

Z meditacijo ne iščemo lebdenja, razsvetljenja, boga ali efekta rekreativnih drog.

Vse, kar naredimo, je, da za par minut v svojem boleče prenatrpanem življenju sedemo in umirimo divjanje svojih misli, da dosežemo tisto globoko tišino pod razburkano površino svoje zavesti, kjer smo po naravi mirni in srečni. Ključna beseda je umirimo – mnogi mislijo, da z meditacijo ustavimo misli, da jih blokiramo in nasilno silimo stran, dokler ne zaspimo. V bistvu gre za nasproten proces – pri meditaciji dovolimo vstopiti v svojo pozornost katerikoli misli, ki pride mimo, dovolimo pa ji tudi, da odpotuje stran. Tako se včasih, četudi redkeje, še vedno splazijo v našo zavest živčne in depresivne ideje, smo pa takrat nanjebolje pripravljeni in jim ne pripisujemo ogromno pomena (slika 1).

Najbrž se sliši težko, celo čarobno, a je v bistvu izjemno preprosto. Pravzaprav tako preprosto, da boste po koncu tega članka znali meditirati!

naše dojemanje sveta okoli nas in s tem povzročajo stres in depresijo. Z meditacijo kroglo po dolgem času (mogoče celo prvič v življenju) položimo na mizo in jo pustimo na miru dovolj dolgo, da se snežni delci počasi posedejo na tla.

Prej in potem

Vse napisano se sliši zelo filozofsko in mistično, kar pri znanstvenikih in naravoslovcih takoj vzbudi zdravo skepso in zahteva neko distanco. Razvoju sodobne znanosti pa se lahko zahvalimo, da je potegnil meditacijo iz družbe manj dokazljivih metafizičnih dejavnosti in jo potrdil kot neizpodbitno učinkovito metodo zmanjševanja stresa in depresije, izboljšanja pozornosti, krepljenja nadzora nad čustvenimi izbruhi in še mnogo česa.

Z magnetno resonanco preko skepse Do leta 2012 je bilo na temo meditacije s čuječnostjo objavljenih 477 strokovnih člankov, do leta 2014 pa še 100 Pri meditaciji ne poskušamo ustaviti ali nasilno odpraviti vsiljivih in nadležnih misli. kliničnih testiranj s kontrolnimi skupinaNamesto tega jih sprejmemo in se od njih dovolj distanciramo, da postanejo zgolj mi. Dokazano je, da redna meditacijska del našega miselnega procesa, ne pa definicija nas in našega življenja. (Slika 1) praksa čuječnosti pomembno zmanjša pogostost in intenzivnost depresivnih epizod pri pacientih s ponavljajočo se depresivno motnjo (Teasdale, 2000), S tišino nad snežni vihar zmanjšuje pogostost in intenzivnost Vir: Splet Leta 1979 je Jon Kabat-Zinn, zdravnik glavobolov (Anastasio, 1987), znižuje in molekularni biolog, odprl prvo kliniko za pritisk primerljivo z uporabo antihipertenzivnih zmanjševanje stresa s pomočjo čuječnosti (anzdravil (Linden & Chambers, 1994, Schneider, gleško mindfulness) na Medicinski fakulteti 1995), pomembno izboljša fizično in psihološko v Massachusettsu. Čuječnost je definirana komponento pri pacientih s fibromialgijo kot nepristransko in popolno izkustvo (Kaplan, 1993, Goldenberg, 1994) in blaži sedanjega trenutka z našo celotno simptome anksioznosti tako na kratki pozornostjo, brez ocenjevanja, ana(Kabat-Zinn, 1992) kot na dolgi rok liziranja, načrtovanja, predvsem pa (Miller, 1995). Vse to so le objekbrez želj, da bi bil trenutek drugativni dodatki neštetim pričanjem čen, kot je. Kabat-Zinn je izhajal rednih meditatorjev, ki poročajo o iz predpostavke, da si človek veizrednem izboljšanju razpoloženja, čino problemov, ki so razlog za pozornosti, čustvenega odzivanja, njegovo anksioznost in nesrečo, empatije in motivacije. ustvari sam. Meditacija gradi in utrjuje zavestno preusmerjanje Z razvojem sodobne slikovne dianeanalitske pozornosti na sedanji gnostike so raziskovalci začeli iskati trenutek in nas tako vleče iz neštefiziološko in anatomsko razlago tih obžalovanj preteklosti ter skrbi raznolikih pozitivnih učinkov redne prihodnosti. S tem stabiliziramo stalni meditacijske prakse. Pascual-Leone miselni pretok anksioznosti, za katerega je pri ljudeh, ki so razmišljali o igranju smo ponavadi zmotno prepričani, da je klavirja, našel spremembe v možganih, neobvladljiv. To prakso ponazorimo z metaforo zato lahko predvidevamo, da bi tudi redna steklene krogle, v kateri je maketa v snežnem meditacija povzročila spremembo določenih metežu. Dokler kroglo stresamo, bodo snežni delov sive možganovine. V nedavnem članku, delci plesali, se vrteli in skakali naokoli ter zelo Pri meditaciji s čuječnostjo je najpomembnejša mirna reakcija objavljenem v Frontiers of Human Neuroscience učinkovito zameglili podobo makete, podobno na tavanje misli, ki jih brez dodatnega analiziranja vedno znova (Singleton et al, 2014), avtorji poročajo o fizični kot vsiljive, vztrajne in nadležne misli zameglijo preusmerimo nazaj na občutke dihanja. (Slika 2) spremembi sive možganovine pri ljudeh, ki so 18

DECEMBER 2014

STROKOVNO

opravili 8-tedenski tečaj meditacije s čuječnostjo z vsakodnevno 30-minutno prakso. Na magnetni resonanci so opazili rast sive substance v pontinem tegmentumu, locusu coeruleusu, nucleusu raphe pontis in še nekaterih drugih jedrih možganskega debla. Našteti možganski centri so vpleteni v sintezo nevrotransmiterjev serotonina in noradrenalina, ki sta izjemno pomembna modulatorja razpoloženja, s čimer so avtorji tudi pojasnili močno dvignjeno razpoloženje udeležencev raziskave po opravljenem tečaju.

Druge radiološke nevroznanstvene raziskave so potrdile tudi rast sive substance v prefrontalni možganski skorji, ki je ključna pri vzdrževanju pozornosti (bodisi pri pogovoru s kolegom, učenju ali preprosto kolesarjenju do fakultete) in pri nadzoru nad limbičnim sistemom, ki je možganski center za čustva. To interpretirajo kot fiziološki korelat sposobnosti izkušenih meditatorjev, da bolje nadzirajo svoja čustva in kažejo višjo čustveno inteligenco ter empatijo.

Druga pomembna nedavna raziskava (Hubbling et al, 2014) je analizirala vpliv redne meditacije na paciente s kronično nespečnostjo. Raziskovalci so potrdili izjemno terapevtsko vrednost programa čuječnosti, ki je segala preko samega problema s spancem tudi v druga področja življenja udeležencev. Ob primerjavi s kontrolno skupino bolnikov, ki so za nespečnost redno jemali sedative, je bilo izboljšanje spanca praktično enako, s tem da so se bolniki, ki so se »zdravili« z meditacijo, počutili čustveno stabilnejše, predvsem pa srečnejše.

Ogromno se omenja tudi vpliv meditacije na fizični izgled osebe v smislu počasnejšega staranja. Ne poznam nobene strokovne študije, ki bi potrdila ali ovrgla to navedbo, se mi pa iz teoretičnega vidika nikakor ne zdi za lase privlečena. Konec koncev vsi dobro vemo, da stres pospešuje staranje, poskrbi za zgodnji pojav sivih las, povešene kože, kroničnih podočnjakov ... Zakaj torej meditacija ne bi potisnila staranja v nasprotno smer, če gre dobesedno za obraten miselni proces kot pri stresu?

Meditacija v treh korakih Eden izmed pogostih neresničnih mitov o meditaciji, ki marsikoga od nje tudi odvrne, prikaže meditacijo kot izjemno zahtevno in časovno potratno dejavnost. Veseli me, da vam lahko razblinim to iluzijo. Za tako staro in globoko prakso so začetna navodila presenetljivo preprosta. Če želite pet minut meditirati v čuječnosti, si navijte alarm in sledite tem korakom (Slika 2): 1. Sedite na tla ali stol in poskušajte najti položaj, v katerem boste sproščeni in hkrati pozorni.

Zaprite oči ali pa pogled lahkotno usmerite v STRAH IN GROZA NA MF

neko točko na vidiku.

2. Nežno preusmerite svojo pozornost na dihanje oziroma tisti del telesa, kjer dihanje najbolj občutite. Za nekatere bo to občutek zraka v nosnicah, za druge občutek dviganja in spuščanja trebuha, prsnega koša ... Nobeden ni bolj ali manj pravilen kot drugi.

3. Ko opazite, da so vam misli ušle, da razmišljate o večerji, jutrišnjem urniku, drugi svetovni vojni ... Nežno, brez obremenjevanja, jeze ali kakršnihkoli čustev preusmerite pozornost nazaj na dihanje. Ta proces ponavljajte, dokler ne zazvoni alarm.

Kot je v svoji knjigi zapisal Victor Davich: dobra meditacija je tista, ki jo opraviš. Slaba meditacija je tista, ki jo izpustiš. Rek poudarja neznansko pomembnost redne prakse in hkrati ponazori neverjetno lastnost meditacije, in sicer to, da ti ne more spodleteti! Ključno je le, da se ne obremenjuješ, grajaš ali razburjaš, ko ti misli uidejo z dihanja, saj je to popolnoma naraven proces. Možgani razmišljajo, tako kot srce bije in se koža lušči. Pri meditaciji ne ustavljamo misli, ampak jim pustimo, da pridejo, ko pa jih zaznamo, svojo pozornost vedno znova brez emocionalnih dodatkov in popolnoma neanalitsko preusmerimo nazaj na občutke dihanja. Podobno kot redni trening bicepsa poveča mišično maso v nadlakti, nam z vsakim premikom pozornosti nazaj na dihanje raste »mišica« čuječnosti v možganih. Tako začnemo sčasoma opazovati boljšo pozornost in večjo prisotnost v trenutku pri vsem, kar v življenju

počnemo in prav to je najbolj čudovita lastnost redne meditacijske prakse – prednosti, ki jih pridobite na stolu ali blazini, povlečete s seboj v vsakodnevno življenje.

Kako do kvalitetnega treninga Za vse, ki v sebi skrivate željo po meditiranju ali pa se vam je ta vnela ob branju tega članka, je na voljo malo morje knjig s podrobnejšimi navodili in odgovori na pogosta vprašanja. Sam začetnikom svetujem knjigo 8 Minute Meditation avtorja Victorja Davicha. Knjiga je v bistvu neke vrste učbenik, ki na neposreden način predstavi nekaj osnovnih meditativnih tehnik in vam pomaga vzpostaviti dnevno prakso, za katero potrebujete le 8 minut na dan. Mnogo vodenih meditacij lahko poiščete tudi na YouTubu ali na mobilni aplikaciji Insight Timer. Za vse tiste, ki vas zanima več o meditaciji, čuječnosti in znanstveni plati prakse, pa vam poleg osnovnih medicinskih podatkovnih baz (Medline, PubMed) svetujem še spletno stran Centra za čuječnost Medicinske fakultete Massachusetts (http://www.umassmed. edu/cfm/). Poleg meditacije za čuječnost pa obstaja še ogromno drugih meditativnih tehnik, ki temeljijo na vzgoji raznih pozitivnih miselnih vzorcev (ljubeznivost, optimizem, sočutje, radodarnost) in nam s tem v življenju odprejo nešteto možnosti, predvsem pa sistematično in vztrajno podirajo lažna prepričanja o sebi, s katerimi se vedno znova omejujemo.

Za motivacijo pa vam pustim še zanimiv pomislek Andyja Puddicomba: »Who knows! If you take care of your head, the rest might follow.«

STRAH IN GROZA S študenti Medicinske fakultete NA MF o njihovih največjih strahovih Besedilo: Alja Lodrant | Ostalo: Mojca Bitenc, Lea Lazar, Anja Lekše, Mojca Kecelj, Marija Malgaj, Petra Pavlič, Aida Zečkanović

V preteklem letu sem se med izvajanjem delavnic o duševnem zdravju v okviru projekta V odsevu naučila marsikaj o človeški naravi. Med drugim sem opazila, da so motnje razpoloženja, motnje hranjenja ali psihoze dijakom zelo zanimive, a se z bolniki težko poistovetijo. Ko pa pogovor nanese na občutek tesnobe, takrat pa vsi vedo, o čem govoriš. Vsak od nas je namreč že kdaj občutil palpitacije, potne dlani, cmok v grlu, tresavico ali slabost, kadar smo bili postavljeni v nam neprijetno situacijo. Vsak razume, kaj pomeni, da te je strah. Toda ljudje se bojimo zelo različnih stvari, zato nas je zanimalo, kaj straši študente

medicine. Nekateri odgovori naših kolegov so bolj humorni, drugi bolj iskreni, vsi pa so resnični, kajti strahu je vseeno, kakšno obliko zavzame, dokler doseže svoj namen. Bu!

Strah in groza na MF Lara, 1. letnik »Pajki. Zadušitev.

Sploh pa zadušitev s pajki.«

Več v nadaljevanju!

19

STROKOVNO

INDUCIRANA BLODNJAVA MOTNJA

Folie á deux

Besedilo: Naja Videmšek

Vir: Splet

Inducirana blodnjava motnja, »shared psychotic disorder« ali »the folly of two« je izjemno zanimiv in hkrati redek pojav, že skoraj anekdota.

Blodnjavo motnjo si tipično delita osebi, ki sta čustveno zelo navezani ena na drugo in hkrati socialno izolirani.

Blodnja ni blodnjava motnja Blodnja je vsebinska motnja mišljenja, ki se pojavlja pri psihotičnih motnjah, kot so blodnjava motnja, shizofrenija, shizoafektivna motnja, bipolarna motnja ... Blodnjava motnja pa je bolezen, pri kateri v klinični sliki prevladujejo blodnje, ne pa tudi halucinacije, razpoloženjski simptomi ali nihanja v razpoloženju.

Blodnjava motnja je izraz, ki so ga prvič vpeljali v DSM-III-R (1987) in ICD-10 (1992); zamenjal je diagnostično opredelitev »paranoja«, označeval naj bi motnje, katerih najpomembnejša značilnost je prisotnost blodenj. Je dokaj redko stanje, za katerega je značilna prisotnost ene ali več nebizarnih blodenj z relativno odsotnostjo preostalih psihopatoloških simptomov in znakov. Vsebina blodenj je različna in bi bila mogoča v resničnem življenju, na primer da človeku sledijo (preganjalne), da je resno bolan (hipohondrične), da je na skrivaj ljubljen (erotomanske), da ima nezvestega partnerja (ljubosumnostne) ali da ima posebno veljavo, pomen, znanje, moč (veličinske blodnje).

Folie á deux Inducirana blodnjava motnja je redka motnja, katere začetki segajo v francosko psihiatrijo v 19. stoletje, ko so motnjo poimenovali sindrom Lasègue-Falre (Charles Lasègue in Jean-Pierre Falret). Ločimo dve obliki blodnjave motnje.

Mentalno povsem zdrava oseba, induktor, deli zablodo z akceptorjem, osebo, ki ima psihotično motnjo – Folie imposée. Ko osebi ločimo, naj bi se iluzije polegle in nadaljnje medikamentozno zdravljenje ni potrebno. Lahko pa gre za enakovredno močno prepričanje obeh oseb, ki težita k identičnosti, pri čemer njuna ločitev ne pomaga – Folie simultanée.

Iluzija se okrepi, ko osebi skupaj preživljata čas in oslabi, ko sta ločeni. Osebi si morata biti zelo blizu in se dobro poznati, hkrati pa biti dokaj izolirani od družbe. Inducirana blodnjava motnja se lahko pojavi tudi pri skupini posameznikov, ki so si blizu z osebo, ki ima psihotično motnjo.

Kot davni primer viri navajajo tipične indu20

DECEMBER 2014

K inducirani blodnjavi motnji pomembno prispevata stres in socialna izolacija, depresija in huda anksiozniost sta le dodatna dejavnika.

cirane blodnjave motnje para »The Margaret and Michael case«, ki si je zamišljal, da v njuno hišo vlamljajo tujci in jo redno posipavajo s prahom ter puhom in obuvajo njune čevlje, dokler podplati niso povsem uničeni.

Vsebina in začetek pojavljanja blodenj sta pogosto povezana z bolnikovo življenjsko situacijo, na primer preganjalne blodnje pri pripadnikih manjšin. Pomembno prispevata stres in socialna izolacija, depresija in anksiozniost sta le dodatna dejavnika. Razpoloženje, govor in vedenje so izven dejanj in stališč, neposredno povezanih z blodnjo ali sistemom blodenj, normalni.

Za postavitev diagnoze je potreben določen čas trajanja blodenj, bolnikovo funkcioniranje je okrnjeno le na tistih področjih, kjer se izraža blodnjavo doživljanje. Na splošno sta bolnikov videz in vedenje normalna; izključiti je potrebno shizofrenijo, razpoloženjske motnje, intoksikacijo z nekaterimi snovmi in telesne bolezni. Človeka, ki si delita blodnjavo motnjo, je potrebno tudi ločiti in se z njima ločeno ukvarjati, saj se tako lažje prepričamo, da sta v zablodi skupaj in en drugega »podpihujeta«.

Blodnje lahko izbruhnejo nenadoma ali pa se sistem kristalizira postopno v daljšem času.

V praksi je težko oceniti, kdaj je začel bolnik, ki je že prej živel v tihem in trajnem konfliktu med realnostjo in željami ter med občutki negotovosti in lastnega pomena, oblikovati

Vir: Splet

Inducirano blodnjavo motnjo si najpogosteje delita zakonca.

blodnje. Bolniki pričnejo javno obtoževati druge, pisati grozilna pisma, zbirajo »dokazno gradivo«, sami (zasledovani) pričnejo zasledovati in zalezovati svoje preganjalce. Zelo nekritično sprejmejo vsako novico ali sugestijo samo, če se sklada z njihovim prepričanjem. Z razvojem bolezni se krog oseb, ki bolnika ogrožajo, veča.

Argumenti oseb, ki se ne strinjajo z njegovimi trditvami, ga še vzpodbujajo, da svoj sistem ves čas prilagaja in izpopolnjuje. V fazi popolnoma razvite klinične slike je bolnik povsem nezaupljiv, sumničav in izoliran od okolice.

Velikokrat je potrebno osebi ločiti; stabilizirati psihotično motnjo pri bolni osebi in delati tudi na zablodi pri psihično zdravi osebi. Potrebna sta dolgotrajna psihoterapija in medikamentozno zdravljenje, če osebama ni bolje po ločitvi.

STROKOVNO

Blodnjavost okrog nas Blodnje oseb z blodnjavo motnjo se od bizarnih idej shizofrenih bolnikov razlikujejo po logiki, ki tudi za normalnega človeka ni povsem nesmiselna. Šele preverjanje realnih dejstev pokaže njihovo psihotično naravo. Po navadi so dobro prehranjeni in ustrezno oblečeni ljudje brez znakov dezintegracije vsakodnevnega

funkcioniranja. Razen neobičajnega blodnjavega sistema je psihični status izrazito normalen.

Razpoloženje je v skladu z vsebino blodenj (tisti z grandioznimi blodnjami so evforični, večina ostalih je sumničavih in blago depresivnih). So povsem orientirani in brez spominskih motenj.

Značilna je odsotnost izrazitih ali trajnih motenj zaznavanja.

Prav vsak od nas je možen deliti blodnjavo motnjo, saj smo od rojstva dalje kar najbolj pod vplivom naših ljubljenih, prijateljev in družine.

Zabeleženi primeri inducirane blodnjave motnje kažejo na številčno pojavnost med družinskimi člani ali pa med partnerji; na redek pojav, ko gre zvestoba celo »preko roba«.

O M A J L vse o njem, RAZGAVIRUS EBOLE ...karinvam ne da spati

Besedilo: Naja Videmšek, Ines Gumilar

Izvor virusa Hemoragično mrzlico z virusom Ebole so prvič odkrili v dveh velikih ločenih izbruhih, ki sta se leta 1976 sočasno pojavila v Demokratični republiki Kongo (Zair) in v Sudanu. Virus so poimenovali po reki Ebola, ki teče na severovzhodu Konga, kjer se je pojavila epidemija. Od takrat naprej se je Ebola pojavljala brez pravega reda v različnih predelih Afrike.

Do nedavnega je bil največji izbruh virusa Ebole epidemija, ki je pustošila v Ugandi v letih 2000 in 2001, ko je zbolelo 425 oseb, smrtnost pa je bila 53-odstotna. V zadnjih treh letih pa so se izbruhi pojavljali vsako leto, predvsem v odročnih vaseh v osrednji Afriki, v bližini tropskih gozdov.

Zadnji izbruh, ki se je pojavil leta 2014 v zahodni Afriki, pa je zaradi velikega števila žrtev, hitrega širjenja in svoje specifičnosti razburkal svetovno javnost in močno prispeval k ozaveščanju ljudi o tem agresivnem mikroorganizmu.

Mikrobiologija za začetnike Virus Ebole spada v skupino filovirusov, le-te pa uvrščamo v red Mononegavirales, družino Filoviridae. Slednja ima dva rodova: rod Marburgvirus, ki ima samo enega predstavnika – virus Marburg, in rod Ebolavirus, ki ima 5 vrst virusov. Filovirusi so med vsemi človeškimi virusi najbolj patogeni in jih uvrščamo v najvišjo, 4. skupino nevarnih bioloških agensov.

Filovirusi so pleomorfnih oblik, spominjajo na nitaste strukture, ki so lahko razvejane ali zavite. V gostiteljevo celico naj bi virus vstopil z endocitozo, se v citoplazmi pomnožil in iz celice izstopil z brstenjem. To razmnoževanje virusa je zelo učinkovito, saj običajno nastane velika količina novih infektivnih virionov. Filovirusi so dokaj stabilni pri sobni temperaturi, pri 60°C pa v 30 minutah izgubijo kužnost. Občutljivi so tudi na visoke odmerke žarkov UV in gama, lipidna topila, formaldehid ter na komercialno dostopna VIRUS EBOLE

dezinfekcijska sredstva.

Naravni rezervoar virusov še vedno ni znan, čeprav so v Gabonu in Kongu pri orjaških netopirjih (lat. Megachiroptera) odkrili asimptomatično okužbo z virusom Ebole. To kaže na možnost, da z Ebolo okuženi netopirji lahko preživijo in prenašajo virus na primate. Ebola se na človeka prenaša na tri načine: • ob stiku s krvjo in drugimi telesnimi tekočinami ter tkivi okuženih ljudi in živali, • ob stiku z okuženimi predmeti (bolnišnični prenos z okuženimi medicinskimi inštrumenti in nesteriliziranimi iglami) in • ob stiku z neznanim rezervoarjem.

Pri tem gre lahko za neposredni ali posredni prenos. Neposredno se prenaša preko tkiv, krvi, sline, sluzi, seča, blata, izbruhane vsebine, znoja, solz, materinega mleka ali sperme (z nezaščitenim spolnim odnosom je možen prenos od okužene osebe še sedem tednov po njeni popolni ozdravitvi).

Pri posrednem prenosu pa je vir okužbe okolje,

onesnaženo z okuženimi človeškimi telesnimi tekočinami, v katerih je virus. Izbruhi v Afriki so večinoma posledica stika človeka z bolnimi ali mrtvimi živalmi (šimpanzi, gorile, orjaški netopirji in gozdne antilope) ter pri pokopu bolnikov, ki so umrli zaradi okužbe z Ebolo (svojci imajo med procesom žalovanja s truplom umrlega fizični stik).

Zakaj se virusa bojimo bolj kot kolokvijev ob sedmih zjutraj?

Pri patogenezi imajo osrednjo vlogo makrofagi in dendritične celice, ki so najbolj dovzetni za okužbo s temi virusi. Pomembna stopnja v patogenezi je poškodba žil, kar ima za posledico masovne krvavitve in prestop tekočine v medžilni prostor.

Okuženi makrofagi raznosijo virus po celem telesu in s tem okužijo tudi druge celice ter povzročijo njihovo smrt. Pomembne so predvsem jetrne celice, ki zaradi tega ne izdelujejo faktorjev strjevanja krvi, kar še dodatno pripomore h krvavitvam.

Bolezen, ki jo povzroči virus Ebole, se imenuje Vir: Splet

Struktura virusa Ebole

21

STROKOVNO

hemoragična mrzlica. Najdemo jo tudi pri drugih virusih, pri katerih lahko poteka blago, pri virusu Ebole pa je življenjsko ogrožujoča. Inkubacijska doba je 2–21 dni. Bolezen se začne nenadoma s povišano telesno temperaturo, glavobolom, bolečinami v mišicah, sklepih in predelu čela, slabostjo, bruhanjem in drisko. Pojavijo se še bolečine v žrelu, oteklina okrog oči in na spolovilu.

Dramatičen potek bolezni se nadaljuje z bruhanjem velike količine krvi in odvajanjem krvave driske. Bolnik krvavi tudi iz oči, nosu, ušes ter v notranje telesne votline. Lahko pa krvavi tudi v podkožje, kar se pokaže z velikimi krvavi mehurji na koži. Za okužbo z Ebolo so značilni še nezavest, zmedenost in okvare dihalnega sistema. Bolezen se večinoma konča s smrtjo (po 6. do 9. dnevu) zaradi izkrvavitve in odpovedi več organov. Preživeli bolniki pa okrevajo zelo počasi. Še več let imajo bolečine v mišicah in sklepih, pojavijo se lahko tudi gluhost in psihoze, bolnik pa se obdobja bolezni ne spominja. Zgodnji klinični znaki se ne razlikujejo med tistimi, ki bodo preživeli in umrli, vendar so med njimi odkrili znatno razliko: pri smrtnih primerih je protitelesni odziv odsoten, koncentracija virusov pa velika, pri preživelih pa je viremija znatno nižja, specifična protitelesa pa so prisotna.

Koliko (še)?

Na več kot 10 000 je naraslo skupno število primerov okužb s smrtonosnim virusom Ebole po svetu. Po današnjih najnovejših podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) se je z virusom potrjeno okužilo 10 141 ljudi, od tega pa jih je že 4922 umrlo. A organizacija svari, da bi lahko bilo število dejanskih primerov veliko višje.

Virus je izbruhnil v treh obalnih državah zahodne Afrike: v Gvineji, Liberiji in Sierri Leone. Glede na objavljeno poročilo WHO najbolj prizadeta država ostaja Liberija, kjer se je okužilo že 4665 ljudi. Sledi ji Sierra Leone s 3896 primeri.

V primerjavi z zadnjim poročilom WHO (23.10.2014) se je število primerov v tej državi povišalo za skoraj 200. Kritično je tudi v Gvineji, kjer se je okužilo že skupno 1553 ljudi.

Samo 27 primerov okužbe in deset smrti zaradi virusa Ebole so zabeležili izven teh treh držav. Virus so odkrili v Nigeriji in Senegalu, kjer ga uradno več ni, poleg teh dveh držav pa še v Španiji in ZDA. Pri dveletni deklici pa so prvič virus Ebole odkrili v Maliju.

Krvavi mehurji na koži.

Vir: Splet

Foya, Liberija: Nanašanje razkužila na žrtev virusa.

Kdo se boji črnega moža?

Nevarna in eksotična bolezen je ob sodelovanju medijev in politikov, ki v predvolilni kampanji podpihujejo kulturo strahu, za Američane postala resna skrb. Razmere se umirjajo, ker se okužba po umrlem bolniku iz Liberije in dveh medicinskih sestrah ni razširila niti na najbližje 22

DECEMBER 2014

sorodnike. Smrt Thomasa Erica Duncana, ki se je z virusom Ebole okužil v Liberiji, umrl pa v teksaški bolnišnici, ter okužba dveh medicinskih sester, ki sta skrbeli zanj, je v Ameriki sprožila svojevrstno histerijo. Republikanci zahtevajo zaprtje mej in prepoved prihoda potnikov iz najbolj ogroženih

držav v Zahodni Afriki. V šoli v New Jerseyu so dvema otrokoma, ki sta se pred kratkim priselila iz Ruande – kjer ni bilo niti enega primera okužbe z virusom Ebole – začasno prepovedali prihod k pouku. Temnopolto žensko, ki ji je na letalu postalo slabo, je posadka na željo prestrašenih

STROKOVNO Vir: Splet

potnikov do konca poleta osamila tako, da jo je zaprla na stranišče. Univerza v Georgiji pa je prestavila predavanje ene najbolj znanih novinark iz Liberije, saj pravijo, da ne morejo biti prepričani, da je zdrava. Meja med previdnostjo in paniko je v Ameriki zaenkrat še zabrisana.

Toda, v primeru strašljive in smrtonosne bolezni to niti ni presenetljivo. Glasnejši kot znanstveniki s svojimi treznimi razlagami in dejstvi so mediji, ki so v minulih tednih 24 ur na dan poročali o tem virusu. Celotno kolesje pa pomaga poganjati politika. Bližajo se namreč kongresne volitve, volilna kampanja je v polnem razmahu, virus Ebole pa priročen način za sejanje strahu med volivci. Ob vsem tem hrupu se kar izgubijo navedbe o tem, da bi morala Američane precej bolj kot ta virus skrbeti gripa, ki letno ubije na tisoče ljudi, leta 2004 celo več kot 48 000.

Podobno se dogaja drugod po svetu. Strokovnjaki opozarjajo, da panika pri nas ni potrebna.

Zdravstveno osebje in ustanove so pripravljene na primer okužbe. Scenarij v primeru, da bi odkrili bolnika okuženega z virusom Ebole, je znan, je pa zato malo verjetnosti, saj so bili sprejeti strogi varnostni ukrepi. Nedavno jih je predstavila Luka Koper, kjer je največ možnosti, da bi se virus pojavil.

VIRUS EBOLE

Kaj sledi?

Virus Ebole hitro mutira, opozarjajo ameriški znanstveniki, ki jih skrbi mutacija virusa na način, da bi se lahko širil po zraku. To bi pomenilo izjemno hitro širjenje virusa in milijone mrtvih. Michael Osterholm iz Centra za raziskave infekcijskih bolezni pravi, da je strah upravičen. Znanstveniki so namreč v laboratoriju že dokazali, da je takšna mutacija virusa Ebole povsem mogoča.

Evropska komisija je 23.10.2014 napovedala, da bo iz proračuna Evropske unije namenila 24,4 milijona evrov za nujno potrebne raziskave o virusu Ebole. Sredstva bo dodelila petim projektom, in sicer od obsežnega kliničnega preskušanja možnega cepiva do testiranja obstoječih in novih spojin za zdravljenje okužbe s tem virusom. Sredstva iz programa EU za raziskave in inovacije Obzorje 2020 bodo zagotovljena po hitrem postopku, da bi se lahko projekti čim prej začeli. Komisija sodeluje z industrijo tudi pri nadaljnjem razvoju cepiv, zdravil in diagnostičnih metod za ebolo in druge hemoragične bolezni v okviru pobude za inovativna zdravila.

Evropska unija je dejavna že od začetka krize.

Evropska komisija je sama do zdaj obljubila 180 milijonov evrov za humanitarno in razvojno pomoč državam, ki jih je prizadela epidemija. To pomoč bo na primer zagotavljala v obliki nujne zdravstvene oskrbe za prizadete skupnosti in podpore pri omejevanju širjenja epidemije s hitrim diagnosticiranjem in kampanjami ozaveščanja o bolezni. Poleg finančne pomoči bo EU zagotovila tudi prisotnost strokovnjakov na terenu in koordinirala dostavo blaga in morebitno evakuacijo ter tudi tako pripomogla k boju proti epidemiji.

Komisija že zagotavlja sredstva za raziskave o virusu Ebole v okviru sedmega okvirnega programa EU za raziskave in razvoj, in sicer na področjih razvoja novih protivirusnih zdravil, povezovanja laboratorijev z visoko stopnjo varnosti, kliničnega obravnavanja pacientov, zlasti v Evropi, in odpravi etičnih, upravnih, regulativnih in logističnih ozkih grl, ki preprečujejo hiter odziv raziskovalne stroke.

Zdravljenje okužbe Za filovirusne hemoragične mrzlice ne poznamo specifičnega zdravila, prav tako še vedno ni primernega in učinkovitega cepiva. Zato bolnike zdravijo s podporno terapijo, ki vključuje rehidracijo (nadomeščanje tekočine) z dodajanjem elektrolitov, nadomeščanje dejavnikov strjevanja krvi, preprečevanje dodatnih okužb z antibiotiki in po potrebi zdravljenje v enotah intenzivne terapije.

Z letošnjo veliko epidemijo je prišlo do hitrega razvoja poskusnih zdravil (Zmapp, TKM-Ebola), ki so v raziskavah na živalih pokazala obetavne rezultate. Težava pri teh zdravilih pa je, da celotne klinične raziskave, ki bi določile učinkovitost in varnost zdravil tudi pri človeku, še niso bile

izvedene. V fazi razvoja so tudi različna cepiva.

Trenutno so najpomembnejši preventivni ukrepi: stroga izolacija bolnikov, zaščita medicinskega osebja (zaščitni plašč, rokavice, maske, očala, ščitniki obutve in po potrebi obrazni respiratorji s filtri HEPA (angl. High Efficiency Particulate Air)), bolnišnični in laboratorijski prostori morajo biti primerno zaščitno opremljeni, v sobah mora biti negativni pritisk in respiratorji s filtri HEPA, umrle je potrebno čim prej kremirati, klinični vzorci bolnikov morajo biti v posebnih transportnih posodah in označeni z nalepko »biohazard« (biološko nevarna kužnina).

Testiranje zdravila za virus Ebole in izdelava seruma iz krvi tistih, ki so preživeli okužbo, se bosta na zahodu Afrike začela v nekaj tednih, je 21.10.2014 napovedala Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Do januarja naj bi začeli tudi s preskušanjem cepiva proti bolezni, ki je vzela že prek 4500 življenj, poroča nemška tiskovna agencija dpa.

Poleg tega v Liberiji vzpostavljajo središče za zbiranje krvi tistih, ki so okužbo z virusom preživeli. Center, v katerem bodo kri tudi predelali v ustrezen serum in ga nato dali okuženim, naj bi začel delovati v prihodnjih tednih. Partnerske organizacije WHO si prizadevajo za vzpostavitev podobnih centrov tudi v Sierri Leeone in Gvineji.

Tako imenovani konvalescentni serum vsebuje protitelesa, ki jih telo proizvaja v boju proti virusu.

Vendar pa postopek še vedno razvijajo.

Potrjeno je tudi, da bo do januarja 2015 za testiranje na zahodu Afrike pripravljenih več deset tisoč odmerkov poskusnega cepiva. V postopek bodo vključili zdravstvene delavce in morebiti tudi pogrebno osebje ter družine obolelih.

Pri boju z virusom Ebolo tekmujemo s časom.

Odzvati se moramo na izredne razmere, hkrati pa moramo zagotoviti tudi dolgoročno rešitev.

asist. dr. Tatjana Pokrajac, dr. med. Katedra za javno zdravje Porajajoča se nalezljiva bolezen je leta 2014 v zahodni Afriki zaradi velikega števila žrtev in hitrega širjenja razburkala svetovno javnost, sicer se je pojavljala že prej. WHO je širitev virusa Ebole na zahodu Afrike razglasila za mednarodni zdravstveni problem. Zakaj je po vašem mnenju prišlo do izbruha in sedanjega nenadzorovanega širjenja?

Res je, epidemija virusa Ebole je vzbudila preplah po celem svetu. Bolezen se hitro širi, nimamo pa učinkovitega zdravljenja, niti cepiva. Rezervoarja še niso našli, prenos pa je z okuženih živali, predvsem divjih, ali pa virus prenašajo netopirji.

Virus se prenaša s krvjo in z izločki, s čimer se je 23

STROKOVNO Vir: Osebni arhiv

Tako je, potovanja po Evropi niso prepovedana, mislim, da ni velike nevarnosti, ker ni bilo veliko primerov, ni epidemije. Odsvetovala pa bi potovanja v epidemične države. Drugače pa je nujen posvet v ambulanti za potnike (zdravstveno zavarovanje, zdravstveno torbo z zdravili, podučiti ljudi, katerih področij naj se izogibajo, ...).

prof. dr. Franc Strle, dr. med, višji svetnik, Katedra za infekcijske bolezni in epidemiologijo

asist. dr. Tatjana Pokrajac, Katedra za javno zdravje.

Smrtnost je 50 %–90 %. Ebola je strašna tragedija današnjega časa. Če je ebola bioterorizem, mislim, da za to ni potreben preplah, bioterorizem do sedaj ni bil dokazan. Potovanja po Evropi niso prepovedana, mislim, da ni velike nevarnosti, ker ni bilo veliko primerov, ni epidemije. Vsaka epidemija nas veliko stane, predvsem so to žrtve. Stroški bodo zagotovo veliki, za prihodnost pa upam, da bo cepivo čim prej na tržišču, da se zaščitimo.

Kako ste na kliniki pripravljeni na morebiten sprejem takega bolnika?

V Sloveniji smo edina bolnišnica, ki lahko sprejme bolnika, okuženega z virusom Ebole.

