dr. Peter Millonig: »Na začetku vsake pozitivne družbene preobrazbe je spreobrnjenje posameznika

Prihajam iz učiteljske družine. Rodil sem se v Celovcu, otroška leta sem preživljal v Gorjah v Spodnji Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem, obiskoval sem gimnazijo v Celovcu, nato pravno fakulteto na Dunaju, kasneje pa sem študiral še na Inštitutu za razvoj menedžmenta v Luzani v Švici. Poklicno sem vsa leta deloval v tujini, v dvanajstih državah, na dveh celinah.

Zame je bilo živeti v dvojezičnem okolju nekaj povsem običajnega – kot dihanje z obema pljučnima kriloma. Včasih se je zdelo, da je to celo nekakšen privilegij. Lahko smo prehajali iz enega jezikovnega sveta v drugega in bili doma v dveh kulturnih krogih. K temu je veliko prispevala moja mati, ki je bila po rodu Ljubljančanka. Ob koncu 2. svetovne vojne je kot učiteljica prišla na Koroško, kjer je spoznala mojega očeta, koroškega Slovenca, in se z njim poročila. Imela je velik čut za slovenski jezik. Čar slovenskega jezika, kulture in literature je znala približati meni in obema bratoma. Govorili smo oba jezika. Slovenščino smo uporabljali doma v družinskem krogu, v javnosti pa manj. V cerkvi so bile vedno dvojezične maše.

Naša družine ne, ker se večina ljudi staršema kot učiteljema (oče je bil tudi ravnatelj) ni hotela zameriti. So se pa nekateri bali v javnosti govoriti slovensko.

To je zelo široka tema. O njej so napisane debele razprave in dizertacije. Veliko je razlogov, zakaj je plebiscit privedel do znanega rezultata. Ko danes gledamo iz časovne distance, lahko rečemo, da je izidu botrovalo več faktorjev. Eden je bil gotovo ta, da se je poskušala Avstrija po koncu 1. svetovne vojne pozicionirati kot demokratična republika, ki je monarhijo pustila za

seboj, v Sloveniji pa naj bi takrat z novo Kraljevino SHS monarhija šele zaživela. Tu je tudi verski vidik: Avstrija, Koroška pa sploh, je bila versko zelo monolitna, kar pa ni bilo mogoče reči za Kraljevino SHS. Državne strukture v Avstriji so bile preizkušene, medtem ko so v Jugoslaviji šele nastajale. Poleg sicer umazane propagande je bil v ospredju tudi geografski vidik (celovška kotlina je obdana z gorovjem, ki je neka naravna bariera). Tako se je večina Slovencev, živečih v naseljih južne Koroške, odločila, da želi ostati v Avstriji, ker so njihovi kraji predvsem gospodarsko močno gravitirali proti Velikovcu in Celovcu. Ni videla odločilne prednosti, da bi oddala svoj glas za pravkar nastalo kraljevino SHS. Če bi bil izid drugačen, bi bil danes Celovec najbolj severno slovensko mesto, pa tudi knežji kamen kot simbol zgodnjega Slovenstva, bi bil danes na slovenskih tleh.

Slovenci v Argentini so resnično ustvarili velike reči: svoje šole, kulturne domove, pevske zbore, časopise, založniško dejavnost in še marsikaj. To je izraz velikega kolektivnega domoljubja. Verjetno je k temu zelo pripomoglo specifično argentinsko okolje. V Severni Ameriki govorimo o t.i. talilnem loncu, narodi prevzamejo ameriško kulturo. V Argentini so Slovenci ohranili Slomškovo paradigmo: mati, domovina, Bog. Res so izgubili svojo domovino, ne pa svoje istovetnosti. Angleški filozof Chesterton je rekel: »Resnično ljubimo šele takrat, ko se zavemo možnosti izgube!« Argentinski Slovenci so se kot kolektiv zavedali, kaj bi izgubili, če bi ne imeli svoje materinščine, in so jo zato še bolj gojili – tudi v novem okolju, ki je bilo sicer v marsičem neizprosno. Imeli pa so tudi veliko prednost: med njimi je bilo mnogo kulturnih delavcev in pedagogov, ki so bili uveljavljeni že v domovini. To je bil velik startni kapital. Tudi v Clevelandu je bila zelo razvejana slovenska kulturna dejavnost, saj smo nekoč rekli, da je Cleveland drugo največje slovensko mesto na svetu, vendar je ta neizprosni ameriški talilni lonec naredil svoje. V Argentini pa je odnos so priseljencev dovoljeval tujim narodom več svobode in avtonomije – asimilacijski pritisk je bil manj izrazit. Menim, da se lahko od argentinskih Slovencev naučimo stanovitnosti, življenjskega poguma in velike mere samozavesti. Slovenci v matični domovini bi bili gotovo prikrajšani za izkustvo svetovljanstva, če ne bi bilo slovenske diaspore.

