ju coachinga in mentorstvaGlobalni trendi na področ

IZZIVI OSEBNEGA, TIMSKEGA IN ORGANIZACIJSKEGA COACHINGA

Pomen supervizije v coachingu The Importance of Supervision in Coaching ———————————————————————————————————————————————————————

dr. Michel Moral

Povzetek

Za coacha je redna supervizija obvezna. Trajanje, pogostost, kraj, okvir supervizije se lahko razlikujejo glede na vrsto coachinga. Coaching vodij se razlikuje od na primer timskega coachinga. Toda pri vseh supervizijah je treba obravnavati enaka vprašanja: Ali coach deluje kot profesionalec in uporablja preizkušene tehnike, ki jih razume? Se coach ravna v skladu s kodeksom profesionalnega ravnanja coacha? Je coach določil, kaj je etično in kaj ne? Se je coach ustrezno seznanil z zakoni in normativi organizacije, s katero sodeluje? Je coach pripravljen poslušati povratne informacije, ki mu jih poda supervizor? Je coach pripravljen spregovoriti o osebnih težavah,na katere je morda naletel pri delu s coacheejem? Kdo lahko trdi, da je usposobljen za supervizijo? Področje coachinga je še vedno mlado in zato je polje supervizije v coachingu še bolj neraziskano. Velike mednarodne organizacije, kot sta EMCC ali ICF, se strinjamo o naslednjem: dober supervizor mora imeti številne kvalitete ali izkušnje, ki jih coach lahko tudi preveri.

Ključne besede: coaching, supervizija, etičnost, supervizija v coachingu

Abstract

For a coach, regular supervision is mandatory. Its duration, frequency, place, frame, etc may vary depending on the type of coaching. Executive coaching is different from team coaching for instance. But in all supervisions, the same questions need to be addressed: Is the coach working as a professional, using proven techniques which he understands? Is the coach referring to a Code of Conduct? Has the coach defined what is ethical or not? Is the coach aware of the laws and norms of the organization he is working with? Is the coach ready to listen to the feedbacks given by the supervisor? Is the coach ready to tell about the personal issues which may be pitfalls in work with the coachee? Who can claim to have qualification for supervision? The field of coaching is still young and therefore the field of coach supervision is even more unexplored. We, I mean big international organizations like EMCC or ICF, agree on the following: a good supervisor should have a number of qualities or experiences that the coach can check.

Keywords: coaching, supervision, ethic, coach supervision

————————————————————————

About author

dr. Michel Moral supervises coaches since 2006 and trains coach supervisors since 2010. He also coaches executives, executive teams and organizations in global companies. He trains team coaches in Universities and Business Schools. He spent most of his career in an international environment. After several years in IBM France sales, he joined IBM Eurocoordination where he was involved in the ExCo of different Business Units. He holds a Masters degree in Science & Technology from the Ecole Centrale de Paris, and a Doctorate in Clinical Psychology from the University Paris 5 La Sorbonne. He published 11 books in French or English.

Globalni trendi na področju coachinga in mentorstva Global Trends in Coaching and Mentoring ———————————————————————————————————————————————————————

Irena Antolić

Povzetek

Koncepti coachinga in mentorstva se v zadnjem desetletju zelo hitro razvijajo. V predstavitvi bomo raziskovali odnos med coachingom in mentorstvom, širšim kontekstom uporabe in si ogledali glavne aktualne trende v svetu tako na področju mentorstva kot coachinga. Kdo uporablja kaj in kdaj ter kako se coachinga in mentorstva lotevajo države z najdaljšimi tovrstnimi tradicijami na svetu.

Ključne besede: coaching, mentorstvo, globalni trendi coachinga in mentorstva

Abstract

The concepts of coaching and mentoring have been evolving very rapidly over the last decade. In the presentation, we will explore the relationship between coaching and mentoring, the broader context of use and have a look at the main current global trends in the field of mentoring and coaching. Who uses what and when and how coaching and mentoring are tackled by countries with the longest traditions of this kind. Key words: coaching, mentoring, global trends of coaching and mentoring

Keywords:

coaching, mentoring, global trends of coaching and mentoring

————————————————————————

About author

Irena Antolić je članica upravnega odbora EMCC International, vodilnega evropskega regulatornega telesa za delo in akreditiranje coachev in mentorjev. Je tudi predsednica EMCC Hrvaške. Zadnjih 15 let dela kot trener, mentor, facilitator in supervizor v coachingu in mentorstvu. Njen glavni mentor in supervizor je prof. David Clutterbuck. Več kot deset let vodi tudi “Holotropic Development Ltd., London, UK, uspešno mednarodno coaching in mentorsko organizaciju s preko 300 članov iz 7 evropskih držav.