Priprave potekajo v dveh smereh: način obravnave oziroma zdravljenja takega bolnika in ukrepi za zmanjševanje prenosa okužbe. Vzročne terapije nimamo, zdravimo samo podporno: nadomeščamo tekočine, elektrolite, tudi kri po potrebi, v primeru šoka in odpovedovanja organov ukrepamo enako kot pri ostalih vzrokih.

Preprečevanje prenosa pa je odvisno od načina širjenja okužbe; virus se širi predvsem s stikom z bolnikom ali njegovimi izločki in kapljično (na primer kadar bolnik močno kašlja, obilno bruha ali ima hude driske), aerosolni prenos je redek. Zelo pomembna je temeljita priprava, ki pa ne more zagotoviti 100% varnosti. Ukrepi za preprečevanje prenosa morajo biti enostavni in zmeraj v pravem zaporedju, a to je težko. Zato ti ukrepi ne smejo biti samo napisani, ampak so potrebne vsakodnevne praktične vaje. Na kliniki smo razmeroma dobro pripravljeni na sprejem takega bolnika, težave imamo le s pomanjkanjem prostora. Imamo nekaj zaščitnih oblek, ob morebitnem sprejemu bolnika bi jih dobili še več, za zdaj pa to ni potrebno. Če bi pri nas na oddelku ležal tak bolnik, bi ukrepe za preprečevanje prenosa prilagajali njegovi klinični sliki (oziroma glede na prenos okužbe); pri blažjih znakih izvajamo samo ustrezno higieno, pri hujših pristopimo v zaščitni obleki.

Kaj bi svetovali potnikom, ki želijo/morajo potovati v države izbruha virusa Ebole (Gvinejo, Liberijo, ...) ali sosednje države?

Kolikšna je nevarnost pri potovanju znotraj Evrope? WHO je v izjavi zapisala, da ne bo splošne prepovedi mednarodne trgovine ali potovanja ...

Kaj svetujete tistim, ki so bili v tesnejšem stiku z bolnikom, za katerega se sumi, da je morda okužen z virusom Ebole?

Zaenkrat takih primerov pri nas ni, tudi v Evropi so zelo redki. Če pa bi nekdo, ki se je vrnil iz zahodne Afrike, zbolel, na primer z vročino, naj ostane doma, pokliče svojega zdravnika

seveda težko spopadati. Zelo problematični so tudi zdravstveni delavci, ki zdravijo bolnike, in se nato vračajo v rodna mesta po vsem svetu, in vsi sorodniki ter prijatelji, ki so v stiku z bolniki.

Ebola se širi tudi v Evropo. Kako se preventivno zaščititi pred boleznijo, je to sploh mogoče? Je po vašem mnenju rešitev v preventivi ali kurativi?

Zdravila, ki jih preiskušajo, niso učinkovita.

Cepivo je v pripravi, vendar še ni na tržišču, ker še preiskujejo stranske učinke. Zaščitimo se lahko le z maskami, pokrivali, zaščitnimi očali, potrebna je tudi osebna higiena, torej umivanje rok z milom in alkoholom. Ljudje naj bi se seveda izogibali okuženih področij, okuženih živali.

So razlogi za strah in nujne ukrepe upravičeni ali gre za lažni preplah, pretiravanje?

Kakšen je scenarij za prihodnost?

24

V Sloveniji do zdaj še ni bilo bolnika okuženega z virusom Ebole. Ali ste se že kje drugod srečali z bolnikom, okuženim z virusom Ebole?

Ne, nisem se še srečal.

DECEMBER 2014

Strah in groza na MF Manja, 5. letnik »Res me je strah, da bi mi med čiščenjem straniščne školjke v oči špricnil Mr. Muscolo, zato pri tem opravilu vedno uporabljam zaščito.«

in pove, da je bil v zahodni Afriki. Zdravnik bo to sporočil na IVZ in Infekcijsko kliniko. Na IVZ-ju potem dajo navodila za nadaljni potek; obvestijo reševalno službo za prevoz bolnika in sporočijo na Infekcijsko kliniko, da začnejo s pripravami za sprejem bolnika.

Znano je, da zaradi različnega imunskega odziva posameznika, nekateri ljudje okužbo z virusom preživijo, drugi pa umrejo. Ali obstaja kakšen test za imunski odziv posameznika, ki bi vnaprej napovedal, kakšna bi lahko bila usoda posameznika ob morebitni okužbi s tem virusom?

Takega testa ni. Ne vemo natančno, zakaj to tega pride, ugotovljeno je le, da imajo umrli v krvi manj protiteles. Vemo, da težji potek bolezni napovedujejo kratka inkubacijska doba, starost nad 40 let in hudi bolezenski znaki že na začetku.

Ali lahko mutira virus, ki se prenaša po zraku?

Virusi lahko mutirajo kadarkoli, več kot je okužb, več je lahko mutacij. Bojimo se predvsem neugodnih mutacij, ki virusu omogočajo hitrejše širjenje in težji potek bolezni. Seveda pa so mutacije lahko tudi ugodne, ampak teh po navadi ne zaznamo.

Zakaj je po Vašem mnenju prišlo do izbruha bolezni?

Virus se primarno prenese z živali na človeka, nato pa se širi naprej od človeka do človeka. Ena od možnosti je, da se je virus do zdaj prenašal samo med ljudmi v odročnih vaseh, zdaj pa se je pojavil v bolj gosto naseljenih območjih, ob tem pa so ljudje še bežali iz teh področij, kar je še dodatno prispevalo k širjenju bolezni.

Poleg tega je širjenje večje tudi tam, kjer je slabše urejen zdravstveni sistem in slabe socialne razmere. Danes vsak bolnik okuži 1,7–2 drugega človeka in zato epidemija narašča.

Padati pa bo začela, ko bomo s pravilnimi ukrepi dosegli, da bo okuženi prenesel virus na manj kot enega človeka.

Asist. dr. Tatjani Pokrajac, dr. med in prof. dr. Francu Strletu dr. med, višjim svetnikom se najlepše zahvaljujeva za sodelovanje pri nastanku članka.

KRITIČNO

ODPRTI PODATKI O MEDICINI SAMOIZOBRAŽEVANJE BOLNIKOV NA SPLETU Debatni kotiček Besedilo: Ana Kisovar, Marija Malgaj Vir: Miha Helbl

Kje so časi, ko je pacient prve informacije o svoji bolezni dobil pri zdravniku? Temu so sledile knjige in revije, v času poplave informacij pa prvo mesto nedvomno zaseda svetovni splet. Popolnoma mu zaupamo, brskanje je hitrejše ter enostavnejše kot listanje po knjigah in obisk zdravnika, tudi cenejše je. Vendar, ali poznamo poleg prednosti tudi vse slabosti samoizobraževanja?

Za: Res je, da iskalnik pri stavku »self diagnosis internet« avtomatsko doda besedo »bad« in da je temu medicinska stroka na splošno precej nenaklonjena, a lahko z objektivnim pristopom v samoizobraževanju najdemo tudi veliko prednosti.

Informacije na spletu ljudi pogosto prestrašijo, kar ni nujno slabo, saj tako pridejo prej k zdravniku in so pozornejši na manjše simptome, ki se jim drugače mogoče niti ne bi zdeli pomembni.

Zdravniku lahko podrobneje razložijo o težavah, diagnozo lažje razumejo in zaradi širše slike tudi bolje sodelujejo pri zdravljenju.

Tudi ko gre za naše zdravje, potrošniki pogosto zaupamo informacijam na spletu. V Ameriki trije od desetih vprašanih vedno ali vsaj pogosto iščejo odgovore na medicinska vprašanja na internetu, spodbuden pa je podatek, da jih kar 77% želi dobljene podatke predebatirati z zdravnikom, tako da jih ima le-ta tudi možnost opozoriti na morebitne napačne in nenatančne informacije.

Pogovor jim tako razširi in poglobi laično znanje, ki so ga dobili na spletu, hkrati pa jim to »predznanje« omogoči boljše razumevanje težav in zdravljenja, saj so o tem že nekaj slišali, brali.

Pri zdravljenju sta ključna bolnikovo sodelovanje in samoiniciativa. Splet v tej smeri zagotovo deluje pozitivno, saj ravno možnost, da lahko vse raziščejo na spletu, daje ljudem občutek večje vključenosti v proces zdravljenja. Situacijo tako bolje razumejo in znajo tudi sami bolje reagirati.

Morebitne nejasnosti, zaradi katerih jim je nerodno obremenjevati zdravnika, lahko tako razčistijo na spletu, tam pa najdejo tudi podatke o tem, kako si lahko s pravilnim načinom življenja sami pomagajo, kar je izrednega pomena za dober končni rezultat.

Dejstvo, da so spletne diagnoze večinoma zelo črnoglede in po navadi predstavljajo najhujši možen scenarij, spodbudi ljudi k hitrejšemu obisku zdravnika, saj jih je strah, da je njihov glavobol mogoče res posledica možganskega tumorja. Vsi vemo, da velikokrat zavlačujemo z obiskom zdravSAMOIZOBRAŽEVANJE BOLNIKOV NA SPLETU

nika, tudi če naša povišana telesna temperatura traja že nekaj dni ali pa nam oteklina po poškodbi več tednov ne izgine. Dr. Google da hkrati bolnikom tudi širšo sliko o tem, kaj je lahko z njimi narobe, s čimer nezavedno postanejo pozornejši na majhne simptome, ki se jim drugače ne bi zdeli pomembni, a so lahko ključni pri pravočasnem ukrepanju in končni diagnozi. Samo preprost klik nam torej lahko da potreben zagon, da se posvetujemo z zdravnikom in tako pravočasno preprečimo morebitne hujše posledice.

Vir: Splet

Proti: Če si dovolim pretiravati, vam bo obisk »spletne klinike« povedal, da je vaš današnji glavobol posledica možganskega tumorja in da srbež vaše zadnjice sploh ni nedolžen, ampak je najverjetneje simptom raka na debelem črevesu. No, šalo na stran, eden temeljnih problemov odprtih podatkov o različnih patoloških stanjih na spletu je nepreverljivost in napačnost informacij, ki jih (pre) velikokrat posredujejo anonimni laiki. Veleumni nasveti in anekdote s strani anonimnih virov se nam sprva morda zdijo popolnoma nedolžni in strašno zabavni, a lahko pri nekritičnem bralcu povzročijo ogromno škodo.

Ste že slišali za kiberhondrijo? Če še niste, pa še boste. Kiberhondrija pomeni obsedenost ljudi, ki iz strahu pred boleznimi in smrtjo preverjajo vsak svoj simptom na spletu. Nekateri jo imenujejo tudi kuga spletne dobe, saj je splet pravi raj za hipohondre modernega časa. Raziskave kažejo, da se kar polovica prebivalcev Evropske unije glede svojih simptomov že pred obiskom zdravnika pozanima na spletu. Če so ljudje že tako pozorni na vsak neobičajen občutek v svojem telesu, se njihov strah, da so resno zboleli, z

Kje so časi, ko je pacient prve informacije o svoji bolezni dobil pri zdravniku?

brskanjem za informacijami na spletu skokovito poveča. Ena od najslabših lastnosti spletnih strani, kjer vam glede na vnesene simptome ponudijo možne diagnoze je, da so diferencialne diagnoze naštete v vrstnem redu, ki ne upošteva incidence ali relevantnih dejavnikov tveganja.

Srž spletnih strani je žal (velikokrat) v spletnem oglaševanju, dramatične in težke diagnoze pa se seveda veliko bolje tržijo kot tiste bolj banalne, a v mnogo primerih tudi bolj verjetne. Mnogo ljudi, še posebej tistih, ki so nagnjeni k hipohondriji, 25

KRITIČNO

že tako rajši verjame v najtežjo in ne v najbolj verjetno diagnozo, napačno prikazane spletne informacije pa jih lahko pri tem le še spodbujajo.

Poleg nepotrebne aksioznosti bolnika lahko prepričanje v »doma narejeno diagnozo« zelo oteži zdravnikovo delo. Začnimo kar pri anamnezi: bolniki nam lahko ponudijo pretiran opis enih simptomov in povsem zanemarijo obstoj drugih, ki bi lahko bili za resnično diagnozo celo bolj pomembni. Seveda vse to z namenom, da bi se njihova simptomatika skladala z opisom bolezni, ki so jo pred dnevi našli na spletnem forumu. Poleg »prirejene« anamneze se lahko pojavijo tudi problemi zaradi nesodelovanja v diagnostičnih postopkih, ki se ne skladajo s po-

Pulitzerjeva nagrada Guardianova nagrada za knjižni prvenec

trditvijo samodiagnosticirane bolezni, a jih želi zdravnik vseeno izvesti. Bolnikovo nezaupanje se lahko še stopnjuje in vodi celo do odklanjanja zdravljenja po sodobnih medicinskih doktrinah.

Eden od aktualnih problemov, ki so jih verjetno zakuhali prav mediji s svojimi napačno prikazanimi informacijami, je nastrojenost mladih staršev proti obveznemu cepljenju svojih otrok. Tu (med drugim) spet naletimo na že izpostavljen problem – spletne strani pri možnih posledicah ne navajajo verjetnosti nastanka določenega zapleta, zato se lahko neizobražen bralec neizmerno boji zapleta, ki se pojavi pri enem izmed desetih milijonov otrok. A to je že tema, ki jo lahko pustimo za kakšnega izmed prihodnjih Debatnih kotičkov …

Življenjepis bolezni, ki spremlja človeštvo že več tisoč let, in neverjetno privlačna pripoved o razkrivanju podobe raka.

Pričevanje o uspehih in zablodah, o sanjah in o trmoglavosti raziskovalcev, ki jim je največjo oviro predstavljalo nezaupanje njihovih lastnih kolegov.

Vse to skozi pripoved mladega zdravnika, ki se skupaj s svojo bolnico sprašuje, kdo je ta neznanec – RAK.

Zaključek: Najboljši nasvet glede samoizobraževanja bi se glasil nekako takole: »Bodimo kritični in ne pretiravajmo.« Vsekakor ni prepovedano, da se izobražujemo o svojem zdravju, zdravem načinu življenja in možnih preventivnih programih. Izobražen bolnik lahko za svoje zdravje stori mnogo več kot bolnik, ki se ne zaveda posledic svojih dejanj.

A nikoli ne pozabimo – ne kot bolniki in ne kot (bodoči) zdravniki – da je odnos med bolnikom in zdravnikom obojesmeren. Vsekakor pa moramo kot bolniki zaupati v zdravnikovo strokovnost – do specialističnega naziva je vendarle nekoliko dlje kot zgolj par klikov.

15 × 22,5 cm 640 strani trda vezava, ščitni ovitek redna cena 39,50 €

samo za bralce revije EREKTOR

15,00 €

naročila: prodaja@modrijan.si

dr. Matjaž Zwitter, onkolog

Nagrada PEN/E. O. Wilson

Miselne igre

Miselne igre za vsake možgane!

Decembra lahko naše izdelke preizkušate na naslednjih lokacijah:

Stojnica na Pogačarjevem trgu - Ljubljana center Stojnica v centru CityPark - Šmartinska 152

Trgovina: Plečnikov podhod 1 Pri Emonski kleti 01/512.33.03 www.znalcek.si 26

DECEMBER 2014

KRITIČNO

Alternativna medicina

AKUPUNKTURA Besedilo: Anja Vidmar

Akupunktura je starodavna metoda, ki naj bi zdravila z zabadanjem igel. Verjetno ste zanjo že slišali ali pa jo videli v filmu. Morda jo je kdo od vas že preizkusil na lastni koži. Ste že slišali trditve, da lahko akupunktura nadomesti lokalno anestezijo? Spet drugi trdijo, da je le placebo. Kaj je res in kaj ne, kaj je mit in kaj resnica?

Po zakonu je v Sloveniji akupunktura sprejeta kot del uradne medicine, drugod se še vedno uvršča med alternativno. Na Medicinski fakulteti v Ljubljani o njej glede na predmetnik in izpitne teme ne bomo govorili.

Medtem pa na mariborski Medicinski fakulteti pri izbirnem predmetu Fizikalna in rehabilitacijska medicina lahko spoznajo osnove. Smo zato prikrajšani ali pa se drugje učijo nepotreben balast ali celo zmote?

Začetki Za vsako metodo zdravljenja se skrivajo zgodbe o njenem nastanku. Legenda pravi, da akupunktura izvira iz časa mongolske vojne leta 2600 pr.n.št. Takrat je bil pogumen vojak zadet s puščico. Na njegovo srečo ta ni povzročila smrtnih poškodb, ga pa je ozdravila dolgotrajne bolezni. Akupunktura naj bi takrat ugledala luč sveta in se začela razvijati. Prvi zapis o njej pa najdemo v Huangdi Neijing (slovenski prevod: Interni kanon rumenega cesarja), ki sega v 2. stoletje pr.n.št. V njem opisujejo temelje akupunkture. Začetki te starodavne metode pa so postali še bolj skrivnostni, ko sta leta 1991 nemška turista Helmut in Erika Simon odkrila Ötzija na ledeniku v alpski dolini Ötz. To 5000 let staro truplo je imelo na koži tatuje, katerih podobnost z akupunkturnimi točkami je bila po besedah priznanega akupunkturista dr. Franka Bahra presenetljivo natančna.

Kar 80% točk je ustrezalo današnjim mestom in največja odstopanja so bila v radiju 6 mm. Kitajskih akupunkturistov to sicer ni prepričalo in še vedno zanikajo možnosti izvora akupunkture iz Evrope, tako vprašanje izvora ostaja odprto.

Temelji akupunkture Na Kitajskem je bilo prepovedano seciranje trupel, zato je bilo vso njihovo znanje o anatomiji človeškega telesa osnovano na filozofiji. Tako je dolgo obstalo prepričanje, da je telo sestavljeno iz 365 delov, ker je v letu 365 dni. Razlaga celotnega telesa je tako izhajala iz modifikacije znanja o vesolju. Čeprav danes obstaja več šol akupunkture, ki imajo nekoliko drugačne nauke, vse učijo enake temelje. Življenjska energija (Či) naj bi tekla skozi telo in blokade le-te naj bi povzročale bolezni in nelagodje. Meridiani pa naj bi bili kanali, skozi katere teče Či. V človeškem telesu menda obstaja 12 AKUPUNKTURA

glavnih meridianov, ki so povezani z večjimi organi, ter veliko več manjših meridianov. Vsak meridian ima notranjo in zunanjo pot. Čeprav so notranje poti zelo globoko, so zunanje blizu površine in dostopne z iglo. Terapija poteka z vstavljanjem igel na akupunkturne točke tekom meridianov in s tem omogoča pretok Čija. Od nauka je odvisno, kam in kako globoko zabodemo iglo pri določeni bolezni. Globina variira od 1 cm do 10 cm. Igla lahko ostane na mestu nekaj sekund ali ur. Če se igla vstavi na napačno mesto, to po prepričanju ne bo povzročilo negativnih posledic, saj ne bo na meridianu. Akupunktura danes zajema poleg zabadanja igel tudi zdravljenje s toploto, masiranjem ali celo električno stimulacijo in pritiski.

Preden se terapija lahko začne, mora akupunkturist pacienta diagnosticirati. Diagnoza se postavi na osnovi inspekcije, avskultacije, olfakcije, palpacije in anamneze. Čeprav se te metode uporablja tudi v klasični medicini, pa naj bi ti podatki povedali tradicionalnemu akupunktristu več kot zdravniku.

Težaven prodor na Zahod Skozi zgodovino je imela akupunktura vzpone in padce priljubljenosti na Zahodu. Poskušali so jo tudi prirediti (na primer z električno stimulacijo) ali pa preoblikovati temelje s pomočjo zahodnjaškega znanja o medicini.

Največja težava pri uveljavljanju tradicionalne kitajske medicine v Evropi in Ameriki je predstavljalo pomanjkanje objektivnih dokazov o ugodnih učinkih (in prirejanje le teh). Akupunktura je imela več velikih prodorov na Zahod. Zadnji večji je bil leta 2003, ko je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO, ang. WHO) objavila obširen povzetek vseh raziskav, ki so bile izvedene na temo akupunkture z namenom objektivizacije metode. Dejstvo, da je SZO objavila pregled, je kazalo na končno razrešitev dilem. SZO je namreč mednarodno priznana zdravstvena organizacija in njeno poročilo bi moralo biti zanesljiv vir informacij. V vpogled so vzeli 293 raziskav in, kot se je izkazalo kasneje, objavili izredno

zavajujočo oceno učinkov akupunkture. Opisali so pozitivne učinke z dokazi ali prikazi na kar 91 različnih zdravstvenih stanjih – med katere so spadali tudi možganska kap, oslovski kašelj, barvna slepota in oglušelost. Da je prišlo do takega zavajanja, je SZO naredila dve veliki napaki. Prva je, da je v oceno vključila preveč nezanesljivih preiskav s slabimi eksperimentalnimi pogoji. Druga velika napaka pa se nanaša na preveliko število študij, ki so prišle iz Kitajske. Na prvi pogled se zdi to diskriminatoren in pristranski komentar, vendar so raziskave na Kitajskem dale bistveno drugačne rezultate kot primerljive študije na Zahodu. Dober primer te trditve so raziskave na področju odvisnosti. Medtem ko so študije na Zahodu dajale delno pozitvne, neodvisne ali negativne rezultate, so testiranci na Kitajskem dali vedno pozitivne. Kot se je kasneje izkazalo s statistično analizo podatkov, so bili kitajski preiskovalci pristranski. To pomeni, da so objavljali le raziskave s pozitivnimi rezultati. Seveda, Vir: Splet

Akupunkturne točke potekajo tekom meridianov.

27

KRITIČNO Vir: Splet

Zakaj se teorija placeba kot edine razlage še ni ovrgla?

Pri raziskovanju učinkov in mehanizma delovanja akupunkture je velika ovira onemogočeno izvajanje dvojnih slepih študij, ki veljajo za najzanesljivejše. Dvojna slepa študija poteka takrat, ko tako bolnik kot zdravnik oziroma terapevt ne vesta, ali gre za placebo ali učinkovino. Pri akupunkturi tega zaenkrat ni mogoče izvesti, saj bo akupunkturist zmeraj vedel, da daje placebo, in vedno bo ostajala možnost, da bo nezavedno komuniciral s pacientom in s tem onemogočil objektivno študijo. Akupunktura se zato še danes sooča s problematiko nezadostnosti dokazov.

Akupunktura se marsikje uporablja kot dopolnilna metoda zdravljenja.

to ni nujno zavestno povzročena manipulacija, vendar to pomembno spremeni zaključke preglednih člankov. SZO bi morala zmanjšati izbor člankov s tem, da bi izbrala eksperimentalno neoporečne članke in s tem dvignila kvaliteto.

Na tem mestu bi bralca pozvala k branju knjige Zdravilo ali slepilo Edzarda Ernsta in Simona Singha. V njej navajata, da je SZO nezanesljiva na področju alternativne medicine, saj se bolj trudi biti politično korektna kot znanstveno resnična. Sočasno avtorja predstavita Cochrane Collaboration, ki bi vsakemu zdravniku moral služiti kot pripomoček pri odločanju o zdravljenju. Cochrane Collaboration je neodvisna organizacija zdravstvenih delavcev, ki se trudijo zdravniku približati ogromno količino podatkov iz raziskav in jih osmisliti za vsakdanjo prakso.

Vsi naslednji zaključki so preverjeni tudi pri tej organizaciji. Naj poudarim, da so tudi raziskave številnih drugih inštitutov prišle do enakih zaključkov kot Cochrane Collaboration.

Najnovejša dognanja Optimistični pregledi študij so pokazali, da ima akupunktura ugodne učinke pri zdravljenju medenične bolečine in bolečine v hrbtu med nosečnostjo, bolečine v spodnjem delu hrbta, glavobolov, pooperativne slabosti in bruhanja, s kemoterapijo povzročene slabosti in bruhanja ter bolečinah v vratu in z močenjem postelje.

Kot ste gotovo opazili, se vsi našteti simptomi, razen močenja postelje, spopadajo z bolečino in s slabostjo. Žal pa tudi to niso dokončni rezultati, saj so tudi pri teh dodani pomisleki. Ti opozarjajo, da kvaliteta in količina dokazov ni zadostna za trden dokaz o vplivih akupunkture.

Priznana ameriška klinika Mayo Clinic tako na primer svetuje uporabo akupunkture kot metodo za zmanjšanje simptomov le za s kemoterapijo 28

DECEMBER 2014

povzročene slabosti in bruhanja, fibromialgije, glavobola, bolečin po porodu, bolečin v spodnjem delu hrbta, proti menstrualnim krčem, osteoartritisu, zobobolu in teniškem komolcu.

V Združenih državah in Združenem kraljestvu ter številnih drugih državah so rešili problem akupunkture tako, da so jo priznali kot komplementarno terapijo, torej kot dopolnilno zdravljenje že priznanim ter preverjenim metodam.

In mehanizem?

Mehanizem delovanja akupunkture še danes, kljub vsem raziskavam, ni razjasnjen. V osnovi ostajata 2 teoriji o mehanizmu analgezije, ki pa se med seboj ne izključujeta.

Prva teorija je teorija vrat. Ta v principu pravi, da bi manjši stimulus lahko zavrl občutenje močne bolečine ob zaprtju »vrat«. Pri tem sodelujejo nenociceptivna (se pravi vlakna, ki ne sodelujejo pri prenosu informacij iz bolečinskih receptorjev) aferentna vlakna, ki z nebolečinskim dražljajem prek inhibitornega internevrona v zadnjih rogovih hrbtenjače inhibirajo spinotalamično progo (odgovorno za prenos občutka bolečine) in s tem onemogočijo prenos bolečinskega dražljaja. Ta teorija je vsesplošno sprejeta kot razlaga lajšanja bolečine z drgnjenjem okrog mesta bolečine.

Vendar, ali je to dovolj za razlago delovanja akupunkture? Zaenkrat še ni trdnih dokazov, ki bi podpirali to teorijo.

Druga teorija temelji na telesu lastnih opioidih, ki delujejo kot močni protibolečinski modulatorji.

Nekatere študije so potrdile, da zabadanje igel v telo stimulira sproščanje opioidov v možganih.

Skeptiki pa opozarjajo, da se odpira vprašanje, ali se sprosti zadostna količina opioidov za znatno spremembo v zaznavanju bolečine?

Možno je tudi, da je edina razlaga zgolj učinek placeba. V tem primeru bi bila terapija na robu preživetja kljub svoji bogati zgodovini.

Zaključek Dandanes se pogosto znajdemo v poplavi možnosti za alternativna zdravljenja. Bolniki pogosto posegajo po alternativnih metodah in so zato lahko tudi v življenjski nevarnosti, še posebej, če se o tem ne posvetujejo z zdravnikom. Poznavanje osnovnih pricipov različnih alternativnih metod je smiselno, saj pacientu lahko utemeljimo, zakaj neka metoda (ne) bo delovala in če bi mu lahko celo škodovala. Poznavanje metode in strokovno utemeljeno mnenje nas lahko celo zbliža z bolnikom. Pri prebiranju literature pa moramo biti čim bolj objektivni in uporabiti znanje, nabrano tekom našega študija. Naivnost je namreč v našem poklicu lahko smrtonosna. Naj zaključim s citatom angleškega esejista in pisatelja Charlesa Lamba: »Credulity is the man’s weakness, but the child’s strength.« (Lahkovernost je šibkost odraslega, a moč otroka.) Ostanite radovedni še naprej!

Viri: http://www.mf.uni-mb.si/attachments/article/83/program_sm_opisi.pdf (30.10.2014) Steven K. H. Aung,William Pai-Dei Chen; Clinical Introduction to Medical Acupuncture, 2006 USA http://www.cochrane.org (28.10.2014) http://www.contemporaryacupuncture.ca/ st_about_contemp_acup_scroll.php (31.10.2014) http://nccam.nih.gov/health/acupuncture/ introduction (31.10.2014) http://www.mf-fizio.si/strucl/sensor.htm (2.11.2014) Berne and Levy Physiology 6th ed.; editors Bruce M. Koeppen, Bruce A. Stanton, Philadelphia, Mosby-Elsevier, 2010 (117) Simon Singh, Edzard Ernst Trick or Treatment; Alternative Medicine on Trial, Bantam Press, United Kingdom, 2008

DISTALNO

POLETNA ŠOLA V BOLNIŠNICI USMILJENIH BRATOV vobŠentvidu Glini Besedilo: Barbara Podnar

Sončen pomladni dan. Ravno sem pripovedovala profesorju Kordašu o tem, da nameravam poleti preživeti nekaj časa v kateri izmed avstrijskih bolnišnic, ko me profesor radoživo prekine in reče: »Kaj pa, ko bi vi kontaktirali doktorja Gorjanca, ki dela v Bolnišnici usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini?«. »Spoznal sem ga, ko …« je nadaljeval in pripovedoval o dr. Juriju Gorjancu, slovenskem kirurgu, ki že nekaj let dela na avstrijskem Koroškem.

Ne bodi lena, sem kmalu res poslala dr. Gorjancu elektronsko sporočilo. Odgovoril mi je s povabilom na dvodnevno poletno šolo (Medizinische Summer School), ki jo je v juliju organizirala Bolnišnica usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini.

»Medizinische Summer School« V četrtek, 3.julija, so nas zjutraj v bolnišnici pričakali organizatorji poletne šole. Otvoritvenemu dogodku, ki je bil namenjen predstavitvi poletne šole, same bolnišnice in tudi možnosti specializacij, so sledile raznovrstne delavnice z namenom intenzivnega treninga bodočih »turnus zdravnikov« (Turnusarzt; Turnus, glej spodaj). Med drugim smo ponovili znanje branja EKG-jev, uporabe različnih preiskav v diagnostiki, ortopedski in revmatološki status, izvajanje reanimacije in podobno. Preizkusili smo se tudi v kirurškem šivanju in izvajanju različnih ultrazvočnih preiskav (abdomen, srce, ščitnica) ter preživeli nekaj časa s »turnus zdravniki« na različnih oddelkih. Delavnice so se nadaljevale še v petek do treh popoldan, ko smo šolo zaključili s podelitvijo diplom in poslovilno zdravico.

kov in skeptična kot vedno. Če ne že takoj ob prihodu, pa se je moj dvom zagotovo prelevil v vseobče zadovoljstvo tekom poletne šole.

Ob prihodu v četrtek zjutraj so nas organizatorji že nestrpno in veselo pričakovali; vsakemu so se predstavili, se pozanimali, od kod prihajamo, kako daleč smo s študijem, itd.

Kot edina slovenska (tuja) študentka pa sem bila še bolj kot ponavadi vesela dobrodošlice slovenskega »dober dan« dr. Jurija Gorjanca.

Sicer pa so se vsi v teh dveh dneh potrudili vzpostaviti prijazen odnos z udeleženci in biti na voljo za kakršnakoli vprašanja. Z nami so bili tudi v četrtek zvečer in v prijetnem ter sproščenem vzdušju je pogovor nemalokrat tekel tudi okoli našega bodočega poklica in specializacij.

Prijetno presenečena sem bila zaradi zanimanja, katerega smo bili deležni, in ki ga pri nas na trenutke nekoliko pogrešam. Bolnišnica je poletno šolo najbrž organizirala z namenom, da bi si zagotovila dovolj Turnus zdravnikov, pa vendarle – izkušnja je bila nadvse prijetna in jo priporočam tudi vam.

Kaj je »Turnus«? »Turnus« je v Avstriji 3-letno izobraževanje za splošnega zdravnika. Po končani medicinski fakulteti se zanj odločijo tisti, ki ne dobijo željene specializacije takoj, ali pa tisti, ki si želijo s turnusom pridobiti široko bazo znanja, preden se ožje usmerijo. Sestavljen je kot kroženje po

različnih oddelkih: nekaj jih je del obveznega programa (kot na primer kirurgija in interna medicina), druge si lahko izbereš sam (na primer oftalmologija). Mnogo zdravnikov se po opravljenem turnusu odloči še za specializacijo, ki pa v tem primeru traja 5 let, torej eno leto manj kot brez predhodnega turnusa.

Zaključek Vsi, ki vas zanima kaj več o poletni šoli, in bi se je morda tudi sami udeležili, lahko spremljate spletno stran bolnišnice: http://www.barmherzige-brueder.at/site/stveit/ home/article/32014.html Pogoj za sodelovanje na poletni šoli je zagotovo zadostno znanje nemščine. Vendar se tega nikar ne ustrašite, saj so bili z menoj zelo potrpežljivi  Pogumno v akcijo in dogodivščinam naproti!

Zahvala Na tem mestu se zahvaljujem direktorju bolnišnice usmiljenih bratov mag. Michaelu Steinerju ter organizatorjem in vsem sodelavcem poletne šole, ki so me prijazno sprejeli medse.

Prisrčna hvala pa še posebej dr. Juriju Gorjancu, najprej za povabilo, pa tudi za slovenske inštrukcije kirurškega vozlanja in šivanja.

Hvaležna sem tudi profesorju Kordašu, ki mi je s svojo domislico omogočil »pogled čez plot«.

Nastanitev in družabni program V času poletne šole smo bili udeleženci – bilo nas je kakih 15 – gostje bolnišnice, ki je nase prevzela tudi finančno plat našega obiska. Nastanjeni smo bili v stavbi s sobami za goste, zajtrkovali in kosili pa smo skupaj v bolnišnični menzi.

Za vse, ki smo se pripeljali z avtom, je bila na voljo tudi parkirna hiša.

V četrtek popoldan smo obiskali zasebno pivovarno Wimitz Bräu (http://www.wimitzbraeu. com/Brauerei.html), ki je v lasti tamkajšnjega plastičnega kirurga. Vodenemu ogledu je sledila večerja in prijetno druženje ob izbranem pivu.

Vzdušje V Šentvid sem se odpeljala mešanih občutPOLETNA ŠOLA V BOLNIŠNICI USMILJENIH BRATOV

29

DISTALNO

ODHOD NA TAJVAN IN SEZNANITEV S TRADICIONALNO KITAJSKO MEDICINO Besedilo: Jelena Prijić, Eva Recek | Fotografije: osebni arhiv

Vroče julijske dni sva preživeli na Tajvanu, kjer sva na tečaju tradicionalne kitajske medicine s poudarkom na akupunkturi spoznavali drugačen pogled na zdravljenje, o katerem v našem sistemu študija zahodne medicine ni slišati prav ničesar.

S poletno šolo naju je seznanila mednarodna pisarna, saj China Medical University na Tajvanu sodeluje z ljubljansko Medicinsko fakulteto. Ker naju že dalj časa zanima spoznavanje alternativne medicine in v Sloveniji za to (skoraj) ni nobenih priložnosti, sva se odločili – poleti greva za en mesec na Tajvan! Odzivi na najin odhod so bili različni. Nekaterim medicinskim kolegom se je zdela najina odločitev nenavadna, saj še vedno prisegajo zgolj na zahodno medicino in v alternativo enostavno ne verjamejo. Spet druge pa je šola, o kateri sva razlagali, zanimala in so še po najinem povratku želeli slišati čim več. Julija po dolgem izpitnem obdobju je končno napočil čas odhoda. Nastanili sva se v Taichungu, nedaleč stran od velikega kompleksa bolnic in ene izmed zasebnih medicinskih fakultet, kjer sva prebili večino časa. Doživeli sva pravi kulturni šok, predvsem kar se hrane in podnebja tiče, ljudje pa so naju zelo lepo sprejeli. Prva dva tedna sva se udeležili poletne šole, ki nama je pobliže predstavila osnove kitajske medicine, druga dva tedna pa sva preživeli v bolnišnici China Medical University, kjer sva se učili akupunkturo. Med svojim enomesečnim obiskom sva tudi otok in kulturo precej dobro spoznali.

Tajvan Tajvan z uradnim imenom Republika Kitajska je parlamentarna republika, ki pa ne uživa popolne samostojnosti. Kitajska (Ljudska republika Kitajska) ne priznava samostojnosti Tajvana in ga obravnava kot eno izmed kitajskih provinc.

Ob pogovoru z domačini sva dobili občutek, da si velika večina Tajvancev želi tako imenovano Republiko Tajvan in popolno samostojnost.

Zanimivo je, da je Tajvan zgolj dvakrat večji od Slovenije, ima pa okrog 24 milijonov prebivalcev.

Prebivalstvo sestavljajo domorodci malajskega rodu, tajvanski Kitajci (govorijo južnokitajska narečja– hakka, min ali tajvansko narečje) ter Kitajci (govorijo mandarinsko narečje). Mladi, s katerimi sva bili veliko v stiku, so večinoma ateisti. Sicer pa na Tajvanu prevladuje budizem in daoizem, nekaj je tudi krščanstva. Glede na svojo morsko lego v Pacifiku je jasno, da je imel tudi pestro zgodovino. Množično priseljevanje se je pričelo v 17. stoletju, ko so na otok prišli Evropejci. Kasneje so se za otok borili Japonci in 30

DECEMBER 2014

Kitajci, slednji pa so zmagali. Velja tudi omeniti, da je na Tajvanu kar 38 let prostovoljno delal dr.

Janez Janež, začetnik znanstvene transfuziologije pri Slovencih.

Kljub temu da je Tajvan otok, predstava o rajskih azijskih plažah zanj zagotovo ne velja. Še več, Tajvanci se večinoma sploh ne kopajo.

