Erektor 18 April 2015

Časopis študentov Medicinske fakultete v Ljubljani

april 2015 | letnik 11.01 | 1 €

Težko? Sploh ne vem, da bi bilo kdaj kaj težko prof. dr. Berta Jereb, dr.med.

Placebo kirurgija Zobne paste: pot do zdravih zob Kuharski kotiček

Zahvala V imenu celotne Erektorjeve ekipe se zahvaljujem Inštitutu za anatomijo, Inštitutu za biostatistiko in medicinsko informatiko, Društvu za napredek kardiologije, podjetju Sanolabor d.d., podjetju Interdent, d.o.o. ter podjetju Remeda, d.o.o. za finančno pomoč.

Zahvaljujemo se tudi Študentski organizaciji univerze v Ljubljani (ŠOU Ljubljana) ter Študentskemu svetu Medicinske fakultete za sredstva, ki so nam bila dodeljena v sklopu njunih razpisov.

Prav tako se zahvaljujemo trgovini Proloco Medico, d.o.o za poklon nevroloških kladivc, lučk in šivalnih kompletov ter založbama Modrijan in Chiara za poklon knjižnih nagrad.

Na koncu še iskrena hvala Društvu študentov medicine Slovenije (DŠMS), pod okriljem katerega deluje naš časopis.

Iskrena hvala za Vašo pomoč pri izdaji tokratne številke Erektorja!

Mojca Kecelj

KAZALO | UVODNIK 4 | Beseda urednice | EKSKLUZIVNO 5 | Marjan Pajntar: Poglobimo se v hipnozo 6 | Poskušam živeti čim bolj v sedanjosti: Intervju z Janom Pirnatom | STROKOVNO 9 | Paliavitna oskrba 11 | Geštalt terapija 13 | Telesna dejavnost nosečnic 15 | Zasvojenost s spletno pornografijo 16 | Nov antibiotik: Teixobacin 17 | Placebo kirurgija 20 | Pobližji pogled na kratkovidnost 21 | Medicina drugje: Medicinska fakulteta Maribor

6

| KRITIČNO 24 | Pro et conta: Zasebna praksa zdravnikov iz javnega sektorja 25 | Ali je to zdravilstvo, homeopatija ali življenje | DISTALNO 26 | Ramadan, islam, ruta, mošeje ... Dobrodošli v Iranu!

29 | Camino de Santiago

13

| OSREDNJI INTERVJU 30 | prof. dr. Berta Jereb, dr.med. | ZOBNA VILA PRINAŠA 34 | Zobne paste: pot do zdravih zob 35 | Zakaj »dentalci« potrebujemo splošno medicinsko znanje 37 | Specializacija iz ustno-obrazne bolečine in dentalne spalne medicine 39 | Prvi mednarodni kongres študentov dentalne medicine v Ljubljani 40 | 20. marec ali svetovni dan… | ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE 41 | DŠMS predstavlja: MF Helpline 42 | Anekdote iz študentskega življenja 42 | Intervju z novim izvršnim odborom DŠMS 44 | Zlati Erektor dobi : prof.dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr.med 45 | Pajzl skozi čas 47 | Ultrafest

40

| NEPOGREŠLJIVO 48 | Stric Zdravko svetuje 49 | Tehnike hitrega branja 51 | Medicina v bitih 52 | Človek spoznanja | KUHARSKI KOTIČEK 53 | Zgodba z naslovnice: sladko življenje | KULTURA 55 | Literarni natečaj: operiraj me nežno 56 | #SelfieErektor | HUMOR 57 | Ljubezenski horoskop | ZA VELIKE SIVE CELICE 58 | Nagradna križanka KAZALO

57

3

UVODNIK

Glavna in odgovorna urednica Mojca Kecelj

ZDRAVILNA MOČ BESED

Beseda urednice

Besedilo: Mojca Kecelj

Vodja marketinga Matej Mlinarič Vodja prodaje Špela Ozimek Oblikovalec Miha Helbl Oblikovanje naslovnice Tadej Žlahtič (fotografiranje) Marija Lukič (torta) Vodja lektoric Petra Pavlič Erektorjeva ekipa Mojca Bitenc Ana Ferfolja Ines Gumilar Barbara Kecelj Lea Lazar Blaž Plaznik Sara Popović Naja Videmšek David Zupančič Matej Zupan Neža Jene Anja Jurejevčič Lara Kavčič Ana Kisovar Anja Lekše Lara Anja Lešnik Alja Lodrant Petra Šterbenk Aida Zeičkanović Tisk Media Terra d.o.o., Ljubljana

»To acquire knowledge, one must study; but to acquire wisdom, one must observe.« (Marilyn vos Savant)

Znanje, ki ga pridobimo s študijem medicine, je zelo obširno in poglobljeno, predvsem pa postavi naše razumevanje delovanja človeškega telesa na neko novo raven. Dejstva, ki marsikomu pomenijo zapleteno znanost, nam postanejo tako domača, da se nam zdi povsem nerazumljivo, da nekdo tega ne razume.

Marsikdaj je nekaj, kar študiraš več mesecev, težko razložiti v par preprostih stavkih. In na drugi strani je to prav tako težko razumeti.

Najbolj nevarno pa je, če dobimo občutek, da smo zaradi svojega znanja »več vredni« in se nam ni treba ukvarjati s tem, kako razložiti neke medicinske zadeve ostalim, ki tega tako ali tako ne morejo razumeti, in je dovolj, če jim zagotovimo, da zdravniki že vedo, kaj delajo.

Tako je marsikomu lažje verjeti v načine delovanja kakšnih alternativnih metod, ki so pogosto univerzalne, pozdravijo več tegob naenkrat, za njimi pa stojijo preproste, »naravne« sestavine in ne kakšna zapletena »kemija«. Če temu prišteješ še daljši čas, ki si ga zdravilec vzame za svojega pacienta, sorazmerno hitro in neinvazivno diagnostiko ter eno terapijo za veliko težav, me sploh ne čudi, da je alternativna medicina v širši (medijski) javnosti tako priljubljena.

V tej številki boste lahko prebrali, da se učinek placeba oziroma navideznega zdravljenja izrazi celo v določenih kirurških posegih, kar pomeni, da je pacientovo zaupanje v terapijo pri kateremkoli načinu zdravljenja ključnega pomena. Zaupanje se gradi z ustrezno komunikacijo, ki jo mora voditi terapevt, torej zdravnik.

Komunikacija ni ključna samo pri delu z bolniki,

Izdaja Društvo študentov medicine Slovenije Korytkova 2, 1000 Ljubljana

Naklada 800 izvodov Cena vključuje 9.5% DDV. V razvidu medijev je Erektor vpisan pod zaporedno številko 906.

ISSN 1581-9078 Svoje prispevke pošljite na: erektor@dsms.net 4

APRIL 2015

Erektorjeva ekipa.

ampak tudi pri odnosih v timu, strokovnem sodelovanju, reševanju zapletov, skratka pri vsaki medčloveški interakciji.

V času študija vidimo mnogo dobrih in tudi nekaj slabih primerov komunikacije in dela.

Zanimivo je, da se večinoma vsi strinjamo, kaj je bilo dobro in kaj slabo, pa vseeno velikokrat ponovimo slabe prakse ali pa se nam zdi nevredno sploh truditi za kaj drugega, boljšega, ker itak vsi delajo tako.

V časih, ko zdravniških služb ni na voljo za vsakim vogalom in ko se od zdravnikov vedno bolj zahteva neka »dodana vrednost« (kar pa sploh ni nujno slabo), je toliko pomembneje, da se čim prej zavemo, da svojih bolnikov ne bomo zdravili samo s svojim znanjem, ampak tudi z ustreznim pristopom in načinom dela.

Marsikdaj je ta, pravi način težko doseči. Potrebne so dodatne veščine in spretnosti, ki jih ne moremo dobiti zgolj s študijem. Pridobimo jih, če sodelujemo pri različnih projektih, se udeležujemo delavnic in predavanj, študiramo v skupini in pri tem pomagamo svojim kolegom, predvsem pa se ne smemo zapreti zgolj v ozek okvir obveznega medicinskega čtiva, ampak moramo ob študiju tudi osebnostno rasti.

Morda se komu zdi, da to presega fizične in časovne zmožnosti, ki jih študenti medicine imamo. Pa ni res. Izkaže se namreč, da več kot daš, več dobiš nazaj.

Morda ne takoj. Zagotovo pa vedno.

STROKOVNO

POGLOBIMO SE V HIPNOZO Marjan Pajntar

Besedilo: Lara Kavčič, Mojca Bitenc | Fotografija: Mateja J. Potočnik

Popolnoma sprosti svoje telo in čute. Globoko vdihni in izdihni. Tako ja, še enkrat. Zamisli si miren, prijeten prostor, kjer si varen/na pred vsemi težavami in tegobami. Si popolnoma sproščen/a in skoncentriran/a na moje besede. Pusti, da te ta članek potegne vase in te popelje v svet hipnoze ...

Prof. dr. Marjan Pajntar, dr. med., dipl. univ. psih., višji zdravstveni svetnik, je profesor ginekologije in porodništva, diplomirani psiholog in hipnoterapevt.

Bil je med ustanovitelji Evropskega združenja za hipnozo (1981-84) in je predsednik Društva za medicinsko hipnozo Slovenije. Na sončno petkovo jutro naju je prijazno sprejel pri sebi doma, vendar ne za dolgo, saj se mu je kaj kmalu mudilo naprej – delat! Če v internetni iskalnik vpišemo besedo ‘hipnoza’, se nam prikažejo slike mističnih krogov različnih barv, sledijo jim fotografije ljudi, ki jim pred obrazom nihajo z žepnimi urami in tako dalje. Najverjetneje je toliko, kolikor je različnih fotografij na to temo, tudi različnih predstav o hipnozi. Kaj je torej hipnoza po definiciji?

Hipnoza je budno stanje z usmerjeno pozornostjo, povečano sugestibilnostjo in zmanjšano zunanjo zavestnostjo. Vsak izmed nas jo je že kdaj izkusil v vsakodnevnem življenju; pri gledanju televizije, med vožnjo z avtom, branjem knjige ... Poleg medicinske hipnoze poznamo tudi odrsko hipnozo, ki je vir večine mitov o hipnozi, in avtohipnozo. Potrebno je tudi poudariti, da ne zdravimo s hipnozo samo po sebi, pač pa je hipnoza stanje, v katerem se pacienta nato lahko zdravi s pomočjo sugestij.

Temu stanju, tako imenovanemu hipotičnemu stanju, lahko rečemo tudi hiponotični trans …

Sam tega poimenovanja kar nekaj časa nisem uporabljal. Dandanes že, včasih pa je imel trans zelo slab prizvok, saj lahko to stanje poleg hipnotične indukcije dosežeš tudi z drogo, s plesom, petjem in tako dalje. Ljudi je bilo transa strah, ker so imeli o njem napačne predstave. Zato sem ostajal pri definiciji hipnotično stanje.

Kdaj pa se ljudje poslužujejo medicinske hipnoze oziroma v katere namene se največ uporablja?

Prvi namen je protibolečinski, na primer pri porodu, v zobozdravstvu, pri rakavih obolenjih ... V skandinavskih državah že izvajajo operacije v hipnozi, ker je cenejša in manj nevarna, pri nas pa smo žal še daleč od tega. Dejstvo, da lahko omilimo oziroma odpravimo bolečino, nam razloži POGLOBIMO SE V HIPNOZO

bolečinska teorija vrat, ki pravi, da en dražljaj lahko onemogoči, da bi drugi dražljaj dosegel korteks.

Drugi namen je psihoterapevtski. Psihoterapija je zdravljenje s pogovorom na zavestni ravni in temelji na razumu, pri hipnozi pa isti cilj dosegamo na podzavestnem nivoju. Zaradi tega je hipnoterapija zelo uporabna pri zdravljenju psihosomatskih bolezni, ki (vsaj delno) temeljijo na čustveni ravni. To so recimo rana na želodcu, črevesju, astma in nevrodermatitis, pomaga pa tudi pri aknah.

Glede na to, da se hipnoza izvaja za več namenov, verjetno obstaja tudi več različnih indukcij hipnoze. Katere uporabljate vi?

Tako je, vrst indukcije je skoraj toliko, kolikor je terapevtov. Sam največkrat uporabim progresivno relaksacijo, pri kateri gre za napenjanje in sproščanje telesa po delih – najprej glava, nato vratne mišice, mišice rok, in tako dalje. Poudarek je tudi na globokem dihanju.

Ali je vsaka metoda primerna za vsakega posameznika? Vam je do sedaj še vsakega pacienta uspelo hipnotizirati? Če je želel in sodeloval, ja, je pa dobro poznati več tehnik, saj nekaterim določene tehnike bolj odgovarjajo, druge manj. Spomnim se primera šestnajstletnega dekleta z bulimijo, ki je imelo zelo strogo mater, ki je hotela, da bi jo ozdravil s pomočjo hipnoze. Mati nikakor ni hotela sprejeti mojega mnenja, da je bil problem v pretiranem nadzoru, zato tudi zdravljenje ni uspelo.

Ali drži, da je nekatere ljudi lažje hipnotizirati? Od česa je to odvisno?

Lažje je hipnotizirati tiste, ki so se sposobni osredotočiti le na hipnotizerjeve sugestije in odmisliti vse ostalo. Pomembna je tudi domišljija – navodila si moraš znati predstavljati. V nasprotju s pričakovanji je lažje hipnotizirati inteligentne ljudi, če se s tem seveda strinjajo.

Vendar se nam kljub temu med terapijo lahko pojavljajo ‘vsiljive misli’. Kaj naredite v takem primeru?

Precej moteče je, če se pacient obremenjuje – ali sem sploh v hipnozi, ali deluje? Moraš se prepustiti. Bolje je, da se večkrat poskusi z indukcijo, da se je pacient navadi. Nekateri viri navajajo, da je treba poskusiti vsaj štirikrat, preden lahko začnemo s hipnoterapijo.

Kako pa je s hipnozo pri otrocih?

Včasih so mislili, da je otroke težje hipnotizirati, vendar to pravzaprav ne drži, saj imajo otroci bujno domišljijo. Veliko sem jih že hipnotiziral, recimo fantka, ki je pri enajstih letih še vedno lulal in kakal v hlače. Zadostovali sta le dve srečanji. Hipnoza je pri otrocih zelo učinkovita za odpravljanje raznih tikov in močenja postelje.

Ali mora (dober) hipnotizer imeti kakšne posebne lastnosti?

Biti mora moralen. Poznam primer, kjer je nekdo žensko hipnotiziral, da mu je potem na5

STROKOVNO

kazovala denar. Tudi bančni rop so že izvedli s pomočjo hipnoze.

Potemtakem te lahko hipnotizer pripravi do tega, da počneš stvari, ki jih sicer ne bi?

Ne. Če nečesa res nočeš narediti, potem tudi v hipnotičnem stanju ne boš – recimo izdal svojih najglobljih skrivnosti ali se slekel pred vsemi.

Odrska hipnoza pa deluje na principu zmedenosti.

Naš najboljši odrski hipnotizer Svengali je nekoč hipnotiziral celotno občinstvo v gledališču v Sankt Petersburgu. Mislili so, da je prišlo do poplave in so zbežali.

Ljudi je pogosto strah, da se ne bodo mogli prebuditi iz hipnotičnega stanja ...

Tudi to se je že zgodilo. V Kranju so se cestni delavci za zabavo hipnotizirali med sabo in enega izmed njih, star je bil šestnajst let, tri dni niso

mogli zbuditi iz hipnoze. Rešil sem ga tako, da sem trans najprej še bolj poglobil. Bil je utrujen, saj je delal po dvanajst ur na dan, v hipnozi pa si je potem hitro odpočil. Če nisi izurjen, lahko narediš veliko škode.

ˇ PodroCja uporabe hipnoze: • depresivna stanja • stanja tesnobnosti in bojazni • strahovi, fobije, panični napadi, obsesije • pridobivanje samozavesti • psihosomatska obolenja • motnje prehranjevanja • zasvojenosti • govorne motnje • glavoboli, migrene, nespečnost, agresivnost, nemir • močenje postelje in nehoteno uhajanje blata • obujanje spominov na pretekle dogodke v življenju – tudi v forenziki

Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije organizira tečaj medicinske hipnoze. Kdo vse se ga lahko udeleži in kako poteka?

Udeležujejo se ga predvsem zdravniki, psihologi ter študentje medicine in psihologije – običajno po tretjem letniku. Včasih pridejo tudi kakšni sociologi ali filozofi pa tudi medicinske sestre in babice, ki hipnoterapijo potem izvajajo pod okriljem izkušenega zdravnika ali psihologa.

Tečaj poteka po sklopih; najprej hipnozo predstavimo na splošno, nato pa se ukvarjamo s hipnoterapijo posameznih bolezni in motenj, kot je recimo anksioznost.

Za dodatne informacije lahko obiščete spletni strani: http://www.hipnoza-pajntar.si ; http://www.hipnoza-dmhs.si

POSKUŠAM ŽIVETI ČIM BOLJ V SEDANJOSTI

Intervju z Janom Pirnatom

Besedilo: Lara Anja Lešnik, Anja Lekše, Lea Lazar | Fotografija - portret: Rok Tržan ; ostalo: Jan Pirnat

Večina nas zdravje dojema kot povsem samoumevno – do trenutka, ko nam je odvzeto. To se lahko zgodi kadarkoli; lahko pa si že rojen brez tega privilegija.

Pogovarjali smo se z Janom Pirnatom, fantom iz Lukovice, ki je bil diagnosticiran s cistično fibrozo in napovedjo, da bo morda doživel petnajst let. Sedaj že 21-leten fant, ki svoj čas rad preživlja z lovljenjem nepozabnih življenjskih trenutkov v objektiv svojega fotoaparata, nam je zaupal nekaj o sebi in svojem življenju.

Jan, povej nam kaj o sebi. Kako bi se predstavil?

Sem Jan Pirnat, star 21 let, ukvarjam se s fotografijo, veliko časa preživim v naravi in se poskušam čim več gibati, imam pa cistično fibrozo.

Sedaj zaključujem srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, malo se mi je zavleklo zaradi bolezni, tako da bom poleti opravljal maturo.

6

doseganjem zadostne teže vse od rojstva.

Nato se je najbrž začela vrsta zdravniških pregledov.

Res je, še posebej prvih nekaj let sem imel več zapletov, izgubil sem preveč soli in podobno. Potem pa, ja … Kadar je bilo stanje stabilno, sem obiskoval pulmologa in gastroenterologa vsake 3 mesece, včasih tudi bolj pogosto. Preglede sem imel v pediatrični bolnišnici, kjer sem bil voden do lani, zdaj sem na Golniku. Gastroenterologa imam sedaj v kliničnem centru. Najdlje sem bil v bolnici pol leta, ko sem bil star dobrih 18 let. Drugače pa, ja, veliko zdravnikov.

Kje se vidiš v prihodnosti, nameravaš študirati?

V Sloveniji verjetno ne, rad bi počakal in čimveč delal, potem pa mogoče čez nekaj let, seveda v povezavi s fotografijo.

Imaš tudi brate ali sestre? Najbrž ste v družini zelo povezani.

Imam tri brate, dva starejša in enega mlajšega.

Ja, smo povezani, starša sta bila v vsem z mano in mi pomagala, z mano sta hodila po bolnišnicah.

Tudi bratje so me vedno podpirali in mi stali ob strani. Smo povezani na mogoče drugačen način kot katera druga družina …

Omenil si že, da imaš cistično fibrozo. Kdaj se je vse skupaj začelo?

Diagnosticiran sem bil, ko sem bil star dva meseca. Pojavljalo se je več simptomov, pogosto sem imel pljučnice, poleg tega sem imel težave z

Tvojim staršem so ob postavitvi diagnoze dejali, da ne boš dočakal odrasle dobe. Kdaj pa si se sam pričel zavedati, da živiš z resno boleznijo?

Na začetku osnovne šole, saj v vrtec nisem hodil. Takrat sem se začel tega vedno bolj zave-

APRIL 2015

dati, saj sem moral stalno jesti tablete, uporabljati pumpice in podobno. Napovedana življenjska doba je bila tedaj še veliko krajša, saj medicina ni bila tako razvita. O cistični fibrozi ni bilo toliko znanega, tudi zdravil je bilo veliko manj. Sedaj je življenjska doba daljša, ampak se lahko še vedno nekaj čez noč obrne. Tega nikoli ne moreš vedeti – a o tem tudi nočem razmišljati. Poskušam živeti čim bolj v sedanjosti.

Kako pa bolezen vpliva na tvoje življenje – kje, se ti zdi, se ta vpliv najbolj kaže?

Pri meni se je najbolj kazalo s tem, da sem svojo bolezen, ko sem bil mlajši, skrival. Veliko stvari bi takrat mogoče lahko doživel, pa jih nisem. Zelo malo ljudi je vedelo, da je nekaj narobe z mano.

Profesorji v šoli so vedeli, ker sem zaradi jutranjih terapij in vožnje v šolo zamujal, sovrstniki pa niso vedeli. Opazili so sicer, da sem pogosteje v bolnišnici, ampak so na to gledali v smislu »ta pa nima sreče« (smeh). Ko pa sem bil pol leta v bolnici, sem povedal prijateljem. Bolezen ti da vedeti, da je zdravje darilo. Jaz se dojemam kot zdravega takrat, ko ni poslabšanj.

Kako izgleda tvoj vsakdan? Najbrž je zaradi bolezni nekoliko prilagojen ...

Ja, prilagojen je, ampak meni je tak vsakdan normalen. Vsako jutro, ko vstanem, moram narediti

STROKOVNO

INTERVJU Z JANOM PIRNATOM

7

STROKOVNO

inhalacije, fizioterapijo oziroma dihalne vaje. To moram tekom dneva še dvakrat ponoviti, sredi dneva in zvečer, če se le izide; sicer pa dvakrat na dan. Čim več se moram gibati, jesti moram tudi encime in biti pozoren na vnos maščob. Tako da se na koncu dneva nabere kar nekaj tablet (smeh).

Praviš, da se moraš veliko gibati. Kateri šport imaš najraje?

Devet let sem treniral košarko, ukvarjal pa sem se tudi s »freestyle« kolesarstvom. S tem sem potem nehal, ker sem se poškodoval. Sedaj pa se največ ukvarjam s tekom in hojo v hribe.

V svojem filmu My story, ki je izšel na začetku leta, odkrito spregovoriš o svoji bolezni. Kakšen je bil odziv sovrstnikov in družbe?

Pozitiven, ni bilo nekih negativnih odzivov.

Sem bil pa precej živčen, sploh dva dneva pred izidom filma in decembra, ko se je vse skupaj zaključevalo, saj smo na tem delali kar pol leta, ampak se je dobro izšlo.

Kje pa ste snemali film?

Kranjska gora, Vršič, Tolmin, obala, Maribor, Ljubljana in njena okolica, velikokrat pa smo tudi snemali naključno, če smo šli na kakšen izlet in smo kaj posneli.

Si vse to sam zrežiral, zmontiral, poskrbel za glasbo?

Jaz sem napisal tekst in načrtoval, kako naj bi se film odvijal. Pomagal pa sem tudi pri kadrih, montaži in zvoku.

Zakaj pa si se odločil za snemanje tega filma?

Malo zato, da s tem pomagam sebi in si nekako odvalim kamen od srca, da se mi ni treba pretvarjati, kdo sem, po drugi strani pa zato, da bi tako pomagal ostalim s to boleznijo, da bi jim pokazal, da se kljub določenim omejitvam da početi veliko stvari.

Kaj pa društvo bolnikov s cistično fibrozo – ali se kaj dobivate, povezujete med seboj?

Je društvo, ima okoli 90 članov. Jaz sem bil dvakrat na srečanju, potem nisem več hodil. Poznate bakterijo pseudomonas? Če jo imate vi, vam verjetno ne povzroča nobenih težav, pri cistični fibrozi pa je to lahko glavni razlog, da greš v bolnico, ker postane nevarno. Zato nisem hodil tja, tudi zdaj hodim čim manj – če pa že, pa s kakšno masko. Tam je namreč veliko ljudi okuženih s to bakterijo in če se vsi naberejo v enem prostoru in kašljajo eden prek drugega, tudi ni »fajn«.

Veliko časa si preživel v bolnišnicah in z zdravstvenim osebjem – kakšne so tvoje izkušnje z njimi? Brez olepševanja.

Malo sem imel srečo, da so bili ti zdravniki, ki so me spremljali dalj časa, prijazni in odprti tudi za kakšne alternativne možnosti. So se pa našle tudi tečne sestre, naveličane dela, tega je veliko.

Kaj pa se ti zdi kvaliteta dobrega zdravnika?

Kot pacient, kakšne želje imaš glede zdravnika?

Glavno je, da te posluša. Eni zdravniki res sploh ne poslušajo, ker sami že vedo vse, a se je že večkrat izkazalo, da je bilo to narobe. Res važno je, da te posluša in da tudi sebi dopusti, da je mogoče kdaj kaj narobe rekel – vsakdo kdaj kaj narobe reče.

Sam si doživel že marsikaj; ali se ti problemi drugih ljudi kdaj zazdijo malenkostni?

Ne, to ne; vsakemu je verjetno njegova stvar težja, ker jo on doživlja. Če nekdo ni dal nič takega čez, je mogoče ena preizkušnja največ, kar je kdaj doživel. Vem pa, da nekateri mogoče malo preveč poudarjajo neke malenkosti, ki jim gredo narobe in niso hvaležni, da so živi in zdravi.

Fotografijo si vzljubil že zelo zgodaj; kako pa se je to sploh pričelo?

Vse se je pravzaprav začelo že nekje na koncu

osnovne šole. Rad sem fotografiral z bratovim fotoaparatom, potem sem si ga sposodil za na morje in sem ga izgubil, tako da sem mu moral kupiti novega. Takrat, ko sem gledal nove aparate, me je to začelo zelo zanimati. Živimo na vasi, kjer je veliko narave in ne toliko sovrstnikov, zato veliko časa preživiš sam. Zanimivo je ta čas preživljati s fotografiranjem. V srednji šoli sem fotografiral čedalje več. Po tistega pol leta v bolnici pa sem zares dojel, koliko mi fotografija pomeni, tudi zaradi tega, ker mi je takrat tako zelo manjkala.

Res veliko časa preživiš za objektivom, gotovo se pri tem pogosto tudi zabavaš. Bi z nami delil kakšno prigodo s snemanja ali fotografiranja?

Uh, tega je bilo pa toliko ... Kje bi začel? Pred koncem leta smo bili na Črnem Kalu, v naravi sem fotografiral kolega, ki se ukvarja s »free runningom«. Splezal je na zelo visoko drevo in nas je videla policija, prišli so in nas popisali. Potem je nastal problem, ker je imel spremenjeno bivališče in pestro preteklost (smeh). Nismo vedeli, kako se bo končalo, ampak na koncu je bilo vse v redu.

Ko smo si ogledovale tvoje fotografije, smo naletele na sliko z dvema nekoliko pomanjkljivo oblečenima padalcema. Tudi za tem najbrž tiči razumna razlaga? (smeh) To je bilo slikano v Italiji pri Gardskem jezeru. Eden od njiju je imel stoti skok, zato sta se odločila skočiti gola. Ostali smo bili v bundah, onadva pa sta bila naga. No, nogavice sta imela na sebi, a ni kaj dosti pomagalo. (smeh) Ali imaš za konec še kakšno sporočilo vsem nam, morda tisto, ki nam ga predstaviš tudi v filmu?

Ljudje preveč samoumevno jemljejo to, kar bi lahko bolj cenili … To, da enostavno živijo. Ne pa, da je vse narobe, če te je avto zalil z vodo. Morali bi biti hvaležni, da je vse v redu. Važno je, da ceniš vsak dan in da ceniš malenkosti.

Janov film My story si lahko ogledate na spletnem naslovu https://vimeo.com/115900900, več Janovih fotografij pa na njegovi spletni strani http://janpirnat.tumblr.com

ALI STE VEDELI …?

Statistika Medicinske fakultete

Besedilo: Alja Lodrant, Petra Pavlič

Tudi nekoliko bolj zreli (starejši op. a.) študentje se še spominjamo izpitnih vprašanj pri predmetih, ki so v domeni Katedre za javno zdravje. Kar pomeni, da se spominjamo tudi učenja (»piflanja« op. a.) številnih statističnih podatkov, za katere na vidiku ni bilo smiselne uporabe. Na podlagi podatka, da je statistika, veda o metodah zbiranja in analize podatkov o množičnih pojavih, obstajala že v 5. stoletju pred našim štetjem, vseeno sklepamo, da 8

APRIL 2015

je to precej uporabna zadeva, zato se postavlja le vprašanje, ali je lahko tudi zanimiva in zabavna.

Da bi to dokazali, smo poiskali nekaj statističnih podatkov povezanih z Medicinsko fakulteto in njenimi študenti, za katere verjamemo, da bodo popestrili tudi vaš dan.

P.S.: Če smo se zmotili in se vam statistika še vedno zdi samo »bedna«, pa vam izrekamo iskreno sožalje,

preden boste za svoje ime postavili dr. med., vas namreč čaka še kar nekaj števil, ki se nikakor ne bodo hotela usidrati v možgane.

ALI STE VEDELI ... ... da glavno stopnišče »nove« Medicinske fakultete sestavlja kar 170 stopnic?

STROKOVNO

PALIATIVNA OSKRBA V SLOVENIJI

Besedilo: Sara Popović, Špela Ozimek

Če boste vprašali svoje prijatelje, kaj je paliativna medicina, boste dobili različne odgovore. Nekaterim se ne bo niti sanjalo, kaj je to, drugi se bodo spomnili stare tete, ki so jo teden pred smrtjo sprejeli v hospic, ko so zdravniki že obupali nad aktivnim zdravljenjem, tretji bodo menili, da je to veja medicine, ki se ukvarja z ljudmi, ki bodo kmalu umrli. Resda bodo slednji blizu resnice, a ne bodo imeli povsem prav. Paliativna medicina je namreč namenjena neozdravljivo bolnim in tudi njihovim svojcem, dolžina življenja bolnikov z neozdravljivimi oziroma kroničnimi boleznimi pa je zelo različna, kar pomeni, da so nekateri deležni tovrstne oskrbe nekaj dni, nekateri nekaj tednov, nekateri pa tudi več mesecev ali let.

Kako pa si lahko sploh predstavljamo, kaj paliativna oskrba je in kako pomembna je, če nikoli nismo bili v takšni situaciji? Kako lahko z našim nezadostnim znanjem o oskrbi neozdravljivo bolnih bolnikom in njihovim svojcem najustreznejše pomagamo?

Kako naj ne pokažemo nagonskega usmiljenja (ki verjetno ogromno večino takšnih bolnikov še bolj razdraži) in skrijemo občutek, da smo v mislih že odpisali preživetje takega bolnika? Ko sva že pri tem, kdaj pa smo lahko prepričani, da se nekomu izteka življenje? O čem naj se pogovarjamo z njim? Naj bi mu govorili o kakšnem veselem dogodku, v upanju da ga bomo razveselili, medtem ko bo on mogoče še bolj žalosten, ko ugotovi, da tega verjetno ne bo nikoli več doživel? Kaj naj mu rečemo, če se opogumi spregovoriti o smrti ali bi si vsaj rad olajšal dušo o svojih sedanjih težavah? In če je vse to preveč čustveno in ste zelo občutljivi na takšne zadeve, je »rešitev«, da se kar izogibate takšnih bolnikov, sploh mogoča? Mislite, da boste v prihodnosti uspešen zdravnik z avtoriteto in imenom, če se boste izogibali in bežali od takšnih bolnikov? Če sva vas s temi vprašanji pripeljali do negotovosti in dvomov, potem bo ta članek za vas uporaben.

Izraz »paliativno« izhaja iz latinske besede za plašč, »palla«, glagol »palliare« pa pomeni pokriti s plaščem. V prenesenem pomenu bolnika in njegove bližnje pokrijemo z olajšanjem. Paliativno je tisto, kar ne zdravi bolezni, ampak le blaži njene znake, ki so običajno povezani z bolečino.

Paliativna oskrba obsega celovito obravnavo bolnikovih fizioloških, psiholoških, socialnih in ekstistenčnih potreb, poleg tega pa tudi skrbi za potrebe bolnikove družine pred in po bolnikovi smrti. Če bi bil prijatelj, ki bi ga vprašali o pomenu paliativne oskrbe, medicinec, bi vam verjetno povedal, da je glavni vidik, ki mu na to temo pade na pamet, blaženje bolečine z analgetiki. Osnovni PALIATIVNA OSKRBA V SLOVENIJI

cilj paliativne oskrbe je zares prav to – doseganje kar se da dobre kvalitete življenja, kolikor ga je nekomu še preostalo.

Osnovni cilj paliativne oskrbe je doseganje najboljše kvalitete življenja z ublažitvijo trpljenja, blaženjem in obvladovanjem simptomov napredovale bolezni ter obnavljanje funkcij telesa v skladu z bolnikovimi občutenji, verskim prepričanjem, kulturnimi vrednotami, prakso in pričakovanji v nekem okolju. Temu naštetemu lahko dodamo še izboljšanje kakovosti življenja njihovih bližnjih in ukrepe, s katerimi omogočimo ustrezno prepoznavo, diagnozo in tudi obravnavo problemov neozdravljivo bolnih.

Paliativna oskrba naj bi se pričela že zgodaj po diagnozi neozdravljive bolezni in naj bi se sprva tudi prepletala z zdravljenjem, usmerjenim k upočasnjevanju osnovne bolezni. Z napredovanjem osnovne bolezni pa paliativna oskrba prevlada in se končuje z obravnavo v procesu umiranja, smrti in žalovanja. Zdravniki in drugi člani ekipe se v takšnih situacijah lahko začnejo spraševati, kakšen je sploh cilj vsega njihovega početja in kakšen bo rezultat njihovega truda. Na to temo je v knjigi »Kako umremo« veliko zapisal ameriški kirurg Sherwin B. Nuland, ki je poučeval medicino, zgodovino medicine in bioetiko na Yale-u. Njegova knjiga »Kako umremo« je bila večkrat nagrajena in tudi nominirana za Pulitzerjevo nagrado. O njej je povedal tudi to: »... To knjigo sem napisal, da bi demitologiziral proces umiranja. Moj namen ni, da bi ga opisal kot strašno zaporedje bolečih in ogabnih podrobnosti razpadanja, ampak bi ga rad predstavil v njegovi biološki in klinični realnosti, tako kot ga vidijo tisti, ki so mu priča, in občutijo tisti, ki ga doživljajo.« Začetki sodobne paliativne oskrbe segajo v 60. leta prejšnjega stoletja, natančno v leto 1967, ko je bil v Veliki Britaniji zgrajen prvi moderni hospic (St. Christopher’s Hospice). Njegova usta-

noviteljica je bila Cicely Saunders, ki naj bi bila začetnica modernega gibanja hospica. Medtem ko zdaj premetavate v mislih, če vam je pojem hospic znan ali ne, dovolite, da vam olajšava delo: hospic je pristop v oskrbi ljudi z napredovalo kronično boleznijo v zaključni fazi. Spoštuje življenje in sprejema umiranje kot del naravnega življenjskega toka. V bolezenski situaciji obravnava človeka celostno in ne le človekovega boja z boleznijo. S tem pa poudarja kvaliteto življenja zaradi življenja samega, ne da bi to življenje želeli podaljševati ali skrajševati.Izraz »hospic« izhaja iz besede »hospitium«, ki pomeni gostoljubno hišo, prenočišče ali zavetišče. Zgodovinsko gledano so hospice najprej ustanavljali samostani kot zavetišča za romarje in reveže.

Za hospic se lahko odločimo, ko ni več možno aktivno zdravljenje bolezni in lahko v kratkem času (do enega leta) pride do smrti. Kdaj je primeren čas za sprejem pacienta v hospic, se odločijo bolnik, njegova družina in osebni zdravnik.

Slovensko društvo hospic opravlja svoje socialne in zdravstvene storitve za umirajoče bolnike in njihove svojce brezplačno.

Prva slovenska hiša hospica je odprla svoja vrata leta 2010 v Ljubljani, oskrba je kot rečeno brezplačna, delujejo pa s pomočjo donatorjev. Namenjena je odraslim s kronično neozdravljivo boleznijo v zaključni fazi, ki so deležni 24-urne celostne hospic oskrbe z namestitvijo po mednarodnih načelih hospica, svojcem pa je omogočena podpora in možnost, da čim več časa preživijo v njihovi bližini.

Zase pravijo, da »V hiši delajo ljudje, ki zmorejo biti in ostati do konca z vsakim ... Tukaj je prostor, kamor pride človek polno živet do konca.« Tovrstna ustanova predstavlja socialni model hospica kot domačega okolja – gostoljubna in sočutna skupnost – in je zelo dobrodošel korak naprej k razbijanju tabujev o smrti in umiranju.

9

STROKOVNO

Pomembno je poudariti tudi to, da mora biti obravnava strokovna in izvajana s strani izobraženih na področju zdravstvene nege umirajočih, ne glede na to, kdaj in kje se bolnika oskrbuje. Zaradi pogoste neizobraženosti bolnikov in svojcev o ustrezni zdravstveni negi se bolnik zadrži v bolnišnici, pogosto ljudje po nepotrebnem preživljajo svoje zadnje trenutke celo na urgenci, čeprav bi večina ljudi svoje zadnje obdobje življenja rada preživela v domačem okolju. Za ustrezno oskrbo bolnika z neozdravljivo boleznijo na domu je osrednjega pomena strokovna pomoč zdravstvenih delavcev in zadostno znanje bolnikov ter njihovih svojcev, kritično pomembna pa je tudi neprekinjenost paliativne oskrbe.

Pri tem je potrebno omeniti tudi ključnost večdisciplinarnega paliativnega tima: zdravnik, medicinska sestra, fizioterapevt, delovni terapevt, socialni delavec, psiholog, prostovoljci, duhovnik in nenazadnje tudi bolnik s svojci. Na Onkološkem inštitutu v Ljubljani se z dodatno specialistično paliativno obravnavo ukvarja tim Oddelka za akutno paliativno oskrbo, ki deluje od leta 2007. V ožjem timu članov akutnega paliativnega oddelka so zdravnik specialist onkolog, zdravnik specialist za zdravljenje bolečine, diplomirane medicinske sestre, koordinator paliativne oskrbe; vsi našteti z dodatnimi znanji iz paliativne oskrbe. Če je potrebno, se vključujejo tudi psiholog, fizioterapevt, strokovnjak za duhovno podporo in prostovoljci.

Poleg hospica, ki deluje v večini slovenskih regij, in Onkološkega inštituta se s paliativno oskrbo ukvarjajo tudi naslednji izvajalci: oba slovenska univerzitetna klinična centra(Negovalna bolnišnica v okviru UKC Ljubljana), Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS - Soča, Klinika Golnik, splošne bolnišnice na Jesenicah, v Celju, Trbovljah, Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Brežicah, Novem mestu, Novi Gorici, Izoli, Sežani, Bolnišnica Topolšica in ptujska bolnišnica. Te informacije so dostopne na spletni strani projekta Metulj, ki je zasnovan v želji, da pomaga bolniku in nje10

APRIL 2015

govim bližnjim v obdobju zdravljenja neozdravljive bolezni. Projekt so zasnovali medicinski strokovnjaki iz cele Slovenije in pripravili tiskane in elektronsko dostopne vsebine, kjer ponujajo informacije in praktična znanja, ki olajšujejo skrb za bolnika z neozdravljivo boleznijo v domačem okolju in tudi informacije o tem, kdaj je nujno poiskati dodatno pomoč.

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je na primer v letu 2011 v Sloveniji umrlo 18699 ljudi, od tega velik del zaradi srčno-žilnih bolezni (39%), raka (32%), pljučnih bolezni (6,4%) in drugih kroničnih bolezni. V zdravstvenih ustanovah je umrlo 53,2% bolnikov, ostali drugje, največkrat doma v oskrbi svojcev. V letu 2013 je umrlo 19344 ljudi, 39% zaradi bolezni obtočil, 31% zaradi neoplazm, 7% pa zaradi bolezni dihal.

Glavni vzroki za sprejem na oddelek za paliativno oskrbo so v padajočem vrstnem redu po pogostosti bolečina, dispneja, huda splošna oslabelost, somnolenca, koma, zaprtje ali ileus, bruhanje, delirij, nevrološke motnje, socialni vzroki in ascites.

Radi bi razjasnili še nekaj pojmov, ki so pomembni v paliativni medicini: • Terminalna faza: je določeno krajše obdobje v paliativni oskrbi, za katerega je značilna odpoved življenjsko pomembnih organov, smrt pa je pričakovana v 1 – 2 tednih ali nekaj dnevih.

• Fiziološke spremembe med procesom umiranja so povečana utrujenost, zmanjšan apetit in vnos tekočine, zmanjšan pretok krvi, znaki nevrološke disfunkcije, bolečina, nesposobnost zapreti oči in drugo.

• Paliativna lestvica zmogljivosti zajema hranjenje, oblačenje, umivanje, kopanje, kontinenco urina in blata, odvajanje in pomičnost iz postelje.

Za zaključek bi radi poudarili nekatera pomembna načela, ki so bila sprejeta s Helsinško deklaracijo:

• Pravica, da mi razložijo proces umiranja.

• Pravica, da umrem.

• Pravica, da umrem mirno in dostojanstveno.

• Pravica, da ne umrem prestrašen in osamljen.

