Issuu

O H V T ENI V Š U DB E R J V D RA R O I G ZEN HNIK STO IN TE ME IN OVO N

NOVO MESTO, junij 2011

60 let Društva gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto

Uredniški odbor:

Dušan Jukić Jože Barič Jože Lukan Slobodan Novaković Zina Vidrih Slavko Mesojedec

Jezikovni pregled: Darja Peperko Golob Karikature:

Boris Jukić

Oblikovanje:

Katja Keserič Markovič

Izdajatelj:

DGIT Novo mesto

Tisk:

Tisk Šepic d.o.o.

Naklada:

400 izvodov

Novo mesto, junij 2011

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 624(497.4Novo mesto)(091)(082) 061.2(497.4Novo mesto):624(091)(082) ŠESTDESET 60 let Društva gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto / [uredniški odbor Dušan Jukić ... et al.]. - Novo mesto : DGIT, 2011 ISBN 978-961-269-463-0 1. Jukić, Dušan 2. Društvo gradbenih inženirjev in tehnikov (Novo mesto) 256247296

UVODNA BESEDA Uvodnik uredniškega odbora Uvodnik predsednika Društva gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto Uvodnik predsednika Zveze društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije Uvodnik župana Mestne občine Novo mesto Podpora znanju in sodelovanju Zbirka statističnih podatkov Gospodarske zbornice Dolenjske in Bele krajine

DRUŠTVO SMO LJUDJE Predstavitev Društva gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto Članstvo v Društvu gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto Častni in zaslužni člani Aktualni organi društva Seznam strokovnih posvetov Društva gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto po letu 1996 Prehojena pot Seznam ekskurzij in strokovnih ogledov Statut Naše društvo v Gradbenem vestniku

PIONIRSKO DELO Predstavitev Srednje gradbene in lesarske šole Izročilo časa Orali smo ledino in bili prva generacija gradbenih tehnikov v Novem mestu Kako se svojega poučevanja prve generacije spominja Alenka Lubej Ivan Lubej Slobodan Novaković Bili so časi

kazalo

Kazalo

5 6 7 8 10 11 12

15 17 21 24 25 26 28 31 37 42

45 46 48 54 57

kazalo

GRADBENA STROKA V PROSTORU IN CASU

Cvinger pri Dolenjskih Toplicah Gradnja dolenjskega kraka avtoceste 1987 - 2010 Sistem hidroelektrarn na spodnji Savi Nuklearna elektrarna Krško Kako smo gradili Krko CeROD - center za ravnanje z odpadki Dolenjske Upravna enota Novo mesto že 15 let sooblikuje življenjski utrip na Dolenjskem in širše Vloga gradbenega nadzora pri zagotavljanju kvalitetne gradnje

62 63 69 73 75 77

KJE SMO IN KAJ DELAMO Društvo Pionir Begrad d.d. Novo mesto Družba CGP skozi čas Trimo Trebnje Savaprojekt in njegova dejavnost danes Spina Novo mesto, d.o.o. Kovinotehna MKI Ursa Slovenija d.o.o. Peči - Keramika Komunala Novo mesto Zarja d.o.o. Novo mesto

PORTRETI IN ZGODBE Franc Hribernik Stanislav Pavlin Milan Zorko Karel Košir Izlet v Šibenik Haludovo Majhni anekdoti

81 85

87 88 90 92 94 96 98 100 102 104 106 108

110 112 117 120 123 124 125 126

A D E

O V U

A N D

S E B

uvodna beseda

Uvodnik uredništva

Spoštovani, Motiv za izdajo pričujočega ZBORNIKA je v dejstvu, da naše DRUŠTVO GRADBENIH INŽENIRJEV IN TEHNIKOV do danes ni imelo nobenega celovitega dokumenta oziroma zapisa o svojem nastanku, razvoju in delovanju. Zato smo se odločili, da vse podatke, dokumente in pričevanja zberemo na enem mestu. Šestdeset let delovanja društva je zagotovo tehten razlog za izdajo zbornika. Nastajal je dalj časa in je sad prostovoljnega dela članov društva. Podatke smo iskali v našem skromnem arhivu, v časopisnih člankih, privatnih zapisih in pogovorih s še živečimi najstarejšimi člani. Zbornik je zbirka našega zgodovinskega spomina, ki smo ga izbrskali iz raznih virov. Trudili smo se biti avtentični, s čim bolj realnimi in točnimi podatki. Zaradi pomanjkljivih arhivskih virov smo kakšno pomembno dejstvo, dogodek ali osebo nenamerno izpustili. Upamo, da nam boste morebitne pomanjkljivosti odpustili. Želimo si, da bi naš zbornik vsi bralci, tako tisti iz stroke kot vsi ostali, z zanimanjem prebirali in ga postavili na svoje knjižne police. Za sodelovanje pri pripravi zbornika se zahvaljujemo vsem avtorjem prispevkov in fotograﬁj, lektorici in oblikovalki.

Uredniški odbor

Spoštovani gradbeniki in bralci te publikacije,

Pred nami je ZBORNIK, s katerim obeležujemo delovanje DRUŠTVA GRADBENIH INŽENIRJEV IN TEHNIKOV Novo mesto od njegovega nastanka do danes. Na področju Dolenjske in širše je prisotno že več kot šestdeset let. V zborniku predstavljamo zgodovino društva, nekatere vidnejše objekte in druge aktivnosti, ki so jih naši člani skupaj z ostalimi strokovnjaki izvajali v preteklem obdobju. Društvo gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto (DGIT Novo mesto) je organizirano kot strokovna neproﬁtna organizacija, ki deluje na območju Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Društvo je skupaj z ostalimi regijskimi in strokovnimi društvi s področja gradbeništva združeno v Zvezo društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije (ZDGIT Slovenije) s sedežem v Ljubljani. Preko ZDGIT Slovenije smo člani društev vključeni v različna strokovna evropska združenja. Osnovni namen DGIT Novo mesto je združevati strokovnjake s področja gradbeništva in sorodnih tehničnih panog, ki sodelujejo pri pripravi in izvedbi objektov. Društvo nudi pomoč pri strokovnem izobraževanju članov ter izmenjavi izkušenj z drugimi društvi. Bistvena dejavnost je tudi spremljanje dosežkov v gradbeništvu ter spremljanje zakonodaje in standardov s tega področja. Ne nazadnje pa je medsebojno spoznavanje in druženje članov pomemben sestavni del vseh aktivnosti. Naše društvo beleži že dobrih šestdeset let delovanja. Zaradi pomanjkanja arhivskega gradiva ni možno natančno določiti njegovega nastanka. Ne razpolagamo z ustanovnim dokumentom, temveč se naslanjamo na vir inženirja Žerjala. Nekoč je zapisal, da je bila leta 1947 organizirana sekcija gradbenih inženirjev in tehnikov v Novem mestu, ki se je nato včlanila v ljubljansko društvo. V začetku je sekcija delovala v podjetju Novograd, predhodniku kasneje mogočnega in prepoznavnega SGP PIONIR. Za nekdanjim najbolj razvitim gradbenim podjetjem na Dolenjskem in širše, Pionirjem, so ostali številni objekti in strokovnjaki, ki so bili cenjeni v drugih delovnih okoljih. Pionir je bil kot podjetje zelo naklonjen našemu društvu, saj je bila večina Pionirjevih gradbenih tehnikov in inženirjev vanj včlanjena. Žal tudi iz tega obdobja ni ostalo dosti dokumentacije o delovanju naših kolegov in članov. Občasne krize in reforme v gospodarstvu, predvsem v gradbeništvu, so nenehno postavljale na preizkus trdnost in povezavo našega članstva in delovanje društva, predvsem po osamosvojitvi Slovenije in stečaju Pionirja. V devetdesetih letih 20. stoletja je društvo doživljalo najglobljo krizo, vendar je, zahvaljujoč inženirju Jožetu Bariču z ožjimi sodelavci, obstalo. Prepričan sem, da bo tudi recesija, ki traja že od leta 2008 in je morda danes na svojem vrhuncu, kmalu za nami in si bo gradbeništvo povrnilo zamajan ugled ter bo poklic gradbenika ponovno cenjen. Za ZBORNIK, ki je pred nami, je bilo potrebno veliko dobre volje, vloženega dela in truda pri zbiranju gradiva, ki je bilo razpršeno na različnih lokacijah in v privatnih zbirkah. Skupina članov - urednikov se je dve leti trudila s pripravo vsebin in tokrat nam je uspelo zbrati gradivo na enem mestu ter ga predstaviti strokovni in širši javnosti. V imenu vseh članov DGIT Novo mesto se zahvaljujem kolegom Dušanu Jukiću, Jožetu Bariču, Slobodanu Novakoviću, Jožetu Lukanu, Zini Vidrih, vsem avtorjem prispevkov ter vsem, ki ste kakorkoli prispevali k nastanku te publikacije.

Slavko Mesojedec, predsednik DGIT Novo mesto

uvodna beseda

Uvodnik

uvodna beseda

Čestitamo Društvu gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto ob 60. obletnici delovanja Zveza društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije (ZDGITS) se je razvila iz prvotnega Društva gradbenih inženirjev in tehnikov LRS, ki je bilo ustanovljeno 8. februarja 1951 v Ljubljani. Istega leta je začel izhajati njen članski časopis Gradbeni vestnik, ki se je kmalu vsebinsko razširil v strokovno-znanstveno revijo. Zveza društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije (ZDGITS) trenutno povezuje 5 regionalnih in 4 specializirana strokovna društva gradbenih inženirjev in tehnikov ter drugih strokovnjakov v gradbeništvu in industriji gradbenih materialov na območju Republike Slovenije. ZDGITS ima sedež v Ljubljani, sedeži regionalnih društev pa se nahajajo v Mariboru, Celju, Velenju, Novem mestu in Tolminu. Njena specializirana društva združujejo strokovnjake z najbolj izpostavljenih specializiranih področij graditve in urejanja prostora v Slovensko društvo za potresno inženirstvo, v Društvo gradbenih konstrukterjev Slovenije, v Slovensko geotehniško društvo ter v Slovensko društvo za zaščito voda. Med člani društev je veliko uglednih mednarodno uveljavljenih strokovnjakov, ki sodelujejo in predavajo na številnih univerzah ter na mednarodnih strokovnih srečanjih in kongresih, podobna mednarodna srečanja in kongrese pa prirejajo društva vsako leto tudi v Sloveniji. V letih 1969-70 je bil generalni sekretar, kasneje pa predsednik Evropskega združenja za seizmično gradbeništvo član Slovenskega društva za potresno inženirstvo in dolgoletni urednik Gradbenega vestnika, prof. Sergej Bubnov. Osnovna naloga ZDGITS je stanovsko povezovanje in izobraževanje gradbenih inženirjev in tehnikov preko svojega glasila Gradbeni vestnik ter s prirejanjem raznovrstnih seminarjev, strokovnih predavanj in posvetovanj ter z organiziranjem strokovnih ekskurzij. ZDGITS ima pomembno vlogo pri vzpostavljanju in koordiniranju razmerja med interesi stroke in oblastjo v državi. Sodeluje pri sprejemanju zakonodaje na področju graditve in urejanja prostora, pri obravnavi vseh važnejših tehničnih, organizacijskih in ekonomskih vprašanj, ki so pomembna za razvoj gradbeništva in industrije gradbenih materialov. Razvija stike s podobnimi strokovnimi organizacijami v domovini in v tujini. Od leta 1995 je včlanjena v Evropsko zvezo inženirjev FEANI (Federation Europeenne d´Associations Nationales d´Ingenieurs). Od maja 1998 je ZDGITS dve leti člansko sodelovala z Evropsko zvezo gradbenih inženirjev ECCE (European Council of Civil Engineers), leta 2001 pa je članstvo v tej prestižni povezavi odstopila Matični sekciji gradbenih inženirjev Inženirske zbornice Slovenije. V letu 2008 je ZDGITS ponovno navezala stike s Hrvaško zvezo gradbenih inženirjev in z njo sklenila sporazum o sodelovanju na podlagi obojestransko ugotovljenih skupnih interesov pri promociji in razvoju gradbeniško-inženirske stroke v lastnih državah, uredništvo Gradbenega vestnika pa je navezalo stike in podpisalo protokol o sodelovanju z vodstvom sorodne strokovne revije Riviste Tecnica iz Furlanije – Julijske krajine.

Ob 60. obletnici vsem članom društva iskreno čestitamo in se zahvaljujemo za njihov prispevek in sodelovanje z ZDGITS!

Miro Vrbek, predsednik Zveze društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije

9 uvodna beseda

Od leta 2006 ima ZDGITS status društva, ki deluje v javnem interesu na področju raziskovalne dejavnosti. Čeprav ta kratek povzetek organiziranosti in delovanja ZDGITS skozi čas ne zajema vsega vsebinskega bogastva in celih generacij priznanih in zaslužnih kolegov, ki so Zvezi dali svoj pečat in ji zagotavljali trdnost, tako, da je preživela vsa razburkana družbenopolitična obdobja in gospodarske sisteme, pa vseeno daje vpogled na prehojeno pot in je vzpodbuda za nadaljnje vztrajno delovanje. Ob 60. obletnici delovanja Društva gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto ponovno poudarjamo pomen strokovnih društev v družbi. Navzlic stanovski Inženirski zbornici Slovenije, internetu in mobilni telefoniji, ki zmanjšujeta ovire v razdaljah in komunikacijah, ostajata osebni stik in neposredna izmenjava izkušenj še vedno najpomembnejši in včasih edini pravi način delovanja. Delovanje v društvih s krajevnim pečatom in pripadnostjo omogoča vpogled v lokalne probleme in ponuja rešitve le-teh. Delovanje v društvih je v osnovi delovanje civilne družbe, torej neuradne družbe, ki pa deluje v interesu le te. Kot taka lahko društva delujejo v primerih opredelitev do večjih gradbenih projektov in s tem posegom v prostor. Take opredelitve morajo biti strokovne in nikoli politične.

uvodna beseda

Uvodnik

Spoštovani člani in članice

Društva gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto,

Ob vsakem jubileju se je lepo ozreti nazaj, na prehojeno pot, in pregledati, kaj je nastalo in obstalo v tem času. V šestih desetletjih delovanja vašega društva je bilo tega zagotovo veliko, drugače ne bi vztrajali. Prav področje, na katerem delate, zahteva tudi danes, v tretjem tisočletju, nenehna prilagajanja, a hkrati pomeni tudi izziv za nove naloge. Strokovnjaki gradbene stroke in sorodnih panog, ki se srečujete na teh srečanjih v okviru društva, sodelujete pri pripravi in izvedbi objektov, v tovrstni obliki prostovoljnega druženja pa tako združujete tudi ideje, iščete rešitve in soustvarjate naše skupne zadeve. A ker se tudi na vašem področju pravila nenehno spreminjajo in prilagajajo novim razmeram, je seveda pomembno tudi vaše raziskovalno in izobraževalno delo, spremljanje dosežkov v gradbeništvu ter zakonodaje in standardov s tega področja. Gradbeništvo je zelo obširno in zahtevno, a tudi zanimivo. Tudi zavoljo tehnološkega napredka, ki je na svoj »krov« potegnilo tudi vaše področje. Zato izkoristite to priložnost za neformalno izobraževanje, brez česar v današnji, učeči se, družbi ne bi mogli biti v koraku z ostalimi. Ob visokem jubileju – 60-letnici – vam iskreno čestitam za opravljeno delo in želim veliko uspehov tudi v prihodnjih letih. Srečno.

Alojzij Muhič, župan Mestne občine Novo mesto

Podpora znanju in sodelovanju Čas povojne obnove je v marsičem pomembno zaznamoval tudi našo regijo. Obnoviti poškodovane objekte, zgraditi nove, vzpostaviti infrastrukturo, ki bo omogočala nadaljnji razvoj, je bilo le nekaj izmed številnih izzivov takratnega časa. Na tem mestu bi še posebej izpostavil pomen izgradnje tedanje avtoceste, ki je dala pomemben prispevek gospodarskemu razvoju. A vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo ljudi, takšnih, ki so imeli voljo in znanje. Gradbeništvo je skozi celotno zgodovino pomembno vplivalo na razvoj, velik prispevek k razvoju regije pa so prispevali tudi gradbeni inženirji in tehniki, ki so že pred šestdesetimi leti začutili potrebo po povezovanju in sodelovanju. Dejstvo je, da se znanja ne da deliti, s sodelovanjem se ga lahko le povečuje. V tem vidim velik pomen strokovnih združenj, kakršno je Društvo gradbenih inženirjev in tehnikov. Gospodarstvo Dolenjske in Bele krajine ima danes pomembno mesto v Sloveniji. Iz povojne nerazvitosti je v dobrega pol stoletja po številnih kazalnikih postalo vodilno v državi. Prvi smo po kazalniku dodane vrednosti na zaposlenega. Za regijo je značilna izrazita izvozna naravnanost, saj tukajšnje gospodarstvo ustvari več kot osmino celotnega slovenskega izvoza. Po deležu prihodkov na zaposlenega, ki jih ustvarimo na tujih trgih, smo vodilni v državi. Prodajati na tujih trgih je praviloma teže. Za uspeh je treba narediti več, prebroditi številne ovire, kot so poznavanje jezika, zakonodaje in kulturnih posebnosti. Pomemben del te uspešne zgodbe je tudi gradbeništvo. To je panoga, ki je v preteklosti že doživljala vzpone in padce, a bila ves čas pomembno vpeta v ta prostor. Tudi danes ni nič drugače. Gospodarske družbe so soočene z drugačnimi pogoji poslovanja, hitro je treba uvajati premišljene spremembe. Pri vsem tem so strokovna združenja pomemben dejavnik razvoja znanja in sodelovanja. To je osnova novim izdelkom in novim storitvam, ki omogočajo nadaljnji razvoj družbe. Racionalna raba prostora, učinkovita raba energije, uporaba alternativnih virov energije, novi načini gradnje – so le eni izmed izzivov prihajajočih let. Povezovanje mlajših in starejših generacij, organizacija izobraževanj, spremljanje zakonodaje in posredovanje predlogov za izboljšanje, sodelovanje, delo na skupnih projektih, narediti nekaj več ter znanje in izkušnje, pridobljene skozi celotno obdobje delovanja društva, naj bodo v pomoč in spodbudo obstoječim in prihodnjim novim članom. Vsem, ki ste prispevali k uspešnemu delovanju društva v preteklosti, čestitam in želim še veliko strokovnih uspehov tudi v prihodnje.

Jože Colarič, predsednik Gospodarske zbornice Dolenjske in Bele krajine

uvodna beseda

GIBANJE ŠTEVILA GOSPODARSKIH DRUŽB V LETIH 2003 - 2008 primerjave: dolenjska regija, gradbeništvo, ostale dejavnosti

GIBANJE ŠTEVILA ZAPOSLENIH V LETIH 2003 - 2008 primerjave: dolenjska regija, gradbeništvo, ostale dejavnosti

2003 2004 2005 2006 2007 2008 gradbeništvo 118

133

139

145

176

217

2003 2004 2005 2006 2007 2008 gradbeništvo 2112 2044 1720 1707 1839 2019

ostale dejavnos�

1151 1233 1266 1303 1380 1445

ostale dejavnos�

23083 23659 23841 23406 24715 25197

regija

1269 1366 1405 1448 1556 1662

regija

25195 25703 25561 25113 26554 27216

DELEŽI V %

DELEŽI V % 2003 2004 2005 2006 2007 2008

gradbeništvo 9,30

9,74

9,90 10,01 11,31 13,05

2003 2004 2005 2006 2007 2008 gradbeništvo 8,40 7,95

ostale dejavnos�

90,7 90,26 90,10 89,99 88,69 86,95

ostale dejavnos�

regija

100

regija

100 90

90,7

100

90,26

100

90,1

100

89,99

88,69

86,95

100

100 90 70

20 10

9,3

9,74

9,9

10,01

11,31

13,05

6,93 7,42

91,60 92,05 93,27 93,20 93,07 92,58 100

100

91,60

92,05

93,27

100

6,73 6,80

100

93,20

100

93,07

100

92,58

100

20 10

8,4

7,95

6,73

6,80

6,93

7,42

0 2003

2004

2005

2006

2007

2008

2003

2004

2005

gradbeništvo

ostale dejavnosti

regija

2006

2007

2008

uvodna beseda

GIBANJE PRIHODKOV V LETIH 2003 - 2008 (v 000 €) primerjave: dolenjska regija, gradbeništvo, ostale dejavnosti

2003 gradbeništvo

2004

2005

253.296

2007

2008

321.820

403.669

217.070

217.011

ostale dejavnos�

2.775.836,00

3.150.687,00

3.560.478,00 3.503.247,00

4.231.981,00 4.329.414,00

regija

2.992.906,00

3.367.698,00 3.816.525,00 3.756.543,00

4.553.801,00 4.733.083,00

DELEŽI V %

256.047

2006

2003

2004

2005

2006

2007

2008

7,25

6,44

6,71

6,74

7,07

8,53

ostale dejavnos�

92,75

93,56

93,29

93,26

92,93

91,47

regija

100

gradbeništvo

100

92,75

90 80

�

100

91,47 100

�

70 60 50 40 30 20 10

7,25

6,44

0 2003

�

gradbeništvo ostale dejavnosti regija

6,71

6,74

7,07

8,53

uvodna beseda

PRIKAZ GIBANJA GD, ZAPOSLENIH IN PRIHODKOV V GRADBENIŠTVU IN OSTALIH DEJAVNOSTIH V LETIH 2003 DO 2008 (v %)

GRADBENIŠTVO delež v regiji gospodarske družbe

2003 2004 2005 2006 2007 2008 9,3

9,74

9,9

10,01 11,31 13,05

zaposleni

8,40 7,95

6,73 6,80

6,93 7,42

prihodki

7,25

6,71 6,74

7,07 8,53

6,44

OSTALE DEJAVNOSTI delež v regiji 2003 2004 2005 2006 2007 2008 gospodarske družbe 90,70 90,26 90,10 89,99 88,69 86,95 zaposleni

91,60 92,05 93,27 93,20 93,07 92,58

prihodki

92,75 93,56 93,29 93,26 92,93 91,47

V gradbeništvu je rast GD večja od rasti števila zaposlenih in prihodkov.