Pravzaprav so le tri velike in popularne plaže na celem otoku. Sami sva po več neuspešnih iskanjih vsaj približno primerne obale za kopanje obupali in najine kopalke so ostale neuporabljene. Tajvan pa ima vseeno ogromno čudovitih atrakcij. Glavno mesto Taipei z nekoč najvišjo stavbo na svetu Taipei101 in gondolo s pogledom na celotno mesto je zagotovo atrakcija, ki se je ob obisku Tajvana ne sme izpustiti. Vzhodno mestece Hualien, kjer je pogled na Pacifik in gorovje hkrati, je tudi zagotovo ena izmed njih. Središče otoka je gorato, vse pešpoti pa so tlakovane, tako da je tudi odhod v gore res zanimiva pohodna izkušnja.

Jug otoka je edini predel, kjer je obala preurejena v nekaj plaž in je kopanje izvedljivo. Tajvan sva obiskali ravno v poletni deževni dobi. Takrat so bolj pogosti močni, a kratki nalivi, ki so bili med najinim obiskom sicer precej redki. Ker je zrak težek, vlažen in zelo vroč, se dež še kako prileže.

Zanimiva izkušnja je bil nedvoumno tajfun, ki sva ga doživeli. Hudo neurje z močnim vetrom nas je prisililo, da smo z zalogami hrane čakali v svojih sobah, dokler tajfun ni minil. Ena izmed največjih atrakcij pa so tudi barviti nočni marketi, na katere lahko naletite na vsakem koraku, poleg tega pa na njih prodajajo vse, kar potrebujete.

Tradicionalna kitajska medicina (TKM) Za poletno šolo sva se odločili, ker sva želeli pobliže spoznati kitajsko medicino na mestu, od koder pravzaprav izvira. Kot del starodavne kitajske kulture ima tradicionalna kitajska medicina zelo dolgo zgodovino (več kot 4000 let). Osnovna razlika med zahodno in vzhodno medicino nastaja zaradi filozofskih, kulturnih in jezikovnih razlik.

Poleg zdravljenja z zdravili rastlinskega, živalskega in mineralnega porekla ter akupunkture z moksibustijo uporablja tradicionalna kitajska medicina tudi široko paleto drugih metod zdravljenja, kot na primer uporaba zdravilnih oblog, zdravljenje z vodo, glino, masažo, dihalne vaje itd. Osnovni pregled pacienta pri TKM obsega opazovanje jezika (oblika, obloge, barva) ter palpacijo pulza (globina, moč, oblika, ritem). S tipanjem pulza na levi roki ugotovijo, kakšno je stanje srca, leve ledvice in jeter; s tipanjem pulza na desni roki pa ugotovijo stanje pljuč, desne ledvice in vranice.

Pogled z vrha gorovja Alishan.

Verjamejo, da obstajajo v našem telesu meridiani, po katerih kroži življenjska energija – qi, in da lahko vse v naravi razdelimo med pet elementov – voda, les, ogenj, kovina, zemlja. Pomembne veje TKM so: zeliščna medicina, akupunktura, Tai Chi in masaža. Čeprav je ime zavajajoče, zeliščna medicina poleg rastlinskih uporablja tudi živalske in mineralne snovi za pripravo ustreznih zdravil.

Tui na je vrsta masaže, ki se ponavadi izvaja na oblečenih osebah in brez uporabe olj ali krem.

Pogosto je drgnjenje, pritiskanje palcev, perkusija, raztegovanje. Qigong je vrsta telovadbe in meditacije, ki vključuje počasno dihanje in premikanje ter zbranost, da bi uravnotežili svojo qi. Pri meditaciji pogosto oponašajo živalske poze. Tai chi je bil včasih kitajska borilna veščina, danes pa se bolj uporablja kot oblika meditacije, ki nam pomaga izboljšati naše ravnotežje in qi. Študij TKM traja na Tajvanu kar 8 let. Svoje šolanje sva omejili na akupunkturo, ki je tudi na zahodu najbolj poznana.

Akupunktura Akupunktura je pomemben del stare in sodobne kitajske medicine ter eden najstarejših postopkov zdravljenja sploh, njeni začetki segajo 5000 let v preteklost. V Evropo je prišla v 17. stoletju, ampak je bila šele pred kratkim ponekod priznana kot alternativni način zdravljenja.

Akupunktura je metoda zdravljenja, ki temelji na zabadanju igel v akupunkturne točke. Le-te potekajo vzdolž telesa in sestavljajo meridiane, po katerih naj bi se pretakala življenjska energija – qi. Gre za precej varno zdravstveno tehniko, katere namen je ponovno vzpostaviti ravnovesje oziroma zdravje v telesu. Po nazoru taoizma do tega neravnovesja pride zaradi disharmonije jina in

DISTALNO

V bolnišnici China Medical University, s predstojnikom Oddelka za akupunkturo.

ODHOD NA TAJVAN

Učenje akupunkture na zabaven način v bolnišnici China Medical University.

31

DISTALNO

Učenje meridianov na kolenu.

Obisk vzhodnega dela Tajvana – Shitiping.

Pogled iz bolnišnice China Medical University.

janga. Jang pomeni moškost, energijo, aktivnost, spremenljivost, svetlost; jin pa ženskost, pasivnost, vzdrževanje, temo. Jang in jin lahko primerjamo s simpatičnim in parasimpatičnim živčnim sistemom v zahodni medicini. Človeško telo je razdeljeno na dvanajst glavnih parnih meridianov, ki so simetrično razporejeni po telesu in poimenovani po organih, ter dva neparna meridiana – centralni in nadzorni. Po njih se lahko pretaka ali jin ali jang energija (na primer meridian pljuč ima jin energijo, meridian debelega črevesja pa jang energijo). Vsak meridian vsebuje več akupunkturnih točk, vseh skupaj je 642. Točke imajo premer 2-5 mm in se razlikujejo od posameznika do posameznika. Vsaka točka je poimenovana po ustreznem meridianu in dodeljeni številki. Poleg tega pa obstaja še cela vrsta drugih, posebnih točk, kot so poživljajoče in pomirjajoče točke.

Igle so lahko različnih dolžin in velikosti, pomembna pa je tudi kovina, iz katere so izdelane.

Večina igel je iz kirurškega jekla, lahko pa so tudi zlate ali srebrne. Zelo pomembna je tehnika zabadanja ter kot, pod katerim zabodemo iglo v telo. Zabada se hitro in z rahlim zasukom, v koži pa jih pustimo delovati 15 – 20 minut. Učinek igel lahko dodatno okrepimo z vrtenjem, hlajenjem ali segrevanjem, včasih celo z električnim tokom.

Akupunkturo pogosto spremlja moksibustija.

Moksibustija je oblika starodavne toplotne terapije,

ki pomaga pri odpravljanju mraza in vlage iz telesa.

Pri moksibustiji se zažiga pelin, v nekaterih delih Kitajske tudi hmelj. Obstajata naposredna (na koži) in posredna oblika moksibustije (na akupunkturni igli, v posodi). Ta terapija naj bi odpravljala bolečine, spodbujala prekrvitev, sproščala mišice in tkivo ter sprožala pretok zdrave energije. S segrevanjem naj bi odpirala meridiane in na ta način aktivirala naravne procese zdravljenja v telesu.

Ena izmed najstarejših metod TKM pa je tudi »cupping«, ki zelo pogosto spremlja akupunkturo.

Ponavadi iz steklenih kozarcev izsesamo zrak in na ta način ustvarimo vakuum, ki odpre kožne pore, pomaga pri odstranjevanju toksinov iz telesa, izboljša prekrvitev in telesno energijo – qi.

Bili sva zelo presenečeni, kako širok spekter bolezni se zdravi z akupunkturo. Gre predvsem za kronične bolezni, z akupunkturo lahko zdravimo respiratorne, gastrointestinalne, nevrološke, očesne, ortopedske bolezni, glavobole, alergije, sindrom karpalnega kanala, razne bolečine (med katerimi so pogoste bolečine v ramenih, spodnjem delu hrbta in nogah), zvin gležnja, odvisnosti in mnoge druge težave. Je pa zanimiv vpliv kulture določene države na razvoj akupunkture – tako v Franciji z njo zdravijo predvsem odvisnosti od cigaret in alkohola, v Južni Koreji pa jo uporabljajo namesto botoksa. Akupunkturo lahko uporabljamo celo pri anesteziji (električna stimulacija igel). Nekateri

pacienti se poleg akupunkture zdravijo tudi z zeliščno ter zahodno medicino. Meniva, da bi si tudi v Sloveniji morali prizadevati, da akupunktura ne bi bila zgolj na rob odrinjena nepriznana alternativna oblika medicine, ki jo lahko izvaja kdorkoli brez prave medicinske podlage. Tisoče pacientov in vedno več znanstvenih raziskav dokazuje, da akupunktura deluje in bi si upravičeno zaslužila več spoštovanja tudi v zahodnem svetu!

Strah in groza na MF Tjaša, 6. letnik »Moj največji strah je strah pred zadušitvijo, še posebej s hrano – bolusna smrt!

Vaje iz sodne medicine na to temo mi zato niso bile ravno pri srcu, tisti teden pa sem jedla in žvečila hrano še posebej previdno.«

32

DECEMBER 2014

Zaključek V mesecu dni, preživetih na Tajvanu, sva se seznanili s kitajsko kulturo, jezikom in medicino.

Očarala naju je tamkajšnja prijaznost prebivalcev, zelo zanimiva hrana, nočne tržnice – polne barv in življenja, najbolj pa tradicionalna kitajska medicina. Celotna izkušnja je bila resnično neverjetna, domov sva odšli polni zanimivih anekdot za domače. Velika mesta živijo 24 ur na dan in so polna življenja, tako podnevi kot ponoči. Ljudje so zelo vljudni, prijazni in nekoliko preveč navdušeni nad belci, saj ni veliko turistov, zato so se ob mnogih priložnostih hoteli slikali z nama. Enkrat sva vprašali lokalno dekle za smer, ona pa naju ni samo pospremila do želene lokacije, temveč se je kasneje celo vrnila z darilom za naju! Znanje kitajščine lahko zelo olajša osnovno komunikacijo in potovanje z javnimi prevoznimi sredstvi. Večina ljudi slabo govori angleško, zato je večkrat prišlo do lapsusov, en večer sva se z najinim tajvanskim prijateljem pogovarjali o dnevniku, on pa je delal zgrožene izraze na obrazu, saj je mislil, da govoriva o driski. Tajvanci tudi zelo cenijo sodobno tehnologijo – še nikoli nisva bili v državi, kjer ima toliko ljudi pameten telefon! Odhod na Tajvan priporočava vsem bralcem, željnim novih izkušenj, in ljubiteljem vročega podnebja.

DISTALNO

PRIHOD V NOVO OKOLJE

Intervju s študentoma iz Turčije

Besedilo: Sara Popović

Vir: Splet

Vaše veličanstvo – Gospod Strah! Dovolite mi, da Vas premagam!

Kar korajžno! Ne bojte se! Pojdite na sprehod z mano in dvema študentoma iz Turčije. Pravite, da nimate časa, da je že konec odmora in se morate učiti zoprne enačbe pri biofiziki oziroma vas v ambulanti čaka bolnik ? No, nič hudega. Dovolj je, da mi namenite samo nekaj minut vašega časa, pa vas popeljem na zanimivo pot v neznano skozi oči študentov medicine, ki prihajata iz ene od nekdanjih najmočnejših sil sveta. Živita v mestu, ki ima skoraj 5 milijonov prebivalcev, 17 univerz in s svojo orientalsko tradicijo, pestro kuhinjo in z islamskim šarmom privablja ogromno število študentov medicine tako iz Slovenije kot tudi iz celega sveta. V nas bosta zagotovo vzbudila radovednost do Bližnjega vzhoda. Preden me napadete z očitki in se vprašate, kako je ta tema povezana z medicino, naj dodam, da je vsak novi začetek šolskega leta, začetek klinične prakse, začetek novih vaj, začetek samostojnega dela na urgenci adaptacija, prilagajanje na nove pogoje in borba za obstanek. Ali nismo vsi kdaj dejansko tujci, čeprav smo v svoji državi? Da premagamo te ovire, nam lahko morda prideta na pomoč ravno ta »uradna« tujca, študenta 6. letnika medicine iz Haccetepe Universitesi v Ankari, ki sta trenutno na nekajmesečni izmenjavi Erasmus v Ljubljani.

Da bi lahko uspela tudi tukaj, se čim več naučila in iz te enkratne izkušnje nekaj odnesla, sta morala premagati razlike v kulturi, veri in občajih. Naj vas v pogovor vpeljem s turškim pregovorom, ostale nasvete in izkušnje pa lahko izveste na samo en način … »Ağlamayan bebeğe meme vermezler.« (»If the baby doesn’t cry, no one will breastfeed it.«) (»Če dojenček ne joče, ga nihče ne bo dojil.«)

Ali Rıza Keklikci, Hacettepe Üniversitesi Tıp Fakültesi, Ankara, Turčija Zakaj si se odločil priti na izmenjavo v Ljubljano?

Na moji fakulteti obstaja možnost izmenjave samo z nekaterimi univerzami v Evropi. Poljska se mi je zdela preveč na severu in preveč hladna v primerjavi s Turčijo. Po drugi strani se mi je zdela Italija precej podobna Turčiji, če upoštevamo morje in obalo. Slovenija je ravno nekaj vmes, je pa tudi na takšni lokaciji, da omogoča potovanje v srednjo Evropo v relativno kratkem času. Vaše PRIHOD V NOVO OKOLJE

naravne znamenitosti so tudi zelo znane in sem se želel prepričati o njihovi lepoti. Razen tega sem dobil zelo zelo pozitivne komentarje od svoje kolegice, Burçak Aydin, ki je bila lani na izmenjavi v Ljubljani in je bila prav tako intervjuvana za vaš časopis. Kako je svet majhen (smeh)!

Bi nam rad zaupal kakšno zanimivo zgodbo, ki se ti je zgodila v času bivanja v Ljubljani, in misliš, da bi lahko pritegnila pozornost bralcev Erektorja?

Ja! Tokrat sem imel priložnost opazovati »total artificial heart transplatation«. To dejansko ni terapija ali način zdravljenja, gre bolj za vmesni stadij, da se pridobi čas za pravi poseg, ki je bil odložen. Sam poseg ni tako drugačen od ostalih operativnih posegov, toda že samo dejstvo, da gre za izrezovanje prekatov in vstavljanje umetnih na njihovo mesto, je zelo zanimivo in takoj vzbudi radovednost (vsaj pri tistih, ki jih zanima medicina).

Takšna operacija je bila opravljena šele četrtič ali petič v zgodovini slovenske kardiokirurgije.

Negotovost? Izziv? Si upate?

Kakšen nasvet bi dal študentom medicine v povezavi s prilagajanjem na novo okolje?

Dovolite mi, da vam povem še eno zanimivo izkušnjo, ki se mi je zgodila v Sloveniji. Tukaj v Ljubljani sem že en mesec na kirurgiji in bom še dva meseca na interni. Prve dni v ljubljanskem kliničnem centru je bilo težko. Toda veliko Slovencev zna angleško, tako da je bila komunikacija mogoča, kar mi je zelo olajšalo samo delo. Udeležil sem se odličnega tečaja prve pomoči in imel priložnost intubirati plastično lutko. Takrat se mi je porodila ideja, da bi lahko to naredil tudi na pravem, živem bolniku. Že naslednji dan sem prosil anesteziologa, če lahko sam opravim intubacijo. To je to, moraš vprašati , aktivno sodelovati na vajah in odnesti čim več. Torej, vprašal sem, če lahko jaz poskusim, ampak ker me zdravnica ni poznala, je rekla, da bo to najprej opravila ona, potem pa lahko poskusim še jaz. In sem! Bilo je odlično! Moja dva kolega si nista upala vprašati in tega nista naredila. Bil sem presenečen, ko mi je ena kolegica povedala, da si študentje sploh ne upajo vprašati. To je narobe.

Moj prvi nasvet je, da vprašate. Kar pogumno!

Vprašajte! Poskusite! Na kliničnih vajah niste samo navadni obiskovalci in opazovalci! Če vprašaš, seveda obstaja tudi možnost zavrnitve, a misel, da bi lahko nekaj naredil, pa si nisem upal vprašati, je hujša od vsake možne zavrnitve. Naj poudarim tudi to, da zdravniki, če vidijo, da se študent zelo zanima za vajo, verjetno sploh ne bodo veliko

težili, ampak bodo študentu pustili, da tudi sam poskusi in mu pri tem tudi pomagali.

Torej, na lestvici od 1 do 10, kako ceniš pomen zastavljanja vprašanj za samostojno delo in na splošno zastavljanja vprašanj, ko pride do nejasnosti, profesorjem, zdravnikom, tutorjem in podobno?

Dvanajst! Pa čeprav je lestvica samo od 1 do 10! Naj povem še eno izkušnjo, ko sem delal na pediatričnem oddelku v Turčiji. Ob meni so bili trije pediatri in sem jih vprašal, če lahko naredim lumbalno punkcijo pri petletnem otroku. Zamislite si situacijo, v kateri so prestrašen bodoči zdravnik, zaenkrat še študent, ki mora nekaj prvič narediti, petletni otrok in še trije zdravniki, ki nadzirajo vsak tvoj korak. Idealna situacija za prvi poskus v življenju, a ne (smeh)? Kljub temu sem se zbral in pogledal v svoje roke. Rekel sem si, če se bodo tresle, bom nehal …

So se začele tresti?

Ne! Verjel sem vase! Če ne naredim zdaj, me bo naslednjič še bolj strah. Preprosto je. »Growing fear effect«. Po drugi strani, če zdaj uspem, mi bo naslednjič lažje. To je »growing success effect«.

Kateri efekt bo vaša usoda, je vaša odločitev. In ja, tudi jaz sem bil presenečen, ampak poseg sem opravil odlično.

33

DISTALNO

novih stvari. To je povsem normalno. Toda prav ta strah nas močno ovira pri učenju novih stvari.

Brez novih izkušenj in doze pozitivne drznosti se ne moremo ničesar naučiti. Ne obstaja samo en način, da bi nam uspeli zavidljivi dosežki. Če ne uspe prvič, lahko poskusimo spet in spet. Čeprav obstaja, kot sem že omenil, »growing fear effect«, bo ponovni poskus boljši od prvega, vsaj v primeru da lahko popravimo prvotno napako.

Torej, zdaj imamo večjo verjetnost uspeha! Biti spreten in hraber ne pomeni, da si brez strahu, ampak da kljub strahu vztrajaš!

Orhan Erboğa, Hacettepe Üniversitesi Tıp Fakültesi, Ankara, Turčija

Ali Rıza Keklikci.

Kakšen pa je bil občutek po tem? Čudovit! Izjemen! Kot da si na vrhu sveta. »Feeling alive«. Ja, uspelo mi je! Potem sem kupil sladoled temu otroku, še nekaterim na oddelku in tudi nekaj zdravnikom. Torej, vsem navdušencem za medicino, ki še niso imeli podobne izkušnje, lahko povem, da če zaupate vase, se vam bodo zgodile čudovite stvari!

Kaj se ti zdi poleg tega nasveta še bistveno, da si študentje zapomnijo?

Ne odlašajte! Ne ustrašite se tega, kar morate narediti! Naj vas ne bo sram, ko hočete nekaj vprašati. In nenazadnje, mogoče je najpomembnejše, da se ne počutite, kot da ste preveč posebni, izredni, prečudoviti in enkratni. Na Zemlji je nekaj milijard ljudi in vsi nekaj delamo. Ni treba, da se počutite preveč obremenjeni in mislite, da le vi nosite veliko odgovornost. Če drugi lahko to naredijo, zmorete tudi vi. To, da boste zdravniki in s tem morda držali nekatera življenja v lastnih rokah, lahko prinese občutek moči, toda z močjo pride tudi velik pritisk in obremenjenost. Glejte na to tako, da zmeraj obstajajo ljudje, ki so naredili več kot vi in imajo večjo moč. Naj vam to pomaga pri premagovanju občutka preobremenjenosti v času študija.

Ker nočemo, da se bruci, ki berejo naš časopis, počutijo kot da so »padli z Marsa« (ker so klinične vaje še precej daleč, ko si v prvem letniku), bi jim kaj svetoval, da bodo lažje vztrajali in da ne bodo obupali na dolgi poti študija, ki traja vsaj šest let?

Ko sem jaz začel študirati v Ankari v angleškem programu, moram priznati, da nisem imel veliko zaupanja vase. Bil sem celo na tem, da se izpišem 34

DECEMBER 2014

iz medicinske fakultete. V tistem trenutku je prav izjemno vlogo odigrala moja punca. Glej na to tako, je rekla, da vsaj poskusiš eno leto, potem boš pa videl. Če ti bo šlo, vztrajaj, če pa ne, pa se izpiši in študiraj kaj drugega. Ampak dokaži sebi in drugim, da si poskusil, da si dal vse od sebe in da tudi če ne uspeš, boš vsaj zadovoljen, da si se nekaj naučil in spoznal nekaj o sebi. Ko sem začel resno študirati, sem se trudil, da se ne bi zgolj učil na pamet, ampak sem poskušal poiskati tudi logično obrazložitev in utemeljitev in naenkrat sem ugotovil, da sem se zaljubil v medicino (smeh).

Je bila to torej ljubezen na prvi pogled?

Glede na to, da sem na začetku skoraj popolnoma obupal, lahko rečem, da je bila ljubezen na drugi pogled (smeh).

Te je kaj pozitivno presenetilo po prihodu v Ljubljano?

Ja, prihod v novo okolje in prilagajanje ni zmeraj samo skrb vzbujajoče, stresno in težko.

Ima tudi dobre strani. Osebno sem bil prav presenečen nad gostoljubnostjo Slovencev. Če na primer nekoga vprašaš, kako se pride do nekega mesta, ti bo vse razložil zelo natančno, če je mesto blizu. Če pa ni blizu, lahko Ljubljančani kar začnejo hoditi s teboj do tja in se spremenijo v zasebnega vodiča. Kar zanimiv pojav! Tega še nisem doživel v Turčiji!

Kakšen je tvoj »take home message« za bralce Erektorja?

Težko je najti eno stvar, s katero bi lahko zaključil svojo dosedanjo izkušnjo v Sloveniji.

Zdi se mi, da se vsi ljudje sprva prestrašimo

Odločil si se za izmenjavo v Ljubljani. Ali te je v to prepričal ognjeviti zmaj, simbol Ljubljane? Čeprav sem že študent šestega letnika medicine, nisem šel nikoli prej v tujino. Glede na to, da bom študij kmalu zaključil, je bil že skrajni čas, da poprimem za potovalko. Poleg tega sem se hotel tudi malo sprostiti od službe, ki jo opravljam v Ankari. Naj omenim še to, da so mi vsi, ki so bili na izmenjavi v Ljubljani, takoj priporočili to mesto.

Pritegnila me je tudi vsa ta zelena barva – parki, drevesa, zelena območja, ki jih v Ljubljani ne manjka. Rekel sem si: »Ljubljana, here I come!« Čarovnik z imenom Erasmus vzame čarobno palčko in te pripelje v Ljubljano za tri mesece.

Iz sončne Turčije, zemlje Islama, vzhoda in orienta, si prispel v zdaj že deževno, temno in sivo Ljubljano, ki se spopada s poplavami in ima čisto drugačno kulturo, kot je tvoja.

Kakšne težave to prinese?

Najprej sem imel težave s hrano. Pri nas imamo poseben način priprave hrane, saj moramo spoštovati živilo oziroma žival, ki jo jemo.

Tak poseben postopek se v glavnem uporablja le v islamskih državah. To seveda ne pomeni, da se tukaj ali povsod drugje ne spoštuje živil, ampak dejstvo je, da imamo pri nas te izredne postopke in če se hrane ne pripravi na ta način, je ne moremo jesti. Ta težava je prva, ki se je zaveš pri spremembi okolja. No, vam pa že zdaj razkrijem svoj prvi nasvet: »Zaupanje vase je prva skrivnost uspeha!« Nisem obupal ob misli, da bom tri mesece na zelenjavni dieti, ampak mi je uspelo najti bosanske (Saraj, Sarajevo ´84,) in turške (Šeherezada) restavracije, ki ustrezajo mojim pogojem. Skratka, zaupanje vase lahko povsem spremeni situacijo!

Ali se ti je v Ljubljani že pripetil kakšen zanimiv dogodek, ki bi ga rad delil z bralci Erektorja?

Nekaj, kar nas bo hkrati nasmejalo in naučilo nečesa?

DISTALNO

Ja, v restavraciji vedno že pred naročilom povejte, da bi radi koristili študentski bon.

Ena pozitivna misel …

Bi za konec rad še kaj svetoval študentom?

Veliko stvari je bilo že povedanih, ampak da se še kaj dodati. Ko se mi zgodi, da mi zmanjka motivacije ali da se mi – po domače rečeno – ne da več učiti in izgubim voljo do življenja, ko vidim goro medicinskih knjig na svoji mizi (verjamem, da vas ima veliko podobne izkušnje), uporabim eno motivacijsko tehniko. Opomnim se, da obstaja tudi življenje izven medicine – da obstajajo potovanja, spoznavanje novih ljudi, ki nam lahko vrnejo energijo v naš delovnik. Lahko greš ven, lahko si privoščiš najljubšo sladico, greš s prijatelji na kavico, v kino, na koncert, v gledališče ali pa celo v opero. Lahko se sprostiš s kakšno dobro knjigo ali greš teč. Toda vse te dejavnosti, ki te sprostijo in ti privabijo nasmeh, si lahko privoščiš šele takrat, ko svoj cilj uresničiš, ko narediš izpit, ko se za nekaj boriš!

Ali se nam v nasprotnem primeru obeta enormno visoka cena za študentsko kosilo?

Ja. Za povprečnega študenta je cena kosila brez subvencije v ekskluzivni restavraciji (ki sicer nudi kosila na študentske bone) previsoka.

Moja napaka je bila, da nisem povedal, da želim plačati s študentskim bonom in ker sem govoril v angleščini, tudi natakar ni pomislil na to. In potem »oh in sploh«, ko je prispel račun. No, kakršnokoli delo že opravljate, ne le na fakulteti ali v bolnišnici, ampak tudi v vsakdanjem življenju, ne pozabite se pozanimati glede vsake pomembne podrobnosti! Naučil sem se, da ni nič samoumevno.

Upam, da so se s tem dogodkom tvoje nerodne situacije v Ljubljani zaključile …

Ne, ne, nikakor ne.

Jih je bilo več?

Ja. Kot prebivalcu Turčije – čeprav zahodno orientirane po prihodu Ataturka, ampak še vedno z bistvenimi vplivi vzhoda – so mi vaša imena in priimki neznani oziroma nimam občutka za njih.

V uradnem sporočilu vaši Mednarodni pisarni sem napisal »Dear Mednarodna pisarna« (smeh).

Na koncu sporočila pisarne sem namreč opazil samo »Mednarodna pisarna«, nisem pa opazil imena in priimka vodje pisarne, Tanje Vidic in ker nisem vajen evropskih imen, se mi je zdelo, da je vodja pisarne dejansko »Mednarodna pisarna«. Bil sem prepričan, da je Mednarodna ime, Pisarna pa priimek. Šele ko me je kolega Ali opozoril in mi v elektronskem sporočilu pokazal ime pod »Mednarodna pisarna«, sem uporabil Googlov prevajalnik in ugotovil pravi pomen teh besed (smeh).

No, malo si nas nasmejal, sedaj pa se lahko bolj sproščeno vrnemo tudi k bolj resnim temam. Imaš kakšen nasvet za najbolj zelene – naše drage bruce?

Vsak začetek je težak. In vsak nov letnik je nov začetek, sploh ko prideš do klinične prakse, zato smo vsi na nek način ves čas bruci. To ni ravno spodbudno, ne? A obstaja tudi druga plat, ni vse tako črno! Poskusite biti čim bolj odprti za spremembe – da se naučite kaj novega, da vidite nove stvari in da doživite življenje. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da je bilo zame vse povsem novo, ko sem prišel študirat v Ankaro. Vseeno pa nisem bil edini v takšni situaciji – poleg mene je bilo na moji fakulteti veliko študentov, ki niso bili iz Ankare in so se ravno tako kot jaz morali prilagoditi novim pogojem in drugačnemu PRIHOD V NOVO OKOLJE

Orhan Erboğa.

okolju. Hodili smo ven, se družili s kolegi, bili odprtega srca in se želeli čim bolj vključiti v družbo. Učinkovita medsebojna komunikacija in obojestranska pomoč pri reševanju – ne le medicinskih, ampak tudi drugih – problemov pomeni veliko! Sčasoma smo tisti, ki smo bili bolj odprti za sodelovanje in ne izolirani v sobah, dobili prednost pred drugimi, ki so se cel dan le učili.

No, zdaj pa so bruci dobili nov izgovor za svoje starše, da lahko grejo ven.

Ja, res je! Toda naj imajo zmeraj v mislih: »Zmagovalec ne išče izgovorov.« Ali nam lahko zaupaš svojo največjo skrb glede svojega prihoda v Ljubljano na izmenjavo Erasmus? Čeprav se turška in slovenska kuhinja v marsičem razlikujeta, to ni bila moja glavna skrb. Najbolj sem se bal tega, kako bo potekal študij – glede odnosa s profesorji, če se bomo razumeli in podobne reči. Ena izmed mojih skrbi je bila tudi ta, ali bom lahko bival v študentskem domu, vsa ta zoprna dokumentacija in iskanje pravih mest za urejanje teh zadev. Pri tem mi je bila v veliko pomoč moja tutorka. Izkazalo se je, da so bile nekatere skrbi odveč, vse se je izteklo celo bolje, kot sem upal. Včasih se zgodi, da so naše skrbi prevelike in nepotrebne. Tako, naj vam bo to v spodbudo, če preveč skrbite.

Se še vedno bojite, še vedno dovolite Njegovemu Veličanstvu – gospodu Strahu – da vas premaga?

Ob koncu teh intervjujev lahko zaključimo, kaj je ena od skrivnosti, s katero lahko premagamo strah – strah do novega okolja, strah pred življenjem v nenavadnem okolju in strah, da bi poskusili kaj novega. Če ste pozorno brali, ste zagotovo ugotovili, da je pri obeh študentih očitno, da imata oba ravno to, kar je pomembno, da je strah premagan. Vidno je v vsakem njunem odgovoru, v odnosu do profesorjev, v samostojnem delu v bolnišnici, v pogovoru o prejšnjih izkušnjah in podobno. Kaj je to? Nezlomljivo zaupanje vase, v lastne sposobnosti! Zapomnite si: verjamem vase in vse, kar sem. Vem, da je nekaj v meni, kar je večje od vseh ovir!

Strah in groza na MF Martin Kavčič, 6. letnik »Strah me je: da nikoli ne bo konca epidemije človeške neumnosti, kakor kaže zadnjih nekaj let, da bi mi na bioresonanci našli kandido, da bo prišel Janez Janša iz zapora.«

35

OSREDNJI INTERVJU

OD VSEGA ME JE NAJBOLJ STRAH Intervju NEPOŠTENIH LJUDI mag. Andrej Strahovnik, dr. med.

IN HINAVŠČINE Besedilo: Mojca Bitenc, Ana Kisovar

»Pozdravljene. Se opravičujem, vendar me čaka še ena manjša operacija. Spijte kavo, bom hitro nazaj,« nas je v naglici prijazno sprejel Andrej Strahovnik, kirurg travmatolog, popotnik, fotograf in letalec, na vojaških misijah pa na prvem mestu vojak. Po hitri kavi smo poiskali miren in tih prostor za pogovor, s primerno svetlobo za »dobre fotke« seveda, in naša skupna misija se je pričela.

Kako se je začela Vaša pot? Ste bili najprej zdravnik ali vojak?

Najprej sem bil seveda medicinec, končal fakulteto in specializiral. Od leta 2000 sodelujem z vojsko in takrat sem šel tudi prvič na misijo, v Bosno. Biti vojak ti mora biti všeč, to je namreč način življenja, ne samo poklic, ravno tako kot biti kirurg. Po duši moraš biti vsaj malo avanturist, navajen moraš biti spanja v šotoru, in kakšen dan preživeti tudi brez umivanja.

Ste o takšnem delu razmišljali že med faksom? (smeh) Med faksom se nisem ukvarjal s tem.

To je bilo najboljše obdobje mojega življenja. Študentska leta so namenjena temu, da niso strogo resna, izpite pa je seveda treba delati, da lahko postaneš čim prej odgovoren in samostojen.

Ste si ob pridnem in sprotnem delu potem sploh lahko privoščili kakšen Pajzl? Čisto redno, čisto vse, ker sem stanoval na Hrvatskem trgu. Večji problem je bil, da so potem drugi hodili spat k meni. Včasih je bilo drugače, zabave v Pajzlu so bile na vsakih 14 dni. V ponedeljek smo bili na Jazzu v Turistu, tu je bilo daleč najboljše, v torek je sledil K4, v sredo Arhitektura, v četrtek Pajzl, v petek pa smo imeli prosto. (smeh) Seveda nas zelo zanimajo kakšne študentske anekdote. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

Anekdot je milijon. Na primer tale: nekdo, ki je sedaj profesor na fakulteti, je bil demonstrator na inštitutu za histologijo. Dan po zabavi je prišel zjutraj na vaje in mu je ob pogledu na roza barvo postalo tako slabo, da je bruhal kar v omaro v vajalnici. (smeh) Študentskim letom je sledila specializacija in že med specializacijo prva misija: Bosna.

Kaj vas je vodilo tja?

36

DECEMBER 2014

Slovenija je bila takrat samostojna in vojska je začela mednarodno sodelovati. Prva je bila Bosna, sledila je Albanija. Iskali so zdravnika, jaz sem bil specializant in ponudba se mi je zdela zelo zanimiva. Izkušnja je bila podobna prejšnjim avanturam, le da je bila tu vojna in potrebna je bila prilagoditev nevarnemu okolju.

Kako pa je Vašo odločitev sprejela družina?

Kje ste bile poleti? Kako je vaša družina sprejela, ko ste povedale, kam greste? Verjetno doma ne bi bili navdušeni, če bi šle nekam za tri mesece, kaj šele šest. Pravzaprav sem se na tem mestu dolžan zahvaliti staršem. Ko študiraš, ti dajejo finančno pomoč, po drugi strani pa morajo razumeti, da te nikakor ne morejo zadržati doma, pri sebi. Problem lažje rešiš, če nekoga podpreš; torej so sprejeli mojo odločitev in me pri tem tudi podprli.

In kaj je bil prvi šok ob prihodu v Bosno?

Bosna ni bila pravi šok. Mogoče edino to, da sem prvič v življenju prišel na vojno območje, nekam, kjer je resnično nevarno, saj lahko nate streljajo kadar koli. Poleg tega spoznaš bazo, ki je mesto v mestu, okrog tebe je veliko oboroženih vozil, skratka doživiš vse to, kar si prej videl samo v filmih.

ubija. Ali ste popotnice? Zagotovo ste opazile, da je, od koder koli prideš, po petih dneh vse po starem. To zna biti problem. Lahko postaneš odvisen od avanture in takih fantov v vojski ni malo, zato je po misiji potrebna pavza.

Lahko rečemo, da je misija nekakšen beg iz realnosti?

Ne. Mislim, je, ampak ne zame. Jaz sem to vzel kot službo in izziv. Fantje, ki na misijah bežijo pred problemi, nikoli ne najdejo zadovoljstva in to lahko postane začaran krog, tega ne smeš početi.

Kako pogosto se torej vojaki odločajo za misije? Kaj vpliva na njihovo odločitev in kako je z zaslužkom?

Povpraševanja je več kot mest. Razen pri zdravnikih. Na odločitev vpliva več faktorjev; nekaterim misija predstavlja beg, spet drugim nov izziv. Včasih je bil zaslužek dober, zagotovo boljši kakor danes. Je pa res, da na misiji dobiš izkušnje, ki jih tukaj nikoli ne bi. Poleg tega pa tudi dobre zgodbe in še boljše fotografije.

Koliko je torej zdravnikov v slovenski vojski?

Mislim, da tam nekje od šest do osem, vsi Vir: Anja Jurejevčič

Zdravniki smo bili tam, za razliko od doma, »face«, klicali so me Dok. Nekega dne je prišel do mene pilot in rekel: “Dok, greš v Banja Luko na kavo?” Sprva se mi je zdelo malo čudno, nato pa smo se usedli v helikopter in se odpeljali v Banja Luko na kavo. To je že nekaj, kar je bilo zelo drugače kot v civilu. (smeh) Kaj pa vaša osebnost? Koliko je na vas vplivala prva misija?

Prva misija name ni vplivala kaj dosti. Predvsem zato, ker je Bosna tako blizu in med drugim tudi ni bilo nobenega kulturnega šoka. Sicer pa je tako, da se ti tam zgodi tisoč dogodkov, doma pa te čaka vedno ista rutina, kamor koli greš in ne glede na to, kako dolgo ostaneš.

Se pravi je skoraj večji šok vrnitev, kot pa prihod na misijo …

Vedno. Tam imaš drugačen način življenja, je služba in je nevarno, a ko prideš domov, te čaka vsakdan, ki nas konec koncev vse najbolj

Mag. Andrej Strahovnik dr. med, med intervjujem.

OSREDNJI INTERVJU

so seveda v rezervi. Kolikor vem, imamo tudi eno zdravnico.

Ali na misijah skrbite samo za slovensko vojsko?

Prva naloga je poskrbeti za naše fante, torej jih pripeljati žive domov. V Afganistanu pa sem operiral tudi v ameriški vojaški bolnici.