Kaj pa če bi vam nekdo (zdravnik recimo) povedal, da boste kmalu umrli in da je vaša bolezen neozdravljiva? Da se morate posloviti in da mogoče nikoli več v življenju ne boste občutili sreče, se smejali kakšni nerodnosti prijatelja ali se z nasmehom na licu spominjali nepozabnih dogodkov? Če bi šli še dlje, se lahko vprašamo tudi: Kaj pa, če je danes naš zadnji dan na svetu? A bi še vedno bili »tako slabe volje«, »ne da se mi«, »ne morem se učiti«? Za nekoga pa je danes zadnji dan in nima več »druge priložnosti«, da popravi svoje napake.

Vi pa jo imate. Med drugim nas paliativna oskrba tudi opominja, da nedvomno ne bomo živeli neskončno dolgo in da imamo na voljo omejen čas, ki ga ne smemo zapraviti. Vprašanje za konec je: ko vse to sedaj veste, kaj boste naredili drugače?

Pogovor z diplomirano medicinsko sestro v Negovalni bolnišnici, UKC Ljubljana Ali bi nam lahko kaj več povedali o delu vaše bolnišnice? Kateri so pogoji za sprejem? Ali se pri vas izvaja samo paliativna oskrba?

Naša bolnišnica ima približno 130 postelj, sprejemamo pa zelo različne paciente, nekateri so brezdomci, nekateri imajo razne socialne težave ali so ostali brez svojcev itd. Načrtovan je bil tudi oddelek za paliativno oskrbo, ki bi imel 20 postelj, a je za izvedbo žal zmanjkalo denarja.

Tako imamo trenutno pri nas 5 – 6 pacientov, ki so deležni paliativne oskrbe, pri ostalih pacientih pa se osredotočamo na rehabilitacijo, nekateri grejo od nas v domove za ostarele, nekateri v URI Sočo in tako dalje.

Da bi bil lahko nekdo sprejet k nam, mora njegov zdravnik najprej oddati vlogo, na katero je potrebno napisati bolnikove podatke, diagnozo, kakšno terapijo prejema, podatke o funkcionalnem statusu, psihološki status, ali je inkontinenca

STROKOVNO

prisotna, brise, laboratorijske izvide, mobilnost, prisotnost MRSA in drugih večkratno odpornih bakterij, dieto itd. Sprejemni kriteriji vsebujejo tudi komentar zdravnika, da ni pričakovanih zapletov in da pacient ne potrebuje nadaljnje diagnostike in zdravljenja, če gre za paliativne bolnike. Vse te informacije v Negovalni bolnišnici potrebujemo, da lahko načrtujemo, kako in kam namestiti prihajajočega bolnika.

Paciente obravnava interdisciplinaren tim: zdravniki, diplomirane medicinske sestre, fizioterapevti, delovni terapevti, zdravstveni tehniki ... Takoj ko pridejo k nam bolniki, povabimo tudi svojce, da bi se načrtovala oskrba. Pri nas delo vodijo diplomi-

rane medicinske sestre, zaposleni pa sta tudi dve zdravnici, vendar pa nista prisotni ves čas.

Nekateri bralci Erektorja so že bili v stiku z umirajočo osebo, ki potrebuje paliativno oskrbo (recimo zadnji stadij kroničnih bolezni).

Tisti, ki še niso bili, pa zagotovo bodo slej kot prej (glede na pogostost kroničnih bolezni v svetovni populaciji). Kakšen nasvet imate za njih? Kako se lahko zadržimo pred pomilovanjem takih bolnikov? Kako sploh pristopiti k takšnim bolnikom?

Lahko rečem, da imam s kronično bolnimi pacienti ogromno izkušenj, saj sem 27 let delala na hematologiji. Veliko je težkih zgodb in vzporedno,

ko obravnavaš bolnika, obravnavaš njegovo življenje in tudi celo družino. Včasih je to zelo težko prenašati. Na začetku, ko sem bila mlajša, sem se velikokrat jokala. Obenem tudi zdravstveni delavci na takšnih oddelkih hitreje in pogosteje izgorevajo.

Rešitev je, da si ustvariš osebno bariero! To je res zelo pomembno. Res je, da mlade sestre in sploh mladi ljudje tega sprva velikokrat ne dojamejo, ampak bariero je nujno potrebno ustvariti, ker drugače pregoriš. Po drugi strani pa ob takem delu veliko hitreje dozoriš, osebnostno zrasteš.

Marsikatera bolečina izgine, ko se pogovoriš z bolnikom. Dotik, pozornost in lepa beseda so le nekatere od pomembnih gest, ki zelo olajšajo trpljenje bolnikov.

your mind GEŠTALT TERAPIJA »Lose and come to your senses!«

Besedilo: Naja Videmšek

Geštalt terapija nam omogoča, da s pomočjo odnosa, ki ga vzpostavimo s terapevtom, spoznamo sebe, se sebe zavemo in s tem spoznamo možnosti izbire ter odgovornosti do tega, kako doživljamo svoje življenje tukaj in zdaj. Ni recepta in tudi ni splošnih navodil za življenje, je le posameznik, ki nosi rešitve zase v sebi, le da do njih ne more sam.

Geštalt terapija nam pomaga do odgovornega, kvalitetnega in predvsem funkcionalnega življenja.

Je ena od humanističnih psihoterapevtskih modalitet, je eksistencialna oziroma izkustvena oblika psihoterapije, ki poudarja osebno odgovornost in se osredotoča na posameznikovo izkušnjo v sedanjem trenutku, na odnos terapevt-klient, na okolje in socialni kontekst posameznikovega življenja ter na samoregulacijsko uravnavanje ljudi v situaciji.

Poudarja človekovo naravno težnjo k uresničenju svojih potencialov.

Geštalt terapija je tako primerna za delo s široko paleto doživljanj, izzivov in stisk, tesnobe, ponuja učinkovite načine za delo z otroki in mladostniki, za delo s posamezniki, kot tudi za delo s pari, družinami in skupinami. Uporablja se v psihoterapiji, svetovanju in organizacijskem razvoju.

Poleg tega so načela in metode geštalt terapije uporabne povsod, kjer je pomembno vzpostaviti kvaliteten stik z ljudmi (socialno delo, zdravstvo, izobraževanje itd.).

Geštalt psihologija je smer v psihologiji in predstavlja enega od vplivov na nastanek in razvoj geštalt terapije. Geštalt v nemškem jeziku pomeni celoto, obliko ali konfiguracijo. Celota posameznikovega obstoja namreč vključuje vpliv in izmenjavo vpliva z vsemi in vsem, kar je v njegovi okolici. V geštaltu ni »nedolžnih opazovalcev«. Odgovornost je naravna cena za GEŠTALT TERAPIJA

obstoj, ne pa naloženo breme. Iz geštalt terapije tako vznika tudi okrepljeno sočutje in spoštovanje – do sebe in do drugih.

Zgodovina geštalt terapije in njeni začetniki Začetnik geštalt terapije je Frederick Fritz Perls, nemški psihiater židovskega rodu, ki je svojo psihoterapevtsko kariero začel kot psihoanalitik (1893-1970). Toda že v samih zametkih geštalt terapevtskega pristopa je pomembno sodelovala tudi njegova žena, nemška psihologinja z doktoratom iz geštalt psihologije Laura Perls (1905-1990). Svojo psihoterapevtsko pot sta oba začela kot freudovska psihoanalitika, kmalu pa sta v teorijo vpeljala načela geštalt psihologije, eksistencialne filozofije in hkrati črpala iz svoje psihološke in medicinske osnovne izobrazbe.

Največja prelomnica v razumevanju terapije je bila v preusmerjanju pozornosti od analitika (opazovalca) k angažiranemu terapevtu – v dialoški odnos med terapevtom in klientom.

Leta 1933, ko je prišel na oblast Hitler, sta Fritz in Laura emigrirala na Nizozemsko, od tu pa čez eno leto v Južno Afriko, kamor je bil Fritz povabljen, da ustanovi inštitut za psihoanalizo. Leta 1936 je Perls odpotoval na psihoanalitski kongres v Prago, kjer je želel predstaviti svoja dognanja o oralnih odporih, a je zaradi odstopanja od Freudove teorije naletel na odklonilen sprejem in neodobravanje. Obenem je spoznal, da je pravzaprav začel razvijati nov pristop v psihoterapiji.

Ta dogodek predstavlja začetek njegovega preloma s psihoanalizo, ki kljub temu ostaja eden od pomembnih virov nastanka geštalt terapije. Leta 1951 je izšla knjiga Perls, Hefferline & Goodman: Gestalt Therapy, Excitement and Growth in the Human Personality (Geštalt terapija, vznemirjenje

in rast človeške osebnosti), kjer se prvič pojavi ime nove terapevtske smeri in ki vse do današnjih dni predstavlja temeljno delo geštalt terapije.

Oba Perlsa in Goodman so skupaj z Isadorjem Fromom, Elliotom Shapirom, Paulom Weissom in Richardom Kitzlerjem oblikovali t.i. »skupino sedmih«, ki se je redno sestajala, diskutirala in eksperimentirala z idejami iz knjige ter ustanovila Newyorški inštitut za geštalt terapijo. Temu sta sledila inštituta v Clevelandu in Kaliforniji. A miniti je moralo kar nekaj časa, preden se je geštalt terapija začela uveljavljati in širiti, najprej v ZDA, nato pa še drugod po svetu. Geštalt terapija je postajala vse bolj popularna in začeli so nastajati novi inštituti in centri, kjer so jo prakticirali, ta val pa je v začetku sedemdesetih let pljusknil tudi čez meje ZDA.

11

STROKOVNO

To pomembno poglavje v zgodovini geštalt terapije ima poleg svetlih tudi svoje senčne strani. Ena izmed njih je ta, da se je Perls v svojem poudarjanju neposrednega čutnega in emocionalnega doživljanja odpovedal Bibliji. Teorijo je velikokrat nadomeščal z udarnimi slogani, med katerimi je prav gotovo eden najbolj znanih: »Lose your mind and come to your senses.« S tem je žal ustvaril vtis, da geštalt terapija nima resnih teoretskih temeljev. To je med številnimi strokovnjaki vzbudilo skepso do geštalt terapije, ki traja še danes.

Kontakt Osrednji pojem geštalt terapije je kontakt.

V različnih pristopih v okviru geštalt terapije je ta pojem različno razumljen. Kontakt kot »prva realnost« je proces, ki se odvija na kontaktni meji med organizmom in okoljem. Kot takšen je osnova medosebnih odnosov, ni pa s pojmom odnosa istoveten. Neposredni kontakt človeka z njegovim okoljem je tisto, kar omogoča zavedanje ter preživetje in rast.

V procesu terapije je geštalt terapevt pozoren na klientov proces kontaktiranja in načine, kako prekinja kontakt, kakor tudi na svoje lastne odzive. V dialogu s klientom in ob uporabi terapevtskih eksperimentov spodbujanjegovo doživljanje na takšen način, da se klient lahko neposredno v sedanjem trenutku zave, kaj počne in kako to počne.

Eden od osnovnih ciljev geštalt terapije je kvaliteta zavedanja, ki klientu odpira možnost izbire in s tem prevzemanja odgovornosti za oblikovanje lastnega življenja. Z vidika vednosti je za geštalt terapevta najbolj relevantno vprašanje, kaj in na kakšen način lahko preko lastnega zavedanja spozna oziroma uvidi klient sam. Geštalt terapevt ne privzema vloge eksperta za klientovo doživljanje in njegove življenjske odločitve. Geštalt terapevta bolj kot njegove interpretacije zanima klientovo lastno doživljanje.

12

APRIL 2015

Vloga eksperta je predvsem v oblikovanju terapije na način, ki klientu omogoča, da sam postaja vse bolj avtonomen ekspert za svojo lastno eksistenco. V praksi to pomeni, da terapevt s klientom raziskuje njegovo doživljanje, mu pomaga, da ozavesti lastne potrebe in občutke, da pomen svojim življenjskim situacijam, sprejema svoje lastne odločitve ter razvija sposobnost globljega razumevanja sebe in okolja.

Zavedanje in odgovornost Težave, zaradi katerih ljudje iščejo psihoterapevtsko pomoč, se pojavijo takrat, ko je proces ustvarjalnega prilagajanja moten in zato ne zmorejo bodisi zadovoljiti ali pa se znebiti določenih potreb, ki zaradi takšnega ali drugačnega razloga niso uresničljive in predstavljajo jedro nezaključenih zadev oziroma nedokončanih geštaltov. Pogost razlog za to je sprememba življenjskih okoliščin, na katere se mehansko, nezavedno odzivajo na stare načine, ki so jih izoblikovali v preteklosti – fiksni geštalti. Takrat so ti načini predstavljali ustvarjalno prilagoditev (zelo pogosto gre za prilagoditve na težke situacije v otroštvu), v sedanjosti pa predstavljajo motnjo, zaradi katere ne morejo biti popolnoma pozorni in se optimalno odzivati na trenutne situacije. Tako kopičijo nove nezaključene geštalte in doživljajo konstantno neravnovesje.

Geštalt terapevt je pozoren na to, v kateri fazi in kako klient prekinja kontakt. Tako lahko na primer svoje potrebe zamenjuje s potrebami drugih (introjekcija), svoje doživljanje pripisuje drugim (projekcija), namesto da bi deloval navzven, svojo energijo usmeri vase in to kar bi počel drugim, počne sebi (retrofleksija) itd.

Zavedanje v geštaltističnem pomenu besede klientu ponovno odpira možnosti izbire ter s tem sprejetje svojega deleža odgovornosti pri oblikovanju realnosti vsakdanjega življenja.

Osredotočanje na doživljanje »tu in zdaj« je

temeljno orodje za vzpodbujanje klientovega zavedanja njegovega doživljanja, ki se vedno dogaja v sedanjosti. Pri tem ne gre za zanikanje preteklosti ali prihodnosti, temveč za dejstvo, da sta spominjanje preteklosti ali predvidevanje prihodnosti procesa, ki se dogajata sedaj in imata neko vlogo in funkcijo v kontekstu klientove sedanje situacije. »Spomin, ki se pojavi sedaj, osvetljuje sedanjost z novo lučjo, prav tako kot sedanjost osvetljuje spomin, ki jo prečka.« (Robine, 1998) Vsi nosimo v sebi dogodke iz otroštva, ki se pogosto niso razrešili na ustrezen način ali pa se sploh niso. Takšni nedokončani posli včasih delujejo kot nezavedna omejitev, ki onemogoča ali omejuje razvoj naše osebnosti. S pomočjo psihoterapije se lahko osvobodimo teh neprijetnosti in omogočimo notranjim potencialom, da se razvijejo v popolnosti. Prav vsak je dolžan – ne le sebi, temveč tudi svojim bližnjim in nenazadnje vsakemu človeku, s katerim vzpostavi kontakt – dobro poznati samega sebe. Znati je treba pomesti s temnimi občutji in zaznavami, pretrgati verige iz preteklosti in osvetliti najgloblje dvome in strahove, se z njimi spopasti in jih nazadnje tudi premagati.

Viri: Flajs T. Raziskave o učinkovitosti geštalt terapije – Kaj deluje v psihoterapiji in novejše raziskave njene uspešnosti: zbornik prispevkov. Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo; 2003.

Perls F., Hefferline R & Goodman P. Gestalt Therapy. London: Souvenir Press; 1996.

Perls FS. Gestalt Therapy Verbatim. New York: Bantam Books; 1969.

Yontef G. Awareness Dialogue & Process: Essays on Gestalt Therapy. Highland, NY: Gestalt Journal Press; 1993.

Internet

STROKOVNO

TELESNA DEJAVNOST NOSEČNIC

Besedilo: Naja Videmšek

V prispevku so na kratko prikazana priporočila za telesno dejavnost nosečnic, ki ugodno vpliva na njihovo zdravje in je odlična priprava na porod.

Nosečnice naj bodo zmerno telesno dejavne vsak dan v tednu vsaj 30 minut. Primerne oblike telesne dejavnosti so hoja in tek, plavanje in vadba v vodi, kolesarjenje, pilates in joga, aerobika, fitnes in tek na smučeh. Pri določenih oblikah telesne dejavnosti pa so potrebne posebne prilagoditve (alpsko smučanje, drsanje in rolanje, športi z loparji, moštvene igre z žogo, jahanje in potapljanje). Obstajajo absolutne in relativne kontraindikacije za vadbo v nosečnosti, kot tudi znaki, pri katerih je potrebno takoj prenehati z vadbo. Pri izvajanju vaj za moč se svetuje uporaba lažjih bremen in večjega števila ponovitev (15-20) ter redna vadba za mišice medeničnega dna.

Danes se večina žensk zaveda pomena zdravega načina življenja in si tudi v obdobju nosečnosti želi nadaljevati s telesno dejavnostjo. Vendar pa se mnogim porajajo vprašanja, ali se je sploh priporočljivo ukvarjati s športom, katere vaje lahko izvajajo, v katerih primerih je potrebno prenehati s telesno dejavnostjo in podobno. S takšnimi vprašanji se obračajo na svoje zdravnike, ginekologe, fizioterapevte in športne pedagoge, vendar pa tudi ti včasih niso povsem prepričani o tem, s kakšno obliko, kako pogosto in s kakšno intenzivnostjo naj bi nosečnica izvajala telesne dejavnosti, ne da bi bilo ogroženo njeno in plodovo zdravje, vadba pa bi imela pozitivne učinke na kazalce zdravja.

S strani strokovnjakov s Fakultete za šport, Medicinske fakultete in Zdravstvene fakultete so bila zato izdelana priporočila za telesno dejavnost nosečnic (Videmšek idr., v tisku), ki so bila sprejeta na razširjenem strokovnem kolegiju pri Ministrstvu za zdravje za ginekologijo in porodništvo 13. 6. 2014 in razširjenem strokovnem kolegiju pri Ministrstvu za zdravje za fizioterapijo 16. 6. 2014 ter so trenutno v postopku objave v Zdravniškem Vestniku.

Pomen telesne dejavnosti v nosečnosti Mnoge raziskave potrjujejo pomen telesne dejavnosti v nosečnosti, ki jih izpostavljata Ameriška akademija ginekologov in porodničarjev (American Congress of Obstetricians and Gynecologists – ACOG) in Združenje certificiranih fizioterapevtov za zdravje žensk (Association of Chartered Physiotherapists in Women‘s Health – ACPWH). Nosečnice, ki so telesno dejavne, imajo boljšo telesno pripravljenost, manj nosečniških težav, v nosečnosti pridobijo manj telesne mase, imajo manj težav med porodom in se po TELESNA DEJAVNOST NOSEČNIC

porodu hitreje vrnejo v prvotno formo. Telesna dejavnost pozitivno vpliva na psihično počutje ženske ter zmanjša tveganje za nastanek obolenj, povezanih z nosečnostjo (gestacijska hipertenzija in nosečnostna sladkorna bolezen).

Prav tako je dokazan tudi pozitiven vpliv zmerne telesne dejavnosti na rast ploda.

Zmerna telesna dejavnost, ustrezna prehrana in izogibanje škodljivim razvadam so torej ključ do dobrega počutja med nosečnostjo, varne donositve in rojstva zdravega otroka.

V obstoječih tujih priporočilih za telesno dejavnost v nosečnosti je najpogosteje zaslediti dve skupini priporočil, in sicer priporočila za telesno dejavnost za nosečnice, ki so bile pred nosečnostjo telesno dejavne, in za tiste, ki so bile telesno nedejavne. Nekatera priporočila pa vsebujejo več skupin: popolnoma telesno nedejavna pred nosečnostjo, občasno telesno dejavna pred nosečnostjo, redno telesno dejavna in vrhunska športnica pred nosečnostjo ter ženska s prizadetostjo oziroma gibalno ovirana ženska. Za vsako posamezno skupino nosečnic je natančno opredeljeno, kaj je zanje primerno in kaj ne. Ženkam, ki so bile pred nosečnostjo popolnoma telesno nedejavne, se svetuje pogovor z ginekologom ter usposobljenim strokovnjakom za vadbo v nosečnosti, ki svetujejo ustrezno obliko dejavnosti, ki je varna glede na stopnjo telesne pripravljenosti. Vsekakor pa je priporočljiva vsakodnevna hoja, še posebej sprehod v naravi. Ženske, ki so bile pred nosečnostjo občasno telesno dejavne, morajo začeti šele po 13. tednu nosečnosti. Priporočljiva je dejavnost, pri kateri so sklepi razbremenjeni telesne teže (kolesarjenje na sobnem kolesu, plavanje in vadba v vodi, ki je organizirana posebej za nosečnice). Sprva naj vadi 15 minut dnevno, 3-krat na teden, kasneje pa lahko postopoma preide na vadbo, ki traja 30 minut, 4-krat na teden. Ženske, ki so bile pred nosečnostjo redno telesno dejavne, lahko nadaljujejo z vadbo, ki so jo izvajale pred nosečnostjo; kljub temu se priporoča posvet z usposobljenim strokovnjakom, preden varno nadaljujejo z ustaljenim režimom vadbe. S telesno dejavnostjo pa naj se ukvarjajo tudi ženske s prizadetostjo oziroma gibalno ovirane ženske; te naj se o ustrezni obliki posvetujejo s strokovnjakom.

Takojšnja prekinitev vadbe ter absolutne in relativne kontraindikacije Nosečnice morajo takoj prekiniti vadbo v naslednjih primerih: • močne bolečine v trebuhu, mečih;

• bolečine v hrbtenici ali medeničnih sklepih, ki imajo za posledico težave pri hoji; • krvavitev iz nožnice; • oteženo dihanje, omotičnost, slabost ali razbijanje srca; • trdovraten, močan glavobol.

ACOG poleg zgornjih primerov, ko je potrebno takoj prekiniti vadbo, navaja še: bolečine 13

STROKOVNO

v prsih, nenadno otekanje gležnjev, vrtoglavico, zmanjšano dejavnost ploda in odtekanje plodovnice.

Pogostost in intenzivnost telesne dejavnosti Slovenska priporočila (Videmšek idr., v tisku) navajajo, naj bodo nosečnice zmerno telesno dejavne vsak dan v tednu vsaj 30 minut pri zmerni intenzivnosti vadbe. Nosečnice, ki so bile že pred nosečnostjo bolj telesno dejavne, lahko ohranijo takšno intenzivnost vadbe tudi med nosečnostjo.

Za spremljanje intenzivnosti vadbe je najbolje uporabljati kombinirano spremljanje tako srčne frekvence kot tudi subjektivnega občutenja napora. Kot pripomoček pri določanju količine je lahko tudi priporočena tedenska poraba energije, ki naj bo minimalno 16 MET oziroma najbolje 28 MET, saj se s tem manjša tveganje za nastanek nosečniške sladkorne bolezni in povišanega krvnega tlaka v nosečnosti.

Vadba mišic medeničnega dna Mišice medeničnega dna so podporna plošča, na kateri počivajo medenični in trebušni organi, poleg tega sodelujejo pri zadrževanju blata in urina. Zagotavljajo podporo danki med iztrebljanjem blata ter pripomorejo k stabilnosti hrbtenice in medeničnega obroča. Mišice medeničnega dna so pomembne tudi za spolno doživljanje tako ženske kakor njenega partnerja. Vadba mišic medeničnega dna v času nosečnosti pri prvesnicah prepreči urinsko inkontinenco v pozni nosečnosti in tudi takoj po porodu. Po mnenju nekaterih avtorjev pa redna vadba mišic medeničnega dna v nosečnosti izboljša tudi zavedanje mišic medeničnega dna, saj se ženska nauči ne samo pravilne aktivacije mišic ampak tudi pravilne sprostitve mišic. To pa je pomembno med porodom, ko morajo biti mišice medeničnega dna čim bolj sproščene, kar omogoči lažji porod.

Vrste telesnih dejavnosti, primernih za nosečnice Če so bile ženske telesno dejavne že pred zanositvijo in obvladajo zvrst vadbe, je varno, če nadaljujejo z dejavnostmi, kot so hitra hoja, tek, aerobika (nizko intenzivna), daljši sprehodi, veslanje, plavanje (vključno z organizirano vadbo v vodi za nosečnice), kolesarjenje, ples, drsanje, tek na smučeh, tenis, pilates, joga, ples, kolesarjenje na sobnem kolesu in fitnes. Pri najpogostejših oblikah vadbe so pripisane tudi vrednosti v MET-ih, ki pa so prilagojene nosečnicam in izhajajo iz PIN3+ študije (Pregnancy, Infection, Nutrition), kjer so izmerili in ocenili vrednosti določenih oblik telesne dejavnosti tudi na populaciji nosečnic.

Hoja in tek Tek je primeren za tiste nosečnice, ki so tekle 14

APRIL 2015

Absolutne kontraindikacije

Relativne kontraindikacije

• • • • • • • • •

• • • • • • • •

Resne srčne in pljučne bolezni, grozeč prezgodnji porod, večplodna nosečnost z grozečim prezgodnjim porodom, predležeča posteljica, slabost materničnega vratu, krvavitev iz nožnice v drugem in tretjem trimesečju, gestacijska hipertenzija, predčasen razpok mehurja, preeklampsija – pojav hipertenzije (visok krvni tlak, beljakovine v urinu, edemi).

Kronični bronhitis, neocenjena motnja ritma srca pri materi, slabo urejena sladkorna bolezen tipa 1, spontan splav v drugem trimesečji v prejšnjih nosečnostih, izjemno nedejaven življenjski slog pred nosečnostjo, nenadzorovan visok krvni tlak, zastoj plodove rasti, huda slabokrvnost,

• nenadzorovana epilepsija in obolenja ščitnice, • ortopedske omejitve, • huda debelost ali nizka telesna teža (indeks telesne mase > 40 ali < 12), • hudo kajenje (več kot 20 cigaret na dan).

Ameriško združenje za medicino športa (American College of Sports Medicine - ACSM) in ACOG so opredelili absolutne in relativne kontraindikacije za vadbo nosečnic.

Gestacijska starost v tednih

Odstotek rezerve srčne frekvence

Subjektivno občutenje napora med vadbo

Priporočena tedenska poraba energije v MET

1-3

45-55

13-15

³16

3-6

50-60

14-15

28

6-9

60

15-16

28

10-26

60

15-16

28

27-40

50

14-15

16

Določanje intenzivnosti vadbe nosečnic (prirejeno po Zavorsky) a - Rezerva srčne frekvence predstavlja razliko med maksimalno srčno frekvenco (to izračunamo po formuli 220–leta) in frekvenco srca v mirovanju (ta se izmeri po 5-minutnem sedenju na stolu); intenzivnost vadbe se predpisuje v odstotkih dobljene vrednosti rezerve srčne frekvence; spodnje meje tarčne srčne frekvence vedno uporabljamo na začetku vadbenega programa za nosečnice. b – Borgova lestvica občutenja napora vsebuje stopnje od 6 do 20 (ocena 6 pomeni brez napora, ocena 20 pa zelo, zelo težek napor) in temelji na subjektivni oceni vadečega o intenzivnosti telesnega napora. c - MET pomeni metabolni ekvivalent in predstavlja količino kisika, ki ga telo porabi za določeno telesno dejavnost ter se uporablja kot merilo intenzivnosti vadbe. V mirovanju telo porablja 1 MET (3.5 mLO2/kg/min). Poraba energije pri počasni hoji znaša 2 MET/h, kar pomeni, da bi za doseganje priporočenih vrednosti med 3. in 26. tednom nosečnosti morala nosečnica hoditi 14 ur/teden oziroma približno 2 uri/dan. Z dvigom intenzivnosti vadbe (to pomeni višje vrednosti MET) se potrebni čas za vadbo skrajša. Vrednosti MET za različne oblike dejavnosti so podane v besedilu.

že pred nosečnostjo, lahko ga kombinirajo s hitro hojo. V visoki nosečnosti naj tek (7 do 9 MET) zamenjajo s hojo (3,7 do 6,3 MET), ki je, zlasti sprehod v naravi, ena najbolj sproščujočih in prijetnih oblik vadbe v naravi. Zlasti pri hoji po klancu navzdol si je priporočljivo pomagati s palicami.

Izogibati se je potrebno nadmorski višini 2500 metrov in več, saj lahko pride do višinske bolezni ali do pomanjkanja kisika, ki lahko prizadene tudi plod.

Plavanje in vadba v vodi Med priporočljive vrste telesne dejavnosti sodita tudi plavanje in vadba v vodi. Seveda pa morajo biti za vadbo nosečnic izpolnjeni določeni pogoji, kot sta primerna temperatura vode v bazenu (28 do 32ºC) ter higienska neoporečnost vode. Poraba energije med rekreativnim plavanjem znaša 7 MET za hrbtni slog oziroma 10 MET za prsni slog.

Kolesarjenje Pri kolesarjenju ni potrebno premagovati sile teže, zato se v nosečnosti ta oblika vadbe zelo pri-

poroča. Svetuje se uporaba sobnega (za zmerno obremenitev so ustrezna bremena med 90 in 120 Wattov, pri čemer znaša poraba energije okrog 7 do 8 MET), kjer ni možnosti padca, medtem ko se kolesarjenje v naravi praviloma odsvetuje.

Pilates in joga Pilates (3,5 MET) in joga (2,5 MET) sta popularni obliki telesne dejavnosti, kjer se ne porabi veliko energije, temveč je poudarek na dihalnih in sprostitvenih tehnikah, vajah za stabilnost hrbtenice in medenice, vajah za mišice medeničnega dna ter na učenju in zavedanju pravilne telesne drže. Obstajajo tudi programi, ki so prilagojeni za nosečnice.

Aerobika Aerobika (5 do 9,3 MET) je dejavnost, ki je podobna teku, zato jo omejujejo isti dejavniki (možnost pregretja, poškodb vezi in sklepov, stres, ki ga občuti plod in ga nosečnica ne zazna).

Fitnes Ženska naj se med nosečnostjo, tudi če se je

STROKOVNO

Druge oblike telesne dejavnosti Zaradi varnosti (nosečnice in ploda) naj se nosečnice izogibajo kontaktnim športom (košarka, nogomet, rokomet, borilni športi). Prenehajo oziroma omejijo naj športne dejavnosti, pri katerih je velika nevarnost padcev (jahanje, smučanje, squash). Prav tako so nevarni potapljanje in napori nad 2500 metrov nadmorske višine. Tudi odbojko, ki je sicer zelo priljubljena med ženskami, med nosečnostjo odsvetujemo zaradi pogostih padcev po skoku oziroma nerodnem doskoku.

prej redno ukvarjala s tovrstno vadbo, izogiba maksimalnih bremen in naj pri vadbi raje uporablja lažja bremena. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja nosečnicam na delovnem mestu prepoveduje ročno dvigovanje bremen, težjih od 5 kilogramov, vendar trenirana ženska tudi v času nosečnosti pri nekaterih vajah lahko uporabi težja bremena. Slediti je treba občutku in telesni kondiciji. Znano je, da kratkotrajna

submaksimalna vadba pri nosečnici in plodu ne povzroči negativnih odzivov.

Rezultati raziskave so pokazali, da ženskam v nosečnosti upade moč zgornjih in spodnjih okončin.

To je potrebno upoštevati pri izbiri teže bremena, ki naj bo zato manjša kot sicer. Energetska poraba med vajami, ki ustrezajo tem priporočilom, je okrog 5 MET.

Priporočeno je, da telesno dejavnost za zdrave nosečnice vodijo diplomanti Fakultete za šport in fizioterapevti, ki imajo opravljeno ustrezno podiplomsko izpopolnjevanje iz področja telesne dejavnosti v nosečnosti. Prav tako lahko v okviru šol za starše telesno dejavnost v nosečnosti vodijo diplomirane medicinske sestre in diplomirane babice, ki imajo opravljeno ustrezno podiplomsko izpopolnjevanje s tega področja. Kadar ima nosečnica relativne kontraindikacije, pa lahko vadbo v nosečnosti vodi le ustrezno usposobljen fizioterapevt.

Viri: Videmšek M., Bokal Vrtačnik E., Šćepanović D., Žgur L., Videmšek N., Meško M., … Hadžić V. (v tisku). Priporočila za telesno dejavnost v nosečnosti.

Zdravniški vestnik.

ZASVOJENOST S SPLETNO PORNOGRAFIJO

Besedilo: Petra Skušek | Ilustracija: Laura Bohinc

Zasvojenost s spletno pornografijo je kompulzivna, ponavljajoča se uporaba pornografskih materialov, ki s časom povzroči posledice na fizičnem, duševnem, socialnem ali finančnem stanju. Vsaka uporaba spletne pornografije ne glede na morebitno hkratno masturbiranje še ni zasvojenost. Znaki zasvojenosti so miselna preokupacija, zmanjšana zmožnost nad nadzorom uporabe, toleranca in odtegnitveni sindrom.

Poznamo tudi druge oblike zasvojenosti z internetnim seksom, na primer nekontrolirano branje erotičnih zgodb in udejstvovanje v spletnih klepetalnicah za odrasle (angleško cybersex).

Je podtip zasvojenosti z internetom glede na aktivnost, kamor sodi tudi pretirana uporaba storitev, kot so igranje spletnih iger, spletno nakupovanje, bloganje, uporaba socialnih omrežij in spletne pošte.

Zasvojenost s spletno pornografijo je manj priznana od večine drugih nekemičnih zasvojenosti, na primer zasvojenosti z igrami na srečo.

ZASVOJENOST S SPLETNO PORNOGRAFIJO

Vzrok za to je, da se je pojavila šele z razširjenim dostopom do internetne povezave, razmahnila pa šele v zadnjem desetletju, ko je omogočeno tudi hitro prenašanje in živo spremljanje videoposnetkov. Uporaba je finančno, časovno in krajevno dostopna ter anonimna. Izbira je glede na že prej prisotne pornografske revije, videokasete in televizijske programe večja. Na voljo je spremljanje več vsebin najrazličnejših žanrov hkrati. Ključna beseda porn ponudi 400 milijonov zadetkov, ključna beseda sex pa skoraj 2 milijardi. V primerjavi s stanjem pred nekaj desetletji je posameznik danes tudi mnogo bolj udeležen v procesu iskanja vsebin.

Relativna prevalenca zasvojenosti s spletno pornografijo po Weinsteinovi in Lejoyeuxevi pregledni študiji iz leta 2010 v Evropi in Ameriki znaša med 1,5 odstotkov in 8,2 odstotka.

Rezultati se precej razlikujejo med državami, saj so bili uporabljeni različni kriteriji za določitev zasvojenosti. Raziskava Univerze v Cambridgeu iz leta 2014 ocenjuje, da je med kompulzivnimi

uporabniki spletne pornografije kar 60 odstotkov zasvojenih. S spletno pornografijo niso zasvojeni samo samski moški. Kot je v intervjujih že večkrat poudaril Peter Topić z Nacionalnega inštituta za psihoterapijo, so ogrožene osebe obeh spolov ne glede na starost in zakonski stan.

Dejavniki tveganja za nastanek zasvojenosti s spletno pornografijo so dedna nagnjenost k zasvojenosti, tvegano družinsko okolje, spolna zloraba, pretirana uporaba računalnika in pogosto ogledovanje pornografskih vsebin.

Na zasvojenost je treba pomisliti, kadar oseba uporablja pornografijo za bežanje pred občutki krivde, nemoči, tesnobe in žalosti, kadar uporaba preseže načrtovani čas in kadar je oseba razdražljiva ter neuspešna pri prekinitvi.

Posebej problematično je iskanje vedno bolj eksplicitnih ali zakonsko prepovedanih oblik spletne pornografije.

Iskanje vedno močnejših dražljajev je posledica desenzitizacije, ki nastane zaradi zmanjšanja števila živčnih povezav v sivi substanci v striatu15

STROKOVNO

mu. Spremenjeno je dopaminsko signaliziranje, posledica česar je zmanjšanje odzivnosti za vse oblike užitkov. Spremembe obsegajo zmanjšanje števila dopaminskih D2-receptorjev, zmanjšanje sproščanja dopamina v odgovor na nagrado (fazično sproščanje dopamina) in zmanjšanje toničnega sproščanja dopamina.

Posledice tega so slabša motivacija, otopelost, nemirnost, občutki strahu in sramu, obsesivno kompulzivni simptomi, anksioznost in simptomi depresije (socialna izolacija, zmanjšana delovna produktivnost). Pojavijo se padec libida, odložene ejakulacije, oslabljene erekcije in nezmožnost doseganja orgazma z dejanskimi partnerji, spolna funkcija pa je ohranjena ob uporabi pornografskih vsebin. Ker je sprva prisotna le kopulativna impotenca, lahko znaki zasvojenosti ostanejo neprepoznani.

Prenehanje uporabe spletne pornografije je lahko asimptomatsko ali pa se kaže z odtegnitvenimi simptomi, na primer hudim zmanjšanjem želje po spolnosti (angleško flatline).

Večkrat se pokaže, da imajo zasvojene osebe, ki ob pornografiji masturbirajo, večje težave s prenehanjem ogledovanja vsebin kot s prenehanjem masturbiranja, povezanega s spletom.

Prva izboljšanja se lahko pojavijo že po dveh do treh mesecih, za popolno ozdravitev odvisnosti pa je potrebnih tri do pet let. Proces zdravljenja ne poteka linearno. Zdravljenje naj bi trajalo dlje pri osebah, ki so z uporabo spletne pornografije

TEIXOBACTIN

začele že v mladosti, saj so mladostniki bolj dovzetni za razvoj odvisnosti in občutljivejši za dopaminske signale. Ozdravitev ne pomeni abstinence od masturbiranja; gre za ponovno vzpostavitev spolne funkcije v povezavi z resničnimi partnerji in obvladovanje morebitne uporabe pornografskih vsebin.

Za zdravljenje odvisnosti od spletne pornografije bi lahko bila učinkovita kognitivno

vedenjska terapija, kar sklepajo na podlagi učinkovitosti KVT pri drugih internetnih odvisnostih. V Sloveniji obstaja skupina moških in žensk, ki okrevajo od zasvojenskega seksualnega vedenja, dostopna na naslovu http:// www.saa-slovenija.org/. V slovenščino sta prevedeni tudi dve knjigi dr. Patricka Carnesa s to tematiko z naslovoma Ne recite temu ljubezen in V senci interneta.

Nov borec proti odpornim bakterijam

Besedilo: Ines Gumilar

Lansko jesen je predsednik ZDA Barack Obama izdal odredbo z jasnim ciljem - boj proti naraščajoči grožnji za javno zdravje. Na antibiotike odporne okužbe letno terjajo življenja 23.000 Američanov in s tem problemom se srečuje ves svet, Slovenija ni izvzeta. Strokovnjaki nas vse bolj nagovarjajo k primerni rabi antibiotikov, da bi se preprečil razvoj odpornosti v strahu pred najhujšim - padec v ero pred odkritjem antibiotikov, ko so patogeni še imeli oblast nad človeštvom. Vendar upanje še ni izgubljeno, saj biomedicinske raziskave nakazujejo zanimiv napredek na tem področju z odkritjem, ki obljublja močan razred antibiotičnih zdravil in to je prvo takšno odkritje v več kot 25 letih. Eno od njih je sedaj pred vami – nov antibiotik po imenu teixobactin.

V januarju 2015 je revija Nature objavila nadvse zanimiv članek - štirje inštituti iz ZDA in Nemčije so skupaj z dvema farmacevtskima družbama 16

APRIL 2015

poročali o odkritju novega antibiotika, ki ubija »brez zaznavne odpornosti«. Teixobactin so odkrili s pomočjo nove metode gojenja bakterij v zemlji – izolacijskega čipa (ang. »isolation chip – iChip«).

Naprava iChip je plastičen blok s 192 prostorčki, v katerih so gojišča. V kulture celic so vnesli razredčeno zemljo s približno eno bakterijo v vsaki celici in jih zapečatili s polprepustno membrano. Nato so iChip-e posadili v zemljo, hranila in rastni faktorji pa so iz zemlje prek membrane prehajali v vsako celično kulturo in tako omogočili rast vsaki od kolonij, ki so postale »samooskrbovalne« in vitro.

To je bil še en velik uspeh, kajti 99% bakterij, ki živijo v zemlji, je nemogoče gojiti v laboratoriju. Ta tehnika je raziskovalcem omogočila, da je bila rast »nekultivirajočih« bakterij možna in so s tem lahko vzgojili bakterijo, ki so jo poimenovali Eleftheria terrae (gr. »eleftheria« pomeni svoboda).

E. terrae je po Gramu negativna bakterija in je eden glavnih mikroorganizmov v zemeljskih tleh.

iChip v zemlji.

Ima dve neribosomskih sintetazi Txo1 in Txo2, ki sta udeleženi pri nastanku makrocikličnega depsipeptida - teixobactina. Slednji je inhibitor sinteze bakterijske celične stene in deluje na maščobne molekule; veže se na lipid II, ki je predhodnik

STROKOVNO

karbapeneme) ali tisti z New Delhi metalo-betalaktamazo 1 (NDM1).

Eleftheria terrae.

peptidoglikana, ter na lipid III, ki je predhodnik teihoične kisline celične stene. Z njegovo vezavo je zavrta izgradnja peptidoglikanske plasti celične stene, bakterije ne morejo več vzdrževati notranje integritete, zato propadejo.