Coaching in mentorstvo v novi normalnosti - intervju z Matejem Potokarjem Coaching and Mentoring in New Normal - interview with Matej Potokar ———————————————————————————————————————————————————————

Dr. Danijela Brečko

Povzetek

Coaching in mentorstvo sta postali nepogrešljivi obliki osebnega razvoja, ki zaobjemata tako razvoj kadrov in prepoznavanje talentov kot tudi razvoj voditeljstva in spodbujanja podjetništva. Pravzaprav bi težko našli poklic oziroma področje, kjer coaching in mentorstvo (še) nista našla svojega mesta. Posebnost coachinga kot tudi mentorstva je v razvoju obojestranskega odnosa (med coachem in coacheejem ter med mentorjem in mentorirancem), ki bogati obe strani. Bomo to bogastvo uspeli ohraniti tudi v časih, ki prihajajo v obliki ‘new normal’? Kako se odraža dodana vrednost coachev in mentorjev? Kakšen pomen coachingu in mentorstvu pripisujejo uporabniki v teh izjemnih časih? Čeravno se coaching in mentorstvo velikokrat med seboj prepletata, pa med njima obstajajo pomembne razlike, ki se manifestirajo tako v namenu kot tudi v uporabi različnih orodij. Kdaj torej prakticirati coaching in kdaj mentorstvo? Kako med coachingom in mentorstvom izbirajo uporabniki? Z izkušenim mentorjem in coachem svetovne širine Matejem Potokarjem smo v online diskusiji raziskovali, kako se pred našimi očmi spreminja svet coachinga in mentorstva, kaj je pri tem zares pomembno in kakšne priložnosti nam te spremembe prinašajo.

Ključne besede: coaching, mentorstvo, osebni razvoj, nova normalnost, spremembe

Abstract

Coaching and mentoring have become indispensable forms of personal development, encompassing as staff development and talent recognition as well as leadership development and entrepreneurship promotion. In fact, it would be difficult to find a profession or area where coaching and mentoring have not (yet) found their place. The special feature of coaching as well as mentoring is in the development of a mutual relationship (between coach and coachee and between mentor and mentee), which enriches both parties. Will we be able to preserve this wealth even in the times to come in the form of ‘new normal’? How reflect an added value of coaches and mentors? How importante is coaching and mentoring to their users in these exceptional times? Although coaching and mentoring are often intertwined, there are important differences between them, which are manifested in the purpose and in the use of different tools. So when to practice coaching and when to mentoring? How do users choose between coaching and mentoring? In an interview with experienced world-class mentor and coach Matej Potokar, we explored how the world of coaching and mentoring is changing before our eyes, what is really important and what opportunities these changes bring to all of us.

Keywords: coaching, mentoring, personal development, new normal, changes

Matej Potokar je certificiran executive coach s strani akademije Academy of Executive Coaching (AOEC) iz Velike Britanije. Ima več kot 25 let profesionalnih izkušenj iz podjetništva ter vodenja in prestrukturiranja uspešnih multinacionalk in več kot 15 let izkušenj iz coachinga, mentorstva ter poslovnega svetovanja. Med drugim je nekdanji vodja slovenske podružnice Microsofta ter nekdanji predsednik in sedanji častni član Ameriške gospodarske zbornice Slovenije. Danes vodi svoje svetovalno podjetje Lanicon, kjer se v zadnjem času posveča predvsem individualnemu in timskemu coachingu.

Matej, glede na tvojo bogato življenjsko pot se prvo vprašanje zastavlja kar samo po sebi. Od managerja do coacha? Kaj je botrovalo temu kariernemu premiku?

To se je zgodilo kar nekako naravno. V vlogi managerja pridobivaš številne raznolike izkušnje, mojstriš se v medosebnih odnosih, v vodenju, sprejemanju odgovornosti, reševanju problemov… in sčasoma začutiš potrebo, da vse pridobljeno podeliš tudi naprej. Moram pa k temu dodati, da je življenje coacha precej bolj umirjeno in da v tej novi vlogi zelo uživam (smeh).