Verjetno ste imeli pred odhodom posebno usposabljanje ...

Obvezno! Tu si zdravnik kirurg, na misijah pa si na prvem mestu vojak, šele nato tudi zdravnik.

Vojaško urjenje sem opravljal ob rednem delu kirurga.

Za Afganistan je pomembno tudi kondicijsko urjenje. Po navadi so zdravniki v slabi kondiciji.

Najslabše je, če pošlješ zdravnika na bojišče ali nekam, kjer je nevarno in morajo zanj skrbeti drugi. Zdravnik mora biti po vojaških veščinah enakovreden ostalim, ker ni časa, da bi ga varoval kdo drug. Vsak mora skrbeti zase. Kvečjemu ti, kot zdravnik, skrbiš še za druge, zato moraš vse enako obvladati, tudi ravnanje z orožjem.

Koliko odmora ste imeli po Bosni?

V Bosni sem bil leta 2000, v Afganistanu pa leta 2010. Ampak to ne pomeni deset let pavze.

V vojski so ves čas tudi druge aktivnosti. Misije so posebna obdobja.

Kaj pa je potem vmes?

Usposabljanje, urjenje ekipe. Odvisno tudi od vpoklica – enkrat do trikrat mesečno. Verjetno ste slišale za roller 2, na medicinski fakulteti v

Mariboru to tudi predavamo, gre za medicino v izrednih razmerah. Vsako leto študente medicine peljemo tja, da vidijo, kako poteka delo in večina je navdušena.

Na kaj je treba biti najbolj pozoren, ko si na misiji?

Na misiji postane najbolj nevarno, ko se ne bojiš več, in to se dogaja vsem. Ko prideš tja, je zelo narobe, če te ni strah. Moraš se držati reda in navodil; imeti čelado, neprebojni jopič in hoditi tam, kjer je varno. Po šestih mesecih so vojaki stali z rokami v žepih, ko je padla raketa in se norčevali, da je zvezda repatica.

To je nevarno, takrat je treba iti domov, ker si na robu. To je edina hollywoodska finta, ki drži – mora te biti strah. Zato je slabo, ko se toliko navadiš, da te ni več strah.

In potem postaneš površen …

Ja, enostavno ne zaznaš več nevarnosti. Na začetku si oprezen, vse večkrat preveriš, potem postane to, da streljajo nate, rutina in čas je, da greš. Zato je šest mesecev maksimum, ki ga lahko preživiš na misiji. Tudi če bi želel ostati dlje, ne moreš. Izjeme so samo zdravniki, ker je po njih veliko povpraševanje in jih vedno primanjkuje.

Ste morali kdaj na teren oziroma na terenu opravljati svoje delo kot zdravnik, kirurg?

Ne, to se ne sme. Kirurg kot tak je preveč »vreden«, od njega je namreč odvisnih ostalih 2000 ljudi.

Sicer pa spet velja: najprej si vojak, sledi varnost,

Vir: Osebni arhiv

»Biti vojak ti mora biti všeč, to je način življenja.«

MAG. ANDREJ STRAHOVNIK, DR. MED.

rešuješ šele na koncu. Najprej gre na teren bojna enota, ki vrne ogenj. Ko je ogenj prevladan, kliče pomoč in reševat gre tisti, ki je za to medicinsko izurjen. Pri stoprocentni varnosti greš »nalagat« in tudi takrat so še vedno možna presenečenja. Najprej moraš opraviti najnujnejše, ustaviti krvavitev, nato pokličeš na pomoč iz zraka ali po kopnem, da se »počisti« okolica. Zatem kličeš »medevac«, to je postopek hitrega reševanja ranjenih, obolelih in mrtvih z območja konflikta do zaledja. Imaš tri minute časa, da naložiš ranjenca, helikopter namreč po tem času zaradi termovizije postane tarča za rakete.

In tri minute niso enake trem zapravljenim minutam v »mirodobnem času«, ki švignejo mimo nas, ne da bi opazili. To je le pičlih 180 sekund, ko so te mimo, pilot odpelje in te pusti spodaj.

Kako pa izgledajo operacije?

Operacije potekajo v šotoru, vsi kirurški instrumenti, ki jih uporabimo, so seveda za enkratno uporabo. Vsak ve, kaj je njegovo delo. Ne zapravlja se časa z dolgimi pripravami, ker nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo v naslednjih petih minutah. Lahko, da bo prišlo deset novih ljudi, ki bodo nujno potrebovali operacijo.

Nek ustaljen delovni čas torej ne obstaja?

Tam si na misiji in ne v službi. Kadar je »frka« delaš, kadar je ni, ne.

Kaj pa ob masovni obravnavi? Žal je tako, da pustiš umreti tiste, ki imajo najmanjše možnosti za preživetje. Vendar dostojno, Vir: Osebni arhiv

»Kadar je »frka«, delaš, kadar je ni, je ni.«

37

OSREDNJI INTERVJU Vir: Osebni arhiv

»Naša medicina ni slaba, prodajaš jo lahko kjer koli.«

z morfijem in pod varstvom. Norme tam so popolnoma druge. Recimo, da pride deklica, ki ima tumor. Seveda jo boš operiral, čeprav nimaš histologije in strežnika. To je njena edina možnost. Enostavno se odločiš, ali boš to storil ali ne.

Kaj Vam je bil največji medicinski izziv?

Vse je bilo velik izziv, največji seveda politravma; večurne operacije amputacij s pridruženimi opeklinami. Če pride tukaj pacient s poškodbo žil, bom zraven k operaciji poklical tudi žilnega kirurga. Tam tega ni, vse moraš opraviti sam, kar začneš, to končaš. Dobro moraš poznati svoje omejitve, saj lahko začneš le tisto, za kar si prepričan, da boš lahko sam dokončal. Če ne zmoreš, na primer operacija aorte, potem tega niti ne začneš, ampak poškodovanca nemudoma evakuiraš v roller 3 ali 4, torej naslednjo stopnjo.

Kakšen je bil tim v Afganistanu?

V našem kontingentu zdravnik, dva tehnika in dva bolničarja. V bolnici pa smo bili trije kirurgi, trije inštrumentarji in ostalo podporno osebje.

V bolnišnici sem bil več kot dobro sprejet.

Slovenci imamo veliko prednost pred Američani, ki so preveč subspecializirani, njihova organizacija je polna protokolov in algoritmov in takoj, ko skreneš s tistega, so popolnoma dezorientirani in zmedeni. Tu pride v ospredje naša komponenta Balkana, ki ga ve niste toliko doživele; prilagajanje novim situacijam, improvizacija in iznajdljivost. Tudi v kirurgiji se situacija spreminja, iz subspecializacij smo prešli nazaj 38

DECEMBER 2014

»Je kot v filmu Bombna misija.

na splošno kirurgijo, kar je dosti bolj koristno .

To mi je prišlo še kako prav, drugače možnosti zame ne bi bile tako odprte. Njihov kirurg travmatolog je nekaj dni prej umrl zaradi encefalitisa, zato ga niso imeli in njihov šef je bil “odprt zajebant”, ki se ni držal formalnosti. Pripeljali so nekoga, ki mu je v roki razneslo mino in Američan je rekel: “Poglej, jaz sem žilni, ti si travmatolog.

Ti operiraš, jaz pa te opazujem in postavljam testna vprašanja.” To je bil moj vstopni kolokvij, jaz sem operiral, on pa je postavljal vprašanja iz neke ženske revije, ki jo je imel pri roki. (smeh) Bil je srečen splet okoliščin. Njegov naslednik je po mojem odhodu zaprl vrata. Naša medicina ni slaba, prodajaš jo lahko kjer koli.

Bi rekli, da je prijateljstvo, ki se razvije na misiji drugačno, močnejše kakor prijateljstvo, ki se razvije v »mirodobnem« svetu?

Ko z nekom živiš šest mesecev v takšnem okolju, se zgodi marsikaj. So dogodki, ki jih na primer ne smeš deliti z drugimi in niso za javnost, po drugi strani pa drug drugemu varuješ življenje. Drugače je, kot če greš na primer s prijatelji žurat za dober teden poleti v Grčijo.

Vendar jaz osebno nočem preveč vzdrževati stikov, verjamem namreč, da greš tja, opraviš svoje, se vrneš nazaj domov in delaš ter živiš naprej.

Kljub temu se z nekaterimi fanti občasno slišim.

Kako težavna je adaptacija?

Bosna ni bila problem, hodili smo po hribih, kot sem doma prej sam, le da smo morali tam paziti, ker je bila ena stran srbska, druga bosanska.

Afganistan je seveda nekaj popolnoma drugega.

Je kot v filmu Bombna misija. Ves čas streljajo nate, pripravljen moraš biti na vse. Imeti moraš opremo, dogajajo se zelo nevarne stvari. Potem prideš domov, greš v trgovino in ti punca/ žena začne “težit”, kateri kosmiči so boljši. To je razlika. Vrednote, v tem je štos. Nihče ne ve, kakšen luksuz je piti kavo v soboto dopoldne, ne da si ogrožen. Mislim, da bi morali to v vaši generaciji bistveno bolj poudarjati. Generacija naših staršev je imela občutek, da je svoboda vrednota, mi pa se tega ne zavedamo več.

Težko se je zavedati nečesa, česar nisi doživel …

Težko. Tam majhne, nam vsakdanje stvari, pomenijo ogromno. Imeti vodo, ogrevanje, elektriko, topel obrok, peljati se z avtom, ne da streljajo nate, to so tam neverjetne vrednote.

Konec koncev je vojna povsod okrog nas, v Afriki, Aziji na Kosovu, ampak se tega ne zavedamo in malo takšnega zavedanja bi vsakomur koristilo.

Omenili smo že, da je večji šok, kakor prihod na misijo, vrnitev domov. Kako pa je s posttravmatičnim sindromom? Je to pogosto ali spet samo »hollywoodska finta«?

Pomembno je, da svoje težave vsaj do neke mere razčistiš, preden greš na teren. Seveda moraš pred tem tudi k psihiatru. A nihče ne ve, kako je, če streljajo nate, kako je, če si ranjen.

Pripravljen moraš biti na vse in vedeti v kaj se podajaš.

Večinoma so na misiji mladi moški, stari nekje

OSREDNJI INTERVJU Vir: Osebni arhiv

Vir: Osebni arhiv

Ves čas streljajo nate, pripravljen moraš biti na vse.«

»Tu si zdravnik kirurg, na misijah pa si na prvem mestu vojak, šele nato tudi zdravnik.«

med 20 in 25 let. Večina od njih je prvič od doma tako dolgo, nič več jih ne čakajo trije obroki na dan, postreženi le za njih. Tako so bolezni, ki se pojavijo na misiji, predvsem psihosomatske.

Sicer imamo s sabo tudi duhovnika, obvezno.

prineseš in greš. In tudi o vojaški misiji imamo malce zgrešeno mnenje, uniforma in orožje nista nikakršen bav-bav. Skrbiš predvsem za varnost, tvoj namen ni nekoga napasti. Narediš trajne pogoje za boljšo kvaliteto življenja, veliko bolj po merah humanizma kot marsikatere človekoljubne organizacije.

Poleg tega je odvisno od vsakega posameznika, koliko bo prenesel. Na misiji so bili in so še tudi fantje, ki imajo težave in morajo prekiniti ter odpotovati domov. Eni celo zapustijo vojsko za vedno, spet drugi postanejo odvisni, »đankiji«, ki ne zdržijo več brez misij. Odvisno, smo različno občutljivi za različne stvari.

Seveda jih nekaj vojno za vedno nosi v sebi in se ponoči zbujajo. Pokanje. Umirajoči ljudje.

Razkosani ljudje. Vse to prinese vojna. Zato pravim, da vam vsekakor premalo vcepljajo v glavo, kako zelo pomembna vrednota je svoboda. To na misiji zagotovo spoznaš.

In nenazadnje tudi bolnišnice … Pri nas so »nasejane« skoraj vsakih 50 kilometrov. Tam jih je veliko veliko manj. Na primer domačini v Afganistanu so imeli najverjetneje eno samo priložnost v življenju, da so prišli do kirurga.

V čem se po vašem vojaška misija razlikuje od ostalih misij, odprav?

Poleg tega, da sem tudi sam sodeloval pri prvih medicinskih odpravah, katerih pobudnik sem bil in po pogovorih z ljudmi, ki so se udeležili različnih odprav, sem spredvidel, da je najbolj humana dejansko vojaška misija. V njeni naravi namreč ni tega, da se samo pride, naredi in gre. Največja katastrofa je, da nekaj MAG. ANDREJ STRAHOVNIK, DR. MED.

Kakšni so vaši nadaljni načrti? Vas čaka kakšna nova misija?

To pa je sedaj Kavelj 22. Poznate? Se pravi, karkoli rečem, bo narobe. (smeh) Zagotovo. Pripravlja se. Verjento še bo.

Letošnje poletje sem imel pogodbo z Arabci, za Katar, ampak se ni izšlo. Veste, ni vse v denarju, ampak računice so se mi zdele slabe, kljub temu da so ponujali nekoliko boljše plačilo. Za njih smo delovna sila, ki jo vseeno slabše plačajo kot svoje, sploh, ker nas prištevajo k Vzhodni Evropi. Poleg tega si tujec in delaš ves čas, edino petki so prosti. A kot pravim, denar ni bil razlog, da sem si premislil. To, zaradi česar si nismo segli v roke, je dejstvo, da ob prihodu oddaš potni list in si podvržen širiatskemu pravu, kar pomeni, da te ob prekršku najprej zaprejo in nato dokazuješ svoje pravice in nedolžnost.

Lokacije vase naslednje vojaške misije seveda ne smete izdati?

Seveda da ne. (smeh) Ne dolgo nazaj smo v prijetnem idiličnem vzdušju sedeli doma na kavču, žena, pes in jaz. In je minister po televiziji rekel, da bodo naši vojaki najverjetneje napoteni v Sirijo. Rekel nisem niti besede, pa se je

name že usul plaz ženinih jeznih besed. (smeh) Za konec se lotimo še prijetnejših tem. Verjetno je prostega časa bolj malo, pa vendar, s čim se takrat najraje ukvarjate?

Popotništvo in fotografija, s katero sem si celo služil denar. Objavljal sem v revijah Gea in Adria flat. Z enim honorarjem sem si tako zaslužil za drugo potovanje in s fotografijami opremljal knjige. Ne dolgo nazaj sva s Hodaličem (Arne Hodalič, znan slovenski fotograf, op.a.)imela tudi razstavo. Sicer imam zelo rad tudi letalstvo in potapljanje.

Glede na to, da ste veliko prepotovali, imate poleg čudovitih »fotk«, ki jih lahko vidimo na steni, zagotovo tudi kakšno dobro zgodbo ...

Kot študent sem potoval po Iranu in Pakistanu, kjer so me na meji aretirali in vprašali, kakšen je moj namen. Odgovoril sem, da želim pisati, kako je Koran dober in takoj so me izpustili, dobil sem celo vodiča, šoferja ter knjige. (smeh) V medijih so ti tabuji drugače predstavljeni kot so v resnici.

Tema številke je strah, vi imate strah v zgodbi in priimku, česa vas je torej najbolj strah?

Od vsega me je najbolj strah nepoštenih ljudi in hinavščine.

In kakšna bi bila za konec Vaša popotnica študentom?

Predvsem to, da uživate. V službo hodiš, da živiš. Ne živiš zato, da hodiš v službo. Seveda pa moraš delati, kar te veseli.

39

ZOBNA VILA PRINAŠA

ALI SE KAJ BOJITE SVOJEGA fobijah, strahu in anksioznosti ZOBOZDRAVNIKA? Ov zobozdravniški ordinaciji Besedilo: Ana Ferfolja | Analiza: Tadej Žlahtič

Vir: Splet

Malokdo se veseli zobozdravniškega pregleda. V najboljšem primeru jo odneseš z zoprnimi inštrumenti v ustih in močno svetlobo v očeh, hkrati pa upaš, da bo tvoje nekonsistentno nitkanje ostalo neopaženo. Problem nastane, ko neprijetni občutki tako narastejo, da se začnemo izogibati obiska zobozdravniške ordinacije in zavračamo poseg tudi ob izjemnih bolečinah. Strah pred zobozdravniškimi posegi je družbeno precej sprejemljiv in pogosto predmet šal, vendar anksiozni pacienti otežujejo delo zobozdravnika in ob nesodelovanju zmanjšujejo kvaliteto oskrbe. Posledično poznavanje te težave ni slaba ideja tako za zobozdravnike kot tudi paciente.

Ob vsakem srhu, ki vas spreleti ob zvokih svedra med sedenjem v čakalnici, seveda ne moremo govoriti o dentalni fobiji ali strahu. Dejansko obstaja več različnih klasifikacij in po eni ločimo dentalno anksioznost, strah in fobijo: Anksioznost ob zobozdravniškem pregledu: Gre za reakcijo na neznano nevarnost. Je izjemno pogosta in večina ljudi jo izkusi pred obiskom pri zobozdravniku, ker pač ne veš, kaj te čaka. Anksioznost je splošen izraz za več motenj, ki povzročajo živčnost, strah, pretirano skrb. Vplivajo na naše obnašanje in se kažejo z znaki in simptomi. lahko pa Gre za popolnoma normalno reakcijo na težko situacijo, na primer izpit. Anksioznost postane problematična, ko je pretirana in slabša kvaliteto življenja. Če si pred obiskom zobozdravnika malo anksiozen, še ne potrebuješ pomoči.

40

Obstajajo tudi drugačne delitve po vzrokih in ne intenziteti. Po Weiner in Sheehan-u (1990) lahko dentalno anksioznost delimo na eksogeno (povzročeno od zunaj) in endogeno. Pri prvi je vzrok za nastanek praviloma travmatska izkušnja pri zobozdravniku, pri eksogeno povzročeni anksioznosti pa naj bi izvirala iz drugih anksioznih motenj. Pri slednjih izkusijo ljudje enake težave tudi v drugih podobnih situacijah, ne le pri zobozdravniku. Eksogena dentalna anksioznost je najpogosteje pridobljena v otroštvu, endogena pa v odrasli dobi (Locke et al., 1999).

Po drugi strani je Dental Fears Research Clinic Univerze v Washingtonu predlagala delitev dentalnega strahu v štiri skupine: • strah pred specifičnim stimulusom (injekcijsko iglo, lokalno anestezijo, vrtanjem, inštrumenti…), • nezaupanje zobozdravnikom in ostalim zaposlenim v zobozdravniški ambulanti, • del generalizirana anksiozna motnja, • strah pred katastrofo, pojavom smrtne nevarnosti.

Strah: Rreakcija na znano nevarnost. Približno veš, kakšen poseg bo zobozdravnik izvajal in mogoče si ta neprijetni dogodek že izkusil ter bi se mu rad izognil. Ob soočenju s stimulusom strah vključuje odziv boj ali beg – kar včasih pacient tudi stori, ko ne more potlačiti refleksa.

Predvsem prva dva sta praviloma klasificirana kot eksogena, ostali pa endogeno.

Prej imenovana klinika Univerze v Washingtonu deluje že od leta 1982, v njej pa sodelujejo zobozdravniki, anesteziologi in psihologi. Opravljajo raziskovalno delo s tega področja in nudijo zdravljenje dentalnih fobij in strahu. Predvsem v ZDA in Veliki Britaniji obstajajo zobozdravniške ordinacije, ki se specifično ukvarjajo s pacienti, ki imajo težave pri obiskovanju zobozdravnika zaradi strahu in jim poleg običajnih posegov nudijo še psihološko svetovanje ter dodatno usposobljeno osebje.

Dentalna fobija: izjemno ojačen strah. Beg ali boj refleks se lahko zgodi že samo ob razmišljanju o neželeni situaciji. Nekdo, ki se do te mere boji zobozdravnika, se bo za vsako ceno izogibal obiska ne glede na posledice. Definicija dentalne fobije po Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (DSM-IV) je izrazit in vztrajajoč strah, ki je pretiran in nerazumen. Oseba s fobijo naj bi ta strah tudi prepoznala kot tak.

Po ocenah večine ameriških študij je najpogostejši vzrok za nastanek dentalne anksioznosti negativna pretekla izkušnja pri zobozdravniku, domnevno v kar 80–85%. V enem izmed znanstvenih člankov na to temo (Bracha et al.

2006) je bilo celo predlagano, da se na podlagi pridobljenih podatkov prej opisana definicija iz MDAS IV spremeni. Avtorji utemeljujejo, da večina dentalnih fobij/strahov izvira iz slabe izkušnje (osebe, ki so doživele nekaj negativnega pri

DECEMBER 2014

zobozdravniku 14×verjetneje razvijejo dentalno fobijo) ter svojega strahu ne dojemajo kot nek pretiran in nerazumen odziv, ampak v luči svoje izkušnje utemeljen. To pa ni več definicija fobije.

Nadalje, njihovi simptomi in znaki naj bi bili bolje razloženi s PTSD (posttravmatskim stresnim sindromom). Nova predlagana definicija bi bila torej Posttraumatic Dental-care Anxiety (PTDA) in bi spadala pod PTSD, ne pa fobije.

Pri tem je potrebno omeniti še druge možne vzroke, predvsem prejšnje zlorabe. Strah pred zobozdravniki in njihovim delom je namreč pogostejši pri osebah, ki so v preteklosti preživele spolno zlorabo, fizično zlorabo ali posttravmatski stres. S tem se ukvarja predvsem dr. Carmen Santoz, klinična psihologinja, ki je doktorirala na Harvardu prav s te teme. Pri ljudeh, ki so preživeli tovrstne zlorabe, ni stimulus sam obisk zobozdravnika ali nekaj povezanega z njim, ampak situacije, ki so pogoste v zobozdravniški ordinaciji in jih redkeje srečamo drugje. Pacient se morauleči, v usta mu dajemo inštrumente in koferdam, boji se zadušitve, bruhanja, neodobravanja zobozdravnika. V primeru zlorab je bila žrtev v podrejenem položaju in določene značilnosti zobozdravniškega posega jo prisilijo v podoživljanje zlorabe. Možni so tako imenovani »flash backi« na zlorabo ali drug travmatičen dogodek med samim posegom. Pacient seveda redko pove, od kod izvirajo njegove težave, ker o tem težko govori. Prav zato ni vedno primerno osebi očitati ali jo zbadati zaradi njenega strahu.

Strah pred prej omenjenimi situacijami lahko seveda izvira tudi iz kje drugje ali je del drugih fobij. Strah pred injekcijo, bruhanjem ali zadušitvijo bo pacientu branil ne le obisk zobozdravnika, ampak tudi na primer cepljenje, pregled grla in podobno. Nekateri pacienti tudi opisujejo zelo

ZOBNA VILA PRINAŠA

nenavadne strahove, katerih izvor težko najdemo, recimo prepričanje da bo zobozdravnik že ob rutinskem pregledu s sondo prebil zobno krono.

Možno je tudi, da pacienta izjemno moti kršitev njegovega osebnega prostora.

Včasih je razlog izogibanja obiska ordinacije tudi slab zobozdravnik, ki je mogoče dober pri svojem delu, vendar ne zna z ljudmi. Na primer, precejšnja napaka je, če pacientu ne povemo kaj in koliko bo bolelo, saj tako izgubimo njegovo zaupanje. Seveda nas lahko tudi toži, ker ga nismo pravilno podučili o posegu. Hkrati pacienti lahko razvijejo dentalno anksioznost ob zanje ponižujočem dogodku v ordinaciji.

Kritiziranje slabega stanja ustne votline je lahko motivacija za izboljšanje, a v pretirani obliki vodi v tolikšno sramovanje pacienta, da noče več obiskati zobozdravnika. Večinoma tudi velja, da ljudje ne obiskujejo zobozdravnika, ker jih je strah bolečine na sploh. To v bistvu ne velja, saj se številni izogibajo obiska tudi, če jih zob močno boli. Gre torej za izogibanje ne katerikoli bolečini ampak tisti, ki jo povzroči zobozdravnik. S tem se je ukvarjala raziskava iz leta 1999, po kateri je verjetnost razvoja psihološke travme po bolečini večja pri zobozdravniku, ki ga pacienti dojemajo kot hladnega in ostrega (Weiner et al., 1999).

Pravilna komunikacija med zobozdravnikom in pacientom je torej zelo pomembna in včasih je težko presoditi, katero pot ubrati.

Omeniti velja še vikariozno učenje, to je pridobitev dentalnega strahu zaradi poslušanja zgodb drugih in na podlagi upodobitve zobozdravnikov v medijih (beri članek Katerih filmov si ni dobro ogledati pred obiskom zobozdravnika). Na primer, če se starš ali skrbnik boji zobozdravnikov, je možno da to prenese na otroka. Glede na analizo forumov, kjer pacienti delijo svoje izkušnje z dentalnim strahom in nekatere raziskave (Townend, Dimigen and Diane, 1999) pa vikariozno učenje prispeva k dentalnim fobijam le manjši del.

Praviloma ni težko prepoznati pacienta, ki ga je strah: je poten, bled, se trese, obotavlja, možni so panični napadi in hiperventilacija, kolabiranje, težko odgovarja na vprašanja in se slabše odziva na naša navodila. Treba je biti pozoren in nikoli ne škodi, če ga vprašate o možnih problemih.

Seveda je bolje, če pacient takoj pove, da ima težave, a pogosto ga je treba spodbuditi z vprašanji. Obstaja kar nekaj tehnik pomiritve takšnih pacientov in praviloma jih delimo na tri skupine: Psihološke: Gre za različne načine komunikacije, ki olajšajo delo. Omenimo lahko nekaj najlažjih. Pri povej – pokaži – naredi tehniki pacientu najprej razložiš poseg, mu pokažeš inštrumente in šele nato začneš z delom. Nekateri pacienti po drugi

strani želijo biti čim bolj izolirani od dogajanja in nočejo vedeti, kaj se dogaja – radi si zamišljajo, da so v svojem »happy place«. To je lahko problem, ker si kljub svojemu trudu nehote začnejo zamišljati grozljive scenarije, ker ne vedo, kaj se dogaja. Druga možnost je tehnika strukturiranega časa. Pacient pri sebi šteje do recimo sto, nato da zobozdravniku stop znak in sledi kratek odmor za nekaj sekund, nakar vse skupaj ponovimo.

To da pacientu občutek nadzora in možnost, da se spočije ter tako zdrži do konca posega. Na splošno je dobro imeti s pacientom dogovorjen stop znak, s katerim pokaže, da je nekaj narobe in potrebuje odmor.

Jezik in geste: Pacient mora v celoti razumeti poseg, njegov potek in možne komplikacije, tako da laganje ne pride v poštev. Vendar pa lahko uporaba evfemizmov, neagresivnih gest, mehkega glasu in izogibanje besedam kot so igla, sveder, kri ali bolečina pomaga. Pacientom je všeč tudi občasen očesni stik in pohvala ter poizvedovanje po njihovem počutju, kar jim lahko veliko pomeni.

Vse te stvari vključno s prepoznavo prestrašenih pacientov se seveda učimo že med študijem, vendar lahko, ker se zelo intenzivno koncentriramo na delo, na to pozabimo.

Urejenost ordinacije in čakalnice: To lahko na sploh zelo zmanjša anksioznost čakajočih pacientov. Predvsem investicija v boljšo zvočno izolacijo zida med čakalnico in ordinacijo se hitro povrne. Čistoča, svetlost, prijeten vonj in prijetna dekoracija pacienta sprostijo in zamotijo.

Kot primer lahko navedem zobozdravnico, ki je v svojo čakalnico obesila lastne fotografije s potapljanja s komentarji. Pacienti so raje prihajali, ker so jo tako bolje spoznali in dobili občutek, da je prava oseba ne pa le zobozdravnica.

Naprave in tehnologija: Tu se splača omeniti »dentalni gumb«, ki je lahko del zobozdravniškega elementa. Ta gumb pacient drži v roki in s pritiskom kadarkoli ustavi mikromotor kolenčnika ter prekine vrtanje. To zopet deluje, ker daje pacientu občutek nadzora, vendar če slednji nenehno prekinja delo, je ta gumb prej ovira kot pomoč. Pacienti tudi pogosto s sabo prinesejo MP3 predvajalnike, vendar je možno kupiti posebne za v zobozdravniško ordinacijo, ki se jih lažje razkuži in jih lahko uporablja več pacientov.

Pomirjevala in splošna anestezija: Nekateri pacienti imajo takšne probleme, da za obisk zobozdravnika potrebujejo pomirjevala (na primer benzodiazepine), kar morajo zobozdravniki od njih tudi izvedeti. Uporaba

ALI SE KAJ BOJITE SVOJEGA ZOBOZDRAVNIKA?

zdravil ni prava rešitev, saj problem pač še vedno ostaja, da možnosti zlorabe niti ne omenjamo. Kar se tiče splošne anestezije je v Sloveniji zobozdravniki sami ne smejo izvajati in je za splošne zobozdravstvene posege možna le na Stomatološki kliniki v Ljubljani pod nadzorom anesteziologa. Problem so seveda dolge čakalne vrste, zato naj bi na zobozdravniške posege pod splošno anestezijo pošiljali le tiste paciente, ki to res potrebujejo. V nekaterih državah pa je splošna anestezija pri primerno izobraženih zobozdravnikih in v primeru določenih indikacijah možna. Plus tega je, da ni čakalnih vrst za osebe, ki jo res potrebujejo. Po drugi strani pa jo tako lahko apliciramo tudi takrat, ko bi situacijo morda lahko rešili drugače. Pri splošni anesteziji so možne tudi številne komplikacije in je ne smemo izvesti na vseh. Če vas pred obiskom zobozdravnika mučijo nespečnost, vam je slabo in težko dihate ter ste tako živčni, da težko opravljate svoje obveznosti in ne morete nehati razmišljati o zobozdravnikih, obstaja kar nekaj načinov, kako olajšati svojo tesnobo. Različne tehnike dihanja sproščajo, poslušanje glasbe ali branje zamoti. Vedno lahko s sabo pripeljete koga, ki vas bo med posegom držal za roko, nekateri pa celo posegajo po samohipnozi.

V primerih fobij je po navadi potreben obisk psihologa. V vsakem primeru pa ne odlašajte ali prestavljajte obiska ordinacije zaradi anksioznosti.

Kako merimo dentalno anksioznost?

Obstaja več testov oziroma bolj ali manj kratkih anket, s katerimi določamo posameznikovo stopnjo dentalne anksioznosti in možno dentalno fobijo. Danes se najpogosteje uporablja MDAS (Modified dental anxiety test, najdete ga na spletu), ker je kratek, hiter, preprost in pokrije osnovna področja, ki lahko povzročajo anksiozniost. Na spletu lahko najdete kar nekaj študij, ki so se ukvarjale z zanesljivostjo MDAS, ter zaključile, da je zelo uporaben. Sestavljen je iz petih vprašanj, pri vsakem lahko glede na svoj odgovor dobite 1 do 5 točk. Najnižji seštevek je torej 5 in najvišji 25.

Glede na svoj seštevek ste nato razporejeni v več skupin z različno stopnjo dentalne anksioznosti.

Presenetljivo pa je moč najti najmanj tri različne načine razporejanja v skupine anksioznosti. Za našo malo Erektor raziskavo, s katero smo želeli ugotoviti stanje med študenti MF, smo se odločili uporabiti MDAS in slediti sistemu, ki ga uporabljajo v Veliki Britaniji pri Adult Dental Health Survey.

Izvedejo jo na vsakih deset let (zadnjič leta 2009) na splošni populaciji in vsebuje tudi stopnjo dentalne anksioznosti med prebivalci VB. Pri tem vedno iščejo povezavo med slednjo in pa stanjem v ustni votlini. Priporočam ogled na: http://www. hscic.gov.uk/pubs/dentalsurveyfullreport09 saj tovrstne raziskave pri nas žal ne izvajamo.

41

ZOBNA VILA PRINAŠA

5–9 točk

10–18 točk

19–25 točk

MDAS izveden na MF

41 %

51 %

8%

MDAS izveden v VB

51 %

36 %

12 %

Tabela 1: Primerjava s študijo, izvedeno na splošni populaciji v VB. T testov zaradi ogromne razlike v obsegu vzorca nismo šli delati. Imate možnost, da se tega lotite sami :)

Kako je torej z dentalno anksioznostjo med študenti MF? Možna je razporeditev v 3 skupine glede na vaš seštevek: • 5–9 točk: nizka anksioznost ali ni anksioznosti • 10–18: zmerna anksioznost • 19–25: ekstremna anksioznost. Pri tej skupini je možno, da ima oseba razvito dentalno fobijo in ima najverjetneje težave z obiskovanjem zobozdravnika.

60

Če se sprašujete zakaj nismo vključili primerjave med splošno in dentalno medicino: Vzorca sta bila tako po spolu kot številu tako različna, da res ni imelo smisla.

Moški

Ženske

Skupaj

59

199

258

Dentalna medicina

Splošna medicina

Skupaj

63

195

258

Procent ankentirancev glede na uvrstitev v skupine anaksioznosti anksioznosti

50

30 20 10 0

Minimalnaanksioznost anaksioznost

Srednja anksioznost anaksioznost

Huda anksioznost anaksioznost

Kategorije po spolu v procentih 60 50 40 %

Če se vrnemo na prej omenjeno raziskavo iz Združenega kraljestva (Tabela 1): Podatki o anksioznosti se nahajajo v poglavju o ovirah, ki onemogočajo dobro dentalno oskrbo.

Na splošno je le 9% oseb z 19 ali več točkami po MDAS ocenilo svoje dentalno zdravje kot dobro ali zelo dobro in kar 30% kot slabo ali zelo slabo.

Prav tako je kar 24% oseb, ki spadajo v najvišjo skupino MDAS, zadnjič obiskalo zobozdravnika pred več kot desetimi leti. Zanje torej sploh ne vemo, kakšno je stanje njihove ustne votline.

Le 9% odstotkov najbolj anksioznih je bilo na pregledu v zadnjem letu. Iz tega lahko domnevamo, da približno 3 osebe od stotih (četrtina tistih 12%) ne obiskuje zobozdravnika iz strahu.

To pa niti ni tako malo.

%

40

Če se ne spomnite vašega rezultata, lahko MDAS vedno izpolnite na spletu, dostopna je recimo na spletni strani University of St Andrews: http:// www.st-andrews.ac.uk/dentalanxiety/faq/. Sistemi razporejanja v skupine so različni, vendar naj vas skrbi predvsem, če ste v najvišji skupini: mogoče si še ne priznate, zakaj že leta niste šli na pregled svojih čekanov.

30

Ženske

20

Moški

10 Strah in groza na MF Urška, 4. letnik »Sicer se zavedam bizarnosti situacije, ampak res ne prenesem, da bi se kdo ulegel name.«

0 Minimalna anaksioznost anksioznost

anksioznost Huda anaksioznost anksioznost Srednja anaksioznost

Razvrstitev po spolu. Na podlagi tega grafa bi lahko sklepali, da so ženske bolj nagnjene k dentalnemu strahu. Vendar ni tako: vsaka resna študija, ki se je ukvarjala s to temo, je pri statistični analizi morala upoštevati dejstvo, da moški dokazano redkeje priznajo svoje strahove in pogosteje lažejo na tem testu. Dejansko tako najverjetneje ni pomembnih razlik.

42

DECEMBER 2014

ZOBNA VILA PRINAŠA

FILMI, KI SI JIH NI DOBRO OGLEDATI PRED OBISKOM ZOBOZDRAVNIKA Besedilo: Ana Ferfolja

Vir: Splet

O zobozdravnikih in njihovem (našem) delu obstaja kar nekaj negativnih stereotipov. Spodbuja jih presenetljivo število filmov, ki v najboljšem primeru predstavijo ta poklic v komični luči, ki pa vseeno ne povečuje obiskov zobozdravniške ambulante. V duhu glavne teme tokratnega Erektorja vam torej predstavljamo nekaj filmov, ki so skozi leta poskrbeli za večjo incidenco kariesa.

Maratonec (Marathon Man, 1976) Danes že malo pozabljen, a ob izidu zelo uspešen triler z zvezdniško zasedbo, ki vključuje enega izmed najbolj znanih prizorov mučenja na velikem platnu. Ugrabljenega glavnega junaka (Dustin Hoffman) muči kdo drug kot pa amoralen nacističen zobozdravnik (Sir Laurence Olivier), ki ga oblasti iščejo zaradi vojnih zločinov. Nacist želi priti do podatkov s pomočjo zobozdravniškega pregleda iz nočne more: pritiskanje na bolečo kariozno lezijo, vrtanje v zdrav zob in puljenje.

Vse brez anestezije, seveda.

Kar naredi ta prizor tako strašen, je njegova podobnost z resničnim pregledom pri zobozdravniku in profesionalna hladnost nacista. Začne se z razporejanjem svetlečih zobozdravniških inštrumentov na mizo – sonda ter ogledalce nenadoma zgledata kot najhujše mučilno orodje. »Pregled« se nato stopnjuje od preproste ocene kariesa (mučitelj celo svetuje svoji žrtvi, kako naj bolje vzdržuje zobovje) do glasnih krikov prepotenega in napol zavestnega »pacienta«.

Zobozdravnikovo vprašanje, na katerega zahteva odgovor »Is it safe?« (rad bi vedel, ali je varno vzeti skrite diamante), je Nacionalni ameriški filmski inštitut celo izglasoval za 70. najboljši filmski citat na lestvici stotih. Zobozdravniška stroka pa najverjetneje ne ceni tega poklona.