O JE V T UD Š U LJ R D MO S

KRATEK PREGLED ZGODOVINE DRUŠTVA Po pričevanjih in zapiskih starejših članov društva, predvsem že pokojnega inž. Antona Žerjala, segajo korenine društva v prva leta po drugi svetovni vojni, tako da lahko s ponosom ugotavljamo, da društvo praznuje šestdeset let svojega delovanja. V vseh teh letih je bilo društvo nenehno živo in aktivno v svojem delovanju. Delovanje društva je bilo in je v veliki meri odvisno od gospodarskega stanja v gradbeništvu. Občasne krize in reforme v gospodarstvu, predvsem v gradbeništvu, so nenehno preizkušale trdnost in povezanost gradbene stroke, vendar je zmeraj prevladala želja po izobraževanju, povezovanju in druženju v stroki. Za povojno obnovo mest in podeželja so se v letih 1946-47 z državnimi dekreti ustanavljala gradbena podjetja in gradbene upravne službe. Tako je bilo v Novem mestu med drugim ustanovljeno eno večjih gradbenih podjetij »Novograd Novo mesto«, ki je bilo predhodnik poznejšega SGP Pionir. Z ustanovitvijo omenjenega gradbenega podjetja so na Dolenjsko prihajali gradbeni strokovnjaki in delavci iz vseh krajev takratne Jugoslavije. Hitro razvijajoča se gradbena operativa ob skopi mehano in tehnološki opremi je kmalu nakazala potrebo po strokovnem izobraževanju, izmenjavi izkušenj in navsezadnje po druženju delujočih v gradbeni stroki. V ta namen je bilo v Ljubljani ustanovljeno Društvo gradbenih inženirjev in tehnikov Ljubljana, katerega prvi predsednik je bil inž. Štolfa. Leta 1947 se je ob priložnostnem obisku inž. Štolfe v Novem mestu glede na hitro rastočo gradbeno operativo v Novem mestu porodila pobuda gradbenih delavcev podjetja »Novograd« za organizacijo strokovnega in društvenega življenja. Ustanovljena je bila Sekcija društva gradbenih inženirjev in tehnikov v Novem mestu, ki se je včlanila v DGIT Ljubljana in bila predhodnica Društva gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto. Točen datum ustanovitve Društva gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto ni znan. V začetku je društvo delovalo le v okviru podjetja »Novograd« v Novem mestu. Ustanovitveni člani društva so bili med drugim: inž. Pogačnik, inž. Žerjal, inž. Grein, gr. teh. Picelj, gr. teh. Mak in drugi. Pozneje, z ustanovitvijo gradbenih podjetij »Begrad« v Črnomlju in »Sava« v Krškem, se je območje delovanja društva razširilo tudi na območji Bele krajine in Posavja. Glavna aktivnost društva je bila organizacija krajših strokovnih ekskurzij z ogledom lokalnih gradbišč in organizacija strokovnih predavanj. Društvo je imelo sedež na naslovu takrat ustanovljenega SGP Pionir, ki je bil tudi glavni pokrovitelj društva. Do leta 1966 je delovanje društva doživljalo vzpone in padce, odvisno od splošnega gospodarskega stanja v družbi, od aktivnega delovanja posameznih odborov društva in predvsem od aktivnosti predsednikov društva. V tem obdobju so bili predsedniki društva inž. Žerjal, inž. Pogačnik, inž Sodnik, inž. Čmak, inž. Emil Pavlin. Posebej aktivno je bilo delovanje društva v času predsedovanja inž. Čmaka, ki je bil pobudnik in organizator številnih strokovnih ekskurzij, kot so obisk Ingradovih gradbišč v Celju, Celuloze v Krškem, gradbišča hitre ceste Ljubljana - Zagreb, izletov na Radoho in Lisco in vselej dobro obiskanih strokovnih predavanj. V tem obdobju delovanja društva je nekaj časa izhajalo strokovno glasilo društva »Novator«. Od terenskih poverjenikov so bili posebej aktivni Švirt iz Črnomlja, Badalič in Košir iz Krškega.

društvo smo ljudje

Predstavitev Društva gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto

društvo smo ljudje

Število članov v društvu je od prvotnih 15 naraslo na 70 članov. V obdobju od 1967 do 1970 se je članstvo v društvu povečevalo in doseglo zavidljivo število 128 članov. Vodenje društva v tem obdobju sta prevzela inž. Gabrijel in inž. Emil Pavlin. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, po preživetih kriznih letih takratne reforme, je gradbeništvo doživelo nov dvig, predvsem na področju tehnološkega razvoja in mehanoopreme. Vodenje društva je prevzel inž. Stojan Horvat z vmesnim mandatom inž. Karla Haceta. Število članov se je še naprej večalo in se je povzpelo na več kot 150 članov. Delo društva na terenu je bilo organizirano s poverjeniki, ki so pokrivali teritorialno in strokovno razdeljena območja. V tem obdobju so bili zelo aktivni člani iz Posavja in Bele krajine. Organizirane so bile številne strokovne ekskurzije. Med drugim so bili organizirani ogledi velikih gradbišč, kot so: avtocesta Vrhnika – Postojna, gradbišča Pionirja v Poreču, na otoku Krku, HE Djerdap, Novi Beograd, hotel Zakopane na Poljskem, gradbišča na Češkem idr. Aktivnosti so potekale tudi pri organizaciji strokovnih predavanj in posvetov. Organizirani so bili posveti o gradbeni zakonodaji, tehnologijah gradnje, standardih ter normativih v gradbeništvu. V letu 1978 je bilo zamujeno upravno podaljšanje registracije društva v skladu z novelirano zakonodajo. V času predsedovanja inž. Stojana Horvata je bilo v letu 1979 društvo na novo registrirano v skladu z novelirano zakonodajo. Sprejeti so bili vsi potrebni akti za delovanje društva in začelo se je z bolj urejenim vodenjem dokumentacije. Urejene so bile tudi obveznosti do Zveze DGIT Slovenije v Ljubljani. Društvo se je organiziralo po delegatskem sistemu. Na terenu je bilo imenovanih 15 poverjenikov, ki so skrbeli za povezavo članov društva na terenu. Z novo organiziranostjo se je nenehno povečeval interes za sodelovanje v društvu predvsem pri mlajših prihajajočih generacijah gradbenih strokovnjakov. V društvo so se vključevali tudi strokovnjaki ostalih strok, delujočih v gradbeništvu (predvsem strokovnjaki s področij strojništva, elektrotehnike ter varstva pri delu). Organizirane so bile strokovne ekskurzije na gradbišča NE Krško, Term Čatež, mostu na Krk, na gradbišča stanovanjske gradnje na Reki, gradbišča za mediteranske igre in stanovanjske gradnje v Splitu, gradbišča v Metliki in Semiču. Članstvo se je z leti povečalo na 317 članov. Aktivnost v društvu se je razživela in se iz leta v leto večala. Obnovljeno je bilo sodelovanje s sorodnimi društvi v Sloveniji in navezano novo sodelovanje s sorodnimi društvi takratne Jugoslavije (DGIT Rijeka, Zagreb, Split, Sarajevo, Subotica itd.). S prodorom gradbeništva v tujino so se navezovali stiki s sorodnimi društvi v tujini (Poljska, Nemčija …). Aktivneje je zaživelo delo v Zvezi društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije. Naše društvo se je preko raznih odborov aktivno vključevalo v delo in vodenje Zveze DGIT. Vrstile so se številne ekskurzije: rudnik Kanižarica, tovarna TOGREL, IGM Sava, avtocesta Gmünd v Avstriji, predor pod Učko, gradbišča v Opatiji, turistično naselje Miholaščica na Cresu, hotelski kompleks Sunčana uvala na Malem Lošinju, zagrebška obvoznica, stanovanjska gradnja v Veliki Gorici, elektrarna v Solkanu, cementarna v Anhovem. Število članov se je iz leta v leto povečevalo ter v letu 1982 doseglo 348 članov. V letu 1983 je predsedovanje društvu prevzel inž. Feliks Strmole. Število članov se je še kar večalo in v letu 1986 doseglo rekordnih 432 članov. V tem obdobju so bile organizirane zanimive strokovne ekskurzije na gradbišča olimpijskih iger v Sarajevu, stolpa na Trdinovem vrhu, tovarne Novoterm, hitre ceste Višnja Gora – Ljubljana – Naklo, gradbišča v Mariboru, v Poreču in druga strokovna srečanja. Organizirana so bila tudi strokovna predavanja na temo načrtovanja in gradnje Savskih elektrarn, gradnje plinovoda, na temo gradbene zakonodaje itd.

društvo smo ljudje

Ogled gradbišča dolenjske avtoceste, 2009. (arhiv DGIT)

Temelji stanovanjske soseske Seidlova ploščad, 2007. (arhiv Real)

Izobraževalni dan na Otočcu, 2010. (arhiv DGIT)

Ekskurzija v luko Koper, 2008. (arhiv DGIT)

Volilna skupščina DGIT, bivši in novi predsednik ter bivša in nova tajnica, 2007. (arhiv DGIT)

Velik poudarek je bil dan nadaljevanju sodelovanja s sorodnimi strokovnimi društvi doma in v tujini, na primer z Društvi gradbenih inženirjev in tehnikov na Rijeki, v Zagrebu, Skopju, Celju, Mariboru. Člani društva so se udeleževali tudi strokovnih simpozijev in seminarjev v organizaciji drugih društev (npr. seminar o prednapetem betonu – Društo gradbenih inženirjev in tehnikov Zagreb). Preko Zveze društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije so bili organizirani ogledi mednarodnih gradbenih sejmov v Bologni in »BAUMA« v Münchnu.

društvo smo ljudje

Aktivno delo društva se je nadaljevalo tudi v obdobju predsedovanja inž. Toneta Virca vse do njegove smrti. Organizirane so bile ekskurzije na gradbišča: predor Karavanke, skakalnica v Planici, koksarna v Bakru, stanovanjske montažne gradnje na Reki in druge. Po nenadni smrti inž. Virca so nastalo vrzel v vodenju društva zapolnili inž. Bojan Bučinel do odhoda v Ljubljano in pozneje inž. Anton Žerjal s pomočjo inž. Franca Hribernika. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se razmere v gradbeništvu začele slabšati, kar se je odrazilo v delu in aktivnosti društva. S stečajem GIP Pionir je društvo izgubilo domovanje. Strokovni kader, ki je bil skoncentriran v GIP Pionir in je bil vsa leta glavni nosilec dela v društvu, se je v trenutku razpršil. Vsak posameznik je bil obremenjen z reševanjem lastnega preživetja. Za delo v društvu je zmanjkovalo časa, energije in sredstev. V tem času je inž. Žerjal s pomočjo inž. Hribernika z velikimi napori uspel obdržati društvo pri življenju in leta 1996 organizirati strokovno ekskurzijo na gradbišča v Novem mestu, kar je ponovno obudilo aktivnosti v društvu. Predsedovanje društvu je prevzel inž. Jože Barič, ki je s pomočjo predvsem starejših članov ponovno okrepil aktivnosti v društvu. Noveliran je bil statut društva v skladu z novo zakonodajo. Društvo se je ponovno aktivneje vključilo v delo Zveze DGIT Slovenije v Ljubljani in vzpostavilo stike z novimi nosilci gradbene stroke na Dolenjskem. Društvo je dobilo podporo pri firmah VGP Novo mesto, Trimo Trebnje, Begrad iz Črnomlja, Krka tovarna zdravil, pri MO Novo mesto in pri drugih manjših gradbenih firmah. Kljub krizi v gradbeništvu je društvo uspelo aktivno preživeti najtežje obdobje. V letih 1996 do 2008 je bilo organiziranih več večjih ekskurzij po Sloveniji in tujini: rižanski vodovod, športna dvorana v Kopru, marina Izola, popotresna sanacija objektov v Bovcu, obvoznica Ljubljana (predor, most čez Savo), avtocesta Blagovica - Vransko, tovarna AB Primorje v Ajdovščini, viadukt Črni Kal, solkanski most, HE Doblar, HE Vrhovo, hidrotehnične ureditve zaledja Radeč, pokopališče Novo mesto, garažna hiša Tuš v Novem mestu, HE Blanca, nogometni stadion Arena v Celju, tovarna opažev DOKA v Avstriji z ogledi gradnje predorov in stanovanjskih objektov v Avstriji, rekonstrukcija gradu – samostana Lužnica v Zaprešiču, most v Krškem, letališče v Cerkljah itd. Organiziranih je bilo več izobraževanj, posvetov in predavanj na teme Zakona o graditvi objektov, urbanistične zasnove Novega mesta, problematike načrtovanja avtoceste mimo Novega mesta, problematike oživljanja starih mestnih jeder, ureditve streh in podstrešij, zvoka in požara v objektu. Vsa leta po stečaju GIP Pionir, ko je društvo izgubilo domovanje, je bila največja težava lokacija oz. sedež društva. Razkropljenost članov in dokumentacije društva na več lokacij je povzročala nenehno težavo pri delu. Članstvo se je v obdobju krize in stečaja Pionirja zmanjšalo in se je gibalo med 50 in 80 članov. Na padec članstva so nedvomno vplivali gospodarska preobrazba družbe, kriza v gradbeništvu, ustanavljanje specializiranih društev, kot sta Društvo arhitektov Novo mesto in Društvo za ceste, ter ustanovitev Inženirske zbornice Slovenije. Leta 2008 je predsedovanje društvu prevzel inž. Slavko Mesojedec ob podpori dveh največjih gradbenih firm v Novem mestu, CGP d. d. Novo mesto in Begrad d. d. Novo mesto. Največja pridobitev za društvo se je zgodila v letu 2009 s pridobitvijo prostorov pri MO Novo mesto, ko je društvo pod ugodnimi pogoji najelo svojo lastno pisarno s sedežem društva. Druga pomembna sprememba pa je bila pomladitev članstva v društvu. Z novim vodstvom so se v delo društva vključile mlajše generacije, ki bodo s svojimi potrebami, novejšim pristopom in z več energije nadaljevale zgodbo Društva gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto in posredno Zveze društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije. Jože Barič, univ. dipl. inž. grad.

Leto Število

Opomba

društvo smo ljudje

Članstvo v Društvu gradbenih inženirjev in tehnikov

članov 1947

Število članov ob ustanovitvi Društva gradbenih inženirjev in tehnikov leta 1947.

1966

V arhivu društva je zabeležen nov podatek o številu članstva leta 1966.

1971

141

V ‘pionirskem’ obdobju delovanja društva je število članstva postopno naraščalo.

1975

150

V tem času je bilo tudi nekaj odmevnih strokovnih ekskurzij na velika gradbišča v

1979

317

1948

Sloveniji, Jugoslaviji in tujini. Z rastjo gradbeništva kot dejavnosti je vse do leta 1985 strmo naraščala tudi dejavnost DGIT, s tem pa tudi številčnost članstva in udeležba na izobraževanjih in ekskurzijah. 1980

340

1981

344

Vrhunec delovanja DGIT Novo mesto sovpada z rastjo gradbenega podjetja Pionir, ki je bilo nosilec razvoja gradbeništva na Dolenjskem in eno najbolj prodornih gradbenih podjetij doma in pri pionirskem osvajanju tujih trgov.

1982

348

1983

360

1985

432

1991

200

Do leta 1991 dejavnost in članstvo postopno upadata.

1995

128

Društvena dejavnost se je zožala le še na redne letne strokovne ekskurzije.

1996

118

1997

1998

2006

2009

147

2010

Nov zagon je društvo dobilo leta 2008 in od takrat ponovno beležimo porast aktivnosti in članstva.

500 450 400 350 300 250 200 150 100 50 0 1947 1948 1966 1971 1975 1979 1980 1981 1982 1983 1985 1991 1995 1996 1997 1998 2006 2009 2010

društvo smo ljudje

Častni in zaslužni člani

Društva gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto (povzeto po evidenci Zveze društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije, ki priznanja podeljuje)

leto

priznanje z nazivom ZASLUŽNI ČLAN

do 1982

Cvetka PETELINC Slavka REDENŠEK Ida SLAPŠAK

1983

Franc HRIBERNIK Vladimir ŽABKAR

1985

Jože MULEJ Stane PAVLIN Alojz NOVAK Milena HUTAR

Milan VERČEK Franc ZUPANČIČ Anton ŽERJAL

1987

Vladimir KEŽMAN Branko MUREN Vinko LOZAR

Feliks STRMOLE Vladimir GRAHEK Slobodan NOVAKOVIĆ Irena GOSTIŠA

Milan VERČEK Ante MARKOVIĆ

priznanje z nazivom ČASTNI ČLAN

Anton ŽERJAL

1991

Anton VIRC Stane PAVLIN Jože MULEJ

1994

Bojan BUČINEL GIP PIONIR Novo mesto

1996

Anton ŽERJAL

Ida SLAPŠAK

1999

Jože BARIČ Tatjana MIKLIČ Ivan PARKELJ

Franc HRIBERNIK

2002

Terezija VIDRIH Marinka PAVLIN

Stanislav PAVLIN Feliks STRMOLE

2009

Jože LUKAN Dušan JUKIĆ Gorazd TOMLJANOVIČ

Karel KOŠIR

društvo smo ljudje

Predsednik:

Slavko Mesojedec

Podpredsednika: Julij Nemanič Marijan Prešeren Tajnica:

Katja Golob

Blagajničarka:

Vladka Mohorko

Izvršni odbor:

Slavko Mesojedec Julij Nemanič Marijan Prešeren Katja Golob Vladka Mohorko Jože Barič Stane Pavlin Andrej Udovč

Drago Saje Žarko Povše Lili Žnidaršič Slavica Tajner Tone Graberski Vladimir Žabkar Dušan Jukić Gorazd Tomljanovič

Nadzorni odbor: Karel Košir – predsednik Ivan Parkelj – član Slobodan Novaković – član Terezija Vidrih – namestnica Častno razsodišče:

Franc Hribernik – predsednik Milan Zorko – član Jože Mulej – član Jože Lukan – namestnik

društvo smo ljudje

Aktualni organi društva

društvo smo ljudje

Seznam strokovnih posvetov DGIT po letu 1996 Leto

Tema

Vsebina

Opombe

1998

Predstavitev Zakona o graditvi objektov (ZGO)

Predstavitev avtorja ZGO (inž. Blaganje)

Novo mesto

2000

Problematika poteka avtoceste v območju Novega mesta s priključki

Javno omizje

MO Novo mesto

2001

Strokovni posvet »Strehe in podstrešja«

Urbanizem, urejanje podstrešij, akustika, svetloba, zračenje, klima, montažna gradnja, kritine

Šmarješke Toplice

2001

Strokovni posvet »Požar in zvok«

Požar in zvok v sodobni suhomontažni gradnji

Šmarješke Toplice

2001

Prostorski načrt kompleksa Češča vas v Novem mestu

Predstavitev avtorjev prostorskega MO Novo mesto načrtovanja

2002

Prostorski plan občine Novo mesto Urbanistično načrtovanje

Predstavitev avtorja prof. Mušiča

KC J. Trdine Novo mesto

2008

Predstavitev zazidalnih načrtov v občini Krško

Predstavitev izdelovalca: Savaprojekt d.d.

Občina Krško

2008

Izobraževalni dan DGIT

Zakon o gradbenih proizvodih, Otočec lastnosti in prednosti opečnega zidnega sistema, industrijski tlaki

2009

Izobraževalni dan DGIT

Kakovostni gradbeni proizvodi kot Otočec elementi zanesljivosti objektov, pojem in pravna narava gradbene pogodbe, toplotna in zvočna izolacija glede na nove predpise

2010

Izobraževalni dan DGIT

Občinski prostorski načrt MO Novo mesto, študije in izkazi požarne varnosti v stavbah, inšpekcijski nadzori požarne varnosti med gradnjo objekta

(obdobje)

Otočec

društvo smo ljudje

Prehojena pot Društvo DGIT Novo mesto praznuje 60. letnico svojega delovanja. Na tej poti je društvo doživljalo vzpone in padce, vendar je kljub mnogim težavam preživelo, zato se vsi člani društva s ponosom oziramo na šestdesetletno prehojeno pot. Ves ta čas je društvo skrbelo za izobraževanje in strokovno rast svojih članov. Tako je s strokovnimi ekskurzijami in ogledi gradbišč doma in v tujini skrbelo za bogatenje strokovnega znanja svojih članov. Strokovnjaki na posameznih gradbiščih so udeležence ekskurzij seznanjali z vedno novimi projektnimi in tehnološkimi rešitvami pri gradnji različnih objektov. Pri takšnih predstavitvah so praviloma vedno sodelovali izkušeni operativni delavci, projektanti in nadzorniki. Pri organizaciji strokovnih ekskurzij je društvo vedno imelo v vidu, da člani delujejo na različnih področjih gradbeništva. Tako je društvo med drugim organiziralo: - Oglede objektov elektroenergetike, kjer smo si ogledali izgradnjo HE Djerdap na reki Donavi, HE na rekah Dravi, Savi in Soči. - Oglede izgradnje objektov nizkih gradenj, kot so npr. izgradnja hitre ceste Ljubljana – Zagreb v letu 1958 in na isti trasi izgradnja avtoceste v letu 2008, izgradnja hitre ceste na Gorenjsko v letu 1965 (viadukt in tunel Peračica), izgradnja mostu na otok Krk v letu 1979, izgradnja tunela skozi Učko, avtoceste v Avstriji itd. - Oglede turističnih objektov. Ker je bil prvih 50 let delovanja društva glavni sponzor društva GIP Pionir, je razumljivo, da je bil precejšen poudarek ekskurzij društva na gradnji turističnih objektov. Tako so si člani društva ogledali izgradnjo hotelskega kompleksa Solaris pri Šibeniku leta 1968, od leta 1965 pa do leta 1987 izgradnjo različnih objektov Plave lagune v Poreču, zdravilišče Čateške Toplice, hotel v Zakopanih na Poljskem in še mnogo drugih tovrstnih objektov. - Oglede izgradnje stanovanjskih objektov v Ljubljani, Novem mestu, Reki, Zagrebu. Tako smo spoznavali uporabo litega betona v stanovanjski izgradnji, uporabo polnostenskih lesenih opažev ter kasneje, v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, uvajanje kovinskih tunelskih opažev. - Ker so dolenjski gradbinci sodelovali tudi pri sanaciji posledic potresov v Skopju, na Kozjanskem in v Posočju, so člani društva odšli tudi na strokovni ogled izvajanja sanacij in popotresne obnove. - Strokovni ogledi so bili namenjeni tudi ogledu izgradnje industrijskih, športnih in kulturnih objektov. - Poleg strokovnega izpopolnjevanja na ekskurzijah so se člani društva z novimi tehnologijami in materiali seznanjali na ogledih sejmov (München, Zagreb, Bologna itd.). - Vzporedno z ogledi gradbišč so si člani društva ogledali tudi pomembne kulturne, muzejske in sakralne objekte ter na tak način še obogatili že tako kakovostne in poučne ekskurzije. Prav tako je bilo z ekskurzijami omogočeno druženje in medsebojno spoznavanje stanovskih kolegov s področja takratne skupne države pa tudi izven meja države (Avstrija, Poljska, Čehoslovaška). Na takšnih srečanjih smo si izmenjavali izkušnje in reševali strokovne probleme, s katerimi se gradbinci dnevno srečujemo pri svojem delu.