V članku poročajo, da teixobactin in vitro uniči večino Gram pozitivnih bakterij, vključno z na meticilin odpornim Staphylococcus aureus (MRSA), pozdravi okužbe s proti vankomicinu odpornimi enterokoki (VRE) ter Mycobacterium tuberculosis, Clostridium difficile in Bacillus anthracis. Ugotovili

so tudi njegovo učinkovitost in vivo, ko je bil uporabljen za zdravljenje miši, okuženih z MRSA in Streptococcus pneumoniae. Da je teixobactin zelo učinkovito zdravilo dokazuje podatek o tem, da je odmerek teixobactina, potrebnega za dosego 50% preživetja proti MRSA, samo 10% od PD50 odmerka vankomicina, antibiotika, ki ga običajno uporabljamo za zdravljenje okužb z MRSA. Žal ta revolucionaren antibiotik ni sposoben uničiti bakterij z zunanjo ovojnico, kot so Gram negativni patogeni (predvsem enterobakterije odporne na

Ena od najbolj zaželjenih lastnosti teixobactina je, da bakterije ne razvijejo odpornosti nanj. To so dokazali pri 27-dnevnem gojenju sevov S. aureus ali M. tuberculosis z letalno dozo. Vzrok naj bi bil, da teixobactin »robustneje« deluje proti mutacijam ciljnih patogenov, saj se veže na maščobne molekule, ki se manj spreminjajo zaradi genskih mutacij v primerjavi s proteinskimi molekulami, ki so relativno bolj podvržene mutacijam v bakterijskih celicah.

Za ta dosežek gre največje priznanje zagotovo profesorju Kimu Lewisu (in njegovi celotni ekipi), ki je glavni avtor članka v reviji Nature ter ustanovitelj in svetovalec podjetja NovoBiotic Pharmaceuticals (Cambridge, Massachusetts), ki je od Northeastern University iz Bostona dobilo licenco za gojenje bakterij v zemlji s pomočjo iChip-a. Prof. Lewis pravi: »NovoBiotic je sestavil okoli 50.000 sevov »nekultivirajočih« bakterij in odkril 25 novih antibiotikov, od katerih je teixobactin najnovejši in najzanimivejši.« Čeprav texiobactin ne bo rešil sveta pred vsemi bakterijami odpornimi na antibiotike, bo vseeno ustavil vsaj nekatere od njih in olajšal prihod še boljšim naslednikom.

PLACEBO KIRURGIJA

Besedilo: Mojca Kecelj, Matej Mlinarič

Ste kdaj pomislili, kako nove metode zdravljenja preizkušajo v kirurgiji? Ne? No, potem vas lahko preseneti podatek, da tudi v kirurgiji delajo dvojno slepe študije. Rezultati dvojno slepih študij operacij križnih vezi v kolenu so bili pravzaprav statistično primerljivi v obeh skupinah: tako v skupini, ki je prestala pravo operacijo, kot tudi pri navidezni operaciji. Navidezna operacija (sham surgery v angleščini) pomeni, da pacienta pripravijo, kot da bi šlo za pravo operacijo: dajo mu anestezijo, naredijo in zašijejo reze, samo kolenski sklep pustijo popolnoma pri miru. Izkazalo se je, da ima placebo pri operacijah podoben oziroma enak učinek kot pri zdravilih. A vseeno se zdi precej nenavadno, da ljudje sploh pristanejo na sodelovanje pri taki študiji – mar ni etično sporno, da nekoga podvržeš vsem nevarnostim kirurškega posega, ne da bi mu pri tem vsaj poskusil izboljšati njegovo zdravstveno stanje? Članek, ki je pred vami, poskuša predstaviti dognanja na področju dvojno slepih študij in uporabi placebo skupine v kirurgiji iz vidika samega postopka, etičnih vprašanj in morebitnih možnosti za

PLACEBO KIRURGIJA

širšo uporabo.

Kaj je placebo?

Placebo pomeni, da damo pacientu učinkovino oziroma na njem opravimo poseg, ki nima specifičnega učinka na njegovo bolezen, ampak se pacientu (objektivno ali subjektivno) stanje vseeno izboljša.

Pri tem igra pomembno vlogo ustrezna priprava pacienta na proces zdravljenja in pacientovo prepričanje, da mu bo terapija zares pomagala.

Učinek placeba je poznan že precej dolgo in tudi v medicini ga v procesu zdravljenja zavedno ali nezavedno uporablja večina zdravnikov. Večjo mero znanstvenega zanimanja je pritegnil, ko se je izkazalo, da moramo zato, da nek način zdravljenja priznamo za uspešnega, preseči učinek placeba.

Po drugi strani pa je placebo dolgo časa veljal za precej nerazložljiv pojav, ki se tiče človeške psihe in deluje predvsem pri zelo subjektivnih težavah, na primer pri zdravljenju bolečine ali psihičnih bolezni.

Vendar so raziskave dokazale, da so odzivi organiz-

ma na placebo zelo podobni drugim nespecifičnim odzivom na vidne, slušne in čutne dražljaje, ki jih dobimo iz okolja, in da placebo vpliva na cel spekter zelo različnih bolezenskih stanj. Deluje na različne načine, ki vključujejo živčni, imunski in endokrini sistem ter njihova tarčna tkiva. Poglavitno vlogo pri učinku placeba igrajo različni psihološki mehanizmi, na primer povečano pričakovanje, zmanjšanje tesnobnosti, učinek nagrade in različne oblike učenja, med njimi sta najbolj raziskana zavestno pričakovanje in nezavedno pogojevanje. Vsa ta dognanja so dokaz, da je placebo še kako konkreten odziv našega organizma na psihosocialni del zdravljenja.

Njegovega učinka se je potrebno zavedati tako pri delu zdravnika - terapevta kot tudi pri delu zdravnika – raziskovalca.

Placebo v kirurgiji Placebo učinek v kirurgiji se pojavlja v splošni praksi predvsem pri terapevtskem odnosu med pacientom in kirurgom. Možen je tudi kot del operativnega procesa. Zanimiv je podatek, da je v anketi, ki so jo opravljali na konferenci med ortopedskimi 17

STROKOVNO

Največ študij s kontrolno skupino, ki je prestala le navidezno operacijo, so izvedli pri raziskavah artroskopske parcialne meni-

Uporaba placeba v kirurških raziskavah sproža veliko etičnih

skotomije.

dilem.

zdravniki, 58 % vprašanih odgovorilo, da so že opravili kirurški postopek, ki je imel pridružen signifikanten placebo učinek. V tej raziskavi so spraševali sodelujoče, kje vidijo uporabnost placeba v kirurgiji.

Lahko so obkrožili več odgovorov. 32 % sodelujočih meni, da za ugotavljanje razlike med organskimi in neorganskimi vzroki bolezni, 26 % bi ga uporabilo, če bi bile vse ostale metode izčrpane, 20% pa pri zdravljenju nespecifičnih simptomov. Uporablja se tudi v znanstvene namene, kot dopolnilo standardnim metodam preverjanja kirurškega zdravljenja.

Večina novih kirurških postopkov se trenutno preverja tako, da se primerja z rezultati študij metod, ki so že v uporabi. Večinoma so kirurgi, ki opravljajo te raziskave, tudi tisti, ki so prišli na idejo za novo metodo. Seveda so te ideje plod izkušenj in znanja ter morajo biti potrjene s strani etične komisije.

Vendar so raziskave lahko podvržene subjektivnosti, saj obstaja možnost, da se, tudi nezavedno, kirurg pri operaciji bolj trudi in izbira primernejše paciente, da bi bila njegova metoda boljša. Zato so se začeli spraševati, ali obstajajo možnosti placebo testiranja tudi v kirurgiji. Pri tem so naleteli na številne etične dileme, nekaj od njih je navedenih tudi kasneje v tem članku. Študije na področju kirurgije, ki so vključevale placebo kirurgijo, so do sedaj spadale večinoma v dve skupini. Prve so preverjale učinkovitost posegov, ki se izvajajo pri zelo velikem številu bolnikov in zato predstavljajo tako velik strošek kot tudi veliko pooperativnih zapletov, kot je to v primeru operacije kolena (parcialna artroskopska meniskotomija) v ortopediji. Druge pa so se ukvarjale z operacijami, ki predstavljajo rešitev za do sedaj še neozdravljive bolezni, na primer nevrokirurškega zdravljenja Parkinsonove bolezni s presaditvijo matičnih celic. Ker 18

APRIL 2015

se je v obeh primerih izkazalo, da je razlika med placebom in pravim posegom statistično neznačilna, se je ponovno preučilo smiselnost takšnih posegov, saj se je hkrati izkazalo tudi, da presaditev matičnih celic pri parksionizmu prinaša veliko nezaželenih učinkov, ki so posledica prevelikega sproščanja dopamina v možganih.

Etične dileme Pri načrtovanju kakršnekoli raziskave, ki vključuje sodelovanje prostovoljcev, se mora upoštevati cela vrsta tehničnih in etičnih predpisov, ki zagotavljajo čim bolj nepristransko in varno raziskovalno delo, predvsem za prostovoljne udeležence raziskave. Etične vidike raziskovalnega dela v veliki meri ureja Helsinška konvencija, katere prvo pravilo je na škodovati pacientu oziroma preiskovancu. Načrtovati tako raziskavo v kirurgiji je seveda zelo težko in zato je dvojno slepih študij, ki vključujejo kontrolno, placebo skupino v kirurgiji tako malo. Gre preprosto za to, da se ne moremo povsem izogniti ne škodovanju. Rekli boste, da lahko pacientu škodujemo tudi tako, da mu namesto pravega zdravila damo lažno zdravilo in tako onemogočimo (pravočasno) zdravljenje. To je seveda res in zato se pri načrtovanju raziskav to težavo poskuša obiti tako, da k merjenju učinka placeba pristopimo iz druge smeri: namesto da pacientu v kontrolni skupini rečemo, da smo mu dali zdravilo in mu ga v resnici ne damo, pacientu v kontrolni skupini ne povemo, da prejema zdravilo, čeprav ga prejema. S tem izničimo učinek placeba ter nato primerjamo to skupino s skupino, ki je prejemala zdravilo in ob tem dobila še vso razlago, ki se tiče njihovega zdravljenja (veliko raziskovalcev meni, da bi morali v prvem ali drugem primeru imeti še tretjo skupino, ki je sploh ne bi na noben način

zdravili, kar sproža še več etičnih dilem). Vendar se lahko vsi strinjamo, da je razlika, če daš nekomu namesto pravega zdravila sladkorno tableto ali pa če nekoga anesteziraš, razrežeš, zasiješ in profilaktično antibiotično zdraviš, ne da bi mu pri tem naredil nekaj, kar bi lahko izboljšalo njegovo zdravstveno stanje. Zato se je pri načrtovanju kirurških raziskav s placebo skupino vedno treba vprašati, kakšne koristi in slabosti te prinašajo: 1. znanstveni skupnosti, v smislu napredka pri razumevanju bolezni in napredka pri metodah zdravljenja bolezni 2. družbi, v smislu boljšega zdravljenja določene bolezni 3. bolniku oz. prostovoljcu, ki sodeluje v raziskavi, tako v smislu neposrednega učinka kot tudi v smislu dolgoročnih učinkov Na prvi pogled se zdi, da je odnos znanstvenikov do placebo kirurgije zelo naklonjen, saj je to eden od zelo uspešnih in nepristranskih načinov (če je raziskava izpeljana pravilno), da dobijo precej točne podatke o učinku različnih metod zdravljenja. Hkrati lahko bolje razumejo procese, ki se v določenih pogojih dogajajo znotraj organizma in tako odstirajo še neznana področja fiziologije in medicine. Po drugi strani pa so skoraj vsi znanstveniki, ki sodelujejo v kliničnih študijah, zdravniki in zato pri svojem delu zavezani Hipokratovi zaprisegi, ki na prvo mesto postavlja to, da pacientu v nobenem primeru ne smemo škodovati. Čeprav bomo kasneje razložili, da ima sodelovanje pri takšni raziskavi določene prednosti, se v primeru placebo kirurgije bolniku v kontrolni skupini neposredno »škoduje«, če gledamo na poseg v integriteto posameznega organizma kot na škodovanje, z opravičilom, da bo takšna

STROKOVNO

raziskava prinesla veliko koristi družbi, katere del je tudi »nesrečen« prostovoljec.

Ravno argument, da take študije prinašajo velike koristi tako znanstveni kot tudi širši skupnosti, je eden izmed glavnih razlogov, zakaj se jih sploh izvaja.

Zadnje in najpomembnejše je vprašanje, kakšne so koristi in kakšne negativne posledice sodelovanja prostovoljca pri raziskavi. Seveda se zdi, da pacientom, ki se znajdejo v kontrolni skupini, sodelovanje v takšni raziskavi ne prinaša nobenih pozitivnih učinkov, a to ne drži. Prvič lahko pozneje tudi sami prestanejo pravo operacijo, če se ta seveda izkaže za uspešno in drugič se lahko izognejo morebitnim negativnim učinkom, ki jih operacija prinaša, kot se je to izkazalo pri presaditvi matičnih celic bolnikom s Parkinsonovo boleznijo. Poleg tega so danes kirurški posegi relativno varni in marsikdaj poskušajo dodatno omiliti tveganje kontrolne skupine, na primer tako da aplicirajo samo lokalno namesto splošne anestezije, kar tehnično gledano ne pomeni enakih pogojev za kontrolno in pravo skupino, a zmanjšuje tveganje kontrolne skupine. Poleg tega bolniki ne vedo, v katero skupino bodo določeni in jim sodelovanje v taki raziskavi marsikdaj ponuja edini dostop do zdravljenja njihove neozdravljive bolezni ali možnost zdravljenja ne glede na njihove finančne zmožnosti. Zaradi slednjih so te raziskave veliko bolj aktualne v državah z manj urejenimi sistemi zavarovanj in javnega zdravstva kot je na primer Amerika (in to že samo po sebi postavlja določena etična vprašanja, ki se jih bomo v tem članku ognili).

Ravno slednje lahko postane problem, ko moramo od bolnika dobiti privoljenje za sodelovanje: študije so pokazale, da bolniki marsikdaj ne razumejo razlage, ki jo dobijo v zvezi z raziskavo in precenjujejo njene koristi, podcenjujejo slabosti ali ne dojamejo koncepta naključne razporeditve. Zato marsikdo opozarja, da je prelaganje bremena odgovornosti za sodelovanje v taki raziskavi na medicinsko neizobraženega bolnika lahko etično sporno in da se mora poskrbeti, da prostovoljci resnično razumejo, kaj se bo pri raziskavi dogajalo. Zaradi nepristranskosti se svetuje, da jim to razloži neodvisen strokovnjak, ki drugače v raziskavi ne bo sodeloval. »Neinvazivna kirurgija« Kirurgija, ki zdravi in ne vsebuje invazivnih posegov v človeško telo ter ne povzroča vidnih brazgotin. Sliši se znanstvenofantastično, a del študije, opravljene na Finskem, vključuje ravno to.

No, do neke mere. Med letoma 2007 in 2013 so primerjali artroskopsko parcialno meniskotomijo s terapijo s placebo kirurgijo. Rezultat je bil, da ni signifikantne razlike med placebo kirurgijo in prej omenjenim postopkom iz ortopedske prakse. V obeh primerih je prišlo do izboljšanja povprečnega stanja pacientov, ki so sodelovali v raziskavi. Študija je izgledala takole:

PLACEBO KIRURGIJA

1. Pacienti so bili obveščeni o študiji in so potrdili sodelovanje.

2. Statistik je naključno, s pomočjo programa, paciente razdelil v dve skupini: ena, ki je bila operirana in druga, ki je bila le navidezno operirana.

3. Operacijsko osebje pred operacijo odpre kuverto, v kateri je bilo zapisano, kakšen bo potek operacije.

4. Meniskotomija je potekalo po standardnih, že uveljavljenih postopkih.

Primerjalna verzija, navidezna operacija, je bila samo imitacija le te. Pacienti so le navidezno dobili brizgo v koleno, inštrumentarke so kirurgom podajale vse instrumente, ki bi jih pri normalni operaciji rabili, a jih niso uporabljali oziroma uporabljali so jih le do te mere, da je operacija izgledala čimbolj avtentično, tudi zvočno in po času trajanja. Med operacijo so premikali sklep, kot je to v navadi pri meniskotomiji, nobenkrat pa niso zarezali v sklep.

Končen čas operacije je bil primerljiv trajanju prave operacije. Kako so preprečili, da bi se začeli pacienti, ki so bili navidezno operirani, spraševati, zakaj nimajo po operaciji vidnih sprememb na koži, ni navedeno.

5. Po operaciji operativno osebje ni bilo več v stiku s pacientom, nadaljno analgetično terapijo, rehabilitacijo in kontrole so opravljali drugi zdravniki, tako da sta obe skupini prejeli identično terapijo brez subjektivnega vpliva.

6. Tisti, ki niso bili zadovoljni z rezultati operacije, so imeli po šestih mesecih možnost, da so deležni pravilno izvedenega kirurškega posega.

Nasprotje tej operaciji pa je dvojno slepa študija, pri kateri so preverjali vpliv zavezovanja arterij na izboljšanje počutja pri pacientih z angino pectoris.

Pacienti, ki so bili deležni placebo kirurgije niso vedeli, da obstaja ta možnost, povedano jim je bilo le, da bodo sodelovali pri preverjanju neke nove kirurške metode. Tudi poseg je bil invaziven. Rezultati so sicer imeli velik vpliv na nadaljnje zdravljenje pacientov z angino pectoris, tako da se je metoda podvezovanja arterijve mamarije vedno manj uporabljala. A kaj bi bilo, če bi šlo med študijo kaj narobe?

Placebo zaradi placeba?

Placebo je, kot že omenjeno, v terapevtskem odnosu med zdravnikom in bolnikom pogosto uporabljen. Pravzaprav gre za zelo »eleganten« način zdravljenja, pri katerem je najpomembnejši dober odnos med zdravnikom in pacientom, saj le tako bolnik zdravniku zaupa in posledično verjame, da mu bo predpisan način zdravljenja resnično pomagal. V nasprotnem primeru lahko pride do učinka noceba – ko mislimo, da nam neka stvar škodi, čeprav nam dejansko ne, in se nam potem stanje res poslabša.

Iz zgoraj povedanega je verjetno očitno, da je najpomembnejši odnos med zdravnikom in bol-

nikom, ta odnos pa se običajno vzpostavlja preko pogovora, razumevanja bolezni in njenega zdravljenja ter vsaj delnega aktivnega sodelovanja bolnika pri samem procesu zdravljenja. In čeprav so vsi ti elementi vključeni tudi v odnos med zdravnikom kirurgom in bolnikom, se zdi, da je v kirurgiji vseeno manj maneverskega prostora za aktivno sodelovanje pacienta v samem procesu zdravljenja, saj slednji takrat običajno leži pod narkozo in nad dogajanjem nima večjega vpliva. Res je, da je zelo pomembno bolnikovo sodelovanje pred in po operaciji, kar lahko pojasnjuje, da placebo deluje tudi v kirurgiji, a si težko predstavljamo, da bi v kirurgiji uporabljali placebo zaradi placeba samega, kot se to počne v kakšni drugi veji medicine. Vseeno ne moremo spregledati dejstva, ki ga ima placebo pri operacijah, še posebej če pomislimo, da so vsi pacienti načeloma vedeli, da lahko pristanejo v skupini, ki bo prestala samo navidezno operacijo, in je zato domnevno učinek placeba še manjši kot bi lahko bil.

Operacije, pri katerih bi hoteli uresničiti zgolj učinek placeba, so verjetno še zelo daleč od prakse. Že za potrebe študij jih je težko izpeljati, predvsem zaradi etičnih pomislekov, še težje pa bi njihovo uporabo upravičili v vsakdanji praksi. A na učinek placeba ne smemo pozabiti. Navsezadnje medicina ves čas napreduje in naše razumevanje procesov, ki se dogajajo znotraj človeškega telesa se prav tako izboljšuje. Morda bomo nekega dne učinek placeba razumeli tako dobro, da njegova uporaba v določenih, točno definiranih primerih tudi v kirurgiji ne bo več etično sporna. Zato je pomembno, da ostanemo odprti za nova znanja in pristope, četudi se ti na začetku zdijo povsem neverjetni.

Viri: Bresjanac M. Mehanizmi učinka placeba. Zdrav Vestn 2012; 81: 876-93.

Mehta S, Myers TG, Lonner H, et al. The ethics of sham surgery in clinical orthopaedic research. J Bone Joint Sutg AM. 2007; 89(7): 1650-3.

Sihvonen R, Paavola M, Malmivaara A, et al.

Arthroscopic partial meniscectomy versus sham surgery for a degenerative meniscal tear. N Engl J Med. 2013; 369(3): 2514-24.

Swift T, Huxtable R. The ethics of sham surgery in Parkinson‘s disease: back to the future? Bioetics.

2013; 27(4): 175-85.

Wolf BR, Buckwalter JA. Randomized surgical trials and «sham” surgery: relevance to modern orthopaedics and minimally invasive surgery. Iowa Orthop J. 2006; 26: 107-11.

Tenery R, Rakatansky H, Riddick FA, et al. Surgical «Placebo” Controls. Ann Surg. 2002; 235(2): 303-7.

Wartolowska K, Beard DJ, Carr AJ. Attitudes and beliefs about placebo surgery among orthopedic shoulder surgeons in the United Kingdom.

PloS One. 2014; 9(3): e91699. doi: 10.1371/journal. pone.0091699. ECollection 2014.

19

STROKOVNO

POBLIŽJI POGLED NA KRATKOVIDNOST

Besedilo: Aida Zečkanović

Ste se kdaj na vrhuncu izpitnega obdobja v knjižnici zazrli okoli sebe in presenečeno ugotovili, kako velik delež vaših kolegov nosi očala? Verjetno ste to pripisali dolgim uram, ki jih študentje preživimo ob branju. Vendar pa najnovejše raziskave kažejo, da za kratkovidnost verjetno niso odgovorni vsi tisti debeli učbeniki. Zato si lahko oddahnete in si novi Erektor preberete brez strahu, da bi vam to poslabšalo dioptrijo.

Kratkovidnost oziroma miopija je najpogostejša refrakcijska napaka očesa. Motnja nastane, ker je oko predolgo ali pa je njegova lomnost prevelika, zato se svetlobni žarki zberejo pred mrežnico namesto na njej. Posledično te osebe dobro vidijo bližnje predmete, oddaljenih predmetov pa ne morejo izostriti. Najpogosteje se kratkovidnost pojavlja pri šolskih otrocih in se slabša do približno 20. leta.

Trenutno na svetu živi 1,4 milijarde kratkovidnih ljudi, znanstveniki pa napovedujejo, da jih bo do leta 2020 že 2,5 milijarde. Problem je še posebej pereč v vzhodni Aziji, saj je kar 84% 18-letnikov v Tajvanu kratkovidnih, v Singapurju pa ima to motnjo vida 70% študentov. Tudi na zahodu situacija ni mnogo boljša, saj je v ZDA kratkovidnih 42% ljudi med 12. in 45. letom. Prav zaradi visoke pojavnosti je bila miopija v zadnjih 150 letih pomembna tema za zdravnike in raziskovalce, ki so poskušali ugotoviti vzroke za njen nastanek in najti načine za preprečevanje ter zdravljenje.

Danes se večina strokovnjakov na tem področju strinja, da so za nastanek pomembni tako genetski kot okoljski dejavniki, vendar ni bilo vedno tako. Najstarejša teorija povezuje nastanek kratkovidnosti z dolgotrajnim naprezanjem oči pri gledanju bližnjih predmetov, na primer pri dolgotrajnem branju. Ta zamisel izvira iz sredine devetnajstega stoletja, ko sta jo uveljavila Donders in Helmholz, ki sta med drugim opazila povezavo med kratkovidnostjo in višjo izobrazbo. Ta hipoteza je bila med znanstveniki zelo razširjena in zato so bile številne študije patogeneze kratkovidnosti zasnovane prav na predpostavki, da ima akomodacija veliko vlogo pri njenem nastanku.

Prepričanje, da je akomodacija vzrok za kratkovidnost, je privedlo tudi do razvoja številnih dvomljivih alternativnih načinov zdravljenja.

Mogoče najbolj znana je knjiga W. H. Batesa The Cure of Imperfect Sight withouth Glasses iz leta 1920, kjer avtor za zdravljenje kratkovidnosti predlaga pritiskanje na zrkla z dlanmi in gledanje v sonce.

Ideja o odpravljanju kratkovidnosti z vadbo zunanjih očesnih mišic je bila priljubljena predvsem v Združenih državah Amerike. Leta 1944 so tam izvedli veliko študijo, da bi preverili učinkovitost 20

APRIL 2015

takšne vadbe. Sama tehnika vadbe v raziskavi sicer ni opisana, vendar poročila vsebujejo slike ljudi, ki zrejo v stereoskope, vrteče se spirale in premikajoče se tarče. Rezultati so seveda pokazali, da tovrstna terapija ni učinkovita. Eden izmed raziskovalcev je na rezultate pripomnil, da imajo nekateri ljudje pač prevelika zrkla, tako kot imajo nekateri disproporcionalno velika stopala.

Iz istega časa izvira tudi zdravljenje kratkovidnosti z bifokalnimi lečami. Zanimivo pa je, da so nekateri zdravniki menili, da očala kratkovidne otroke še dodatno stigmatizirajo in jih ne bi smeli predpisovati.

Nato se je v začetku dvajsetega stoletja začela doba poskusov na živalih, pri katerih so uporabljali predvsem opice makaki. Uboge opice so več ur na dan preživele v prisilni drži z glavo nižje od trupa ali pa so jim s pomočjo posebnih pokrival za daljši čas (do enega leta) omejili pogled na dolžino 50 cm. Ne le da so bili ti poskusi kruti do živali, pač pa tudi niso dali zanesljivih rezultatov o vplivu akomodacije na ostrino vida.

V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja pa je prišlo do revolucionarnega odkritja. Znanstvenikom je uspelo dokazati, da lahko podaljšanje zrkla pri piščancih in številnih drugih živalih izzovemo z nošenjem konkavnih leč med razvojem očesa.

Do tega pride tudi, če živali prerežemo vidni živec, kar pomeni, da je za spremembo oblike zrkla odgovoren lokalni mehanizem v retini.

Kljub temu da je v naši družbi še danes globoko ukoreninjeno prepričanje, da kratkovidnost povzročajo aktivnosti, pri katerih dlje časa

Živalski poskusi pri raziskovanju kratkovidnosti.

gledamo v bližnje predmete, nam tega ni uspelo potrditi z raziskavami. Za vsako raziskavo, kjer so našli povezanost med branjem in kratkovidnostjo, obstaja še vsaj ena, kjer te povezave niso dokazali.

Leta 2005 in 2011 sta bila objavljena pregledna članka, ki sta povzela rezultate raziskav o vplivu okoljskih in dednih dejavnikov na porast v incidenci kratkovidnosti v zadnjih desetletjih. Izkazalo se je, da so za porast incidence miopije v zadnjih desetletjih odgovorni predvsem okoljski dejavniki. Zelo očitno je, da je med bolj izobraženimi prevalenca kratkovidnosti višja. Prav tako je kratkovidnost povezana s količino domače naloge in z boljšim uspehom v šoli. Pojasnilo za vse te povezave se na videz ponuja kar samo, saj so vsi ti dejavniki povezani z branjem. Vendar pa je odgovor na uganko malce bolj zapleten.

Avstralska pregledna študija iz leta 2013, kjer so raziskovalci pregledali vse pomembnejše študije o povezavi med miopijo in časom, ki ga otroci preživijo zunaj, objavljene od leta 1993, je namreč prinesla presenetljivo spoznanje. Preučili so več kot 16 000 otrok iz Azije, Amerike in Evrope in odkrili, da imajo otroci, ki preživijo več časa na naravni svetlobi, manjše tveganje za razvoj miopije. Tveganje je manjše celo pri tistih s kratkovidnimi starši in tistih, ki veliko berejo. Otroci, ki se bolj posvečajo šolskemu delu in se zato manj igrajo na prostem, imajo večje tveganje za razvoj kratkovidnosti.

Mehanizem, prek katerega sončna svetloba vpliva na razvoj zrkla, še ni dokončno pojasnjen.

Raziskave na živalih pa kažejo, da svetloba spod-

STROKOVNO

buja sproščanje dopamina iz retine, ta pa zavre elongacijo zrkla. To hipotezo potrjuje tudi dejstvo, da antagonisti dopaminskih receptorjev D2 izničijo učinek svetlobe na obliko zrkla.

Za konec pa bi rada omenila še eno kontroverzno temo v genetiki kratkovidnosti. Vlogo genetskih dejavnikov na kratkovidnost so začeli raziskovati v sredini dvajsetega stoletja, pri tem pa so uporabili študije na dvojčkih. Te študije so prinesle nepričakovane rezultate. Poleg tega, da so jasno pokazale vpliv genov na razvoj miopije, so tudi omajale prepričanje, da je kratkovidnost povezana z višjo ravnjo izobrazbe izključno zaradi okoljskih dejavnikov (na primer branja). Pojavila se je namreč nova povezava med miopijo in inteligenco, slednja pa je v veliki meri genetsko pogojena. Ta tema je predvsem v zadnjih dvajsetih letih predmet številnih polemik med strokovnjaki na tem področju.

Večina raziskav, opravljenih na to temo med letoma 1955 in 2015, je našla korelacijo med inteligenco in kratkovidnostjo. Študiji iz let 2004 in 2007 sta pokazali, da imajo kratkovidni otroci v povprečju za 30 odstotnih točk višji IQ kot ostali otroci. Prav tako imajo inteligentnejši otroci v povprečju 2,4krat večje tveganje za razvoj miopije. Problem pa je v tem, da je inteligenca zelo širok pojem, ki zaobjema številne kognitivne in psiholingvistične sposobnosti. V različnih raziskavah so kot merilo za inteligenco definirali različne sposobnosti in uporabljali različne teste. Zato povezava med kratkovidnostjo in inteligenco še zdaleč ni trdno dokazana.

Kot si lahko predstavljate, obstaja kar nekaj hipotez, s katerimi znanstveniki poskušajo pojasniti to povezavo in nekatere izmed njih so precej zabavne. Ena hipoteza pravi, da so kratkovidni ljudje evolucijsko bolje prilagojeni za akomo-

dacijo na gledanje od blizu in zato lažje berejo ter opazijo detajle v testih v primerjavi z ostalimi ljudmi, ki se ob gledanju bližnjih predmetov bolj mučijo (ampak sklepam, da so po tej logiki bolje opremljeni za prepisovanje na testu). Spet druga hipoteza trdi, da je zrklo pri kratkovidnih ljudeh daljše, ker odraža večji razvoj živčevja, torej so pri njih tudi možgani in inteligenca bolj razviti. Novejše teorije pa so povezane predvsem s skupnimi geni, ki nadzirajo razvoj centralnega živčevja in zrkel.

Kratkovidnost je danes vsekakor eden izmed pomembnih javnozdravstvenih problemov, kljub temu da se o tej motnji ne pogovarjamo veliko.

Vendar pa je to omejujoča motnja, ki je povezana tudi z višjim tveganjem za nekatere druge očesne bolezni. Prav zato nove raziskave, ki so osvetlile etiologijo te motnje, prinašajo veliko upanje, da bomo kmalu razvili uspešnejše načine zdravljenja in preprečevanja kratkovidnosti.

MEDICINSKA FAKULTETA MARIBOR

Medicina drugje

Besedilo: Mojca Kecelj

Tokrat se v rubriki »Medicina drugje« ne bomo usmerili v povezovanje med medicino in ostalimi nemedicinskimi strokami, ampak si bomo pogledali, kako poteka študij na naši mariborski »različici« – predstavili vam bomo Medicinsko fakulteto Maribor.

Z Medicinsko fakulteto Maribor smo se zagotovo že vsi seznanili, če ne drugače, smo o njej razmišljali v času vpisa na fakulteto ali jo celo napisali na drugo mesto svojih študijskih želja. Vendar pa imajo mnogi študentje tako z ene kot z druge fakultete marsikateri neupravičen predsodek ali pomislek o drugi fakulteti, ki je v veliki meri posledica nepoznavanja poteka študija. Seveda je prisotnega tudi nekaj pričakovanega rivalstva, ki se mu verjetno ne da povsem izogniti (saj veste, vedno se nekako podzavestno navežeš na »svoje«). Vendar smo študentje že dokazali, da znamo premagati te »omejitve« v naših glavah in vsaj na področju delovanja obeh društev (DŠMS in DŠMM) uspešno sodelujemo v skupni Zvezi študentov medicine Slovenije.

Ker pri Erektorju menimo, da večina študentov iz Ljubljane o mariborskem faksu ve zelo malo, smo se odločili narediti krajšo reportažo, v kateri bomo predstavili tako samo infrastrukturo mariborske fakultete z mnogimi tehničnimi novitetami, ki si jih za enkrat v Ljubljani lahko samo želimo, kot tudi potek študija. Naš namen ni primerjava fakultet ali ugotavljanje, katera je boljša, ampak predvsem iskanje točk, na katerih bi se fakulteti lahko še bolj povezali in sodelovali, s tem pa bi ogromno pridobili študentje obeh fakultet.

Za pomoč pri nastanku tega članka in za prijazno vodstvo po mariborski fakulteti se najlepše zahvalju-

MEDICINA DRUGJE

jemo kolegicama Maruši Borovšak in Suzani Bračič.

Infrastruktura Mariborska medicinska fakulteta ima svoje prostore v čisto novi stavbi, ki stoji na bregu Drave, nasproti mestnega centra, poleg Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. V neposredni bližini (5 minut peš) se nahaja nakupovalno središče Europark z ogromnim brezplačnim parkiriščem.

Ob vstopu v fakulteto preko mostička, ki se pne nad stopnicami, ki vodijo v kletne prostore (tam se nahajajo dekanat, knjižnica in prostori za vaje), prispemo do manjše kavarne, od tod na levo pa se lahko napotimo do učilnic in simulacijskega centra. V kavarni se dobi tudi sendvič na bone, učilnice pa imajo okna s pogledom na reko, torej se med predavanji ni treba ves čas spraševati, ali je zunaj že začelo deževati, predvsem pa si lahko malo spočiješ oči od računalniških predstavitev.

V nadstropjih so razporejene pisarne profesorjev, ki niso ločene po katedrah, prav tako nima vsaka katedra/inštitut svoje vajalnice, predavalnice ali seminarskega prostora, ampak si vse delijo iste prostore. Vsa predavanja in vaje (razen vaje iz kliničnih predmetov, ki se večinoma odvijajo na oddelkih UKC Maribor) potekajo v tej stavbi, tu pa sta, kot že omenjeno, tudi dekanat in knjižnica. Študentje imajo svoje prostore (prostori DŠMM in pisarno prodekana – to je funkcija, ki je v Ljubljani nimamo, gre pa za nekakšnega predsednika Študentskega sveta) v prvem nadstropju, v uporabo pa jim je na voljo tudi čajna kuhinja, ki se nahaja na hodniku.

Knjižnica je urejena tako, da je čitalnica v sredini

prostora. Obdana s steklom, zato ji ljubkovalno rečejo kar akvarij. Knjige so na policah, ki so študentom dostopne, torej si jih lahko sami pogledajo oziroma poiščejo želeni naslov. V knjižnici je na voljo tudi nekaj računalnikov in miz za skupinsko učenje, prav tako si tu študentje lahko pogledajo umetne anatomske preparate ali si z njimi pomagajo pri učenju.

Predavalnice so malo manjše kot v Ljubljani, saj je na mariborsko fakulteto vpisanih manj študentov.

Ima pa največja predavalnica tudi 3D projektor, s pomočjo katerega profesorji lažje izpeljejo predavanja iz anatomije, saj lahko študentom lego organov, žil, živcev in mišic zelo nazorno predstavijo in s tem nadomestijo manjše število pravih anatomskih preparatov (se pravi kadavrov), ki si jih ogledajo na vajah. Poslušalci si morajo med takimi predavanji namestiti 3D očala, čisto taka, kot jih dobite v kinu, kar je menda na začetku med študente prineslo kar nekaj smeha.

Največja atrakcija in pridobitev mariborskega faksa pa je zagotovo vrhunsko opremljen simulacijski center, ki študentom ponuja zelo pristen prvi stik z nujnimi stanji ter spoznavanje zapletenih medicinskih aparatov in opreme. Tako lahko »na suhem« preizkusijo svoje veščine oziroma se jih naučijo, še preden se morajo z urgentno situacijo soočiti v resničnem življenju. Simulacijski center obsega tri velike sobe, v katerih so lutke, ki ponazarjajo različna nujna stanja in njihove odzive nanje: spreminja se jim barva kože, širina zenic, lahko se oglašajo, imajo različne motnje srčnega ritma in dihanja, različna stanja zavesti, tudi v odvisnosti od tega, kaj z njimi 21

STROKOVNO

»naredijo« študentje. Lutke so vseh starosti, imajo tudi »novorojenčka«, na katerem lahko opravijo prvi pregled, predvsem pa so zanimivi modeli za ultrazvok, različni endoskopski aparati, pripomoček za učenje laparoskopskih operacij ali pa model, na katerem lahko opravijo vakuumski porod. Vsi aparati so novi in delujejo, tudi prostora je dovolj za kar lepo skupino študentov, edina pomanjkljivost je, da simulacijski center v učni program še ni vključen v tolikšni meri, kot bi lahko bil. Študentje se v simulacijskem centru učijo predvsem v okviru izbirnih predmetov, večino protokolov za različne situacije pa pravzaprav pišejo sami in jih nato predstavijo svojim mentorjem. Slednje verjetno bolj kaže na to, da je znanje dela v simulacijskem centru na našem področju pravzaprav precej omejeno, saj do sedaj z njimi pri nas še nismo imeli veliko opravka (če privzamemo, da se je večina mentorjev izobraževala na Medicinski fakulteti Ljubljana). Ravno zato ima simulacijski center v Mariboru še zelo velik potencial, ki bo verjetno postal ena glavnih »prednosti« pred ljubljansko, ko se bodo bodoči študentje odločali, katero fakulteto bodo izbrali za svoj novi »drugi dom«. Študijski program Mariborski študijski program se v precejšni meri razlikuje od ljubljanskega. To se na prvi pogled sicer zdi malo nelogično, ker naj bi na koncu vsi znali enako, zato naj na tem mestu poudarimo, da drugačen način študija še ne pomeni nujno drugačnega končnega znanja. Večji poudarek naj bi imel na praktičnem delu študija, kar v prvi vrsti pomeni, da se študentje več, predvsem pa prej srečujejo z delom na pacientih oziroma se tega učijo v že omenjenem simulacijskem centru ali centru kliničnih veščin. To pomeni, da se najprej na modelih ali drug na drugem naučijo jemanja anamneze in kliničnega statusa (nekakšen uvod v propedevtiko), jemanja krvi, vstavljanja urinskega katetra, rektalnega pregleda itd., kar študentu, ko se prvič sreča s pacientom, prinese več samozavesti.

V prvem in drugem letniku si je predmetnik ljubljanske in mariborske fakultete precej podoben, s tem da je v Mariboru anatomija združena s histologijo in embriologijo ter traja le eno leto in imajo že v drugem letniku mikrobiologijo, prvi (splošni) del patologije in psihologijo. Od tretjega letnika dalje pa je razporeditev predmetov popolnoma drugačna. Že v tretjem letniku se jim začnejo klinični predmeti (interna, kirurgija, anasteziologija …) in v šestem letniku večina predmetov (pediatrija, kirurgija in interna) poteka zgolj kot delo ob bolniku, ker so teoretične osnove spoznali že prej. Prav tako moramo omeniti nekaj predmetov, ki jih v Mariboru ni. Najbolj nas verjetno začudi, da na predmetniku ne najdemo patološke fiziologije, ki jo na Medicinski fakulteti Maribor obdelajo pri fiziologiji, javno zdravje pa poslušajo samo eno leto, in sicer v petem letniku.

22

APRIL 2015

Nova stavba Medicinske fakultete Maribor stoji na bregu Drave, nasproti mestnega centra.

»Kar sejemo, to žanjemo, kar dajemo, to prejemamo.«

Model za prikaz vakuumskega poroda.

STROKOVNO

Knjižnica.

Čitalnica, ki je zaradi steklenih sten poimenovana kar akvarij.

Delo v simulacijskem centru.

MEDICINA DRUGJE

Organizacija in študentsko življenje Tudi sama organizacija študija je nekoliko drugačna kot v Ljubljani. Omenila sem že, da se vse predavalnice, seminarji in vajalnice nahajajo na enem mestu, podobno je tudi z načrtovanjem pouka. Vsak letnik ima namreč svojo tajnico letnika, ki nekako združuje tajnice vseh inštitutov in kateder, kot jih poznamo v Ljubljani. To pomeni, da ena oseba odreja urnike in ne vsak inštitut ali katedra posebej.

Na mariborski fakulteti imajo študentsko tutorstvo zastavljeno na malce drugačen način kot v Ljubljani. Namesto da bi vsak študent dobil svojega tutorja, se tutorji dodelijo po večjih skupinah ali pa kar letnikih, njihova srečanja pa so pogostejša in poleg uvodne predstavitve faksa in koristnih napotkov za študij obsegajo tudi ponavljanje pred izpiti ali dodatno razlago zapletenejše snovi. Še ena velika posebnost je verjetno to, da večino kolokvijev in izpitov rešujejo preko računalnika, ki jim takoj, ko končajo, pove, kako uspešni so bili.