Mala trgovinica groze (Little shop of horrors, 1986) Ta film je črna komedija in muzikal, ki grozovitost zobozdravnikov močno karikira. V njem nastopa sadističen stomatolog s primernim imenom Orin Scrivello (Steve Martin), ki v bolečini pacientov neizmerno uživa in se med posegi zadeva z dušikovim oksidom. K temu lahko dodamo še pretepanje svojega dekleta. Predstavi se z »The dentist song« v kateri poje o svojem

Nacistični zobozdravnik se pripravlja na mučenje glavnega junaka. Mu je vaš zobozdravnik kaj podoben?

Vir: Splet

otroškem veselju nad mučenjem in pobijanjem živali. Njegova mama opazi bolno obnašanje in mu v verzih svetuje: »My boy, I think someday You’ll find a way to make your natural tendencies pay You’ll be a dentist You have a talent for causing things pain Son, be a dentist People will pay you to be inhumane Son, be a dentist you’ll be a success« Pesem se nadaljuje v podobnem slogu, koreografija pa vključuje pretepanje sester, dekapitacijo otroških lutk in mučenje bolnika. Scrivella najbolj moti mazohističen pacient (Bill Murray), ki uživa v bolečini in ga tako prikrajša za naslajanje nad mukami. Grozljivega zobozdravnika čaka primeren konec: zaduši se z dušikovim monoksidom, njegovo razkosano truplo pa poje vesoljska mesojeda roža. Prizori Scrivellovega dela so bili originalno veliko bolj krvavi, vendar jih je testno občinstvo označilo za prehude in so bili posneti v milejši različici. Zanimivo da isto velja tudi za Maratonca. Čeprav je film smešen in upodobitev zobozdravnika tako pretirana, da je ne moremo resno jemati, podobno kot Maratonec spodbuja prepričanje, da smo vsi zobozdravniki prikriti sadisti, ki smo šli v ta poklic zaradi našega veselja nad mučenjem soljudi. To pa seveda ni ravno pomirjujoča misel.

FILMI, KI SI JIH NI DOBRO OGLEDATI PRED OBISKOM ZOBOZDRAVNIKA

Plakat za film Zobozdravnik 2.

Zobozdravnik in Zobozdravnik 2 (The Dentist, 1996 in The Dentist 2, 1998) Relativno uspešna mešanica grozljivke in trilerja, ki si je celo prislužila nadaljevanje z bolj ali manj istim zapletom. Cenjen zobozdravnik ugotovi, da ga žena vara s čistilcem bazena. Posledično se mu zmeša in poda se na pot mučenja ter ubijanja pacientov. Maltretiranje vključuje odrezovanje jezikov, 43

ZOBNA VILA PRINAŠA Vir: Splet

Prizor iz filma Mala trgovinica groze. Ne, tisto kar Scrivello drži v roki ni pravi zobozdravniški inštrument, pa tudi črnih plastničnih predpasnikov ne nosimo med posegi Vir: Splet

Nemov »ugrabitelj« je zobozdravnik, namerava ga celo dati svoji nečakinji, ki nenačrtno vedno ubije svoje ribe.

puljenje zdravih zob, uničevanje ustne votline s svedrom in tri smrtne žrtve, ki zapustijo ta svet na precej krut način. Ženinega ljubimca zabode (za ženo se mu je zdela zadostna kazen odstranitev vseh zob in jezika), eno zobno asistentko zadavi s cevjo za vodo na zobozdravniškem elementu, drugi vbrizga zrak v jugularno veno. Za dobro mero še ustreli enega psa in skoraj posili pacientko. V velikem finalu filma pa s pištolo vdre na fakulteto in študente prisili, da svojim pacientom pulijo vse zobe. Zmešani zobozdravnik konča na psihiatričnem oddelku, le da lahko v nadaljevanju pobegne, začne novo prakso in zopet ujame svojo ljubezen v objemu ljubimca. Kako se Zobozdravnik 2 nadaljuje, vam je najbrž že jasno.

Ta film spada v nekakšen podžanr grozljivk, ki so že napol banalne, vendar imajo svojo bazo oboževalcev. Slogani Zobozdravnika so »Čas je 44

DECEMBER 2014

za tvoj zadnji obisk ordinacije« in »Če imaš zobe, te bodo zaradi tega filma gotovo mučile nočne more« ter »Kdorkoli z zobmi bo na smrt prestrašen«. Tale izdelek filmske industrije vsekakor ne povečuje števila obiskov v ordinacijah. Konec koncev, bog ve, kakšna je mentalna stabilnost vašega zobozdravnika in kako zvesto ženo ima…

Kako se znebiti šefa (Horrible Bosses, 2001) Od odkrito morilskih in sadističnih zobozdravnikov pridemo do spolno iztirjenih. V tej komediji Jennifer Aniston upodobi promiskuitetno zobozdravnico, ki spolno nadleguje zobnega asistenta (Charlie Day kot Dale Arbus) in svoje nezavestne paciente. Njeno obnašanje vključuje zelo neprimerne pogovore, slačenje, otipavanje in kot pika na i izsiljevanje zobnega asistenta.

Med posegom ga je namreč omamila in posnela

fotografije, ki ju prikazujejo v ne ravno nedolžnih položajih. Z njimi ga izsiljuje, da bi prevaral svojo zaročenko in se ji pridružil pri spolnem nadlegovanju nič hudega slutečih bolnikov. Na koncu seveda dobi kar si zasluži – s pomočjo prijateljev Dale ulovi njeno početje na kamero in jo prisili v drugačno obnašanje. Prizori sicer so komični in pretirani, vendar ta film nekako podpira prepričanje, da zobozdravniki pogosto spolno nadlegujejo paciente. Predvsem v ZDA je prišlo do številnih tožb na ta račun in Kako se znebiti šefa najbrž številnim zobozdravnikom ni tako smešen. Seveda tudi sam značaj zobozdravnice in njeno izsiljevanje ne prikazuje njenih kolegov kot zaupanja vrednih ljudi – v najboljšem primeru jo lahko obtožimo malomarnosti, ker se bolj kot omamljenemu pacientu posveča obdarjenosti asistenta. In tu je seveda še videz Jennifer Aniston – namesto nje si kot zobozdravniškega spolnega manijaka zamislite kako manj privlačno osebo in situacija ni več tako zabavna.

Reševanje malega Nema (Finding Nemo, 2003) Zgodba tega zelo uspešnega animiranega filma vam je gotovo znana: mali Nemo, riba z avstralskega koralnega grebena, je ulovljen in konča v akvariju, njegov oče pa ga poskuša rešiti. Mogoče ste pozabili, da je ta akvarij v zobozdravniški ambulanti. Zobozdravnik lastnoročno ulovi Nema in trdi, da ga je tako rešil, a v bistvu povzroči več škode. Seveda je tudi ilegalno loviti divje ogrožene ribe z že tako izginjajočega avstralskega koralnega grebena. Kot drugo; Nema čaka gotova smrt, ker ga zobozdravnik namerava podariti svoji agresivni nečakinji, ki je do zdaj v otroškem entuziazmu po nesreči umorila vse svoje ribe. Tega njen sicer dobrodušen stric nekako ne opazi. Čeprav glavnim junakom povzroča težave nevede in v veri, da ne počne nič slabega, je poleg galebov glavni razlog, da imajo toliko problemov. Reševanje malega Nema vsebuje še prizor boleče endodontije na trpečem pacientu, ribe pa zraven komično komentirajo njegovo delo in se zraven kregajo o postopku (»Je bila to Hedstromova pila?« »Ne, K-fleks!«).

Zobozdravnik v Nemu pravzaprav sploh ni slaba oseba, vendar predstavlja človeško nerazumevanje živalskega sveta. Vseeno se lahko vprašamo, kako so pisci scenarija prišli na idejo, da mora biti Nemov »ugrabitelj« ravno zobozdravnik – najbrž zaradi komičnega efekta. Pretežno otroško občinstvo je iz tega gotovo potegnilo svoje zaključke.

Ti filmi še zdaleč niso edini, ki na podoben način predstavijo zobozdravnike ali njihovo delo, da knjig, glasbe in slik niti ne omenjamo. Zanimivo bi bilo izvesti raziskavo, ki bi ugotovila, kako tovrstni filmi vplivajo na paciente in če zato manj obiskujejo zobozdravnike.

ZOBNA VILA PRINAŠA

ŠE NEKAJ PRIMEROV FILM/SERIJA

OPIS

Bog, le kaj smo zagrešili (2014)

Zobozdravnica je v tem filmu le nekaj minut, a ji v tem času uspe ignorirati na stolu trpečega pacienta, medtem ko se z možem po telefonu krega o obisku njenih staršev za božič.

Nadnaravno (Supernatural, S6E6)

Zobozdravnik do smrti »povrta« svojega prijatelja (očitno je tudi to izvedljivo) zaradi prekletstva boginje resnice. Prijatelj je spal z zobozdravnikovo mladoletno hčerko.

Pretty little liars (S4E17)

Glavni skrivnostni antagonist serije se pretvarja, da je zobozdravnik in na stolu omami junakinjo, ki se zbudi krvava in s sporočilcem v ustih.

Prekrokana noč (Hangover, 2009)

Stu je postal zobozdravnik le, ker ga niso sprejeli na medicino (priljubljen stereotip zakaj gre kdo sploh študirati dentalno medicino) in mora svoje sposobnosti dokazovati s puljenjem lastnih zob. Ne ravno bister posameznik, ki je totalna copata.

Podobno je predstavljen v obeh nadaljevanjih.

Laughing gas (1914)

Charlie Chaplin se pretvarja, da je zobozdravnik in med drugim izpuli napačen zob z ogromnimi kleščami.

Brez povratka 2 (Final Destination 2, 2003)

Eden izmed junakov skoraj umre v zobozdravniški ordinaciji v kompleksnem zaporedju dogodkov, ki vključujejo golobe, akvarij, vtičnico in stropno dekoracijo. zakaj naj bi imeli vsi zobozdravniki akvarije?

Charlie in tovarna čokolade (Charlie and the chocolate factory, 2005)

Oče Willija Wonke je izjemno resen in strog zobozdravnik, ki ne razume svojega sina in popolnoma zavrača sladkarije v prid zdravja zob. In ja, po letih ne umivanja zob in žretja čokolade bi Wonka moral imeti najmanj katastrofalno vnete dlesni, ne pa popolnih zob.

OPOZORILO: pomen filmov je seveda stvar interpretacije in marsikdo se mogoče ne bo strinjal s seznamom in mnenjem, da je upodobitev zobozdravnikov ali njihovega dela v njih negativna. To je seveda čisto v redu, dokler lahko svoje mnenje utemeljite. Spodbujamo debate.

KAJ IMATA SKUPNEGA KOLENČNIK Kako smo IN ŠIVALNI STROJ v preteklosti vrtali zobe Besedilo: Ana Ferfolja

Večinoma velja, da so bili nekoč zobozdravniški posegi nevzdržni zaradi odsotnosti anestezije. V bistvu je k neučinkovitemu in bolečemu zdravljenju v veliki meri prispevalo pomanjkanje primernih inštrumentov oziroma opreme, ki bi omogočala danes samoumeven poseg – vrtanje v zob. Pot razvoja današnjih kolenčnikov in mikromotorjev je tako polna nenavadnih, če ne že bizarnih rešitev. In tudi če vas branje o zgodovini tako nepriljubljenega posega ne zanima, lahko vsebino tega članka uporabite na svojih pacientih. Povejte jim malo, kako bi odstranjevali karies pred 150 leti in kolenčnika v vaši roki ne bodo več gledali s strahom, temveč prej s hvaležnostjo.

Do 18. stoletja ni nihče prišel niti blizu pravemu razlogu za nastanek kariesa. Kljub temu je bilo že pred več kot 9000 leti jasno, da ni slaba ideja odstraniti zmehčano sklenino in dentin bolečega zoba ter ju nadomestiti s čim drugim. Problem je bil seveda kako. Najstarejši dokazi posegov na zobeh izvirajo iz obdobja 3300 do 1800 pr. n. št., kar je bilo potrjeno pri izkopavanju ostankov tako imenovane Indske civilizacije. Na področju današnjega Pakistana so v zobeh iz bronaste dobe našli pravilne luknje, ki so bile očitno narejene s človeško roko. Glede na njihovo obliko so bile zavrtane s pomočjo loka – na isti način kot so vrtali v kamne ali prižigali ognje. Najdbe

KAJ IMATA SKUPNEGA KOLENČNIK IN ŠIVALNI STROJ

kažejo, da so na podoben način v zobe vrtali tudie stari Egipčani (iz tega časa izvira tudi prva pisna omemba zobozdravnika) in Maji. Slednji so znali izdelovati presenetljivo dobre preparacije za vstavljanje dragih kamnov.

Kot si lahko predstavljate, je bilo takšno vrtanje zelo dolg in za naše standarde ne preveč uspešen poseg, ki je v kombinaciji s pomanjkljivim znanjem postal pravo mučenje. Od Sumercev dalje pa vse do 18. stoletja je namreč veljalo, da zobno gnilobo povzročajo črvi, ki prebivajo v zobeh in jih je treba odstraniti. Pretirano navdušeni »zobozdravniki« so tako vrtali in vrtali z lokom, dokler niso dosegli pulpe, jo proglasili za črva ter izvlekli. Ni čudno, 45

ZOBNA VILA PRINAŠA Vir: Splet

Vir: Splet

Erado. Navilo se ga je z vijakom na levi.

Sveder se je poganjalo z nogo kot pri šivalnem stroju (okoli 1870).

Vir: Splet

Ročni vrtalnik iz 19. stoletja.

da je bilo puljenje priljubljenejša alternativa.

Iz grških časov obstajajo zapiski o zdravljenju različnih oralnih tegob (Hipokrat), a niso preveč specifični o pripravi preparacij. To je za tiste, ki se bojijo obiska pri zobozdravniku, najverjetneje prej blagoslov kot nesreča. Delci dentalne zgodovine, ki so preživeli zob časa, namreč niso 46

DECEMBER 2014

ravno vzpodbudni. Če te je v starem Rimu okoli leta 15 n. št. začel boleti zob, si obiskal zdravnika Archigenesa. Ta je zmešal črve, pajčja jajčeca in aromatična olja. Nato je v zob izvrtal luknjo (vir milostno izpusti, kakšen inštrument je uporabil), jo napolnil s prej omenjenim pripravkom in zaprl.

Zgodovinski viri trdijo, da so se na ponoven obisk vrnili le redki pacienti, a lahko ugibamo, da to ni bilo zaradi uspešnosti zdravljenja.

V srednjem veku je skrb za zobne bolečine prišla v roke brivcem, ki so izvajali tudi kirurške posege. Njihov repertoar je bolj ali manj obsegal le puljenje zob, vendar pa je v tistem času nastala prva knjiga, v celoti posvečena le stomatologiji.

Zene Artzney (napisana v stari nemščini) je bila prvič izdana leta 1530 in pokriva številne stomatološke teme, na primer polnitve preparacij, higieno, bolečine in ekstrakcije. Vključuje dela klasičnih in arabskih avtorjev (Galen, Mesue, Celsus,…) in opisuje, da lahko preparacijo zoba napravimo z »majhnim nožkom, pilo ali dletom«. V približno 4000 letih torej nismo prišli ravno daleč. Tudi prva angleška knjiga o stomatologiji iz leta 1687 bolj slabo pojasni odstranjevanja kariesa: »Obolele zobe ostrgamo s primernimi inštrumenti«. Kakšni točno pa so ti »primerni inštrumenti«, je avtor prepustil naši domišljiji.

O prvem resnem napredku lahko govorimo šele s knjigo Le chirurgien dentiste (1728), ki jo je napisal oče moderne dentalne medicine Pierre Fauchard (1678–1761). V njej je prvič natančno opisana ekskavacija kariesa in uporaba vrtalnika na lok. Ta je bil bolj izpopolnjen od tistega iz leta 3000 pr. n. št., vendar je še vedno deloval po istem principu.

To pomeni, da je bila glavna vloga asistence še vedno držanje upirajočega se pacienta v agoniji in ne podajanje inštrumentov. Lok je bil v široki uporabi vse do štiridesetih let 19. stoletja in naj bi se po Fauchardovem opisu uporabljal tudi za posege v zobnih kanalih. Alternativo loku je predstavljal »porte-forêt«, prvič opisan s strani francoskega zobozdravnika leta 1830. Imel je

sistem kolesc, ki si jih poganjal z ročico, rotacija pa se je prenesla na sveder. Vse skupaj še najbolj spominja na ročni stepalnik za jajca.

Ostali svedri in vrtalniki, ki so bili v uporabi v 19. stoletju, vključujejo še Arhimedove svedre.

Tako so jih poimenovali, ker pač delujejo po osnovnem principu Arhimedovega vijaka in jih lahko kupimo še danes – seveda ne za vrtanje zob, ampak za obdelovanje lesa, kamna in kovine, ker omogočajo hitro vrtanje majhnih lukenj (1mm premera). Sveder zavrtimo s pomočjo vzmeti, ki jo pomikamo gor in dol, pri tem pa je potreben precejšen pritisk v smeri vrtanja. Za lažjo predstavo, kako to zgleda, priporočam ogled videa na youtubu (Archimedes drill), ki prikaže njegovo uporabo na lesu. Po ogledu boste vsekakor bolj cenili, da se niste rodili v 19. stoletju. Takšni posegi so bili za paciente več kot neprijetni, zobozdravniki pa niso mogli doseči kaj več kot grizne ploskve spodnjih premolarjev.

Arhimedove svedre je leta 1864 izpodrinil Anglež George Harrington, ko je predstavil vrtalnik, ki je v bistvu deloval z mehanizmom ure za navijanje.

Imenoval se je Erado, kar v približnem prevodu iz latinščine v slovenščino pomeni postrgaj ven.

Napravo se je navilo kot otroški avtomobilček, namesto otrok pa so se po navijanju veselili zobozdravniki. V primerjavi z vsemi starejšimi različicami svedrov si ga namreč lahko uporabljal le z eno roko in tekel je celi dve minuti, preden je bilo potrebno ponovno navitje. Izdelovali so jih iz srebra, bili so okrašeni z različnimi vzorčki, shranjeni pa v škatli iz orehovega lesa. Erado si lahko kupil za 6 gvinej, kar pri upoštevanju pretvorbe v funt in inflacije danes znese okoli 490 funtov. Za ta denar lahko dobimo že kak dober sodoben kolenčnik. Na tem mestu je vredno omeniti, da je bilo predvsem v viktorijanski dobi zelo popularno imeti elegantno zobozdravniško opremo. Ročaji inštrumentov so bili pogosto iz ebenovine, slonovine in podobnih luksuznih materialov ter okrašeni z vzorci, saj je to kazalo na premožnost zobozdravnika in posredno njegovo

ZOBNA VILA PRINAŠA Vir: Splet

Vir: Splet

Vir: Splet

svedri. Če kot primer vzamemo običajen sodoben mikromotor v splošni zobozdravstveni ordinaciji: ima do 40.000 obratov na minuto, vrtljaji svedra pa so odvisni od prestavnega razmerja kolenčnika (za rdeči do 200.000 obratov/minuto).

Morrison sam je poročal o velikem zadovoljstvu svojih strank: »Imam nekaj precej živčnih gospa, ki sem jim prej ročno odstranjeval karies. Vse so se soglasno odločile, da je operacija s pomočjo tega stroja neboleča in relativno prijetnejša od drugih metod resekcije.« V tistem času je bilo to čudo moderne tehnologije, predvsem kar se tiče števila vrtljajev na minuto. Bil je ogromen, glasen in drag, ampak je prvič omogočal lahko vzdrževanje, resnično funkcionalnost in kontrolo hitrosti.

S prihodom elektrike čez nekaj let se je njegova učinkovitost še izboljšala (do 3000 obratov/min).

V bolj ali manj tej obliki se je vrtalo vse do leta 1949, ko so John Patrick Walsh in njegovi sodelavci na Novi Zelandiji razvili kolenčnik z mikromotorjem na stisnjen zrak (zračna turbina).

Walsh je bil pozneje za svoje delo celo povzdignjen

Rekostrukcija vrtanja pred tisoči let. Mandibula naj bi bila ob

Vrtalnik na lok, cirka 1850.

Strah in groza na MF Grega, 3. letnik »Moja fobija so definitivno avtomatsko zapirajoča se vrata.«

Motor s kolenčnikom, 1950.

usposobljenost. Najverjetneje pa je lepo oblikovan inštrument tudi pomagal zamotiti pacienta, da ni ob pogledu na inštrumentarij 19. stoletja kar takoj stekel iz ordinacije.

Harrington se je odločil prodajo razširiti v ZDA, vendar je njegov uspeh trajal le nekaj let.

Načrte mu je prekrižal James B. Morrison leta 1871, ko je s svojim patentom povzročil pravo revolucijo v odstranjevanju kariesa in storil prvi korak k današnjim pojmom zobnih preparacij.

Po njegovi inovaciji lahko v bistvu prvič paciente imenujemo paciente in ne žrtve. Morrison je dobil navdih pri maminem starem šivalnem stroju, ki se ga je poganjalo z nogo. Prenos prek koles in traku je povzročil pomik igle in isti princip se je dalo uporabiti pri vrtanju. To je omogočilo vrtenje svedra do 2000 vrtljajev na minuto, kar je za današnje standarde seveda nizko, za takratne pa cel dosežek in popolnoma neprimerljivo s starejšimi

izvedbi seveda še vedno del osebe.

v viteza. Prvi približek današnjega mikromotorja s kolenčnikom je luč sveta ugledal leta 1957, ko je na trg prišla izboljšava Walshovega patenta s strani Johna Bordena. Prvič je bila masovno proizvedena in prodajana v ZDA pod imenom Borden Airotor. Borden je dodal protikot, zmanjšal hrup in vibracije ter na sploh razvil Walshov patent, da je bil primeren za uporabo v ordinaciji.

V naslednjih letih je bilo zobozdravniškemu elementu dodano še elektronsko upravljanje vode in zraka, boljše hlajenje, manj vibracij, večja ergonomičnost, upravljanje stola in osvetlitev.

Danes je vedno bolj v uporabi indukcijski električni mikromotor, ki je lahko že vgrajen v ohišje kolenčnika in je tudi dražji od zračnega. Sicer je trajalo kar nekaj tisoč let, a vendar smo prišli do tega, da zobozdravniki niso več mučitelji, ampak pomoč pri odpravljanju zobnih bolečin.

Dr. Albert Bernstein

Mateja Lisjak, dr. med. specialistka dermatovenerologije

ČUSTVENI VAMPIRJI

UPORABNA DERMATOLOGIJA

Redna cena: 24,60 eur

Redna cena: 41,90 eur na: Spletna ce

na: Spletna ce

19,90 eur

34,70 eur

Saj jih poznate – vznemirljivi, vendar nezanesljivi ljubimci, skrbni partnerji, ki vas zaprejo v kletko svojega ljubosumja, pretirano dramatični prijatelji, ki uporabljajo čustva bolj učinkovito, kot teroristi kalašnikove, zahtevni starši, ki jim prav v ničemer ne morete ugoditi, manipulativni sodelavci, zaradi katerih se ves čas ozirate čez ramo, in šefi z gigantskimi egi …

Uporabna dermatologija je praktičen in uporaben priročnik, ki na razumljiv, preprost in pregleden način opisuje najpogostejše kožne težave, kožne bolezni in tumorje v naši populaciji in njihovo zdravljenje.

Avtorica se pri zdravljenju ne osredotoča samo na zdravljenje z zdravili in ostalimi medicinskimi postopki, ampak poudarja tudi pomen pravilne nege in možnosti samopomoči.

prodaja@zalozba-chiara.si

KAJ IMATA SKUPNEGA KOLENČNIK IN ŠIVALNI STROJ

www.zalozba-chiara.si

47

ZOBNA VILA PRINAŠA

NEMŠKI MEDICINSKO-ZGODOVINSKI MUZEJ V INGOLSTADTU Besedilo: Patricia Fras, Domen Kanduti

Vir: Splet

Podati se v svet in raziskati, kar je zate še neraziskanega, je res zabavno in zanimivo. Še bolje je, če lahko stvari, ki si jih odkril, deliš z drugimi in jih povabiš, da jih tudi sami raziščejo.

Konec oktobra je bil čas za kratko potovanje v Nemčijo, natančneje v mesto Ingolstadt, ki leži v središču Bavarske ob reki Donavi.

Leta 1472 je Louis IX. ustanovil v mestu Univerzo Ingolstadt, ki je kasneje postala Univerza Ludwig-Maximilians in bila leta 1800 prestavljena v München.

Univerza Ingolstadt je omenjena v romanu Frankenstein pisateljice Mary Shelley, v kateri je znanstvenik Viktor Frankenstein ustvaril svojo pošast. Del zgodbe se je odvijal v Ingolstädter Alte Anatomie (Stara zgradba anatomije), ki je danes medicinsko-zgodovinski muzej.

V muzeju, ki vsebuje eno največjih medicinsko zgodovinskih zbirk v Nemčiji, lahko vidimo, kako se je spreminjal razvoj medicine v zadnjih 500 letih.

Kot študenta dentalne medicine naju je s fantom seveda bolj pritegnil »dentalski del«.

Navdušena sva bila nad totalnimi zobnimi protezami, oziroma predvsem nad materiali, iz katerih so bile izdelane. Za izdelavo protez so namreč nekoč uporabljali povsem vsakdanje materiale, na primer les in slonovino. Tudi zobozdravniški

stoli so bili drugačni kot sodobni. Brez moderne mehanizacije sprva izgledajo preprosto, a po podrobnejšem ogledu vzbudijo občutek, da so uspešno služili svojemu namenu. V spominu pa nama bo vsekakor ostala zanimiva podoba zobobola. Človek si stoletja nazaj ni znal razlagati določenih pojavov in stanj v svojem življenju. Po odgovore se je zatekal k religiji, ki je edina znala odgovoriti na zastavljena vprašanja . Tako je po vsej verjetnosti nastala tudi podoba bolečega zoba vidna na spodnji sliki. Seveda si je to podobo vsak razlagal po svoje. Pritegnili so naju tudi pripomočki za puljenje zob, ki se od današnjih ne razlikujejo kaj dosti, ter zbirka svedrov, katerih oblika kot tudi način uporabe sta se z leti spreminjala.

Tukaj je predstavljen le droben delček tega, kar si v samem muzeju lahko ogledamo. Vredno je omeniti še res veliko zbirko očal, v muzeju imajo nekaj zanimivih stolov, ki so omogočali lažji porod, razne anatomske preparate, rentgenske in ultrazvočne priprave, številne kirurške pripomočke …

Torej, če vas pot morda odnese v osrčje Bavarske, ne odlašajte z ogledom tega medicinsko-zgodovinskega muzeja, ki ga obdaja lično urejen zeliščni vrt. Zagotovo boste, tako kot midva, spet spoznali, da je medicina neke vrste umetnost z bogato zgodovino in danes ekspresnim razvojem. Kljub temu pa kanček te umetnosti ostaja nespremenjen in daje poslanstvu tisto nekaj več.

ALKOŠOLA Besedilo: Člani projekta Alkošola

Projekt Alkošola je nastal leta 2013, v zasedbi mladih študentov drugega letnika medicine. Za projekt smo se odločili, ker smo začeli opažati, da je med mladimi prisotnega vse preveč alkohola in to v prevelikih količinah.

Zavedamo se, da se mladi na svoji poti odraščanja srečujejo z dobrimi in s slabimi platmi življenja. Zagotovo se bodo prej ali slej vsi spoznali tudi z alkoholom, česar ne moremo preprečiti.

Lahko pa svoje znanje in voljo uporabimo v uresničevanju cilja, da preventivno stopimo predvsem do mladih, vpeljemo delavnice v osnovne in srednje šole ter se z njimi pogovarjamo o posledicah prekomerne uporabe alkohola.

48

DECEMBER 2014

Ena od točk programa je torej načrt, kako ponuditi mladim zabavo brez alkohola, kakšne alternative obstajajo in kako dobro se lahko imajo brez pijančevanja. Mladi morajo vedeti, koliko športnih, kulturno-umetniških in zabavnih dejavnosti se jim ponuja, kje vse se lahko izrazijo in se imajo veliko bolje kot doma za računalnikom. Če bodo imeli družbo, se bodo sprostili na primer ob športu in se tam zabavali ter ne bodo čutili potrebe po stiku z alkoholom.

Poudarek imamo tudi na vplivu alkohola pri prometu, saj se čedalje pogosteje dogaja, da se mladi opijajo in potem usedejo za volan.

Dejstvo je, da je v Evropi tretjina prometnih nesreč s smrtnim izidom posledica uporabe alkohola, kar pomeni približno 17.000 smrtnih žrtev letno. Od tega je tretjina žrtev pešcev.

Ljudje so se skozi zgodovino po odgovore na vsakdanje tegobe in stanja zatekali k religiji, ki je edina znala odgovoriti na zastavljena vprašanja . Tako je po vsej verjetnosti nastala tudi podoba bolečega zoba, vidna na sliki.

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE Vir: Arhiv projekta

Samo v Sloveniji je v zadnjih dveh desetletjih na cestah zaradi alkohola umrlo več kot 2.000 ljudi. Zato v novem projektu razpravljamo o nevarnosti alkohola v kombinaciji s prometom ter iščemo poti, kako prepričati voznike, sploh mlade, da nikoli ne bi sedli pijani za volan.

Naš projekt letos stoji na bolj trdnih nogah, dogovorjenih imamo veliko delavnic po osnovnih in srednjih šolah, načrtujemo pa tudi predavanje za sovrstnike. Zato, če imaš željo, se našemu projektu lahko kadarkoli pridružiš.

Zainteresirani pišite na alkosola@gmail.com!

Zavedamo se, da popivanja ne bomo mogli nikoli izkoreniniti, vendar pa lahko s pogovorom in odkrito postavljenim stališčem veliko naredimo.

SVETOVNI DAN DIABETESA Besedilo: Gaster Felix | Fotografija: Arhiv projekta

Člani projekta Gaster Felix smo z akcijo Pohodi sladkorno bolezen! skupaj s študenti Fakultete za farmacijo in člani Zveze društev diabetikov Slovenije v petek, 14. novembra 2014, od 9. do 14. ure na Prešernovem trgu mimoidoče seznanjali z nevarnostmi diabetesa, jih spodbujali, da vzamejo odgovornost za zdravje v svoje roke, in jim brezplačno merili krvni sladkor.

Opravili smo okoli 1200 meritev. Sladkor smo merili tudi v Državnem zboru, kjer se je meritev udeležil tudi predsednik Državnega zbora dr.

Milan Brglez.

SVETOVNI DAN DIABETESA

49

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

ZLATI EREKTOR DOBI ...

UROŠ MATANOVIČ Besedilo: Mojca Kecelj | Fotografija: Matej Zupan

Medicinski razgledi so strokovna revija s tako dolgim stažem, da se nihče več ne sprašuje, kako so se sploh začeli in kdo je dobil idejo za njihov nastanek, ampak je njihova prisotnost tako rekoč samoumevna. Z revijo se študenti srečujemo ves čas svojega študija. Za večino je to prvi stik s strokovnimi članki, predstavlja nam dodatno, včasih pa tudi obvezno učno gradivo, je prvi naslov, kamor pošljemo objave, ki so nastale na podlagi naših raziskovalnih nalog, ter nenazadnje tudi literatura za samoizpopolnjevanje po končanem študiju.

Dejstvo je, da so Medicinski razgledi v več kot 50 letih svojega delovanja postali prava institucija, ki ne samo da izda štiri visokokvalitetne strokovne revije na leto, ampak izdaja tudi učbenike in organizira najrazličnejše dogodke.

Zagotovo pusti vsaj majhno sled na študijskem delu vsakega študenta medicine v Ljubljani. Zato smo se v Erektorjevem uredništvu tokrat odločili, da Zlati Erektor podelimo gospodu Urošu Matanoviču, enemu izmed ustanoviteljev, prvemu tehničnemu in drugemu glavnemu uredniku Medicinskih razgledov.

Uroš Matanovič se je rodil leta 1941 v Ljubljani. Medicinsko fakulteto je obiskoval v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, torej v času, ko se je rentgen že uveljavil kot diagnostična metoda, ultrazvok še bolj ali manj v povojih, računalniške tomografije ali magnetne resonance pa še ni bilo na obzorju. Predvsem pa takrat študijska literatura, strokovni članki in novice o zadnjih znanstvenih odkritjih niso bile dostopne nekaj klikov stran, ampak je bilo na voljo malo učbenikov, prevedenih (v srbohrvaščino) pa še manj. Pa vendar so bili tudi v tistih časih študentje oziroma vsaj nekateri izmed njih dovolj radovedni, vedoželjni, vztrajni in iznajdljivi, da so vsako leto pripravili študentski kongres, na katerem so predstavljali teme z najrazličnejših področij medicine. Kmalu so ugotovili, da svojih nalog nimajo kje objaviti, hkrati pa so si želeli, da bi lahko prebrali nekaj več o snovi, o kateri so se učili, saj so o njej slišali le na kakšnem predavanju. Tako so nastali Medicinski razgledi, glasilo študentov medicine, ki so jo slovenski medicinci malo povzeli po hrvaški in srbskih kolegih, saj so ti takrat že izdajali svoji reviji. Razgledi so bili razdeljeni na različne rubrike: objave s študentskega kongresa, učne teme, ki so jih na njihovo prošnjo in brez honorarja napisali 50

DECEMBER 2014

njihovi profesorji in asistenti, recenzije knjig, slike rentgenov, ob katerih so morali bralci postaviti diagnozo … Revija se je med študenti hitro prijela in nekatere številke so bile dobesedno razgrabljene. Tako je izdaja s člankom o fiziologiji in patofiziologiji ledvic, ki jo je na prošnjo uredništva napisal takrat še mlad asistent, danes pa ugledni akademik prof.

Kordaš, še vrsto let krožila med študenti in bila skoraj tako iskana kot so danes čudežni USB ključki z zbranim učnim »gradivom« za določen letnik.

Gospod Matanovič se spominja, da so večkrat urednikovali kar pri njem doma, sami pa so tudi oblikovali revijo in to ročno, tako da so po opravljenih dveh ali treh korekturah krtačne odtise razrezali, zlepili po straneh, dodali slikovno gradivo in nato prelom odnesli v tiskarno. Kot pravi, jim to delo nikoli ni bilo odveč, ampak so bili zelo entuziastični, vodilni člen njihove skupine pa je bil Jože Lokar, poznejši profesor psihiatrije, sicer pa prvi glavni urednik Medicinskih razgledov.

Ob študiju in delu za Medicinske razglede pa je gospod Matanovič dobil študentsko delo tudi pri farmacevtski družbi Krka, kjer je prav tako pomagal pri urejanju njihove revije. Kljub dodatnim zaposlitvam mu študij ni delal težav in bil je marljiv, sposoben pa tudi karizmatičen študent. Toda malo pred diplomo, ko je imel pred

samo še nekaj izpitov, za katere (predvsem za interno) se mu je, perfekcionistu, ves čas zdelo, da ne zna dovolj, da bi jih šel suvereno opravljat, so mu v Krki ponudili odgovorno mesto v medicinsko-informativnem sektorju. Sprejel je izziv in postal sodelavec Krke ter tam ostal vse do svoje upokojitve.

Najprej je dolgo delal kot vodja medicinskega centra, v katerem so pripravljali strokovne tiskane materiale (zloženke, prospekte, brošure, oglase), s pomočjo katerih so strokovni sodelavci o Krkinih novih zdravilih obveščali zdravnike in farmacevte.

Strokovne sodelavce so vsestransko pripravljali za trženje zdravil, kar je obsegalo natančno poznavanje svojih zdravil in konkurenčnih preparatov, strukturo in metodologijo predstavitve, ustrezno odgovarjanje na vprašanja, urejenost in obnašanje … Ali kot gospod Matanovič sam pove: »Druga polovica šestdesetih let. Marketing! Čarobna beseda. Marketing v farmacevtski industriji? Nobene knjige, nobenega priročnika … Ker sem lahko komuniciral v več tujih jezikih, me je vodstvo Krke poslalo na marketinško »šolanje« k tujim partnerskim farmacevtskim firmam: Bracco v Milanu, Biochemie na Dunaju, Sandoz v Bazlu, Pfizer v Bruslju, Janssen v Antwerpnu, Duphar v Amsterdamu, Squibb v Londonu. Tam sem na seminarjih in delavnicah zvedavo vsrkaval

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

njihovo znanje in izkušnje. Potem sem doma po lastni presoji implementiral tuje znanje in veščine v našo organizacijo, v naše razmišljanje in delovanje. V Krki sem obveljal za začetnika sodobnega farmacevtskega marketinga.« Potem je gospod Matanovič nekaj let delal za razvojni sektor, sodeloval je pri organizaciji kliničnih testiranj za registracijo novih zdravil v Jugoslaviji, predvsem na področju psihofarmacevtikov.

Afiniteta do trženja in dela z ljudmi je bila prevelika, zato se je vrnil v marketinške vode.

Več let je bil direktor medicinsko-informativne službe za področje celotne Jugoslavije. Poleg strateških in operativnih nalog je zdravnikom in farmacevtom veliko predaval o specifičnosti marketinga v farmacevtski industriji – po številnih mestih naše prejšnje domovine pa tudi na tujem (Varšava, Moskva , St. Petersburg).