Mislim, da ta cankarjanska sintagma o narodu hlapcev ne ustreza realnosti. V Avstro-Ogrski in tudi v Kraljevini SHS smo bili Slovenci res marsikdaj v podrejenem položaju. Pa vendar smo dolga stoletja ustoličevali karantanske vojvode in pri tem uporabljali svoj slovenski obred. Imeli smo kmečke punte, Primoža Trubarja, Janeza Valvazorja, Jurija Vego in še mnoge druge pokončne Slovence, ki se gotovo niso obnašali hlapčevsko. Če pomislimo še na duhovništvo, je zanimivo to, da je bil leta 1513 za prvega dunajskega škofa ustoličen Jurij Slatkonja, ki je pokopan v stolnici svetega Štefana na Dunaju. Zgodovina nas uvršča med razpoznavne narode zaradi razpoznavnih posameznikov, ki so na svojih področjih dosegali odlične rezultate. Zato bi bilo prav, ko bi obudili svoj zgodovinski spomin in se zavedli, koliko prodornih in uspešnih Slovencev smo imeli in jih imamo še danes.

Seveda. Tudi, če se sicer trenutno zdi marsikaj brezupno, se ne smemo vdati malodušju. Nikoli ni nič popolnoma brezupno. Če bi danes posekali gozdove na Krimu in bi se tja vrnili čez 50 let, bi videli, da tam spet raste gozd. Med in po 2. svetovni vojni je bilo 50–60 milijonov mrtvih, danes, po 75 letih, pa je na planetu Zemlja več kot 7 milijard ljudi. Res se trenutno dogajajo velike preizkušnje zaradi pandemije s koronavirusom, vendar bo zaradi tega postal glasnejši klic »nazaj k naravi«. Kmetovanje bo dobilo novo veljavo. Vse bolj pomembna postaja samooskrba. Nove paradigme bodo vodile do novih priložnosti. Globalizacija, ki smo ji priče zadnjih 20–30 let, se bo bistveno spremenila. Pred kratkim je dunajski kardinal Schönborn dejal: »Je res potrebno, da je vsak dan v zraku 200.000 letal? Se moramo voziti z avtomobili brez voznika, moramo vse urejati preko pametnih telefonov in zaradi številnih frekvenc tvegati razna obolenja? Ali človek res vse to potrebuje?«

Na duhovni ravni mislim, da sekularizacija svetu ne prinaša nič dobrega s tem, ko nas prepričuje, da je možno živeti brez Boga, da ga ne potrebujemo ne kot tolažnika, ne kot razsodnika, še manj kot odrešenika. Sodobni človek je odstranil Boga, praznino pa zapolnil z megalomanijo in erotomanijo (sla po

Sekularizacija nas prepričuje, da je možno živeti brez Boga, da ga ne potrebujemo kot razsodnika o tem, kaj je dobro in moralno, prav in narobe. Zaradi vsega tega je nastala praznina.

oblasti, moči, vplivu in nadzoru, erotomanija pa je uživaštvo). Nekje sem bral, da misticizem današnjega časa ni duhovnost v njenih mnogih razsežnostih, pač pa surova seksualizacija družbe – popredmetenje človeka. Res smo globoko zabredli. Pa vendar ne tako globoko, da bi nas naš odrešenik Jezus Kristus pustil pasti v mrtvo brezno. Zato občasno dovoljuje stiske, da bi se zbudili iz svoje kome, in včasih dovoli, da nad nas pride kakšno »razkužilo« proti nakopičenim virusom srca. Slovenci iz tega nismo izvzeti

– duh sekularizma in hedonizma je povsod uničujoče prisoten.

Preobrazba se nikoli ne zgodi po diktatu družbe. Sveti Janez Pavel II. je dejal: »Edina sila, ki lahko spremeni svet, je človekova svetost.« Menim, da stoji na začetku vsake pozitivne družbene preobrazbe spreobrnjenje

posameznika. Mi vsi imamo tri temeljne naloge: prvič prizadevati si moramo za svetost, saj Bog pravi: »Bodite sveti, kakor sem jaz svet!«; drugič povabljeni smo, da pričujemo in prerokujemo za Boga; in tretjič Boga poveličujemo s svojim delom. To je edini v sebi skladen življenjski načrt za kateregakoli človeka. To je načrt, ki prinaša srečo in odnaša žalost, prinaša notranji mir in odnaša zmedenost in zbeganost. K temu nas nagovarja hvaležna odgovornost. In prav pri tem imamo krščanski zakonci posebno vlogo. Od kod bodo prihajali dobri ljudje, če ne iz krščanskih zakonov, ki živijo lepoto poročenosti? Prav zato je poslanstvo DiŽ-a izjemnega pomena, saj usposablja slovensko družbo, da bo lahko medse sprejela in vzgojila novo generacijo plemenitih ljudi.