In kako se študentsko življenje mariborskih kolegov razlikuje od našega? Pravzaprav ne veliko – tudi v Mariboru so boni stalnica prehrane (in tudi tam se pritožujejo, ker so ukinili sladico J), je pa Maribor malce manjae mesto, zato ni potrebno toliko usklajevanja in dogovarjanja, ko se hočejo s prijatelji z drugih fakultet dobiti na kavi.

Možnosti sodelovanja Za konec se dotaknimo še nekaj možnosti sodelovanja med fakultetami, ne samo na ravni društev, ampak tudi na ravni študija.

Najbolj verjetno in smiselno se nam zdi sodelovanje ali bolje rečeno souporaba simulacijskega centra. Če bi hoteli ugibati, koliko taka zadeva stane, bi verjetno povsem zgrešili, ne motimo pa se, če rečemo, da bi našo fakulteto vsekakor stalo veliko manj, če bi organizirala vikend/teden/dan za naše študente v Mariboru, kot če bi hotela vse to, kar imajo tam, narediti tudi v Ljubljani (pri tem pa ne mislimo, da nekoč v prihodnosti to ne bo potrebno).

Po drugi strani smo prepričani, da tudi naša fakulteta lahko ponudi marsikaj, česar v Mariboru morda še nimajo, na primer veliko zbirko anatomskih kadavrov, na katerih študentje prvega letnika lahko opravljajo sekcije. Čeprav smo se v članku zares bolj osredotočili na razlike, ki obstajajo med študijem medicine v Ljubljani in Mariboru, upamo, da smo vam s tem razkrili nekaj nejasnosti in razbili kakšen predsodek.

Zavedati se moramo, da bomo prej ali slej študentje z obeh fakultet med seboj tesno sodelovali, če ne drugje pa pri svojem delu. Kdo se bo v času študija naučil več oziroma manj, je nesmiselno razglabljati, saj moramo na koncu vsi znati enako. In prepričani smo, da nam tako študij na Medicinski Fakulteti Maribor kot tudi študij na Medicinski fakulteti Ljubljana posredujeta dovolj znanja, da lahko postanemo dobri zdravniki.

23

KRITIČNO

ZASEBNA PRAKSA ZDRAVNIKOV IZ JAVNEGA ZDRAVSTVA Debatni kotiček

Besedilo: Barbara Kecelj, Blaž Plaznik Šporin | Grafika: Miha Helbl

V zadnjih nekaj letih se tako v političnem, strokovnem kot tudi ekonomskem prostoru govori o javnem in zasebnem zdravstvu, njuni povezanosti, za nekatere sporni iz takšnih ali drugačnih razlogov in njuni potencialni ločitvi. Interesi za temi stališči so različni.

Zdravstvo v naši državi izhaja iz sistema, kjer je bila zdravstvena oskrba razumljena kot vsem ljudem dostopna dobrina, zato je bila organizirana v celoti javno, z vmesnim nekajletnim obdobjem, ki je za določene storitve predvideval doplačilo. Tega so bile nato oproščene ogrožene skupine, kasneje pa se je v celoti ukinilo. Po osamosvojitvi se je že leta 1992 uzakonila zasebna zdravstvena dejavnost kot tudi možnost zasebnega zavarovanja.

Na naslednjih straneh bomo poskušali osvetliti eno izmed najbolj perečih vprašanj o javnem in zasebnem zdravstvu, to je o legitimnosti zasebne (včasih prijazneje rečeno »popoldanske«) prakse zdravnikov, zaposlenih v javnem sektorju. Pri tem se je potrebno zavedati, da je polje debate o javnem in zasebnem zdravstvu širše in da so problematični tudi drugi procesi, ki se pri tem dogajajo.

Za: Dolge čakalne vrste za pregled pri specialistu so v slovenskem javnem zdravstvu že stalnica. Čakalnice se polne neučakanih pacientov, ki hočejo biti kar najhitreje na vrsti. Od zdravnikov po eni strani pričakujejo, da se jim bodo popolnoma posvetili, da bodo delo opravili brezhibno, po drugi strani pa so normativi za delo zdravnika v ambulanti v delovnem dnevu, ki traja 8 ur, tudi do 40 pacientov. Če izračunamo, koliko časa to znaša na pacienta, je to natanko 12 minut (upoštevaje, da zdravniku nismo namenili odmora za malico). V takih pogojih je težko normalno in kvalitetno opravljati delo, zato se ne čudim, da se veliko zdravnikov odloča za dodatno delo v zasebnih ambulantah v popoldanskem času. Tam so pacienti naročeni na 30–40 minut, prostori so lepo urejeni, čakalnica ni natrpana, kar so idealni pogoji za umirjeno in sproščeno delo. Ne samo da zdravnik veliko lažje dela, tudi bolniki so bolj zadovoljni, saj pogosto povejo, da je ravno to, da se jim zdravnik posveti in popolnoma prisluhne njihovim težavam, ena glavnih prednosti zasebnih ambulant.

Poleg tega v zasebnih zdravstvenih ustanovah po navadi na določenem področju delata le en ali dva stalna zdravnika, kar pomeni, da bolnika spremlja isti zdravnik tekom celotnega zdravljenja, tako da pacientu ni potrebno vsakič 24

APRIL 2015

sporno ravno to, da ga opravljajo zdravniki iz javnih bolnišnic, vendar je ravno delo, ki ga opravljajo v velikih bolnišnicah, tisto, ki jim daje neprecenljive delovne izkušnje in zaupanje v lastno presojo. Če bi se torej zdravniki lahko odločali le med delom v zasebnem ali javnem zdravstvenem sistemu, bi bila znanje in zaslužek popolnoma neenakomerno porazdeljena.

Zdravniki iz zasebne prakse bi se redko soočali z bolj zahtevnimi boleznimi, dobili bi manj izkušenj in znanja. Tisti, ki bi delali le v javnem zdravstvu, pa bi prekipevali od znanja, vendar ne bi imeli možnosti dodatnega zaslužka. Tukaj naj poudarim, da bistvo zasebnih ambulant ni samo zaslužek zdravnikov, ampak pogosto tudi bolj kakovostna obravnava bolnikov. Zato je po mojem mnenju pomembno, da se javni in zasebni zdravstveni sistem prepletata in sestavljata zdravstveni sistem, ki omogoča zadovoljstvo zdravnikov in pacientov.

znova, ko pride na kontrolni pregled, razlagati svojih težav, naštevati spiska predpisanih zdravil in na novo graditi zaupanja do zdravnika.

Naj se vrnem k dolgim čakalnim vrstam slovenskih javnih zdravstvenih ustanov. Ravno zasebne ambulante so tiste, ki omogočajo skrajševanje čakalnih vrst. Ljudje, ki bi se sicer za pregled naročili na primer na Nevrološki kliniki v UKC Ljubljana, se odločijo za pregled pri nevrologu iz zasebne ambulante in tako prej pridejo do obravnave in zdravljenja. Seveda se bodo tu oglasili vsi zastopniki enakopravnosti in povedali, da je tak sistem popolnoma nepravičen, saj si obiska pri zasebniku, ki ga ne krije zdravstveno zavarovanje, na žalost ne morejo privoščiti vsi državljani Republike Slovenije. Na tem mestu naj najprej povem, da pogosto srečam različne paciente, ki tožijo o finančni stiski, zaradi katere si ne morejo privoščiti pregleda v zasebni ambulanti, hkrati pa v roki držijo cigareto in zavzeto kadijo. Če si torej lahko privoščijo cigarete, za katere zapravijo od tri do štiri evre na škatlico, bi si verjetno lahko privoščili tudi »zasebnika«.

Seveda pa tisti bolniki, ki niso v denarni stiski, z obiskom zasebne ambulante odstopijo mesto bolnikom, ki si tega res ne morejo privoščiti, da lahko pridejo prej na vrsto v javni bolnišnici in tako pomagajo pri skrajševanju čakalne dobe.

Res je, da je pri delu v zasebnih ambulantah

Proti: Eden izmed glavnih argumentov, ki se postavljajo v bran zasebni praksi zdravnikov iz javnega sektorja, je, da tovrstna dejavnost ugodno vpliva na čakalne dobe v javnem zdravstvu. V zasebnem naj teh ne bi bilo. Storitev plačaš in ta je takoj opravljena, s tem pa odstopiš mesto nekomu v javnem sistemu. A prispevek k skrajšanju čakalnih dob je minimalen, predvsem zaradi dejstva, da si večina ljudi zasebne obravnave ne more privoščiti.

Kaj pa se zgodi, če, hipotetično, privatiziramo celotno zdravstvo? Če število zdravnikov ostane enako, bodo čakalne dobe prav tako obstajale in to v enaki meri kot pri javnem, seveda ob predpostavki, da si bodo vsi lahko privoščili obravnavo.

Naslednji argument je povezan z načinom dela. Če zdravnik opravi, recimo, 8 ur dela v javnem zavodu, poleg tega še kakšen delovni dan med vikendom in nočno dežurstvo, popoldan pa še nekaj ur dela v zasebni praksi, je utemeljeno pričakovati, da bo takšen način dela vsaj v določeni meri vplival na njegovo sposobnost, tako fizično kot psihično, za delo. Lahko seveda nadaljuje s takšnim načinom dela, lahko pa si omogoči več počitka in manj stresnega dela. To bo najverjetneje naredil v javni praksi; v zasebni si to težje privošči, saj mora na trgu med drugimi konkurenti biti privlačnejši za uporabnike njegovih storitev, k čemur stalna utrujenost

KRITIČNO

ne pripomore. Pričakujemo lahko, da bo na ta način trpelo njegovo delo v javnem zavodu. Če pa bi zdravnik želel delati več, bi mu seveda to moralo biti omogočeno tudi v javnem sistemu; a tu bi naj problem predstavljal denar. Resda se sredstva za zdravstvo v veliki meri zbirajo ločeno od ostalega proračuna, a so še vedno javna. In če obstaja dovolj denarja za TEŠ 6 ali (morda celo preveliko) dokapitalizacijo bank, bi se kakšen evro našel tudi za zdravstvo.

Razlog proti takšni ureditvi je še, da ta znatno zviša tveganje za korupcijo. Načinov, kako lahko do nje pride, je več, izpostavili bomo enega, manipulacijo s čakalnimi vrstami za preglede in posege. Če je v javnem sistemu čakalna doba za določen pregled x dni, bo bolnik, če si to lahko privošči, šel k zasebniku, ki dela v isti specialnosti. Bolnika pregleda, ugotovi, da potrebuje dodatno diagnostiko (na primer CT ali MR), ki je sam, ker mu predstavlja prevelik strošek, nima, in ga napoti na javni zavod, ki to izvaja, in v katerem je tudi sam zaposlen.

Po diagnostiki gre bolnik k njemu ponovno na plačljiv pregled oziroma interpretacijo izvidov, kjer ugotovi, da potrebuje operacijo. Slednje zdravnik v zasebni praksi ne izvaja, ker so njeni stroški preveliki in je s tem neprofitabilna. Zato ga uvrsti na čakalni seznam v javni zavod, kjer je on zaposlen in poskuša poskrbeti, da bo čim prej na vrsti.

V tem primeru se vidi dvojni problem: po eni strani zasebniki dejavnosti, ki predstavljajo velik strošek in s tem majhen ali ničen profit, prenesejo na javni sektor; po drugi strani pa imamo s tem načinom delovanja primer neenakosti dostopa do zdravja, saj mora imeti bolnik dovolj financ, da si to lahko privošči.

ALI STE VEDELI ... ... da so na vhodna vrata v prenovljeno stavbo dekanata Medicinske fakultete sprva prilepili simbol trgovcev in ne zdravnikov?

Za konec se dotaknimo še zdravnikov koncesionarjev, ki so prav tako na meji med javnim in zasebnim, saj veliko izmed njih poleg javne izvaja še samoplačniško, zasebno prakso. Tu je problematično dejstvo, da lahko ti v primerih, ko je določen pregled ali poseg krit iz javnih sredstev, naredijo še kaj dodatnega, kar mora bolnik plačati sam, ne da bi to potreboval. Tu se potem odpre še nova konfliktna situacija za njemu podrejene zdravnike, ki jih zaposli, če od njih zahteva, da delajo enako.

Zaključek: Ker je reforma zdravstvenega sistema v Sloveniji neizogibna, bomo na temo javnega in zasebnega zdravstva v prihodnosti verjetno še veliko slišali. Ali bosta panogi zdravstvenega sistema popolnoma ločeni ali bodo določene storitve opravljali le zasebniki? O tem, kakšna bo ureditev zdravstva v prihodnje in kaj je v praksi dejansko bolje, lahko le ugibamo. Upamo pa, da smo vam v članku vsaj delno predstavili argumente ene in druge strani, na podlagi katerih boste lahko izoblikovali svoje mnenje o tej pereči temi.

ALI JE TO ZDRAVILSTVO, HOMEOPATIJA ALI SAMO ŽIVLJENJE?

Besedilo: Emanuela Jovanovski

23. januarja 2015 je v Cankarjevem domu potekala okrogla miza z naslovom Zakaj si bolnik o uporabi zdravilstva ne upa spregovoriti s svojim zdravnikom?.

Bila je uvod v 1. festival za celostno zdravje – Dao Yah, ki je potekal teden dni kasneje v Ljubljani. Na okrogli mizi so sodelovali igralka Nataša Tič Ralijan, specialistki družinske medicine asist. mag. Tatjana Cvetko, dr. med. in prim. doc. dr. Danica Rotar Pavlič, dr. med., mag. Petar Papuga, dr.med., specialist akupunture ter asist. mag. dr. Zdenka Čebašek Travnik. Dvorana je bila polna obiskovalcev vseh starosti, povabljeni smo bili tudi študenti medicine.

Iztočnica za pogovor je bila prebolela bolezen, ki jo je podala Nataša Tič Ralijan. Pred desetimi leti je zbolela za tuberkulozo, ki jo je uspešno pozdravila s pomočjo uradne medicine in uradnih zdravil.

Posledice bolezni in zdravljenja so bile hude, zato se je odločila za uporabo različnih dodatnih ALI JE TO ZDRAVILSTVO?

metod zdravljenja, predvsem s področja kitajske tradicionalne medicine. »Zaradi šolske medicine sem preživela, zdravilstvo pa me je naučilo živeti,« je povedala in dodala, da jo je bilo sprva zelo strah negativnega odziva in neodobravanja tako s strani svojega osebnega zdravnika kot s strani zdravilca.

Obe specialistki družinske medicine sta poudarili, da se veliko število bolnikov zanima za dodatne metode zdravljenja in teh uporabnikov je precej.

Zdravnica Tatjana Cvetko je naredila raziskavo med 716 bolniki, ki je pokazala, da dobri dve tretjini vprašanih poleg uradne medicine uporabljata tudi dodatne metode zdravljenja. Presenetljivo malo takšnih bolnikov svojo odločitev zaupa zdravniku.

Zdravnica je povedala, da nima nič proti temu, če njeni bolniki iščejo zdravje tudi na drugačne načine, dokler slednji niso škodljivi. Obenem poudarja, da jo pogosto skrbi, da na vprašanja bolnikov o zdravilstvu ne bo znala odgovoriti,

saj kljub izobraževanju na lastno pobudo čuti, da nima dovolj znanja.

Dr. Petar Papuga je po izobrazbi zdravnik, ki se je po končanem študiju medicine izobraževal tudi na Kitajskem. Od uradne medicine se je oddaljil, ker pri obravnavi svojih bolnikov ni mogel sprejeti omejenosti s časom. Zdaj si za svoje paciente vzame tudi po 2 uri. Pove, da je odkril 6 melanomov, ki niso bili prepoznani pri splošnih zdravnikih. Do razmer med zdravilci je zelo kritičen, saj se zaveda, da je med njimi veliko šarlatanov. Poudarja, da bi se morali tako zdravilci kot zdravniki vedno znova zavedati omejenosti svojega znanja in priznati, kadar o bolezni niso dovolj poučeni. Prvo vodilo zdravilca mora biti, da nikoli ne ukinja terapije, ki je bila predpisana s strani zdravnika..

Vsi udeleženci so izpostavili, da je bistvena razlika med uradno medicino in dodatnimi metodami zdravljenja ravno razpolaganje s ča25

DISTALNO

som. Medtem ko ima splošni zdravnik na voljo opevanih sedem minut, ima zdravilec na voljo več ur. Posledično se zdravilec lahko bolj poglobi in posveti vsakemu bolniku, tako da ni čudno, da se bolnik počuti bolj sprejetega pri zdravilcu.

Dejstvo je, da bo verjetno vedno več bolnikov poseglo po dodatnih metodah zdravljenja in ravno zaradi njihove dobrobiti je nujno dobro sodelovanje med zdravniki in zdravilci. Na koncu se je med občinstvom pojavilo vprašanje, kako je s poučevanjem zdravilstva, kitajske tradicionalne

medicine in homeopatije na slovenskih medicinskih fakultetah. Na nekaterih svetovnih univerzah je to vključeno v redni program, a pri nas kljub pobudam nekaterih zdravnikov teh vsebin ni niti med izbirnimi predmeti.

Po definiciji SZO zdravje ni odsotnost bolezni temveč stanje »popolnega telesnega, psihološkega in socialnega blagostanja«. Medicina velikokrat (izjeme seveda obstajajo) teži k zdravljenju telesnih težav, vendar bolniki povedo, da bolezen pusti posledice tudi na duhovni ravni in ravno te

ostanejo najdlje in najtežje izzvenijo. Zato iščejo zdravilo tudi drugod, najraje pri ljudeh, ki jim prisluhnejo. Je vedno večje povpraševanje po dodatnih metodah zdravljenja ena izmed posledic pomankanja duhovnosti v družbi? Kje se sploh konča meja med uradno medicino in dodatnimi metodami zdravljenja ? Naslovno vprašanje tega članka si je zastavila ena izmed zdravnic udeleženk v pogovoru. Včasih je meja že tako tanka in bizarna, da ne vemo več, kje smo, če bolniku za boleče grlo svetujemo gragranje žajblja.

RAMADAN, ISLAM, RUTA, MOŠEJE …

DOBRODOŠLI V IRANU!

Besedilo: Manja Mlakar | Fotografije: Minea Čekeliš Gavran

Islam je zadnje čase precej popularna tema, Bližnji vzhod pa pride v paketu z njim. Celo kakšnega medicinca (medicinec, -nca – žargonsko za študenta medicine, v ljudskem slovstvu znan tudi kot za zunanjo politiko manj zainteresiran pripadnik človeške vrste) slišiš iznad anatomske knjige, kako se pogovarja (zelo potiho) v CMK-ju s svojim učečim se kolegom o tej temi.

Mediji nam zelo uspešno polnijo korteks z raznimi podobami Bližnjega vzhoda, na podlagi katerih dobimo zanimivo (in pogosto napačno) sliko o tem misterioznem delu sveta ter njihovi religiji.

Obvezno je na njej nekakšna puščava s šopki bodičastega rastlinja, pobriti zapornik v oranžni spalni srajci in v črno zapakiran skrajnež z bulerji in nožem v roki. Bradati strici, ki goreče govorijo o Alahu. Dečki, ki se namesto s plastelinom igrajo s kalašnikovko (tisti, ki se ravno učite sodno medicino, lahko na tem mestu ponovite dolgocevna orožja). In seveda so za zaključek celote neizogibne ženske, spominjajoče na hodeče sončne celice, ko od glave do peta zavite v burko pokorno sledijo možem. Ženske pravice? Dan žena? A se vi hecate?

Kaj je res in kaj ni? Nič, treba bo tja, da se prepričamo.

Začetki Polna vseh možnih bojazni in predsodkov, krasno ojačanih z monologi tetk in stare mame (ki so mojo idejo o iranski IFMSA avanturi sprva enačili s samomorilno nagnjenostjo tretje stopnje) sem sedla na letalo in, pridno pokrita od gležnjev do zapestij, poletela v Teheran, glavno mesto Islamske republike Iran, v farsiju »‫یروهمج‬ ‫«ناریا یمالسا‬, brano seveda od desne proti levi.

Priznam, ko smo leteli tam nekje prek Mosula, sem se začela resno spraševati, čemu točno je vse to potrebno, ko bi vendar lahko kofetkala na ljubljanskem nabrežju, brala Slovenske novice 26

APRIL 2015

in uživala v mikroklimi domačega slovenskega okolja. Vsekakor bi nadledvičnica izločala veliko manj kortizola in kateholaminov, kot jih je v tistem trenutku, ko so nevroni iz dolgoročnega spomina privlekli sliko obglavljanja Jamesa Foleya in jo krasno povezali z reliefom, nad katerim smo se nahajali. Srhljivo avtentično.

Vse modre misli je prekinila stevardesa, ki me je ob vstopu v iranski zračni prostor opomnila, da je čas za ruto oziroma hijab. »Krasno, zeblo me ne bo,« sem si rekla, navijala šal okoli glave, zatrla feministični glasek, ki je temu odločno nasprotoval, in rahlo zaskrbljeno poslušala obvestilo pilota ob pristanku, da je zunaj celih 49 stopinj.

V hladilniku. Da je mera polna, je prva stvar, ki jo opaziš, ko izstopiš iz letala, napis, ki obvešča, da za alkohol v kovčku dobiš nekaj čez 70 udarcev z bičem. In deportacijo v domovino.

Fino. Welcome.

Ker na srečo v torbi nisem tovorila kamasutre, podpohorskih borovničk ali knjig o demokraciji, sem od carinikov prejela samo velik nasmeh (Ja, velik nasmeh. Ni skladno s teroristi, a?), mastno štampiljko na novo, svetlečo se vizo in zanimivo zveneč »Welcome, welcome!«. Mogoče pa le niso takšni, kot tisti s prispevkov na RTV SLO? Ramadan in inflacija Se spomnite, ko smo se enkrat pri zgodovini učili o neki hiperinflaciji? Tiste slike, ko je gospa, nemška stara mama v predpasniku, tlačila bankovce v krušno peč? No, v Iranu je podobno veselo. Za sto evrov dobiš nekaj čez štiri milijone njihovih rialtov in ko se počasi navadiš na novo okolje ter izgubiš občutek, da je bankovec s tremi nulami kaj vreden, ga začneš mirno uporabljati za zapiske, nakupovani seznam …

‫ هبلغ نم گرزب توکس‬،

‫ارچ هک منک یم بجعت نم و‬ ‫ نابز زا هدافتسا هب مدرک یم رکف هشیمه نم‬.

Rumi

Do takrat si pa pretirano sumničav in se smrtno skregaš s taksistom, ker ti je za 15 minut vožnje zaračunal 4000 rialtov (en evro, op. a.).

Druga zanimiva stvar, ki te doleti, če se greš turista po teh koncih, je ramadan. Za laike: ramadan je deveti mesec islamskega koledarja, perzijsko »‫( «ناضَمَر‬še vedno z desne proti levi), čas obveznega postenja od zore do mraka. Če si rahlo zmedena medicinka tik po izpitnem obdobju, zmerno šokirana nad obstojem sonca in ljudmi, ki niso delavci v knjižnici, se ti kaj hitro zgodi, da pozabiš na to. Ko sem po uri vožnje v taksiju med peščenimi sipinami pred študentskim domom v Teheranu čakala na svojo kontaktno osebo Pariyo, sem si zaželela sladoled. In to ni bila tista želja, ko se ti zdi, da bi pa mogoče v naslednjih šestih dneh šel do Mercatorja po lučko. To je bila želja jakosti heroinskega odvisnika. Izložba na levi se mi je zdela podobna čisto spodobnemu marketu, zato sem izkoristila čas in vsa srečna ugotovila, da je »ice cream« internacionalna besedna zveza.

Prijazen dedek mi je pokazal en sam zob svojega nasmeška, ko sem zaklicala »Khoda hafez!,« ekvivalent našemu »adijo« in si sredi ulice, vsem na očeh, s krasnim občutkom zmage, odprla paketič. »Nooo!« Bam, tresk, tup tup.

Pojavila se je Pariya, poletela kot Superman in me stlačila za ograjo doma. V tistem se mi je prižgala drobcena lučka. Ja, seveda, ramadan, prepovedana hrana na ulicah. Bravo, jaz. Slado-

DISTALNO Foto: Manja Mlakar

led je končal na pločniku, jaz pa ob nasmejani samozavestni punci, ki je rahlo hiperventilirala, si popravljala divje rdečo šminko in pobarvane lase pod živo rumeno ruto. Toliko o ženskah, ki vse zatirane sledijo možem. Veselo me je pozdravila in gostobesedno razlagala, kako so prejšnjo noč žurali na temo Great Gatsby.

Stereotipi so padali en za drugim kot meteorski dež, nova prijateljica pa je vrtoglavo obrnila mojo sliko Irana na glavo.

Rešitelj Ali in realnost Teherana Po srečnem naključju sem prek slovenskega kolega spoznala Alija, ki je bil glavni graditelj kulturnih mostov med mojo evropsko miselnostjo in Perzijci. Ko sem ugotovila, da je študentski dom v Iranu nekoliko bolj nadzorovana zadeva kot bloki v Rožni dolini (da malo konkretneje orišem situacijo – ženski in moški dom sta strogo ločena, med njima je kitajski zid, ki tudi študentom brez dioptrije preprečuje izmenjavo pohujšljivih pogledov z nasprotnim spolom, izhod po deveti uri zvečer ni možen, prihod po polnoči prav tako ne), sem morala poiskati plan B za primere nočnih izmen, ko se ob peti uri zjutraj nisem mogla vrniti v dom. Ali se je ponudil, da me sprejme.

Ko sem prvič (zelo zadržano) vstopila v njegovo stanovanje, sem pričakovala nekaj podobnega mošeji. No, pričakale so me Van Goghove replike, zaloga Apple tehnologije za več generacij vnaprej, vodna pipa, steklenica viskija in Nirvana.

Nekaj časa sem v nejeveri zapirala in odpirala usta, nato sem režečemu se kolegu le uspela zastaviti vprašanje, če smem sneti ruto, kar je povzročilo huronski napad smeha, da me je že rahlo zaskrbelo, če fant morda nima oslovskega kašlja.

Ko se je pomiril, je pokimal in mi rekel, da očitno potrebujem dolg pogovor o življenju v Teheranu.

Skuhala sva si ilegalen čaj (ramadan) in ilegalen zajtrk (ramadan), sedla na tla (Iranci ne marajo preveč koncepta mize, kolikor sem ugotovila) in padla v nekajurno debato.

Iran je bil do leta 1979 precej napredna država z ogromno naravnimi danostmi, ki so bile krasna popotnica za prihodnji gospodarski razcvet. Nekaj slabih političnih potez, na veliko oblitih z nafto, je pahnilo narod v hudo revščino. V pravem trenutku se je pojavil pravi človek, ajatola Ruhollah Khomeini, ki je prevzel oblast, pozabil na sekularizacijo in vpeljal nov sistem, ki drži svoj narod v šahu – versko oblast, kjer je islam uzakonjen. Ramadan, verski običaji, obvezno upoštevanje islamskih pravil oblačenja, nadzor, moralna policija, cenzura interneta in drugih medijev … Vse to je postala žalostna realnost nekdaj zelo obetajoče države. »Verjemi, vedo, da si trenutno pri meni, a nisi nevarna, zato ni problema.« DOBRODOŠLI V IRANU

Študentje šestega letnika medicine v Teheranu.

Islamski duhovnik ali mullah.

Religija. Vedno prisotna.

27

DISTALNO

Zakonca s teheranske ulice.

»Zakaj se ne uprete?« »Izobraženi ljudje gredo stran, takoj ko se prebijejo do vize. Kar je težko, študent medicine mora končati študij, odslužiti vojsko in delati v odročnih krajih, preden lahko sploh zaprosi za vizo. Ali plačati ogromne vsote. Kar pa ob tej inflaciji … No, saj si predstavljaš. Pri nas je prepovedano biti revolucionaren. Politični zapori so vsakdanja zadeva. Če imaš družino, si raje tiho.« Iranci, vsaj tisti, ki so že enkrat okusili svobodo in mladi, ki ob takih starših ne morejo biti drugačni, živijo dvojno življenje. Na ulicah in na delovnih mestih zaviti v rute upoštevajo pravila, za štirimi stenami pa vlada svobodomiselni, napredni duh. Glasba, film, literatura, VPN, ki omogoča necenzuriran internet, Facebook, BBC, zabave z alkoholom, debate o revoluciji … Vse to se dogaja.

Za zaprtimi in zapahnjenimi vrati.

Urgenca bolnišnice Imam Khomeini Poleg spoznavanje nove kulture je bila medicina pomemben del perzijske izkušnje. Delala sem v bolnišnici Imam Khomeini (v Iranu je vsaka druga stvar ____ (vstavi, karkoli želiš) Imam Khomeini. Letališče Imam Khomeini. Trgovina Imam Khomeini. Kandelaber Imam Khomeini).

Tipična slika naše urgence: pacienti sedijo v čakalnici, na steni je tabla s triažnimi številkami, ob pacientih je spremljevalec, običajno eden. Vlada urgenci primeren red in pravila, kdo sme kam.

Tipična slika iranske urgence: pacienti malo sedijo, malo ležijo po velikem prostoru, kjer so mini predelčki, zastrti z zaveso, ki omogočajo neko skromno količino intimnosti. Ob vsakem pacientu je babica, dedek, teta, stric, stric, stric, oče, mama, brat, dve sestri … Ki dostavljajo svojcu hrano, pijačo, odejice in tekajo za zdravnikom z besedami »Aj Doktor« ter poskušajo dobiti informacije, navodila, pozor28

APRIL 2015

Družina s podeželja.

nost … Varnostnik jih nekajkrat na dan prežene iz stavbe, a pridejo nazaj v približno 17 minutah.

Vsa družina se trudi, da se njihov bolnik ne bi niti za minutko počutil osamljenega v bolezni.

V Sloveniji se učimo razkuževati roke 198-krat na minuto, v Iranu to napravijo 198-krat na leto. Ko pade kapljica krvi na tla v Sloveniji, je pobrisana in dezinficirana, še preden se uspe dobro razlesti, v Iranu pa ostane tam, kjer je, celo do enega meseca.

Drugi problem je oprema, kjer gredo iz ene v drugo skrajnost. Nimajo epruvet s heparinom, imajo pa CT za skoraj rutinsko preiskavo ob prihodu na urgenco.

Moj mentor dr. Nejati je vsak dan mešal svoje znamenite »koktejle« zdravil za odvisnike od opija, ki so poleg težav z drogo imeli še težave s svincem. Na afganistanski meji, kjer cveti pre-

kupčevanje opija, se namreč na veliko meša zrnca s svincem, da se drogi poveča teža. Posledično dobiš gratis diagnozo dva v enem in shujšanega bolnika, z meglenim, neosredotočenim pogledom, rumenimi dlesnimi in hudimi bolečinami.

Med ramadanom zelo hitro vidiš, kdo so v Iranu muslimani in kdo »muslimani«. Prvi so tisti, ki se islama ne držijo zaradi države, ampak ga spoštujejo s srcem. Nekateri celo nekoliko preveč ekstremno – Koran dovoljuje neupoštevanje postenja za bolne, noseče, ženske z menstruacijo, popotnike, zelo stare, zelo mlade … Tisti iz te kategorije, ki vseeno ne jedo in, kar je še slabše, ne pijejo vode, pogosto končajo na urgenci z elektrolitskimi motnjami.

Delo v Islamski republiki Iran te nauči ceniti nivo zdravstvene oskrbe v domovini, hkrati te navda

DISTALNO

s spoštovanjem do tamkajšnjih zdravnikov, ki so kralji improvizacije. Uporabljajo znanja, ki jih mi ob vsej tehnologiji ne potrebujemo več. Dobila sem tudi občutek, da zaradi državne represije še intenzivneje poskušajo slediti novim dognanjem v evropski in ameriški medicini, kot nekakšen tihi protest nad umetno izolacijo, ki jo je povzročila islamska revolucija.

Zabava in plastične operacije Zelo modna stvar v Iranu (in še marsikje na Bližnjem vzhodu) je plastična operacija nosu.

Po teheranskih ulicah se sprehaja ogromno žensk z obližem in po pogovoru s kolegicami sem izvedela, da je Teheran vesoljni center lepotnih popravkov, saj tamkajšnji kirurgi popravijo okrog 90 000 nosov na leto. V glavnem mestu je okoli 3000 plastičnih kirurgov, ki za poseg zaračunajo od okrog 4000 dolarjev. »No, tudi za 1000 dolarjev ga dobiš, ampak je končni rezultat nekoliko tvegan,« je mimogrede,

kot se mi pogovarjamo o nakupu WC-papirja, povedala študentka tretjega letnika medicine. »Pogosto se nosi tudi samo obliž, izgleda, kot da si bogat, ker si si očitno lahko privoščil operacijo,« še doda. »Mimogrede, kaj delaš zvečer?« in tako sva se med nosovi dogovorili, da se ji pridružim na njihovi študentski zabavi.

Zabava, kot sem že napisala, je v Iranu precej popularna, a ilegalna. Alkohol se kupuje na črnem trgu in njegovo pridobivanje spominja na nakup trde droge (vključno s tetoviranimi moškimi s kapucami, ki z njim prekupčujejo). Povabljenci so skrbno izbrani, da se ognejo vladnim špicljem, ki bi utegnili obvestiti oblast in nakopati policijo za vrat nič hudega slutečemu gostitelju. Ženske pridejo zavite v rute, nato je samo po sebi umevno, da se umaknejo in preoblečejo v večerne obleke; kmalu se počutiš kot sredi izbora za Miss Universe. Za boljši vtis, kako se je večer odvijal, si predstavljajte Pajzl, začinite glasbo s kancem orientalskega popa, dodajte lepotne kraljice …

Ja, vse ostalo je bilo kot po domače. :) Razmišljanje za domačo pisalno mizo Po dveh mesecih sem se vrnila domov. Stereotipov ni bilo več. Ostali so samo dobri prijatelji in odlične zgodbe. Večje spoštovanje dejstva, da smo v Evropi svobodni. Močnejše zavedanje človekovih pravic – res je, na take reči pomisliš šele takrat, ko so ti odvzete. Da bi se popisali vsi kulturni, medicinski in socialni premiki, ki se zgodijo po takšni izkušnji, bi bila potrebna tematska številka Erektorja. Ugotoviš, kako mediji včasih celo nehote skalijo predstavo o ljudeh, ki živijo drugače, kako zelo nujno je razmišljati s svojo glavo in se truditi sprejeti, da ni samo tvoja življenjska pot tista, ki je pravilna, ampak jih obstaja več. Muslimani, »muslimani,« ateisti, Perzijci, katoliki, naši, njihovi, sosedovi, begunci … Je to res tako pomembno?

Glavno, sploh za zdravnika, je ne pozabiti, da smo konec koncev vsi samo ljudje, ki iščemo svoje svobodno mesto pod soncem.

CAMINO DE SANTIAGO

Besedilo: Andreja Lapuh

»Buen Camino!« je bil najpogosteje izrečen pozdrav v lanskem poletju. S sestro sva se namreč odpravili po poti svetega Jakoba, ki vodi do Santiaga de Compostele v Španiji.

Camino de Santiago de Compostela je svetovno znana pot, po kateri hodijo tako mladi kot tudi starejši ljudje z vsega sveta. Srečali sva namreč Špance, Japonce, Korejce, Avstralce in mnoge druge, med katerimi je bil marsikdo prvič v Evropi, pa se je vseeno odločil prehoditi Camino. Do Santiaga lahko prideš po več poteh, najbolj znana je francoska, ki se začne v mestecu Saint Jean Pied de Port. To je od Santiaga oddaljeno okoli 800 kilometrov. Tudi midve sva se odpravili po tej poti. Čas nama je dopuščal, da sva prehodili le drugo polovico, pot pa sva od Santiaga naprej nadaljevali še do obale – do Finisterre, kar v prevodu pomeni »konec zemlje«. Pokrajina, po kateri sva hodili, je zelo raznolika. Od ravnin do gričevnatega, hribovitega sveta, kjer sva se najvišje vzpeli prek 1500 metrov, na vrh Cruz de Ferro. Tam stoji visok križ, pri katerem vsak popotnik odvrže kamen, ki ga je prinesel od doma, kot simbol odloženega bremena. Pot je dobro označena, saj ves čas slediš rumenim puščicam in školjkam. Ob vsej čudoviti naravi pa so poleg dobre družbe zvesti spremljevalci tudi žulji, ki se jih po kakšnem tednu dni kar navadiš. Vreme nama je bilo zelo naklonjeno, saj ni bilo prevroče, deževalo pa je le zadnji dan pred prihodom v Santiago.

CAMINO DE SANTIAGO

Na cilju! V Finisterri, na koncu sveta.

Dan na Caminu je izgledal približno takole: vstali sva ob pol šestih in se čim prej odpravili na pot. Po navadi sva hodili približno do enih ali dveh in nato poiskali prenočišče – albergue. Tam sva se umili, oprali oblačila, pojedli pozno kosilo ter se zgodaj odpravili spat. Na pot sva vzeli čim manj stvari, saj se vsak kos opreme po nekaj sto kilometrih še kako pozna. Nepogrešljivi del opreme pa so bili čepki

za ušesa, saj so bile sobe večposteljne.

Na poti sva spoznali veliko prijetnih in zanimivih ljudi, ki sva jih srečevali večkrat tekom poti in ravno zato so se med nami ustvarile močnejše prijateljske vezi. Pot do Santiaga je zelo lepa, a tudi zelo težka.

Ko prideš na cilj, so vsi težki trenutki pozabljeni, ostane le spomin na ljudi, pot, osebno rast in zabavne trenutke, ki ti ostanejo za celo življenje.

29

OSREDNJI INTERVJU

TEŽKO? SPLOH NE VEM, DA BI BILO KDAJ KAJ TEŽKO

Intervju prof. dr. Berta Jereb, dr.med.

Besedilo: Ana Kisovar, Anja Jurejevčič, Barbara Kecelj | Fotografije: Anja Jurejevčič

Prof. dr. Berta Jereb bo maja praznovala 90 let. Je ena izmed pionirk na področju zdravljenja rakavih bolezni otrok. V življenju jo je pot vodila iz Slovenije na Dunaj, Švedsko in v Združene države Amerike ter nazadnje nazaj domov. Po specialističnem izpitu iz onkologije je postala prva radioterapevtka pri nas, v Stockholmu je skupaj s prof. U. Ericsonom in A. Aströmom začrtala otroško onkologijo kot samostojno stroko in bila ena od ustanovnih članov združenja Société Internationale d’Oncologie Pédiatrique, ki mu je tudi predsedovala.

Skozi življenje jo vodijo neskončen optimizem, trma in samozavest, ki tudi leta po upokojitvi uspešno skrbijo, da je njen urnik natrpan in da ne zmanjka motivacije za nove projekte.

Vaši karierni dosežki so številni in izjemni. Poleg tega, da ste pionirka na področju otroške onkologije spadate tudi med največkrat citirane slovenske zdravnike. Odraščali pa ste na kmetiji in študij medicine verjetno ni bil v prvem planu vaših staršev ...

Moj oče je bil kmet, potem je postal zelo uspešen trgovec in ko sem se rodila, so že zgradili novo hišo. Mati je bila vzorna, vodila je kmetijo. Čeprav moja starša nista bila šolana, sta se zavedala pomena izobrazbe, zato smo vsi trije otroci lahko hodili v šolo.

Med vojno sem končala gimnazijo v Mariboru in potem sem hotela študirati. Rekla sem, da grem na medicino, ne vem, zakaj. Oče je rekel, naj na to zaradi vojne kar pozabim in se raje naučim kuhati, da bom lahko kuhala tako dobro kot mati. Mislil je, da bom prevzela kmetijo in nadaljevala materino delo, vendar ga je mati pregovorila. In potem sem odšla študirat na Dunaj.

30

družinsko življenje. Dopoldne si bil tako na vajah in predavanjih, popoldan pa z vozičkom in knjigami v Tivoliju. Imela sem tudi gospodinjsko pomočnico oziroma varuško, ki je skrbela za otroke v času mojih obveznosti na fakulteti. Poleg tega v tistih časih ni bilo hladilnika, ni bilo pralnega stroja, tako da so določene stvari vzele veliko več časa.

nadaljevali s kvalitetno zdravstveno oskrbo, če ne bodo uvideli, da je najbolj važno, kako se ljudje počutijo na delovnem mestu. Zdravnike kritizirajo, kar naprej se pritožujejo, da preveč zaslužijo, kar je bizarno, če pomislimo na višine plač v drugih sektorjih. Le kako se morajo mladi ljudje počutiti, če jih kar naprej zmerjajo, da njihovo delo nič ni vredno, da ga ni treba plačati.

Kaj pa izpitna obdobja?

Dobro se spomnim, kako sva se s prijateljico Nevenko Vargazon, ki je rodila približno ob enakem času kot jaz, pripravljali na izpite. Zvečer je vedno prišla k meni, s knjigo v roki in sva se učili. Najprej je ena prebrala poglavje, druga ga je ponovila in obratno. Vedno se je jezila name, saj sem med njenim ponavljanjem dostikrat zaspala. Rekla je: »Berta, jaz te imam dovolj, ti samo spiš! Mene jutri ne bo.« No, pa se je naslednji dan le vrnila. Tako sem se učila in delala izpite.

Kakšen pa je bil življenjski standard mladega zdravnika, ko ste vi zaključili s študijem?