Zadnja leta svoje kariere je bil eden od svetovalcev generalnega direktorja, odgovoren predvsem za stike z javnostjo. Sprejemal je obi-

skovalce Krke v Novem mestu, jim predstavljal njeno razvojno pot in dosežke, odgovarjal na vprašanja … To je bil pisan nabor gostov: dijaki, študentje, zdravniki, farmacevti, kemiki, diplomati, predsedniki držav, visoki vojaški predstavniki, cerkveni dostojanstveniki – iz Sloveniji in številnih držav, s katerimi Krka sodeluje. V tem času je tudi uspešno vodil Krkino galerijo v Ljubljani.

Lepo je poslušati, ko nekdo o svojem delu govori z navdušenjem, še posebej ko pove, da mu ni bilo niti enkrat težko oditi v službo, saj je imel svoje delo preprosto rad, zanj je predstavljalo službo in hobi. Omogočalo mu je, da je lahko pokazal in izpopolnjeval svoje največje vrline – komunikativnost, sistematičnost, natančnost in inovativnost.

V prostem času se je gospod Matanovič rad posvečal svoji drugi veliki ljubezni (prva je bila Krka in delo zanjo) likovni umetnosti in resni glasbi, predvsem operni. Doma ima lepo zbirko grafik, risb, akvarelov in malih plastik znanih slovenskih umetnikov, seveda pa tudi veliko

zbirko avdio in video zgoščenk oper železnega repertuarja, nekatere tudi v več izvedbah. Poleg tega se pozimi rad odpravi smučat, poleti kam odkolesari ter je med tednom kdaj pa kdaj taksi služba za svoje vnuke. Veliko tudi bere, zanima ga vse. Nikoli mu ni dolgčas.

Medicinskih razgledov sicer ne spremlja več, a pove, da mu je uredniško delo, predvsem vsa znanja in veščine, ki jih je pri tem pridobil, še kako koristilo tudi v nadaljnji karieri. Nenazadnje je ravno preko Medicinskih razgledov dobil povabilo za študentsko delo pri Krki, kjer so mu nato tudi ponudili službo in mu tako omogočili sicer malo drugačno delo kot ga je morda pričakoval, ko se je vpisal na medicino, a nič manj zanimivo ali zahtevno. Tako nam je v časih, ko smo velikokrat soočeni s pomanjkanjem služb v zdravniški stroki gospod Matanovič lahko dokaz, da nam znanje, ki ga pridobimo tako s študijem kot tudi z vsemi obštudijskimi dejavnostmi, omogoča bolj široko paleto dela, kot se nam zdi na prvi pogled.

z novoizvoljenimi študentskimi poslanci Medicinske INTERVJU Odkrito fakultete v Študentskem zboru ŠOU v Ljubljani in člani ŠOMF S SKUPINO OBRAZI MF

Besedilo: Alja Lodrant, Mojca Bitenc | Fotografija: Matej Zupan, arhiv Obrazi MF

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju ŠOU op. a.) je demokratično organizirana skupnost, ki zastopa pravice in interese študentov Univerze v Ljubljani, torej tudi študentov naše Medicinske fakultete, in skrbi za kakovosten študij ter pestro in kakovostno študentsko življenje. ŠOU v Ljubljani avtonomno izvaja študentske interesne in obštudijske dejavnosti ter vodi študentsko politiko na področjih izobraževanja, socialnega in ekonomskega položaja študentov ter mednarodnega sodelovanja.

Poslanstvo organizacije je na demokratičen način strukturirati stališča do različnih študentskih in družbenih vprašanj.

Kot na vsaki fakulteti, akademiji oziroma višji ali visoki šoli Univerze v Ljubljani tudi na naši fakulteti deluje študentska organizacija visokošolskega zavoda, to je Študentska organizacija Medicinske fakultete (v nadaljevanju ŠOMF op. a.), ki organizira in izvaja programe interesnih dejavnosti študentov na področju kulture, športa, obštudijskega izobraževanja, mednarodnega sodelovanja, mladinskega turizma, založništva in informiranja.

Zgornja predstavitev ŠOU in ŠOMF resnično lepo zveni, vendar vsaj po najinem mnenju ne pove prav veliko konkretnega. Zato sva se v iskanju odgovora na vprašanje, v čem sploh je smisel obeh organizacij in kaj natančno lahko naredita za študenta Medicinske

INTERVJU S SKUPINO OBRAZI MF

fakultete v Ljubljani, obrnili na skupino Obrazi Medicinske fakultete (v nadaljevanju Obrazi MF op. a.). Njeni člani so namreč na rednih volitvah v Študentski zbor ŠOU v Ljubljani in Upravne odbore Študentskih organizacij visokošolskih zavodov (ŠOVZ) za obdobje 2014–2016, ki so potekale 20. in 21. oktobra 2014, v svoji volilni enoti zbrali najvišje število glasov in s tem postali novi poslanci Medicinske fakultete v Študentskem zboru ŠOU in člani ŠOMF. Tako si zdaj lahko v spodnjem intervjuju preberete, kaj so nama povedali o obeh organizacijah, pa tudi o sebi in svojih idejah, načrtih, namenih ter ciljih, ki jih želijo v svojih novih vlogah doseči.

Kdo so Obrazi MF? Zakaj ste si izbrali takšno ime, kako ste se zbrali, kako ste se spoznali?

Marko: Ime je dejansko staro že dobri dve leti, že takrat je namreč na študentskih volitvah kandidirala ekipa Obrazov. Mislim, da je do tega imena prišel idejni oče ekipe Marko Stopar, ker smo hoteli biti »obraz fakultete«, torej takšni, da bi se lahko vsak poistovetil z nami. Zdi se mi namreč, da je filozofija kakršnih koli volitev v tem, da če se oseba poistoveti s teboj, ti bo prej dala glas. In ja, po prejšnjih volitvah, za katere ne morem ravno reči, da smo jih izgubili, saj smo dobili kar tri kandidate od šestih, ki so nas zastopali v ŠOU, smo si rekli, da bi šli s tem dobrim »brendom«, ki smo ga ustvarili dve leti nazaj, naprej,

ga nadgradili, posodobili in nastopili vsaj še enkrat.

Jaka: Z Markom sva sicer o kandidaturi začela razmišljati že nekje maja, junija, potem pa se je med študijskimi počitnicami oblikovala ta ekipa.

Marko: Naša želja je bila, da bi bili približno enako zastopani vsi interesi. Zato smo si želeli nekaj aktivnih članov društva (Društvo študentov medicine Slovenije op. a.) ter pazili, da so v naši ekipi tudi »dentalci« in da je enako razmerje fantov in punc. Nam pa tokrat žal ni uspelo dobiti nikogar iz Oražnovega doma in Medicinskih razgledov.

Zakaj ste se odločili za kandidaturo na letošnjih študentskih volitvah?

Marko: V meni je ta ideja tlela kar nekaj časa.

Na volitvah sem nastopil že dve leti nazaj, vendar nisem bil izvoljen, kar mi je po eni strani kar prijalo.

Od takrat pa sem preko dela v društvu sprevidel, da bi lahko določene stvari bolje potekale, predvsem da bi društvo lahko dobilo več sredstev za svoje delovanje in svoje projekte.

Jaka: Sam sem se za kandidaturo odločil predvsem zaradi želje po izboljšanju sodelovanja med društvom in ŠOMF-om. Lani sem namreč sodeloval pri organizaciji dveh projektov – Kirurško šivanje ter Medicinska nemščina in prav pri slednjem je nekje na sredini prišlo do ukinitve financiranja, kar se ne bi smelo dogajati.

51

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

52

Julija: In zakaj sem jaz šla v to? Ker bi rada, da se ustrezno financira predvsem to, kar mi študentje radi delamo, še največ takih projektov izvaja DŠMS. Želela sem si tudi, da bi se zmagovalna stranka res osredotočila lokalno, na našo fakulteto, in se ne bi toliko ukvarjala s problemi, ki se tičejo cele ŠOU, ker je to težko reformirati. Iskra se je na primer zadnji dve leti morda malo preveč udejstvovala na globalni ravni in nekoliko pozabila na lokalne zadeve, torej na interese medicincev.

Jaka: Na naši fakulteti je pač zelo specifična situacija, ker je društvo tako močno in ima dolgoletno tradicijo, kar je treba spoštovati. Za stvari, ki jih na drugih članicah ŠOU delajo ŠOVZ-ji, je pri nas odgovorno društvo, zato je ključna komunikacija in mislim, da je prav, da je v ŠOMF-u vedno nekdo iz društva.

drugje.

Marko: Mislim, da je ključno tudi, da nismo bili, oziroma smo želeli biti čim manj vsiljivi in da nas bogatijo številne dobre reference, predvsem predanost svojim projektom, zato so si ljudje želeli, da bi jih zastopali tudi v ŠOU. Jaka: Kar se tiče izidov, so številke povedale svoje.

Pa še 33 % udeležba je nenazadnje kar precej dobra.

Kako bi komentirali volilni izid na Medicinski fakulteti? S čim ste Obrazi MF prepričali volivce?

Julija: Jaz bi predvsem rekla, da nismo igrali nobenih umazanih igric, kar je večina sprevidela. Poleg tega nas ljudje poznajo, ker večinoma prihajamo iz DŠMS-ja in v nas vidijo odgovorne osebe. Zato potem nekako lažje zaupajo celotni listi, da njeni člani ne bodo delali škandalov ali česa prikrivali. Verjetno je pripomoglo k takšnemu volilnemu izidu tudi to, da smo lista, ki obstaja le na našem faksu in nimamo organizacij nikjer

Kaj pa nalepka Obrazi MF na lončkih?

Jaka: Nalepka Obrazov je bila le na lončkih, ki so jih študentje sami plačali. Mi nismo podarjali kave, nismo podarjali halj, nismo imeli takšnega pristopa.

Je pa res, da smo veliko časa presedeli v Mandibuli in avli ter se pogovarjali z ljudmi, ki jih je zanimal naš program. Apelirali smo na bruce, se jim trudili v vsej poplavi informacij lepo razložiti, kaj so projekti, kaj je DŠMS, kaj pomeni ŠOMF. Torej smo kupovali glasove? Nikakor ne. Kaj so delale druge stranke, pa ne bi komentiral.

Julija: Glasov nismo kupovali, pač pa smo jih

DECEMBER 2014

Tekom volilne kampanje je bilo večkrat slišati, da posamezne stranke pravzaprav “kupujejo” glasove. Tudi vi ste med drugim na primer poskrbeli za znižanje cene “coffee to go” v Mandibuli. Kako komentirate te obtožbe in kaj mislite, da takšno ravnanje pove o vas?

Jaka: Kava je bila cenejša samo za člane društva ...

pridobili s svojim trudom. Ciljali smo predvsem na bruce in druge letnike. Če že, smo širili nek uporaben propagandni material, napisali smo na primer, kako preživeti prvi in drugi letnik, ko še ne veš točno, kako deluje Medicinska fakulteta, kakšen princip učenja je potreben in tako dalje.

Jaka: Šli smo se tudi predstavit skoraj vsem letnikom; mislim, da nismo preveč težili, ker so predvsem ti nižji letniki potem že vsega naveličani. Se pa volitve zmaga v zadnji treh dneh kampanje, za katero se mi zdi, da je bila letos generalno gledano kar “fer” in tudi s strani Univerze ni bilo kakšnih pritožb.

Jaka in Marko, vidva sta bila izvoljena za predstavnika študentov Medicinske fakultete v ŠOU. Ali se lahko našim bralcem najprej na kratko predstavita, potem pa s skupnimi močmi razložita, kaj sploh je ŠOU v Ljubljani?

Marko: Sem Marko Mikša, peti letnik. Dve leti sem bil blagajnik društva, zadnje leto pa generalni sekretar zveze (Zveza študentov medicine Slovenije op. a.). Sicer imam tudi številne izkušnje z vodenjem delavnic, samostojnimi projekti ... Joj, kar preveč se kujem v zvezde. Kaj je ŠOU? Na vsaki fakulteti je določena skupina študentov, ki oblikujejo svojo študentsko organizacijo na tisti fakulteti. Teh študentskih organizacij je v Ljubljani, če se ne motim okrog trideset, vse fakultete imajo potem tudi predstavnike v študentskem zboru, ki skupaj oblikujejo vodstveno

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

bi pogledali, kje so luknje, kje so v tej verigi šibki členi in jih poskusili sistematično zamenjati, ampak tako, da jih ne bi bilo treba v bližnji prihodnosti spet menjavati, zato bi se res morali poglobiti in preveriti vse možne scenarije.

Julija: Postavljamo se nekam na sredino, nismo za revolucijo, vendar zopet ne bi vsega pustili tako kot je, saj organizacija ŠOU preprosto ni dobra, to vendar vsi vemo, še posebej zaradi incidentov, ki so se dogajali pred leti. Mogoče res nimamo nekega programa, kot je bilo izpostavljeno na predvolilnih soočenjih, vendar morate razumeti, da smo novo nastala skupina in da bomo vse še predebatirali; bomo pa zagotovo delali v skladu s tem, kar je legitimno.

Jaka: Zavedati se je treba tudi, da sva v ŠOU le dva, zato je pričakovati, da bova reformirala celoten ŠOU, nesmiselno, kar je še eden izmed vzrokov, zakaj smo se bolj skoncentrirali na lokalne probleme. strukturo ŠOU v Ljubljani, ki naj bi zastopala interese vseh študentov. Vsaj tako je na papirju.

Potem je znotraj te organizacije predsedstvo s svojimi ministri, formalno gledano je to država v malem, s svojo izvršilno in zakonodajno vejo, medtem ko sodne še nima. Ta organizacija naj bi torej zastopala interese vseh študentov v Ljubljani na državni ravni pri Študentski organizaciji Slovenije, kamor spadajo še Študentska organizacija Univerze v Mariboru, Univerze na Primorskem in zveza študentskih klubov ŠKIS. Zastopala naj bi interese, želje slovenskih študentov pri vseh državnih institucijah, torej vedno, ko gre za poseganja v študentske zadeve, naj bodo študijske ali obštudijske, mednarodno sodelovanje, zdravstvo, sociala ali kar koli v zvezi s študentskim delom, naj bi posegli vmes ter podali svoje predloge in svoje komentarje. Žal se zaradi strukture oziroma neinteresa to ne dogaja vedno. Upajmo, da se bo stanje v naslednjih letih izboljšalo.

Kaj pa financiranje, od kod se ŠOU financira in kam denar gre?

Marko: ŠOU se financira iz dotacij za študentsko delo, ki jih plačujejo delodajalci, država pa potem od tega denarja določen odstotek nameni za delovanje ŠOU. Ti odstotki se seveda iz leta v leto spreminjajo, v naslednjem letu se menda pričakuje okrog 3,5 milijona evrov. Denar se razporedi po določenem ključu, ki se ga sprejme na sejah, na katerih se oblikuje tudi vlada, izberejo ministri in tako dalje. Razdeli se torej med različne resorje in zavode, ki jih ima ŠOU, na primer Radio Študent, Celica, zavod Kersnikova (bivši K4) ...

Jaka: Jaz sem Jaka Vrhovec, šesti letnik. V društvu sva lani s kolegom Nikom Žlakom ustanovila projekt Kirurško šivanje, ki je namenjen predvsem petim letnikom, da se lahko naučijo šivanja na truplih na Inštitutu za anatomijo. Sicer sem aktiven tudi pri projektu Šport, sem član nogometne reprezentance Medicinske fakultete in zdravniške nogometne reprezentance, zadnji dve leti organiziramo tudi

INTERVJU S SKUPINO OBRAZI MF

»partyje« na faksu. K predstavitvi ŠOU nimam kaj posebej dodati, razen da je eden izmed največjih resorjev resor za socialo in zdravstvo in mislim, da je najbolj smiselno, da največ delujeva prav tam.

In prav to je moje naslednje vprašanje. Kako bosta v svojem mandatu znotraj te organizacije delovala vidva?

Jaka: Kot že rečeno, želiva biti predvsem tam, na tem ministrstvu, kot svetovalca ministra. Včasih so bili ti ministri vedno s področja medicine ali farmacije, zdaj so bolj politologi, FDV-jevci, ki seveda potrebujejo nas, da jim svetujemo. Sicer želiva v ŠOU “spromovirati” večje projekte našega društva, predvsem pridobiti sredstva za njihovo izpeljavo in jih povezati s kakšno drugo fakulteto Univerze v Ljubljani. Vse to je še v povojih, veliko je namreč odvisno od vlade, ki zaenkrat še ni bila oblikovana.

Marko: Jaz bi tukaj mogoče še dodal, da bova v prvi vrsti seveda zastopala interese študentov Medicinske fakultete glede na to, da so oni tisti, ki so naju izvolili, nenazadnje sva vsaj moralno, če že ne kazensko in pravno odgovorna zanje, zato bova poskušala ŠOU spremeniti, posodobiti tako, da bo bližje študentom. Zdi se mi namreč, da ima ŠOU že dolga leta negativen prizvok, ali ga ljudje sploh ne poznajo ali pa se spomnijo samo afer, ki so se pojavljale tudi v medijih. Kar je škoda, saj je po mojem mnenju ŠOU veliko več kot le skupek afer.

V predvolilnem času smo bili priča soočenju nasprotujočih stališč Iskre in Utripa o spremembi organizacije ŠOU. Program prvih vključuje na primer večjo transparentnost transakcij, ukinitev študentskih servisov pri posredovanju študentskega dela, odpravo sejnin predstavnikov Študentskega zbora, medtem ko drugi večino teh ukrepov zavračajo. Kakšno je stališče Obrazov MF pri vprašanju temeljite reforme strukture ŠOU? Marko: Mi bi spreminjali, ampak ne vsega. Najprej

Ampak v neki fazi se boste morali vseeno postaviti na stran enih ali drugih. Če torej pogledamo konkretno sejnine, kakšno je vaše stališče?

Marko: Sem za znižanje sejnin in honorarjev, nisem pa za ukinitev. Zakaj? Če boš ljudem vzel vse, da bodo tam delali zastonj, bodo vsi ušli. Mislim, da neka nagrada, neka stimulacija mora biti, ne sme pa biti tako velika, da bi bila sama sebi namen.

Jaka: Po mojem mnenju je prav, da če delaš nekaj dobro, si za to tudi plačan. Krivično je govoriti, da se v ŠOU nič ne dela, nekateri so nenazadnje tam cele dneve.

Kako bosta kot bodoča predstavnika v ŠOU vplivala na večjo transparentnost organizacije v namen preprečevanja finančnih afer v prihodnosti?

Marko: Kot poslanca bova imela primarno nalogo, da se bova pripravila na vsako sejo in natančno preučila material, načeloma je namreč študentski zbor tisti, ki potrjuje vse odločitve in vse akte. Če je bila v preteklosti storjena kakšna napaka, jo je nedvomno potrdil študentski zbor. Razlog je lahko v tem, da so bili premalo pripravljeni in se niso zavedali svojega vpliva ali pa so bili njihovi interesi drugačni.

Jaka: Res je, da pri vseh stvareh ne bova imela možnosti odločanja, saj sva v ŠOU nenazadnje le dva, končni rezultat pa je odvisen od vseh 45 poslancev.

Marko: Čeprav je včasih ravno en glas ali dva dovolj za spremembo.

Na predvolilnem srečanju ste omenili, da želite delovati v interesu študentov medicine in dentalne medicine. Kako nameravate študente obveščati ali celo aktivno vključiti v proces sprejemanja odločitev Študentskega zbora?

Marko: Trenutno želimo nadaljevati s skupščinami, ki se jih lahko udeležijo vsi študentje in se tako seznanijo z vsem, kar je trenutno aktualno v ŠOU. 53

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Jaka: No, to je nekaj, kar je Iskra vpeljala in je dobro, ni pa seveda idealna rešitev. Problem je v tem, da lahko na primer pridejo na skupščino vsi sodelujoči pri nekem projektu, ga seveda zagovarjajo in tako umetno nabijejo njegovo pomembnost, tam v kotu pa sedita dva, ki imata ravno tako dober ali pa celo boljši projekt, vendar žal ne dobita možnosti za njegovo izpeljavo. Potrebno je torej ubrati neko srednjo pot, smo seveda vedno odprti za nove ideje.

Kako komentirata v času predvolilne kampanje pogosto izražene pomisleke, da imate Obrazi MF sicer dobro razdelano lokalno politiko, o bolj globalnih zadevah, ki se tičejo vseh študentov Univerze v Ljubljani, pa ne veste prav veliko?

Marko: Teoretično gledano, če bi na vsaki fakulteti kandidirale ekipe, ki nimajo nobenih političnih podpornikov in bi bile vse te ekipe izvoljene v ŠOU, bi študentski zbor sestavljali samo ljudje, ki nimajo posebnega političnega programa, ampak jaz verjamem, da bi s skupnimi močmi, lahko naredili super program, ki ne bi bil politično obremenjen.

Jaka: Ker nismo vnaprej obremenjeni z nekim programom, se bomo lahko sproti odločali tako, kot se nam bo zdelo najbolj primerno oziroma dobro.

Kako bo vajina dejavnost konkretno pripomogla k dobrobiti povprečnega študenta Medicinske fakultete?

Jaka: Tu bi spet izpostavil predvsem projekte, ki se lahko izvajajo na več fakultetah hkrati, na primer odprave, predvsem v Afriko, tudi sam imam namreč izkušnjo, kako težko je zbirati denar. Včasih so bili sponzorji radodarni, časi so bili drugačni, zdaj je to vse težje.

Marko: Prizadevala si bova, da bo šlo več sredstev društvom in raznim drugim nevladnim organizacijam, ki delujejo na različnih fakultetah. Zdi se mi, da so ravno društva tista, ki imajo največji vpliv na študente, poznajo namreč lokalno okolje, lokalno floro na vsaki fakulteti. Nedvomno lahko trdim, da imajo načeloma vsa društva dobre projekte, ne glede na to, na kateri fakulteti so.

Jaka: Reformirati ŠOU je malo utopično, lahko pa poskrbiva, da se bo slišal glas društva oziroma posameznika ali skupine ljudi, ki ima dober projekt.

Julija, Špela in Aldin, vi pa, če prav razumem, zdaj sestavljate ŠOMF. Ali se lahko našim bralcem najprej na kratko predstavite, potem pa s skupnimi močmi razložite, kaj sploh je ŠOMF? Julija: Sem Julija Dobrila, tretji letnik splošne medicine, bila sem izvoljena kot predstavnica za področje kulture in založništva, sicer sem tudi vodja projekta Cor. Menim, da smo medicinci že dovolj obremenjeni s kolokviji in izpiti, zato rabimo tudi sprostitev. Nekateri smo že iz osnovne, srednje šole aktivni na kulturnem področju, zato se radi 54

DECEMBER 2014

Strah in groza na MF Neža, 3. letnik »Jaz si pa ne upam stati na rešetkah nad svetlobnimi jaški.«

sprostimo na ta način, drugi bi radi celo uspeli ne le v medicini, ampak tudi v kulturi. Zato se mi zdi zelo pomembno, da se spodbuja kulturno udejstvovanje na naši fakulteti. Na področju založništva mislim, da je zelo dobro, da se financira reviji, kot sta Erektor in Medicinski razgledi, ker je vedno zanimivo prebirati domislice medicinev, hkrati pa je dobro, da imamo kje objaviti tudi članke, s katerimi smo si na primer prislužili Prešernovo nagrado. Da se na naši fakulteti čim več dogaja, se zelo trudi tudi prof. Zvonka Zupanič Slavec, zato sem mnenja, da bi bilo dobro z njo še bolj sodelovati. ŠOMF je študentska organizacija Medicinske fakultete, ki predvsem financira različne projekte, višina sredstev se pri tem določi glede na pomembnost oziroma velikost projekta, ki se na razpis prijavi.

Mi bi radi sredstva predvsem razdelili tako, da bo zadovoljnih čim več ljudi in da se bo financiralo čim boljše projekte. ŠOMF sestavljajo po en predstavnik za šport, kulturo, mednarodno sodelovanje in izobraževanje, dva »lucky loserja«, predstavnika ekip, ki na volitvah niso bile izvoljene in pa en predstavnik Študentskega sveta. ŠOMF se seveda financira iz ŠOU. Špela: Sem Špela Škerl, drugi letnik dentalne medicine in sem predstavnica za področje mednarodnega sodelovanja. Na našem faksu so te mednarodne izmenjave že res dobro urejene, zato bi radi samo dobro sodelovali z mednarodno pisarno in jim pomagali, če bi nas kaj prosili, se pa nočemo preveč vpletati v njihove zadeve.

Aldin: Sem Aldin Ribo, prvi letnik splošne medicine in predstavnik za področje izobraževanja. Sprva sem se sicer bolj videl na področju športa, ampak sem po pogovoru s kolegi z veseljem sprejel tudi to pozicijo.

Zelo pomembno se mi zdi, da so v ŠOMF predstavniki iz vseh letnikov, tako so namreč lahko zastopani interesi vsakega letnika posebej. Sam sodelujem tudi pri projektih Virus in Medimedo in mislim, da je prav to, da smo sami aktivni pri projektih društva, naša velika prednost, ker vemo, kako tam stvari tečejo in imamo zato bolj objektivno sliko.

Kako bo vaša dejavnost konkretno pripomogla k dobrobiti povprečnega študenta Medicinske fakultete?

Julija: Jaz bi na svojem področju predvsem podpirala koncerte. Menim, da bi moral tradicionalni koncert študentov medicine imeti večjo podporo, vsako leto namreč zmanjka sredstev zanj. Letos smo tako spet pristali v Slovenski filharmoniji in ne v Cankarjevem domu, ker je bilo premalo sredstev, res si želim, da

bi bil ta koncert spet organiziran na takem nivoju kot pred dvema letoma, ko ga je pripravila Mateja Lašič. Bi pa še naprej spodbujala tudi razne kulturne projekte kot na primer Cor, Big Band, Kortekst in zdravniški orkester Camerata Medica ter se povezala s prof. Zvonko Zupanič Slavec, ki je predsednica KUD. Želim si predvsem živahnejše kulturno dogajanje na naši fakulteti. Kar se tiče založništva, bi bilo potrebno financirati Erektor, Medicinske razglede in še kakšno drugo publikacijo, ki bi jo ljudje morda želeli izdati. Špela: Izmenjave so, kot že rečeno, pri nas zelo dobro pokrite. Mogoče bi bilo potrebno nižje letnike bolje informirati o tem, kako oziroma kje lahko naberejo točke za izmenjave, lahko bi to recimo na začetku leta razložili predstavniki letnika.

Aldin: Na področju izobraževanja imamo namen pokrivati interese vseh letnikov. Ena stvar, na kateri bomo delali in je namenjena predvsem starejšim študentom, so na primer EKG delavnice, projekt Kirurško šivanje in predstavitve specializacij, v načrtu pa imamo tudi treninge mehkih veščin, ki pridejo prav vsakemu izmed nas. In kaj to vključuje? Treninge premagovanja stresa, vodenja skupin in javnega nastopanja, že nastop pred 200 sošolci je lahko namreč za marsikoga velik problem.

Predstavnice za področje športa, Neže Repar, danes žal ni z vami. Ali bi lahko nekdo prosim povzel njene ideje za delovanje na svojem področju?

Julija: Najprej bi organizirali ekipo, ki bi spodbujala naše športnike na tekmovanjih.

Jaka: Bolj bi radi spromovirali tekmovanja.

Marko: Vsi vemo, da so naši športniki na medfakultetnih tekmovanjih zelo dobri, kar jim manjka, je podpora iz tribun.

Julija: Ljudje so tudi že izkazali zanimanje, da bi ustanovili skupino tekačev, ki bi šli skupaj na Ljubljanski maraton, imeli zato nižjo prijavnino, organizirali bi tudi kakšna izobraževanja o tem, kako se pripraviti na maraton, polmaraton itd. V kolikor bo interes, bomo organizirali tudi smučanje, drsanje, rafting, pohode v gore ...

Marko: Vse to je seveda odvisno zgolj od interesa, če tega ne bo, ne bomo silili, če bo, bomo pomagali po najboljših močeh.

Bi želeli za konec še kaj pripomniti, pojasniti, predlagati?

Jaka: Mi računamo tudi na sodelovanje z drugimi skupinami, ki so kandidirale, bile naša konkurenca, in jih nikakor ne mislimo izključiti, oni tudi vedo, kje nas lahko najdejo.

Marko: Upam, da tudi ostali veste, kje nas lahko najdete, če ne na Facebooku pa preko elektronske pošte ali nas pocukajte za rokav in izrazite svoje prepričanje. Pripomb, komentarjev in vprašanj smo vedno veseli.

Julija: Pa tudi konstruktivne kritike.

NEPOGREŠLJIVO

ANEKDOTE IZ ŠTUDENTSKEGA ŽIVLJENJA

Besedilo: Barbara Kecelj

Študenti 4. letnika na seminarjih iz radiologije gledajo slike računalniške tomografije. Asistent komentira: »CT naredi 2000 odtenkov sive, torej je boljši kot 50 odtenkov sive.«

Strah in groza na MF Tilen, 4. letnik »Zelene kobilice. Moj smrtni strah.«

Na ogledu knjižnice energična knjižničarka študentom razkazuje odlične lastnosti CMK, med njimi tudi ponosno pokaže na kvadraste blazine ob računalnikih, katerih namen ostaja skrivnost. Študenta spominjajo na prostor za psa, zato komaj zadržuje smeh, knjižničarka pa še doda: »Če želite, jo lahko tudi zvlečete v kot.«

Na predavanju iz NMP profesor opisuje stanje na urgenci za veliko noč: »Do desetih popoln mir. Od desetih do dvanajstih polna starih bab, ki so si v cerkvi pridelale sinkopo, od šestih zvečer naprej pa polna akutnih pankreatitisov in alkoholnih opojev.«

Na predavanju iz nujnih stanj glave profesor pove: »Edina stvar, ki je v parlamentu dobra, so super primeri anencefalije.« Potem pa komentira še: » V glavo odrasel človek ne more izkrvaveti – ni prostora, no razen če je mogoče poslanec.«

Strah in groza na MF Domen, 5. letnik »Mislim, da imam fobijo pred snegom.

Res ne maram, kako se vse belo blešči.«

Študenta se v zgodnjih jutranjih urah odpravljata iz zabave v Oražnovem študentskem domu. Zaradi prevelike količine popite rujne kapljice se v mrzli zimski noči počasi vlečeta proti Pajzlu (pred nekaj desetletji so študentje lahko tam tudi prespali).

Kljub velikim naporom, da bi dosegla oddaljeni cilj, prvi omaga že pri Prešernovem spomeniku in se odloči, da bo raje počakal na prevoz – reševalno vozilo. Drugi pogumno nadaljuje in kmalu se znajde pred zaklenjenimi pajzlskimi vrati. Iz žepa potegne ključ, da bi jih odklenil, vendar ključ nekako noče v ključavnico. Zaradi neznosne zaspanosti se spomni, da je lahko tudi klopca pred vhodom odlična postelja, zato se udobno namesti. Ker zaradi mraza ne more zaspati, se logično, pokrije kar s kolesom.

ANEKDOTE IZ ŠTUDENTSKEGA ŽIVLJENJA

Strah in groza na MF Lea, 2. letnik »Najbolj me je strah, da bi v slaščičarni Cacao iz ponudbe umaknili sladoled z okusom mafinov.«

Na patofizioloških vajah iz hipotermije asistent razlaga, da se za kirurško amputacijo ozebline ali omrzline odločimo le v primeru, da pride do gangrene. Študentka se čudi, kako ločiti navadno nekrozo tkiva od gangrene, asistent pa razloži: »To ne morte zgrešit, fajn smrdi.«

Na vajah iz patofiziologije med študenti teče razprava, zakaj lahko Eskimi v iglujih nekaj časa preživijo tudi goli. Ko končno pridejo do odgovora, asistent še komentira: »Temperatura se tako lahko dvigne tudi do 10 stopinj Celzija. To se pa že da zdržat pol ure nag, še posebej če jih je več.«

55

NEPOGREŠLJIVO

STRIC ZDRAVKO SVETUJE Besedilo: Stric Zdravko, bralci

kjer gre za somatska živčna vlakna. Pogosto prihaja do prenesene bolečine bodisi zaradi urejenosti živčnih vlaken na ravni hrbtenjače (kjer prihaja do konvergence, torej zlivanja impulzov večih področij v skupni trakt) ali pa zaznavamo bolečino na mestu, kjer je organ stal tekom embrionalnega razvoja. Popolnoma mogoče je torej, da ob vnetem mehurju čutimo bolečino tudi v okolici rektuma.

Podobno lahko boli tudi vnetje sečnice ali obmodka (epididimitis), vendar v tem primeru skorajda ne gre brez infektivne komponente, tako da vnete sečnice od sedenja na hladnih tleh ne boste dobili – razen seveda, če med vami in tlemi sedi še moški, okužen z gonorejo.

Dragi Zdravko!

Zakaj slišim, kako trava raste, ko sem zaljubljena? ~ 4eva in love Na predavanju iz seksologije na izobraževanju projekta Virus je bilo povedano, da se nekateri poslužujejo seksa v stomo. Ali to paše tudi prejemniku in zakaj? ~ Anonimni bralec Dragi anonimnež!

V modernih časih ljudje vztrajno dokazujemo, da pri spolnih praksah domišljija resnično nima meja. Naj za bralce nižjih letnikov najprej pojasnimo izraz »stoma« – gre za kirurško narejeno povezavo votlega organa s površino. Znana in pogosta je traheostoma, ko po odstranitvi grla (bodisi zaradi hude poškodbe ali, pogosteje, tumorja) kirurg poveže sapnik z zunanjim svetom preko vratu. Delajo se tudi stome na črevesju pri bolnikih, ki jim zaradi raka ali preventivno (dedna adenomatozna polipoza) odstranijo debelo črevo z rektumom. Tem bolnikom se tanko črevo preko stome na želodčni steni odpira v posebno vrečko, kamor lahko teče blato. Četudi se veliki večini ljudi uporaba stome v spolne namene najverjetneje zdi vse prej kot mamljiva, lahko verjamem, da nekateri poskušajo tudi to. Na vprašanje, ali to paše prejemniku, ne znam odgovoriti, saj s tem nimam izkušenj, niti ne poznam študij, ki bi poročale o tovrstni dejavnosti. Je pa možno, da ob večjih operacijah (na primer odstranitev celotnega grla) pride tudi do poškodb živcev, ki se lahko povežejo na drugačne načine – znan primer so »krokodilje solze«, ko po vnetju obraznih živcev in nepravilnemu celjenju 56

DECEMBER 2014

žvečenje hrane hkrati povzroča solzenje oči in jok. Tako da je mogoče, da so strukture v stomi bolj občutljive, mogoče zbujajo celo popolnoma nova in drugačna senzorična doživetja. Na tem mestu špekuliram, ker kot pravim, uradnih raziskav glede tega ne poznam. Bi pa rad verjel, da je za temi praksami neka teoretična podlaga, ne zgolj želja po eksperimentiranju in ekscentričnosti.

Dragi stric Zdravko, Zakaj stare mame svarijo, da bomo dobili »volka v rit«, če sedimo na hladnem? ~ Anonimna bralka Draga bralka, famozni volk, ki je v staromeščanski laični terminologiji v bistvu sinonim za bolečine v nižjem abdomnu in področju rektuma, ima več možnih etiologij. Bolečine v rektumu pogosto povzročajo hemoroidi, vnete in otekle žilne strukture, ki se bočijo iz sluznice terminalnega dela prebavne cevi. Nisem pa nikjer zasledil, da bi bilo povečano tveganje za nastanek povezano s sedenjem na hladnih tleh ali nizko temperaturo nasploh, je pa res, da je dejavnik tveganja dolgotrajno sedenje na katerikoli podlagi. Če upoštevamo, da v ljudskem izročilu volk nastopi skorajda izključno ob sedenju na hladni površini, gre bolj verjetno za vnetje mehurja. Globlje ležeči trebušni organi so oživčeni z visceralnim živčevjem, zato bolečina ni tako točno omejena kot tista na površini kože in nekaterih sluznic,

Draga Julija, omenjene graminoidne halucinacije so najverjetneje delo tvojih, s hormoni obleganih, možganov. Ljubezen je za naše živčevje izjemno intenzivna in naporna aktivnost, v katero je vpletenih mnogo različnih centrov in živčnih prenašalcev in četudi mnogokateri laik ljubezen asociira predvsem s srcem in genitalijami je dobro vedeti, da so prav možgani naš poglavitni spolni organ. Raziskave kažejo, da so začetne faze ljubezni zaradi povišanega tonusa adrenalina in kortizola podobne stresnemu odzivu, tako da se ob stiku s potencialnim ljubimcem začnemo potiti, pospeši se nam srčni utrip in usta postanejo suha – nekateri celo izkusijo famozni cmok v grlu, katerega etiologijo smo raziskovali v eni prejšnjih številk Erektorja. Adrenalinski odziv nato postopoma nadomesti nevrotransmiter dopamin, ki je med drugim vpleten v intrinzične poti nagrajevanja v možganih, ki izhajajo iz jedra nucleus accumbens in so ključna pri nastanku odvisnosti zaradi zlorabe drog. Ljubezen je v nekaterih fazah svojega nastanka in obstoja torej bolezen odvisnosti – s svojo celotno fiziologijo si želimo biti v stiku s svojim novim adonisom, te želje pa ne odpravi noben drug prijeten stimulus iz okolja.

