Učna lekcija epidemije

Novico, da bodo otroci zaradi koronavirusa ostali doma, ki je kot strela z jasnega udarila sredi marca, sem sprejela z navdušenjem. Odlično, sem si rekla. Končno bomo skupaj doma, dneve si bomo krojili po svoje, oddahnili si bomo od takšnih in drugačnih sistemov, ki se jim sicer ne moremo izogniti, in vsaj za nekaj časa zaživeli tako, kot smo si vedno želeli. Že prvi dan smo napravili urnik z gospodinjskimi opravili, vajami inštrumentov in domačo šolo – z velikimi poudarkom na praktičnih vsebinah.

Prvih nekaj dni je bilo nepozabno čudovitih. Otroci so se z veseljem lotili opravil, tako da se je stanovanje bleščalo, uživali smo v prebujanju pomladi in nepričakovani svobodi. V mislih sem že delala načrte za učne ure biologije v gozdu, ko je (spet kot strela z jasnega) udarila novica, da bo šolanje otrok potekalo na daljavo. Sanje o učenju po lastnih merilih so se v hipu razblinile v trenutku, ko je v našo zasebnost in načrte prek zaslonov vdrla učna snov iz klasičnega šolskega sistema.

Veselje ob spoznanju, da bomo skupaj doma, so zamenjali kruta realnost v podobi mize, polne računalnikov, živčnost ob nedelovanju neštetih gesel, tekanje od otrok do kuhinje pa spet nazaj do otrok, ki so potrebovali pomoč, razmetano stanovanje in obup ob spoznanju, da za službene obveznosti ni več moč najti niti minute časa.

V meni se je prebudilo najstniško uporništvo. Nisem mogla verjeti, da »tistih zgoraj« niti tako velika stvar, kot je epidemija, ni primorala k spremembi v razmišljanju in delovanju. Zdaj, ko bi bila priložnost, da se vse umiri in se vrnemo v dobre stare čase, ko bi se lahko vsaj začasno izognili služenju vsem mogočim sistemom, ko bi otroci lahko opravljali gospodinjska opravila in pridobivali praktične spretnosti namesto učenja vseh nekoristnih informacij v prenatrpanih učbenikih, zdaj iz tega ne bo čisto nič. Kaj pa kdo more človeštvu in njegovim sistemom? Nič nas ne more ustaviti – ne virus, ne nemogoča situacija – gospodarstvo in šolstvo morata naprej ne glede na vse in četudi z glavo (pravzaprav s tehnologijo) skozi zid.

Takšne in podobne misli so se mi motale po glavi in seveda sem svoje negodovanje nehote prenašala na otroke. Šolanje na daljavo je ob naši neugodni situaciji (obnova hiše, premajhno stanovanje) in nenehnem tarnanju postalo nočna mora.

Počasi sem se začela zavedati, da sem v tej na videz neznosni situaciji spregledala veliko pomembnih dejstev. Na primer trud učiteljev, ki so bili v ravno tako nezavidljivem položaju kot starši in so se na vso moč trudili prilagoditi način dela danim razmeram. To, da se je ravno začela pomlad in smo lahko veliko časa preživeli zunaj. Sposobnost otrok, ki so se uspeli tako hitro in dobro organizirati. Prizadevanje ministrstva, da otroci ne bi bili prikrajšani za možnost izobraževanja. Moževo požrtvovalnost v njegovi razpetosti med službo, obnovo hiše in družino. Ljudi, ki so izgubili svojce zaradi virusa, zaradi česar se naše težave niti od daleč niso mogle primerjati z njihovimi.

Šele takrat, ko sem dojela resnično bistvo besed »V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1 Tesaloničanom 18), sem se znala ugrizniti v jezik, ko me je zamikalo tarnanje, in šele takrat se je stanje pri nas toliko umirilo, da lahko zdaj, ko se epidemija bliža koncu in se vračamo v stare ustaljene tire, pogledam na minule mesece kot na dragoceno in neprecenljivo izkušnjo. Tako za nas kot za naše otroke. ●