Plače so bile seveda nizke, dežurstva neplačana in spomnim se, da sem lahko za svojo celotno plačo pri Rokavičarju, takratni prestižni trgovini s pleteninami, svoji dveletni hčerki kupila hlače in pulover. Vendar sem bila zadovoljna. Konec koncev so mi plačali za nekaj, kar sem z veseljem počela. Pri tem moram povedati, da na srečo nisem imela materialnih težav, saj sem imela še starša, ki sta mi pomagala, in moža, ki je imel službo. Po vojni smo imeli mladi tudi nekoliko drugačna pričakovanja kot danes. Veseli smo bili, da smo preživeli, da smo lahko študirali – to je bilo v tistih časih že veliko.

Je študij že takrat trajal šest let? Je bil režim podoben današnjemu?

Ne, študij je trajal pet let, vendar je večina potrebovala šest, da ga je končala. Sistem je bil nekoliko drugačen in mogoče bolj zapleten. Imeli smo predavanja, zatem izpite. Kar moram izpostaviti glede študija je, da smo imeli zelo dobre profesorje. Večina jih je študirala na velikih, priznanih univerzah predvsem v Pragi in Budimpešti. Velikokrat je bil problem z literaturo, včasih pa enostavno za kakšne predmete ni bilo ljudi, ki bi se z dotičnim področjem podrobno ukvarjali, zato nam je na predavanjih nekdo pač bral iz knjige. Zdaj je bistveno bolje. Tudi na Švedskem, kjer sem doktorirala in postala docentka na Inštitutu Karolinska, smo vedno predavali le snov s svojega področja in ob tem skušali podati tudi svoje izkušnje.

Vztrajali ste kljub izredno težkim razmeram ...

Leta 1945 sem v Ljubljani vpisala drugi letnik medicine, ker so mi prvi letnik, ki sem ga naredila med vojno na Dunaju k sreči priznali. V nasprotnem primeru bi morala prvi letnik opravljati še enkrat. Nekaterim so študij celo prepovedali. Spomnim se dveh sošolcev, ki sta morala študij prekiniti, ker naj bi bila domobranca. Takrat so bili časi popolnoma drugačni.

Večina deklet je po vojni zanosila in tudi sama sem imela s soprogom v času študija dva otroka, dečka in deklico.

V današnjih časih je problem zaposlovanja razširjen tudi v zdravstvu, saj mediji poročajo o velikem številu študentov medicine, ki po končanem študiju pristanejo na Zavodu za zaposlovanje.

Ali je bilo tudi takrat težko dobiti službo oziroma specializacijo?

Po zaključenem študiju ni bilo težko dobiti službe.

Težko je bilo dobiti tisto, ki si jo želel. Kljub temu smo se vsak po svoje borili in na koncu tudi večinoma dobili približno tisto, kar smo imeli v mislih.

Kako ste med študijem, ki je eden izmed težjih, usklajevali materinstvo in študijske obveznosti?

Verjetno ni bilo lahko in ste morali biti zelo disciplinirani ...

Sama sem imela prvega otroka pri enaindvajsetih letih. Seveda sem morala usklajevati študij in

Kakšne so po vašem mnenju razlike med zdravstvenim sistemom v Sloveniji na začetku vaše kariere in zdaj? Je kriza res tako huda?

Kaj pa vem. Težko je govoriti o sistemu, zdravstvo so namreč ljudje – zdravnik, sestra, strežnica. Zaposleni so tisti, ki določajo, kaj je zdravstvo. In težko bomo

APRIL 2015

Kako so potekala vaša prva leta v medicini? V kakšnem delovnem okolju ste se znašli kot stažistka?

Prvo delo se mi je zdelo izredno zanimivo, saj si kot stažist smel veliko stvari narediti sam. Ker so nam pustili delati, smo se na ta način zelo veliko naučili in pridobili veliko izkušenj. Današnji študenti in stažisti imajo veliko manj takih priložnosti, kar je precej problematično, saj se s samostojnim delom že zgodaj navadiš odgovornosti. Seveda študent ne zna vsega, niti stažist ne, vendar ve, če ima za seboj dobrega mentorja, kje se njegovo znanje konča in takrat za nasvet povpraša starejšega kolega. Na tak način se mlad bodoči zdravnik uči in nauči odgovornosti.

Toliko časa nazaj ženske niso bile tako cenjene in njihov položaj zelo očitno ni bil enak moškim.

Kako ste se vi spopadali s tem?

Enostavno, nisem se brigala za to! Imam trdo kožo, zelo trdo. Tudi ko sem prišla nazaj, se mi je godilo vse sorte, pa sem si rekla, to je njihov problem, ne moj. Ni vedno lahko. Kot ženska stažistka nisem dobivala podpore kolegov, niso nas želeli menjati pri kakšnih vajah, kljub temu da smo imele doma družino in otroke.

Pa še to. Veste, imam neskončno mnogo zgodb, težko se me boste znebile. (smeh) Kot stažistka sem prišla na kirurgijo k profesorju Lavriču, dala sem mu roko in se lepo predstavila. On me gleda in pravi: »Joj, kam bo prišla naša medicina, povsod same ženske.« Pa mu rečem: »Gospod profesor, kot dekan ste me

OSREDNJI INTERVJU

sprejeli na fakulteto, me izobrazili in promovirali v zdravnico. Zdaj ko sem tu, mi pa to rečete.« In nič, šli smo naprej na vizito. Takrat je bil zraven tudi doktor Čas, ki je bil doma iz istega kraja kot jaz in mu je rekel: »Tako pa ne smete več govoriti, sedaj so drugi časi in ljudje vam bodo zamerili.« In res, gospod profesor se mi je drugi dan na viziti lepo opravičil. Pomembno je bilo, da sem se mu postavila po robu. Če se sam ne ceniš, te tudi drugi ne bodo, to je jasno.

Pravite, da je možnost pridobivanja čim več novih izkušenj s samostojnim delom tisto, kar manjka in bi izboljšalo učni napredek današnjih stažistov?

Ja, na tak način je potekalo izobraževanje tudi na Švedskem. Tam sem bila zaposlena na univerzitetni ustanovi Inštitut Karolinska v Stockholmu. Tudi v tistem času je primanjkovalo zdravnikov in v poletnih mesecih so lahko študentje nadomeščali zdravnika.

Imeli so torej vikariat, se pravi so nadomeščali zdravnika ter pod vodstvom mentorja dežurali, delali in se učili vsega, česar so se lahko. Za opravljeno delo so morali prevzeti odgovornost, hkrati pa so se učili odgovornosti tudi v tem smislu, da so vedeli, kdaj morajo poiskati pomoč starejšega, izkušenejšega kolega. Danes je tega bistveno manj in vidim, da se mladi, pa tudi nekateri starejši zdravniki radi odrekajo odgovornosti na račun preiskave ali česa drugega.

Včasih teh preiskav ni bilo, pa ste vseeno zdravili paciente …

Ja, morali smo. Spomnim se, ko je imel pacient primarni karcinom pljuč in je prišel z nevrološko težavo. Nevrolog je znal na podlagi izkušenj in znanja natančno povedati, od kje do kje raste tumor. Tisti predel smo obsevali in stanje se je izboljšalo. Takrat še nismo imeli CT-ja, a je bilo takoj narejeno, takoj smo mu lahko pomagali. Zdaj čakajo na to in ono preiskavo. Ni samo to, da je potem vse krasno dokazano, ključnega pomena za ugoden izzid zdravljenja je tudi čas. Še vedno se moraš zanesti na lastno presojo. Jaz sem bila zelo žalostna in frustrirana dolgo časa, ko sem še prisostvovala pri zdravljenju, nad protokoli, ki imajo sicer ogromno korist. So osnova. Ampak tisti strah, da ja ne boš odstopil od protokola. Kar seveda moraš, ker nikoli niso vsi bolniki enaki, vendar moraš imeti razlog. Tukaj je veliko komoditete, da je najbolj enostavno slediti protokolu. Čim hočeš odstopiti, moraš to utemeljiti in premisliti. To so nevarnosti, ki so povezane s tem in seveda večni strah, da morajo pacienti imeti narejene vse preiskave.

Kako je bilo z angleščino? Angleščino ste morali obvladati, vendar je bil v tistih časih verjetno to vseeno kar precejšen preskok. Ali pa ne?

Ne, niti ni bil. To mi ni delalo posebnih težav, saj sem se angleško učila že v Ljubljani pri famoznem mistru »Molu«, ki je takrat učil vse zdravnike. Sklical nas je v predavalnico in rekel: »No, sedaj bomo govorili samo še angleško!«. Nato smo citirali The Happy

PROF. DR. BERTA JEREB, DR. MED.

Prince in dobro nam je šlo. Že ko sem bila na Švedskem, so stalno hodili na obiske gostje iz drugih dežel, gledat in se učit. Po enem mesecu tam sem že samostojno delala na oddelku, vodila goste po bolnišnici in tisto so bili moji prvi stiki z angleščino, ko enostavno nisem imela izbire, morala sem govoriti. Seveda pa je bila popolnoma druga »štorija« s švedščino, pravi »hec«. (smeh) Nekaj sem se prej učila, brati ni težko, ker sem znala nemško in angleško, govoriti pa je bilo seveda zelo tečno. Že po enem mesecu so me dali v ambulanto in me pustili, da se znajdem.

In tam ste potem komunicirali v švedščini …

Seveda, morala sem se znajti. No, na začetku sem tako bolj »klatila« kot govorila. (smeh) Spomnim se pacientke, ki mi je rekla, da se mi vidi, da nisem iz

Stockholma. Potem sem ji rekla, naj ugiba, od kod sem. »Jah,« je rekla, »vi ste pa s severne Švedske, kjer imajo že na pol finski naglas!« (smeh) To je bil zame krasen kompliment.

Stereotipno velja Švedska za precej konzervativno državo. Kako so vas torej sprejeli kot tujko iz vzhodne Evrope?

Na Švedskem res nisem občutila razlik. Dobro sem se počutila in vsi so me sprejeli.

Sem pa bila kot tujka zelo zanimiva, spomnim se celo anekdote. Veste, tam so dajali razpise za vikariat in potem so tudi v časopisu objavili, kdo je bil izbran. In tako je k meni na pregled enkrat prišla pacientka, ki je imela pred desetimi leti karcinom na dojki, vendar je bilo z njo takrat vse v redu. In sem 31

OSREDNJI INTERVJU

jo vprašala, kaj je narobe, pa je rekla, da nič, da je zdrava. Vztrajala sem, da mi pove, kaj jo muči, ker je vendarle prišla na pregled po dolgem času iz tako oddaljenega kraja. Prav silila sem vanjo in na koncu je gospa povedala, da je v časopisu prebrala, da je prišla ena iz Jugoslavije in jo je želela videti. (smeh) Nasmejala sem se, vstala in se zavrtela ter ji rekla, naj si me kar dobro ogleda. (smeh) Je vaša družina potovala z vami?

Moja družina, to je bila takrat težava. Pred Švedsko sem se ločila in tja odpotovala s svojim drugim soprogom. Hči je bila takrat stara 14 let, sin pa 11 let. O tej zgodbi rajši ne bi pripovedovala, ker je bil razplet precej krivičen, saj otrok nisem smela vzeti zraven. Zdelo se mi je zelo kruto, ampak sem imela takrat na srečo po starem švedskem kraljevem zakonu kot radioterapevt kar tri mesece dopusta in sem tako lahko tri mesece delala in bila potem en mesec na dopustu v Sloveniji, kjer sem preživljala čas z otrokoma. Z njima sem imela ves čas lep odnos, tudi z mojim drugim možem sta se lepo razumela, smo veliki prijatelji. Zdaj imam že kar osem pravnukov.

Potem ste zelo zaposlena prababica … (smeh) O ja! No, ampak za pravnuki vseeno ne morem več »letati«, z vnuki pa sem se precej ukvarjala. Vnuke so mi kar zaupali, sploh hči, saj veste, kako je, hči vseeno bolj zaupa mami kot tašči in tako je bilo tudi pri nas. Švedi imajo celo poseben izraz za babico po mamini – mur mur in babico po očetovi strani – far mur.

No, to vam moram še povedati! Jaz sem učila tudi v Ameriki. Tam so bili študentje popolnoma drugačni, vlekli so me za rokav in rekli: »To povej!

Zdaj te imam tu, potem boš šla, zato mi povej!« Ko sem prišla nazaj v Slovenijo, so študentje sedeli in bili tiho. Nihče ni ničesar vprašal, ker so bili zavrti in jim je bilo nerodno. Vendar nasprotno, sramota je, če ne sprašuješ.

To tudi same opažamo …

Ampak ne smete ravnati tako, on je zato tam, da vam razloži!

Problem je, da nas je strah, da bi povedali kaj neumnega in bi se potem tako profesorji kot kolegi norčevali ...

Ah kje, vsaka neumnost je boljša kot nič. Ne smete se bati.

Se vam zdi, da so bili takrat mentorji dostopnejši in bolj odprti za vprašanja, tako da jih je lahko študent ali stažist brez sramu vprašal, če česa ni razumel?

Absolutno. Sama sem imela, takrat še v Sloveniji, mentorje, ki so z veseljem povedali vse, kar so vedeli in delili svoje znanje z nami. To željo sem imela tudi kot profesorica in jo imam še danes, vendar včasih 32

APRIL 2015

ljudje neradi poslušajo. V času mojega delovanja v tujini sem bila na Češkem, Švedskem in v Ameriki in se mi je zdelo, da sem imela veliko srečo, da sem lahko videla stvari in pristope iz različnih zornih kotov. Izkušnje in znanja, ki sem jih tako pridobila, bi lahko tu dobro izkoristili, vendar to nemalokrat ni bilo zaželeno.

Se vam zdijo razne mednarodne izmenjave, ki so nam na voljo, koristne?

Izmenjave so izredno koristne, saj z njimi pridobiš veliko izkušenj. Edina nevarnost je, da se ti zdi tisto, kar vidiš v tujini vedno boljše, kot to, kar si se naučil doma.

Iz Stockholma ste se za kratek čas vrnili domov, nato karierno pot nadaljevali v Ameriki. Kako so vas sprejeli doma in kako v Amerki?

Iz Stockholma se nisem vrnila direktno domov, ampak sva z mojim drugim soprogom Marjanom eno leto preživela še v Ameriki. Po vrnitvi v Slovenijo so mi dali zelo lep položaj – strokovni pomočnik direktorja.

Bila sem vesela in imela sem veliko idej, načrtov, ambicij in zagnanosti. Potem so me povabili v Partijo in ker nisem hotela vstopiti, kar naenkrat nisem smela nič več. Takrat so mene in Marjana stalno vabili nazaj v Ameriko in tako sva šla in tam ostala 8 let.

Kaj vas je vodilo v onkologijo? To takrat pravzaprav sploh še ni bila specializacija …

Onkologija je bila takrat zavržna, še v Ameriki je bil takrat nek radikalen kirurg, ki nam je pravil »garbage collectors«, ker pobiramo tisto, česar oni ne marajo.

Tudi pri nas so nam zlobneži pravili »krepirhaus«.

No, da vam povem zgodbo, kako sem sploh prišla do onkologije. Pravzaprav zelo naključno, ko sva s kolegico po stažu hodili k sekretarju – malemu bogu, ki je odločal o tem, kam bova morali iti. Ker zaradi družine nisva želeli na teren, sva ga hodili prosit usmiljenja. Cica je hotela na onkologijo, jaz pa na pediatrijo.

In tako sva šli vsak mesec pritisnit na kljuko: »Prosim, če ne bi šli na teren«. No in nekega dne je rekel: »Pa le imam službi za vaju!« Mene, ki sem želela na pediatrijo, je poslal na onkologijo, kolegico pa ravno obratno na pediatrijo. In sva bili zadovoljni, samo, da ni bilo treba na teren in nikoli nama ni bilo žal.

Tisti teden sem v petek zaključila staž na »dermi« in že v ponedeljek začela na onkologiji. Profesor se me je razveselil in ko sem mu povedala, da si z mano ne bo mogel kaj dosti pomagati, ker ne vem ničesar o raku, mi je odvrnil: »Ne skrbi, tudi mi nimamo pojma.

Se bomo skupaj učili!« Potem sem delala v teh groznih prostorih v šempetrski bolnišnici. Ljudje so ležali po tleh, mrzlo je bilo.

No in sem šla zjutraj do pacienta, pa sem mu obljubila, da mu bom čim prej priskrbela sobo v kliničnem centru, on pa je rekel: »Nič ne skrbite, jaz nočem nikamor, rajši sem tu na tleh, ker ste dobri ljudje!«

Za Ameriko ste verjetno morali opraviti posebne izpite za nostrifikacijo?

Ja, res je. To je bila tudi štorija. (smeh) Ta izpit moraš opraviti, da dobiš dovoljenje za delo, ki sem ga sama sicer že imela, tako da ga v resnici nisem potrebovala. Vendar sem lahko po opravljenem izpitu delala tudi neposredno s pacienti in to je bilo v interesu bolnišnice, v kateri sem bila zaposlena, saj imajo od tega profit. Najprej sem šla v Alabamo, ker naj bi bilo tam lažje narediti izpit. Izpit traja tri dni, šest ur na dan. Najprej pišeš teoretični del, ki vključuje vse možno, tudi biokemijo, ki sem jo takrat že popolnoma pozabila in nisem imela pojma, kaj tam piše, tako da sem obkroževala odgovore kar tako po občutku. Drugi dan imaš vmesno stopnjo med kliniko in predkliniko in tretji dan klinični del, v sklopu katerega rešuješ primere. V Alabami sem tako naredila drugi in tretji del, prvega sem padla.

Ponovno sem poskusila potem v New Yorku, kjer sem mislila, da bom pisala samo prvi del, vendar se je izkazalo, da moram opravljati celoten izpit še enkrat.

Na srečo mi je v tretjem poskusu uspelo.

In kako ste potem prišli do znanja?

Učili smo se ob bolnikih. Jaz sem bila radioterapevt, kar takrat sploh še ni bila stroka, s kolegico sva prvi delali izpit in tako formirali radioterapijo kot stroko. Prej sta bili namreč tako terapija kot diagnostika združeni v radiologijo.

Kasneje sem morala napisati tudi asistentsko delo, objavljali smo tudi članke o kemoterapiji. Cela ekipa je bila zelo zagnana, prizadevna, to je bil res izjemen čas, dogajale so se edinstvene stvari. Zavedam se privilegija, da sem lahko bila v tistem času zraven, glede stroke sem imela neznansko srečo.

Včasih smo tudi popolnoma zgrešili, ko smo iskali vzroke in rešitve. Spomnim se pljučnega raka.

Veliko moških je imelo pljučnega raka in prepričana sem bila, da obstaja povezava s hormoni in na tem smo veliko delali. Seveda smo kasneje ugotovili, da ga povzroča kajenje in da so ženske manj kadile. To danes jemljemo kot dejstvo, takrat pa je bilo seveda vse to še uganka. Res smo počeli vse sorte in iskali vse mogoče stvari.

Imeli smo ogromno dela s pacienti, da smo

Ampak ali je v Ameriki vendarle drugačna atmosfera med študenti in profesorji kot pri nas?

Je, res je, ampak konec koncev skrbite za to atmosfero tudi vi. Tu je naša zavrtost zelo očitna.

Spomnim se, ko sem učila specializante v Ameriki, nikoli jim ni bilo dovolj. Včasih so mi celo kar direktno rekli, da se motim, pa sem jim povedala, v katero literaturo naj pogledajo, da bodo videli, da imam prav. No in so pogledali in naslednjič prišli povedat, da sem le imela prav. Naš odnos je bil zelo konstruktiven. Oni so se dobro zavedali, da je naša dolžnost, da jim povemo, kar znamo. Nikoli jim ni bilo nerodno, da bi nas nadlegovali ali kaj podobnega, kar je tudi prav. Ne smete se pustiti, ker ste tudi vi soodgovorni za potek pouka. Prisilite jih, da se naučijo biti učitelji.

OSREDNJI INTERVJU

izboljševali metode zdravljenja in seveda tudi analizirali naše delo, kar se mi zdi, da se danes premalo dela.

Ravno to je danes pogosto problem. Ni več toliko svobode, da bi lahko preizkušali različne metode zdravljenja, vsi se strogo držijo protokolov, ker so posledice ob napakah zelo hude …

Seveda je bilo drugače, mi smo bili pionirji.

Kar koli smo počeli, smo bili prvi. (smeh) Spomnim se zgodbe iz današnjega časa. Na Onkološkem inštitutu smo imeli izredno zagananega in pridnega gastrologa, ki je iz literature pobral način zdravljenja, ki so ga prakticirali pri zdravljenju malignega melanoma, ki je seveda še vedno velik problem. In je s tem zdravil bolnike, nakar se je kolegica spomnila, da za to ni imel etičnih dovoljenj in ga je prijavila. V komisiji, ki je pregledala vse primere in popise, sem bila tudi jaz. Ugotovili smo, da ima dobre rezultate in smo mu dali pozitivno mnenje. Ženska je bila ogorčena in nas označila za nekompetentne ter ga prijavila zdravniški zbornici, ki mu je dala najprej opomin.

On se je nato pritožil in je šla zadeva na drugo stopnjo, kjer so ga oprostili. Povedati hočem, da je veliko preveč zavisti, ne more nekdo biti boljši, kot sem jaz.

Jaz sem bila v življenju zelo trmasta in sem šla dostikrat tudi z glavo skozi zid. Če si prepričan, da imaš prav, moraš za tem trdno stati. Seveda pa je tako, da vedno vendarle nimaš prav, takrat pa moraš biti pripravljen priznati, da si ga polomil.

V medicini je vedno tako, da jo dobiš po glavi ravno takrat, ko misliš, da že res obvladaš. Znani filozof je pravil, da je znanje tako kot krogla, ki se s površino dotika neznanja. Tem večja je krogla, večje je tudi neznanje in tega se moraš zavedati.

Kako pa to, da ste se usmerili v otroško onkologijo? Morda zaradi želje, da bi specializirali pediatrijo?

Ne vem, mogoče, mogoče tudi ne. Na Švedskem takrat še ni bilo otroške onkologije. V čakalnicah so bili otroci skupaj z odraslimi, enkrat jih je obseval en, drugič drug radioterapevt in takratnemu šefu sem rekla, da jih lahko prevzamem, se jim posebej posvetim in gledam na njih.

Imela sem dva kolega na pediatriji, s katerima sem se zelo dobro razumela in tako smo postali tim za otroško onkologijo. Tako se je začela otroška onkologija na Švedskem. (smeh) Zdravljenje onkoloških pacientov je zaradi visoke stopnje umrljivosti že tako psihično stresno, pri otrocih še toliko bolj. Kako ste se spopadali s čustvi ob zdravljenju otrok?

Saj je stresno. Ampak od takrat, ko sem se začela ukvarjati s tem, smo doživeli res velik napredek. V prvih letih, ko sem bila še zdravnica, so vsi umirali.

PROF. DR. BERTA JEREB, DR. MED.

Naslovnica knjige Mali Vitezi.

Praktično vsi. Levkemija je bila neozdravljiva. Vsak, ki je zbolel, je umrl. Danes se pozdravi 70 do 80 odstotkov pacientov z levkemijo. In ves ta razvoj sem dala skozi. To je bila velika nagrada za vse.

Res pa je, da mi je bilo vedno hudo, ko so jokali.

Vendar za laike rak še vedno pomeni smrt.

Zdi se mi, da je strah pred rakom zakoreninjen v ljudeh. In da bo trajalo še nekaj časa, da se ga bodo ljudje znebili. Ampak do danes se je ta miselnost že precej spremenila.

Napisali ste knjigo z zgodbami bolnikov, ki so že v otroštvu preboleli raka in ustanovili Malega viteza. Od kod ime Mali vitez?

Najprej smo ustanovili institucijo. To je bil proces, ki se je spontano dogajal. Potem smo se začeli spraševati, kakšno ime bomo imeli. No, moj mož mi je svetoval, naj bo Mali vitez. Senkijevičev Mali vitez je bil junak. Slaboten, majhen, ampak zelo pogumen. Nad predlogom so bili vsi navdušeni, zato smo ga sprejeli. Sedaj se otroci sami kličejo mali vitezi.

Kdo pa je sedaj vaš naslednik?

Leta 1986 sem začela z ambulanto za pozne posledice zdravljenja raka pri otrocih, čeprav so na Onkološkem inštitutu hoteli, da se upokojim.

Rekli so mi, da imam že dovolj delovne dobe. (smeh) Ampak na ministrstvu sem nato zaprosila za projekt in so ga odobrili. Dobila sem štiri raziskovalke, med katerimi je bila tudi Lorna Zaletel, ki se je resno lotila raziskovanja. Tako je postala moja naslednica in je sedaj tudi predsednica ustanove Mali vitez. Vključila se je v mednarodno Pancare organizacijo, v kateri zbirajo podatke o otroških rakavih boleznih. Je zelo zavzeta in predana svojemu delu. Zelo sem vesela, da jo imam.

Tako vam je konec koncev svoje znanje uspelo predati naprej.

To je nemogoče. (smeh) Vsega znanja kljub trudu ne moreš predati naprej. Lorna je zelo resna, bistra in delovna. Polno lepih lastnosti ima.

Edino ni tako trmasta kot sem jaz, je bolj občutljiva, jaz pa imam debelo kožo. Verjetno sem to podedovala po očetu, ki je bil kmet in nikoli ni upošteval avtoritet.

Kaj je najtežja stvar, s katero ste se spopadli v življenju? Ali pa v medicini?

Najtežja stvar? (smeh) Kako težko vprašanje. V medicini, kaj je bilo najtežje? Sploh ne vem, da bi bilo kaj težko. Res ne morem reči. Vse, kar je bilo težko, si pričakoval, saj je bilo del tvojega poklica, življenja. Ne morem se spomniti, da bi kdaj rekla, 33

ZOBNA VILA PRINAŠA

to je bilo pa res grozno. Seveda je hudo, ko vidiš, kako si brez moči in ko nič ne veš. Spomnim se recimo, na začetku, ko sem bila za katerega izmed bolnikov prepričana, da bo v redu, da bo preživel, a je čez dva meseca umrl. Za drugega sem mislila, da bo umrl, in je preživel. Težko je bilo preživeti napake in napačne sodbe. Težave, ki sem jih imela, so bile v glavnem s kolegi. (smeh) Hočem reči, da sem jim dopovedovala stvari, ki jih enostavno niso hoteli verjeti. Tudi v Ameriki je bilo tako. Na Švedskem je bilo popolnoma drugače, tam smo se namreč o vsem pogovorili.

No, težko je tudi, ko hočeš začeti nekaj novega.

Takrat vedno zadeneš ob zid. Ko sem tukaj začela z

raziskovanjem poznih posledic, so nekateri pediatri rekli: »Ja za božjo voljo, saj jim moramo enkrat reči, da so zdravi, ne pa, da jih ti kličeš na preglede.« Danes je popolnoma jasno, da moramo vse, ki so preživeli raka v otroštvu celo življenje spremljati.

Takrat so temu nasprotovali. V začetku smo jih sprejemali za pregled rastnega hormona in jim je bilo potrebno ponoči jemati kri. In so kolegi tukaj rekli: »A sedaj bomo pa zdrave sprejemali, ko imamo toliko bolnih.« Čisto vse, kar počneš na novo, je težava. Če ti po desetih letih uspe, si uspešen. Res, traja toliko časa, da presadiš glave. Če veš, da imaš prav, moraš vztrajati. Moraš pa seveda tudi priznati, če si se zmotil.

Nam lahko za konec zaupate, katera misel vas je vodila skozi življenje?

Res je, da sem zelo stara, ampak toliko pametna pa tudi nisem, da bi lahko vsakemu dala svoj nasvet. Vsak zase mora vedeti, kje ima močne in kje šibke točke. In ne se pustiti. Če se sam ne ceniš, te drugi ne bodo cenili. Mene niso vzgajali, jaz sem odraščala med deklami in hlapci. Vzgojnih prijemov sploh niso poznali. Ampak sem si zapomnila dve stvari, ki mi jih je oče rekel. Nikoli nobene stvari ne zavrzi, dokler ne premisliš, koliko je v tem dela in napora. In rekel je tudi , vem, da je dobro delati težko, zelo težko, ampak vsaj slabega nikoli nič ne naredi.

ZOBNE PASTE – POT DO ZDRAVIH ZOB?

Besedilo: Marija Lukič

Ko v trgovini zaviješ proti policam s pripomočki za ustno higieno, te poleg široke ponudbe raznih ščetk, nitk in ustnih vod pričaka tudi nepregledna ponudba zobnih past. Katera je torej najboljša za zobe? Katera bo tvoj nasmeh naredila bolj bel? Tista, na kateri piše »ultra caries protection«, ali tista s posebno zaščito proti nastajanju oblog na zobeh?

Zanimiva je tudi tista z »brilliant teeth effect« ali pa »triple action«, ki ti s kar trojnim učinkom očisti zobe, svoje pa dodajo še raznobarvne svetleče škatlice, ki zagotavljajo, da se svetijo manj, kot se bodo tvoji zobje po uporabi njihovega produkta. V članku na kratko predstavljam temeljne lastnosti zobnih past, vsekakor pa upam, da se boš največ naučil/a iz zaključka.

Abrazivi in belilne zobne paste Uporaba zobnih past sega že v antiko – takrat so stari Grki in Rimljani v paste dodajali abrazive kot na primer zmlete kosti ali školjke. Danes namesto tega v paste dodajamo na primer delce aluminijevega hidroksida in kalcijevega karbonata, njihova vloga pa ostaja enaka – pomoč pri odstranjevanju plaka in madežev z zob. Paste z belilnim učinkom delujejo po principu večje koncentracije abrazivnih delcev, pa tudi njihove trdote, velikosti in oblike. Poenostavljeno si lahko delovanje teh past predstavljaš, kot da bi v zobno pasto nasuli zelo droben pesek in si s tem drgnili zobe. Čiščenje je tako do sklenine nekoliko bolj agresivno, vendar pa se s tem dokaj učinkovito očisti madeže zaradi kave in čaja na zobeh – tako izgledajo bolj beli, čeprav se dejanska barva sklenine ni spremenila. Problem je seveda morebitna pretirana abrazija sklenine ob prepogosti uporabi, kar ima lahko za posledico povečano občutljivost zob, zato se uporaba posebej odsvetuje ljudem s pretirano obrabljenimi 34

APRIL 2015

zobmi oziroma z znaki erozije. S takimi pastami je odsvetovano tudi ščetkanje po uživanju kisle hrane, saj erozivni učinek kisle hrane abrazivi v pastah še povečajo. Čeprav imajo nekatere belilne paste dodane tudi druge sestavine, kot je na primer vodikov peroksid, je primarni učinek takih past predvsem v odstranjevanju madežev.

V kolikor si želiš pobeliti svojo naravno barvo zob, se raznih domačih pripravkov raje izogibaj in se posvetuj s svojim zobozdravnikom, ki bo ta poseg na tvojih zobeh varno izvedel.

Fluoridi in zaščita pred kariesom Fluoridi so v današnjem času po krivici dobili nehvaležno mesto med teorijami zarot, čeprav njihove koncentracije v pastah še zdaleč ne dosegajo vsebnosti, ki bi bile za organizem škodljive.

V zobni pasti se najpogosteje nahajajo v obliki aminfluorida ali natrijevega fluorida v standardni koncentraciji 1450 ppm (parts per million, 1ppm=1mg/L) v pastah za odrasle, za otroke do dveh let 500ppm in od dveh do petih let 1000ppm.

Sklenina je sestavljena iz kristalov kalcijevega hidroksiapatita. Ker na njeni površini v daljših časih med obroki poteka proces remineralizacije, se ob prisotnosti fluoridov namesto omenjenega kalcijevega hidroksiapatita tvori fluoroapatit. Ta je bolj odporen proti kislim izločkom bakterij, ki sklenino raztapljajo in posledično so zobje bolj odporni proti kariesu. Da bi dosegli polni učinek te učinkovine, naj ne bi spirali ust po umivanju s pasto, zato da fluoridi ostanejo prisotni ob zobeh – bolj kot sama koncentracija fluoridov je pomemben dejanski stik fluoridov s površino sklenine. Poleg fluoridov protibakterijsko učinkujejo še na primer ksilitol in encimi (lizocimi, laktoperoksidaze in glikozil peroksidaze), a je njihov pomen neprimerljiv s fluoridi. Ob zavajajočem marketingu in

poplavi zobnih past, ki se med seboj razlikujejo v malenkostih ali pa celo le po embalaži, ostaja zadostna vsebnost fluoridov edina učinkovina, ki sklenino zanesljivo naredi odpornejšo.

Naravne in zeliščne zobne paste Čeprav embalaže teh past pogosto obljubljajo v celoti naraven izvor sestavin, nas etiketa na zadnjih straneh zobnih past ponavadi nekoliko razočara, saj v resnici marsikatera naravna pasta ravno tako vsebuje penilna sredstva in ostale sintetične sestavine. Naravni del učinkovin je sicer zelo raznolik– abrazive nadomešča soda bikarbona, dodani so razni ekstrakti (timijan, žajbelj, ognjič …), olja in arome. Učinkovitost teh past, če so dodani tudi fluoridi, je primerljiva z navadnimi.

Zobne paste za občutljive zobe Delujejo po principu blokiranja dentinskih kanalčkov (za podrobnejšo razlago o dentinskih kanalčkih se obrnite na kolege dentalce). Sicer trenutno ni raziskav, ki bi nesporno dokazovale učinek sestavin takih past, zasluga za zmanjšano občutljivost zob pa se pripisuje fluoridom, stroncijevim spojinam, argininu in samemu ščetkanju.

Surfaktanti v zobnih pastah Verjetno ste opazili, da se večina zobnih past v ustih močno peni. Razlog za to je prisotnost natrijevega lavrilsulfata (SLS), ki enako vlogo opravlja tudi v večini mil in šamponov. Penjenje zobne paste je namenjeno porazdelitvi paste po celotni ustni votlini, vendar pa SLS tanjša ustno sluznico in povečuje njeno prepustnost in tako pri nekaterih lahko sproži nastanek razjed in vnetij.

Ustne vode Tekočine za spiranje ust po ščetkanju so po navadi antiseptične raztopine z dodatkom fluorida.

ZOBNA VILA PRINAŠA

Velja poudariti razliko med običajnimi ustnimi vodami in tistimi, ki so namenjene zmanjševanju vnetja – na primer raztopine s klorheksidinom. Kot sem že omenila, se naj ust po ščetkanju s pasto ne bi spiralo – kar je za veliko ljudi nesprejemljivo.

Zato sploh obstajajo ustne vode, gre namreč le za dodaten nanos fluoridov v ustno votlino.

Ustno vodo požvrkljamo in izpljunemo, nato pa ust ne speremo. Zobozdravniki priporočamo le izogibanje ustnim vodicam, ki vsebujejo alkohol. Čeprav imamo po uporabi teh občutek, da »nam je vse bakterije po ustih pobilo« in je zato tak izdelek učinkovit, je alkohol škodljiv za ustno sluznico, saj jo izsušuje, bogata mikroflora pa je v

ustih naravno prisotna in je niti nimamo namena odstranjevati.

Zaključek Kljub izjemno pestri ponudbi izdelkov za ustno higieno je bistvenega pomena mehanska odstranitev oblog in dosledno čiščenje vseh zobnih površin, pri čemer posebno pozornost namenjamo medzobnim prostorom. Teh za razliko od ostalih ploskev zoba ne čisti žvečenje hrane že samo po sebi in lična sluznica ob govorjenju ter žvečenju, prav tako pa jih krtačka za zobe ne doseže, zaradi česar je uporaba nitke in medzobnih krtačk zelo pomembna. Tudi primerjalne študije

potrjujejo, da je temeljito čiščenje brez paste celo enako učinkovito kot čiščenje z uporabo zobne paste. Še več, zaradi bogatega penjenja zobne paste in dodanih ‚svežih‘ arom dobimo varljiv občutek čistih zob, zaradi česar je lahko čiščenje slabše.

Zatorej ščetkaj in nitkaj – dentalce zagotovo rajši srečuješ drugje kot na zobozdravniškem stolu.

ZAKAJ »DENTALCI« POTREBUJEMO SPLOŠNO MEDICINSKO ZNANJE IN KAJ BI »MEDICINCI« MORALI VEDETI O STOMATOLOŠKEM DELU?

Besedilo: Tea Šket

V Sloveniji poteka izobraževanje zobozdravnikov le na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Študentje smeri Splošna medicina in smeri Dentalna medicina si tako v prvi polovici študija delimo prostore, večino študijskih obveznosti in imamo možnost bolje spoznati študij in delo druge smeri. Pa zares vemo, zakaj je široko medicinsko znanje za zobozdravnika pomembno v vsakdanji praksi in zakaj tudi zdravniku koristi osnovno poznavanje dentalne medicine?

Zobozdravnik je strokovnjak s področja medicine, ki skrbi za ustno zdravje prebivalcev. V ožjem smislu je torej usposobljen za prepoznavanje in zdravljenje bolezenskih sprememb zob, dlesni, ustne sluznice, ustne votline in jezika. Vendar mora za ustrezno diagnozo in načrtovanje zdravljenja pacienta obravnavati celostno, kar pomeni poznavanje bistvenih podatkov pacientove splošne anamneze, opraviti mora kratko splošno oceno pacientovega zdravja in poznati morebitno pacientovo medikamentozno terapijo ali morebitne alergije.

Sistemske bolezni in zdravila vplivajo na ustno zdravje Zdravje ustne votline in splošno zdravje pacienta sta med seboj obojesmerno odvisni entiteti. Številne bolezni se izražajo (tudi) v ustni votlini.

Spomnimo se nekaj primerov značilnih patoloških znakov v ustni votlini, ki so prvi pokazatelji številnih bolezni: Koplikove pege pri trenutno aktualni okužbi z virusom ošpic, malinast jezik pri škrlatinki, značilne hiperpigmentacije pri Addisonovi bolezni (primarna insuficienca nadledvičnih žlez), oralni ulkusi kot posledica sistemskih obolenj (levkopenije,

levkemija, celiakija, Chronova bolezen, sitemskih avtoimunih bolezni, mukokutanih bolezni), kronična, persistentna kandidiaza (številne bolezni, med drugim značilno pri okužbi s HIV).

Tudi zdravila, ki jih pacient prejema zaradi svoje sistemske bolezni, so lahko vzrok sprememb v ustni votlini. Najpogostejši stranski učinek zdravil v ustni votlini je kserostomija (zmanjšano izločanje sline ali občutek suhih ust), ki se pogosto pojavlja pri jemanju diuretikov, antihipertenzitivov, antidepresivov, antipsihotikov, antiholinergikov, kemoterapevtikov, opiatov, amfetamina in barbituratov. Gre za širok nabor pogostih bolezni, pri katerih bi ob medikamentozni terapiji pacient lahko imel večje tveganje za pojav posledic kserostomije, kot so koreninski kariesi in vratne erozije, preobčutljivost zobnih vratov, kronična vnetja, poškodbe ustne sluznice ali celo kanididiazo. Neželeni učinki zdravil so pogosteje tudi hipertofija dlesni (fenitoini med antiepileptiki, kalcijevi antagonisti in ciklosporin), hiperpigmentacija ustne sluznice (sintetični ACTH, klorpromazin, citostatiki, kontraceptivi …), kandidiaza ali druge virusne, bakterijske ali glivične okužbe ter težje oblike parodontalne bolezni (vsa imunosupresivna zdravila, npr. kortikosteroidi, citostatiki, antitiroidna zdravila). Zobozdravnikova vloga je poznati pacientove bolezni in med njimi prepoznati tiste, pri katerih je predpisano katero od zdravil z možnimi neželenimi učinki na ustno zdravje.

Infekcijske bolezni in stomatologija Zobozdravnik mora poznati infekcijske bolezni, ki jim je ob delu v ustih izpostavljen, in možne poti

ZAKAJ »DENTALCI« POTREBUJEMO SPLOŠNO MEDICINSKO ZNANJE ...

prenosa le-teh na zobozdravstveni tim ali druge paciente. Najbolj nevarni so virusi HIV in hepatitisa B in C, čeprav je v zobozdravniški ordinaciji možen prenos številnih infekcijskih bolezni. Tudi kadar zobozdravnik nima anamnestičnih podatkov o okužbi, je potrebno pri vsakem pacientu poskrbeti za ustrezno zaščito tima (uporaba rokavic, zaščitnih očal ali ščita, pozornost ob ravnanju z ostrimi inštrumenti ali iglami) in še posebej preprečiti možnost prenosa okužbe med pacienti (strogo ločevanje »čistega« in »nečistega« dela ordinacije, razkuževanje stola in površin ordinacije, ustrezna sterilizacija inštrumentarija …). Na nevarno okužbo lahko zobozdravnik posumi tudi glede na pacientov življenjski slog, značilne patološke spremembe v ustni votlini ali glede na medikamentozno terapijo, ki jo pacient prejema (npr. interferon alfa pri zdravljenju hepatitisa C). Okuženega pacienta zobozdravnik ne sme zavrniti, mora pa poznati protokol dela ter ga dosledno upoštevati (pacienta naroči zadnjega, prekrivanje površin, ki bi lahko bile kontaminirane med delom, uporaba pripomočkov za enkratno uporabo, ustrezna zaščita tima).