Jože Lukan, grad. teh., oec. in Terezija Vidrih, grad. inž.

društvo smo ljudje

Udeleženci na krakovskem gradu Wawel, ekskurzija Poljska, 1993. (arhiv DGIT)

Ekskurzija Vojvodina, 1986. (arhiv DGIT)

društvo smo ljudje

Fotograﬁja ob ekskurziji, Metlika, 1959.

Ekskurzija Šibenik 1968, člani društva pred slapovi Krke.

“Likof” po občnem zboru, 1981.

Vožnja z ladjico po Kvarnerju, Titov most, 1989.

Ogled HE Vrhovo, 1997. (arhiv DGIT)

Leto

Kraj ekskurzije

Vsebina

1949 - 1958

Ingrad Celje

Ogled gradbišč

Celuloza Krško

Ogled I. faze gradnje

Lisca

Izlet članov

Hitra cesta Ljubljana – Zagreb

Ogled gradbišča

1958 - 1965

(C. bratstva in enotnosti) AC Vrhnika - Postojna

Ogled gradbišča viadukta »Verd«

Poreč - Hrvaška

Gradnja hotelskega kompleksa v Poreču

Krk - Hrvaška

Gradnja hotelov “Haludovo”

HC Djerdap

Ogled gradbišča HC

Novi Beograd - Srbija

Ogled stanovanjske gradnje

Zakopani - Poljska

Ogled gradbišča hotela “Zakopani”

Čehoslovaška

Obisk ﬁrme “Pozemne stavbi”

1965

Ljubljana

Ogled gradbišča športne dvorane “Tivoli”

1966

Hitra cesta Gorenjske

Ogled viaduktov Lešnica, Peračica in gradnje predora

1968

Šibenik - Hrvaška

Ogled gradbišča hotela “Solaris”

1977

Terme Čatež

Ogled gradbišča hotela in bazena

1978

NE Krško

Ogled gradbišča NE Krško

1979

Split

Ogled gradbišč objektov za mediteranske igre

1980

Črnomelj

Ogled rudnika Kanižarica

Krško

Ogled proizvodnje montažnih AB konstrukcij v Togrelu in IGM Sava

1981

Avstrija

Ogled gradnje AC Gmünd

Metlika

Ogled gradbišča tovarne Beti

Učka, Opatija - Hrvaška

Ogled gradnje predora pod Učko in hotelov v Opatiji

Cres, Lošinj - Hrvaška

Ogled hotelov Sunčana uvala in avtokampa v Miholaščici

1982

Zagreb - Hrvaška

Ogled gradnje obvoznice

Nova Gorica

Ogled gradbišča HE Solkan, proizvodnje v cementarni Anhovo

1983

Sarajevo - BiH

Ogled gradbišč objektov za olimpijske igre

Trdinov vrh

Ogled gradnje TV stolpa

Novo mesto

Ogled tovarne Novoterm

1984

Maribor

Ogled športne dvorane, Stavbar, HE Dravske

1985

Poreč - Hrvaška

Ogled gradnje hotelov “Plava laguna”

1986

Subotica – Srbija

Srečanje z DGIT Vojvodina: ogled gradnje silosov,

Seged na Madžarskem

Palič jezera, ogled Segeda na Madžarskem

Zagreb

Ogled gradnje športnih objektov univerzijade,

elektrarne s predavanjem

1987

džamije, stanovanjske gradnje 1988

Jesenice

Ogled gradnje predora Karavanke

Šaleška dolina

Ogled gradbišča HE Vrhovo, ogled tovarne Vegrad

društvo smo ljudje

Seznam ekskurzij in strokovnih ogledov DGIT do leta 2010

društvo smo ljudje

Ogled gradbišča mostu na Krk, 1989. (arhiv DGIT)

Ogled gradbišča HE Blanca, 2006. (arhiv DGIT)

Leto

Kraj ekskurzije

Vsebina

1989

München - Nemčija

Obisk sejma Bauma

Reka, Opatija - Hrvaška

Ogled gradbišča mostu na Krk in gradbišča dimnika pri Plominu

1990

Dolenjska, Primorska

Ogled gradnje AC Malence - Šmarje Sap, razcepa Razdrto, AC Koper – Ankaran

1991

Kostanjevica

Ogled Kostanjeviške jame

Štajerska

Ogled zdravilišča Terme Zreče in Športnega centra Rogla

1992

München - Nemčija

Obisk sejma Bauma in gradbišča »letališče«

Primorska

Ogled Tehničnega muzeja Bistra in gradbišča »Luka Koper«

Maribor

Ogled vodooskrbe mesta, Lenta in gradbišča »gledališče Maribor«

1993

Primorska

Ogled tovarne v Anhovem, vinske kleti Dobrovo, samostana Kostanjevica

1994

Krakow - Poljska

Ogled gradbišča Piast, rudnika soli (muzej)

AC Razdrto - Primorska

Ogled gradnje AC Razdrto – Čebulovica, ogled galerije Spacal

1995

Prekmurje

Ogled Nafte Lendava in mlina na Muri – Veržej

1996

Novo mesto

Ogled gradbišča velodroma in rekonstrukcije Kandijskega mostu

1997

Primorska

Ogled rižanskega vodovoda, gradbišča športne dvorane na Boniﬁki, marine v Izoli

Vrhovo - Posavje

Ogled HE Vrhovo in hidrotehnične ureditve reke Sopote s pritoki

Ljubljana

Ogled gradnje predora in mostu čez Savo na obvoznici Ljubljana ter gradbišča AC Arja vas – Vransko

1998

Posočje

Ogled muzeja Triglavski park, popotresne sanacije v Bovcu

1999

Goriško

Ogled tovarne AB konstrukcij Primorje, gradbišča HE Doblar, predora HE Plave, mostu v Solkanu

Novo mesto

Ogled gradbišča garažne hiše Tuš in pokopališča v Srebrničah

2001

Novo mesto

2002

Avstrija

Ogled gradbišča OŠ Drska in predstavitev zazidalnega načrta Breznik v Češči vasi Ogled tovarne DOKA (opažni sistemi) in gradbišč (predor in stanovanjska gradnja)

2003

Primorska

2006

Celje

Ogled gradnje viadukta Črni Kal in obvoznice Koper - Bertoki Ogled gradbišča HE Blanca in nogometnega stadiona v Celju

33 društvo smo ljudje

Seznam ekskurzij in strokovnih ogledov DGIT do leta 2010

društvo smo ljudje

Pokriti vkop nad avtocesto pri Novem mestu, v Ždinji vasi. (arhiv DGIT)

Gradnja pokritega vkopa na dolenjskem kraku avtoceste. (arhiv DGIT)

Ogled gradbišča dolenjske avtoceste mimo Trebnjega. (arhiv DGIT)

Leto

Kraj ekskurzije

Vsebina

2007

Zaprešič - Hrvaška

Ogled adaptacije in dogradnje dvorca Lužnica

2008

Krško

Predstavitev zazidalnih načrtov poslovnih con v Krškem, ogled letališča Cerklje, gradbišča mostu na obvoznici Krško in HE Blanca

Koper

Ogled Luke Koper in gradbišča cestne obvoznice s pripravami na predor Markovec

2009

Trebnje

2010

Beograd

Ogled gradbišča dolenjske avtoceste mimo Trebnjega Ogled mosta čez Savo in cerkve svetega Save

Ogled mosta čez Savo, Beograd, 2010. (arhiv DGIT)

35 društvo smo ljudje

Seznam ekskurzij in strokovnih ogledov DGIT do leta 2010

društvo smo ljudje

Ekskurzija v Zaprešić, dvorec Lužnica, 2007. (arhiv DGIT)

Statut društva gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto I. Splošne določbe

1. člen

Ime društva je »Društvo gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto« (v nadaljnjem besedilu: »društvo«). Sedež društva je na Rozmanovi ulici 10, 8000 Novo mesto.

2. člen

Društvo je prostovoljna neproﬁtna strokovna društvena organizacija, ki združuje strokovnjake s področja gradbeništva, združuje, vključuje in povezuje članstvo na strokovni in prostovoljni podlagi.

3. člen

Društvo deluje na območju Dolenjske, Bele krajine in Posavja.

4. člen

Društvo je pravna oseba zasebnega prava.

5. člen

Društvo ima svojo štampiljko pravokotne oblike dimenzije 6,0 cm x 1,5 cm z znakom it in napisom Društvo gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto ter 8000 Novo mesto, Rozmanova ul.10.

6. člen

Društvo je kot član vključeno v Zvezo društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije v Ljubljani. Društvo se lahko včlani tudi v druge sorodne organizacije v Sloveniji.

7. člen

Društvo o svojem delovanju obvešča širšo in ožjo javnost: - s pisnimi obvestili in preko javnih občil, - zapisniki so dostopni in na vpogled vsem članom društva, - seje organov društva so javne in nanje lahko vabi novinarje in druge osebe, ki

kažejo tak interes, - preko drugih sredstev javnega obveščanja. Za zagotovitev javnosti je odgovoren predsednik društva. Pisna obvestila izdaja izvršni odbor. II. Namen, naloge in delo društva

8. člen

Namen društva je združevati strokovnjake s področja gradbeništva in s tem prispevati k razvoju gradbeništva v Republiki Sloveniji s tem, da: - sodeluje z organizacijami in institucijami, ki se strokovno, znanstveno, tehnično ali raziskovalno ukvarjajo z gradbeništvom, - si prizadeva za visoko raven društva, - si prizadeva in zavzema za spoštovanje etičnih in moralnih načel stroke pri delovanju društva, - seznanja člane društva in javnost o problemih in napredku gradbeništva, - spodbuja strokovno izpopolnjevanje članov društva in se zavzema za štipendiranje in izmenjavo strokovnjakov doma in v tujini, - organizira predavanja, tečaje, posvetovanja, razprave, seminarje, strokovne ekskurzije in konference za svoje člane, - organizira javna predavanja s področja delovanja društva in tako spodbuja zanimanje javnosti za gradbeništvo, - pri svojem delu podpira inovacijsko dejavnost, - sodeluje z drugimi sorodnimi organizacijami, ki so tehnološko povezane z gradbeništvom, posebno z Zvezo društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije /ZDGITS/, - sodeluje preko ZDGITS z mednarodnimi strokovnimi organizacijami. III. Članstvo

9. člen

Član društva lahko postane vsak gradbeni inženir in tehnik ter inženirji in tehniki sorodnih strok, ki so s svojim delom neposredno povezani z gradbeništvom.

37 društvo smo ljudje

Na podlagi 9. in 20. člena Zakona o društvih (Uradni list RS št. 61/2006) je skupščina dne 25.05.2009 v Dutovljah pri Sežani sprejela

društvo smo ljudje

- Članstvo v društvu je prostovoljno. - Član postane vsak, ki izpolni pristopno izjavo in jo poda izvršnemu odboru, s katero priznava statut društva in plačuje članarino.

10. člen

Člani društva so redni, podporni in častni. - Redni član je vsaka fizična oseba, ki stalno prebiva na območju delovanja društva, ki izpolnjuje pogoje, navedene v 2. členu statuta in je podpisala pristopno izjavo o članstvu. - Podporni člani so fizične osebe, ki s svojimi sredstvi podpirajo delovanje društva. - Častni član lahko postane oseba /fizična/, ki ima posebne zasluge pri delu društva. O častnem članstvu sklepa skupščina. - Pravico glasovati in biti voljen v organe društva imajo samo redni člani društva.

11. člen

Pravice rednih članov so: - da volijo in so izvoljeni v organe društva, - biti obveščeni o dejavnosti društva in delu njegovih organov, - da so seznanjeni s programom in poslovanjem društva ter njegovim ﬁnančno-materialnim poslovanjem, - sodelovanje v komisijah, odborih ali drugih organih pri reševanju gospodarskih, kadrovskih in drugih vprašanjih društva in zveze.

12. člen

Dolžnosti rednih članov so: - da se ravnajo po statutu in drugih aktih in sklepih organov društva, - da aktivno sodelujejo in s svojim delom prispevajo k uresničevanju ciljev in nalog društva, - da redno plačujejo določeno članarino, - da varujejo ugled društva.

13. člen

Pravice in dolžnosti članov organov društva so častne. Za svoje delo v organih društva ne prejemajo plačila.

14. člen

Članstvo v društvu preneha: - s prostovoljnim izstopom, - s črtanjem, - z izključitvijo,

- s smrtjo, - s prenehanjem delovanja društva. Član prostovoljno izstopi iz društva s pisno izjavo o izstopu, ki jo pošlje izvršnemu odboru društva. Člana, ki kljub opominu ne plača članarine v tekočem letu, iz članstva črta izvršni odbor. O izključitvi člana, ki krši dolžnosti iz 12. člena tega statuta ali je zavestno ravnal proti interesom društva, odloča častno razsodišče s sklepom, skladno z disciplinskim pravilnikom.

15. člen

Društvo se prostovoljno vključuje v Zvezo društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije /ZDGITS/. O vključitvi v zvezo ZDGITS sklene društvo z zvezo pisno pogodbo na osnovi sklepa najvišjega organa društva, podpiše pa jo pooblaščeni predstavnik društva. Najvišji organ društva lahko sklene tudi, da je društvo soustanovitelj in član tudi drugih organizacij ali zvez. IV. Organi društva

16. člen

Organi društva so: - skupščina, - izvršni odbor, - predsednik in podpredsednik, - tajnik, - nadzorni odbor, - častno razsodišče.

17. člen Skupščina

Skupščina, ki jo sestavljajo vsi člani, je najvišji organ društva. Lahko je redna ali izredna. Skupščina se sestaja enkrat letno. Sklicuje jo izvršni odbor društva s sklepom, najmanj 15 dni pred sklicem. V sklepu o sklicu se določi datum, dnevni red in kraj sestanka skupščine. Izredna skupščina se lahko skliče po potrebi na zahtevo izvršnega odbora ali na zahtevo 1/3 rednih članov, ki morajo v tem primeru predložiti dnevni red. Izredna skupščina se mora sklicati najkasneje 30 dni po sprejemu zahteve, sicer jo lahko skliče predlagatelj sam, kraj skupščine pa določi izvršni odbor društva.

Skupščina se mora objaviti najmanj 15 dni vnaprej z navedbo dnevnega reda v pisni obliki. Skupščina lahko dnevni red spremeni ali dopolni. Skupščina je sklepčna, če je na njej prisotnih več kot polovica vseh članov. Če ni prisotnih več kot polovica vseh članov, se pričetek skupščine odloži za 30 minut, nakar se izvede skupščina, če je prisotnih najmanj 10 članov. Glasovanje je praviloma javno, lahko pa člani na skupščini odločijo o tajnem glasovanju.

19. člen

Naloge skupščine: - sklepa o dnevnem redu, - sprejema in spreminja statut in druge akte društva, - sprejema program dela društva, - sprejema ﬁnančni in zaključni račun, - voli in razrešuje predsednika, podpredsednika, tajnika, člane izvršnega odbora, člane nadzornega odbora ter člane častnega razsodišča, za dobo 4 let, - odloča o višini članarine, - rešuje na II. stopnji pritožbe zoper sklepe častnega razsodišča, - odloča o vključevanju in sodelovanju z drugimi sorodnimi društvi, - odloča o nakupu in prodaji nepremičnin, - sklepa o prenehanju delovanja društva. O delu skupščine se vodi zapisnik, ki ga podpišejo predsednik delovnega predsedstva, zapisnikar in dva overovatelja.

20. člen Izvršni odbor

- je izvršni organ skupščine, ki opravlja organizacijska, strokovno tehnična in admini-strativna dela ter vodi delo društva med dvema skupščinama, po programih in sklepih sprejetih na skupščini, - izvršni odbor je za svoje delo odgovoren skupščini, - izvršni odbor šteje 9 – 15 članov in ga sestavljajo: predsednik, podpredsednik, tajnik, blagajnik in 5 – 11 izvoljenih članov, - izvršni odbor se sestaja po potrebi, - mandat članov izvršnega odbora traja štiri leta in se po potrebi lahko podaljša, - predsednik in podpredsednik društva sta po položaju tudi predsednik in podpredsednik izvršnega odbora.

21. člen

Naloge izvršnega odbora so: - sklicuje skupščino, - skrbi za uresničevanje sklepov skupščine in programa dela društva ter upravlja s premoženjem društva, - pripravlja predloge aktov društva, - pripravi predlog ﬁnančnega načrta in zaključni račun, - skrbi za ﬁnančno-materialno stanje društva, - izvoli blagajnika društva, - ustanavlja in ukinja občasne komisije društva, - uresničuje druge naloge, ki izhajajo iz aktov društva in naloge, ki mu jih še dodatno določi skupščina, - sodeluje z organi in organizacijami, ki so navedeni v tem statutu.

22. člen

Izvršni odbor dela na sejah, ki jih sklicuje predsednik, v njegovi odsotnosti pa podpredsednik društva. Seja izvršnega odbora se skliče tudi, če to zahteva 1/3 članov izvršnega odbora. Izvršni odbor je sklepčen, če je na seji navzočih več kot 1/2 članov. Sklepi so veljavni, če so sprejeti z večino glasov prisotnih članov.

23. člen

Izvršni odbor lahko za izvajanje posameznih nalog imenuje komisije. Naloge, število članov in predsednika komisije določi izvršni odbor. Istočasno določi tudi rok izvršitve postavljenih nalog v posameznih komisijah. Člani komisije so le člani društva. Izjemoma lahko društvo povabi k sodelovanju v komisiji zunanje sodelavce, vendar le kot svetovalce. Za svoje delo so komisije odgovorne izvršnemu odboru.

24. člen Predsednik in podpredsednik - predsednik zastopa in predstavlja društvo pred organi in organizacijami v državi in tujini, - predsednik društva je hkrati tudi predsednik izvršilnega odbora, - predsednik društva je odredbodajalec za izvrševanje ﬁnančnega načrta in programa dela, podpisuje akte, ki jih sprejemata skupščina in izvršni odbor in vodi delo

39 društvo smo ljudje

18. člen

društvo smo ljudje

izvršnega odbora, - predsednik je odgovoren za delovanje društva v skladu s statutom društva in pravnim redom Republike Slovenije, za svoje delo pa je odgovoren skupščini in izvršnemu odboru, - podpredsednik društva je hkrati tudi podpredsednik izvršnega odbora, nadomešča predsednika v njegovi odsotnosti in opravlja dogovorjene naloge, za svoje delo pa je odgovoren skupščini in izvršnemu odboru. Mandat predsednika in podpredsednika traja 4 leta in se po potrebi lahko podaljša.

25. člen Tajnik društva Za opravljanje strokovno-tehničnega in administrativnega dela ter za koordinacijo med organi društva skrbi tajnik društva. Tajnika izvoli skupščina za dobo 4 let in je za svoje delo odgovoren skupščini.

26. člen

Blagajnik društva skrbi za blagajniško poslovanje ter pobiranje članarine. Odgovarja za društveno blagajno ter poslovanje z žiro računom. Odgovoren je izvršnemu odboru.

27. člen Nadzorni odbor - nadzorni odbor šteje 3 člane in 1 namestnika, - nadzorni odbor spremlja delo izvršnega odbora in drugih organov društva ter opravlja nadzor nad ﬁnančno-materialnim poslovanjem društva, - nadzorni odbor poroča enkrat letno skupščini o svojem delu in ugotovitvah, - člane in namestnika ter predsednika nadzornega odbora izvoli skupščina, - nadzorni odbor je sklepčen, če so na seji prisotni trije člani, sklepi pa so veljavni, če so sprejeti z večino prisotnih članov, - člani nadzornega odbora lahko sodelujejo na sejah izvršnega odbora, dajejo lahko pojasnila in pripombe, nimajo pa pravice odločanja, - mandat članov in namestnika nadzornega organa traja 4 leta. Nadzorni odbor je za svoje delo odgovoren skupščini.

28. člen Častno razsodišče - častno razsodišče šteje 3 člane in 3 namestnike, ki jih izvoli skupščina za dobo 4 let, - člani častnega razsodišča izvolijo pred-sednika izmed sebe, - častno razsodišče se sestaja po potrebi ali na pisno zahtevo članov ali organov društva, - odločitve častnega razsodišča se sprejemajo z večino glasov prisotnih članov (najmanj trije), o svojem delu pa poroča skupščini enkrat letno, - častno razsodišče vodi postopek in izreka ukrepe. Po izvedenem postopku so izrečeni ukrepi lahko naslednji: opomin – javni opomin - izključitev. Zoper sklep ima prizadeti pravico pritožbe na skupščino, ki rešuje in sklepa o pritožbah na II. stopnji.

29. člen

Kršitve, ki jih obravnava častno razsodišče: - kršitve določb društvenega statuta, - nevestno in lahkomiselno sprejemanje in izvrševanje sprejetih zadolžitev in funkcij v društvu, - ne izvrševanje sklepov organov društva, - dejanja, ki kakorkoli škodujejo ugledu društva.