Slovenci bi se morali vprašati, ali je res pametno iskati boljši kruh v tujini. Dejstvo je, da je problem bega možganov povezan s slabimi zaposlitvenimi pogoji. Po drugi strani je zaradi članstva v EU iskanje dela za Slovenca v tujini izjemno olajšano. Mladi hitro ugotovijo, da so zunaj plače dvakrat do trikrat večje, vendar pa je treba hkrati vedeti, da je življenje v tujini praviloma mnogo dražje, tako da na koncu ni nujno pozitivne računice. Poleg tega večina nima zagotovila trajne zaposlitve, saj podjetja lahko vsepovsod propadajo, vsepovsod lahko pride do masovnega odpuščanja. Sicer pa glavni vidik takšne odločitve ne

sme biti zaslužek, pač pa želja, da se mladi, ki so odšli na delo v tujino, čez čas vrnejo v domovino in s pridobljenim znanjem pomagajo graditi boljšo družbo. Na tem področju smo Slovenci dokaj nespretni. V mislih imam primer dr. Klemena Jakliča, sedanjega ustavnega sodnika, ki je diplomiral pravo v Ljubljani, doktoriral na Harvardu in v Oxfordu ter bil nekaj časa predavatelj na Harvardu, pa zanj doma v pravniških krogih dolgo ni bilo prostora. Vihali so nos nad njim, ker je imel napačni politični pedigre. Kaj takega se ne bi smelo dogajati. Počasi se stvari sicer izboljšujejo, vendar smo še na začetku in še nismo tam, kjer bi kot demokratična, odprta in razvita družba morali biti.

Strinjam se, da smo tu na generalki, ki ni lahka, vendar če se zavedamo, kam smo namenjeni, če imamo védenje o cilju, je vse lažje. V pismu Efežanom je Pavel zapisal: »Niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« (Efežanom 2,19). Zame je to poezija najvišjega ranga. Bolje se to ne da povedati. Sicer sam

razumem nebeško domovino kot stanje in prostor. Stanje zato, ker ni časovne premice, nič ni včeraj in nič ne bo jutri. Vse je vedno hkrati prisotno, je večni zdaj. Prostor pa je omenjal Jezus: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor?« (Janez 14,2) Zamišljam si, da bo ta »po meri pripravljen prostor« narejen iz zidakov naših dobrih del in iz opeke novih nalog, ki nas čakajo in nam jih bo zaupal Večni. V nebesih ne bomo molče zrli v Božje mojstrovine, pač pa bo tam vse živo in dejavno, bolj kot tu na Zemlji, saj bomo skupaj z Bogom gradili kraljestvo ljubezni. Zato novo, nebeško življenje ne more biti končno, ampak zahteva večnost, predpostavlja neminljivost.

Moja družina je posebna v tem smislu, da smo njeni člani iz mnogih krajev. Jaz sem koroški Slovenec, žena Janica je bila sicer rojena v Ljubljani, vendar je kmalu postala naturalizirana Američanka. Obe hčeri sta rojeni v Washingtonu in tudi oba vnuka, medtem ko je eden od zetov Severnoameričan iz Bostona, drugi pa Južnoameričan iz Kolumbije. Vzpostaviti enost v taki družini je zahtevno delo. Smo nenehno na preizkušnji, saj se v naše skupno življenje trudimo integrirati različne kulturne, miselne in vrednostne tokove. Ni lahko, vendar pa je ključ do uspeha v sprejemanju drugega in drugačnega. Sam to imenujem: šola živega krščanstva.

Sicer pa družina pri meni zavzema izjemno mesto. Zavedam se, da je za družino temeljnega pomena dober odnos med menoj in ženo, bistveni kriterij za dober odnos pa je, da oba sproti umirava svojim željam in svoji sebičnosti ter se trudiva odpuščati in sprejemati prošnjo za odpuščanje. Ne gre le za naju, pač pa za najin odnos (najin midva), ki je potreben nenehne nege in pozornosti obeh. Vedeti morava, kako živi, kako se razvija in kako raste. Ko pri najinem odnosu opaziva znake hiranja, morava takoj poskrbeti za »infuzijo«, da ponovno zaživi, in ga, če je potrebno, peljati na »intenzivno nego«. Ko sva bila v tem korona času po sili razmer ločena in na različnih koncih sveta, je bilo to za naju kljub video klicem in socialnim omrežjem breme. A z Bogom zmoremo vse (Filipljanom 4,13). Midva sva že dolgo poročena, in če sva zavestno vlagala v najin odnos, z leti zrastejo sadovi. Podobno kot pri dolgoletni molitvi, ko postajajo sadovi vidni skozi čas. Od tod izvira pri zakoncih, ki smo že dolgo poročeni, občutek stalne povezanosti in pripadnosti, ki ga tudi prisilna izolacija ne more zmanjšati ali izničiti.