Vpliv sistemskega zdravja na stomatološko obravnavo Sistemske bolezni pacienta in njegova medikamentozna terapija so pomembne tudi pri načrtovanju stomatološkega zdravljenja. Pri tem je sodelovanje med pacientovim osebnim zdravnikom in zobozdravnikom nujno. Posebna pozornost je potrebna pri načrtovanju posegov, kjer pride do manipulacije dlesni (vse stopnje parodontalnega zdravljenja, ekstrakcije zob) ali periapikalnega pod35

ZOBNA VILA PRINAŠA

Oralna kandidiaza je lahko prvi znak imunske oslabljenosti organizma

ročja zoba (endodontsko zdravljenje, apikotomija) ali do poškodbe ustne sluznice (vsi oralno-kirurški posegi). Pri natančno določenih kardioloških pacientih, pri pacientih na dializi in pri bolnikih s transplantiranimi organi je potrebna antibiotična profilaksa. Za preprečevanje bakterijskega endokarditisa je Ameriško združenje za kardiologijo (AHA) izdalo in sproti posodablja smernice, ki so pripravljene celo v žepni verziji, primerni za vsakega pacienta ali ordinacijo (dostopno na: http:// www.heart.org/idc/groups/heartpublic/@wcm/@ hcm/documents/downloadable/ucm_307684. pdf ). Bolniki na antiagregacijski (acetilsalicilna kislina, klopidogrel, tiklopidin) ali antikoagulantni (varfarin, heparin) terapiji potrebujejo pred kirurškimi posegi, celo pred ekstrakcijami zob, ustrezne vrednosti kazalcev terapije (čas krvavitve, INR, aPTČ) ali celo prilagoditev terapije. Odločanje o tem je interdisciplinarno (zobozdravnik/kirurg skupaj z osebnim zdravnikom ali kardiologom) in odvisno od velikosti posega ter zdravstvenega stanja pacienta. Interdisciplinarni pristop je nujen tudi pri pacientih na zdravljenju s kortikosteroidi (prilagoditev terapije pred posegom, da se izognemo akutni adrenalni insuficienci), z bisfosfonati (previdnost pri posegih, ki vključujejo kostnino) in pri pacientih, ki bodo ali so potrebovali radio- ali kemoterapijo.

Nujna stanja v stomatološki ordinaciji Zobozdravnik je kot nosilec zdravstvene dejavnosti odgovoren del tima, ki mora biti vešč prepoznavanja in ukrepov pri nujnih stanjih. Obvezna je tudi primerna oprema za ukrepe prve pomoči in uporaba osnovnih urgentnih zdravil. V zobozdravniški ordinaciji so najverjetnejša naslednja nujna stanja: izguba zavesti, hiperventilacija, aspiracija inštrumenta ali zoba, akutni koronarni sindrom, miokardni ali cerebrovaskularni inzult, alergična reakcija in anafilaktični šok (alergija na snovi anestetika, na dentalne materiale, na lateks), epileptični 36

APRIL 2015

Krvavitev globokega obzobnega žepa med sondiranjem. Parodontalna rana je lahko v velikosti dlani.

napad, astmatični napad, adrenalna kriza ali pareza facialisa v zvezi z aplikacijo lokalnega anestetika.

Da bi bil stres ob urgentnem stanju čim manjši in razplet čim bolj ugoden, je nujno medicinsko znanje - prepoznava in zdravljenje teh stanj - ter ustrezna oprema v ordinaciji.

Vpliv ustnega zdravja na sistemsko zdravje, ki ga bi moral poznati vsak zdravnik Manj poznan je vpliv oralne patologije na splošno zdravje posameznika in populacije. Zobni karies in parodontalna bolezen sta najpogostejši kronični bolezni na svetu (WHO, 2003). Prikaz obolevnosti prebivalstva za zobnim kariesom je v SZO poročilu izražen z indeksom KEP (ang. DMFT index; tj. število karioznih, zaradi kariesa ekstrahiranih in plombiranih zob). Iz istega poročila lahko razberemo, da Slovenija po KEP indeksu med odraslimi, starimi 35– 44 let, spada med države z visokim KEP (>13,9) med odraslimi, vendar nizkim KEP med 12-letniki (KEP = 1,2 – 2,6). Čeprav v Sloveniji nimamo podatkov o parodontalnem stanju prebivalcev, so podatki epidemiološke raziskave na prebivalcih Ljubljane po 20-letnem spremljanju zaskrbljujoči, saj iz začetnih 2,4 % prebivalcev med 15-65 leti starosti z zdravimi obzobnimi tkivi (Skalerič U. in Kovač Kavčič, 1989) po 20 letih v isti preiskovani skupini ni nikogar z zdravimi obzobnimi tkivi (Skalerič E, Petelin, Kovač Kavčič, Skalerič U, 2008). Kar 98,7 % preiskovancev je leta 2008 potrebovalo vsaj začetno parodontalno zdravljenje z luščenjem in glajenjem, skoraj polovica vseh priskovancev pa je potrebovala še nadaljnje kirurško parodontalno zdravljenje (Skalerič E, Petelin, Kovač Kavčič, Skalerič U, 2008). Vsi podatki kažejo na visoko prevalenco ustnih bolezni med slovenskim prebivalstvom.

Prav zaradi visoke prevalence in počasnega napredovanja sta karies in patologija obzobnih tkiv obravnavana kot nekaj normalnega ali zgolj kot estetska težava. Vendar lahko nezdravljena vodita do resnih sistemskih težav in je prav, da

tudi zdravnik pozna njune glavne značilnosti in posledice. Najpogostejši posledici obeh obolenj sta močan zadah in bolečina orofacialnega področja, ki se lahko širi tudi v sosednje regije (proti ušesu, vratu, v nosne sinuse …). Ker je ustna votlina neposredno ali posredno povezana s številnimi pomembnimi strukturami, se lahko okužba prenese in povzroča težave v teh strukturah (otitis media, sinuzitisi, širjenje odontogenih okužb s fisulo skozi kožo). Širjenje bakterijske okužbe, ki je posledica nezdravljenega kariesa, skozi fascije v bližnje prostore lahko vodi do življenjsko ogrožajočih stanj (npr. Ludvigova angina: širjenje okužbe spodnjih kočnikov iz submandibularnega in submentalnega naprej parafaringealno ali v mediastinum). Druga, v Sloveniji verjetno še bolj razširjena, ustna bolezen je vnetje obzobnih tkiv. Če je omejeno zgolj na dlesen, ga imenujemo gingivitis, ko pa se razširi v globlja tkiva (pozobnico in kost), napreduje v parodontitis. Glavni klinični znak je krvavitev dlesni že ob najmanjšem dražljaju, kot je na primer ščetkanje zob. Pogosto ga spremlja slab zadah. Obzobna rana je posledica vnetja in je lahko v velikosti dlani. Naši raziskovalci so z meritvami obzobnih žepov izračunali povprečno velikost vnetne obremenitve v velikosti 9,25 cm2 (Skalerič Ein sod., 2012). Pomembno je zavedanje, da parodontalna rana pomeni veliko mesto vdora mikrobov in vnetnih mediatorjev v krvni obtok ter dokazano pomembno vpliva na sistematsko obremenitev organizma. Velikost parodontalne rane celo značilno vpliva na raven CRP, ki je sistemski pokazatelj vnetnega odziva. Je tudi dejavnik tveganja za srčno-žilne bolezni, zato bi bila pri teh bolnikih potrebna obojesmerna kontrola – parodontalnega in srčno-žilnega statusa. Parodntalna bolezen je tudi šesti zaplet zmeraj bolj razišrjene sladkorne bolezni. Vpliv je dokazano obojesmeren: parodontalno zdravljenje je nujno za učinkovito metabolno urejenost sladkornega bolnika in diabetiki imajo večkrat in hitreje napredovano

ZOBNA VILA PRINAŠA

razgradnjo obzobnih tkiv ob neurejeni glikemiji. Številne raziskave so parodontalno bolezen pri nosečnici povezale s povečanim tveganjem za prezgodnji porod in nizko porodno težo novorojenčka, zato je potrebno posebno pozornost usmeriti tudi poduku o ustni higieni in ustnem zdravju bodočih nosečnic.

S katerimi zobozdravstvenimi stanji se lahko še sreča zdravnik v svoji praksi Zobozdravstvena stanja, s katerimi se lahko sreča zdravnik v svoji praksi in je zaželeno, da jih prepozna, so lahko tudi: rak ustne votline (po podatkih WHO osma najpogostejša vrsta raka), osteomielitis čeljustnic (ob nezdravljeni oralni patologiji zaplet po radioterapiji, po terapiji z bisfosfonati), orofacialne nepravilnosti (shize, prognatija ali retognatija čeljustnic, drža odprtih

ust). Pri vseh naštetih nepravilnostih je pomembna čimprejšnja prepoznava, napotitev in ukrepanje.

Kot primer naj navedem na prvi pogled banalno nepravilnost – držo odprtih ust in dihanje skozi usta, ki je lahko v zgodnjem otroštvu zgolj razvada, vzrok ali posledica pogostih prehladnih obolenj, vendar lahko neprepoznana vodi v hujše in težje popravljive deformacije orofacialnega sistema. Za konec naj omenim še težavo pacienta z novo protezo, s katero se lahko hitro sreča splošni zdravnik v svoji ambulanti (in mu bo znanje o tem vzroku koristilo pri diagnozi); »žuljenje« proteze se lahko kaže kot persistentno vnetje žrela, pa je lahko vzrok vnetja le neustrezno prilagojen dentalni pripomoček – proteza.

Za zaključek Zaradi razvoja medicinske vede in izboljša-

nega življenjskega standarda se je pričakovana življenjska doba ljudi povišala, ki ob hkratnem zniževanju stopnje rodnosti vodi v staranje prebivalstva, posebej v razvitih državah. Po podatkih WHO (2011) se bo število ljudi, starejših od 65 let iz 524 milijonov leta 2010 do leta 2050 zvišalo na 1,5 milijarde. Posledično lahko pričakujemo zmeraj višje število bolnikov s kroničnimi sistemskimi boleznimi, pogosteje se bomo srečevali celo s pacienti z več sistemskimi boleznimi. Zato je poznavanje vpliva sistemskih bolezni in terapije le-teh na zdravje ustne votline in hkrati vpliv oralne patologije na potek sistemskih bolezni zmeraj širše in pomembnejše področje zanimanja zdravstvene stroke. Pravilno je, da so strokovnjaki obeh strok ob svojem odličnem ožje usmerjenem strokovnem znanju tudi širše izobraženi in da si prizadevajo za interdisciplinarno obravnavo pacienta.

SPECIALIZACIJA IZ študij USTNO-OBRAZNE BOLEČINE Podiplomski dentalne medicine v tujini z IN DENTALNE SPALNE MEDICINE Intervju doc. dr. Ksenijo Rener Sitar

Besedilo: Ana Ferfolja

V Sloveniji lahko zobozdravnik opravi eno izmed šestih specializacij, ki so pri nas priznane, kar pa še ne pomeni, da so to edine možnosti podiplomskega študija dentalne medicine. V drugih državah Evropske unije in po svetu je priznanih več kliničnih specializacij, ki pri nas ne obstajajo in niso širše poznane.

Ena izmed njih je specializacija iz ustno-obrazne bolečine, ki jo je v ZDA opravila doc. dr. Ksenija Rener Sitar, ki jo študentje poznamo predvsem kot specialistko stomatološke protetike, predavateljico in nosilko predmeta gnatologija. V tem intervjuju doc. dr. Rener-Sitar predstavi specializacijo iz ustno-obrazne bolečine in dentalne spalne medicine ter njeno izobraževanje v ZDA. Kaj je specializacija ustne in obrazne bolečine, s kakšnimi pacienti delate?

Pri tej specializaciji je potrebno boljše poznavanje nevrologije in terapije bolečine stomatognatega sistema. Nobena obstoječa specializacija, ki jo imamo pri nas, pravzaprav ne pokriva v celoti tega področja, kar je predstavljalo neko praznino, predvsem pri obravnavi kronične mišično-skeletne ustno-obrazne bolečine. Je pa to priznana specializacija za stomatologe v določenih evropskih državah, na primer na Nizozemskem, Norveškem, Švedskem in v Španiji. V ZDA je sedem ali osem akreditiranih centrov s to specialistično dejavnostjo, kjer poteka ta dvoletna specializacija.

INTERVJU Z DOC. DR. KSENIJO RENER SITAR

Zaenkrat obravnavamo predvsem paciente, ki jim zavarovalnica vsaj v manjši meri plača obravnavo in so k meni napoteni s strani zobozdravnika, ne pa tudi zdravnika. Pričakujem, da bomo v prihodnje dosegli drugačen dogovor z zavarovalnico in bodo lahko tudi osebni zdravniki napotili paciente k nam v obravnavo.

Imamo standardiziran protokol obravnave pacientov z mišično-skeletno ustno-obrazno bolečino, torej bolnikov z bolečino in disfunkcijo v žvečnih mišicah in/ali čeljustnih sklepih, ki ji pogosteje pravimo temporomandibularna motnja (TMM). V manjši meri, vendar vedno več, obravnavamo tudi paciente z nevropatsko bolečino, katerim so zobozdravniki pogosto najprej endodontsko zdravili več zob, saj se je na primer trigeminalna nevralgija na začetku izražala kot netipični zobobol. Tako dobimo takšne bolnike od zobozdravnikov, ki pravzaprav ne poznajo pravega vzroka bolečine in ne vedo, kako bi jo zdravili. Pri obravnavi pacientov s TMM moramo upoštevati vso bolečino, ki se pojavlja na področju glave, predvsem glavobole, saj ob zdravljenju le mišično-skeletne bolečine na obrazu, brez zdravljenja glavobolov, zdravljenje TMM ne bi bilo uspešno.

Ste specializacijo v Sloveniji certificirali?

Specializacije pri nas nisem posebej certificirala, ker je pri nas ni oziroma ker pri nas ta pro-

gram ne obstaja. Obstaja v določenih državah EU in v prihodnje si seveda želim, da bi tovrstna specializacija zaživela tudi pri nas.

Kako ste izvedeli za to specializacijo in se zanjo odločili?

Teh pacientov smo v preteklosti imeli, a se nihče ni ukvarjal specifično s to patologijo, oziroma so se do neke mere, in se na srečo še vedno s tem ukvarjajo, predvsem naši maksilofacialni kirurgi, deloma tudi nevrologi. Pri protetični oskrbi pacienti pogosto tožijo zaradi bolečin v žvečnih mišicah in čeljustnih sklepih, zato mi je prof. Marion že pred več kot desetimi leti svetoval, naj se usmerim v to področje. Tako sem tudi storila, saj me je področje nevrologije in nevrofiziologije vedno zelo zanimalo in že takoj po diplomi v devetdesetih letih, ko sem opravljala magisterij na Medicinski fakulteti, sem si za glavni izpit izbrala nevrofiziologijo. Poleg stomatološke protetike sem se postopoma začela ukvarjati še s temi pacienti ter hodila na razna izobraževanja in kongrese, tečaje in delavnice.

Kdo lahko opravlja to specializacijo, kako jo dobiti?

V ZDA so pogoji zelo različni, odvisno od univerze. Na primer, na Univerzi v Minnesoti sprejmejo letno v ta program dva specializanta in imajo praviloma največ interesentov iz Indije.

37

ZOBNA VILA PRINAŠA

Na mesec dobijo kot specializanti tudi okvirno 900 dolarjev žepnine, plačati za specializacijo ne rabijo nič. Na Univerzi v Kaliforniji v Los Angelesu pa morajo za razliko tujci in tudi Američani, ki niso diplomirali v ZDA, plačati približno 20.000 dolarjev šolnine za to specializacijo na leto. Tam vzamejo tri do štiri specializante letno.

Kako in kje je vaša specializacija potekala?

Jaz nisem šla skozi običajni potek dvoletne specializacije. V letih 2010/2011 sem opravila enoletno gostovanje (an. research fellowship) na Univerzi v Minnesoti, na Kliniki za TMM, ustno-obrazno bolečino in dentalno spalno medicino (an. TMD, Orofacial Pain and Dental Sleep Medicine Clinic). Sedanja direktorica Nevrološke klinike, UKC Ljubljana, gospa Manja Olujič, ki je bila pred leti direktorica Stomatološke klinike, akademik profesor Uroš Skalerič ter profesor Ljubo Marion so mi dejansko omogočili, da sem opravila enoletno gostovanje na Univerzi v Minnesoti. Šolnina je znašala 20.000 dolarjev in je bila krita iz terciarnih sredstev UKC Ljubljana. Nato sem v letih 2012/13 opravila še spletno osemmesečno izobraževanje na Univerzi v New Jerseyu ter odšla še na enotedensko izobraževanje na Univerzo v Kaliforniji v Los Angeles, ki sem si ga med letnim dopustom financirala sama. Pred opravljanjem izpita pri Ameriškem odboru za ustno-obrazno bolečino sem morala predložiti vsa dokazila o izobraževanju na ameriških univerzah ter vseh kongresih namenjenih ustno-obrazni bolečini in dentalni spalni medicini. Želeli so seveda tudi vedeti, koliko let že klinično obravnavam paciente z ustno-obrazno bolečino, predvsem s TMM. Skratka, izpolnjevala sem vse pogoje, da sem smela pristopiti k specialističnemu izpitu, čeprav je moj primer bolj izjema kot pravilo.

Pacientov v ZDA sama nisem obravnavala, ker nisem šla preko standardnega postopka in bila sem prva na univerzi v Minnesoti, ki je opravljala raziskovalno gostovanje na tamkajšnji kliniki za ustno-obrazno bolečino. Lahko sem opazovala delo na kliniki, vendar sem kmalu ugotovila, da so mi stvari zelo znane, ker sem to že leta počela v Sloveniji in sem čas kasneje bolj izkoristila za ukvarjanje z raziskavami. Na kliniki sem opazovala klinično delo, prisostvovala sem na vseh seminarjih in predavanjih iz tega področja, ki so bili organizirani za njihove redne specializante, ter se ukvarjala z raziskavami.

S kakšnimi raziskavami ste se ukvarjali v ZDA? Ukvarjala sem se z analizo kakovosti spanja pri pacientih s TMM. V Minnesoti so imeli že zbrane podatke 700 bolnikov s TMM, kar v ZDA in tudi v svetovnem merilu velja za najboljšo kohorto s to motnjo. Ti pacienti imajo letno narejen CT, MR in vso diagnostiko ter so za to tudi plačani. Imela 38

APRIL 2015

Srečanje s kolegi na nedavnem kongresu International Association of Dental Research v Bostonu marca 2015, s katerimi sodelujem na mednarodni raziskavi razvoja novega vprašalnika za kakovost življenja v zvezi z oralnim zdravjem. Z leve proti desni: prof. dr. Kazuyoshi Baba iz Japonske, prof. dr. Mike T. John iz Univerze v Minnesoti, ki je bil tudi moj mentor v času enoletnega gostovanja na Univerzi v Minnesoti, ZDA; ter na moji levi kolegica iz Madžarske, asist. mag. Dóra Kende.

sem možnost obdelave že zbranih podatkov, nekaj smo že objavili, nekaj pa še bomo. Potem smo izvedli tudi multicentrično raziskavo, obsežen projekt, ki ga še vedno izvajamo tudi z drugimi državami. Poleg ZDA sodelujejo še Slovenija, Hrvaška, Madžarska, Nemčija, Švedska in Japonska.

S temi raziskovalci skušamo narediti nov instrument za merjenje pacientovega zadovoljstva z zobozdravstvom ali z drugimi besedami kakovosti življenja v zvezi z oralnim zdravjem oziroma zdravjem stomatognatega sistema. Nadalje sem zbirala podatke za manjšo raziskavo na pacientih z obstruktivno spalno apnejo ter opravila še nekaj drugih manjših raziskav.

Na Univerzi v Minnesoti ste potem tudi predavali?

Potem, ko sem se vrnila v Slovenijo, so me nekajkrat poklicali nazaj s prošnjo, če bi imela par predavanj za specializante o okluzijski dizesteziji, spalnem bruksizmu in kakovosti življenja pacientov s TMM. Kakšne so stomatološke klinike v ZDA v primerjavi z našo?

V Minnesoti in drugje sem le bežno videla druge oddelke ter nekaj privatnih praks. Zdelo se mi je čudno, da imajo v zdravstvenih inštitucijah po tleh tapisone, kar mi ni šlo skupaj z dezinfekcijo tal, ki jo dnevno vidim pri nas na Stomatološki kliniki. Sicer se mi je zdelo, da je kakovost zobozdravstvenih stolov pri nas v povprečju boljša, kot je

na stomatoloških šolah v ZDA. Obstajajo še kakšne druge podobne specializacije v stomatologiji, ki jih pri nas ni?

Sorodno tej je recimo podiplomski študij iz dentalne anesteziologije. Na Univerzi v Minnesoti je bil profesor s to specializacijo, ki jo je opravil na Medicinski fakulteti Johns Hopkins. V ZDA je zelo cenjena specializacija iz oralne medicine, ki jo pri nas deloma pokrivajo specialisti parodontologi.

Bi se v Sloveniji lahko še kdo ukvarjal z vašim področjem?

Pred enim, dvema tednoma (intervju je bil izveden v začetku marca, op.) sem dobila uradno potrdilo, da imamo sedaj na Stomatološki kliniki, UKC Ljubljana, Ambulanto za ustno-obrazno bolečino in dentalno spalno medicino v okviru Centra za stomatološko protetiko, tako da se stvari počasi premikajo. Moja želja je sicer, da bi na Stomatološki kliniki ustanovili samostojni Center za ustno-obrazno bolečino in dentalno spalno medicino. Po drugi strani pa razmišljam tudi o možnosti, da bi se povezala s kliničnim Oddelkom za maksilofacialno kirurgijo ali z Nevrološko kliniko in pod njihovim okriljem izvajala to dejavnost, ki je multidisciplinarne narave.

Po zgledu tovrstnih klinik v ZDA je obravnava pacientov s kronično bolečino vedno timska, to je v sodelovanju s fizioterapevtom in kliničnim psihologom. Na Stomatološki kliniki take obravnave zaenkrat nimamo.

ZOBNA VILA PRINAŠA

Kaj je dentalna spalna medicina?

Dentalna spalna medicina je tudi vključena v to specializacijo in je izraz, ki pri nas še ni dobro poznan. Gre za izdelavo ustnih aparatov za lažjo do srednje težko obliko obstruktivne spalne apneje.

Ker pri določeni podskupini teh bolnikov pride do bolečin na področju obraza, se pri tej specializaciji pokriva tudi to področje.

Imate kakšen nasvet za nekoga, ki se zanima za to specializacijo?

Ne bi svetovala, da se kdo takoj po diplomi odloči za to specializacijo, ker praktično ni klasičnega zobozdravniškega dela in si ne predstavljam, da bi se kdo želel usmeriti v to področje takoj po diplomi. Po diplomi iz dentalne medicine je po mojem najbolje, da nekaj let delaš v stomatološki praksi, kjer zdraviš enostavne in kompleksne klinične primere, da dobiš potrebno suverenost

pri opravljanju zobozdravstvenih posegov. Po drugi strani pa je ta specializacija lahko vseeno priložnost za nekoga, ki se ne vidi v klasičnem zobozdravniškem poklicu in je odločen, da tega ne želi delati, ampak bi se raje usmeril v nekoliko bolj nekonvencionalno stomatološko dejavnost.

Bi še kaj dodali? Če bi se kdorkoli zanimal za kakršno koli specializacijo v ZDA, rada posredujem naprej svoje izkušnje. Sistem študija in življenja je v ZDA nekoliko drugačen. Predvsem si želim in mislim, da bi bilo potrebno, da bi se več mojih kolegov s Stomatološke klinike odločilo za enoletno neprekinjeno izobraževanja v ZDA, ker je tam zobozdravstveni sistem in tudi sam sistem raziskovalnega dela na zelo visokem nivoju. Tu gre predvsem za to, koliko je država pripravljena in sposobna vlagati v raziskave. V ZDA imajo National Institute of He-

alth (NIH), ki ima letni proračun trideset milijard dolarjev samo za raziskave v biomedicini. Pri nas so enakovredni raziskovalni projekti na nivoju EU, vendar je glavna razlika v tem, da imajo raziskovalci na ameriških univerzah odlično svetovalno in administrativno podporo pri prijavljanju projekta, tukaj pa je težje dobiti takšno pomoč, predvsem na začetku kariere oziroma po doktoratu. Na NIH finančno zelo podpirajo mlade podoktorske raziskovalce (young investigators), ki imajo pri prijavljanju svojega prvega projekta celo prednost pred starejšimi, bolj uveljavljenimi znanstveniki.

Menim, da bi tudi naša Javna agencija za raziskovalno dejavnost morala imeti še več posluha za mlade podoktorske raziskovalce, ki želijo priti do svojega raziskovalnega projekta, saj ni logično, da je potrebno po doktoratu pri prijavljanju raziskovalnega projekta takoj konkurirati z našimi uveljavljenimi raziskovalci.

1. MEDNARODNI KONGRES ŠTUDENTOV DENTALNE MEDICINE V LJUBLJANI Besedilo: Urška Marhl

Med 13. 3. in 15. 3. 2015 se je v prostorih Medicinske fakultete odvijal 1. mednarodni kongres študentov dentalne medicine v Ljubljani. Dogodek je potekal pod okriljem društva SiDSIC (Slovenian dental students international committee), organizirali pa so ga Klemen Černe, Tomaž Ivanušič, Tjaša Maljevac, Klemen Grum Toni, Anže Birk, Liza Kasal, Eva Sinič in Miha Pirc, študentje višjih letnikov dentalne medicine. Kongresa se je udeležilo 37 tujih študentov iz Srbije, Hrvaške, Črne gore in Makedonije ter 47 domačih študentov. Po pozdravnem govoru dekana Medicinske fakultete, prof. dr. Dušana Šuputa, in prodekana prof. dr.

Igorja Kopača, je nekaj uvodnih besed spregovoril tudi glavni organizator kongresa, Klemen Černe.

Prvi dan je bil nekoliko bolj študijsko obarvan s predavanji nekaterih profesorjev z vseh kateder Stomatološke klinike ter predstavitvijo raziskovalnih nalog domačih študentov. Popoldne je sledil voden ogled po centru Ljubljane, nato so se pozno v noč odvijale družabne dejavnosti.

Drugi dan kongresa sta svoji raziskovalni nalogi predstavili študentki iz Makedonije, sledile pa so delavnice iz CBCT-ja, kirurškega šivanja, nadomeščanja manjkajočega zoba z minimalno invazivno tehniko, oživljanja, nameščanja gumijastih open, odtiskovanja s polietri in silikoni ter iTOP delavnica.

Večer so nam popestrili Big Band MF in Preloški muzikanti v Zlatem zobu. V nedeljo je sledil še obisk Škocjanskih jam in Pirana.

Medtem, ko smo zobali prigrizke in srkali

kavico, sem pridno strigla z ušesi. Tuji študentje so bili izredno navdušeni nad predavanji naših profesorjev in tehnikami ter metodami dela, ki se prakticirajo na naši kliniki. Še posebej pa jih je navdušil pester razpon delavnic, na katerih so imeli priložnost aktivno sodelovati ter se naučiti novih stvari. Da ne omenjam, kako so opevali lepote zakladov naše majhne državice. Program in organizacija pa je navdušila tudi naše profesorje, ki so bili pozitivno presenečeni nad izidom kongresa ter so zelo pohvalili organizatorje.

Tako kot organizatorji tudi sama upam, da bodo v prihodnosti sledili še 2., 3. in n-ti kongres študentov dentalne medicine v Ljubljani, saj se

PRVI MEDNARODNI KONGRES ŠTUDENTOV DENTALNE MEDICINE V LJUBLJANI

je poleg novega znanja in izkušenj spletlo tudi ogromno svežih navez, poznanstev in prijateljstev.

ALI STE VEDELI ...

... da v študijskem letu 2014/2015 na Medicinski fakulteti redno poučuje 350 pedagoških delavcev, poleg njih pa še zunanji zdravniki specialisti s pedagoškim nazivom, ki so zaposleni samo v UKC, OI, URI SOČA in v drugih učnih zavodih naše fakultete?

39

ZOBNA VILA PRINAŠA

20. MAREC ALI SVETOVNI DAN …

Besedilo: Domen Kanduti

»Danes je svetovni dan … vsega« bi se moral glasiti naslov kratkega prispevka na ekranu avtobusa, ki nas večino juter, še rahlo zaspane, odpelje življenju naproti. Mar ni vsak dan Svetovni dan boja proti raku, proti AIDS-u, boleznim srca in ožilja …, proti družbeni nestrpnosti, revščini … Vsak dan mora biti Svetovni dan ustnega in splošnega zdravja, dan otrok, ljubezni itd. Gre za teme, stanja, ki so naš vsakdan. Z njimi se srečujemo v družbi, na cesti, v službi, prek televizijskih ekranov in na medmrežju. So povsod okoli nas, a jih velikokrat spregledamo. Včasih se jim zavestno umaknemo, saj se zavedamo, da jim posvečamo premalo pozornosti. Pa vendar so tu in nam bodejo v oči, četudi jih zatiskamo.

Veliko študentov na Medicinski fakulteti v Ljubljani dokazuje nasprotno. V okviru številnih projektov skozi leto organiziramo raznorazne delavnice, predavanja, dogodke in še bi lahko našteval. Zavedamo se, da je potrebno družbo dnevno poučevati o pomenu zdravega načina življenja, hkrati pa ljudem pokazati pravilno pot za njegovo doseganje. Eden od projektov je tudi Zobek, prek katerega študenti dentalne medicine ozaveščamo ljudi o pomenu ustne higiene in pravilni skrbi zanjo. Kljub temu da je za nas vsak dan Svetovni dan ustnega zdravja, pa smo ob uradnem dnevu, ki pod okriljem FDI (World Dental Federation) poteka 20. marca, letos pripravili prav posebno akcijo. Tema letošnjega svetovnega dne je bila Nasmeh za življenje, ki simbolizira tako splošno zdravje posameznika kot tudi pozitivno energijo našega življenja.

Pod okriljem Zobozdravniške zbornice smo izdelali letak o prehrani za zdrav nasmeh, organizirali pa smo tudi kar nekaj delavnic.

Obiskali smo Dijaški dom Poljane in skupino dijakov poučili o boleznih ustne votline, večino časa pa namenili tehnikam ščetkanja zob, uporabi zobne nitke in medzobnih krtačk ter splošnemu pogovoru. Skupina študentk je obiskala Pediatrično kliniko v Ljubljani ter nekaj časa preživela v družbi otrok na oddelkih. S seboj so prinesle doma spečene piškote v obliki zobkov, s katerimi so se vsi malce pregrešili. Ni lepšega kot dober pogovor v družbi slastnih piškotov in skodelice čaja. Tema pogovora je bila čiščenje zobkov in sladka prehrana. Zanje smo pripravili tudi pobarvanke in križanko, ki jim je popestrila popoldne.

Prisotni smo bili tudi na Stomatološki kliniki.

Postavili smo stojnico, delili letake in se pogo40

APRIL 2015

Transparent, ki je 20.3.visel nad vhodom v stomatološko kliniko. Izdelali smo ga študentje 4. letnika DM.

Piškoti v obliki zobkov, s katerimi smo se sladkali na delavnicah v pediatrični kliniki. Spekla kolegica Marija Lukič.

varjali z mimoidočimi ter jih poučevali o pravilni ustni higieni. Podobno stojnico so študentke organizirale tudi v Ajdovščini. Potekala je na pobudo in ob pomoči tamkajšnjega zdravstvenega doma. Pozabili pa nismo niti na najstarejšo populacijo. Tekom tedna so študentke v okviru nacionalnega projekta Simbioza obiskale medgeneracijski center v Ljubljani, eden od študentov pa je svoje znanje delil s starostniki v DSO KK.

Pogovarjali so se o vzdrževanju ustnega zdravja in čiščenju protetičnih izdelkov.

Smo torej študentje, polni idej, volje, delovnega zagona in vedno pripravljeni pomagati.

Vsi smo vsak svoj projekt, v katerem se v prvi vrsti družimo, hkrati pa veliko učimo, da lahko kanček tega naučimo tudi druge. Za nas je danes Svetovni dan vsega. Kaj pa zate?

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

PREDSTAVITEV PROJEKTA MF HELPLINE

Besedilo: David Zupančič

MF Helpline je svež projekt Društva študentov medicine Slovenije, ki je s svojim delovanjem začel januarja 2015. Temelji na medsebojni pomoči študentov medicine, s katero stremimo k lajšanju študija in blaženju obštudijskega stresa.

Dejavnosti projekta V sklopu projekta organiziramo izobraževalne dejavnosti, ki pripomorejo k lažjemu opravljanju izpitov. Sem spadajo inštrukcije biofizike in biostatistike ter organizacija ponavljalnih vaj iz nevrološkega ali internističnega statusa.

Vse navedeno se organizira po dogovoru z relevantnimi katedrami in inštituti ter s pomočjo izobraženih mentorjev, osnovni princip izobraževanja pa je »peer to peer education«.

Trenutno pripravljamo tudi tečaj sprostitvenih tehnik, s katerim bomo študentom medicine predstavili preproste, a izjemno uporabne metode premagovanja anksioznosti, stresa in nespečnosti, ki spremljajo naporen tempo naše fakultete in rednih izpitov. Omenjene tehnike, kot so meditacija in avtogeni trening, se zaradi znanstveno dokazane učinkovitosti uporabljajo tudi v psihoterapiji, za študenta medicine pa imajo dvojni pomen, saj lahko z njimi pomagamo tako sebi kot tudi drugim - svojim (bodočim) pacientom.

Poleg teh osnovnih dejavnosti je potencial projekta še vedno ogromen in idejna zasnova primerno široka. V pripravi so delavnice uspešnega javnega nastopanja (pripave in predstavitve seminarjev), baza podatkov o predmetih na fakulteti (s priporočeno literaturo s strani študentov in napotki glede predavanj in vaj), seminarji na temo motivacije pri študiranju ter seminar na temo podiplomskega življenja - kako poteka staž, doktorski študij in začetek specializacije.

Razmišljamo tudi o organizaciji lektorske pomoči študentom, katerih prvi jezik ni slovenščina in o organizaciji zbiranja sredstev, rabljenih knjig, skript in zapiskov za študente, ki nimajo zadostnih finančnih dohodkov.

Dolgoročni cilj projekta MF Helpline želi poleg navedenih konkretnih ciljev in dejavnosti tudi dolgoročno vplivati na miselnost študentov medicine, ki je žal prevečkrat usmerjena le na težavnost študija, problematiko z delovnimi mesti in naporno pridobivanje specializacije. Hitro se zgodi, da pozabimo, zakaj želimo biti zdravniki, in pozabimo, kako čudovito izpopolnjujoč, edinstven DŠMS PREDSTAVLJA: MF HELPLINE

Za kakršnakoli vprašanja glede študija se lahko obrnete na mf.helpline@dsms.net. Prav tako bomo veseli novih članov, ki bi se želeli pridružiti naši ekipi.

in pomemben poklic smo si izbrali. Na druge študente medicine gledamo kot na konkurenco, namesto da bi jih imeli za kolege, v središče pozornosti pa že zelo zgodaj postavimo svojo karierno pot namesto timskega dela in skrbi za pacienta.

nja glede literature, izpitnih rokov, pomisleki o karierni poti ali kakršnekoli negativne misli, se lahko vedno obrnete na starejše kolege. Vedno smo na voljo na mail naslovu mf.helpline@dsms. net. Prav tako bomo izjemno veseli vsakega novega člana, ki bi se želel pridružiti naši ekipi.

Z organiziranjem medsebojne pomoči želimo destigmatizirati študij medicine kot trpečo in nezavidljivo izkušnjo. Z motivacijskimi seminarji ter s spodbujanjem kolegialnosti želimo znova spomniti vse bodoče zdravnike, da smo ekipa.

Predvsem pa želimo študente medicine stalno opominjati na pomembno resnico: pri študiju niste sami! Ko pridejo dvomi, težave, vpraša-

Populacija študentov medicine je inteligentna, razumljiva in izjemno sposobna. Skupaj lahko počasi preusmerimo vsakodnevno pozornost s prevečkrat poudarjenih (in pretiravanih!) težav z birokracijo, zaposlovanjem in kvaliteto pouka nazaj v osnovno motivacijo, ki je močnejša od vseh negativnih naslovnic slovenskih časopisov – biti dober človek, biti dober zdravnik.

ALI STE VEDELI ... ... da je imelo do marca 2015 Društvo študentov medicine Slovenije 666 uradnih članov?

ALI STE VEDELI ...

... da v letu 2015 v okviru Društva študentov medicine Slovenije deluje 15 projektov in 6 delovnih skupin?

41

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

ANEKDOTE IZ ŠTUDENTSKEGA ŽIVLJENJA

Besedilo: Barbara Kecelj

Na vajah pri statistiki profesor študentom razlaga kaj so odvisne in kaj neodvisne spremenljivke in kako so povezane. Kot primer pove: »Na primer seks - spreminjanje užitka s položajem.«

Prvič po študijskih počitnicah imajo študentje tretjega letnika predavanja patofiziologije srčnega popuščanja. Profesor se pohvali: »Danes bo res izjemno predavanje.

Predaval bom brez power pointa. Pa še tablo bom razdevičil.«

Študenta sta imela na izpitu iz nevrologije, ki traja precej dolgo, zaradi preštevilnih popitih skodelic kave, živčnosti in čaja, ki ga je na izpitu ponudil profesor, polna mehurja. Ker je bila situacija že zelo kritična, sta profesorja vljudno prosila za odmor stranišče. Profesor jima je odgovoril: »Ja seveda, da ne bo okrog krožilo, da puščam ljudi trpeti s polnim mehurjem.«

Študenti na vajah propedevtike prisostvujejo elektrokonverziji atrijske fibrilacije pri starejši gospe. Mentor jim razloži, da bodo gospo sedirali s propofolom, zdravilom, ki ga je pred spanjem jemal tudi Micheal Jackson. Da bi pomiril zaskrbljeno pacientko se zdravnik pošali: »Gospa sedaj vam bomo pa dali nekaj, da boste zaspali.

Nič ne skrbite, to je pred spanjem jemal tudi Michael Jackson. Saj veste, kako se je potem končalo.«

INTERVJU Z NOVIM IZVRŠNIM ODBOROM DRUŠTVA ŠTUDENTOV MEDICINE SLOVENIJE

Besedilo: Mojca Kecelj, Marija Malgaj | Fotografija: Tadej Žlahtič

Za začetek bi vas prosili, da na kratko opišete drug drugega, recimo s tremi besedami. Špela o Aleksu: deloholik, predan društvu, prijatelj.

Aleks o Blažu: zanesljiv, odprt in inovativen.

Blaž o Ivi: ambiciozna, inteligentna in zabavna.

Iva o Cenetu: vesten, mišičast (smeh) in potrpežljiv.

Cene o Andražu: natančen (kot blagajnik mora biti), odločen in z vedno izoblikovanim mnenjem.

Andraž o Črtu: nenamerno duhovit, zelo natančen in odločen. Črt o Špeli: awake, alive, alert, and enthusiastic. Naj bodo kar štiri besede.

Kakšne so sploh naloge izvršnega odbora DŠMS? Špela: Kot vodja mednarodnih izmenjav koordiniram enomesečne izmenjave. To pomeni, da naše študente pošljem po celem svetu – letos jih gre na izmenjavo 91– enako število tujih študentov pa sprejmemo v Slovenijo in jim tukaj uredimo bivanje, prehrano in prakso. Ob tem sem vodja projekta Mednarodne izmenjave, kjer bomo letos poskušali uvesti kar nekaj novosti.

42

APRIL 2015

Aleks: Kot predsednik sem pravno odgovoren za dogajanje v društvu. Moje naloge so, da organiziram sestanke izvršnega odbora, vodim izvršni odbor in da začrtam smer, v katero gre delovanje društva. Poskušam uresničiti ideje izvršnega odbora in svoje ideje. Pomagam tudi projektom,

kadar koli je to potrebno.

Blaž: Sem podpredsednik društva. Moje naloge niso točno določene, zato pomagam vsem ostalim članom izvršnega odbora. Ukvarjam se tudi z organizacijo raznih projektov – organiziram motivacijski vikend, smučanje in bowling ter vse

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

ostale družabne aktivnosti. Največ pomagam predsedniku in ga ob njegovi odsotnosti tudi nadomeščam.

Iva: Sem vodja marketinga in sem zadolžena za finančno preskrbljenost društva. To pomeni, da kontaktiram sponzorje in poskušam pridobiti čim več finančnih sredstev. Poleg tega skrbim tudi za medijsko prepoznavnost društva, vseh njegovih projektov in dogodkov, ki jih organiziramo.

Cene: Kot tajnik skrbim za tehnične podrobnosti, ki omogočajo gladko delovanje društva. To vključuje upravljanje s pošto, vodenje evidence članov, izdelovanje članskih izkaznic in ključkov za dostop do društva (brez mene ne bi mogel nihče v društvo). Poleg tega pa se vedno najdejo še priložnostna opravila.

Aleks: Recimo pomivanje posode.

Andraž: In pisanje zapisnikov.

Cene: Ja, zapisnike je treba posebej omeniti.

So velik izziv, predvsem na skupščinah.

Aleks: Zgolj za predstavo - zapisnik z zadnje skupščine je bil dolg 35 strani.