30. člen Finančno poslovanje Viri dohodkov društva so: članarina, darila, volila, prispevki sponzorjev, javna sredstva, drugi viri. Če društvo pri opravljanju svoje dejavnosti ustvari presežek prihodkov nad odhodki, ga mora uporabiti samo za izvajanje dejavnosti, za katero je bilo ustanovljeno. Vsaka delitev društvenega premoženja med člane je nična. Društvo razpolaga s ﬁnančnimi sredstvi v skladu s programom dela in letnim ﬁnančnim planom, sprejetima na skupščini.

31. člen

Finančne in materialne listine podpisujeta predsednik in tajnik društva. Finančno in materialno poslovanje mora biti vodeno v skladu z veljavnimi predpisi s tega področja in v skladu z računovodskimi standardi za društva. To delo opravlja blagajnik. Društvo ima svoj transakcijski račun pri NLB Poslovalnica Seidlova Novo mesto.

33. člen Društvo ima premično in nepremično premoženje, ki je kot last društva vpisano v inventarno knjigo, oziroma ustrezno listino. Premično premoženje se lahko kupi ali odtuji le s sklepom izvršnega odbora. Nepremično premoženje se lahko kupi ali proda le s sklepom skupščine. 34. člen Prenehanje društva Društvo lahko preneha z delovanjem: - po sklepu skupščine, sprejeto z večino prisotnih članov, - po samem zakonu. V primeru prenehanja delovanja društva preide premoženje v last Zveze inženirjev in tehnikov Slovenije v Ljubljani ali na sorodno društvo, ustanovljeno na podlagi zakona. Pred prenosom premoženja morajo biti poravnane vse obveznosti, proračunska sredstva pa se vrnejo proračunu. O prenosu premoženja na drugega uporabnika sklepa skupščina. 35. člen Končne določbe Ta akt začne veljati, ko ga sprejme skupščina. Za razlago njegovih določil je pristojna skupščina. 36. člen Z dnem, ko začne veljati ta statut, preneha veljati statut, ki je bil sprejet na skupščini DGIT Novo mesto dne 07.06.1996. 37. člen Statut je bil sprejet na skupščini DGIT Novo mesto dne 22.05.2009. V Novem mestu, dne 14.10.2010.

Katja Golob, tajnica

Slavko Mesojedec, predsednik

41 društvo smo ljudje

32. člen Delo blagajnika je javno. Vsak član društva ima pravico vpogleda v finančno in materialno dokumentacijo in poslovanje društva. Za pomoč in pri urejanju finančno-materialnih zadev lahko društvo zaposli finančnega strokovnjaka v skladu z veljavno zakonodajo s področja delovnega prava.

društvo smo ljudje

Naše društvo v Gradbenem vestniku Zveze društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije Kot članica DGIT Novo mesto sem bila zelo dolgo naročnica glasila Gradbeni vestnik (GV), ki že desetletja redno izhaja vsak mesec ali v združenih številkah za dva ali več mesecev. Moja zbirka GV ZDGIT obsega izvode od leta 1965 do 2002. V nekaterih letnikih manjka kakšna številka, medtem ko letnik 1973 manjka v celoti. Vseh številk v zbirki je 267. Gradbeni vestnik je glasilo, v katerem so objavljeni strokovni članki, znanstvene študije in razprave, informacije Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij v Ljubljani, prispevki iz posameznih kolektivov – predvsem gradbenih podjetij in združenj ter industrije gradbenega materiala. V rubriki »Iz kolektivov« so bili med povzetki iz glasil slovenskih podjetij objavljeni tudi kratki povzetki iz glasila GIP Pionir s prikazom aktualne gradnje doma in v tujini, predvidene novogradnje, kratkoročnih planov in novosti v tehnologiji gradnje. Leta 1981 je GV slavil 30. letnico izhajanja, leta 2001 pa 50 let, o čemer se je razpisal prof. dr. Janez Duhovnik v januarski številki z zanimivim pogledom v preteklost do leta 1951. Ob pregledu gradiva, ki ga obsega moja zbirka, sem ugotovila, da je bilo naše društvo bolj ali manj prisotno v GV s prispevki iz glasila GIP Pionir, še bolj pa s slikovnim gradivom na zadnjih straneh pa tudi na nekaterih naslovnicah. GIP Pionir je bil glavni podpornik in organizator našega društva, z objavami v GV pa je pripomogel tudi k izhajanju tega strokovnega glasila. Do leta 1994 je v GV potekalo redno oglaševanje fotograﬁj največjih objektov, ki jih je zgradil GIP Pionir, leta 1986 (št. 3) pa je bila skoraj vsa vsebina posvečena Pionirju, ki je tega leta slavil 40. letnico obstoja. V glasilu sem zasledila tudi enkratne oglase podjetij Splošna vodna skupnost Dolenjske,

Prisotnost članov DGIT Novo mesto v GV je razvidna tudi iz objavljenih zapisnikov rednih letnih skupščin ZDGITS. V uredniškem odboru GV pa je bil več let tudi naš član Stane Pavlin. Pregled objav v obdobju 37 let, kolikor jih obsega zbirka, je pokazal tudi vzpone in padce v gradbeništvu. Vsa večja gradbena podjetja so se v glasilu predstavila s

svojimi uspehi pa tudi s težavami – gospodarska kriza se namreč vedno odraža v gradbeništvu. Ta moja ne povsem popolna zbirka je zdaj shranjena na sedežu našega društva na Rozmanovi ulici 10 v Novem mestu. Če je med nami kakšen zgodovinar po duši, bo v zbranem gradivu zagotovo našel marsikaj zanimivega. Terezija Vidrih, grad. inž.

43 društvo smo ljudje

Trimo Trebnje, Krka Novoterm in Obrtna zadruga Hrast.

društvo smo ljudje

O IH L E OV D O I N OV K S OJ AK R I G NJ N Z O PI RI V KOV P TRO S

pionirsko delo pri vzgoji novih strokovnjakov

Predstavitev Srednje gradbene in lesarske šole Srednja gradbena in lesarska šola je ena izmed štirih šol Šolskega centra Novo mesto, ki dijake izobražuje za različne programe s področja gradbeništva in lesarstva. Za to, da bodo dijaki v času izobraževanja pridobili ustrezno izobrazbo, skrbi skoraj petdeset strokovnih delavcev na šoli in v šolskih delavnicah. Učenci lahko izbirajo med različnimi gradbenimi in lesarskimi poklici, in sicer v nižje poklicnem izobraževanju – pomočnik pri tehnologiji gradnje, obdelovalec lesa, v srednjem poklicnem izobraževanju – pečar–polagalec keramičnih oblog, zidar, tesar, izvajalec suhomontažne gradnje, mizar, ter v srednjem strokovnem izobraževanju – gradbeni tehnik in lesarski tehnik. Z omenjenimi poklici jih seznanjamo tudi s predstavitvijo po osnovnih šolah ter izvedbo tehniških dni. Prav tako lahko več informacij dobijo na dnevu odprtih vrat ter informativnem dnevu na naši šoli. Dijaki praktične izkušnje pridobivajo v šolskih delavnicah. Pozitivno za dijake je, da svoje znanje izpopolnjujejo tudi na praktičnem usposabljanju pri delodajalcu, kjer se konkretno seznanijo z delom v proizvodnji, ter teoretično znanje, ki so ga pridobili v šoli, nadgradijo z dobro prakso. Z novostmi jih seznanjamo na strokovnih predavanjih ter predstavitvah podjetij s področja gradbeništva, prav tako organiziramo strokovne ekskurzije z ogledi gradbišč. Dijaki so uspešni tudi na izvenšolskih tekmovanjih. Lansko leto smo tako sodelovali na mednarodnem sejmu gradbeništva MEGRA v Gornji Radgoni. Pripravili smo sejemski prostor, sodelovali pri izvedbi skupnega izdelka vseh srednjih gradbenih šol Slovenije in se udeležili tekmovanja v zidanju, kjer smo dosegli tretje mesto. Dijaki so se udeležili tudi mednarodnega tekmovanja keramikov na Madžarskem. Naš dijak je v močni konkurenci zasedel odlično tretje mesto. Na tekmovanju v zidanju z YTONG bloki v podjetju Xella v Zagorju so naši dijaki zmagali in šoli za nagrado priborili enodnevni izlet v zabaviščni park Mirabilandia v Italiji. Udeležili smo se mednarodnega tekmovanja gradbenih šol »Gradbeniada« v Mariboru in dosegli prvo mesto v tekmovanju gradbenih tehnikov ter zidarjev, tesarji in keramiki so osvojili drugo mesto. V skupni uvrstitvi smo zasedli četrto mesto. Izvedli smo šolsko tekmovanje v AutoCAD-u. Trije najboljši so se udeležili državnega tekmovanja v Celju, kjer je naš dijak dosegel drugo mesto. Trije dijaki so se skupaj s predstavniki gradbene šole iz Celja in Maribora udeležili mednarodnega tekmovanja v AutoCAD-u, imenovanega »CAD olimpiada« v Roveretu, Italija. En dijak je dosegel odlično četrto mesto. Z drugim mestom je bil uspešen tudi dijak na državnem tekmovanju iz gradbene mehanike. Poleg tega sodelujemo tudi v drugih projektih, kot so na primer projektni tedni, Munus 2, Kakovost, Eko šola … Dejavni pa nismo le na strokovnem področju. Pri dijakih skušamo prebuditi umetniško žilico z aktivnim sodelovanjem v gledališki skupini, novinarskem krožku, literarnih in likovnih natečajih …

Damjana Gruden, dipl. inž. grad., ravnateljica

pionirsko delo pri vzgoji novih strokovnjakov

Izročilo časa Brskam po spominu in prašnih arhivih, iščoč relevantne dokaze o dogajanjih polpretekle zgodovine. Ne politične, temveč dokaze o dogajanjih, ki so zaznamovala razvoj v znanem prostoru in so povezana z dejavnostjo gradbeništva in razvojem gradbene stroke. Pomembnost tega je ozko povezana s spoznanjem razvoja in speciﬁčnosti razvojne stopnje družbe tistega časa. Pričujoči prispevek se nanaša na čas s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. V tem času se izteka globoka ekonomska kriza, začenja se nov ciklus ekonomskega razvoja. Razvijajo se kapitalne gospodarske panoge, ki terjajo uvajanje sodobnih tehnologij, gradnjo proizvodnih objektov in zaposlovanje izobraženega proizvodnega kadra. Vzporedno z gospodarskim razvojem se povečuje potreba po stanovanjski gradnji. Uvajajo se nove tehnologije

za hitrejšo in racionalnejšo izgradnjo (Utinor opaži in podobno). Na področju družbenega standarda se kaže potreba po izgradnji osnovnih šol in vrtcev z upoštevanjem sodobnih standardov. Razvoj prometne in komunalne infrastrukture ne zaostaja za potrebami gospodarskih subjektov. Načrtujejo se modernizacije državnih cest, asfaltiranje makadamskih vozišč. Modernizacija naj bi obsegala polovico vseh makadamskih vozišč, katerih je do tedaj bilo skoraj 75 %. Razvoj komunalne infrastrukture pogojuje trend razvoja gospodarstva in stanovanjske izgradnje, kakor tudi »pionirske korake« pri spoznavanju varstva okolja. Gradijo se novi vodovodni sistemi. Urbani kraji se opremljajo s kanalizacijo odpadnih voda. Z namenom zaščite voda se začenja načrtovanje prve čistilne naprave odpadnih voda v Novem mestu.

Pogosti razpisi v časopisu.

�� !� "#� "��$%�� &�'��()��*�� +�%��,��)��-��.-)�� /�!��0�/��/��1�!��"��2��!��3��#2��!��4�� !�� 0�4��$%�� &�*�%��()��*��%-��-��"&��-� 5-�+�� 4��&�� %�*��)��*�&��%��%�� 6��'��*�%��&�%��%� � ��&7-�+�� %�6��%�*�� 5- ��+��%��)��%��%��%��&+��6�%��*��%��%�� & ��6��&+��%*�� &�%��&7- !��,�6��&+��*��%��)��*�%��%��&��'�� +�� '��8- 3��%�+��%��*�%��&�� &��%��'��)��+�� *�6��&+��%*��%��&)��*6��&��*��%�� & ��6�� &+��+��9- /��%�� %��&+��%�'��*�&+��*�� &+��%*��%��&:- �*��+�%��&+��6� ��;- 3��%��*�%��&�&+��)��)�%*��6��%��&��&+�� +��)��<�'��<��=- 3��*��&+��%�� )�+��%��,�6��%��)�� *�%��>- �*%��+��&��%��$*��%�%��%� � ��&(�*� &+��6��%��&�� &+�� +��&��&)��'�� %�+��.��*�%��&8-�+�� /�%��%�*&�� 5- ��*��*%��&+��%*��.&�*�%�� +��'��)� ��<��%��<��<��<��%��&�*�%��%�� 7- �*%��'��%��&�� &��&+��<��+��<)��<��'��)�� &��'��%��+��+��&��%��%��%��+�� *��<��%� ��+��'��8- !��& ��6��-

Prepis originalne pogodbe. (arhiv DGIT)

pionirsko delo pri vzgoji novih strokovnjakov

9-�+�� 2��,��+��%��*��6�� 0��'��)��%�*&��)�� %��*&��*�%��&3�%��+��*��%�*��'��)��*%��*�5-)�7-)�8-)�9-��:-��+��7-�+��)�� *�%��%��)��6�� ? ��'��%��6��*��+��%��&�'��%��%��<� ��<�*�%��) ?

��'��<�� %��&��'��%��'��-

#+�� '��)��%��&��=-��+��&+�%��%��&��.&�*�%��)��*�%�� %��'��<��*��%��&+��&��%��%�� %��&�*�%�� *�� '��4��'��*��%�*��'��)��*%��*�>-��+��7-�+��)��*�%��%�� 6��)�*��<��%��:-�+�� 3��*�+��&�%��'��*& ��*��+�� +&��%��6��%��*�9-�+��;-�+�� 3��%��5-�� 5@=A��5-�� 5@=9�� +�� =-�+�� 3�� '�%��*& ��)�+��&��)�� '+&�%� �&��>-�+�� 3��%�'��<��*%��<�� %��%��*%��%��:>B5:?=A ��& ��5B@?5@=A /�%��*��*��.�%��% ��&��%��%�� %-��-�� "&��

��<��+��'�� &�� ,��+�%��)��-��.-

Nadaljevanje prepisa originalne pogodbe. (arhiv DGIT)

pionirsko delo pri vzgoji novih strokovnjakov

51 Področje vodnega gospodarstva ne zaostaja za trendom drugih gradbenih dejavnosti. V sklopu urejanja kmetijskih zemljišč se izvajajo hidromelioracije in urejanje vodotokov ter obramba pred poplavami. Vse večja potreba po gradbenih materialih narekuje intenzivno uporabo gramoznega materiala, kamnolomsko pridobivanje ter gradnjo večjih sodobnih stacionarnih asfaltnih baz. Izdelava industrijskih polfabriciranih betonskih izdelkov ne zaostaja za potrebami tržišča. Ob koncu šestdesetih let gradbena operativa presega interese lokalnega prostora. SGP Pionir začenja novo razvojno fazo na tržiščih hrvaškega primorja. Na Hvaru gradi velike komplekse sodobnih hotelov. Z letom 1970 pa se začenja nova era slovenskega gradbeništva. V tem letu se začne gradnja prvega odseka avtoceste, 32 km trase od Vrhnike do Postojne. Tudi tu v sklopu združene slovenske gradbene operative GIPOSS sodeluje SGP Pionir. Poleg gradbene operative v tem času pridobiva na podlagi pozitivne zakonodaje in upoštevanja sodobnih tehnologij na pomembnosti tudi načrtovalska dejavnost. Za vse potrebe gradbeništva pa v tem času primanjkuje strokovnega srednješolskega in visokošolskega kadra. V Ljubljani, Mariboru ter Celju izšolani srednješolski tehnični kader komaj zadostuje za potrebe večjih gradbenih podjetij v republiki. Največje pomanjkanje pa trpijo regije, v katere se izšolani kader ne vrača. Pravo rešitev nosilci gradbene dejavnosti vidijo v ustanavljanju novih srednješolskih centrov. Prehodno rešitev poiščejo v možnosti ustanavljanja dislociranih oddelkov matične šole. Na pobudo SGP Pionirja in Zavoda za izobraževanje kadrov in produktivnost dela Novo mesto se s pogodbo med slednjim in Gradbeno

Kopija razpisa za vpis v prvi letnik redne gradbene tehnične šole .

tehnično šolo v Ljubljani ustanovi redni dislocirani oddelek šole v Novem mestu, s časovno klavzulo za dobo od 1. septembra 1970 do 1. septembra 1974. Na podlagi te pogodbe Zavod za izobraževanje kadrov in produktivnost dela, ki ga zastopa v. d. direktorja g. Julij Štern, 18. junija 1970 razpiše v Dolenjskem listu vpis za sprejem 35 učencev v prvi letnik Gradbene tehnične šole – Odsek za visoke gradnje. Na podlagi pogodbe učiteljski zbor in vodjo oddelka zagotavlja Zavod po predhodni veriﬁkaciji matične šole. Prvi vodja oddelka je bil prof. Rudi Piletič. Ker je zagotavljanje učiteljskega zbora obveza Zavoda, ki nima strokovnega gradbeno izobraženega kadra, je le-ta, v dogovoru z gradbenimi organizacijami, zagotovljen iz vrst njihovih zaposlenih. Tako za zagon dislociranega oddelka strokovni učiteljski kader zagotavljajo: SGP

pionirsko delo pri vzgoji novih strokovnjakov

Pionir, Cestno podjetje Novo mesto, Geodetska uprava, Občina Novo mesto in drugi.

iz te prve generacije nadaljuje študij na višjih in visokih šolah ter postanejo uspešni strokovnjaki in poslovneži.

Razredničarka prve generacije je bila prof. Alenka Lubej. Kljub temu, da so učitelji strokovnih predmetov honorarni predavatelji, in kljub obveznostim, ki jih morajo izpolnjevati v matičnih organizacijah, zagotovo opravijo pionirsko delo pri vzgoji novih strokovnjakov gradbene stroke. Pomanjkanje pedagoških in didaktičnih izkušenj bistveno ne vpliva na kvaliteto izobraževanja, kar se kaže tudi po končanem šolanju. Večina učencev se dokaže v praksi kot operativci na zahtevnih gradbiščih ali kot

Z intenzivnim razvojem gradbeništva v regiji je postopoma pogojevana ustanovitev stalnega regionalnega šolskega centra za izobraževanje gradbenih strokovnjakov. Ta danes deluje kot poklicna in tehnična gradbena in lesarska šola v sestavi Šolskega centra Novo mesto.

načrtovalci in organizatorji v pripravi dela in komerciali. Kar nekaj učencev

Prispevek gradbenih strokovnjakov, ki so stanovsko organizirani v Društvu gradbenih inženirjev in tehnikov Novo mesto, je pomemben za razvoj izobraževanja kadrov in bo zato zagotovo zapisan v analih razvoja srednješolskega izobraževanja na Dolenjskem. Slobodan Novaković, univ. dipl. grad. inž.

Učenci prve generacije 1970/71.

Učenci prve generacije 1970/71 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9.

Avsec Tone Bele Zoran Berkopec Marjan Celič Drago Damjanovič Damjan Dragovič Biserka Golob Brane Gostiša Irena Grahek Igor

10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18.

Ilič Darko Kebe Zvone Kralj Andrej Lutman Bojan Markovič Miran Miklavčič Anica Mraz Rudi Munih Ljubo Panjan Franc

19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27.

Pečar Mario Pilič Biljana Praščevič Veljko Rabzelj Drago Ribič Jože Strajnar Marinka Strmec Slavko Tisovec Matjaž Tomljanovič Gorazd

Predavatelji strokovnih predmetov prve generacije v letih 1970-1974 I. letnik Opisna geometrija Tehnično in prostoročno risanje Gradivoslovje Gradbene konstrukcije

Predavatelji Ušaj Alojz Novaković Slobodan Strmšek Mirko Verček Milan

II. letnik Opisna geometrija Gradivoslovje Gradbene konstrukcije Gradbena mehanika Geodezija

Predavatelji Ušaj Alojz Strmšek Mirko Verček Milan Strmšek Mirko Šetina Jože

III. letnik Gradivoslovje Gradbene konstrukcije Osnove stavbarstva Hišne instalacije Gradbena mehanika Beton Geodezija Osnove nizkih gradenj Mehanizacija Kalkulacije

Predavatelji Strmšek Mirko Potrbin Vojko Marn Tea Malenšek Martin Lipnik Tomaž Malenšek Martin Šetina Jože Kavšek Julij Kraus Jože Košir Karel

IV. letnik Gradbene konstrukcije Osnove stavbarstva Hišne instalacije Statika gradbenih konstrukcij Osnove nizkih gradenj Fundiranje Gradbeno poslovanje Kalkulacije

Predavatelji Bremec Andrej Grobovšek Jovo Malenšek Martin Kotnik Lado Kavšek Julij Strmšek Mirko Bevc Franc Košir Karel

pionirsko delo pri vzgoji novih strokovnjakov

Pogovor z dijakinjo prve generacije gradbenih tehnikov v Novem mestu Ireno Gostiša Benčina

Orali smo ledino in bili prva generacija gradbenih tehnikov v Novem mestu Irena Gostiša Benčina, univ. dipl. grad. inž. je zaposlena v družinskem gradbenem podjetju BME d. o. o. Novo mesto. Njeno strokovno izobraževanje se je začelo na dislociranem oddelku Gradbene tehniške šole Ljubljana, ki so ga v šolskem letu 1970/71 odprli na Zavodu za izobraževanje kadrov v Novem mestu. Bila je med bolj aktivnimi dijakinjami prve generacije gradbenih tehnikov, ki so šolanje zaključili v Novem mestu. Zadnji dve leti in pol je bila tudi predsednica razredne skupnosti. Z nekdanjimi sošolci in sošolkami se še danes z veseljem srečuje na obletnicah mature. Zakaj ste se kljub uspešno končanemu prvemu letniku gimnazije odločili za vpis v prvi letnik gradbene tehniške šole? Že v osnovni šoli sem spoznala, da mi tehnični predmeti veliko bolj ustrezajo kot družboslovni, pa tudi učenje mi ni delalo pretiranih preglavic. Ko sem razmišljala, kaj bom v življenju počela, sem se videla ali v gradbeništvu ali pa v medicini. Po tehtnem premisleku sem se odločila za gradbeništvo. Ker pa leta 1969 v Novem mestu še ni bilo gradbene tehniške šole, sem se vpisala na gimnazijo z namenom, da bom izobraževanje nadaljevala na gradbeni fakulteti. V takratnih razmerah in pri svojih petnajstih letih si šolanja v Ljubljani namreč nisem znala predstavljati. Ko pa se je naslednje leto pokazala priložnost, sem se kljub uspešno končanemu prvemu letniku gimnazije prepisala v prvi letnik gradbene tehniške šole v Novem mestu. Moram priznati, da mi ni žal, pa tudi letnik gimnazijskega dela ni bil stran vržen čas.