Kadar govorimo o ljubezni, seveda ne moremo tudi mimo oksitocina, ki je v poljudni literaturi dobil prisrčen vzdevek »cuddle hormone«.

Oksitocin se sprošča med spolnim odnosom, rojstvom in dojenjem – torej med intimnimi,

KULTURA

emocionalnimi dejavnostmi, pri katerih se ljudje močno povežemo s svojim ljubimcem ali otrokom (tudi porodničarjem?). Na podlagi tega nekateri znanstveniki predpostavljajo, da so zveze s pogostejšimi spolnimi odnosi trdnejše in partnerja bolj navezana drug na drugega.

Da se vrnem h konkretnemu vprašanju. Če bi ga želeli odgovoriti dobesedno, se odgovor najverjetneje skriva v zgoraj opisanih spremembah možganovine, ki je oblita in stimulirana z različnimi nevrotransmiterji. Dobro znane so abdominalne parestezije (beri: metuljčki v trebuhu), ki so

najverjetneje posledica delovanja adrenalina in torej neke vrste pozitivni stres (evstres). Možno je, da se pojavlja ektopično proženje akcijskih potencialov tudi na drugih lokacijah po telesu in da pride celo do pojava blažjih halucinacij. Sveže zaljubljenim se dostikrat zdi svet svetlejši in barve bolj izrazite – mogoče so tudi zvoki intenzivnejši.

Bolj verjetno pa se mi zdi, da je izraz »slišati travo rasti« metaforičen. Nekatere študije kažejo, da so možgani bolj dovzetni na stimuluse med akutno zaljubljenostjo oziroma jim dajejo večji pomen. Dopaminu se pripisuje krivda za to

povzdigovanje vsakodnevnih, trivialnih opažanj in dejavnosti pri sveže zaljubljenih v navidez gromozanske, pomembne in nadvse prijetne doživljaje – tako bo na primer uporabljena skodelica jutranje kave, ki jo najdemo na pultu po skupni noči, vzbudila v nas močne emocije in spomine. Podobno mogoče tudi intenzivnejše dojemamo okolico in opazimo podrobnosti, ki jih prej nismo – kako lepo je zunaj, kako diši zrak ... mogoče celo »prisluhnemo« lokalnemu travniku in nas ob tem naš hiperaktivni limbični sistem vztrajno prepričuje, da slišimo travo rasti.

PEVSKI ZBOR COR JE PREDSTAVIL LETOŠNJO PRODUKCIJO Besedilo: Julija Dobrila (vodja projekta Cor), Marija Malgaj

Vir: Matej Debevec

Mešani pevski zbor Medicinske fakultete v Ljubljani, znan pod imenom Cor, vsako leto pripravi samostojni koncert, kjer se študenti medicine in študenti drugih fakultet Univerze v Ljubljani predstavijo z naborom različnih popularnih pesmi. Tako kot prejšnje leto je bil tudi letos koncert tematsko obarvan. Tokratna produkcija je nosila naslov »Pa zapojmo eno po slovensko …«. Še preden preidemo na tematiko letnega koncerta, ki so ga Corovci letos pripravili 14. maja v galeriji Univerzitetnega kliničnega centra, si raje poglejmo, kaj počnejo med letom. Pevske vaje običajno potekajo enkrat tedensko, pred koncerti pa tudi večkrat. Pred novim letom se pevci predstavijo na »Tradicionalnem koncertu študentov Medicinske fakultete« in na »Zdravniškem koncertu«. Koledarsko leto običajno zaključijo s petjem božičnih pesmi po različnih oddelkih in klinikah UKC-ja, kjer jim z veseljem prisluhnejo bolniki ter zdravstveno osebje.

Pevci svoje delo opravljajo volontersko, za nagrado pa se lahko udeležijo motivacijskega vikenda, ki poteka enkrat letno v enem izmed domov CŠOD. Lansko leto je imel zbor tridnevne priprave v Planici. V prostem času so si bivanje popestrili s športnimi aktivnostmi; s tekaškimi smučmi so se odpravili v Tamar, lahko pa so si tudi ogledali državno prvenstvo v smučarskih skokih.

Letošnji samostojni koncert je vključeval zvrstno zelo različno glasbo – od ljudskih pesmi in slovenske zabavne glasbe do sodobne pop in rock scene. Program so popestrili zabavni skeči, nastop harmonike, na koncu pa so se slovesno poslovili od zborovodkinje Alenke Podpečan, ki

Pevski zbor Cor šteje okoli trideset študentov medicine in tudi drugih ved.

je pevski zbor uspešno vodila tri leta.

Vse, ki bi želeli s Corovci deliti nepozabne trenutke, vabimo, da se jim pridružite na pevskih vajah, ki potekajo vsako sredo ob 18. uri v veliki predavalnici na Medicinski fakulteti. Letos bo njihove vrste vodila nova zborovodkinja Nina Skebe, študentka Akademije za glasbo v Ljubljani. Zboru pa organizacijsko pomaga in ga spodbuja pri svoji rasti tudi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, ki z zborom redno sodeluje.

Po končanem koncertu smo poklepetali tako s člani pevskega zbora Cor kot tudi z obiskovalci koncerta ...

PREVSKI ZBOR COR JE PREDSTAVIL LETOŠNJO PRODUKCIJO

Petra Kolar, študentka 4. letnika medicine, solistka Na koncertu smo te med drugim lahko slišali in videli v vlogi solistke pri večnem Pajzlskem hitu »Zdravnik«. Čigava je bila ideja, da nas boste Corovci nasmejali s to pesmijo, ki jo v izvirniku prepeva Mirna Reynolds?

Ideja je bila Alenkina (zborovodkinja Alenka Podpečan, op. a.), z njo pa smo hoteli vnesti nekaj medicinske tematike v naš slovensko obarvan koncert. Odločili smo se, da pesem popestrimo še z dinamičnim nastopom v slogu videospota.

57

KULTURA Vir: Matej Debevec

Predsednica KUD-a prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec daje pred

Vir: Manca Račič

Članici pevskega zbora sta se v Planici družili z našim najboljšim skakalcem Petrom Prevcem.

koncertom še zadnja navodila vodji projekta Juliji Dobrila.

Kdo te je prepričal, da si se opogumila in prevzela vlogo solistke pri tej pesmi?

O tem ponavadi odloča naša zborovodkinja.

Ni me bilo treba prepričevati, v bistvu sem bila takoj za. Večji problem je bilo iskanje fanta iz naših vrst, ki bi si upal prevzeti vlogo zdravnika v tej pesmi. (smeh) Našli oziroma prepričali smo ga šele na generalki.

No, pa preidiva k nekoliko resnejšim temam. Poslušalci se te spomnimo že z lanskega koncerta, kjer si prav tako blestela v vlogi solistke. Kdaj si se začela ukvarjati s petjem in ali prepevaš tudi v kakšnih drugih zasedbah?

Pojem že od nekdaj, petje je moja strast.

Vsa ta leta sem bila članica različnih zborov – osnovnošolskega, gimnazijskega in sedaj zbora Cor. Petje v Coru mi je res v veliko veselje in mi predstavlja sprostitev med napornim študijem.

Se ti zdi, da ti vrline, ki jih pridobiš z ukvarjanjem z glasbo, pomagajo pri študiju? Ti bodo morda pomagale tudi pri opravljanju bodočega poklica?

Eni izmed takšnih vrlin sta zagotovo pogum in vztrajnost. Naučiš se spoprijemati z napakami – tudi če se kdaj zmotiš, se naučiš, da se da napake popraviti in da te to pravzaprav naredi še boljšega.

Clara Gené Škrabec, študentka medicine iz Barcelone na izmenjavi v Ljubljani, obiskovalka koncerta 58

DECEMBER 2014

Kako to, da si se odločila obiskati koncert pevskega zbora Cor? Julija Dobrila (vodja projekta Cor, op. a.) je moja cimra in z veseljem sem sprejela njeno povabilo.

urediti rezervacijo dvorane, mesec pred koncertom začnemo z bolj intenzivnimi pevskimi pripravami, zadnji trije dnevi pa so posvečeni temu, da se prepričam, da so vse stvari na svojem mestu.

Si mogoče tudi sama članica kakšnega pevskega zbora?

Nisem, zato sem bila zares presenečena nad današnjim odličnim koncertom.

Si bila danes še posebej vznemirjena?

Popolnoma sem zaupala svojim kolegom iz zbora, da bodo navdušili publiko, skrbelo pa me je glede zaključnega dela – morala sem namreč napisati zahvalo naši dosedanji zborovodkinji. S pisanjem sem zaključila šele petnajst minut pred začetkom koncerta, tega me je bilo najbolj strah. (smeh) Nisem namreč izkušen retorik, a verjamem, da bom z izkušnjami tudi to izboljšala.

Imate tudi na vaši fakulteti v Barceloni pevski zbor?

Ne, nismo tako aktivni kot ste študentje medicinske fakultete v Ljubljani. Smo bolj zaprti in osredotočeni le na študij. Všeč mi je, da je pri vas v tem smislu drugače.

Katera slovenska pesem se ti je danes najbolj vtisnila v spomin?

Zagotovo pesem Zdravnik. (smeh) Že od prej pa poznam pesem Slovenija, od kod lepote tvoje.

Julija Dobrila, študentka 3. letnika medicine, vodja projekta Cor Koliko dela je vloženega v pripravo takšne prireditve? Koliko časa si si morala vzeti ne le kot pevka, ampak tudi kot vodja projekta Cor? Med letom mi petje v Coru ne vzame dosti časa, pred koncertom pa je dela seveda več.

Nekaj mesecev pred prireditvijo je potrebno

Kaj je botrovalo tvoji odločitvi, da se preizkusiš v vlogi vodje pevskega zbora Cor? Všeč mi je, da se lahko poleg študija družim s kolegi in da opravljam delo, ki mi ne predstavlja obveznosti, ampak sprostitev. Poleg druženja si vedno izmenjamo tudi kakšne nasvete ali zapiske, kar nam da energijo za nadaljnje študijsko delo.

Zakaj bi bralcem Erektorja svetovala, da se pridružijo vašemu zboru?

Koncerte, kot ste ga videli danes, vedno naredimo hudo zabavne. Ne le, da se Corovci veliko družimo, imamo se resnično radi in smo kot družina. Pazimo drug na drugega in ko enkrat začutiš, da si del našega zbora, se počutiš odlično.

KULTURA

IMPRO LIGA

Besedilo: Maja Trampuš | Fotografija: Maruša Pangeršič

Improvizacijsko gledališče ali preprosto impro je gledališka oblika brez vnaprej pripravljenega scenarija. V vsako predstavo je močno vpleteno občinstvo, saj improvizatorjem daje predloge, ki služijo kot navdih za prizore. Na odru se nato zgodbe, zapleti, karakterji in čustvene situacije razvijejo v trenutku, pred gledalčevimi očmi, nastali prizori pa so dostikrat humorni in nepredvidljivi.

Videli smo že dramo čebelje skupnosti, ki nasprotuje dogovorjeni poroki, akcijo nemške družine, ki skriva mamila pred komisarjem Rexom, grško tragedijo mladih muckov, ki žrtvujejo velikemu božanstvu Muciju in vse vmes. Velikokrat pa se improvizatorji znajdejo tudi v resnih situacijah, v prizorih, ki se ukvarjajo z ljubeznijo, smrtjo, žalostjo in težavnostjo medčloveških odnosov.

Ogromen spekter možnosti, ki ga pravzaprav omejuje le domišljija, omogoča, da niti dve predstavi gledališke improvizacije nista enaki. Zgodba, ki ni bila pripravljena vnaprej in se je razvila pred gledalčevimi očmi, je neponovljiva – prav takšne še ni bilo in je tudi nikdar ne bo, ni posneta in ni zapisana. Doživijo jo torej le gledalci in nastopajoči ter tako med seboj delijo edinstven trenutek.

Nepredvidljivost, spontanost, neponovljivost trenutka, aktivno vključevanje občinstva, pa tudi skorajšnja odsotnost cenzure so zagotovo razlogi za priljubljenost improvizacijskega gledališča med mladimi (in tudi starimi). Kakšno pa je stanje v Sloveniji?

IMPRO LIGA

Pri nas je impro precej razvit in razširjen, predvsem v Ljubljani, Kranju in Mariboru. Obstaja veliko različnih društev, projektov in skupin, ki se ukvarjajo z različnimi načini improvizacije: krajšimi in daljšimi formati, improm za otroke, literarno obarvanim improm, improviziranim petjem, ...

Najbolj prepoznan projekt v Sloveniji je Impro liga – vseslovensko tekmovanje v gledališki improvizaciji. Tekom leta se med seboj merijo različne ekipe, od katerih na koncu le ena osvoji naslov prvaka. Na tekmi, oziroma predstavi Impro lige, se bojujeta dve ekipi. Izmenično igrata improvizirane prizore v obliki tekmovalnih disciplin, ki trajajo od 3 do 5 minut. Vsaka ima svojo posebno omejitev, navodilo ali pravilo. »Od P do P« je naprimer disciplina za dva igralca, ki morata svoje stavke začenjati po abecednem vrstnem redu. V »Čajniz boxu« improvizatorji najprej odigrajo kratek nevtralen prizor, nato pa ga ponovijo v treh različnih žanrih, ki jih seveda določi občinstvo. V »Utapljanju v številkah« ima vsak improvizator določeno število besed, ki jih mora uporabiti v vsakem svojem stavku in tako naprej.

Videne prizore nato ocenjujejo občinstvo in dva strahospoštovanja vredna sodnika, ekipa z večjim skupnim seštevkom točk pa zmaga tekmo.

V Sloveniji je zelo priljubljena tudi mlajša sestrica – ŠILA oziroma Šolska Impro liga. Gre za podoben projekt, le da tu za sodelujejo ekipe iz

srednjih šol. Prav v ŠILI se večina improvizatorjev tudi prvič sreča z improm. »O, ti drek,« boste zajokali, »prepozno je.«. Ne se sekirati, vsako leto se organizira tečaj improvizacije tudi za odrasle začetnike. Dejansko je improvizator lahko vsak, je pa,kot pri vsaki stvari, potrebno precej vaje.

Z ekipami za različne projekte se igralci navadno dobivajo enkrat tedensko. Obstaja na kilograme vaj, ki improvizatorje urijo v pripovedovanju zgodb, v vzpostavljanju karakterjev, prostora in odnosov, v gibu, asociacijah, odzivnosti, itd. Morda se sliši neumno, a impro človeka pripravi tudi na resnični svet. Znati poslušati in upoštevati ideje sočloveka, biti odziven, prisoten in prilagodljiv so pač praktične vrline. »O ti drek,« boste zajokali sedaj, »nimam več izgovorov.« In res jih nimate, pridite kaj pogledati na Improligo. Naslednje predstave so že v:

• • • •

nedeljo, 21.12. v Španskih borcih (tekma: Pud Inc. vs Trotelziher Maheri) nedeljo, 28.12. v Španskih borcih (ekshibicija) nedeljo, 11.1. v Španskih borcih (tekma: Standart vs Šiš Kefaf ) nedeljo, 18.1. v Španskih borcih (tekma: Ćarolija vs Boj in pogumna srca) Se vidimo!

59

KULTURA

OGLED PREDSTAVE Slovenskem SRCE NA DLANI Vmladinskem gledališču Besedilo: Neža Jene | Fotografija: Peter Uhan

Nositi srce na dlani po SSKJ-ju pomeni vedno očitno kazati svoja čustva. Predstava Srce na dlani, ki je premiero dočakala junija v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) in jo tam izvajajo tudi v letošnji sezoni, nosi precej pomenljiv naslov in v nas prebudi celo paleto čustev ter v oči prikliče solze smeha in žalosti.

Ko smo pri Erektorju izvedeli za predstavo, smo se strinjali, da je ne smemo zamuditi. In smo šli. V torek, 21. oktobra, smo se zbrali pred SMG-jem in čeprav smo imeli nekateri nekaj težav z iskanjem vhoda, smo pravočasno prišli v dvorano, poiskali svoje sedeže in počakali začetek.

Predstava je avtorsko delo ene izmed igralk SMG-ja Drage Potočnjak in režiserja Mareta Bulca. Govori o presaditvah organov in o tem, kako to doživljajo vsi tisti, ki so v proces vpleteni. Zgradba je precej preprosta, vzporedno prikazuje življenji dveh družin: prva je družina darovalca in druga družina prejemnika srca.

Njuni zgodbi sta povsem različni; medtem ko se ena sooča z izgubo sina, druga brezupno spremlja pešanje očeta in čaka na darovalca.

V dogajanje avtorja vključita še »arheologa srca«, igralca, ki nam skozi celotno predstavo pripoveduje odlomke iz knjige Zgodovina srca Richarda Lewinsohna – Morusa in govori o tem, kako so delovanje srca razumeli naši predniki od prazgodovine naprej. Zelo pomemben del igre je tudi glasba, ki jo v živo izvajata pianistka in pevka ter odlično dopolnjuje, stopnjuje in nam še bolj približa čustva, ki jih na odru doživljajo liki.

Med predstavo je nekaj vložkov, ko igralci povejo svoje mnenje o transplantacijah, kako jih sprejemajo in če bi sami darovali organe po smrti. Nekateri njihovi argumenti so zelo zanimivi, med seboj se precej razlikujejo, z vsemi se seveda ne strinjam, a vseeno prav vsak izmed njih v nas porodi mnogo vprašanj v povezavi s presaditvami. Mislim, da ni gledalca, ki po ogledu predstave ne bi razmislil o tem, ali bi postal darovalec, ko umre. Na koncu gostujoča igralka Alida Bevk pove svojo izkušnjo, ko je pred sedmimi leti skoraj umrla, a zaradi presaditve jeter ponovno normalno zaživela.

Po takšni pripovedi je težko ostati ravnodušen. Če pogledam na predstavo s stališča študentke medicine, ta vsebuje še en za nas zelo pomemben element, in sicer to, kako se kot zdravnik pogovarjati s svojci in jim sporočati tragične novice. V predstavi namreč poteka tudi 60

DECEMBER 2014

»delavnica«, v kateri zdravnik in koordinator presaditev s pomočjo igralcev preizkušata različne načine podajanja informacij, psihologinja pa jima razlaga, kaj sta naredila prav in kaj narobe. S kolegi smo se na koncu strinjali, da bi kaj podobnega koristilo tudi nam.

Ogled predstave priporočam vsem ljubiteljem gledališča, pa tudi tistim, ki v hram kulture sicer

ne zahajate preveč pogosto. Zgodba sama je enostavna, brez težav se da spremljati njen potek, v njej ni posebnih presenečenj, a vseeno navduši z odlično igralsko zasedbo, zanimivo sceno in seveda s tematiko, ki je za nas zelo aktualna. Predstava gledalce vsrka vase že s prvim prizorom in jih ne izpusti, dokler na odru ne izzveni zadnja beseda, zadnji ton klavirja, zadnja izpeta nota sopranistke. Vsaj do takrat.

KULTURA

Cras id erat purus. Donec sed massa quis arcu luctus iaculis. Fusce rutrum risus ante, ac faucibus mi consequat.

EREKTORJEV Praesent consecteturStrah dui dolor, sit amet egestas tellus varius eu. Sed sagittis ut lacus si convallis.

LITERARNI Vestibulum ornare NATEČAJ ante vitae lectus porta facilisis. Donec mattis nec nibh et aliquam. Int justo ut felis rutrum congue. Suspendisse id nulla sodales turpis venenatis suscipit. Phasellus cons Kar nekaj študentov medicine navdihuje strah, s svojo hudomušnostjo in navdušil s pesniškim go avtorja, ki se predstavlja s psevdonimom ipsum idkarporttitor so pokazali v literarnih venenatis, delih, ki smo arcu jih neque slogom. aliquam Čestitke! libero, eu viverra dui Bumbo orciZlatićatinnunc. ki nas je Donec vrgel na zadnje sitplati amet port prejeli v Erektorjev elektronski nabiralnik. Hvala Poleg izpitov pa v študentih medicine vzbujajo s svojo domiselnostjo, napeto dramatičnostjo sagittisvsem condimentum sodelujočim, da ste nas ligula. navdihnili,Phasellus nasmejali, občutek vitae strahusapien še mnoge druge venenatis, situacije. Pogost commodo in nadrealističnim leo et,pridihom volutpat v zgodbi. velit. Čestitke!

Nam da prestrašili in v nas predramili pogosto zaspana motiv, ki se pojavlja v pesmih, je osamljenost in Predstavljamo pa vam tudi drugo prejeto metus augue, kolesca domišljije. eu sagittis ante ultricies vitae. strah predProin izgubo bližnje faucibus osebe. Strah nibh avtorjev euismod, kratko zgodbo pulvinar z naslovom semTrenutek sit amet, dvomaeleifend pa izvira tudi iz sanj, občutka preganjanosti, avtorice Aleksandre Panič, ki nas je ponesla na Praesent Prispevke a smo semrazdelili ante.v dveNullam kategoriji: proza tellusteme,purus, pajkov in še lacinia česa. Vse prejete sit amet pesmi so metus se travnik, ac,kjerelementum sedi sključen »človek« cursus s strašljivo dui. Aene in poezija. nam zdele vredne branja, zato nam je v čast, da skrivnostjo. amet odio pulvinar, V kategoriji POEZIJA faucibus je zmagal sonet metus z naslo- malesuada, jih lahko delimo tudi ornare z vami. mi. Morbi in neque Zmagovalca neque. prejmetaAenean knjižni nagradi, vel ki jihenim mi vom Izpit avtorja Aljaža Levstka, ki nas je nasmejal V kategoriji PROZA je zmagala Soba s prepro- podarjata založbi Chiara in Modrijan. nean dictum vestibulum orci, vitae auctor magna mollis bibendum. Proin convallis varius hendrerit. Se Lov na čarovnice quam, consequat egestas venenatis vitae, finibus eu erat. Ut sollicitudin augue sit amet hendrerit di Vesna M. van Midden Mauris aliquet risus non bibendum porttitor. Praesent dictum, urna sed ullamcorper venenatis, velit Pritisk sto osemdeset skozi devetdeset, sto petdeset in narašča, tempus ex, non hendrerit dolor dui eget leo. Quisque posuere anteutripconvallis nibh elementum ultricies. D Izpit adrenalin v krvi je dosegel maksimum: Aljaž Levstek mano prepad, nec egestas ipsum. Donec eu nisi eget orci imperdiet mattis vitae sed‚Predlibero. za mano podivjana množica z baklami in silni strah vquis grlu stiska, vilami.

Ut odio nulla,Študenta bibendum nulla non, vestibulum efficitur dui. Pellentesque habitant morbi tri ob izpitih vedno stara zgodba se ponavlja, To so verjetno moje zadnje misli – mu glava več pritiska, nisemullamcorper, počutila bolj živo.’ senectus et netusneetzdržimalesuada fames ac turpis egestas. EtiamNikolietsesem tincidunt nulla pred profesorjem se vedno misel obotavlja. dignissim ante. Sed vel lectus vel ligula varius pharetra. Sed eleifend magna nec varius mollis. Praes Nekoč, ko pred izpitom še bolj trepeče, ga k srečielit altruistični najde ligula. Phasellus et arcu suscipit, dapibus arcu at, faucibus eros. mauris mollis, auctor non,kolega ornare in pravi, da če pri dekletih pomaga ti do sreče, ni vrag, dolor da poguma vlije ti kozarec z dobre brajde. eget purus quis tristique dapibus.

Naš nesrečnik Cras eget congue risus.k izpitu Utse primaje, velit turpis, cursus eu maximus ut, molestie at neque. Quisque viver pogumno in naglas vse prekomentira, inspekcijo izvaja kar mižaje, lacus vitae bibendum.

Morbi auctor nisi nisi, a efficitur ligula rhoncus ut. Vestibulum a metus nec Strah volutpat venenatis samozavestno sit ametmožgane dapibus avskultira, diam. Integer a odio ut felis ultriciesLeavarius.

Lazar Donec gravida rhoncus t nad pacientko bolj in bolj se maje, et iaculis. Suspendisse dokler lavaža ne vrneeu ga do est starega at življenja urnatira. porttitor sagittis. FuscePogosto pellentesque razmišljam o svojih lacus strahovih. ligula, ut consequa Česa se najbolj bojim? ullamcorper efficitur. Vestibulum vulputate eros vel aliquam mattis.

Zaprem Mauris oči in vidim se, eleifend eu dui quis frin kako stojim, Nunc ante augue, semper non lobortis sit amet, congue in nibh. In hac habitasse sama, platea dictumst. Morbi sredi ljudi ipsum, ultrices sed turpis et, mattis aliquet tortor. Etiam nec ex varius in nikogar massa ni, consectetur porttitor. D ki bi opazil, efficitur suscipit massa, quis hendrerit metus mattis non. da se mi temni, da moje srce kriči Cras libero neque, lobortis eu tellus eget, rutrum accumsan eros. Vivamus in kliče človeka, ut ipsum et diam iaculis sus ki ga ni.

Nullam pellentesque ornare lectus. Pellentesque laoreet dolor eros, ac consequat libero rutrum et. Mae a venenatis purus. Nunc bibendum bibendum felis sit amet luctus. Pellentesque auctor cursus mag ullamcorper ligula. Integer vel tempor dolor. Sed egestas ipsum sit amet massa interdum porta.

Besedilo: Špela Ozimek

EREKTORJEV LITERARNI NATEČAJ

61

KULTURA

s id erat purus. Donec sed massa quis arcu luctus iaculis. Fusce rutrum risus ante, ac faucibus mi mollis Sama equat. Praesent Aleksandraconsectetur Panič dui dolor, sit amet egestas tellus varius eu. Sed sagittis ut lacus sit amet Nočni obisk allis. Vestibulum Sama. ornare ante vitae lectusNajaporta Videmšek facilisis. Donec mattis nec nibh et aliquam. Integer a Stojim na križišču. o ut felis rutrum Strah me je. congue. Suspendisse id Noč nulla sodales turpis venenatis suscipit. Phasellus consequat, nočem biti sama m id porttitor Vetervenenatis, je odpihnil zadnjearcu liste. neque aliquam prihajajo libero, eu viverra dui orci at nunc. Donec sit amet porta sem, Z okenske police odleti ptič. ne pusti me same!

Strah ttis condimentum Vse odide … ligula. Phasellus vitae sapien venenatis, commodoTjaša leo et, volutpat velit. Nam dapibus Pridejo us augue, euBiserna sagittis reka ante ultricies vitae. Proin ne morem faucibus jih odgnatinibh euismod,Nekateri pulvinar se bojijosem pajkov, sit amet, eleifend nibh. odnaša papirnato ladjico. ukleščijo srce miši in podgan, raesent a sem Vse izgine ante. … Nullam tellus purus,z lacinia vencem tesnobe. sit amet metus ac,drugih elementum strah je cursus dui. Aenean sit Ne vidim jih vlkih črnih vran. odio pulvinar, Plima. faucibus metus malesuada, molčijo ornare mi. Morbi in neque neque. Aenean vel enim mi. AeMoj grad iz peska je občutim le njih sapo Nekateri bojijo dictum vestibulum odšel v večnost.orci, vitae auctor magna ledeni mollis piš. bibendum. Proin convallis se višine, varius hendrerit. Sed ante Vse mine … spet drugih m, consequat egestas venenatis vitae, finibus Zasužnjijo eu misli erat. Ut sollicitudin strahaugue iti je v globine. sit amet hendrerit dictum.

Solze padajo. premikajo ude auris aliquetHladni risus kamen non grobnice bibendum porttitor.otepam Praesent se jih dictum, urna sed Tukaj ullamcorper so še taki, venenatis, velit lacus brezčutno molči. vedno več jih je ki bi radi bli junaki pus ex, non hendrerit dolor dui eget leo. Quisque ne pusti meposuere same! ante convallis in nikoli nibh elementum ultricies. Donec Praznina praznine. ne pokažejo strahu. gestas ipsum. Donec eu nisi eget orci imperdiet Poslednji krik mattis vitae sed libero.

Odideš hitro, poslednji krč.

In čeprav Ut odio nulla, brez bibendum slovesa. quis nulla non, vestibulum Topla tišina efficitur dui. Pellentesque navzven smo si habitant morbi tristique dišeč žarek jutranje zarje. tako različni, ctus et netus Se okrasi et malesuada telesa fames ac turpis egestas. Etiam et sem ullamcorper, smo pod kožo vsi enaki.tincidunt nulla vitae, v prah pretvorijo? issim ante. Sed vel lectus vel ligula varius pharetra. Sed eleifend magna Vsi nečesanec se bojimo, varius mollis. Praesent et Samo spomini. kajti vsi imamo ris mollis, auctor Nobenegaelit dokaza. non, ornare ligula. Phasellus et arcu suscipit, dapibus nekaj, arcu at, faucibus eros. Proin kar lahko v trenutku izgubimo. purus quisSpomini dolornatristique čas, dapibus. ko je svet gledal ras eget congue direktno risus. v moje srce.Ut velit turpis, cursus eu maximus ut, molestie at neque. Quisque viverra vel s vitae bibendum. Čas, ko je še Morbi vse bilo mogoče, auctor nisi nisi, a efficitur ligula rhoncus ut. Vestibulum a metus nec nunc ko se še nič ni zgodilo tpat venenatis in sanje sitnisoamet zamujene. dapibus diam. Integer a odio ut felis ultricies varius. Donec gravida rhoncus turpis culis. Suspendisse Kot da si tu … eu est at urna porttitor sagittis. Fusce pellentesque lacus ligula, ut consequat arcu v pregrinjalo ljubezni odet Hudič te lovi. mcorper efficitur. tvoj smeh doni Vestibulum vulputate eros vel Kolikoaliquam te je skupaj? mattis. Mauris eleifend eu dui quis fringilla. v mojih praznih dneh.

Bum adrenalin. nc ante augue, semper non lobortis sit amet, congue in nibh. In hac habitasse platea dictumst. Morbi lacus Koliko spominov sploh Guido m, ultricesčlovek sed lahko turpis prenese et,… mattis aliquet tortor. Etiam nec ex varius massa consectetur porttitor. Donec itur suscipit Čutim massa, menjavanje quis dnevahendrerit in noči, metus mattis non.

Premik v temi. srce lahko poči zaradi končnosti.

Jagenjčki obmolknejo. ras libero neque, lobortis eu tellus eget, rutrum accumsan eros. Vivamus Srh teut spreleti. ipsum et diam iaculis suscipit. Čisto sama stojim na križišču. llam pellentesque Strah me je.ornare lectus. Pellentesque laoreet dolor eros, ac consequat Guido libero rutrum et. Maecenas nenatis purus. Nunc bibendum bibendum felis sit amet luctus. Pellentesque auctor cursus magna, et mcorper ligula. Integer vel tempor dolor. Sed egestas ipsum sit amet massa interdum porta.

62

DECEMBER 2014

KULTURA

sCras id erat purus. Donec sed massa quis arcu luctus iaculis. Fusce rutrum risus ante, ac faucibus mi m tconsequat. Praesent consectetur SOBA dui dolor, sit S amet PREPROGO egestas tellus varius eu. Sed sagittis ut lacus sit aconvallis. Vestibulum ornare ante vitae lectus porta facilisis. Donec mattis nec nibh et aliquam. Inte ,justo ut felis rutrum congue.

V sobi je bil že Suspendisse nekaj ur in postajal je idvsenulla bolj utrujen. sodales Sam ni točno turpis vedel,venenatis kako je prišel insuscipit. zakaj Phasellus conseq je sploh v sobi, pa tudi od ostalih devetih, ki so bili z njim v sobi, ni dobil natančnega odgovora. ,ipsum id porttitor venenatis, Med njimi je arcu bilo nekaj neque neznancev, aliquam vsi približno libero, njegovih eulet,viverra nekaj pa je dui bilo tudi orci znanih atobrazov, nunc. Donec sit amet porta ki jih je videval med predavanji. Spola sta bila približno enakomerno zastopana, tega seveda ssagittis condimentum ligula. sploh ne biPhasellus opazil, če ne bi bilo vitae med sapien predstavnicami venenatis, nasprotnegacommodo spola dekle, vleo katero et,sevolutpat je velit. Nam dap pred kratkim kratko in malo zaljubil. .metus augue, eu sagittis ante Kljub temu, ultricies da so bilivitae. v sobo zaprti, Proin pa se faucibus med seboj nisonibh pogovarjali. euismod, Soba je imela pulvinar namreč sem sit amet, eleifend dokaj lahko razumljivo, a zelo iznajdljivo posebnost. Tla, ki so bila prekrita z nevpadljivo, a okut Praesent a sem ante.snoNullam repliko perzijske tellus preproge, purus, so se stalno lacinia premikala. sitTo amet je omogočal metus sistemac, valjevelementum in motorja, cursus dui. Aenea po katerem so se vrtela, kot nekakšen široko raztegnjen jermen, perzijsko-preprogasta tla. Iz -amet odio pulvinar, faucibus notranjosti metus sobe se tega malesuada, sistema seveda ornare ni videlo, saj mi. je bil Morbi skrit pod tlemi in neque in za stenami. neque.

Vse, Aenean vel enim mi. kar se je videlo, je bilo, kot rečeno, stalno premikanje tal. Tla so se premikala s stalno hitrostjo in e nean dictum vestibulumvedno orci, v istovitae smer. Hitrost auctor ni bila magna zelo velika; mollis v sobi, veliki bibendum. nekako pet krat Proin osem metrov, convallis si, če si varius hendrerit. Sed se usedel na eno stran sobe, po dolgem na drugo stran prišel v približno petih minutah. To je za .quam, consequat egestas stanovalce venenatis pomenilo,vitae, da jim pofinibus sobi ni bilo treba eu erat. ravno teči, Ut pač pa sollicitudin je zadostovala žeaugue počasna sit amet hendrerit dic hoja. A tudi hoja je po dolgih urah utrujajoča in je stanovalcem preprečila resnejše pogovarjanje. sMauris aliquet risus non V sobi bibendum bi težko opisali porttitor. kakršenkoli dizajn, Praesent saj ni imela dictum, pohištva. Stene urna so bile sedpreslikane ullamcorper s venenatis, velit l pomirjujočo svetlo rumenkasto barvo, njeno enakomernost so prekinile le tri stvari. Prva so bila ctempus ex, non hendrerit lesena dolor vrata, kidui pa soeget bila brez leo. kljuke Quisque in ključavnice posuere in so bila zatoante v isti ravnini convallis kot stena, nibh druga inelementum ultricies. D tretja pa sta bili dve niši, prva, manjša, je imela v sebi nekaj kozarcev, ki so bili na nišo privezani nec egestas ipsum. Donec z jekleno eužico,nisi in pipico egets hladno orci vodo, imperdiet druga, nekoliko mattis večja, vitae pa je bilased prazna, libero. imela pa je vidno loputo, ki se je odpirala od zunaj. Prek nje so stanovalci že dobili prvi obrok. Dobili so sendviče, e Ut odio nulla, bibendum v sobo ni prišlo quisnič,nulla kar ni bilo non, užitno, vestibulum in je zato ostala ista efficitur kot pred jedjo. dui. Pellentesque habitant morbi trist Kljub temu, da se stanovalci med seboj niso pogovarjali, v sobi ni bilo moreče tišine. Po , senectus et netus et malesuada zvočnikih, ki se jih fames na belemac stropu turpis skoraj niegestas. opazilo, je med Etiam njih prihajala et nežna sem lounge ullamcorper, glasba. tincidunt nulla v Izbor glasbe je bil mešan, vendar pa je vseeno prevladovala glasba iz petdesetih in šestdesetih tdignissim ante. Sed vellet prejšnjega lectus vel stoletja ligula in je sobi varius dajala ležerno pharetra. jazzovsko ozračje.

SedOzračje eleifend je za kratek magna čas zmotil nec varius mollis. Praese zvonček, ki je stanovalce opozoril na prihajajočo večerjo in jih tako povabil k niši za jedi. Obrok nmauris mollis, auctor elit so stanovalci non, ornare poimenovali ligula. samo iz Phasellus navade, saj so vedeli, et arcu da po njem suscipit, ne sledi spanje. dapibus On je ob arcu at, faucibus eros. P misli na to v prsih dobil neprijeten občutek. eget purus quis dolor tristique dapibus. * Ocenil je, da je v sobi že petnajst ur. Za to ni imel nobenega dokaza, lahko bi jih bilo manj ali več, l Cras eget congue risus. o tem jeUt sklepalvelit le iz utrujenosti turpis,svojega cursus telesa. eu Neprestana maximus hoja ga je ut, zelomolestie izčrpala, pravat takoneque. Quisque viverr pa tudi njegove sostanovalce. Stanovalce bi lahko po načinu premikanja razdelili v dve skupini. clacus vitae bibendum. Prva, Morbi v kateri sta auctor bila on in nisi dekle,nisi, je počasi, a efficitur a neprestano hodila. ligula Ljudje rhoncus iz druge skupine ut. paVestibulum so a metus nec se vsakih pet minut prestavili na drugo stran sobe, vmes pa so sedeli in ležali na tleh. Njemu se svolutpat venenatis sit amet je zdelodapibus nenehno vstajanje diam.boljInteger utrujajoče a ododio počasne uthoje, felis zatoultricies je bil ves časvarius. nekje v sredini Donec gravida rhoncus tu sobe. Zdaj je hodil večinoma z zaprtimi očmi, saj je bilo večino časa okoli njega dovolj praznega uet iaculis. Suspendisse prostora eu est in se ni atvečurna obremenjeval porttitor z umikanjem. sagittis.