Si tudi mentor, zato je to odlična priložnost za razčiščevanje in prečiščevanje razumevanja coachinga in mentorstva. Kakšne so torej glavne razlike in podobnosti med coachingom in mentorstvom?

S coachingom spodbujam posameznika, da sam najde rešitev, s tem, da mu razkrivam njegove lastne vire moči. Pri mentorstvu pa mentor in mentoriranec skupaj iščeta rešitev, torej mentor pomaga mentorirancu razvijati rešitev. Mentorstvo tako včasih zelo meji na svetovanje. Veliko delam z mladimi in pri njih včasih opažam pomanjkanje znanja o določeni tematiki, zato jim to znanje tudi posredujem in hkrati odpiram vrata s svojimi povezavami, tam kjer jih sami še ne morejo. Skratka, v mentorstvu se ves predaš osebi in procesu, pri coachingu pa je situacija povsem drugačna. V praksi pa gre pogosto za preplet. Naj povem, da sam tudi kdaj v coachingu uporabljam mentorstvo in obratno. Morda le za določen primer, toda tega ne jemljem niti kot negativno niti kot pozitivno. Pred seboj imam vedno le cilje, ki jih zasleduje partner. Namreč jaz coacheeja oziroma mentoriranca imenujem partner. Klient, stranka, naročnik in podobni izrazi mi zvenijo preveč neosebno, medtem ko vemo, da coaching in mentorstvo temeljita predvsem na medosebnem odnosu. Kot že rečeno, če pride do vsebine, kjer lažje dosežem cilje z mentorstvom, uporabim le tega in obratno, če cilje lažje dosežem s coachingom, uporabim le tega. Niti ni pomembno, da moj partner to ve. Katero metodo, tehniko in kateri pristop bom uporabil, je moja odgovornost.

Je torej razlika med coachingom in mentorstvom v tem, da pri coachingu vprašanja zastavlja coach, pri mentorstvu pa mentoriranec?

Zanimiv pogled. Velikokrat se res tako zdi, naj pa povem, da je tudi pri mentorstvu potrebno opogumljati mentoriranca, prebuditi njegove moči, ga izzivati k razmišljanju.

Kdaj oziroma v kakšnih primerih je bolj smiselno uporabiti coaching in kdaj mentorstvo?

Kot že rečeno, pri ljudeh, kjer opazim pomanjkanje znanja na določenem področju, je bolj smiselno uporabiti mentorstvo. Mentorstvo tako pogosteje uporabljam pri mladih, ki še nimajo toliko kilometrine, coaching pa pri ljudeh z več izkušnjami. Tudi pri mladih seveda uporabim coaching, še zlasti takrat, ko opazim, da imajo dovolj znanja o določenem področju, potrebujejo pa najti le še nekaj dodatnih moči, da naredijo preboj. Coaching in mentorstvo se v moji praksi res pogosto prepletata.

Je pomembno, da “partner”, torej coachee ali mentoriranec ve, kdaj uporabljaš coaching in kdaj mentorstvo in kako narediš prehod med tema dvema pristopoma pri istem partnerju?

Običajno partnerja opozorim, ko naredim preobrat. Recimo povabim ga, da določeno stvar podrobneje razdelava, uporabim torej mentorstvo, nato pa preidem nazaj v coaching. Kajpak pa iz tega ne delam velike drame. Še vedno izhajam iz osnovnega prepričanja, da partner najame coacha ali mentorja zato, ker mu zaupa, zaupa v njegovo znanje in veščine ter želi, da ga pripelje do želenega cilja. Ko sem bil sam v vlogi coacheeja ali mentoriranca, se tudi nisem obremenjeval s tem, kakšno tehniko uporablja človek, ki sem ga

izbral zato, da mi bo pomagal doseči cilj. Pomembno pa mi je bilo, da sem čutil psihološko varnost, da sva vzpostavila odnos zaupanja in integritete. Naloga coacha kot tudi mentorja je, da partnerju pomaga doseči cilj. Mislim, da se naši partnerji s tem sploh ne ukvarjajo, temveč smo mi, profesionalci tisti, ki se s tem ubadamo, včasih tudi pretiroma.