Bili ste predsednica razredne skupnosti. Kakšni so vaši spomini na sošolce in sošolke? Res je. Predsednica razredne skupnosti sem bila zadnji dve leti in pol. Po spletu okoliščin sem nasledila sošolca Jožeta Ribiča. Kot se spominjam, s predsedovanjem nisem imela posebnega dela. S sošolkami in sošolci smo se izredno lepo razumeli in si medsebojno pomagali. Res pa je, da sem bila včasih „advokat“ razreda v primerih, ko smo kakšno ušpičili. Učiteljski zbor so sestavljali redni profesorji in inženirji iz tako imenovanega združenega dela. Kdo je učil prvo generacijo gradbenih tehnikov v Novem mestu? Spomini na naše profesorje so izredno lepi, z mnogimi od njih se še danes z veseljem srečujem, bodisi poslovno ali zasebno. Alenka Lubej je poučevala slovenščino in angleščino, bila je tudi razredničarka. V času njene odsotnosti je slovenščino poučeval Tone Fink. Ivan Lubej je bil vodja

Srednjo šolo ste zaključili z odličnim uspehom. Drugače kot večina ste šolanje nadaljevali na gradbeni fakulteti v Ljubljani. So bila znanja iz srednje šole dobra osnova za nadaljnji študij? Kljub bojazni in neutemeljenemu občutku, da na srednji šoli nisem pridobila dovolj znanja za nadaljevanje šolanja na takratni Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo (FAGG) v Ljubljani, sem študij končala v rednem roku. Spominjam se, da sem morala v primerjavi s kolegi, ki so končali gimnazijo, nekoliko več truda vložiti v pripravo izpitov iz matematike in ﬁzike, vendar pa s strokovnimi predmeti nisem imela težav. Kako je bilo po študiju delati v Pionirju, ki je bil v sedemdesetih letih vodilno gradbeno podjetje v Sloveniji, gradbeništvo pa ena od najbolj uspešnih gospodarskih panog? Bilo je lepo in nepozabno. Gradbeništvo kot panoga je cvetelo, gradbena podjetja so z odprtimi rokami sprejemala mlade kadre. Pionir je glede na potrebe začel s štipendiranjem bodočih kadrov že v srednjih šolah. Na obvezni počitniški praksi smo

se dijaki seznanjali s podjetjem, delovnimi procesi, bodočimi sodelavci. Iz leta v leto smo čutili večjo pripadnost podjetju, tako da smo se po končanem šolanju v Pionirju zaposlili že kot pravi pionirjevci. Ko z današnjega zornega kota gledam na Pionir v sedemdesetih, osemdesetih letih, ugotavljam, da je bilo to izredno urejeno in dobro organizirano podjetje. Vedno sem imela občutek, da ni bilo prav veliko objektov, ki jih v Pionirju ne bi mogli ali znali narediti. Na zelo visoki ravni je bilo tudi sodelovanje med zaposlenimi. S takimi spoznanji in občutki smo pionirjevci strokovno samozavestno zastopali interese svojega podjetja in gradili objekte doma in po svetu. Presenetila nas ni niti hladna sibirska zima niti vroč libijski pesek, še manj pa kratki roki izvedbe hotelov vzdolž jadranske obale. Še danes s ponosom gledam na tiste čase in sem globoko v sebi hvaležna usodi, da sem bila del te zgodbe. Gotovo delim občutja z mnogimi svojimi nekdanjimi sodelavci, da bomo nekdanji pionirjevci globoko v svojih srcih vedno ostali pionirjevci. Pozneje ste tudi sami poučevali na srednji gradbeni šoli, ki je postala del Šolskega centra Novo mesto. Kako ste se vživeli v pedagoško delo? Pionir je tudi sredi osemdesetih let še vedno sodeloval s srednješolskim centrom v Novem mestu in mu po svojih močeh pomagal tako, da je zagotavljal predavatelje za gradbene predmete. V tem procesu sem nekaj let sodelovala tudi sama. Poučevala sem statiko, gradbene konstrukcije in gradiva. Še posebno mi je ostalo v spominu šolsko leto 1980/81, ko sem prevzela poučevanje statike v četrtem letniku gradbene tehniške šole in to pol leta pred maturo. V tistem razredu je statiko do takrat poučevalo nekaj predavateljev, tako da ni bilo lahko snov ponoviti in jo povezati v funkcionalno celoto. Z izredno prizadevnostjo dijakov smo skupaj uspeli opraviti maturo.

55 pionirsko delo pri vzgoji novih strokovnjakov

izobraževanja, poučeval je tudi nemščino, Marjan Blažič pa matematiko in ﬁziko. Strokovne predmete so poučevali gradbeni inženirji, pretežno iz tedaj uspešnega Gradbenega podjetja Pionir. Med njimi so bili: Milan Vrček, Vojko Potrbin, Karel Košir, Mirko Strmšek. Poučevali so tudi inženirji iz nekaterih drugih novomeških podjetij: Alojz Ušaj, Lado Kotnik, Jovo Grobovšek … V četrtem letniku je gradbene konstrukcije predaval Andrej Bremec z matične šole v Ljubljani. Na predavanja v Ljubljano smo se enkrat tedensko vozili z vlakom. Da so strokovne predmete poučevali strokovnjaki iz neposredne prakse, se je pokazalo kot dobro, saj so v svoja predavanja vključevali vsebine iz svoje prakse in nas s tem želeli čim bolj pripraviti na naš bodoči poklic.

pionirsko delo pri vzgoji novih strokovnjakov

Danes imate družinsko gradbeno podjetje. Kako se znajdete v času recesije, ki je posebej prizadela gradbeništvo? Delo v razvojnem oddelku Pionirja, pedagoško delo, delo na pridobivanju in vodenju projektov doma in v tujini – predvsem v Rusiji so stopničke do mojega dela v družinskem podjetju BME d. o. o. Novo mesto, ki ga je pred 16 leti ustanovil moj mož Miro Benčina. V sorazmerno kratki zgodovini podjetja smo realizirali nekaj večjih projektov na področjih izvajanja elektroinštalacij, izdelave in montaže jeklenih konstrukcij večjih objektov ter obnove hotelov Punta, Vespera in Aurora na Malem Lošinju. Splošna gospodarska kriza tudi našega

zaradi mladostniške razigranosti. Žal pa nas profesorji in vodstvo šole takrat niso vedno tako razumeli. Danes, ko se spominjamo teh dogodkov, pa nanje seveda gledamo drugače. Če bi želela med vsemi dogodki izluščiti tistega, ki mi je ostal najbolj v spominu, bi se odločila za „štrajk“ celega razreda na Ragovskem mostu. Naperjen je bil proti inženirju Fegušu iz matične šole v Ljubljani in gluhim ušesom vodstva šole, ki naših težav z njim ni razumelo. To je bil sicer dogodek, ki ga nisem odobravala, saj podobne težave še danes skušam reševati po mirni poti. Sošolcem sem se pridružila iz solidarnosti. Živo sem se namreč spomnila podobnega dogodka z gimnazije, ko je profesorica močno okarala sošolko, ki se

podjetja ni obšla. Kolikor je mogoče, se prilagajamo, tako da smo zmanjšali število zaposlenih ter začeli sodelovati na projektih, za katere menimo, da so aktualni in perspektivni.

dogovora med sošolci o izostanku od ure, pri kateri bi morali pisati kontrolno nalogo, edina ni držala. Omenim naj še naše obletnice mature, ki so edinstvena priložnost, da iz leta v leto obujamo spomine na prigode iz šolskih klopi. Mario Pečar, Drago Rabzelj, Zvone Kebe, Damjan Damjanović, Ljubo Munih, Biljana Pilić (Šepetavc) so živa enciklopedija dogajanj v našem GTŠ-ju, pa tudi drugi jim pritegnemo z lastnimi spomini. Naša srečanja so tako druženja dobrih prijateljev, polna smeha in obujanja nepozabnih skupnih doživetij.

Vrnimo se v srednješolske klopi. Katera prigoda vam je ostala najbolj v spominu? Prigod iz šolskih dni je nešteto, saj mojim sošolcem ni nikoli zmanjkalo „inovativnih“ idej. Lahko rečem, da skoraj ni minil dan, da ne bi vsaj kaj malega ušpičili. Toda to ni bilo nikoli z zlim namenom, vedno le

Pogovarjala se je Alenka Lubej, prof. slov. in angl.

Kako se svojega poučevanja prve generacije gradbenih tehnikov spominja Alenka Lubej, prof. slov. in angl.

razredničarka, poučevala je slovenščino in angleščino

Prvega razredništva pač ne pozabiš nikoli! Moje resne pedagoške predstave o poučevanju so se kmalu razblinile ob srečanju z »mladimi levi«, živahno generacijo gradbincev, ki se je hotela v šoli tudi zabavati. Posebej se spominjam Maria Pečarja, Velimirja Praščevića in Draga Rabzelja, ki so poskrbeli za to, da sošolcem med poukom ni bilo dolgčas. V oporo so mi bila dekleta, še posebej Irena Gostiša (Benčina), ki jih je slovenščina malo bolj zanimala kot fante. Vseeno lahko rečem, da smo se imeli radi, kar so potrjevala naša vsakoletna srečanja še desetletje in več po končani šoli. Tedaj so mi glavni »žurerji« povedali, kaj vse se je dogajalo med poukom, o čemer kot naivna začetnica pač nisem imela pojma.

Ivan Lubej, prof. angl. in nem.

vodja izobraževanja, poučeval je nemščino

Vsi, ki smo takrat sodelovali v procesu šolanja prve generacije gradbenih tehnikov v Novem mestu, smo bili bolj kot ne začetniki: dijaki, starši in učitelji (dva redna, ostali honorarni), gradbeni podjetji Pionir in Cestno podjetje ter ne nazadnje Zavod za izobraževanje kadrov in produktivnost dela, ki je bil pogodbeni izvajalec učnega procesa in v katerega prostorih na Ulici talcev 3 se je pouk odvijal. Nad vsemi nami je po formalni plati bdela Gradbena tehniška šola iz Ljubljane. Sam sem bil poleg poučevanja nemščine in razredništva zadolžen za pedagoško in organizacijsko vodstvo obeh gradbenih oddelkov. Moje tedanje delovne izkušnje so razen iz formalne izobrazbe izhajale iz dveletnega poučevanja na osnovni šoli, enoletnega dela v zunanjetrgovinski ﬁrmi in nekaterih krajših delovnih zadolžitev, ki sem jih občasno opravljal v času svojega šolanja na gimnaziji in univerzi. Stvari so potekale sorazmerno gladko in brez hujših »turbulenc«, kljub temu da je bilo treba učinkovito reševati vse drobne sprotne probleme, včasih pa tudi takšne, ki so se nam takrat zdeli nepremostljivi in težko rešljivi v šoli brez rednega profesionalnega in uigranega učiteljskega zbora. Fleksibilno smo prilagajali dnevni urnik in letni načrt speciﬁki dislociranih oddelkov, pa tudi potrebam honorarnih učiteljev, ki so na svojih rednih delovnih mestih morali izpolnjevati vse svoje odgovorne obveznosti. Praktični pouk, delovno prakso, ekskurzije, športne in druge izvenšolske dejavnosti smo izvajali znotraj delovnega tedna, ki je takrat vključeval tudi sobote. Koliko smo dijakom uspeli stati ob strani pri problemih ob pomanjkanju učbenikov in skript, pri težavah z učenjem, pri prevozih v šolo in domov, pri nemalokrat slabih premoženjskih in socialnih razmerah? To vprašanje se mi postavlja danes, ko se spomnim, da takrat vendarle nismo imeli pomoči specializiranih vzgojnih ustanov in šolskih socialnih služb. To so bili časi, ko je vse bilo bolj skromno in preprosto, pa zato nič manj vedro in koristno, prežeto z vrednotami precej drugačnimi od današnjih. Dijaki so bolj kot vse drugo pred seboj videli svoje dolžnosti, njihovi starši pa takrat še niso hodili na šolo z odvetniki v

pionirsko delo pri vzgoji novih strokovnjakov

borbi za pravice svojih otrok. Namesto današnje »after taxi« akcije za mlade je bil v veljavi sistem, ki je bil blizu predpisu »hore legalis«. V glavah mnogih takratnih dijakov pa so ti časi vendarle ostali kot spomini na sproščeno, brezskrbno mladost, na neponovljivo obdobje življenja, ki se postopoma prične umikati mnogo resnejšim izzivom in odločitvam. Večina naših nekdanjih dijakov je v življenju uspešno napredovala in se lepo znašla v poklicu in v stroki, ki ji ni vedno z rožicami postlano.

Slobodan Novaković, univ. dipl. grad. inž.

predavatelj predmeta tehnično in prostoročno risanje

Moja predavateljska pot se je začela res nepričakovano. Kljub obilici dela, ki sem ga opravljal kot svetovalec za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve, in strokovnotehničnemu nadzoru izgradnje objektov cestne in komunalne infrastrukture pri komunalnem skladu občine Novo mesto mi je takratni predsednik izvršnega sveta predlagal, da kot prispevek občine pri ustanavljanju prepotrebnega oddelka za izobraževanje tehničnega kadra gradbene stroke prevzamem predavanje v prvem letniku. Predlog sem prostovoljno sprejel, pa vendar sem v šali to razlagal kot obveznost »po dekretu«. Vedel sem, da mi je izziv »pisan na kožo«, saj sem že imel podobne izkušnje. V srednji šoli sem z uspehom poučeval učence nižjih razredov predmet opisna geometrija. Zato sem pričakoval, da bom lahko izbral opisno geometrijo, žal pa je bil ta predmet že oddan starejšemu kolegu, inženirju Ušaju. Moral sem se sprijazniti in prevzeti predmet tehnično in prostoročno risanje. Kljub pomanjkljivemu poznavanju pedagogike kot vede o principih, metodah in sredstvih izobraževanja ter didaktike, ki obsega védenje o organizaciji pouka in metodah sodelovanja med predavateljem in učenci, se nisem ustrašil naloge. Skrbelo me je le, kako vzpostaviti kontakt z učenci adolescenčne dobe. Vedel sem, da bo za večino fantov tema o športu in športnih dogodkih zagotovo priljubljena tema. To je imelo še posebno velik učinek, ko sem jih seznanil z dejstvom, da sem nogometni privrženec in aktivni zvezni nogometni sodnik. Nisem se uštel. Vsakokrat se je učna ura začela z njihovo provokacijo o športnih dogodkih v prejšnjih dneh. Zavoljo tega učni program ni trpel, vzpostavljena pa je bila komunikacija obojestranskega spoštovanja. Dekleta pa so mi bila »tabula rasa«. Iskreno povedano, trema, ki sem jo začutil ob prvi učni uri, me je spremljala do konca šolskega leta. V veliko pomoč in olajšanje pri delu mi je bilo, da so bile učenke izjemno pridne in zagnane, kar je pozitivno vplivalo na vzdušje in uspeh celotnega kolektiva. Moja izkušnja pri dvoletnem delu v pedagoški ustanovi je bila le epizodna, pa vendar sem skušal prispevati svoje osebno videnje vzgoje tehničnega kadra. Spominjam se konference učiteljskega zbora ob analizi uspešnosti posameznih učencev prve generacije. Posamezni profesorji splošnih predmetov so zagovarjali večjo pomembnost splošnih predmetov pred strokovnimi v prvih dveh letnikih. Oporekal sem takšnemu pristopu in zagovarjal stališče, da prezgodna selekcija učencev v prvih letnikih ni garancija, da bomo na koncu šolanja vzgojili najboljši strokovni kader. Zagovarjal sem tezo, da se bo nagnjenost oziroma sposobnost v tehnični usmeritvi pokazala pri učencih šele v tretjem in četrtem letniku, ko se bodo začeli spoznavati z večino tehničnih predmetov, in izkazalo se je, da so učenci, ki v prvih dveh letih niso blesteli, v tretjem in četrtem letniku izkazali nagnjenost k tehnični stroki ter uspešno končali šolanje. Nekateri med njimi so nadaljevali izobraževanje na višjih in visokih šolah in se v praksi dokazali kot odlični operativci oziroma kot uspešni načrtovalci in managerji.

pionirsko delo pri vzgoji novih strokovnjakov

Bili so časi

Bili so časi, ko je bilo dela v gradbeništvu na pretek, ko so strokovnjake potrebovali in iskali vsepovsod. Bili so časi, ko so podjetja skrbela za šolanje kadrov in vlagala v znanje. Spomnim se teh časov in bila sem del generacije, ki je pred petintridesetimi leti vstopila v gradbeno šolo v Novem mestu. Delovala je kot dislocirani oddelek Srednje gradbene šole Ljubljana prav na pobudo in s sodelovanjem takratnega vodilnega gradbenega podjetja Pionir. Bilo nas je dobrih trideset, skoraj vsi smo imeli kadrovske štipendije in za razliko od številnih mladih v današnjem času smo vedeli, da nas po končanem šolanju čaka služba. To in še mnoga druga dejstva danes zvenijo kot pravljica. Predstavljajte si šolo, katere glavni predavatelji so prihajali z vodilnih delovnih mest v gradbenih ﬁrmah, predvsem iz Pionirja, polni praktičnih in strokovnih znanj ter izkušenj, predstavljajte si povezanost mladega srednješolca z dejavnostmi gospodarstva, v katerega bo kmalu sam vstopil. Poznali smo vsa večja gradbišča takratnega Pionirja, njegove sisteme gradnje in načrte za prihodnost. Skromnost šolskih prostorov in opreme (v štirih letih smo zamenjali tri lokacije) smo nadomestili s praktičnimi znanji in povezanostjo z gradbeništvom tedanjega časa. Bili smo generacija brez računalnikov, z rotringi in pavs papirjem ter z znanjem, s katerim smo se lahko takoj po končani maturi vključili v delo. To je bila šola, ki nas je odpeljala na pot gradbeništva z veliko mero učenosti in delovnih navad. Kljub žalostnemu propadu takrat največjega gradbenega podjetja Pionir, kjer se je zaposlilo veliko mojih sošolcev, smo skoraj vsi ostali v gradbeništvu. Nove razmere so zahtevale prilagoditev, ki pa z znanjem in izkušnjami ni bila pretežka. Bili so časi, ko so v šolah s svojo organiziranostjo in delom znali privzgojiti tudi pripadnost - pripadnost stroki in ljudem, ki delamo v njej. Bili so to lepi časi.

Metka Somrak, grad. teh.

A N E V B D KA A GR TRO TORU S ROS SU A P C IN

gradbena stroka v prostoru in času

Cvinger pri Dolenjskih Toplicah – utrjeno prazgodovinsko naselje iz 1. tisočletja pr. n. št.

Med najstarejše še vidne gradbene posege na Dolenjskem vsekakor sodijo utrjena višinska gradišča, ki segajo v čas prehoda iz bronaste v starejšo železno dobo (10.-8. st. pr. n. št.) in so bila v uporabi vsaj do 3. st. pr. n. št. Gradišča so na Dolenjskem praviloma ležala na hribih, ki so z naravno konﬁguracijo – stranmi pobočij prispevala k boljši obrambni funkciji obzidij, obdajajočih naselja. Takšnih imamo na Dolenjskem kar nekaj - Veliki Vinji Vrh, Marof v Novem mestu, Karlin pri Brezju, Cvinger pri Dolenjskih Toplicah, Grac Sprim pri Vinkovem Vrhu, Kunkelj pri Vrhtrebnju, Gradec nad Mihovim, Cvinger nad Dobravo pri Dobrniču … Njihova danes delno porušena obzidja, ki jih sedaj prekriva ruša, pa še vedno zaznamujejo prostor in ustvarjajo prepoznavno vrednoto. Med bolje raziskanimi je gotovo Cvinger pri Dolenjskih Toplicah, kjer je bila urejena »Arheološka pot Cvinger« in je del prazgodovinskega obzidja tudi rekonstruiran. Arheološka izkopavanja so razkrila, da je bilo obzidje vsaj trikrat v celoti rekonstruirano, pri čemer najstarejše, zemljeno – leseno obzidje sodi še v bronasto dobo (10. st. pr. n. št.). Zgrajeno je bilo iz dveh vzporednih lesenih sten, izdelanih iz vodoravnih plohov, med katerima je bila nasuta zemlja. To obzidje je uničil požar, pri čemer sta bila zemljeno polnilo in leseni del temeljito ožgana. Naslednji fazi obzidja sta bili zgrajeni iz kamenja v suhozidni tehniki brez maltnega veziva. Zunanji fronti dober meter širokega zidu sta bili zloženi iz skrbno izbranih večjih kamnov, notranjost pa je bila zapolnjena z različno velikimi kamni in kamnitim drobirjem. Dodatno trdnost so obzidju dajala še navpična v zemljo vkopana bruna. Celotno obzidje, ki je še dobro vidno in obdaja prazgodovinsko naselje Cvinger, meri 720 metrov in je eno bolje ohranjenih v Sloveniji. Njegovi sledovi, ki so po dveh tisočletjih in pol še vidni, nedvomno pričajo o gradbeni spretnosti prazgodovinskih »Dolenjcev«, ki so v času starejše železne dobe dosegali zavidljivo raven tako v duhovnem kot v gospodarskem življenju.