Zaradi zaprtih Fusce oči je pellentesque med hojo večkrat zadremal lacus ligula, ut consequat in se zbudil šele, ko je klecnil ali pa padel na tla. Ko je tako po približno štirih urah že neštetič .ullamcorper efficitur. padel Vestibulum po tleh, ni več takoj vulputate vstal. eros vel aliquam mattis. Mauris eleifend eu dui quis fring Zbudil se je zaradi pekoče bolečine na levi rami in po levem boku. Tla so ga po padcu zvlekla sNunc ante augue, semper na konec nonsobe,lobortis tam pa musit je preproga amet, kot congue brusilni papir in nibh. odbrusila Innajprej hacpulover, habitasse nato srajco, platea dictumst. Morbi l začela je rezati že v kožo, kar pa ga je zbudilo. Na preprogi se je videla mešanica krvi in vlaken, cipsum, ultrices sed turpis ki se je et, po dolgem mattis vlekla aliquet čez celo sobo. tortor.

Na preprogi Etiam ni bilonec samoex njegove varius sledi, massa tudi nekateri consectetur porttitor. D izmed ostalih sostanovalcev so bili okrvavljeni. Nekdo mu je povedal, da jih je nekaj izmed onih, efficitur suscipit massa, medtem quis ko je hendrerit on spal, začelometus vpiti in tolčti mattis po vratih non. in loputi, a so zaradi neodzivanja od zunaj odnehali. Med njegovim spanjem se je očitno povečala tudi hitrost preproge, zdaj je moral človek . Cras libero neque, lobortis v sobi hoditi eužetellus s kar hitrim eget, tempom, rutrum tehnika accumsan z vmesnim sedenjem eros.se Vivamus ni več splačala. ut ipsum et diam iaculis susc Nov tempo je najhuje vplival na debelega moškega, ki se je proti koncu drugega dne zgrudil. sNullam pellentesque ornare Ker so ostali lectus. mislili, daPellentesque je zaspal, se z njim niso laoreet obremenjevali. dolorČezeros, čas se je acpoconsequat sledi razcefranihlibero rutrum et. Maec debeluhovih oblek čez sobo zapeljalo uho, prilepljeno na preprogo. Ko so stanovalci to opazili, t a venenatis purus. Nunc je nastala bibendum velika panika. bibendum Nekaj ljudi je steklo felis budit sitležečega, ametnekaj luctus. pa jih je začelo Pellentesque udarjati po auctor cursus magn vratih ter kričati na ljudi zunaj. Ležeči se ni več prebudil, od zunaj pa spet ni bilo odgovora. Za ullamcorper ligula. Integer vel tempor dolor. Sed egestas ipsum sit amet massa interdum porta.

Bumbo Zlatić

EREKTORJEV LITERARNI NATEČAJ

63

KULTURA

s id erat purus. Donec sed massa quis arcu luctus iaculis. Fusce rutrum risus ante, ac faucibus mi mollis mrtveca nihče ni mogel storiti nič, vsem pa je zmanjkalo energije za klicanje na pomoč, zato so equat. Praesent consectetur se čez čas dui umirilidolor, in nadaljevali sitz amet enakomerno egestas hojo. tellus varius eu. Sed sagittis ut lacus sit amet On pa je kljub grozi, ki jo je doživljal ob mrtvecu, v njem videl nekaj mikavnega. Najprej ga allis. Vestibulum ornare je biloante sram ob vitae tej misli, lectus ko pa jeporta v očeh ostalih facilisis. videl to isto Donec misel, se mattis je opogumil. nec Skupini nibh je et aliquam. Integer a predlagal, da bi se lahko najbolj utrujeni odpočili na truplu, ki je bilo edino nepremikajoče se o ut felis rutrum congue. mesto Suspendisse v sobi. Velik del skupine id nulla je opozoril sodales na nemoralnost turpis takega venenatis dejanja, a v resnici suscipit. ni nihče Phasellus consequat, zares oporekal, saj nihče ni hotel izgubiti svojega dela počitka na debeluhu. Tako se je še isti dan m id porttitor venenatis,še toplo arcutruplo neque spremenilo aliquam v prvi del libero, pohištvaeu v sobi. viverra dui orci at nunc. Donec sit amet porta sem, * ttis condimentum ligula.Debeluh Phasellus je svojemu novemu vitaenamenu sapienslužilvenenatis, le približno štiricommodo dni. Tako hitremu leorazpadu et, volutpat je botrovelit. Nam dapibus valo dvoje stvari; še višja hitrost tal in veliko bolj groba površina, ki je na tleh nastala po obrabi us augue, eu sagittis antepreproge. ultricies Vse, kar vitae. je ostaloProin od njega,faucibus je bil kosmat svaljek nibhizeuismod, kože, masti inpulvinar zdrobljenih kosti, semki sit amet, eleifend nibh. se je kotalil po robu sobe. Zaradi tega prizora in izolacije ni bil nihče več v dobrem psihičnem raesent a sem ante. Nullam stanju. Tudi tellus njemu se purus, je že malo lacinia mešalo, a vseeno sit amet je bil tako metus priseben,ac, da se elementum je odločil, da bo za cursus dui. Aenean sit vsako ceno obvaroval sebe in tisto dekle. V tistem dnevu sta obležali dve izmed sostanovalk in odio pulvinar, faucibus stena metus je začelamalesuada, dobivati gnusno barvo ornare iz mešanice mi. Morbi telesnih tekočin in inneque odpadkov. neque. Aenean vel enim mi. AeZaradi svoje velikosti sta nesrečnici zdržali še manj časa kot prejšnja žrtev. V sobi je bil zdaj dictum vestibulum orci,neznosen vitaesmrad auctor gnijočih magna teles, ki mollis pa je ob prijetni bibendum. glasbi, ki jeProin bila neprestano convallis prisotna varius v sobi, hendrerit. Sed ante deloval tako bizarno, da stanovalci niso vedeli, kaj naj čutijo. To izredno groteskno vzdušje jih m, consequat egestas venenatis je še hitreje vodilo vitae, v popolno finibus norost.eu erat. Ut sollicitudin augue sit amet hendrerit dictum. * auris aliquet risus non bibendum Ni vedel več, koliko porttitor. časa je že v sobi.

Praesent Ni več dobrodictum, ločil med mrtvaško urnaresničnostjo sed ullamcorper in sanjami, ki venenatis, velit lacus jih je sanjal na nekdanjih sostanovalcih. Um se mu je že tako omračil, da je pozabil že skoraj na pus ex, non hendrerit dolor vse, kar dui se jeeget kadarkoli leo.naučil Quisque in doživel. Nekaj posuere pa je še vseeno antevedel. convallis Vedel je, da nibh je poskrbel, elementum da ultricies. Donec sta z dekletom zadnja preživela. Dekle ni več govorilo. Njen obraz je bil popolnoma prazen. Le gestas ipsum. Donec eunjenenisi oči so eget imeleorci v sebi kanček imperdiet želje. To prošnjo mattis je razumel vitaein je,sed medtem libero. ko je stegnil roke proti njenemu vratu in prislonil svoje ustnice k njenim, v skladbi, ki se je začela predvajati, prepoznal Ut odio nulla, bibendumForgetful quis Cheta nullaBakerja. non,Ni jasno, vestibulum kako se je v svojem efficitur stanju lahko dui.spomnil Pellentesque naslova te skladbe, habitant morbi tristique kakor tudi ni jasno, od kod mu je prišla moč, da je dlani stisnil tako močno, da je dekle skoraj v ctus et netus et malesuada hipu umrlo. fames To je storil ac miže, turpis zaradi egestas. solz pa ni ničesar Etiam videl, tudiet ko sem je oči odprl. ullamcorper, Jokal je iz žalosti tincidunt nulla vitae, in jokal je iz jeze, saj ni vedel, kdo je ustvaril to grozno sobo in zakaj je bil ravno on zaprt noter. issim ante. Sed vel lectus A to nivel bilo ligula več važno.varius Zdaj je bil edini pharetra. v sobi in niSed mu preostalo eleifend drugega, magna kot da obnec spremljavi varius mollis. Praesent et Lisztove Liebesträume hodi naprej. ris mollis, auctor elit non, ornare ligula. Phasellus et*arcu ** suscipit, dapibus arcu at, faucibus eros. Proin Ravno, ko so čistilci odstranili ostanke zmesi, ki je bilo nekoč njegovo truplo, sta se Vid Valič purus quis dolor tristique in Peter dapibus.

Poles dobila na kavici v centru Ljubljane. Barček, v katerem sta bila, je bil urejen po zadnjih modnih smernicah, zrak v njem pa je prežemal glas Denisa Avdića in njegovega Radia ras eget congue risus. Ut 1. Slavnivelit dvojec turpis, pa ni pil samo cursus kave, ob tem eustamaximus naročila tudi šampanjec. ut, molestie Imela staat dober neque. razlog Quisque viverra vel za praznovanje. Dobila sta namreč ogromno materiala, ki ga bosta pridno obdelala z umetnimi s vitae bibendum. Morbi odziviauctor publike in ga nisi prikazala nisi,na dvoinpolminutnem a efficitur ligula segmentu rhoncus posebne »Noč ut.čarovnic« Vestibulum edicije a metus nec nunc Vid in Pero Šova. tpat venenatis sit amet dapibus diam. Integer a odio ut felis ultricies varius. Donec gravida rhoncus turpis culis. Suspendisse eu est at urna porttitor sagittis. Fusce pellentesque lacus ligula, ut consequat arcu mcorper efficitur. Vestibulum TRENUTEK vulputate eros vel aliquam DVOMA mattis. Mauris eleifend eu dui quis fringilla. nc ante augue, semper non lobortis sit amet, congue in nibh. In hac habitasse platea dictumst. Morbi lacus m, ultrices sed turpis et, Nekega mattis popoldneva, aliquet ko se jetortor. lepota pomladi Etiam že bohotila necv ex vsemvarius svojem razkošju, massa je mlad, consectetur postaporttitor. Donec ven in lepo oblečen mladenič odprl vrata svoje pisarne. Razgledal se je naokoli – prašne mape itur suscipit massa, quis in planerji hendrerit na njegovimetus mizi so gamattis spomnile na non. obveznosti. »Doživel sem tudi boljše čase. Poezija je privlačna, toda moje nove knjige še ni na knjižnih ras libero neque, lobortispolicah.« eu tellus eget, rutrum accumsan eros. Vivamus ut ipsum et diam iaculis suscipit.

Trpel je za pomanjkanjem navdiha. Zakaj? Rutinsko delo uradnika oziroma pravnika zna biti llam pellentesque ornaremonotono. lectus.Zbežal Pellentesque je v svet poezije inlaoreet se nato še poskusil dolorveros, romanu.ac Eden consequat je bil objavljen,libero zaslovel rutrum et. Maecenas pa ni. V drugem romanu se je lotil resnejše teme – smisla življenja. Pa vendar: kaj bi lahko črpal nenatis purus. Nunc bibendum iz lastnega vsakdana? bibendum felis sit amet luctus. Pellentesque auctor cursus magna, et »Moje življenje je tako predvidljivo, tako dolgočasno! Pisarna – dom, pisarna – dom. Zakaj mcorper ligula. Integer vel tempor dolor. Sed egestas ipsum sit amet massa interdum porta.

Aleksandra Panič

64

DECEMBER 2014

KULTURA

sCras id erat purus. Donec sed massa quis arcu luctus iaculis. Fusce rutrum risus ante, ac faucibus mi m sploh živim? Celo smrt je boljša kot takšno vegetiranje!« tconsequat. Praesent consectetur Ni bilo prvič, dui da se ga dolor, je lotevala sitblagaamet depresija, egestas katere vzrok tellus je tičal varius v monotoniji eu. njegovega Sed sagittis ut lacus sit življenja. V pravniških vodah zaspane province (kjer je največji dogodek nakup v trgovini in meaconvallis. Vestibulum njava ornare letnihante gum privitae avtomehaniku) lectusni mogel portapošteno facilisis. zaplavati. Donec Nobenih odmevnih mattisprimerov, nec nibh et aliquam. Inte nobenih razvpitih zgodb. Le ena sama bi ga izstrelila v orbito uspešnih odvetnikov. ,justo ut felis rutrum congue.

UsedelSuspendisse se je v udoben usnjenid fotelj, nulla kakršnega sodales premorejo turpis najboljši venenatis odvetniki, počasisuscipit. srebal Phasellus conseq svoj popoldanski čaj in se jezil na malomarno tajnico. Odkar je začel pisati (da bi si zapolnil čas), ,ipsum id porttitor venenatis, ni niti enkrat arcu pobrisala neque prahu aliquam z mize. No, sicer libero, je res, da euji jeviverra to izrecno prepovedal. dui orciZakaj at nunc. bi stikala Donec sit amet porta po nedokončanih rokopisih! ssagittis condimentum ligula.

V poročne Phasellus vode tudi ševitae ni zaplaval, sapien čeprav venenatis, so ga dekleta obletavala. commodo Bal seleo je dolgočasja et, volutpat velit. Nam dap zakona. Sploh pa je želel prvo zasloveti bodisi v odvetniških ali pisateljskih krogih. .metus augue, eu sagittis ante Pogrešal ultricies je pustolovščine vitae.inProin dramatične faucibus dogodke. Pisarna nibhseeuismod, mu je naenkrat pulvinar zazdela kot sem sit amet, eleifend grobnica kakšnega faraona. Moral je ven. Počutil se je kot mladi Werther, veliko se je sprehajal t Praesent a sem ante. poNullam gozdovih, hribih, tellus travnikih purus, … Zaprl lacinia je vrata pisarne sit amet in se odpravil metusna ac, sprehod elementum naravnost cursus dui. Aenea proti gozdu.

-amet odio pulvinar, faucibus Bil je nervozen, metustako malesuada, zelo, da je prezrl ornare okolico: slikovito mi. Morbi naravo. Ni opazil in neque zelene trave, neque. prvih Aenean vel enim mi. pomladnih cvetov, ptičjih napevov, dreves in sonca. Bil je slep za vso lepoto tega dne. e nean dictum vestibulum orci, Človekvitae na jasi jeauctor pritegnil njegovo magnapozornost. mollisSedel bibendum. je in gledal veličastni Proin sončni convallis zahod. Nekajvarius hendrerit. Sed žalostnega je bilo v njegovi sključeni drži. .quam, consequat egestas venenatis »Hm … videti je,vitae, da trpi kot finibus jaz.« eu erat. Ut sollicitudin augue sit amet hendrerit dic Začutil je, da bi prijazna beseda ali roka na rami bila v pomoč. Zakorakal je proti neznancu. sMauris aliquet risus non»Nebibendum dotikaj se me!«porttitor. je rekel človek vPraesent kapuci in dodal: dictum, »V dvomih sem.« urna sed ullamcorper venenatis, velit l »Prav tako kot jaz,« je rekel Peter in se usedel v globoko travo zraven neznanca. ctempus ex, non hendrerit dolor »Moje delo duije dolgočasno,« eget leo. jeQuisque nadaljeval človek. posuere ante convallis nibh elementum ultricies. D »Moje tudi,« je rekel Peter. Ni videl njegovega obraza, pa vendar mu neznanec ni vlival strahu. nec egestas ipsum. DonecČlovek eu nisi je strmel eget v prazno, orcičeprav imperdiet se je zdelo,mattis da opazuje vitae trobentico. sed libero. »Toda delo je delo, dolžnost je dolžnost. Moramo narediti, kar moramo.« e Ut odio nulla, bibendum » Morda quis imate nulla prav. Moramo non,vztrajati, vestibulum če nam je všeč efficitur ali ne,« se jedui. strinjalPellentesque Peter. habitant morbi trist »Njegova zgodba je najbrž grenka, toda potrpežljiv je, bolj kot sem jaz,« je razmišljal Peter. , senectus et netus et malesuada »Da, imaš prav, fames Peter. ac Semturpis najbolj potrpežljivo egestas. bitje na Etiam svetu,« je nepričakovano et sem ullamcorper, rekel človek. tincidunt nulla v »Poznate moje ime? Berete misli?« Peter je bil presenečen. tdignissim ante. Sed vel lectus »Da. In vi, vel tudiligula vi poznatevarius mene,« nenadoma pharetra. je obrnil Sed glavo. eleifend magna nec varius mollis. Praese Kri je planila v Petrova lica. Človek ni imel obraza, le okostnjakovo čeljust in dve udrtini nmauris mollis, auctor elitnamesto non,oči.ornare ligula. Phasellus et arcu suscipit, dapibus arcu at, faucibus eros. P »Si me zdaj prepoznal?« Odvratni stvor je pokazal zobe. Peter je zdaj vedel, kdo je oseba eget purus quis dolor tristique pred njim. dapibus. »Ti si Smrt,« je rekel s slabotnim, prestrašenim glasom. l Cras eget congue risus.»KerUt si tako velit nesrečen turpis, …« je pomenljivo cursusreklaeuSmrt. maximus ut, molestie at neque. Quisque viverr »Nisem!« je nasprotoval Peter. Drgetal je. clacus vitae bibendum. Morbi »… v tem auctor primeru jenisi moje delo nisi, toliko a lažje,» efficitur je končala ligula Smrt. rhoncus ut. Vestibulum a metus nec »Le dolgočasil sem se …« je poskušal Peter. »To je vse.« svolutpat venenatis sit amet»Tudi dapibus sama semdiam. se dolgočasila.

Integer Priznam, a odio dan je ut bil tako felis lep,ultricies da sem celo jaz varius. osupnila. Donec Ti pa gravida rhoncus tu … ti se nisi zmenil za vso to lepoto. Imam prav?« je vprašala Smrt. uet iaculis. Suspendisse eu»Neee. estToatje nesporazum,« urna porttitor je rekel Peter. sagittis. Fusce pellentesque lacus ligula, ut consequat »Brez skrbi,« je nadaljevala Smrt, »nekateri ljudje do konca ne razumejo, da so bili srečni. To .ullamcorper efficitur. Vestibulum dojamejo v zadnjemvulputate trenutku. In ti nisi eros nobena velizjema,« aliquam je filozofirala mattis.

Smrt.Mauris eleifend eu dui quis fring »Neverjetno!« je pomislil Peter. sNunc ante augue, semper non »Ljudjelobortis so naivni. Vsi sitpo amet, vrsti me ogovorijo,« congue seinjenibh. smejala In Smrt.hac habitasse platea dictumst. Morbi l »Prizanesi mi s svojim smehom! Ti si zlo!« je zakričal Peter. cipsum, ultrices sed turpis»Ha, et,ha.mattis Kaj si pričakoval?« aliquetSmrttortor. se je igrala Etiam mačke in nec miši. ex varius massa consectetur porttitor. D »Izpusti me,« je poskusil Peter. efficitur suscipit massa, quis »Ne,« jehendrerit hladno odgovorila metus Smrt. mattis non. »To so zelo hude sanje!« je pomislil Peter in skočil. Skočila je tudi Smrt. Ob pogledu na pri. Cras libero neque, lobortis kazen, kieu se jetellus pošastnoeget, smejala, rutrum so se mu zašibile accumsan noge. Sesedel eros.se je.Vivamus ut ipsum et diam iaculis susc Vprašal je: »Ali ne moreš narediti nobene izjeme?« sNullam pellentesque ornare Smrtlectus. je bila odločna: Pellentesque »Ne, nikoli.« laoreet dolor eros, ac consequat libero rutrum et. Maec Poskusil je še enkrat: »Mlad sem, pred menoj je prihodnost.« t a venenatis purus. Nunc»Lep bibendum poskus,« se jebibendum nasmejala Smrt. felis Ni poznala situsmiljenja. amet luctus. Pellentesque auctor cursus magn »O, Bog!« je zavpil Peter. Zdaj je bil že napol mrtev od strahu. ullamcorper ligula. Integer vel tempor dolor. Sed egestas ipsum sit amet massa interdum porta.

EREKTORJEV LITERARNI NATEČAJ

65

KULTURA

s id erat purus. Donec sed massa quis arcu luctus iaculis. Fusce rutrum risus ante, ac faucibus mi mollis »Ne razmišljaj o Bogu. Ne more ti pomagati,« gnusni nasmeh je zamenjal jezni pogled. equat. Praesent consectetur »Tvoj čas dui je potekel. dolor,Žal,«sitSmrtamet je izkrivila egestas čeljust intellus hotela vstati. varius Njena roka eu.jeSed segla vsagittis traut lacus sit amet vo, Peter je zagledal rezilo, ki se je bleščalo. Smrt je tipala po travi. Občutek brezizhodnosti je allis. Vestibulum ornare zajel celo antePetrovo vitaetelo,lectus zdaj je razumel portanafacilisis. smrt obsojeneDonec brez možnosti mattis pomilostitve. nec nibh Beg v et aliquam. Integer a tem trenutku bi bil le pospešitev lastnega konca, stisnjen v kot kot nebogljen paraliziran plen o ut felis rutrum congue. v fokusu Suspendisse svojega morilca seid je nulla skoraj vdalsodales usodi. Videlturpis je svojo tajnico, venenatis svoje stranke, suscipit. prijatelje, Phasellus consequat, nedokončan roman … m id porttitor venenatis, arcu Naenkrat neque je začutil aliquam željo po preživetju, libero,bilaeuje močnejša viverraoddui vsakega orcimamila at nunc. ali analgetika.

Donec sit amet porta sem, Obrambni mehanizem je začel delovati. Moral je pridobiti na času. ttis condimentum ligula. Phasellus »Zakaj moriš?« je vitae izbruhnilo sapien iz njega. venenatis, commodo leo et, volutpat velit. Nam dapibus Smrt je nehala iskati koso. Bila je navajena, da ji nihče ne zastavlja vprašanj, je ne moti, ji us augue, eu sagittis anteneultricies oporeka. vitae. Proin faucibus nibh euismod, pulvinar sem sit amet, eleifend nibh. »To je moje delo,« je presenečeno odgovorila. raesent a sem ante. Nullam »Mar ni tellus lepše sedeti purus, tukaj in lacinia občudovati sit lepoto amet življenja?« metus je vprašal ac,Peter. elementum cursus dui. Aenean sit Pošast ga je pogledala presenečeno: »No, …« odio pulvinar, faucibus metus »To si počela malesuada, za trenutek, mar ornare ne?« je vztrajal. mi. Morbi in neque neque. Aenean vel enim mi. Ae»To je bil trenutek dvoma, trenutek slabosti. Pozabi na to!« je odgovorila. dictum vestibulum orci, vitae »Slabosti! auctor Nisem prepričan,« magnajemollis podvomilbibendum.

Peter.

Proin convallis varius hendrerit. Sed ante »Napaka. O.K?! Napaka! … A tudi človeško življenje je napaka. Nič!« se je nenadno razjezila Smrt. m, consequat egestas venenatis »Nisem prepričan,« vitae, finibus je mirno odgovoril eu erat.

Peter. Ut sollicitudin augue sit amet hendrerit dictum. »Nimaš nobenih dokazov za to,« se je Smrt grozljivo nasmejala, toda v njenem glasu je bilo auris aliquet risus non bibendum moč čutiti nezbranost. porttitor. Praesent dictum, urna sed ullamcorper venenatis, velit lacus »Pravzaprav … imam,« je zatrdil Peter. pus ex, non hendrerit dolor»Česa duineeget poveš!« leo. se jeQuisque smejala Smrt. posuere ante convallis nibh elementum ultricies. Donec Vdahnil je globoko. gestas ipsum. Donec eu nisi »Prvič, eget življenje orci je večimperdiet kot smrt,« je začel. mattis vitae sed libero. »Ha, ha, ha. Ljudje morajo umreti. In res umrejo. Vsi vi,« triumfirala je Smrt.

Ut odio nulla, bibendum quis Peter se nulla ni dal zmesti. non, vestibulum efficitur dui. Pellentesque habitant morbi tristique »Drugič, naša življenja so dragocena in polna sreče, plemenitih dejanj. Umetnost, zgodovina, ctus et netus et malesuada religija, filozofija famesinac ljubezen. turpis Teoretično egestas.

– mi smoEtiam nesmrtni. Večni!« et sem je dokončal ullamcorper, Peter. tincidunt nulla vitae, »Lepo te prosim! Praktično – vsi umrete, ker ste smrtni. Nimaš dokaza za vašo nesmrtnost,« issim ante. Sed vel lectus je rekla vel Smrt ligula rahlo vznemirjena. varius pharetra. Sed eleifend magna nec varius mollis. Praesent et »Marsičesa ne veš. V preteklosti smo ljudje živeli trideset let in potem umrli,« je nadaljeval Peter. ris mollis, auctor elit non,»In?« ornare ligula. Phasellus et arcu suscipit, dapibus arcu at, faucibus eros. Proin »Potem smo živeli štirideset, petdeset let …« Bil je popolnoma miren. purus quis dolor tristique»Indapibus. potem pridem jaz,« je ošabno pripomnila Smrt. »Zdaj živimo sedemdeset, osemdeset, sto let,« je Peter ignoriral Smrt. ras eget congue risus. Ut »V čem velit je poanta turpis, tvoje neumne cursus razlage?« eu maximus je bila jezna Smrt. ut, molestie at neque. Quisque viverra vel »Nekega dne, prav kmalu, bomo živeli dvesto, petsto, tisoče let,« je rekel Peter in pogledal Smrt. s vitae bibendum. MorbiBilaauctor je zelo živčna. nisi nisi, a efficitur ligula rhoncus ut. Vestibulum a metus nec nunc »Znanost, medicina napreduje. Kmalu bomo nesmrtni in ti boš nezaposlena. Neuporabna!« tpat venenatis sit amet dapibus Smrt je bila diam. na smrtInteger prestrašena. a Kljub odio odporu, ut felis ki ga je imel, ultricies se mu je klavrna varius. kreatura Donec v delčku gravida rhoncus turpis sekunde zasmilila. Opravljala je zoprno delo, v svojem dolgem obstoju nikoli ni doživela ničesar culis. Suspendisse eu lepega. est atV življenju urna rablja porttitor je razen hektičnega sagittis. hlastanja Fusce po novih pellentesque žrtvah zijala grozljiva lacus praznina. ligula, ut consequat arcu »Lažeš!« je zakričala. mcorper efficitur. Vestibulum »Ne!« vulputate eros vel aliquam mattis. Mauris eleifend eu dui quis fringilla. »Da!« nc ante augue, semper non»Razglej lobortis se okrog, sit amet, draga Smrt. congue Človeškoin življenje nibh.je pravljica In hacs srečnim habitasse koncem. platea To je priho-dictumst. Morbi lacus dnost,« je naprej izzival. m, ultrices sed turpis et, »Kako mattis si drzneš!« aliquet je vpilatortor.

Smrt. Tresla Etiam se je. nec ex varius massa consectetur porttitor. Donec »Si nesrečna in ljubosumna kreatura, napaka narave,« je nadaljeval Peter. itur suscipit massa, quis»Ti,hendrerit neumni človek metus … ti …« mattis Smrt je kričala non. na ves glas. »Ti si NIČ!« je končal Peter z nasmehom na obrazu. Ni se več bal izžete figure pred seboj. ras libero neque, lobortis eu»Bomo tellus videli,« eget, Smrt rutrum je bila zelo jezna, accumsan segla je s svojo eros.koščeno Vivamus in majavout rokoipsum v travo, da et diam iaculis suscipit. poišče koso. Toda temnilo se je in trava je bila visoka, nikjer je ni mogla najti. llam pellentesque ornare lectus.

Peter je izkoristil Pellentesque priložnost in začel laoreet teči tek dolor za svoje eros, življenje.ac Zdaj consequat je vedel: življenje libero nikoli rutrum et. Maecenas več ne bo dolgočasno. nenatis purus. Nunc bibendum bibendum felis sit amet luctus. Pellentesque auctor cursus magna, et mcorper ligula. Integer vel tempor dolor. Sed egestas ipsum sit amet massa interdum porta.

66

DECEMBER 2014

s t a , , s . t e . s c

KULTURA

EREKTORJEV Moč trenutka FOTOGRAFSKI NATEČAJ Besedilo: Tadej Žlahtič

Zahvaljujemo se za odziv na fotografski natečaj na temo Moč trenutka.

Ponovno ste nas presenetili s številom interpretacij zadane naloge. Upam, da boste razumeli, da je tudi dojemanje dela in njegovo ocenjevanje prepuščeno vsakemu posamezniku. Težko smo izbrali najboljše delo, saj so vsa unikatna, a kot

pravijo, je zmagovalec lahko samo eden.

Fotografija (angl. photography) izhaja iz grških besed photos (svetloba) in graphé (risati) ter pomeni risati s svetlobo. Ta je fotografovo glavno orodje in da trenutku pravo moč. Na tej podlagi smo izbrali zmagovalno sliko Ples svetlobe, barv in senc avtorice Sandre Boštjančič.

Prepričala nas je z ujetim trenutkom prave svetlobe na pravem mestu, kar da sliki še posebno lepoto.

Zmagovalki za nagrado poklanjamo dve vstopnici za ogled predstave Srce na dlani v Slovenskem mladinskem gledališču.

e , t n

l c s u . s c

. s t EREKTORJEV FOTOGRAFSKI NATEČAJ

67

HUMOR

HOROSKOP Besedilo: Ines Gumilar, Lara Kavčič

Periost (21. 3. – 20. 4.)

Hud analni srbež vam bo preprečil opravljanje vsakdanjih obveznosti, zato bo za nekaj dni vaš dom domača kopalnica. Končno se boste opogumili in obiskali proktologa, kjer bo na vajah zelo prikupen študent medicine, ki vam bo naredil rektalni pregled. Izkušnja vam bo tako ugajala, da boste začeli resno razmišljati o tej veji medicine.

Sistola (21. 4. – 20. 5.)

Med decembrskimi prazniki bo vaše vedenje tvegano in brezskrbno, zato se po novem letu lahko manifestira okužba z virusom učne lenobe. A ne skrbite, ozdravili vas bodo zapiski in nasveti starejših kolegov, s katerimi boste hitro okrevali in postali za nekaj časa, a žal ne dosmrtno, odporni na ta virus.

Sklera (21. 5. – 20. 6.)

Pod božičnim drevescem ne bo darila, za katerega ste Božičku napisali tako čustveno pismo. Doživeli boste napad depresije in si pomagali tako, kakor najbolje veste in znate. Svojo nesrečo boste s pomočjo žalostnih selfiejev delili s prijatelji na Facebooku, ki jim bo kmalu zmanjkalo potrpljenja za vaše izpade. Skušali vas bodo utišati tako, da vas bodo zasuli z goro čokolade – to pa sploh ni tako slabo!

Globulin (21. 6. – 22. 7.)

V prihajajočih dneh vaša dobrodelnost ne bo poznala meja. Vaši darovi bodo osrečili številna društva in predstavnike vseh generacij, vam pa izsušili žepe, denarnico in bančno kartico. To pa ne bo prineslo samo nezadovoljstva vašim bližnjim, ki bodo na božični dan edini ostali brez daril, ampak boste zaradi tega utrpeli tudi hipotermijo in hipoglikemijo.

Femur (23. 7. – 22. 8.)

Tokrat so vam zvezde naklonjene in vsak dan boste uživali v družbi šaljivcev, ki vas bodo spravljali v napade smeha. Zaradi konstantne kontrakcije mimičnih mišic se bodo le-te utrudile in za nekaj časa postale paralitične.

V tem času raje okrevajte doma, da vam prijatelji ne bodo pripisali napačne diagnoze – »botox overdose«.

Vagus (23. 8. – 22. 9.)

Ker vam v poletnih mesecih ni uspelo pridobiti dovolj kožnega pigmenta, se boste na družabnih srečanjih počutili zelo nesamozavestno. Na pomoč vam bo priskočila dobra znanka, ki bo na poseben način spodbudila vaše melanocite. A bodite previdni, lahko se vam pripeti prestop med rasami.

68

DECEMBER 2014

HUMOR

Ostium (23. 9. – 23. 10.)

Za dodaten zaslužek si boste hoteli poiskati študentsko delo, a to se bo izkazalo za težjo nalogo, kot ste pričakovali. Končno se boste preko nekaj vez in poznanstev zaposlili kot hostesa na medicinskih žurih. Ker bo delo enolično in dolgočasno, se boste začeli zabavati z oprezanjem za sošolci in postali medicinska »Gossip Girl«.

Bulbus (24. 10. – 22. 11.)

Z zaslužkom od prodaje lanskih šolskih knjig se boste končno lahko izselili iz študentskega doma in najeli lastno stanovanje. Po kakšnem tednu novega življenja se boste začeli počutiti tako osamljeno, da si boste omislili papagaja. Ker se po navadi učite na glas, ne bodite presenečeni, če bo papagaj kmalu obvladal nevrologijo bolje od vas.

Adenozin (23. 11. – 21. 12.)

Zimski mraz vas bo zarezal do kosti, zato boste sklenili, da se pridružite medicinski odpravi v Afriko. Med vožnjo z letališča vam bo zmanjkalo goriva, zato boste morali prenočiti v bližnji vasi. Tam se boste srečali z lokalnim vračem, ki ga bo navdušila vaša energija in karizma, zato vas bo prisilil, da sodelujete pri prakticiranju alternativne medicine.

Medulla (22. 12. – 21. 1.)

Letos vas bo povsem zajelo božično vzdušje in mrzlično se boste pričeli pripravljati na praznike. Okrasili boste stanovanje, postavili božično drevo in za šalo spekli piškote v obliki človeških organov. Vaši prijatelji bodo nad njimi tako navdušeni, da boste začeli razmišljati o spremembi karierne poti.

Dens (21. 1. – 18. 2.)

S prijatelji boste stavili, da si upate preživeti celo noč na hodniku anatomskega inštituta. Vaš pogum bo hitro splahnel, ko boste okoli polnoči zaslišali zlobno šepetanje in hihitanje. Kot raketa se boste pognali proti izhodu in se na vogalu zaleteli v profesorje, ki bodo razpravljali, katera vprašanja naj postavijo študentom na izpitu.

Plazmid (19. 2. – 20. 3.)

Med izpitnim obdobjem boste spet gledali fantazijske filme, namesto da bi se učili. Ko se bo vaše življenje vrnilo v ustaljene študentske tire, bodo vaše misli popolnoma posvečene superjunakom. V želji, da bi tudi vi prejeli čudežno moč energijskih valov, se boste sumljivo veliko zadrževali in stikali po radiološkem oddelku v UKC, prijatelji pa vas bodo dražili, da vam je všeč tamkajšnja medicinska sestra.

HOROSKOP

69

HUMOR

KRIŽANKA: Ime in priimek: ________________________ E-pošta: _______________________ Letnik: _______ REŠITEV:___________________________________ 70

VICI, SMEŠNI ZA POP* Besedilo: David Zupančič, Matej Zupan

Sodnik vpraša Črnogorca: »Pa kako ste lahko ubili svojo ženo po 30 letih zakona?« »Saj veste, kakšni smo mi Črnogorci, bom jutri, bom jutri, bom jutri …«

Gospa Novak je na počitnicah utonila. Čez nekaj let je obalna straža našla truplo in poslala gospodu Novaku naslednji telegram: »Našli gospo Novak, pokrito s školjkami. Biseri so vredni 1000 EUR.« Gospod Novak telegrafira nazaj: »Prodajte bisere, pošljite denar in znova nastavite vabo.« 9 out of 10 doctors agree that 1 out of 10 doctors is an idiot.

Marjan pojasni zdravniku, da z ženo že sedem mesecev ni imel spolnih odnosov. Doktor mu predlaga, da pošlje ženo na razgovor, saj je Marjan izpostavil njeno utrujenost, slabo voljo ter odpor do seksa.

Ko je žena prišla na razgovor, je pojasnila zdravniku: »Vsako jutro grem v službo s taksijem. Ker nimam denarja, mi taksist vsak dan reče, naj plačam ali pa ... Jaz sem se odločila za »ali pa« ...

Potem pogosto pridem prepozno v službo in šef me po navadi vpraša, ali delavska knjižica ali pa ... In jaz se odločim za drugo varianto.

Domov se spet peljem s taksijem, procedura od zjutraj se ponovi. In po vsem tem sem grozno utrujena in mi res ni več še do seksa v domači postelji.« Zdravnik malo pomisli, nato pa reče: »Ali vse to razložim vašemu možu ali pa ...?«

Strah in groza na MF Jernej, 1. letnik »People are scary ...«

DECEMBER 2014

ZA VELIKE SIVE CELICE

NAGRADNA KRIŽANKA Besedilo: Matej Mlinarič

Rešite križanko in na osenčenih poljih boste dobili geslo. Izpolnite kupon, ki ga najdete na strani 70, in ga oddajte najkasneje do 23. decembra 2014 do 12. ure v škatlo z oznako »Za križanko«, ki se nahaja pri našem nenadomestljivem Silvu v Mandibuli. Žrebanje bo še isti dan okoli 12. ure pred veliko predavalnico. Nagrajence bomo

NAGRADNA KRIŽANKA

obvestili tudi po elektronski pošti. Z nekaj sreče in znanja vam lahko pravilna rešitev prinese eno izmed uporabnih nagrad.

Nagrade za nagradno križanko so poklonili: Katedra za interno medicino, Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, podjetje Znalček.si.

1. nagrada: knjiga Interna medicina 2. nagrada: knjiga Infekcijske bolezni 3. nagrada (5x): miselne igre podjetja Znalček.si

71

ÄŒasopis, ki dobro stoji!