Ne morem se bolj strinjati s tem, da je glavna naloga tako coacha kot mentorja posamezniku pomagati doseči cilj. V Slovenskem coaching združenju smo se veliko ukvarjali z merjenjem uspeha v coachingu. Kako ti presojaš ali meriš uspeh v coaching procesu oziroma v procesu mentorstva?

Verjetno ni coacha oziroma mentorja, ki se ne bi po vsakem srečanju s partnerjem spraševal o dodani vrednosti procesa. Pri našem delu je zelo pomembna samorefleksija. Nekaj je seveda občutek, ki ga sam odneseš s srečanja, nekaj drugega pa so odzivi partnerja. Sam se s partnerji večkrat dogovorim tudi za krajša srečanja med enim in drugim srečanjem, saj vidim, da je včasih dovolj že 5 minut, ki pa so za partnerja lahko zelo pomembne, da preveri ali razčisti kakšno situacijo, hkrati pa tudi jaz preverim napredek pri njegovih zadanih aktivnostih ali pa ga morda še spomnim na kakšno stvar. In več kot je teh kratkih odzivov, bolj si lahko prepričan, da si šel v pravo smer. Mislim, da se bodo ti procesi s profesionalizacijo coachinga in mentorstva še bolj izkristalizirali. Mentorja ali coacha si ljudje izberejo predvsem zato, ker želijo doseči nekaj več. Ocenjevanje uspešnosti v coachingu in mentorstvu bo po mojem mnenju vsak dan bolj pomembno, tako za dvig stroke kot tudi za ohranjanje lastne referenčnosti ter preverjanje lastne vrednosti. Sam rad pravim, vreden si toliko, kolikor si ustvaril na svojem zadnjem srečanju. Na medaljah iz preteklosti se ne da živeti.

Minulega dela torej ni več? (smeh)

Iz minulega dela smo se veliko naučili, kar pa moramo znati pokazati vsak dan posebej.

Komu naj coach poroča, svojemu partnerju ali naročniku coachinga in mentorstva?

Tukaj pa so pravila zelo jasna, tako po EMCC kot tudi po ICF. Vsebina pogovora med coachem in/ali mentorjem ter partnerjem je popolnoma zaupna. Ne glede na to, kdo je naročnik ali sponzor, je dobro že v pisnem dogovoru jasno poudariti, da lahko naročniku poročam le o procesu. V domeni partnerja pa je, kaj od vsebine bo prenesel naročniku oziroma sponzorju. Je pa res, da se na začetku praviloma skupaj dogovorimo o ciljih, nato pa se velikokrat dogovorimo še za vmesno ali končno srečanje, kjer sam poročam o procesu, partner pa o vsebini in uresničevanju ciljev.

V procesu coachinga in/ali mentorstva se kdaj tudi zatakne, pravimo, da proces na neki točki obtiči. Kaj bi nam svetoval ob takšnih trenutkih zastojev, kako se ti odzoveš?

Vsak coach kot tudi mentor se kdaj znajde v situaciji zastoja, celo večkrat, si upam trditi. V takšnih situacijah vselej postavim v center partnerja in se povsem osredotočim nanj. Pomagajo tudi trenutki tišine, v kateri oba s partnerjem razmišljava. Tišina je velik učitelj. Zastoje premagujem s čuječim sprejemanjem vsega, kar se v trenutku v prostoru ter v odnosu s partnerjem dogaja, izjemno zbranostjo in osredotočenostjo na cilje partnerja, pri čemer kajpak ne potiskam naprej, temveč skušam partnerju vliti dodatnih moči, da gre čez ta zastoj. To zmore samo človek, tega umetna inteligenca nikoli ne bo zmogla. Človek je človek in za svoj razvoj potrebuje sočloveka in ne robota.

Covid-19 spreminja svet in marsikje pospešuje digitalno transformacijo ter oblikuje “novo normalnost”, ki je postala glavni buzz word. Kako bo torej izgledal svet coachinga in mentorstva v tej “novi normalnosti”?

Kaj se bo zgodilo v novi normalnosti s coachingom in mentorstvom kot delom družbenega dogajanja, je preprosto rečeno negotovost. Če bi mene vprašali pred tremi meseci, kaj se bo zgodilo, ne bi verjel, da je možno svet ustaviti čez noč, kot ga je koronavirus. Ljudje smo marsikaj pripravljeni potrpeti, če vidimo luč na koncu tunela. Če bo družba po tej korona krizi okrevala v obliki črke U, potem bomo kmalu v novi nor-