Borut Križ, univ. dipl. arheolog

Cvinger pri Dolenjskih Toplicah. Tloris prazgodovinskega obzidja z dobro vidnima licema zidu, zgrajenima iz večjih apnenčastih kamnov.

Uvod Jeseni leta 1958 je bila v Novem mestu velika slovesnost. Predsednik takratne Jugoslavije Josip Broz Tito je 23. novembra slovesno odprl novozgrajeno dvopasovno avtomobilsko cesto Ljubljana – Zagreb, ki je predstavljala prvi odsek slovite Ceste bratstva in enotnosti. Dela so se pričela leta 1954, ko je bilo izvedenih cca 30 % del, nadaljevala pa aprila 1958. Poleg 17 večjih gradbenih podjetij so cesto pomagale graditi tudi mladinske delovne brigade iz vse Jugoslavije. Na konkretnem odseku je sodelovalo 54000 brigadirjev, od tega 7000 brigadirk. Po pripovedovanjih se je tiste čase znalo zgoditi, da ste se v nočnih urah pripeljali po novozgrajeni cesti iz Novega mesta do Ljubljane, ne da bi vam nasproti pripeljal kak avtomobil. Z gospodarskim napredkom pa so se razmere tudi na tem področju začele hitro spreminjati. Promet je pričel naraščati, z njim pa tudi število prometnih nesreč. Njihovo število je v obdobju od leta 1950 do 1968 v Sloveniji naraslo s 679 na 25.542 letno, število smrtnih nesreč pa s 77 na 496, zaradi česar je bilo nujno potrebno sprejeti ukrepe za povečanje prometne varnosti, od katerih je bila posodobitev cestnega omrežja ključnega pomena. Zaradi hitrega naraščanja prometa so bile leta 1969 v Sloveniji sprejete strokovne podlage za gradnjo avtocest, sprejeti so bili potrebni zakoni in zagotovljena ﬁnančna sredstva Mednarodne banke za obnovo in razvoj. Maja 1970 se je začela gradnja prvega avtocestnega odseka Vrhnika – Postojna dolžine 32 km, prometu pa je bil predan 29. decembra 1972. Časovni potek gradnje dolenjskega kraka avtoceste Gradnja dolenjskega kraka avtoceste od Ljubljane do Obrežja v skupni dolžini 104,1 km se je pričela leta 1987 na odseku Šmarje Sap – Višnja Gora dolžine 11,8 km, ki je bil predan prometu 12.07.1989. Celoten krak je bil zgrajen v naslednjih časovnih zaporedjih:

Avtocestni križ Slovenije.

gradbena stroka v prostoru in času

Gradnja dolenjskega kraka avtoceste 1987 – 2010

gradbena stroka v prostoru in času

ODSEK DOLŽINA (km) PRIČETEK DEL PREDAJA V PROMET Šmarje Sap – Višnja Gora 11,8 avgust 1987 12.07.1989 Malence – Šmarje Sap 6,3 oktober 1989 24.11.1992 Višnja Gora - Bič 11,2 oktober 1998 03.10.2000 Bič - Korenitka 4,8 julij 2002 22.12.2003 Korenitka - Pluska 2,8 april 2004 24.12.2004 Kronovo - Smednik 9,2 april 2002 02.07.2004 Smednik – Krška vas 24.06.2005 (v celoti) 17,6 december 2003 23.12.2004 (delno) Krška vas - Obrežje 12,3 oktober 2002 04.11.2004 Hrastje - Lešnica 7,8 avgust 2004 23.06.2006 Lešnica - Kronovo 5,5 junij 2006 23.06.2008 Pluska - Ponikve 7,6 februar 2008 30.06.2010 Ponikve - Hrastje 7,2 februar 2008 30.06.2010

Potek trase avtoceste Dolenjski krak avtoceste predstavlja del X. evropskega cestnega koridorja oziroma južnega dela avtoceste A2 Karavanke – Obrežje. Pretežni del nove avtoceste »povozi« leta 1958 zgrajeno hitro cesto H1, razen na odsekih Malence – Šmarje Sap in Trebnje – Novo mesto. Teren, po katerem poteka, je geomorfološko zelo razgiban in za gradnjo zahteven. Na začetku trase v Malencah pri Ljubljani se pojavljajo skrilave hribine, ki v nadaljevanju preidejo v dolenjski kras z apnencem in dolomitom ter glinenimi vložki, čez Krakovski gozd prevladujejo vezljive zemljine z glino in peskom, na Krškem polju pa aluvialni nanosi rek Krke in Save s peskom in glino. S tem v zvezi je potrebno omeniti edinstveno najdbo t. i. »podtalnega kamnitega gozda« na območju med Otočcem in Kronovim, ki je po navedbah krasoslovcev primerljiva le s podobnimi pojavi v južni Kitajski. Podtalni kamniti gozdovi so nastali zaradi precej debele plasti naplavin, skozi katere je pronicala voda in iz trdne kamnine pod naplavinami ustvarila stebre različnih oblik. Heterogenost sestave tal je pogojevala zahtevne rešitve temeljenja cestnega telesa, premostitvenih objektov, opornih in podpornih zidov ter zaščit brežin, kar vse je bistveno vplivalo na stroške gradnje.

Kamniti gozd med Otočcem in Kronovim.

Poleg številnih viaduktov, mostov, nadvozov, podvozov in podhodov so na celotnem dolenjskem kraku avtoceste zgrajeni tudi trije predori (Debeli hrib 376 m, Mali vrh 408 m, Leščevje pri Trebnjem 371 m) ter več pokritih vkopov (Medvedjek, Karteljevo, Čatež ob Savi). Kar se tiče ekoloških standardov, je potrebno med drugim poudariti, da je pri odvajanju vode s cestnega telesa od Ljubljane do Višnje Gore uporabljen še disperzni način odvodnjavanja, naprej pa že naravovarstveno kvalitetnejša kontrolirana odvodnja, ki vodo s cestišča preko vodotesne meteorne kanalizacije odvede v zadrževalne bazene, kjer se prečisti, od tam pa v vodotoke ali ponikovalnice.

Viadukt »Jelše« pri Otočcu v gradnji z uporabo tehnologije narivanja.

65 gradbena stroka v prostoru in času

Tehnične karakteristike ceste Avtocesta je projektirana v skladu z veljavnimi tehničnimi normativi in standardi, ki določajo naslednje osnovne parametre: - računska hitrost 120 km/h - minimalni horizontalni radij 750 m - maksimalni vzdolžni sklon 4 % - minimalni prečni sklon 2,5 % - maksimalni prečni sklon 7,0 % - prečni proﬁl ceste v nasipu 26,60 m

gradbena stroka v prostoru in času

Viadukt »Jelše« pri Otočcu po končani gradnji z vgrajeno protihrupno ograjo.

Vzporedna infrastruktura Skladno z lokacijskim načrtom je zaradi gradnje avtoceste potrebno urediti tudi vzporedno strukturo, ki stroške gradnje tekočega kilometra avtoceste bistveno podraži. Sem spadajo predvsem naslednji ukrepi: protihrupne ograje in nasipi, zaščita podtalnice, regulacije vodotokov, navezovalne ceste, deviacije državnih in lokalnih cest ter javnih poti in prestavitve ter zaščita obstoječe komunalne in energetske infrastrukture (vodovodi, elektrovodi, telekomunikacijski vodi, plinovodi). Poleg tega pa je potrebno porušiti obstoječe in zgraditi številne nadomestne stanovanjske in gospodarske objekte.

Avtocesta na Čatežu pri Brežicah s počivališčem »Grič«.

Stroški gradnje Na ceno gradnje določenega avtocestnega odseka iz več vidikov močno vpliva umestitev trase v prostor, pri čemer imata konﬁguracija terena in geološka sestava tal zelo pomembno vlogo. Po francoskih virih se cena gradnje kilometra avtoceste v Evropi giblje v razponu od 4 do 150 milijonov evrov. V Sloveniji znašajo stroški gradnje kilometra avtoceste v povprečju približno 10,5 milijona evrov, kar ne presega povprečnih cen v srednji Evropi. Pri tem je treba upoštevati, da so, poleg stroškov gradbenih del osnovne trase avtoceste, v ceni zajeti tudi stroški projektne dokumentacije, odkupov zemljišč in objektov, izgradnje navezovalnih cest in deviacij, regulacij vodotokov, protihrupne zaščite, komunalnih naprav, naravovarstvenih ukrepov, arheoloških raziskav in inženirskih storitev.

67 gradbena stroka v prostoru in času

Arheološka izkopavanja Na poteku trase dolenjske avtoceste od Ljubljane do Obrežja so se pokazala številna nova arheološka najdišča, nekatera pa so bila odkrita že ob gradnji t. i. Ceste bratstva in enotnosti. Trasa ceste praktično sledi prazgodovinskim in antičnim prometnim potem in se z njimi prepleta. Pomembnejša najdišča se nahajajo med Višnjo Goro in Ivančno Gorico, v Zagorici pri Biču, pri Beli Cerkvi in Ribnici pri Brežicah. Najpomembnejše najdišče pa je bilo odkrito na mestu mednarodnega mejnega prehoda Obrežje in predstavlja zgodnjerimsko vojaško utrdbo iz časa rimske zasedbe Panonije pod cesarjem Avgustom. Utrdba meri 290 x 210 m in je štela 3000 mož.

gradbena stroka v prostoru in času

Prometne obremenitve Podatki o prometnih obremenitvah posameznih cestnih odsekov služijo kot osnova za analizo prometnih gibanj in so nepogrešljivi v procesu načrtovanja cestnega omrežja. Štetja prometa se na slovenskih cestah opravljajo že od leta 1954. Leta 2008 je bilo v Sloveniji registriranih 1.308.963 motornih vozil, od tega 1.045.183 osebnih, kar pomeni 1,9 prebivalca na osebno vozilo. Temu primerna je tudi gostota prometa osebnih vozil, ki se zadnja leta povečuje za cca 4 % letno, promet težkih tovornih vozil pa se je za primerjavo v obdobju 2006-2007 povečal celo za 17,2 %, kar gre pripisati tudi izrazito povečanemu tranzitnemu prometu po vstopu Slovenije v EU. Povprečni letni dnevni promet je v letu 2008 na avtocestah znašal 27.543 vozil na dan, na posameznih delih ljubljanskega cestnega obroča pa se povprečni letni dnevni promet giblje med 60.000 do skoraj 70.000 vozil na dan.

Zaključek V strokovnih podlagah za gradnjo avtocest v Sloveniji iz leta 1969 je bila predvidena izgradnja 594 km avtocest v obdobju 1971–2000. Do leta 1994 je bilo zgrajenih 198,4 km dvopasovnih in štiripasovnih cest ter hitrih cest. Leta 1994 je Državni zbor sprejel Resolucijo o nacionalnem programu izgradnje avtocest v RS, ki do leta 2013 predvideva izgradnjo 538,6 km avtocest ter hitrih cest in 34 km navezovalnih cest na avtocestno omrežje v naslednjih smereh: - od Kopra do Šentilja na slovensko–avstrijski meji, z odcepi do slovensko–italijanske meje pri Fernetičih in Vrtojbi ter slovensko–madžarske meje pri Pincah, - od predora Karavanke na slovensko–avstrijski meji do Obrežja na slovensko–hrvaški meji, - od Maribora do Gruškovja na slovensko–hrvaški meji. Do konca leta 2009 je bilo skupaj zgrajenih 513,36 km avtocest in hitrih cest, v letu 2010 pa je bil odprt še odsek mimo Trebnjega v dolžini 14,8 km, s čimer je bil dolenjski krak v celoti dokončan. Naslednje leto bo predan prometu še odsek Peračica – Podtabor na Gorenjskem v dolžini 2,4 km. S tem bo dograjen osnovni avtocestni križ v smeri jugozahod – severovzhod in severozahod – jugovzhod. Leta 2013 bo po planih zgrajen odsek med Koprom in Izolo s predorom Markovec v dolžini 5,2 km, takoj za njim pa še manjkajoča avtocestna povezava dolžine 13,0 km med Ptujem in Gruškovjem na slovensko–hrvaški meji. S tem pa se vlaganja v gradnjo avtocestnega omrežja ne bodo končala. Zaradi naraščajočega prometa bo potrebno graditi nove odseke, že zgrajene pa širiti. Tako že tečejo aktivnosti za širitev ljubljanskega obroča iz štiripasovne v šestpasovno cesto.

Feliks Strmole, univ. dipl. grad. inž.

Sava - »aqua vita« - reka življenja. V človeškem razvoju pretekle in sodobne civilizacije je voda nepogrešljiva kot dobrina - ne le kot prvina človekovega biološkega postanka, ampak tudi kot prvina njegovega obstanka. Zato je skozi zgodovino človek razvijal in usmerjal svoj razvoj ob vodnih virih ter svoj obstoj uveljavljal ob vodotokih. V naslednjih zgodovinskih razvojnih fazah se je človek iz lokalnega prostora počasi usmerjal na nova področja. Doline ob rekah so bile najbolj primerne za selitve v nove kraje, reke pa so bile primernejše zato, ker so bile bolj varne kot poti po suhem, saj so se s plovbo po njih ljudje izognili možnim napadom in ropom različnih plemen. Na obrežjih Save so bila naselja zasnovana že v bronasti dobi, tako da je komunikacija ob Savi in po njej bila že takrat živa. Da je bila Sava človekova življenjska žila utripalka, govori že ep o Argonavtih, po katerem so po pričevanju grškega pesnika Argonavti s Črnega morja pluli po Donavi in Savi in na skrivnosten način prišli do Jadranskega morja. V času razcveta rimskega cesarstva in njegovega širjenja na vzhod pa se je po Savi povečal trgovski promet. Transportna pot po Savi je potekala tudi skozi vso novejšo zgodovino, o čemer pričajo Valvasorjevi zapisi iz 17. stoletja. Zaradi slabih cestnih povezav so bili tudi v 18. in 19. stoletju rečni tokovi ugodnejši in varnejši zaradi možnih roparskih aktivnosti. Intenzivnost te rabe je delno usahnila šele po izgradnji železniške proge Zidani Most - Sisak. V tem obdobju se je povečala gospodarska izmenjava zahod - vzhod. S slovenskega ozemlja so izvažali les (posebej visoko so kotirali savinjski iglavci), zato se je začela dejavnost splavarjenja - ﬂosarjenja po Savinji in Savi proti vzhodu. Splavarjenje se je v 19. stoletju razširilo, tako da so tovore prevažali tudi skozi Djerdapsko ožino vse do Črnega morja. Splavarjenje je bilo donosno do začetka druge svetovne vojne, v kateri so nemški okupatorji dovoljevali le omejeno plovbo do Hrvaške, njegov zaton pa se je zgodil v prvih letih po drugi svetovni vojni. Zadnji intenzivnejši transport s savinjskim gradbenim lesom za potrebe obnove in izgradnje Beograda in drugih krajev ob povodju Save in Donave se je opravljal do petdesetih let prejšnjega stoletja. Kljub izgubi svoje vloge kot transportnega medija zaradi razvoja alternativnih oblik transporta Sava ni izgubila vloge, ki jo ponuja narava. Potencial vode kot obnovljivega vira energije je začel dobivati na pomenu v začetku 20. stoletja, ko se je začela tehnološka revolucija, po koncu svetovne ekonomske krize v tridesetih letih pa je bila potreba po vsakovrstni energiji močno izražena. Energetski potencial Save in njenih pritokov je bil predmet strategije gospodarskega razvoja že v času Avstro-Ogrske v začetku 20. stoletja. Grajeni so bili vodosilni postroji ob zametku pomembnejših industrijskih objektov v zgornjem toku Save in pritokov. V obdobju med prvo in drugo svetovno vojno pa ni bilo intenzivnega razvoja, čeprav bi bilo spričo razvoja industrializacije v Evropi po ekonomski krizi to pričakovati. Po izbruhu druge svetovne vojne in okupacije Jugoslavije je bilo pričakovati, da se bo gospodarska dejavnost v tem delu Evrope popolnoma ustavila. Imperialistična strategija tretjega rajha pa je bila bolj daljnosežna. Na okupiranih območjih je nemški okupator načrtoval izkoriščanje vodnega potenciala Save in njenih pritokov. Tako je bila v letu 1942

gradbena stroka v prostoru in času

Sistem hidroelektrarn na spodnji Savi

gradbena stroka v prostoru in času

Situacijski načrt HE na Savi

izdelana zasnova energetske rabe Save od Jesenic na Gorenjskem do Brežic ter Savinje od Celja do Zidanega Mosta. Poleg zasnove s pretočnimi hidroelektrarnami je bila zasnovana tudi megalomanska varianta z akumulacijo. Po tej varianti bi se nizvodno od Radeč zgradila jezovna zgradba v višini 46 m. Ta bi s svojo zajezitvijo potopila Radeče, Zidani Most in Trbovlje, po Savinji pa bi segala do Laškega. Že v prvih letih po drugi svetovni vojni so aktualizirali problematiko izkoriščanja hidropotenciala Save. Z ozirom na hidrološke, morfološke in geološke ter druge kriterije so Savo načrtovalsko razdelili na odseke: zgornjo, srednjo in spodnjo Savo. Slednji zajema odsek od Zidanega Mosta pod vtokom Savinje do meje z Republiko Hrvaško. Na tem odseku Sava omogoča cca 54 m bruto padca z ozirom na predvidene lokacije posameznih hidroelektrarn. Na spodnji Savi je predvidenih 6 hidroelektrarn, in sicer v smeri toka: HE Vrhovo, HE Boštanj, HE Blanca, HE Krško, HE Brežice in HE Mokrice. Zasnovane so kot pretočne akumulacijske elektrarne, pri čemer naj bi HE Brežice in HE Mokrice vršili vlogo kompenzacijskega bazena za izravnavo dnevnih pretokov na meji z Republiko Hrvaško. Skupne značilnosti hidroelektrarn so: da je inštaliran pretok 500 m3/s, da je dovoljena denivelacija gladine v bazenu cca 1,0 m, da so za evakuacijo visokih voda predvidene segmentne zapornice na pretočnih poljih enake širine 15 m, da je predvideno enako število

gradbena stroka v prostoru in času

Hidroelektrarna Vrhovo, čelna v nizu spodnjesavske verige.

Hidroelektrarna Boštanj, druga v nizu spodnjesavske verige.

Hidroelektrarna Krško, v gradnji.

gradbena stroka v prostoru in času

turbin (3). Turbine tipa kaplan, s to razliko, da so na prvih dveh (HE Vrhovo in HE Boštanj) horizontalne kaplanove turbine, na HE Blanca, HE Krško, HE Brežice in HE Mokrice pa so predvidene vertikalne »kaplanovke«. Čeprav gre za pretežno poenotene hidroelektrarne, pa se karakteristike posameznih med seboj razlikujejo, gibljejo se v mejah: - bruto padcev od 7, 5 m do 11 m, - moči elektrarn od 32 do 45 MW in - srednje letne proizvodnje energije od 115 do 162 GW ur. Skupna proizvodnja energije spodnjesavske verige bo po končani izgradnji vseh predvidenih hidroelektrarn znašala 810 GW ur. Čeprav znaša skupna moč spodnjesavskih hidroelektrarn komaj tretjino moči Nuklearne elektrarne Krško z nazivno močjo 650 MW, je njihova prednost v tem, da gre za obnovljivi vir energije, ki je okoljevarstveno primernejši. Z izgradnjo spodnjesavske verige bo poleg neposredne koristi, tj. pridobivanja električne energije, pridobljena tudi posredna korist, in sicer: - odpravljene bodo poplave naselij (Radeče, Sevnica, Krško ...) in kmetijskih zemljišč, - omogočeno bo namakanje kmetijskih zemljišč, -

omogočeno bo bogatenje podtalnice na vodooskrbnih področjih, razvijala se bo turistična dejavnost na območjih akumulacije, posodobljena bo prometna in komunalna infrastruktura celotne posavske regije, urejeni bodo izlivni odseki pritokov Save.

Po izgradnji spodnjesavske verige hidroelektrarn bo končano še eno zgodovinsko obdobje sobivanja z reko. Ali bo v nadaljnjem razvoju to sobivanje v korist narave in človeka, pa je odvisno le od nas samih. Napotek bodočim generacijam je, naj ravnajo po izročilu ‘AQUA VITA’.

Slobodan Novaković, univ. dipl. grad. inž.