Druga bo imela isti naslov – kasneje tudi tretja, saj načrtujem trilogijo. Knjiga je napisana in lektorirana. Poleti jo bodo pri Ognjišču grafično oblikovali, izšla pa naj bi konec leta. V njej bo zopet zbranih 100 duhovnih zapisov, nekaj več iz ekonomije, pa o dovršenosti narave, malikovanju, trpljenju našega Gospoda, graditvi Božjega kraljestva in bistvu odrešenja.

Kot Ziljan si dovoljujem imeti dve najljubši: Tam, kjer teče bistra Zila in Rož, Podjuna, Zila. J Pogovor sem pripravil, Dani Siter

Nekega dne se je medved odločil, da bo pojedel vse gozdne živali. Novica se je hitro razširila, zasejala strah med živalmi in že naslednji dan je do njega prišel jelen. »Medved, a je res, kar pravijo, da boš pojedel vse živali v gozdu?« »Res,« je pokimal medved. »Pa sem jaz tudi na tvojem seznamu?« je zanimalo jelena. »Seveda,« je hladno odvrnil medved.

Jelen se je užaloščen poslovil in naslednjega dne so od njega ostali samo rogovi.

Volk je naslednji izvedel, kaj se bo zgodilo v gozdu. »Medved, a je kaj resnice v tem, kar pravijo?« »Vse je res,« mu odgovori medved. »Pa tudi mene boš pojedel? Sem tudi jaz na tvojem seznamu?« »Seveda,« je bil neusmiljen medved.

Volk je povesil glavo, odšel v gozd in naslednji dan so našli samo še njegov rep.

Tretji dan pa je k medvedu prišel zajček. »Medved, medved, kaj pravijo? Da boš kar vse živali v gozdu pojedel? Ajej … pa menda nisem tudi jaz na tvojem seznamu, kaj?« »Seveda si, saj si gozdna žival.« »Ajoj … pa bi me lahko izbrisal s svojega seznama?« je zanimalo zajčka. »Seveda,« je ponovno odvrnil medved.

Odlična basen o najpomembnejši spretnosti v našem življenju – komunikaciji. Koliko prihranjenih zamer bi bilo, če bi si le upali vprašati oziroma pojasniti naše želje. Za večino slaba novica je, da komuniciramo po zgledu, ki smo ga prinesli s seboj v zakon. Dobra je, da se da priučiti te veščine.

Z Ines nisva človeka, ki bi se rada prepirala. Kaj vem, nekakšen strah se prikrade v naju, ko začneva povzdigovati glas eden na drugega. Gotovo je zgled, kako se prepirata najina starša, veliko pripomogel k tej bojazni: nerazumevanje, ki vodi v prepir, je nekaj slabega in hrupnega.

Midva sva potrebovala veliko časa, da sva prišla do zaključka, da s prepirom ni nič narobe, če uspeva zadržati raven, čeprav je najina raven ničkolikokrat padla: skušnjava, da poznam šibko mesto zakonca, ki ga bo zaskelelo vse do kosti, je bila prevelika. Po navadi izrečena še z velikim žarom.

Pa vendar, učiva se. Eno pomembnejših spoznanj zame je bilo, da je večina težav za ženo rešena že, če samo poslušam. Ni potrebe, da sproti med tarnanjem že iščem rešitve za njeno oviro.

Še pomembneje je, da se znava po prepiru opravičiti drug drugemu. Najpomembneje: če sva se sprla pred otroki, se tudi opravičiva pred njimi – popotnica, da prepir ni nič slabega, ampak nekaj samo hrupnega, je dragocena.

Vprašajte ženo, če ste jo prav razumeli, ker zelo verjetno je niste. Nič ne stane, prihrani pa veliko slabega. Na koncu pa ji pojasnite svoje videnje in predlagajte rešitev: modra žena vas bo poslušala, še bolj modra bo premislila o vaši ideji, najbolj modra pa jo bo sprejela. (Kako ne, če je pa rešitev zrasla na vašem zelniku?)

Poglejte, kako dobro jo je odnesel zajček. Tudi nama se bo obnesel trening in veščina medsebojne komunikacije. ● David Križman