Iva: Cene se je vmes kar slekel. (smeh) Cene: Ne vem, komu ne bi »zakuhalo« ob 35 straneh. (smeh) Andraž: Sem blagajnik in skrbim za finance društva. Plačujem račune in pregledujem, če so projekti plačali svoje račune, nadzorujem prihodke in odhodke društva. V bistvu skrbim za to, da se finančna sredstva, ki jih pridobi Iva kot vodja marketinga, pravilno uporabijo. Črt: Sem vodja projektov. Skrbim za koordinacijo dela znotraj projektov, za povezovanje med projekti in da vse deluje tako, kot mora. Projektom pomagam pri izpolnjevanju različnih razpisov in jim na splošno nudim svojo podporo v težkih situacijah. Sem rama za solze na obrazu. (smeh vseh članov izvršnega odbora) Zakaj ste se odločili sodelovati v izvršnem odboru? Vsi vemo, da je to obveznost, ki vam vzame veliko časa in energije, zato naju zanima kakšna je vaša motivacija?

Aleks: Društvo mi predstavlja drugo družino in ljudje, ki so v društvu, so ljudje, za katere lahko s ponosom rečem, da so moji prijatelji. Mi pa hkrati predstavlja izziv, saj se vsako leto lotim nove funkcije, bil sem vodja marketinga, podpredsednik in zdaj predsednik. Daje mi možnost, da osebno zrastem, zdi se mi, da sem skozi vsa leta delovanja v Društvu pridobil pomembne izkušnje, ki mi bodo potem pomagale pri poklicu zdravnika. Špela: Jaz sem začela v Društvu v mednarodni pisarni, ker so me izmenjave najbolj zanimale in mi je najbolj »kul« to delati, se pravi, da mi ni problem odgovarjati na milijone mailov in urejati zadeve. Zdaj sem še v IO in to, da se lahko s temi »norci« dobivam vsakih 14 dni, je zame velik bonus, z veseljem naredim kakšno dodatno nalogo,

še kaj za Društvo.

Aleks: Na splošno naše delo obsega več kot to, da se dobimo vsake štirinajst dni, takrat imamo samo tisti uradni del. Že samo opravljanje vsake funkcije vzame precej časa, ampak pri nas se veliko stvari na srečo rešuje preko maila, to nam prihrani dosti časa, aktualni so tudi WhatsApp in take zadeve. Črt: Je zabavno, družiš se z ljudmi.

Kakšni so načrti za naprej? Poleg tega, kar se zdaj dogaja, kaj bi še radi, da se?

Aleks: Cilj je dvigniti nivo profesionalnosti v društvu, uvesti neke novosti, ki so se delno že uvedle v prejšnjih IO-jih. Naš cilj je tudi, da društvo pridobi določene statuse, se bolje povezuje z drugimi društvi, želimo izboljšati tudi povezanost med projekti in IO. Na splošno nam je glavni cilj dobro voditi društvo. S tega vidika, da se poskuša pridobiti več sredstev, da se dvigne prepoznavnost društva, sicer pa smo vse te stvari dorekli na strateškem vikendu letos.

Kaj pa bolj konkretno? Katere so novosti, za katere že veste, da se bodo zgodile?

Blaž: No, kaj bo novega? Smučanje, nove delovne skupine: kitarski orkester, MF helpline, Pulmo. Črt: Pulmo se bo ukvarjala s preventivo proti kajenju, kitarski orkester se bo ukvarjal s promoviranjem glasbe med študenti, potem imamo pa še MF helpline, ki bo organiziral različne inštrukcije, recimo biofizike za prvi letnik, ponavljalne vaje, razne tečaje, avtogeni trening …

Kaj pa glede prepoznavnosti?

Blaž: Nova spletna stran. Špela: Newsletter, ki izhaja dvakrat na mesec.

Blaž: Več povezovanja z Mariborčani.

Andraž: Pa sntntn.

Aleks: Sntntn je tiskanje prek društva, ki bo cenejše za društvenike, za 3 cente na stran, barvno.

Blaž: Društvo je bilo prenovljeno.

Aleks: Vsi dokumenti Društva bodo bolj na voljo vsem, ki so v Društvu. In če se vrnem še malo k novostim: letos so planirani novi DŠMS puloverji in ponatis MF puloverjev, ki ga bomo izvedli v sodelovanju s faksom. Poskusili bomo pridobiti neko priznavanje neformalnega izobraževanja, trudimo se, da bi izpeljali DŠMS poletje, kar bo podobno kot motivacijski vikend z nekim izobraževalnim programom in bo potekalo julija, zraven se bo povezalo tudi tiste študente, ki pridejo v Slovenijo na izmenjavo. Špela: Nekaj študentom, ki pridejo na izmenjavo v Ljubljano, bomo ponudili možnost, da opravljajo svojo prakso v Izoli. In če dobimo dva

INTERVJU Z NOVIM IZVRŠNIM ODBOROM DŠMS

ali pa štiri mesta, to pomeni, da lahko naslednje leto sklenemo več pogodb in tako pošljemo tudi več naših študentov v tujino.

Aleks: Torej, DŠMS poletje bo en tak »tabor«, ki bo potekal recimo tri ali štiri dni in je namenjen DŠMS-jevcem, hkrati bo to priložnost, da se naši člani družijo s tistimi, ki pridejo v Slovenijo na izmenjavo. Želimo si tudi pridobiti različne statuse, letos nam je cilj pridobiti status humanitarne organizacije in pridobiti certifikat kvalitete, to je ISO9001 certifikat, in s tem povečati našo prepoznavnost. Potem si želimo mogoče letos tudi končno organizirati ITNT, to je sicer bolj domena Zveze, ampak bo sodelovalo tudi Društvo, iz tega bi se naredilo nove trenerje mehkih veščin in bi bilo omogočenih tudi več treningov za društvenike. Špela: Ja, aprila zato hočemo organizirati »Trening teden«.

Kaj pa glede priznavanja delovanja v okviru društva v obliki izbirnega predmeta? Kolikor vem, je to že možno pri projektu V odsevu kot izbirni predmet pri psihiatriji.

Aleks: O tem se v bistvu dogovarjamo prek Komisije za prenovo enovitega magistrskega študija medicine in tudi jaz sem član te komisije. Trudimo se, da bi se tisto, kar se dela v okviru javnozdravstvenih projektov, kot so Misli na srce, Virus, Za življenje … štelo za en izbirni predmet, potem pa bi bila še dva predmeta, ki bi bila professional exchange in reasearch exchange.

Bi za konec še kaj dodali?

Aleks: Želeli bi si biti še dostopnejši za vse študente MF, ki so tu vedno dobrodošli in res si želimo, da bi se čim več študentov vključilo v društvo, saj lahko samo tako zastopamo - posredno, preko Zveze študentov medicine Slovenije - vse študente medicine v Sloveniji. Če si član društva, imaš čisto konkretno cenejše karte za žurke, cenejšo coffee to go pri Silvotu, možnost sodelovanja pri projektih, udeleževanja izmenjav, predvsem pa možnost, da se sploh spoznaš z drugačno platjo medicine. Ker medicina pač ni samo to, kar se nam predstavlja na informativnih dnevih: študij, študij in študij, ampak je tudi marsikaj drugega.

Blaž: Vsi študentje naj si upajo prestopiti ta vrata in priti na kakšen sestanek Društva, ki je ob ponedeljkih ob pol osmih, mislim, da jim ne bo žal.

Aleks: Ja, mislim da nikomur od nas ni žal za tisti trenutek, ko je prvič prišel na sestanek Društva oz. na sestanek katerega od projektov.

Pa tudi če komu morebiti ni do aktivnega sodelovanja pri Društvu ali projektih, lahko brez problema pristopi do nas s kakšnim vprašanjem, prošnjo predlogom. Res z veseljem pomagamo in še nikogar nismo ugriznili (smeh).

43

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

ZLATI EREKTOR DOBI ...

PROF. DR. ZVONKA ZUPANIČ SLAVEC, DR. MED.

Besedilo: Neža Jene, Mojca Kecelj | Ilustracija: Ciril Horjak

Zvonka Zupanič Slavec je profesorica, ki jo vsi poznate. Čeprav se z njo pri pouku zgodovine medicine srečujemo samo v prvem letniku, kar nekaj študentov ostane v rednih stikih z njo tudi kasneje, predvsem pa je profesorica tista, ki nas ves čas spremlja in spodbuja – preko maila nas redno obvešča o različnih dogodkih in nas spodbuja k sodelovanju pri mnogih projektih, omogoči nam objave v različnih revijah in nam pomaga pri urejanju naših člankov in seminarjev ter se z nami srečuje v okviru kulturnih prireditev.

Vedno je dobre volje, nasmejana, polna življenja, navdušenja, novih idej in pripravljena prisluhniti predlogom, ki se porodijo študentom. Tako je pomagala ustanoviti ali spodbuditi k življenju kar nekaj kulturniških dejavnosti na fakulteti in izven nje: koncert študentov medicine, galerijo na Medicinski fakulteti in Malo galerijo v Kliničnem centru, dramsko skupino Kortekst in nedavno nastali kitarski orkester. Sicer vodi KUD Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraiger, ki redno prireja prireditve za bolnike, na katerih pogosto nastopajo tudi medicinci in »dentalci«, razstave v galerijah Kliničnega centra in organizira vsakoletni koncert zdravnikov. V svoji bogati karieri je profesorica napisala in uredila okoli 60 knjižnih del, večina izmed njih se nanaša na zgodovino medicine, med njimi pa se znajdejo tudi nekateri naslovi z drugih, nemedicinskih področij. Prav tako veliko sodeluje z mediji, je zunanja sodelavka radijskih postaj, piše znanstvene, strokovne in poljudne revije, je v uredniškem odboru slovenskih revij Zdravniški vestnik in Proteus ter nekaterih mednarodnih zgodovinskomedicinskih revij, predvsem pa že več kot 20 let zelo uspešno vodi Inštitut za zgodovino medicine.

Zvonka Zupanič Slavec je odraščala v Mariboru skupaj s štirimi sestrami. Poleg II. gimnazije Maribor je obiskovala tudi srednjo glasbeno šolo, kjer se je učila igrati violino in solopetje. Razmišljala je o nadaljevanju študija na Akademiji za glasbo, vendar se je na koncu odločila za medicino v želji pomagati ljudem, hkrati pa je še naprej gojila ljubezen do glasbe.

Ker je bila pridna študentka, je med dolgimi poletnimi počitnicami veliko potovala in se tako srečala z oddaljenimi konci sveta, njihovo kulturo in običaji ter hkrati spoznala, kako široka veda je medicina. Zanimati jo je začela komplementarna praksa - akupunktura, psihoterapija in avtogeni trening. Ker ima rada vse vrste umetnosti in je želja 44

APRIL 2015

po dodatnem izobraževanju na tem področju ni zapustila niti med dolgotrajnim študijem medicine, je po končani Medicinski fakulteti vpisala še študij primerjalne književnosti, ki ga zaradi obveznosti, ki jih je prinesla družina, ni dokončala.

Ker ni takoj dobila službe v medicinski stroki, je nekaj časa vodila tečaje avtogenega treninga in nato delala kot splošna zdravnica v Škofji Loki.

Kot specializantka anesteziologije je ugotovila, kako pomembno je v medicini lajšanje bolečine in se začela izobraževati še na področju akupunkture. Kar nekaj časa je izvajala protibolečinsko terapijo, med tem pa se je sprostilo mesto na Inštitutu za zgodovino medicine. Vedela je, da rada piše in poučuje, zato se je odločila, da se resneje preizkusi še na tem področju, kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev.

Verjetno ste že ugotovili, da področje njenega zanimanja daleč presega meje medicine. Tako je napisala tudi knjigo o Ruski kapelici pod Vršičem, ki je izšla tudi v ruskem jeziku. Pri podpredsednici ruskega parlamenta je zbudila zanimanje, ki jo je pripeljalo do povabila na državniški obisk z delegacijo v Rusijo. V Moskvi je knjigo predstavila v ruskem parlamentu Dumi in na sedežu vzhodne rimskokatoliške Cerkve. Ta dogodek je bil zanjo veliko priznanje in potrditev njenega dela.

Vendar Rusi niso edini, ki so profesorici namenili priznanje in pohvalo. Tudi v Sloveniji je dobila kar nekaj nagrad in priznanj, med drugim je bila gorenjska osebnost leta, dobila je Prešernovo nagrado mesta Kranj, akad. prof. dr. Trontelj pa jo je predlagal za nagrado Prometej znanosti, ki jo je prejela leta 2013.

Delo s študenti jo zelo veseli, zato ji tudi ni težko opraviti kakšnega dodatnega dela zanje. Že vrsto let organizira strokovno ekskurzijo po dunajskih medicinskih muzejih pri predmetu zgodovina medicine, študentom pa tudi omogoči ogled Lekove medicinsko-farmacevtske zbirke, Ljubljane … Predvsem pa z veseljem prebere študentske seminarje, kjer meni, da so nekateri res dobro napisani in ji je žal, da ne morejo biti vsi objavljeni v kateri od revij. Tudi študentje se radi obračajo nanjo, tako s prošnjami glede novih aktivnosti na faksu, kot tudi s svojimi osebnimi stiskami in težavami. Profesorica vsem prisluhne in jim pomaga po svojih najboljših močeh.

Pravi, da je najpomembnejše, da daš mlademu človeku vedeti, da je sposoben, ustvarjalen, da je njegovo delo nekaj vredno in mu omogočiš, da poleti. Entuziazem, delo in pogum premikajo gore! Tudi sama se pri delu s študenti trudi pod-

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

pirati njihove predloge in ideje ter jim kaže, da se dajo z delom in vztrajnostjo uresničiti. Prav tako rada poudari pomen pogovora in medsebojnega spoštovanja pri vsakem delu in odnosu, še toliko pomembnejše je to pri odnosu med zdravnikom in bolnikom, ki ga danes marsikdaj hoče nadomestiti pretirana uporaba zdravil (za vsako »težavo« ena tabletka).

Profesorica Zvonka Slavec z možem in tremi otroki živi v Kranju. Družina ji pomeni največ, njeni otroci ji tudi marsikdaj priskočijo na pomoč,

predvsem pri tehničnem vidiku njenega dela. Prav zato ji usklajevanje službe in zasebnega življenja ni nikoli predstavljalo težav. Oboje ima namreč zelo rada, svoje delo opravlja z veliko ljubeznijo, družina pa ji predstavlja oporo, toplino, srečo, kraj, kamor se lahko vedno znova vrača, da si napolni baterije.

In kaj je po njenem recept za srečno življenje? Najti moraš ravnotežje med zasebnim in službenim ter med enim in drugim postaviti prave meje. Svoje delo moraš osmisliti in ga

vzljubiti, delati z veseljem in predanostjo. Tako boš doživel tudi priznanje in spoštovanje. Pri tem si v veliki meri sam svoje sreče kovač, saj gre za osebni odnos do dela. Na koncu ostane le še ena večna resnica: sreča je v majhnih, vsakdanjih stvareh, nasmehu bližnjega, toplem stisku roke, sproščenem medsebojnem pogovoru …

Te nitke te lahko na dolgi rok pripeljejo tudi do Zlatega Erektorja! Profesorica za konec pravi še: hvala Vam, dragi študenti, dali ste mi krila, da bo Slavec še bolje letel …

PAJZL SKOZI ČAS

Besedilo: Blaž Plaznik Šporin

Pajzl je med prostori, ki so namenjeni študentom ljubljanske univerze, precejšen unikat. Razen morda z izjemo Fakultete za arhitekturo ni na nobeni drugi fakulteti prostora, kjer bi študentje sami skrbeli za prostor in uživali toliko avtonomije kot tu.

Zanj je najverjetneje slišal že vsak študent Medicinske fakultete, največkrat v kontekstu nietzschejanskega hedonizma, ki se tam zgodi nekajkrat letno. Poleg tega pa je, kot je razvidno že iz njegovega politično bolj korektnega poimenovanja, t.j. »Študijski in družabni prostor študentov Medicinske fakultete«, prostor, kamor študentje so in bodo hodili razvijat svoj potencial, da bodo nekoč dobri (zobo)zdravniki. Skozi generacije študentov (dentalne) medicine je bil nepogrešljiv del tako študijske kot družabne komponente njihovih študentskih let. Namen pričujočega članka je orisati, na kakšen način so študentje tam preživljali svoj čas.

O tem so z nami delili svoje izkušnje in zgodbe prof. dr. Marjana Hribernik (tam je študirala v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih), prof. dr.

Dean Ravnik (tam je študiral v sedemdesetih), prof. dr. Lovro Stanovnik (tam je študiral v šestdesetih) in akad. prof. dr. Marjan Kordaš (ki je študiral v petdesetih in še kasneje obiskoval Pajzl). Vsem, ki so sodelovali, se zelo zahvaljujem. Ob tem velja omeniti, da je med stenami na Vrazovem trgu študiralo še desetine drugih ljudi, ki pa jih žal predvsem zaradi časovne omejitve v članek ni bilo moč vključiti, nekateri pa so vključeni posredno, iz pripovedovanj, predvsem iz revival-a.

O tem, kaj je Pajzl danes, ne bomo posebej govorili. O tem se lahko najbolje prepričate, če ga sami obiščete ali, če ste med tistimi bolj zadržanimi, za začetek preberete članek v leta 2012 objavljeni jesenski številki Erektorja.

Kako se je začelo?

Na to vprašanje je žal težko odgovoriti. PovPAJZL SKOZI ČAS

sem jasnih zapisov o tem nam ni uspelo najti, iz pričevanj pa vemo, da je bila pred tem v teh prostorih menza za zaposlene in študente; po besedah dr. Vide Košmelj Beravs naj bi »iz menze vedno smrdelo po zelju in so študenti raje hodili jest v stavbo nekdanje ubožnice na Japljevi ulici, kjer je sedaj gastroenterološka in delno infekcijska klinika«. Nekje med letioma1955 in 1957 pa so prostor, za katerega je zanimanje kazal tudi takratni Inštitut za fiziko, dobili študentje. Pred tem je bil, kot se spominja akad. prof. dr. Kordaš, študentom namenjen prostor za mladinsko organizacijo, vogalna soba (v zdaj porušenem delu stavbe na Vrazovem trgu) na koncu računovodstva MF. V začetku je obsegal 5 sob: avlo oziroma vežo, iz katere se je prišlo v prostor takratnih Medicinskih razgledov, prvo sobo, ki je bila namenjena druženju in/ali glasnemu študiranju, dve sobi za resen študij in daljšo sobo, ki je gledala proti Šentpetrski cerkvi, tako imenovani »vagon«.

Geneza imena, pod katerim je prostor poznan, ni točno datirana, nastalo pa naj bi po tem, ko je čistilka po nekem »žuru« zjutraj prišla počistit.

Razburjena zaradi razdejanja, ki ga je videla pred sabo, je izjavila: »Pa kaj je to za en pajzl?«. Ime je bilo v uporabi že vsaj v zgodnjih šestdesetih.

Takrat so bili študentje iz pajzla znani kot »pajzlarji«, kasneje pa se je označevalec spremenil v »pajzlčani«.

Prostor Začetna prostorska ureditev je trajala do začetka osemdesetih. Poleg študijskih prostorov in Medicinskih razgledov je bila majhna soba na severni strani stavbe namenjena še študentski organizaciji in njenim funkcionarjem. V začetku osemdesetih so »vagon« prehodno dobili inštituti, študentom pa so v zameno v sobi, namenjeni druženju, naredili manjšo kuhinjo. Ob tem se je ta prostor še zmanjšal, kar je najbolj očitno na natrpanih »žurih«, ko je gneča med vhodom in

plesiščem ogromna.

Kasneje so študentje dobili še dve dodatni sobi na koncu, ki jih večina pozna po tem, da so tam na »žurih« garderobe. Tu je bil prej Inštitut za higieno. Kasneje, sredi devetdesetih, so študentje skoraj izgubili še »vagon«. Študijski režim v sobah, namenjenih študiranju, je bil docela preprost. V obeh se je zahtevala tišina, da je bil študij produktiven, izjemoma se je notri šepetalo. Bistvena razlika med eno in drugo je bila, da se je v prvi po dogovoru smelo kaditi, v drugi pa so lahko takrat manj pogosti nekadilci imeli dostop do zraka z višjo koncentracijo kisika. V splošnem so, predvsem v sedemdesetih in kasneje, slednji veljali za bolj resne in manj »žurerske«.

Vsakdan Število študentov, ki so tja redno prihajali, je s časom malce variiralo, od 10 pa tudi do 20 in še kakšen več. Poleg tega so tja prihajali študentje tudi »izredno«, ob določenih izpitih, če je kakšen njihov kolega študiral tam, ali zato, ker knjižnice ob vikendih niso bile odprte. Prihajali so tudi z drugih fakultet, kot so pravna, biotehniška, farmacija in druge.

V šestdesetih je bilo po besedah prof. dr. Stanovnika na Medicinsko fakulteto vpisanih tudi kar nekaj študentov iz držav Gibanja neuvrščenih.

Tako so tudi v Pajzlu študirali študentje iz nekaterih afriških držav in Indonezije.

In kaj so študentje tam počeli? V prvi vrsti to, za kar so se vpisali na fakulteto - študirali. Kot pripovedujejo sogovorniki, so študirali predvsem ob popoldnevih, saj so bile dopoldne vaje. Med izpitnim obdobjem pa so seveda študirali cele dni.

Ob prostih urah med vajami so s kolegi prihajali v Pajzl, da bi se tam pripravili na naslednje ali pa malo sprostili ob pogovoru ali kakšni prijetni aktivnosti. Prof. dr. Hribernikova se tako spominja skupine študentk, ki so redno prihajale v Pajzl 45

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

štrikat.

Pogosto so se učili tudi v parih. Prof. dr. Ravnik pravi, da sta s kolegom med študijem anatomije z anatomskimi skicami porisala celotno steno v vagonu; skice so še dolga leta ostale na steni.

Nekateri so občasno študirali tudi ob cerkvenem vrtu na severni strani stavbe, kamor so prišli skozi okno. To je bilo še posebej prikladno v poletnih mesecih, saj je tam rasel fižol, ki je dajal senco.

Kot del vsakega študijskega procesa je tudi takrat izjemno pomembno mesto zavzemala kava.

Ob njeni pripravi je do izraza prišel skupnostni duh, saj si je takrat odmor v »vagonu« privoščil praktično vsak, po njej pa so šli kolektivno nazaj študirat. Zraven se je predebatiralo še nejasne stvari pri snovi, starejši kolegi so z mlajšimi delili izkušnje o režimih študija pri posameznih predmetih, pa tudi o svojih izkušnjah na izpitih, kar je bilo v pred-internetnih časih sila dobrodošlo. Na ta način se je v Pajzlu vzpostavil nekakšen sistem tutorstva, pri katerem so »stare bajte« skrbele, da so imeli mlajši dovolj informacij o izpitih, da so preverili njihovo znanje in da niso mlajši preveč »zabluzili«.

Ker pa je tudi sprostitev del uspešnega študija (s čimer se sicer ne bi strinjali vsi), so ob večerih študentje izvajali tudi druge aktivnosti. Skozi celotno obdobje so bile zelo popularne karte, od stalnega taroka do preferansa v šestdesetih in sedemdesetih ter enke in celo bridža. Igrali so tudi šah, v osemdesetih pa je bilo celo obdobje, ko so študentje igrali, nekateri bolj poskušali igrati, go. Pri kartah se je, sploh kasneje, ob večerih včasih pridružil še kakšen starejši kolega, ki je ravno takrat zaključil s službo. Nekateri študentje so tarokirali cele popoldneve, pogosto za več mizami naenkrat.

Zaradi akustičnosti avle, veselja do petja in tudi talenta so pogosto tudi prepevali, sploh v osemdesetih pa se je temu pogosto pridružila še spremljava na kitari. Ob tem so spili še kakšen kozarec pijače, ki je variirala od obdobja do obdobja med albanskim konjakom, pivom, vinom in še čim. Z redkimi izjemami, ki so privedle do »prebavnih posledic v umivalniku«, je bilo to seveda v območju manj tveganega pitja.

V sedemdesetih in osemdesetih so študentje predvsem spomladi in poleti ob večerih zahajali v Vinsko trto, gostilno na Bohoričevi, ker je ta imela vrt ter senco; imenovali so jo kar »depandansa pajzla«. Po tem so se pogosto vrnili nazaj do Pajzla in še tam debatirali, pogosto do zgodnjih ur.

Posebni dogodki Odmaknimo se malo od vsakdana in omenimo še dogodke, ki so se zgodili bolj priložnostno.

Prvi so seveda t.i. pajzlski izpiti oziroma pajzlske diplome. Kot razlaga prof. dr. Stanovnik, so to prakso začeli uvajati v sredini šestdesetih. Gre 46

APRIL 2015

za to, da so novopečenemu doktorju (dentalne) medicine njegovi kolegi organizirali manjšo zabavo in se na duhovit način sprehodili čez njegovo predvsem študentsko in pajzlsko življenje, o katerem je moral odgovarjati na vprašanja. Kolegi so si vzeli vsaj kakšen mesec, da so pripravili program, v katerega so vključili tudi njegove sorodnike in prijatelje, ki sicer niso zahajali tja, in tako dobili tudi takšne biografske informacije o diplomantu, za katere je moral še sam močno razmišljati, da se jih je spomnil. Kandidat je po opravljenem izpitu dobil »pajzlsko diplomo« in kakšno darilo. Nato je sledilo še druženje, najpogosteje dolgo v noč oziroma jutro. Udeležili so se ga tudi diplomantovi kolegi, starejši pajzlčani, včasih celo kakšen profesor s fakultete. Po navadi je diplomant oziroma več diplomantov s pijačo počastil povabljence.

Diplome so ostale stalnica do današnjih dni.

Organizirali so tudi »pajzlski piknik«, najpogosteje ob Savi v Črnučah, včasih pa tudi pred Pajzlom, po navadi konec maja ali v začetku junija, če je bila med izpitnimi obdobji kakšna luknja.

V devetdesetih letih se je začel redno, vsako leto konec jeseni, organizirati »Pajzl revival«. Gre za dogodek, ki ga organizirajo študentje, na katerem se srečujejo vsi, ki so bili na tak ali drugačen način kdaj povezani s Pajzlom. Stari kolegi obujajo spomine iz svojih študentskih let, si povedo, kaj so počeli v letih, ko se niso videli, in študentom pripovedujejo zgodbe iz preteklih dni. Žuri Skozi desetletja so se spreminjali tako namen, število kot forma žurov in zabav v Pajzlu. Prof. dr.

Stanovnik razlaga, da so bili v njegovih časih redki, včasih za pustovanje ali pred novim letom. Zabave so bile zaprtega tipa, namenjene le študentom Medicinske fakultete. Včasih je prišel pet zbor Doneča lobanja, poleg tega so tam tudi plesali, udeleževali pa so se jih tudi profesorji. Vstopnine ni bilo, vsakdo si je prinesel svojo pijačo. Takrat niso bili razgrajaški in moteči za okolico.

Situacija se je v sedemdesetih malenkost spremenila; pijačo so prodajali notri, a po nabavnih cenah; ko se je žur finančno pokril, se je šank odprl za vse. Včasih je bilo prisotno tudi večje razdejanje.

Prof. dr. Ravnik se spominja nekega jutra po žuru, ko je s kolegom prišel v Pajzl, da bi študiral. Prostor je bil v razsulu, po tleh so bile polite steklenice s pivom, nekatere luči so bile razbite. Ko je takratna tajnica to videla, je šla po dekana, ki je opravil en obhod po prostoru in zaključil: »Zaklenit, zabit, zapret!«. Pajzl je bil nato dva tedna zaprt, da so ga ponovno uredili.

Stvari so se bistveno spremenile v osemdesetih. Prof. dr. Hribernikova pravi, da so bili takrat žuri enkrat do dvakrat na mesec ob četrtkih; to je povzročilo relativen upad obiskovanja vaj na pediatriji, ki so bile ob petkih. Glavni razlog za to je

bil, da so študentje 5. letnikov na njih zbirali denar za absolventski izlet. Žuri so se oglaševali po celi Ljubljani, bili so nabito polni, imeti si moral srečo, da si prišel noter. Plakati za žur so bili obešeni tudi ob takratni Lipičevi, tako da so prihajali tja tudi naključni mimoidoči, ki so jih videli. Včasih so bili problemi z ozvočenjem, bile so situacije, kjer bi žur skorajda morali odpovedati. Polivinila, v katerega je Pajzl na žurih ovit danes, takrat ni bilo, pospravljal pa so večinoma naslednji dan. To je bilo zelo neugodno za študente, ki so se morali resno pripravljati na izpit.

Pogostnost žurov je po letu 2000 padla na tri do štiri letno.

Zanimive anekdote Omenimo še nekaj zanimivih anekdot, ki so jih z nami delili sogovorniki; teh je seveda še ogromno, za vse bi nam definitivno zmanjkalo prostora.

Prof. dr. Hribernikova se spominja, kako so nekoč stavili, koliko ljudi se lahko stlači v Bolho, uradno Fiata 126, ki je bil takrat najmanjši možen avto. Pogoja, ki sta morala biti izpolnjena, sta bila, da so zaprta vsa okna in vrata avtomobila in da voznik lahko normalno sedi in vozi od Pajzla do oboka ob vhodu na dvorišče. Izkazalo se je, da se v Bolhi lahko pelje kar 10 ljudi.

Ob obisku prve pajzlske diplome, na katero je bil povabljen, je prof. dr. Ravnik pričakoval dogodek na formalno visokem nivoju. V tem pričakovanju se je oblekel v svojo obleko z maturantskega plesa. Ko sta s takratno punco prišla do Pajzla in pokukala skozi okno, sta bila presenečena.

Ogromno ljudi, vsak s svojo steklenico piva in cigareto, a noben od njih oblečen tako dobro kot onadva. Po premisleku sta se zato raje odločila za obisk kina, kot pa da bi preveč urejena prišla na diplomo.

Kot pravi prof. dr. Stanovnik, je bila njegova generacija relativno umirjena in ni motila ostalih ljudi na Vrazovem trgu. Nekega dne že pozno zvečer pa so videli, da v sobi prof. dr. Štucina, takratnega predstojnika Inštituta za kemijo, še gori luč. Že kar prešerno razpoloženi so mu prišli potrkat na okno. Ko je profesor prišel ven, študentje niso točno vedeli, kaj bo sledilo. A je bil dobre volje in jih je vprašal: »A je treba koga kam odpeljat?«.

Za konec Pajzl se je skozi leta v določenih pogledih spreminjal, v določenih ostaja enak ali podoben.

Ena izmed stvari, ki je morda bolj kot kadarkoli aktualna danes, je, da je bila v Pajzlu nasproti vse bolj poudarjene individualnosti vedno prisotna skupnost. Skupnost, ki je imela skupne cilje, katere člani so bili med sabo solidarni in ki je težila k temu, da se težave rešijo skupaj. Če bo tako tudi ostalo, ne vemo. Lahko pa k temu prispeva vsak izmed nas.

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

ULTRAFEST - OBVESTILO V soboto, 9. maja 2015, bo na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru in na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani potekal vseslovenski Ultrafest, enodnevni ultrazvočni maraton za študente medicine.

Na dogodku bodo zdravniki specialisti ob pomoči izšolanih študentov višjih letnikov predstavili ključne vsebine obposteljne ultrazvočne diagnostike 160 študentom obeh slovenskih medicinskih fakultet.

Ultrazvok v moderni medicini postaja vse bolj pomembna diagnostična metoda. Nekateri strokovnjaki prenosni ultrazvok predstavljajo kot stetoskop sodobne medicine. Ultrazvok je pogosto hitrejši, natančnejši, dostopnejši in organizmu prijaznejši od rentgenskega in CT slikanja ter slikanja z magnetno resonanco. Vendar pa je kvaliteta ultrazvočne diagnostike močno odvisna od izvajalca, njegovih izkušenj in znanj. Zato je

ULTRAFEST

za študente medicine ključnega pomena, da se čimprej spoznajo z ultrazvokom in si ob delu z njim pridobijo širok nabor izkušenj, ki jim bodo pomagale pri kvalitetni oskrbi bolnikov.

Ultrafest je bil leta 2012 prvič organiziran na ameriški University of California Irvine pod vodstvom priznanega profesorja ultrazvoka Chrisa Foxa. Prvi evropski ultrafest je bil v sodelovanju z ZDA organiziran 17. januarja 2015 na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. 12 zdravnikov specialistov je 80 študentov 8 ur učilo uporabe obposteljnega ultrazvoka. Dogodek je študentom omogočil pridobivanje in poglabljanje znanja o ultrazvočni diagnostiki.

Drugi slovenski Ultrafest, ki bo potekal maja 2015, bomo zaradi velikega zanimanja študentov razširili tudi na Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Istočasno bo dogodek potekal na Medicinski fakulteti v Mariboru in v Ljubljani. Tako

bomo lahko znanje o uporabi obposteljnega ultrazvoka razširili na širšo populacijo študentov.

Poleg priznanih inštruktorjev-zdravnikov specialistov se bo v vlogi inštruktorjev preizkusilo tudi 6 študentov višjih letnikov, ki jih bomo izšolali za učenje mlajših študentov. Študentje inštruktorji bodo v okviru izobraževanja imeli priložnost učenja uporabe ultrazvoka na resničnih bolnikih in ne zgolj na zdravih modelih.

Organizatorji drugega slovenskega Ultrafesta se dogodka veselimo, saj smo prepričani, da bomo s širitvijo dogodka na Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani umetnosti ultrazvočne diagnostike lahko naučili še več vedoželjnih študentov medicine.

Več informacij lahko najdete na spletni strani http://www.medicinec.si/ultrafest/ ali na našem Facebook profilu https://www.facebook.com/ ultrafestmb. Za vsa vprašanja smo vam zmeraj na voljo na ultrafest@medicinec.si.

47

NEPOGREŠLJIVO

STRIC ZDRAVKO SVETUJE

Besedilo: Stric Zdravko

Dragi stric Zdravko!

Opazila sem, da je v oglasih na higienskih vložkih neka modra tekočina, pri meni pa je ta tekočina vedno rdeča. Ustrašila sem se, da je nekaj narobe z mano in o tem povprašala starejšo sestro, ki študira medicino in bi morala vedeti take stvari, pa se je samo smejala in mi predlagala, naj o tem raje povprašam tebe.

Zato ti pišem in upam, da o teh stvareh veš več kot moja sestra in mi boš znal odgovoriti. ~ Zmedena 13-letnica Draga osnovnošolka!

Bodi brez skrbi. Tekočina, ki jo najdeš na vložkih, je normalno rdeča, barvo ji daje oksigenirani hemoglobin. To bi po vseh etičnih merilih morale prikazati tudi reklame, problem pa je v tem, da je rdeča barva mnogo bolj nasilna (vojna, kri, Hitler) kot modra (nebo, morje, Škofja Loka), ki deluje blagodejno celo na dame v središču PMS nevihte.

Sploh pa so barve mnogo manj objektivne, kot se ljudje zavedajo. Gre zgolj za svetlobo različnih valovnih dolžin, ki jo vsak človeški živčni sistem interpretira nekoliko drugače. Drugače jo zaznavajo tudi druge živali, na primer hrošči, ki bi isto reklamo kot ti videli rdečo in se začudeno spraševali, zakaj je njihova menstruacija modra.

Rdeča barva deluje tudi provokativno. S spremembo barve na vložkih na modro se izognemo določenim incidentom – zamislite si, da bi reklamo z rdečimi vložki slučajno opazil osamljen bik skozi okno sosednje kmetije, doživel epizodo akutne psihoze in naslednji dan že odgovarjal na anamnestična vprašanja študentov veterine.

Za konec nasvet za podobno izobraževanje v prihodnosti – za takšna vprašanja so v prvi vrsti pravi naslovnik vaši starši. Sestri pa lahko kot bodoči zdravnici omenite, da je potrebno odgovoriti tudi pacientovim neumnim vprašanjem – če bodo vsa poslana meni, bom moral kmalu odpreti »firmo«.

Nekje sem prebrala, da ti lahko ostanejo oči v nepravilnem položaju, če prepogosto zavijaš z njimi. Zanima me, če je to res, ker sama to pogosto počnem, še posebej, ko me kolegi prosijo, naj ne sprašujem neumnosti.

Hvala za odgovor.

Draga bralka!

Za začetek bi vas opozoril na pasti nestrokovne literature. Niti slučajno ni vsako medicinsko

48

APRIL 2015

dejstvo, ki ga ponudi Lady, zanesljivo. Nekoč sem na primer v reviji z »impact faktorjem« temperature v Sibiriji prebral, da si s posebno masažo dojk lahko te povečaš. Na podlagi dvojno slepe študije, ki sem jo izvedel doma, sem to hipotezo krepko in neizpodbitno ovrgel. Če se vrnem na vaše vprašanje; progresivno poslabševanje mišične moči ob dolgotrajni uporabi je ena od značilnih karakteristik živčnomišične bolezni miastenije gravis. Če bi torej imeli to bolezen, bi se vam po intenzivnem zavijanju z očmi te dejansko lahko navidez »zataknile«.

Gibi oči bi bili omejeni tudi ob parezi določenih živcev (n. oculomotorius, n. trochlearis), nekaterih virusnih infekcijah, tumorjih ali drugih boleznih centralnega živčevja. Če želite razloženo povezavo med navedenimi (zelo redkimi) etiološkimi možnostmi in zavijanjem z očmi, pa boste potrebovali nekoga, ki ima še večjo domišljijo kot jaz.

Brez skrbi torej nadaljujete s svojim početjem; škoda le, da trening zunanjih očesnih mišic, četudi intenziven, ne bo bistveno zmanjšal vaše zadnjice.

shizofrenija) redkeje odzovejo na zehanje drugih, čeprav je njihovo spontano zehanje ohranjeno in navidez nespremenjeno.

Zehanje med predavanjem je torej lahko povezano z empatičnim sočustvovanjem s profesorjem, ki bi bil veliko raje kot v predavalnici na smučanju ali bowlingu.

Ima pa zehanje tudi svoj fiziološki pomen, saj nam pomaga pri izenačevanju pritiska v srednjem ušesu preko Evstahijeve tube. Ta pomembna anatomska povezava žrela in srednjega ušesa je normalno zaprta, odpre pa se pri požiranju in zehanju.

Upam, da sem dovolj dobro odgovoril na vaše vprašanje; še nikoli namreč nisem odgovarjal najboljšemu študentu.

Spoštovani gospod Stric Zdravko, dr. med.! Že večkrat sem v medicinski literaturi zasledil, da je zehanje nalezljivo, nikjer pa ni pisalo, kako natančno (virus, bakterija, kapljično, aerogeno) se prenaša. Zelo me je strah, da bi me takšno vprašanje doletelo na kakšnem izpitu (saj veste, da se danes nihče več ne drži vprašanj iz predpisane literature) in nanj ne bi znal pravilno odgovoriti. Zato se obračam na vas in na vaše široko medicinsko znanje, s katerim ste že večkrat rešili marsikatero (medicinsko) zagato. ~ Lep pozdrav, Najboljši študent Dragi odličnjak!

Zehanje se ne prenaša z mikrobiološkimi agensi, prav tako ga zaman gojimo na čokoladnem agarju. Prenaša se s pomočjo svetlobe, gre torej za odgovor na vidno informacijo.

Evolucijski pomen tega refleksa je še vedno stvar znanstvene razprave.

Pred kratkim je bila objavljena študija, ki je nalezljivost zehanja povezovala s sposobnostjo empatije. Posnetki s funkcionalno magnetno resonanco so namreč pri zehanju odkrili aktivnost v ventromedialnem prefrontalnem korteksu, ki ga povezujemo tudi s socialnim vedenjem in empatijo. Zanimivo je tudi, da se bolniki z zmanjšano socialno komponento (avtizem,

ALI STE VEDELI ... ... da je topli napitek, ki ga Silvo najpogosteje postreže v Mandibuli, bela kava?

ALI STE VEDELI ...

... da Printbox na Medicinski fakulteti povprečno natisne 1000 do 1100 strani na dan?

NEPOGREŠLJIVO

HITRO BRANJE

Besedilo: Anja Jurejevčič

Živimo v času ogromnega števila informacij, ki so nam na voljo na spletu, v knjigah in revijah. Tudi če ne spadate v skupino ljudi, ki jim zaradi njihove ljubezni do branja pravimo kar knjižni molji, se morate v okviru vsakdanjega življenja in študija spoprijeti z včasih na prvi pogled skoraj neobvladljivo količino informacij. Ta nam po eni strani omogoča bolj poglobljeno razumevanje neke teme, po drugi strani pa se nemalokrat, predvsem v kombinaciji s pomanjkanjem časa, izkaže, da ne moremo pregledati vsega materiala, ali pa se nam zgodi, da ne znamo izluščiti bistva.

Ena od možnosti, kako se pregristi skozi obsežno literaturo, so tudi tehnike hitrega branja, ki so v zadnjem času postale zelo priljubljene in katerih učenje lahko poteka v obliki tečajev, knjig, raznih aplikacij ali spletnega učenja preko videoposnetkov z razlago vaj. Hitrost branja povprečnega bralca je približno od 200 do 300 besed na minuto, z uporabo tehnik hitrega branja pa naj bi dosegli hitrost 700 besed na minuto in več.

Začetki hitrega branja segajo v petdeseta leta 20. stoletja, ko je ameriška učiteljica Evelyn Nielsen Wood zasnovala prvi sistem za povečanje hitrosti branja, kasneje imenovan Speed Reading Dynamics. Sprva je bilo to namenjeno povečanju hitrosti branja in razumevanja prebranega pri počasnejših bralcih, predvsem učencih v srednjih šolah, na katerih je učila, desetletje kasneje, po ustanovitvi inštituta (Evelyn Wood Reading Dynamics Institute) v Washingtonu, pa se je uporaba tehnik hitrega branja razširila tudi na druga področja.