Poslanstvo in odgovornost Nuklearne elektrarne Krško (NEK) so varno in stabilno obratovanje, konkurenčna proizvodnja električne energije in sprejemljivost v javnosti. Elektrarna je opremljena z Westinghousovim lahkovodnim tlačnim reaktorjem toplotne moči 2000 megavatov, kar pomeni, da se v reaktorju segreva navadna voda, ki je pod tlakom. Njena moč na pragu je 696 megavatov. Letno proizvede prek pet milijard kilovatnih ur električne energije, kar predstavlja več kot tretjino skupne proizvedene električne energije v Sloveniji. Glede na svoje obratovalne karakteristike pokriva osnovno obremenitev skozi vse leto in je kot zanesljiv vir delovne in jalove moči pomembna podporna točka elektroenergetskega sistema v okviru evropske povezave UCTE – Unija za koordinacijo prenosa električne energije. Je bistven dejavnik pri stabilizaciji kritičnih obratovalnih stanj in napetostnih razmer, še posebej ob velikih prehodnih pojavih znotraj UCTE. S svojo visoko učinkovitostjo in stabilnostjo obratovanja zagotavlja zanesljivo oskrbo z električno energijo. Z nizko lastno ceno omogoča pozitivne učinke na trgu za oba elektroenergetska sistema. Odločitev o pripravah za izgradnjo NEK je bila sprejeta na podlagi rezultatov energetskih in ekonomskih študij, v katerih je bila opravljena analiza perspektive oskrbe z električno energijo v Sloveniji in Hrvaški. Prve raziskave na Krškem polju, kot morebitni lokaciji za jedrsko elektrarno, je izvedla delovna skupina Poslovnega združenja energetike Slovenije v letih od 1964 do 1969. Oktobra leta 1970 sta izvršna sveta Slovenije in Hrvaške na pobudo obeh elektrogospodarstev sklenila sporazum o gradnji dveh jedrskih elektrarn. Prvo naj bi zgradili v Sloveniji, drugo pa na Hrvaškem. Investitorja prve jedrske elektrarne sta bila Savske elektrarne Ljubljana in Elektroprivreda Zagreb, ki sta z investicijsko skupino izvedla pripravljalna dela, objavila razpis in izbrala najugodnejšega ponudnika. Avgusta 1974 sta sklenila pogodbo o dobavi opreme in graditvi jedrske elektrarne, moči 632 megavatov, z ameriškim podjetjem Westinghouse Electric Corporation, projektant je bilo podjetje Gilbert Associates Inc. Elektrarna je bila projektirana v skladu s tehničnimi varnostnimi predpisi Združenih držav Amerike ter skladno z njimi in slovensko zakonodajo tudi obratuje. Izkop gradbene jame se je začel spomladi leta 1975. Naslednjih pet let sta potekali gradnja in montaža strojnih komponent. Izvajalca del na gradbišču sta bili domači podjetji Gradis in Hidroelektra, montažo pa sta izvajala Hidromontaža in Đuro Đaković. Elektrarna je bila zgrajena ob levem bregu reke Save. Od mesta Krško je oddaljena okoli tri kilometre, od avtocestne povezave med Zagrebom in Ljubljano pa deset kilometrov. Vsi tehnološko pomembnejši objekti stoje na masivni železobetonski plošči, zasidrani v glinastopeščene sloje pliocenskih usedlin Krškega polja. Ta plošča tvori čvrst in potresno varen temelj. Zgradbe so projektirane in grajene tako, da brez večjih poškodb zdržijo potrese na tem področju. Reaktorsko zgradbo, v kateri je reaktor s hladilnima zankama in varnostnimi

gradbena stroka v prostoru in času

Nuklearna elektrarna Krško

74 gradbena stroka v prostoru in času

sistemi, sestavljata notranja tlačna jeklena lupina in zunanja železobetonska zaščitna zgradba. Oktobra 1981 je bil generator elektrarne prvič sinhroniziran z elektroenegetskim omrežjem. Nadaljevali so se preizkusi pri povečevanju moči. Od januarja 1983 NEK komercialno obratuje. V skladu z meddržavno pogodbo, ki je bila uveljavljena leta 2003, je Nuklearna elektrarna Krško organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo, katere osnovni kapital je razdeljen na dva enaka poslovna deleža v lasti družbenikov GEN energije in Hrva-tske elektroprivrede. Električno energijo proizvaja in dobavlja v korist družbenikov, ki prevzemata vsak polovico skupne razpoložljive moči in električne energije na pragu elektrarne. Nuklearna elektrarna Krško sledi strategiji, ki je značilna za jedrske elektrarne, kjer je potrebno kontinuirano naložbenje v tehnološko nadgradnjo in posodobitve na podlagi obratovalnih izkušenj doma in v svetu, tehnološkega razvoja in upravnih zahtev. Načrt posodabljanja temelji na objektivni presoji stanja z vidika varnosti in stabilnosti obratovanja elektrarne, pri čemer se upoštevajo tudi ekonomski vidiki. Stalna tehnološka nadgradnja zagotavlja doseganje visokih varnostnih standardov in dolgoročno obratovanje. Posodobitve elektrarne so omogočile povečanje moči od izvornih 664 megavatov na generatorju do 727 megavatov po zamenjavi uparjalnikov in nizkotlačnih turbin. Elektrarna in pooblaščene institucije spremljajo vplive na okolje vse obdobje obratovanja elektrarne in doslej so bili ti pod upravno določenimi omejitvami. Potrditev odgovornega odnosa elektrarne do okolja je pridobitev certiﬁkata o izpolnjevanju okoljskega standarda ISO 14001 v letu 2008. Okoljski standard, ki je mednarodno najbolj razširjen, zagotavlja dodatno ovrednotenje in preglednost. Nuklearna elektrarna Krško se približuje tridesetim letom komercialnega obratovanja. Doseženi rezultati v tem obdobju potrjujejo, da znamo uspešno ravnati z zahtevno tehnologijo in da so bile v času razvoja sprejete prave odločitve. Zavezanost napredku, aktivno sodelovanje v mednarodnih povezavah in doseženi mednarodno primerljivi kazalci obratovanja dokazujejo, da v elektrarni prevzemamo svoj del odgovornosti za globalno jedrsko varnost in podporo širitvi jedrske opcije. Vir: NEK

Začetek v središču Novega mesta Začetek Krke, tovarne zdravil, sega v leto 1954, ko je bil v Novem mestu ustanovljen in registriran Farmacevtski laboratorij Krka. Ustanovitelj podjetja je bil novomeški lekarnar mag. Boris Andrijanič, kasnejši dolgoletni direktor Krke in najzaslužnejši človek za razvoj in hitro rast industrije zdravil na Dolenjskem. Spomladi 1954 je proizvodnja zdravil stekla kar v prostorih okrajne lekarne, ki jo je upravljal mag. Andrijanič. Rojena je bila nova farmacevtska tovarna. Začetek je bil skromen – imeli so dve manjši tabletirki in prostor za pakiranje. Zaradi velikih naročil sta morali tabletirki praktično takoj delati v treh izmenah. Konec leta je novo podjetje zaposlovalo devet delavcev v proizvodnji. Prostori so bili pretesni, zato so že razmišljali o novih proi-zvodnih lokacijah. Že v drugem letu poslovanja je tovarna izdelala in tudi prodala na jugoslovanski trg devetkrat več zdravil kot v prvem letu. Naslednje leto so se pokazale prve resne možnosti, da bi dobili večje prostore v stavbi na Cesti komandanta Staneta 19. Tabletni oddelek se je v obnovljeno glavno stavbo vselil 1. oktobra 1956 in začel s proizvodnjo. Selitev v Ločno V naslednjih letih se je začelo intenzivno iskanje nove lokacije zunaj mestnega središča. Izbrana je bila lokacija Ločna na vzhodnem obrobju Novega mesta, v neposredni bližini reke Krke ter ustrezne prometne in ostale infrastrukture. Nova lokacija je omogočila petdesetletni razvoj proizvodnih, raziskovalnih, skladiščnih in drugih zmogljivosti. Prvi proizvodni objekti v Ločni so bili obrati za proizvodnjo surovin, razvojni laboratoriji, energetski objekti in pomožne vzdrževalne delavnice. Ustanovljen je bil tudi oddelek za investicije, kjer so v skladu s potrebami tovarne in odločitvami vodstva podjetja pripravljali investicijske elaborate in vodili gradnjo novih objektov. V tem času je bila Krka že prepoznavna doma in v tujini. V letu 1969 so na novi lokaciji zgradili tabletni obrat, farmacevtiko, paviljon II za potrebe laboratorijev, center za avtomatsko obdelavo podatkov in komunalno ureditev. V naslednjih letih je nastajala nova farmacevtika, velik in sodoben obrat za kompletno farmacevtsko-galensko industrijo. Ločna je bila eno samo gradbišče. Rasla je do tedaj največja Krkina proizvodna dvorana. S sodobno opremo v tem objektu se je Krka uvrstila med najsodobneje opremljene farmacevtske obrate v Evropi. Tako je pridobila nove zmogljivosti za proizvodnjo injekcijskih raztopin in solucij, za aseptično polnjenje antibiotikov in kapsuliranje, za proizvodnjo mazil in sirupov ter za kozmetiko. Celoten projekt je bil javnosti predstavljen z otvoritvijo 29. oktobra 1972. Prve tovarne zunaj Novega mesta Že med gradnjo nove farmacevtike v Ločni so se začeli pogovori in priprave velikih investicij zunaj osnovne lokacije v Ločni. Ti projekti so bili nova tovarna zdravil v Keniji (Dawa), tovarna za proizvodnjo pastil v Ljutomeru, rekonstrukcija tovarne ravnega stekla INIS za proizvodnjo izolacijskih materialov, prostori za zbiranje in predelavo zdravilnih zelišč Svrlig v Srbiji ter projekti termalnih zdravilišč Šmarješke in Dolenjske Toplice. Vsi so bili uresničeni med letoma 1970 in 1980. Poslovna učinkovitost teh projektov je bila slabša od Krkine klasične proizvodnje zdravil, ki je bila koncentrirana v Novem mestu. Zaradi omenjenih projektov je delno zastalo vlaganje v nove kapacitete za proizvodnjo končnih oblik zdravil, resno se je povečala le fermentacijska proizvodnja surovin v Ločni.

gradbena stroka v prostoru in času

Kako smo gradili Krko

kje smo in kaj delamo

Takrat je v Jugoslaviji zelo primanjkovalo deviz, zato so oblasti odobrile le investicije, ki so v svojih elaboratih kazale pozitivno devizno bilanco – ne glede na stopnjo pokritja. Večji del potrebnih deviz je bil namenjen za nabavo surovin in opreme za zahtevno farmacevtsko proizvodnjo. Nazaj v Ločno Po obdobju gradnje tovarn na novih lokacijah so stekle priprave za ponovno investiranje na matični lokaciji v Ločni. V tem času so se začela obsežna pripravljalna dela za gradnjo novih zmogljivosti, tako imenovani projekt 64. Načrt je bil zasnovan na lastnih tehnologijah in izkušnjah. Povezoval je dolgoročne cilje Biokemije in Zdravil: Biokemija je bila nosilec proizvodnje bazičnih farmacevtskih surovin, Zdravila pa nosilec proizvodnje končnih oblik zdravil. V projekt je bila vključena gradnja obratov za fermentativne in sintetske surovine, liofilizate, sterilne solucije, očesna mazila in druge oblike zdravil. To je bila do tedaj največja Krkina investicija, ki je bila zaključen projekt, tehnično zahteven in kompleksen. V osemdesetih letih se je Krkina intenzivna rast nadaljevala na poslovnem in investicijskem področju. Gremo na Vzhod Za hitro rastočo Krko so v tistem obdobju postajali vse pomembnejši vzhodnoevropski trgi. Jugoslovanski trg je bil iz dneva v dan manjši in majav, saj so se že kazale razpoke, ki so kasneje pripeljale do razpada skupne države. Vodstvo Krke se je zavedalo, kako strateško pomemben je trg na Vzhodu in da je treba širiti proizvodne zmogljivosti v države, kjer so največji kupci. Začele so se priprave za proizvodne lokacije v Rusiji, na Poljskem in tudi v državah nekdanje Jugoslavije. Iz te strategije so nastali še danes uspešni proizvodni obrati: Krka-Rus v Istri blizu Moskve, Krka-Polska v Varšavi ter tovarna Jastrebarsko na drugi strani Gorjancev, na Hrvaškem. Vse te tovarne so bile zgrajene po visokih Krkinih standardih in so ponos Krke, pa tudi krajev in držav, kjer stojijo. Tovarna Notol Takoj po osamosvojitvi je bilo krajše investicijsko zatišje, da so se uredili poslovni tokovi v novi situaciji. Iskali smo nove rešitve za proizvodne zmogljivosti, ki bi bile produktivnejše od klasičnih. Celotna skupina, ki je bila zadolžena za ta projekt, se je navduševala za koncept proizvodnega obrata, ki je klasično horizontalno organizacijo proizvodnega obrata obrnil dobesedno na glavo. Kazalo se je, da ima vertikalna oblika pri proizvodnji tablet in kapsul nekatere prednosti. Rodila se idejna rešitev, ki je bila pod imenom Notol uresničena med letoma 1998 in 2001. Projekt je bil še dvakrat razširjen in je danes Krkina osnovna proizvodna enota, ki je najbolj produktivna in lahko izdela 3,5 milijarde tablet na leto. Koncept v Notolu je omogočil visoko stopnjo avtomatizacije z minimalnim fizičnim delom zaposlenih. Projektu Notol je sledil projekt Sinteza 4 za proizvodnjo surovin, ki je tudi zasnovan v petnadstropnem objektu z visoko avtomatizacijo. Pri obeh objektih je bila v Krki prvič uporabljena v celoti jeklena nosilna konstrukcija, v katero so bile vgrajene opažne betonske plošče omnia. Taka gradnja in konstrukcija sta se izkazali kot zelo optimalni, saj sta omogočali zelo fleksibilno postavitev tehnološke opreme in zahtevnih inštalacij. Poleg teh dveh velikih proizvodnih objektov smo zgradili tudi nekaj neproizvodnih stavb, ki so bile potrebne za razvoj in delovanje vseh potrebnih funkcij tovarne. Med pomembnejšimi so bila dva razvojno-kontrolna centra, dodatna skladišča ter posodobitev in širitev energetike in ostale infrastrukture. In kaj Krka gradi danes? Ne glede na zaostrene ekonomske razmere gradimo naprej. Trenutno so v Ločni kar štiri velika gradbišča. V zaključni gradbeni fazi je petnadstropni proizvodni objekt OTO (obrat trdnih oblik), v polnem teku sta Razvojno-kontrolni center 3 in podaljšek skladišča embalaže, začenja pa se širitev skladišča tekočih surovin. Na risalnih deskah so že veliki projekti, ki bodo uresničeni v bližnji prihodnosti: nova tovarna zdravil v Moskvi, nov proizvodni kompleks v Krškem, novi Notol v Ločni … Krka teče dalje.

Peter Miklavčič, univ. dipl. str. inž.

gradbena stroka v prostoru in času

CeROD - Center za ravnanje z odpadki Dolenjska Uvod Projekt CeROD je regijski projekt ter ena ključnih razvojnih in investicijskih nalog Mestne občine Novo mesto kakor tudi širšega dolenjskega, belokranjskega in posavskega območja s podporo Republike Slovenije in Evropske unije. Na področju ravnanja z odpadki projekt združuje sodelujoča območja v funkcionalno regijo. Regijski pristop ima pozitivne vplive zlasti na delitev investicijskih stroškov realizacije projekta oziroma na enostavnejše zagotavljanje virov sredstev za izvedbo investicij ter na racionalnejše in kvalitetnejše upravljanje. To ugodno vpliva tako na zagotavljanje izvajanja vseh zakonskih zahtev ter s tem bistveno višji standard ravnanja z okoljem, kakor tudi na ceno ravnanja z odpadki. Območje CeROD vključuje 12 ter 3 novonastale občine s področja Bele krajine, Dolenjske in Posavja (Mestno občino Novo mesto, občine Brežice, Črnomelj, Dolenjske Toplice, Krško, Metlika, Mirna Peč, Semič, Sevnica, Šentjernej, Škocjan, Žužemberk ter novo nastale občine Kostanjevica na Krki, Straža in Šmarješke Toplice) s skupno površino 2.258 km2 in s cca 160.000 prebivalci. Navedene občine so hkrati tudi soinvestitorice projekta CeROD, kakor tudi družbenice javnega podjetja CeROD, d.o.o, ki vodi sam projekt izgradnje CeROD ter hkrati zagotavlja izvajanje gospodarske javne službe predelave in odstranjevanja preostanka odpadkov. Celoten projekt je razdeljen na dve etapi, in sicer CeROD I in CeROD II:

- Prva etapa (CeROD I) obsega sanacijo in zapiranje obstoječega odlagališča ter izgradnjo novega sodobnega odlagališča preostankov komunalnih odpadkov, ki bo s kapaciteto preko milijona m3 zadostovalo potrebam regije za dobo 25-30 in morda celo več let, izgradnjo komunalne infrastrukture za potrebe obratovanja CeROD in tehnično pomoč za nadaljnjo projektno obdelavo tehnologije in postopkov obdelave preostankov komunalnih odpadkov ter pripravo investicijsko–tehnične dokumentacije za izgradnjo potrebnih objektov in naprav II. etape projekta. Ta del projekta je praktično zaključen. - Druga etapa (CeROD II) zajema izgradnjo potrebnih objektov in tehnologije za mehansko-biološko obdelavo odpadkov ter linijo za sortiranje suhe frakcije. V l. 2005 je zgoraj omenjenih 12 občin ustanovilo javno podjetje CeROD, d.o.o., katerega poslanstvo je zagotavljanje izvajanja gospodarske javne službe predelave in odstranjevanja preostanka odpadkov ter vodenje projekta izgradnje CeROD. Podjetje je pričelo izvajati dejavnost v prvih mesecih l. 2006. V l. 2007 so bile na tem območju ustanovljene še tri nove občine, tako da podjetje v tem trenutku izvaja dejavnost za 15 občin - družbenic.

gradbena stroka v prostoru in času

Predstavitev projekta CeROD (Center za ravnanje z odpadki Dolenjske) Projekt CeROD je pričel nastajati ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja kot posledica pomanjkanja prostora za odlaganje odpadkov na obstoječem Odlagališču nenevarnih odpadkov Leskovec. S sprejetjem Nacionalnega programa varstva okolja (NPVO), Strateških usmeritev Republike Slovenije na področju ravnanja z odpadki ter na osnovi direktiv in drugih dokumentov EU je vlada Republike Slovenije izdala vrsto podzakonskih aktov s področja ravnanja z odpadki. Glavni usmeritvi sprejetih predpisov sta zmanjšati količino odloženih odpadkov na odlagališča in vzpostavitev regijskih centrov za ravnanje z odpadki. Na osnovi sprejetih dokumentov, spoštovanja evropskih direktiv in dokumentov, upoštevanja zahtev KS Brusnice in podpore Ministrstva za okolje je bil projekt dokončno izoblikovan kot regijski Center za ravnanje z odpadki Dolenjske s kratico CeROD. CeROD je tehnično in finančno zasnovan regijsko in poleg sanacije in zapiranja obstoječega odlagališča ter izgradnje novega odlagališča odpadkov s kapaciteto preko enega milijona m3 odlagališčnega prostora vključuje tudi izgradnjo mehansko-biološke obdelave odpadkov, izgradnjo potrebne infrastrukture za obratovanje CeROD in izgradnjo infrastrukture izven območja CeROD (cestne in kanalizacijske infrastrukture v KS Brusnice). Center se gradi ob obstoječem odlagališču nenevarnih odpadkov Leskovec, ki se nahaja pri Velikih Brusnicah, in je od Novega mesta oddaljen približno 12 km. Pri načrtovanju vseh postopkov, objektov in naprav so upoštevani sodobni tehnični in okoljski standardi ter veljavna zakonodaja s tega področja, ki je v Sloveniji že v celoti prilagojena pravnemu redu EU. Investitor in hkrati glavni nosilec projekta CeROD je Mestna občina Novo mesto. Projekt CeROD je bil preko Ministrstva za okolje in prostor uvrščen na seznam možnih projektov, katerih izgradnja naj bi se sofinancirala tudi s sredstvi evropskega sklada ISPA. Finančni memorandum o sofinanciranju izgradnje CeROD med Evropsko komisijo in Republiko Slovenijo v višini 4.971.500 € (1.191.370.260 SIT) je bil podpisan dne 21. 1. 2002. Tako je postal projekt CeROD prvi projekt na področju ravnanja z odpadki v Republiki Sloveniji, ki ga je podprla Evropska unija preko fonda ISPA. Skladno s finančnim memorandumom je prvotni obseg projekta razdeljen na dve etapi, in sicer: - Prva etapa (CeROD I) obsega sanacijo in zapiranje obstoječega odlagališča ter izgradnjo novega odlagališča preostankov komunalnih odpadkov, izgradnjo komunalne infrastrukture za potrebe obratovanja CeROD in tehnično pomoč za nadaljnjo projektno obdelavo tehnologije in postopkov obdelave preostankov komunalnih odpadkov ter pripravo investicijsko–tehnične dokumentacije za izgradnjo potrebnih objektov in naprav II. etape projekta. -Druga etapa (CeROD II) pa zajema izgradnjo potrebnih objektov za mehansko-biološko obdelavo odpadkov z zunanjo ureditvijo, izgradnjo čistilne naprave za čiščenje izcedne in tehnološke vode ter kogeneracijo odlagališčnega plina. CeROD I – 1. etapa I. faze 1. Vrednost projekta in viri financiranja Vrednost izgradnje CeROD I (novelacija investicijskega programa) Predvideni viri in okvirni deleži financiranja: - ISPA oziroma Kohezijski sklad Evropske unije: 28,6 % - Ministrstvo za okolje in prostor RS: 15,5 % - Proračuni občin, vključno z okoljsko dajatvijo za obremenjevanje okolja: 55,9 %

12.117.508 € 3.457.310 € 1.877.817 € 6.782.381 €

gradbena stroka v prostoru in Ä?asu

gradbena stroka v prostoru in času

2. Tehnični podatki o odlagališču CeROD I - Vrsta odlagališča: regijsko odlagališče nenevarnih odpadkov. - Kapaciteta odlagališča: skupno 1.180.000 m3 neto prostornine; dokončno izvedena prva faza prostornine cca 180.000 m3, kar naj bi zadostovalo za dobo 3-5 let. - Življenjska doba odlagališča: 25 do 30 let. 3. Izvedene aktivnosti v sklopu projekta CeROD I a) Izdelava investicijsko-projektne dokumentacije in vloge za KS v sklopu tehnične asistence za CeROD II. b) Izdelava projektne dokumentacije za CeROD I (PGD, PZI, PID, POV). c) Dobava mehanizacije, in sicer: - kompaktorja Bomag BC 672 RB (314 kW, 32 t), - ravnalnega buldožerja Liebherr PR 734L (147 kW), - bagra Liebherr R 924B (127 kW), - premičnega nakladalnika na kolesih Liebherr L544 (121 kW), - zglobnega kamiona (demper) Caterpillar 725, - kombiniranega vozila Unimog Mercedes-Benz U 300 L z opremo. b) Izvedba zemeljskih del za pripravo sklede novega dela odlagališča v količini cca 440.000 m3 (izvedba berm, izvedba dna sklede odlagališča …). c) Izvedba tesnjenja novega dela odlagališča površine 2.500 m2: s polaganjem geosintetikov (geotekstili, geokompoziti) v dnu in na bokih odlagališča. d) Izgradnja sistema za odvodnjo izcedne, meteorne in zaledne vode v skupni dolžini 2.655 m: izvedba sistema za izcedne vode z bazenoma za izcedne in meteorne vode (prostornina za izcedne vode 350 m3 oziroma še dodatnih 150 m3, torej skupno 500 m3). e) Sanacija, zapiranje in rekultivacija obstoječega odlagališča površine 24.500 m2. f) Izdelava dodatne in nadomestne vrtine za izvajanje monitoringa podzemnih voda. g) Izdelava nasipa za objekt mehansko-biološke obdelave odpadkov (MBO). h) Izdelava začasnega bazena za zbiranje izcednih voda v času gradnje kapacitete 530 m3. i) Rekonstrukcija obstoječih objektov na odlagališču Leskovec (objekti pri vhodu). j) Izgradnja komunalne infrastrukture (cesta, vodovod, zunanja razsvetljava, električne instalacije, telekomunikacijska oprema in trafo postaja). k) Izvajanje monitoringov vplivov na okolje v času gradnje. l) Postavitev zaščitne ograje okoli območja odlagališča z dostopnimi vrati. m) Ureditev okolja (asfaltirano parkirišče, zasaditve in zatravitve okolice objektov in pokrova starega dela odlagališča). n) Izvedba plinsko črpalne postaje z baklo in razvod za odvajanje odlagališčnega plina na površini 49.000 m2. Zaključek Nacionalni program varstva okolja, Strateške usmeritve Republike Slovenije za ravnanje z odpadki kot tudi novi predpisi s tega področja, ki so usklajeni z evropskimi direktivami, predstavljajo nove smernice na področju ravnanja z odpadki v Sloveniji. Z realizacijo celotnega projekta CeROD bodo te smernice v celoti realizirane, saj bo možno na enem ali po potrebi na več mestih, tako imenovanih pod-centrih, odpadke dodatno sortirati, jih biološko obdelati, njihov preostanek pa varno odložiti na sodobnem regijskem odlagališču odpadkov. Na področju ravnanja z odpadki ima regijski pristop pozitivne vplive zlasti na delitev investicijskih stroškov realizacije projekta, na racionalnejše in kvalitetnejše upravljanje in ne nazadnje ugodno vpliva tudi na ceno ravnanja z odpadki. Z izvedbo prve in druge etape projekta CeROD bosta tako zagotovljeni predvsem infrastruktura in tehnologija, s katerima bo mogoče zadostiti veljavnim zakonskim normam. Slavko Janežič, kom. inž.