Poznamo več metod hitrega branja, ki skušajo spremeniti način našega branja in zmanjšati HITRO BRANJE

vpliv omejujočih dejavnikov.

Seveda pa je bilo pri razvoju tehnik pomembno razumevanje mehanizma branja. Človek namreč ne bere v ravni liniji neprekinjeno, ampak v zaporedju sakadičnih gibov očesa, katerih nevrološki izvor je v frontalnem režnju in s katerimi se premaknemo od ene besede ali nekaj besed do naslednje. Trajajo povprečno 0.1 sekunde. Vsaka očesna sakada se konča s fiksacijo, ki približno 0.25 sekunde vzdržuje besede v območju fokusa - fovei, kjer je naš vid najostrejši. Ko se to ponovi enkrat ali dvakrat, naredimo pavzo, v kateri dojamemo, kaj smo prebrali. Ta proces torej narekuje hitrost našega branja in metode hitrega branja se osredotočajo na izboljšanje različnih stopenj tega procesa.

Najpogostejša tehnika je uporaba prsta pri branju (meta guiding). Prst deluje kot vodilo, ki mu oko sledi in na ta način se zmanjša število in trajanje fiksacij ter regresivnih gibov oči. Slednji pomenijo vračanje naših oči nazaj k že prebranim besedam in se pojavljajo predvsem pri slabših bralcih ter močno zmanjšajo hitrost branja (glej stran 50).Vaja se začne tako, da začnemo s prvim stavkom odlomka in s prstom sledimo vzdolž vrstic ter stopnjujemo hitrost do naslednjega odstavka, nato pa spet nekoliko upočasnimo pri prvem stavku drugega odlomka. To ponavljamo in pomembno je, da smo pri tem popolnoma osredotočeni na branje.

Drugi učinek je povečanje našega območja fokusa, ki je pri normalnih bralcih omejeno na

Najhitrejši bralec na svetu (od leta 1990 tudi v Guinessovi knjigi rekordov), Howard Berg, naj bi bil sposoben prebrati do 80 strani na minuto.

foveo, z vajo pa začnemo uporabljati tudi periferni vid. Vaja je v osnovi enaka, le da pri branju spustimo prvi dve in zadnji dve besedi v vrstici in se osredotočimo samo na sredinski del, periferni vid pa nam omogoči zaznavo mankajočih stranskih besed.

Postopoma bralec zmanjša tudi subvokalizacijo – tiho izgovarjanje besed v glavi, pri kateri uporabljamo slušni spomin, in začne uporabljati predvsem vizualni spomin.

Druga pogosta metoda je členjenje (chunking), katere osnovni namen je zmanjšanje števila fiksacij. S členjenjem človek še vedno prebere vse besede, vendar pa se z očmi ne ustavlja na posamezni besedi, temveč jih prebere več skupaj (glej str. 50).

Tretja pogosta metoda, imenovana skimming, v osnovi temelji na tem, da bralec preleti 49

NEPOGREŠLJIVO

besedilo in najde odlomke, ki so pomembni.

Nekateri se z razvrstitvijo tega načina branja med metode hitrega branja ne strinjajo, saj se s to metodo naučimo le, katere dele besedila lahko pri branju izpustimo, ne pa tudi hitrejšega branja.

Novejša metoda, ki jo uporablja večina današnjih digitalnih sistemov in aplikacij za hitro branje je RSVP - Rapid Serial Visual Presentation.

Deluje tako, da se na ekranu prikazujejo posamezne besede z veliko hitrostjo in temelji na predpozornem procesiranju, pri katerem je zaznava znane besede avtomatična in nezavedna.

Poleg omenjenih tehnik poznamo še številne druge, med njimi tudi metodo diagonalnega branja in fotobranja. Kljub številnim različnim metodam, ki dajejo na prvi pogled izredne rezultate, so mnenja o učinkovitosti teh tehnik še vedno deljena. Dejstvo je, da je hitrost branja končna in omejena z anatomijo očesa in hitrostjo procesiranja informacij v možganih. Tako je žarišče nesoglasij predvsem v vprašanju, v kateri točki stopnjevanja hitrosti branja izgubljamo tak delež razumevanja prebranega, da tako branje ni več učinkovito in kolikšen delež tako prebrane literature si bralec zapomni. Mnenja so deljena tudi glede vrste literature, za katero je tehnike hitrega branja smiselno uporabljati.

Kot večina stvari je tudi hitro branje veščina, ki zahteva disciplino, visoko stopnjo zbranosti in predvsem vajo, saj kot pravi pregovor: »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.« Če se torej kdaj znajdete na tečaju hitrega branja, bodite vztrajni in ne obupajte prehitro, zagotovo se vam bo obrestovalo vsaj pri poletnem branju.

50

APRIL 2015

območje fokusa

besede

Običajen pristop k branju

vračanje k prebranim besedam

besede

Počasno branje

območje fokusa

skupine besed

Hitro branje

NEPOGREŠLJIVO

MEDICINA V BITIH

Besedilo: Tadej Žlahtič, Martina Mezgec

V duhu prejšnjih številk revije Erektor smo se tudi tokrat odločili predstaviti novost na področju medicinskih aplikacij in sicer aplikacijo Figure 1. Pogledali si bomo tudi zbirko internetno dostopnega znanja Open Access.

Figure 1 Figure 1 je prva aplikacija, ki omogoča deljenje slik in mnenj med zaposlenimi v zdravstvu na enostaven, Instagramu podoben način. Aplikacijo je razvilo podjetje Figure 1 Inc. s sedežem v Torontu v Kanadi. Na trg je prišla maja 2013 in je v zelo kratkem času dosegla zavidljive rezultate tako na medicinskem kot tudi na gospodarskem področju.

Od začetka do danes je aplikacija dosegla preko 125 milijonov ogledov slik, avgusta 2014 pa je podjetje zbralo kar 4 milijone ameriških dolarjev, predvsem s pomočjo Union Square Ventures, ki so financirali tudi Twitter, Tumblr, Zynga in Kickstarter. Vse to jim omogoča vedno večjo prepoznavnost po svetu in širitev v »medicinski instagram«.

V Slovenijo je novica o aplikaciji prišla šele pred kratkim, a nič zato, sedaj si jo lahko naložite tudi vi.

Po namestitvi aplikacije se mora uporabnik registrirati in nato lahko dostopa do slik z vseh področij medicine, ki so jih naložili že predhodni uporabniki.

Slike primerov so razvrščene tako po specialnostih kot tudi organskih sistemih. Pod vsako sliko je opis primera z relevantnimi podatki iz anamneze in statusa, sledi mu vprašanje uporabnika, ki je naložil sliko, pod tem pa sledijo komentarji drugih uporabnikov. Slike in podatki pacientov morajo biti okrnjeni tako, da so bolniki iz slik ali opisov nerazpoznavni.

Aplikacija tako omogoča, da si najrazličnejši delavci v zdravstvu med seboj pomagajo in izobražujejo, študentom pa omogoča analizo primerov in s tem predstavlja odličnen učni pripomoček.

Ocenjuje se, da približno 17% študentov medicine v Kanadi uporablja Figure 1 kot učni pripomoček,

Odprt dostop.

MEDICINA V BITIH

kar je veliko, če upoštevamo kratek čas aplikacije na tržišču.

Zaradi velikega števila »medicinskih slik« na enem mestu se tako olajša tudi iskanje slik določenega stanja, za kar se lahko na klasičnih iskalnikih, kot je Google, porabi veliko več časa.

Z dodelitvijo različnih privilegijev se omejuje širitev napačnih medicinskih informacij, saj se preverjenemu uporabniku, ki dokaže svoj naziv in medicinsko izobrazbo, dodeli več pravic v sami aplikaciji.

Aplikacija je dostopna za Android- in za iOS- naprave ter preko brskalnikov na naslovu https:// figure1.com/.

Open access Odprti dostop (Open Access) je način objavljanja znanstvenih rezultatov, pri katerem se avtor članka odloči, da bo nudil brezplačen in neomejen dostop do svojega dela.

Komu to koristi? Ostalim raziskovalcem, študentom, zlasti pa univerzam razvijajočih se držav.

Akademske revije predstavljajo visoke stroške, letna naročnina nekaterih revij znaša do dvajset tisoč dolarjev, posamezni članek pa trideset dolarjev. Vse knjižnice ne morejo zagotoviti delne ali celotne naročnine na vse uporabnikom zanimive revije; ravno zato imamo od Open Accessa koristi vsi, ne glede na to, če država, v kateri mi študiramo, nameni v izobraževalne namene veliko sredstev ali pa ne. Članki so dostopni takoj po objavi; odprtega tipa so lahko celotne revije ali pa avtor zagotovi odprt dostop do posameznega članka s tem, da ga objavi na javno dostopnem odprtem spletnem mestu. Vse oblike objav odprtega dostopa so podvržene strogim metodam nadzora kakovosti, vključno z medsebojnim pregledom.

Dandanes je objavljenih več kot štiri tisoč revij odprtega dostopa, kar priča o izjemnem uspehu Open Accessa. Med drugim so prosto dostopni

članki pogosteje prenešeni s spleta in citirani kot pa naročninsko dostopni članki, kar je v korist tudi avtorju.

Kaj pa pri nas? Seveda se tudi pri nas marsikaj dogaja na tem področju! Vtipkajte www.openaccess.si in se utopite v morju znanja! Spletno mesto je rezultat skupnega projekta vseh štirih slovenskih univerz, večjih raziskovalnih inštitutov, NUK-a in CTK-ja. Projekt podpirata tudi pristojno ministrstvo in Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Naj še povemo, da je Zveza študentov medicine Slovenije na novembrski skupščini sprejela uradno stališče o Open Access, v katerem podpira prosti dostop in poziva raziskovalce, da bi tudi sami podpirali to obliko deljenja znanja.

Sharing is caring!

QR koda za androidovo aplikacijo Figure 1.

QR koda za iOSovo aplikacijo Figure 1.

51

NEPOGREŠLJIVO

ČLOVEK SPOZNANJA

Besedilo: Prof.dr. Marjan Kordaš, dr.med

Učitelj ima privilegij, izkušnjo, da se lahko spomni, kako je bilo biti učenec. Učenec pa te izkušnje »po naravi stvari« ne more imeti. In »po naravi stvari« je njun odnos neenakopraven, obojestransko nabit s frustracijami ter strahom. Tako navadno oba pozabita, da je strah, ki je sicer vsakdanji pojav, pravzaprav edini dejavnik, ki človeku omogoči razviti posebno etično kategorijo – pogum.

Ko sem bil pri izpitih izpraševalec, sem se pri vsakem (vsakem!) izpitu spomnil, kako je bilo »biti na drugi strani«. Ker zelo dobro voham, sem »na drugi strani« včasih celo ugotovil situacijsko diarejo, posledico stiske ali celo strahu. In četudi je bila stiska ali celo strah tudi »na moji strani«, nihče od naju ni imel poguma, da bi o tem spregovoril.

Okoli leta 1976 me je neki študent medicine (zdaj vodi Oddelek za plastično kirurgijo v Novem mestu) opozoril na knjigo Carlosa Castanede The Teachings of don Juan: A Yaqui Way of Knowledge.

Ko sem jo prebral, sem prevedel (moj prvi literarni prevod iz angleščine v slovenščino) odlomek o strahu, dejavniku, ki človeka lahko bodisi uniči bodisi etično povzdigne.

Odlomek je bil objavljen že nekajkrat. Pogosto sem en izvod podaril poslušalkam in poslušalcem na svojem prvem predavanju. Največkrat (Žal? Na srečo?) brez odziva. Četudi mojih predavanj že dolgo ni več, je morda vredno premagati strah in poskusiti znova ...

Med najinimi pogovori je don Juan pogosto uporabljal izraz človek spoznanja ali se nanj skliceval, vendar ni nikoli razložil, kaj mu ta izraz pomeni.

Povprašal sem ga o tem. »Človek spoznanja je vsakdo, ki je resnično spoznal napor učenja,« je rekel. »Človek, ki je, ne da bi hitel ali omahoval, šel tako daleč, kot je mogoče v svojem spoznavanju moči in znanja.« »Je vsakdo lahko človek spoznanja?« »Ne, ne kdorkoli.« »Kaj mora človek storiti, da postane človek spoznanja?« »Izzivati in premagati mora svoje štiri naravne sovražnike.« [...] »Ko se človek prične učiti, mu cilj ni nikoli jasen ...« »Prične se učiti počasi - sprva drobec za drobcem, kasneje v večjih kosih. Vendar se mu misli kmalu spopadejo. Kar se uči, ni nikoli to, kar si je predstavljal. Zato se boji. Učenje ni nikoli to, kar si nekdo predstavlja. Vsaka stopnja v učenju je nova naloga in strah se kopiči neusmiljeno in nepopustljivo. Človekov namen postane bojišče.« 52

APRIL 2015

»Tako naleti človek na prvega od svojih štirih naravnih sovražnikov: Strah! Strašen sovražnik je to - zahrbten in skoraj nepremagljiv. Prikrit ostane na vsakem obratu tvoje poti in čaka. In če se ga človek ustraši in zbeži, bo njegovega iskanja konec.« »Se človeku kaj zgodi, če se zaradi strahu umakne?« »Nič. Vendar se ne bo nikoli več učil. Nikoli ne bo postal človek spoznanja. Morda bo postal bahač, morda bo postal neškodljiv, preplašen človek, vendar bo vselej ostal premagan človek. Njegov prvi sovražnik ga bo za vselej ustavil.« »Kaj lahko človek stori, da premaga strah?« »Odgovor je jasen: Ne sme zbežati. Svoj strah mora izzivati in vztrajati pri učenju. Narediti mora korak in temu mora slediti nov korak, in spet nov korak. Mora se bati, a ne sme se ustaviti. To je pravilo. In nekoč bo prišel trenutek, ko se bo človekov prvi sovražnik umaknil. Takrat se bo človeku povrnila samozavest. Njegov namen postane trdnejši.

Učenje ni več zastrašujoča naloga.« »Ko človek doživi ta radosten trenutek, lahko reče brez oklevanja, da je premagal svojega prvega naravnega sovražnika.« »Se to zgodi naenkrat ali po malem, don Juan?« »Po malem, vendar se strah premaga dokončno in naenkrat.« »Ampak - mar se človek ne bo spet bal, če bo prišlo do nečesa novega?« »Ne! Ko človek premaga strah, se ga reši za vselej. Namesto strahu si je pridobil jasnost, takšno jasnost duha, da strahu ne more biti več. Človek takrat spozna svoje želje in spozna, kako jih lahko izpolni. Človek sluti svoje prihodnje korake pri učenju. Vse mu je jasno. Nič ni skritega.« »Takrat sreča človek svojega drugega sovražnika: Jasnost. Ta jasnost duha, do katere se je človek dokopal tako težko, je sicer pregnala strah, človeka pa zaslepila.« »Človeka sili, da o sebi nikoli ne dvomi. Zatrjuje mu, da lahko dela, karkoli se mu zahoče, saj mu je vse tako jasno. Človek je pogumen, ker mu je vse jasno in ker mu je vse jasno, ga ne ustavi prav nič.

Ampak vse to je le napaka; tako je, kot bi nekaj ne bilo popolno. Če človek popusti tej prepričljivi moči, je popustil svojemu drugemu sovražniku.

Pri učenju bo štorast in v njem bo taval. Hitel bo, kadar bi moral biti potrpežljiv; potrpežljiv bo, kadar bi moral hiteti. Taval bo vedno bolj in končno se ne bo mogel naučiti ničesar več.« »Kaj se zgodi s človekom, ki tako podleže?

Mora zato umreti?« »Ne, ne umre. Njegov drugi sovražnik ga le ustavi na poti, da bi bostal človek spoznanja. Človek tako postane morda zagnan bojevnik, morda klovn.

Vendar jasnost, za katero si je toliko prizadeval, se ne bo nikoli spremenila v temo ali strah. Dokler bo živel, mu bo vse jasno. Vendar se ne bo nikoli več ničesar naučil in nikoli si ne bo ničesar več želel.« »Kaj naj človek stori, da ne bi podlegel?« »Ravnati mora prav tako, kot je ravnal s svojim strahom.« »Jasnost mora izzivati in jo uporabljati le zato, da vidi. Potrpežljivo mora čakati in skrbno mora meriti pred vsakim novim korakom. Predvsem se mora zavedati, da je njegova jasnost skorajda napaka.

Tako bo nekoč prišel trenutek, ko bo spoznal, da je njegova jasnost le točka pred njegovimi očmi.

Takrat bo premagal svojega drugega sovražnika.

Takrat ne bo moglo človeka prizadeti prav nič in ta zavest ne bo utvara. V njegovih očeh to ne bo več le točka, prekretnica. To bo prava moč.« »Na tej točki bo človek spoznal, da si je pridobil moč, ki si jo je želel ves ta čas. Z njo lahko stori karkoli! Njegov zaveznik je in na voljo mu je.

Njegova želja je oblast. Vidi vse, kar je krog njega.

Ampak takrat sreča človek svojega tretjega sovražnika: Moč.« »Moč je najhujši vseh sovražnikov. Seveda je najlažje, če ji človek popusti, saj je človek v resnici nepremagljiv. Poveljuje; začne tako, da preračunava tveganja. Konča tako, da dela pravila, saj je on gospodar.« »Na tej stopnji človek komaj opazi svojega tretjega sovražnika, ki gre nadenj. Naenkrat in ne da bi se tega prav zavedal, bo skoraj gotovo premagan. Njegov sovražnik ga bo spremenil v krutega, muhastega človeka.« »Bo človek izgubil svojo moč?« »Ne. Nikoli ne bo izgubil ne jasnosti ne moči.« »Kako se bo torej človek razlikoval od človeka spoznanja?« »Človek, ki ga premaga moč, umre, ne da bi zares spoznal, kako ravnati z njo. Moč je le breme v njegovi usodi. Takšen človek nima moči nad seboj in ne ve, kako in kdaj uporabiti svojo moč.« »Če človeka premaga katerikoli teh sovražnikov - je to dokočen poraz?« »Seveda je to dokončen poraz. Kakor hitro eden teh sovražnikov premaga človeka, je človek brez moči.« »Ali je na primer mogoče, da človek, ki ga premaga moč, spozna svojo napako in jo popravi?« »Ne, ko človek enkrat popusti, je z njim konec.« »Kaj pa, če človeka moč le trenutno preslepi in jo kasneje zavrne?« »To pomeni, da boj še traja. To pomeni, da si človek še vedno prizadeva, da bi postal človek spoznanja. Človek je premagan le tedaj, če ne poskuša več, ko zapusti samega sebe.«

KUHARSKI KOTIČEK

»Če je tako, don Juan, ali je mogoče, da se človek zapusti in prepusti strahu za več let, končno ga pa le premaga?« »Ne, tega ni. Če popusti strahu, ga človek ne bo nikoli premagal, ker ga bo strah prepodil od učenja in človek ne bo nikoli več poskušal. Ampak če se poskuša učiti leta in leta, kljub strahu v sebi, bo človek končno premagal strah, ker se mu v resnici nikoli ni prepustil.« »Don Juan, kako lahko človek premaga svojega tretjega sovražnika?« »Namerno ga mora izzivati. Spoznati mora, da moč, ki jo je premagal le na videz, v resnici nikoli ni njegova moč. Ves čas se mora krotiti in ravnati skrb-

no in zvesto vsemu, česar se je naučil. Ko spozna, da sta jasnost in moč celo več kot le napaki, če ne more obvladati samega sebe, potem to pomeni, da zmore obvladati vse. Tako bo premagal svojega tretjega sovražnika.« »Takrat bo prišel do konca svoje poti učenja in skoraj brez opozorila bo naletel na zadnjega od svojih sovražnikov: Starost. Ta sovražnik je najbolj krut od vseh. Človek ga ne more popolnoma premagati, ampak le pregnati.« »To je čas, ko se človek ne boji več, ko nima več nestrpne jasnosti duha. To je čas, ko človek obvladuje moč, vendar si hkrati nezadržno želi, da bi počival. Če se svoji želji, da bi se ulegel in zaspal,

v celoti vda, če se potolaži s svojo utrujenostjo, bo izgubil svoj poslednji boj. Ta sovražnik bo ponižal človeka v šibko, staro spako. Človekova želja, da bi se umaknil, bo premagala njegovo jasnost, moč in spoznanje.« »Če človek odvrže svojo utrujenost in preživi svojo usodo, mu lahko rečemo človek spoznanja, četudi morda le za trenutek, ko uspe pregnati svojega poslednjega, nepremagljivega sovražnika.

Ta trenutek jasnosti, moči in spoznanja je dovolj.« Prevod: M. Kordaš poletje 1976 3. 2. 2015

ZGODBA Z NASLOVNICE: rubrika: SLADKO ŽIVLJENJE Kuharska »Življenje je sladko!«

Besedilo: Marija Lukič

»Prazna vreča ne stoji pokonci,« pravijo. V uredništvu Erektorja s polnimi usti soglasno prikimavamo tej trditvi in dodajamo še, da je vreča vsekakor bolj zadovoljna, ko je napolnjena z vsebino dobrega okusa. Edina logična posledica je, da smo končno uvedli tudi kuharsko rubriko, v kateri ti bomo dali kakšno idejo in recept za jedi, ki so primerne tudi za študent(k)e, ki za kuhanje ob napornem študiju nimate časa ali pa zaradi preteklih izkušenj pripravo jedi rajši prepuščate boljšim polovicam.

Za začetek ti bomo postregli s sladko-pikantnim piščancem na Erektorjev način. Zanimivo kombinacijo piščanca v marinadi iz medu in čilija bo uravnovesila omaka iz grškega jogurta z olivnim oljem in limeto. Zraven pa popečeni polnozrnati toasti ali kakšna druga priloga – za pomakat. Se že cedijo sline? :) Ko pa se boš končno odločil/-a prekršiti svoje

novoletne zaobljube, dieto ali post (če komu slučajno še uspeva), ti predlagamo, da poskusiš s torto z naslovnice. Na biskvitu iz temne čokolade ena na drugi počivata dve plasti sreče v obliki bele in temne čokoladne pene. Obljubljamo, da bo uspela tudi tistim, ki nikoli ne pečete in se vam zdi še najbolj varna opcija za svoje prehranjevanje pica na dostavo. Pa dober tek!

Piščanec à la Erektor Mešanica okusov v tej jedi bo poskrbela za kakšen vzdihljaj ali dva. Izjemno preprosto, hitro pripravljeno (če ne upoštevamo časa mariniranja) in dobro!

Za 2 osebi potrebuješ: 500 g piščančjih prsi

kruhke za toast (najboljši so tisti s semeni :) ) Marinada: 1 žlica olivnega olja 2 žlici medu 3 žlice sladke čilijeve omake (najdeš v vseh večjih trgovskih centrih na oddelku z azijsko hrano) 2 stroka česna ščepec soli ščepec popra Jogurtova omaka: 250 ml grškega jogurta 2 žlici olivnega olja pol žlice medu sok 1 limete ščepec soli ščepec popra V skodelici zmešaj olje, med, sol in poper. Dodaj strta stroka česna in sladko čilijevo omako. Z marinado prelij 500 g piščančjih prsi, narezanih na koščke, in dobro premešaj. V pokriti posodi ali zaprti vrečki vse skupaj pusti v hladilniku, da se piščanec marinira vsaj 2 uri, najbolje pa kar čez noč.

Zmešaj sestavine za jogurtovo omako. Vmes omako malce poizkušaj in razmerje sestavin prilagodi svojemu okusu.

Posodo z olivnim oljem, v kateri boš popekel/popekla piščanca, segrej na srednjo temperaturo. Dodaj piščanca v marinadi, ga počasi peci in občasno premešaj. Medtem v toasterju popeci kruh. Ko je piščanec ravno prav pečen, ga pokapaj še z ostanki marinade in postrezi z omako in popečenimi kruhki.

KUHARSKA RUBRIKA

53

KUHARSKI KOTIČEK

Torta z naslovnice Temen čokoladni mousse smo poenostavili in mu dodali še belo različico ter biskvit iz temne čokolade. Trobarvna torta torej – za trojni užitek! :) Potrebuješ model za torto s snemljivim obročem premera 24 cm.

Biskvit 100 g mletih mandljev 100 g 75 % temne čokolade 40 g sladkorja 40 g masla na sobni temperaturi 3 jajca 2 žlici pomarančnega soka 0,5 vrečke vanilijevega sladkorja – lahko pa tudi malo vanilijevega ekstrakta 1 žlička pecilnega praška Pečico segrej na 180 stopinj. Čokolado razlomi na koščke in jo raztopi v mikrovalovki ali nad vodno kopeljo. S stepalnikom penasto zmešaj maslo, sladkor in vaniljin sladkor. Primešaj mlete mandlje, staljeno čokolado, rumenjake, pomarančni sok in pecilni prašek. V čisti in suhi posodi iz beljakov stepi čvrst beljakov sneg in ga nežno primešaj ostalim sestavinam. Maso nalij v model in peci približno 30 minut. Ko se ti bo zdelo, da je biskvit pečen, zapiči vanj zobotrebec. Če ga izvlečeš čistega, pomeni, da je pečeno, sicer pusti, da se peče še nekaj minut. Biskvit naj se ohladi. Če se ti zdi predebel, ga prireži na primerno debelino.

Srednja plast – temen čokoladni mousse 5 žlic vroče vode 2 zvrhani žlici kakava v prahu 200 g 75% temne čokolade v koščkih 380 ml hladne sladke smetane Pol ščepca soli Vročo vodo in kakav v prahu dobro premešaj. V mikrovalovni pečici ali nad vodno paro raztopi temno čokolado in pusti, da se malo ohladi. Nato stepi smetano in sol. Ni treba, da jo stepeš čisto »do trdega«, idealno je, če smetana ostane mehka.

Zmešaj kakavovo zmes s staljeno čokolado in ji dodaj tretjino smetane. Dobro premešaj z metlico.

Potem primešaj preostalo smetano in z veliko žlico ali plastično spatulo s krožnimi gibi zajemaj kremo od roba posode proti sredini, dokler se smetana in čokolada povsem ne premešata in ni več opaziti belih delčkov smetane. Priporočam ti, da pri tem koraku ne uporabljaš metlice, saj pri mešanju z njo iz kreme uide veliko zraka – tako namesto zračne pene nastane gosta krema.

Z nastalim moussom nadevaj biskvit, torto postavi v hladilnik in začni s pripravo zgornje plasti.

Zgornja plast – bel čokoladni mousse 1 čajna žlička želatine v prahu 2 žlici vode 170 gramov bele čokolade 380 ml hladne sladke smetane

Želatino v prahu zmešaj z vodo v lončku in pusti pri miru nekaj minut, da se želatina napije. Belo čokolado nalomi na koščke v skodelico. 130 ml smetane segrej na zmernem ognju – odstavi tik preden zavre in jo polij po koščkih čokolade.

Skodelico nato pokrij s krožnikom ali pokrovko in pusti pri miru 5 minut. Potem mešanico mešaj, dokler se ne stalijo še preostali koščki čokolade – nastane gosta čokoladna krema. Pusti, da se ohladi in občasno premešaj. Medtem stepaj preostalih 250 ml smetane. Ko bo stepena, je nekaj žlic dodaj gosti čokoladni mešanici, ki bo tako postala bolj zračna in mehka, zaradi česar boš lažje vmešala preostanek smetane. Mešaj na enak način kot prejšnjo kremo in z njo prelij srednjo plast torte.

Mousse se ti bo morda zdel nekoliko tekoč, ampak brez skrbi – med hlajenjem torte bo želatina opravila svoje.

Torto postavi za nekaj ur v hladilnik, nato snemi obroč in okrasi po lastni domišljiji. Najboljšega okusa je, če jo ješ s kolegi! :) Kako je narejena dekoracija na torti z naslovnice?

Vrtnice in kroglice so narejene iz modelirne čokolade, ki je pravzaprav bela čokolada, zmešana z malce koruznega sirupa. Stranski rob pa je prav tako čokoladen – posebne folije, na katerih je v vzorec nabrizgana jedilna barva, premažeš s stopljeno čokolado. Ko se ta dobro strdi, folijo odlepiš, vzorec pa ostane na čokoladi.

Strokovnjaki opozarjajo: po slastni večerji poskrbite za svojo ustno higieno! O kariesu ali neželenih posledicah se posvetujte z zobozdravnikom ali študentom dentalne medicine.

54

APRIL 2015

C m la al it nu do eu P am A S dr ve el U ti vi P fa C la nu rh la el ha ex C su et

KULTURA

Cras id erat purus. Donec sed massa quis arcu luctus iaculis. Fusce rutrum risus ante, ac faucibus mi mollis consequat. Praesent consectetur dui dolor, sit amet egestas tellus varius eu. Sed sagittis ut lacus sit amet convallis.

Vestibulum ornare ante vitae lectus porta facilisis. Donec mattis nec nibh et LITERARNI NATEČAJ aliquam. Integer a justo ut felis rutrum congue.

Suspendisse id nulla sodales turpis venenatis suscipit. Phasellus consequat, ipsum id porttitor venenatis, arcu neque aliquam libero, eu viverra dui orci at nunc. Donec sit amet porta sem, sagittis condimentum ligula. Phasellus vitae sapien venenatis, commodo leo et, volutpat velit.

Namliterarnem dapibus metus augue, eustra-sagittis ante ultricies vitae. Proin faucibus nibh Pri tokratnem natečaju z naslovom »Operiraj me euismod, pulvinar sem sit amet, eleifend nibh. nas je najbolj prepričala Tjašina pesem.

Praesent a sem ante.stno« Nullam tellus purus, sit amet metus ac, elementum cursus dui. Aenean sit Nagrajenki čestitamo in ji podarjamo Mojolacinia srečno knjigo. amet odio pulvinar, Zafaucibus metus malesuada, ornare mi. Morbi in neque neque. Aenean vel enim mi. nagrado se zahvaljujemo založbi Chiara.

Aenean dictum vestibulum orci, vitae auctor magna mollis bibendum. Proin convallis varius hendrerit.

Sed ante quam, consequat egestas venenatis vitae, finibus eu erat. Ut sollicitudin augue sit amet hendrerit dictum. Mauris aliquet risus non bibendum porttitor. Praesent dictum, urna sed ullamcorper me strastno venenatis, velit lacusOperiraj tempus ex, non hendrerit dolor dui eget leo.

Quisque posuere ante convallis nibh Ti najprej nežno, elementum ultricies.Tjaša Donec nec egestas ipsum. Donec eu nisi eget orci imperdiet mattis vitae sed libero. nato vse globlje Ut odio nulla, bibendum quis nulla non, vestibulum efficitur dui.

Pellentesque habitant morbi trisVes zavit, vame pot utiraš tique senectus et netus malesuada fames ac turpis egestas. Etiam et sem tincidunt nulla takoet skrivnosten in ko končno najdešullamcorper, točko pravo, vitae, dignissim ante.se Sed velpribližaš. lectus vel ligula varius pharetra.preplavi Sedmeeleifend počasi mi toplota magna nec varius mollis.

Iz oči se ti tako iskri, elit non, ornare ligula. Phasellus -tako vroča, že karsuscipit, gorim, Praesent et mauris mollis, auctor et daarcu dapibus arcu at, meni purus kar srce znori. faucibus eros. Proindaeget quis dolor tristique dapibus. a ti še kar pritiskaš in se trudiš, Težko Ut razmišljam, ne ustavi te niti dim.

Cras eget congue risus. velit turpis, cursus eu maximus ut, molestie at neque. Quisque viverra vel ker tako sem živčna, lacus vitae bibendum.a tiMorbi auctor nisi nisi, a efficitur ligula rhoncus ut.

Vestibulum a metus nec se mi še amet kar smehljaš, Ko je felis vsega konec nunc volutpat venenatis sit dapibus diam.

Integer a odio ut ultricies varius. Donec gravida »vse bo v redu« in ko pridem k sebi, rhoncus turpis et iaculis.

Suspendisse eu est at urna porttitor sagittis.

Fusce pellentesque lacus liguna uho mi nežno šepetaš. te že več ni. la, ut consequat arcuGola, ullamcorper efficitur. Vestibulum vulputate eros vel aliquam mattis. Mauris le odeja me zakriva, V meni bolečina, eleifend eu dui quis fringilla.

Nunc ante augue, semper non lobortis sit amet, congue in nibh. In hac pred teboj ležim, tako globoka, habitasse platea dictumst.

Morbi lacus ipsum, ultrices sed turpis et, aliquet tortor. Etiam nec ti najprej nežno me očistiš, pa tudi rahlomattis zadovoljstvo tli. ex varius massa consectetur porttitor.

Donec efficitur suscipit massa, quis hendrerit metus mattis non. ob dotiku tvojem vsa vzdrhtim. Čeprav bilo je le enkrat Cras libero neque, lobortis tellus eget, rutrum accumsan eros.

Vivamus Vse težje šeeu ostajam zbrana, v meni pustil si pečat,ut ipsum et diam iaculis suscipit. Nullam pellentesque ornare lectus. Pellentesque laoreet dolor eros,dni,ac consequat libero rutrum tvoje roke so povsod, ki bo ostal do konca kmalu večpurus. ne vem, kaj se dogaja, V spomin tiste ure, et. Maecenas a venenatis Nunc bibendum bibendum felis sitnaamet luctus. Pellentesque auctor Besedilo: Mojca Kecelj | Ilustracija: Laura Bohinc

odnese me od tod.

LITERARNI NATEČAJ

ki si jih naklonil mi.

55

KUHARSKI KOTIČEK

objave #SELFIEEREKTOR Nagradimo na družbenih omrežjih Besedilo: Alja Lodrant

Leta 2013 je bila v enega najbolj spoštovanih slovarjev t.i. Oxford English Dictionary dodana beseda selfie, v slovenščini menda tudi sebek ali avtič. Čeprav dvomim, da je med vami kdo, ki izraza ne pozna, naj pojasnim, da je to fotografija, na kateri je nekdo upodobil samega sebe, najpogosteje s pametnim telefonom ali spletno kamero in z namenom objave na spletni strani družbenega omrežja. Poleg tega so se v letošnjem letu »razpasli« celo »selfie stick-i«, palice, ki omogočajo lažje snemanje tovrstnih fotografij.

Vse to in seveda naše osebne izkušnje, ki smo jih pridobili tudi med snemanjem promocijskega filma za prejšnjo številko Erektorja, je člane uredniškega odbora najboljšega časopisa študentov medicine napeljalo na misel, da je to priljubljen način fotografiranja tudi med študenti naše fakultete. Toda očitno smo se zmotili. Ko smo vas povabili, da posnamete selfie z Erektorjem in ga objavite na enem izmed družbenih omrežij z oznako #selfieErektor, smo namreč pričakovali velik odziv, kar pa se

ni zgodilo, zato vas v tem prispevku na žalost obveščamo, da nagrada tokratnega natečaja ne bo podeljena.

Da pa razočaranje ne bo preveliko, vam v ogled vseeno postavljamo najboljši deli tistih dveh avtorjev, ki sta se vendarle odločila sodelovati, a zaradi tesnih stikov z uredništvom žal ne smeta biti nagrajena. Za v prihodnje pa nasvet, tako kot na lotu ne boste zadeli, če ne vplačate listka, tudi Erektorjeve nagrade ne padejo kar z neba.

Foto: @charming.gluteus

Tudi člani Korteksta berejo najboljši študentski časopis! :D #selfieErektor Foto: Aleks Šuštar

#selfieErektor IO & NO :)

56

APRIL 2015

HUMOR

VELIKI LJUBEZENSKI HOROSKOP

Besedilo: Lara Kavčič, Barbara Kecelj

Periost (21. 3. – 20. 4.)

Ker bo spomladi v zraku ljubezen in boste v tem času zelo dovzetni za okužbo z virusi amorusa, vam svetujemo, da se pred njim preventivno zavarujete z rednim uživanjem česna in prhanjem enkrat tedensko, saj bo v nasprotnem primeru ogrožena vaša koncentracijska kapaciteta in posledično napredovanje v naslednji letnik.

Sistola (21. 4. – 20. 5.)

Med učenjem v knjižnici boste odmore preživljali z osebo, ki jo že dolgo poznate. Čeprav prej na to še niste pomislili, boste ugotovili, da je privlačna. Vendar se ne pustite zavesti, to je le negativen stranski učinek dolgotrajnega prebiranja medicinske literature. Vaša prava simpatija bo šele vstopila v vaše življenje.

Sklera (21. 5. – 20. 6.)

Po ogledu filma 50 odtenkov sive se boste zamislili nad starokopitnostjo vaših posteljnih navad, zato se boste odločili za malo inovativnosti. Pazite, da se vaši poskusi ne bodo končali v ginekološki ambulanti, kjer vas bo pregledoval vaš mentor.

Globulin (21. 6. – 22. 7.)

Sklenili boste uresničiti svojo novoletno zaobljubo, da boste letos vse izpite opravili z oceno 10. Zaradi velike resnosti pri učenju boste popolnoma izključeni iz socialnega življenja, kar se bo zdelo pretirano celo vašim staršem, ki bodo tako zaskrbljeni, da vam bodo skušali organizirati nekaj zmenkov s sošolci.

Femur (23. 7. – 22. 8.)

Na vajah iz EKG boste kot prostovoljni model s svojim mišičastim telesom povsem očarali svoje sošolke, zato bo v naslednjih nekaj tednih vaš urnik zelo natrpan zaradi številnih povabil na zmenke in zabave.

Vagus (23. 8. – 22. 9.)

Zaradi bližajočih se izpitov se boste za mesec dni zaprli v stanovanje.

Vaš edini stik z zunanjim svetom bo dostavljalec pice, za katerega boste kmalu ugotovili, da je prav simpatičen, in ga nagradili z radodarnimi napitninami.

LJUBEZENSKI HOROSKOP

Ostium (23. 9. – 23. 10.)

Ker ste že predolgo samski, se boste po pomoč zatekli k vedeževalki. Navdušeni boste, ko vam bo z gotovostjo napovedala prihod nove ljubezni na črko I v vaše življenje. Izkazalo se bo, da gre za vaš nov najljubši predmet – infekcijske bolezni.

Bulbus (24. 10. – 22. 11.)

Svojo novo simpatijo boste želeli očarati s svojim načinom življenja, zato ga/jo boste povabili na zabavo v Pajzl. Od strahu pred ponorelimi medicinci bo pobegnil/a, vi pa se boste zakleli, da se ne boste nikoli več zaljubili.

Adenozin (23. 11. – 21. 12.)

Prijatelj se vam bo izpovedal, da je noro zaljubljen v vas in da mu v vaši bližini srce bije hitreje in močneje. Ne boste mu verjeli in res boste po temeljitem pregledu ugotovili, da gre žal samo za aritmijo.

Medulla (22. 12. – 21. 1.)

Ugotovili boste, da ste pri anatomiji v hudem zaostanku, zato si boste odhiteli kupit najnovejši anatomski atlas. Ko ga boste prelistali, bo vaš pogled pritegnil zelo čeden model, s katerim se boste spustili v enostransko razmerje.

Dens (21. 1. – 18. 2.)

Na vajah v UKC si boste edini izmed sošolcev vestno razkuževali roke.

Ko se boste po stiku z zadnjim bolnikom nekega dne pognali proti razkužilom, se boste zaleteli v simpatičnega mladega zdravnika in v trenutku spoznali, da je pred vami ljubezen vašega življenja. Skupno življenje bosta posvetila preprečevanju bolnišničnih okužb.

Plazmid (19. 2. – 20. 3.) Že dolgo niste dobili nobenega povabila na zmenek, zato boste svoj prosti čas izkoristili za dodatne vaje iz propedevtike. Sprva vas bo pomanjkanje zanimanja s strani nasprotnega spola nekoliko žalostilo, vaša dobra volja pa se bo kmalu vrnila, saj boste starejše paciente navdušili s svojo pridnostjo in vljudnostjo.

57

ZA VELIKE SIVE CELICE

KRIŽANKA: Ime in priimek: ________________________ E-pošta: _______________________ Letnik: _______ REŠITEV:___________________________________ 58

NAGRADNA KRIŽANKA

Besedilo: Matej Mlinarič

Rešite križanko in na osenčenih poljih boste dobili geslo. Tokratno geslo je ime in priimek Nobelovega nagrajenca za fiziologijo in medicino, katerega stoletnico smrti obeležujemo letos. Izpolnite kupon, ki ga najdete na tej strani, in ga oddajte najkasneje do 7. maja 2015 do 12. ure v škatlo z oznako »Za križanko«, ki se nahaja pri našem nenadomestljivem Silvu v Mandibuli. Žrebanje bo

APRIL 2015

še isti dan okoli 12. ure pred veliko predavalnico.

Nagrajence bomo obvestili tudi po elektronski pošti. Z nekaj sreče in znanja vam lahko pravilna rešitev prinese eno izmed uporabnih nagrad:

3. nagrada: knjiga Čustveni vampirji 4. nagrada: knjiga Uporabna dermatologija 5. nagrada (2x): nevrološka lučka 6. nagrada (6x): šivalni komplet

1. nagrada: knjiga Kralj vseh bolezni, biografija raka 2. nagrada (2x): nevrološki komplet (lučka in kladivce)

Nagrade za logično nalogo in nagradno križanko so poklonili: Proloco Medico, d.o.o., založba Modrijan in založba Chiara.

Ä&#x152;asopis, ki dobro stoji!