UPRAVNA ENOTA KOT SAMOSTOJNI DRŽAVNI ORGAN V začetku leta 1995 so bile v Republiki Sloveniji, na podlagi Zakona o državni upravi, ustanovljene upravne enote kot samostojni državni upravni organi na teritorialni ravni, ki izvajajo upravne naloge iz državne pristojnosti na prvi stopnji. Po petnajstih letih delovanja 58 upravnih enot v Republiki Sloveniji je že prav, da ločujemo upravne enote od občin, čeprav nekateri še zmeraj menijo, da pridobivajo gradbena dovoljenja, registrirajo vozilo, prijavijo stalno prebivališče, se poročijo itd. - na občini. Vsi državljani, predvsem pa strokovnjaki, ki delujejo v širšem družbenem interesu, kamor uvrščamo tudi člane Društva gradbenih inženirjev in tehnikov, morajo vedeti, kje, kdaj in kako urejati zadeve, ki so v pristojnosti države. Upravne enote (UE) so pomemben del sistema izvršilne oblasti Republike Slovenije. Pri svojem delu samostojno odločajo o upravnih stvareh iz državne pristojnosti na prvi stopnji na podlagi: ustave, zakonov, podzakonskih predpisov in drugih aktov. UE so podaljšana roka ministrstev, ki jih usmerjajo pri izvajanju aktivnosti in nalog, prenesenih iz svoje pristojnosti. Organizacijsko so UE vezane na Ministrstvo za javno upravo (MJU), ki je pristojno, da določa okvire poslovanja UE, zagotavlja pogoje za delovanje in daje navodila ter soglasja pri organizaciji dela in upravljanju virov. UE na prvi stopnji samostojno odločajo o raznovrstnih upravnih zadevah iz različnih področij družbenega življenja, ki so urejena z državno zakonodajo in drugimi predpisi. Temeljna teritorialna pristojnost UE je določena s predpisanimi mejami upravnega območja, vedno več pristojnosti pa se teritorialno razširja tudi preko meja UE, saj opravljajo vse več upravnih nalog za državljane s celotnega teritorija države (razširitev krajevne pristojnosti) in nekatere tudi za državljane drugih držav v okviru Evropske skupnosti in izven nje, kot so upravne zadeve tujcev in državljanstva. UPRAVNA ENOTA NOVO MESTO UE Novo mesto je ena večjih UE v RS. Obsega večji del jugovzhodne Slovenije in Dolenjske z regionalnim središčem Novo mesto. Na območju, ki obsega 760,1 km2, po podatkih Statističnega urada RS živi v 338 naseljih okoli 63.500 prebivalcev. Sosednje UE so: Metlika, Črnomelj, Kočevje, Grosuplje, Trebnje, Sevnica, Krško. Mejimo tudi s sosednjo državo Republiko Hrvaško. UE NM pokriva mestno in podeželsko območje. Znotraj meja UE NM deluje 8 občin, ki so se oblikovale postopoma, in sicer: najprej 3 občine - Mestna občina Novo mesto ter občini Šentjernej in Škocjan, po štirih letih še 3 občine - Dolenjske Toplice, Mirna Peč in Žužemberk in v letu 2006 še 2 novi občini, in sicer: Straža in Šmarješke Toplice. Trenutno je v UE NM zaposlenih 85 uslužbencev, ki so organizirani v štiri organizacijske enote, in sicer: Oddelek za upravne notranje zadeve (OUNZ), Oddelek za okolje in prostor (OOP), Oddelek za družbene dejavnosti, gospodarstvo in kmetijstvo (ODDGK) ter Službo za skupne zadeve (SSZ). Področje dela je zelo široko. Za posamezna delovna področja navajam le nekaj primerov iz pristojnosti UE. Registracija vozila, poroka, polaganje izpita za motorna vozila, podaljšanje vozniškega dovoljenja, osebne izkaznice, potne listine itd. potekajo v OUNZ, pridobitev gradbenega in uporabnega dovoljenja ter registracija najemne pogodbe za najem stanovanja itd. pa v OOP. Pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja ali vojnega ve-

gradbena stroka v prostoru in času

Upravna enota Novo mesto že 15 let sooblikuje življenjski utrip na Dolenjskem in širše

gradbena stroka v prostoru in času

terana, pridobitev pravice preventivnega zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, izplačilo mesečne rente itd. ali pa pridobitev statusa kmeta, uveljavitev zaščite kmetije, prijavo pridelka iz grozdja in vina, razdelitev zemljišč v komasacijskem postopku, odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, kmetijo ali gozdom itd. boste uredili v ODDGK, medtem ko SSZ sprejema in registrira vse prispele vloge, daje splošne informacije, informacije javnega značaja itd. Obseg upravnih zadev, o katerih smo odločali, se giblje od 21.000 do 66.000 upravnih zadev letno, opravljamo pa še vrsto drugih upravnih nalog ter tako s svojim delovanjem pomembno vplivamo na kakovost življenja v svojem družbenem in gospodarskem okolju. POSEGI V OKOLJE IN PROSTOR Pomemben delež, zlasti po zahtevnosti reševanja in vplivu na razvoj občin in življenja na območju UE NM, imajo upravni postopki o posegih v okolje in prostor. Naj omenim le nekatere: gradbena dovoljenja za zahtevne in manj zahtevne objekte, gradbena dovoljenja za nezahtevne objekte, uporabna dovoljenja, odmera nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, soglasja za promet z nepremičninami na zavarovanih območjih, poseg v naravo, služnost in začasna uporaba itd. Med drugimi upravnimi nalogami pa je največ potrdil po 197. čl. ZGO-1. Število in struktura sprejetih vlog se spreminja in je odvisna od spremembe državnih predpisov, občinskih prostorskih aktov in ekonomskih možnosti za izvajanje investicij, kar je razvidno iz Tabele št.1, kjer je prikazano število izdanih odločb v upravnih postopkih za obdobje od leta 2003 do leta 2009 na UE Novo mesto. Leto Št. reš. upravnih postopkov

2003 885

2004 959

2005 1207

2006 1086

2007 1216

2008 2009 1306 1532

Tabela 1: Število rešenih upravnih postopkov na področju okolja in prostora na UE NM v letih 2003 do 2009.

V začetku leta 2003 je začel veljati ZGO-1, ki je dopuščal gradnjo manj zahtevnih objektov na podlagi Lokacijske informacije, pridobljene pri pristojni občini, zato se je število odločitev na UE NM v primerjavi s predhodnimi leti zmanjšalo. Aprila 2007 je začel veljati dopolnjeni ZGO-1B, ki določa, da si mora investitor pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnih objektov, kar vpliva na povečano število rešenih zadev na UE NM po letu 2007. O vseh prejetih zahtevah in njihovem reševanju vodimo natančno evidenco v sodobni elektronski obliki, vendar jih v tem prispevku ne bom navajal. Morda je bolj zanimivo število izdanih gradbenih dovoljenj (GD), število izdanih gradbenih dovoljenj za nezahtevne objekte (GD-NO) in število izdanih uporabnih dovoljenj (UD) za isto obdobje, kar je prikazano v Tabeli 2 . Leto 2003 Število izdanih GD 379 Število izdanih GD-NO* Število izdanih UD 148

2004 2005 2006 2007 578 636 659 716 151

288

132

153

2008 2009 649 640 244 486 153 117

Tabela 2: Število izdanih gradbenih in uporabnih dovoljenj na UE NM v letih 2003 do 2009.

Kot je razvidno iz Tabele 2, je bilo število izdanih gradbenih dovoljenj v porastu do leta 2007, nato pa se je, verjetno zaradi gospodarske krize, zmanjševalo. Verjetno omenjam zato, ker je v omenjenih številkah kar precejšnje število podaljšanih GD in GD za legalizacijo že zgrajenih objektov.

s projektanti, urbanisti in predstavniki občin, da bi omenjene težave zmanjšali ali celo odpravili. SKLEPNE MISLI S tem prispevkom sem želel vsaj okvirno predstaviti obsežno, zahtevno, strokovno in kreativno delo državne uprave na teritorialni ravni, ki ga opravljamo v Upravni enoti Novo mesto. Zavedamo se, da je odločanje o posegih v okolje in prostor izjemnega pomena za investitorje in za ostale prebivalce. Odločati moramo zakonito, v korist razvoja posameznikov, pri tem pa moramo vseskozi ščititi tudi javno korist. Posegi v okolje in prostor so tudi pomembno stičišče med državno upravo in strokovno javnostjo. Verjamem, da si vsi želimo sonaravno, varno in racionalno poseganje v okolje in prostor, zato je prav, da se v procese priprav na posege pravočasno vključuje čim širši krog strokovnjakov. Poslanstvo Upravne enote Novo mesto je, da z učinkovitim odločanjem na prvi stopnji v upravnih zadevah iz državne pristojnosti zagotavlja strankam zakonite, hitre in kakovostne storitve. Prepričani smo, da je tudi od našega dela odvisna kakovost življenja, zato bomo v okviru svojih pristojnosti delovali inovativno in razvojno. Jože Preskar, univ. dipl. inž. grad., načelnik UE Novo mesto

GOSPA, SAJ VAM VERJAMEM, DA JE VAŠ MOŽ NEPREMIČNINA, VENDAR RAZUMITE, DA SE NAŠ URAD NE UKVARJA S TEM!

83 gradbena stroka v prostoru in času

Povsem drugače je pri številu izdanih uporabnih dovoljenj. Največje število izdanih UD je bilo v letu 2005, pozneje pa se je to število zniževalo. Tudi za to dinamiko je lahko več razlogov. Možno je, da gradnje dalj časa potekajo, morda pa tudi investitorji ne vedo, da ZGO določa, da si morajo po končani gradnji in pred uporabo pridobiti UP, kar je napisano tudi v GD. Pri reševanju zadev za izdajo gradbenih in uporabnih dovoljenj se zelo pogosto srečujemo z nepotrebnimi zapleti, kot sta na primer: neusklajenost projektov PGD oziroma PID za izdajo dovoljenja z veljavno zakonodajo in predpisi s področja gradbeništva (Zakon o graditvi objektov, Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost, Pravilnik o projektni dokumentaciji, itd.) in neusklajenost projektov in/ali izvedbe z veljavnimi prostorskimi akti. Zaplete seveda najbolj zaznavajo investitorji, ki od vseh sodelujočih v procesu gradnje najbolj pričakujejo hitre, strokovne in kakovostne rešitve, da bi lahko objekte čim prej uporabljali. Ugotavljamo, da bi lahko velik del teh zapletov rešili z doslednim spoštovanjem veljavnih predpisov vseh udeleženih v času gradnje objektov. Delno pa bi k boljšemu umeščanju in gospodarnejši gradnji objektov prispevali z boljšim sodelovanjem strokovnjakov pri pripravi predpisov (zakonov, uredb, pravilnikov) in pri načrtovanju prostora (prostorski akti, občinski odloki). Upravna enota Novo mesto že nekaj let organizira skupne sestanke

Zakon o graditvi objektov določa, da morajo vsi objekti izpolnjevati bistvene lastnosti, torej morajo biti skladni s prostorskimi akti, zanesljivi in evidentirani. Zanesljivost objekta pomeni, da bo objekt kot celota pri uporabi in vzdrževanju izpolnjeval predpisane bistvene zahteve za posamezne vrste objektov: mehansko odpornost in stabilnost, varnost pred požarom, higiensko in zdravstveno zaščito in zaščito okolice, varnost pri uporabi, zaščito pred hrupom, varčevanje z energijo in ohranjanje toplote; vse to seveda pomeni, da je objekt kvalitetno zgrajen. Bistvene lastnosti objekta zagotavljajo udeleženci pri graditvi objektov: naročniki, projektanti, izvajalci in nadzorniki. Zagotavljanje bistvenih lastnosti in s tem tudi kvaliteta gradnje je v javnem interesu, ki ni identičen interesom, ki jih imajo udeleženci pri graditvi. Za neosveščene naročnike, ki želijo zgraditi objekt z najmanjšimi stroški, ne glede na kasnejše stroške pri uporabi in vzdrževanju objekta, je to razumljivo. Že manj razumljivo je to za projektante in izvajalce, ki želijo projekt izdelati oziroma gradnjo zaključiti s čim večjim dobičkom, ne glede na kvaliteto svojih izdelkov. Posebno vlogo pri zagotavljanju kvalitete gradnje pa imajo nadzorniki, saj je odgovorni nadzornik stična točka med naročnikom, projektantom in izvajalcem. Zakonski temelj nalog gradbenega nadzora je opredeljen v Zakonu o graditvi objektov, ki odgovornega nadzornika obravnava kot udeleženca pri graditvi z vidika zagotavljanja javnega interesa, ne pa z vidika pravne zaščite investitorja. Naloge odgovornega nadzornika pa poleg zakona določata tudi gradbena pogodba in pogodba o nadzoru pri gradnji. S tema pogodbama so določene tudi naloge odgovornega nadzornika, ki izhajajo iz poslovnega interesa naročnika. Odgovorni nadzornik je postavljen v dvojni položaj: na gradbišču mora delovati kot varuh javnega interesa v skladu s pravili stroke, istočasno pa deluje na gradbišču kot predstavnik investitorja, ki skrbi za izvajanje gradnje po gradbeni pogodbi. Težko je pričakovati, da bo odgovorni nadzornik, ki ga plačuje naročnik, postavil javni interes pred interes naročnika, kadar se ta razlikujeta. S tako ureditvijo gradbenega nadzora v vseh primerih ni mogoče zagotoviti kvalitetne gradnje. Brez spremembe zakonodaje dileme v zvezi z delovanjem gradbenega nadzora ni mogoče preseči. Za zagotavljanje kvalitetne gradnje objektov je potrebno povečati osveščenost, da je javni interes pri gradnji na dolgi rok enak interesom udeležencev pri gradnji, ob tem pa zagotoviti, da je gradbeni nadzor neodvisen od ostalih udeležencev pri graditvi. Zadnja sprememba Zakona o graditi objektov, ki sledi evropskim usmeritvam, gre v nasprotno smer. Vsekakor bi bilo potrebno zagotoviti neodvisni nadzor v tistih fazah gradnje, ki direktno vplivajo za izpolnjevanje bistvenih zahtev za posamezne vrste objektov. Posebno težavo predstavlja zagotavljanje kvalitete pri gradnji objektov za lastne potrebe. Pri tem so mišljeni objekti, ki niso namenjeni javni rabi. Splošno prepričanje je, da je pri gradnji teh objektov kakovost gradnje manj pomembna. Takšno prepričanje (ki se je na žalost udomačilo tudi v gradbeni stroki) ima podlago v zakonodaji. Večino teh objektov je možno graditi »v lastni režiji«, za katero pa Zakon o graditvi objektov določa izjeme, med njimi: gradnjo lahko izvaja nestrokovna oseba, odgovorni nadzornik mora biti iz stroke, lahko pa je ﬁzična oseba, gradbenega dnevnika ni potrebno voditi, na gradbiščni tabli ni

gradbena stroka v prostoru in času

Vloga gradbenega nadzora pri zagotavljanju kvalitetne gradnje

gradbena stroka v prostoru in času

potrebno navesti nadzornika … Posledica takih odpustkov je gradnja objektov, ki ne izpolnjujejo predpisanih bistvenih zahtev. Pri gradnji objektov »v lastni režiji« gradbeni nadzor velikokrat ni zagotovljen. Še večkrat pa je zagotovljen le na papirju. Naročnik gradnje sicer razpolaga s pogodbo ali izjavo odgovornega nadzornika, toda o odgovornem nadzorniku na gradbišču ni sledu. Pri tem pa investitor gradi objekt, ki le na daleč spominja na projektirani objekt, da ne govorimo o nepravilnostih pri gradnji: temeljna tla niso pregledana, o protipotresnih vezeh ni sledu, strešna konstrukcija v zidove ni sidrana, toplotni mostovi … Po koncu gradnje investitor niti ne pomisli na pridobitev uporabnega dovoljenja, zato so objekti z uporabnim dovoljenjem velika redkost. Čeprav prave gradnje “v lastni režiji” skoraj ni več, ni nobenih znakov, da namerava zakonodajalec možnost takšne gradnje ukiniti, čeprav je splošno znano, da se na ta način bohoti delo na črno, kvalitetno gradnjo pa je težko zagotoviti. V tem segmentu gradnje objektov gradbena stroka sodeluje le preko dela odgovornih nadzornikov, zato je v tem času na njih velika odgovornost za kvalitetno gradnjo. Vsekakor razni izgovori odgovornih nadzornikov, ki jih slišimo v inšpekcijskih postopkih potem, ko so že podali podpisano izjavo, da nadzor opravljajo (npr. investitor me ni obvestil o pričetku gradnje, investitor ni javil, da bo nadaljeval z gradnjo, investitor ni zagotovil projekta za izvedbo …), niso sprejemljivi. S takšnim (ne)izvajanjem gradbenega nadzora delajo gradbeni stroki veliko škodo. V inšpekcijskih postopkih smo večkrat ugotovili, da je gradbeni nadzor zagotovljen, toda investitor ne poskrbi za izdelavo projekta za izvedbo. Ker je ena od glavnih nalog odgovornega nadzornika, da med gradnjo ugotavlja neskladje s projektom za izvedbo in gradbenimi predpisi, se postavlja vprašanje, kakšen nadzor odgovorni nadzornik sploh opravlja. Očitno je, da odgovorni nadzornik v tem primeru prevzame vlogo projektanta. Še večje vprašanje o kakovosti nadzora pa se postavlja, ko odgovorni nadzornik, po izobrazbi povečini iz gradbene stroke, opravlja nadzor nad gradnjo elektro in strojnih inštalacij, seveda brez projekta za izvedbo. Vsekakor je potrebno tudi pri gradnji manj pomembnih objektov zagotoviti nadzor ustrezne stroke. Samo odgovorno ravnanje gradbenih nadzornikov, pa tudi vseh drugih udeležencev pri graditvi objektov, bo gradbeni stroki povrnilo že doseženi ugled v družbi. Tonček Žigante, univ. dipl. inž. grad.

ŠEFE, BREZ ZAMERE, AMPAK KJE SO VAS NAUČILI, DA SE TRDNOST BETONA PREVERJA NA TAK NAČIN?

O EL M S D E J J A K K IN

O M A

kje smo in kaj delamo

Društvo Pionir

Kar se Janezek nauči, to Janez zna, pravi star slovenski pregovor. Ja, kar dobiš od družine, to nosiš vse življenje s seboj, zavedno ali nezavedno. Takšna družina smo bili tudi v Pionirju, večinoma so nas začeli vzgajati že pri 15-ih letih in veliko nas je, ki smo vso delovno dobo preživeli v tem kolektivu. Še več pa nas je, ki smo vrednote, znanja in izkušnje prenesli v nova okolja in tam postali spoštovani sodelavci, ki vedno s ponosom povemo, da smo pionirjevci in da to še danes nekaj šteje, morda še toliko bolj po 65-ih letih od vzpona in po 15-ih letih zatona Pionirja. Mi smo slovenski (dolenjski) pionirji, je igral Jure Ivanušič 5. novembra 2009, ko je ena izmed ponosnih pionirjevk Irena Vide predala listino o nameri za ustanovitev Društva Pionir nekdanjemu sodelavcu Franciju Berlanu. 11. februarja 2010 pa je 24 nekdanjih pionirjevcev tudi formalno ustanovilo DRUŠTVO PIONIR, društvo za ohranjanje in razvijanje podjetniških vrednot. Ne smemo pozabiti, kako smo gradili. Gradili ne le porušeno domovino po II. svetovni vojni, ne le velike nove objekte vseh vrst in vsepovsod, gradili smo gradbeno kulturo, poslovne običaje, povezovali graditeljstvo na poslovnem, strokovnem, kulturnem, športnem, prijateljskem in še kakšnem področju. Gradili smo velik in odličen poslovni sistem z zavidljivo podjetniško kulturo ter še bolj odlične medsebojne odnose. Z gotovostjo lahko to trdimo zdaj, ko na vse to gledamo z malo večje oddaljenosti in primerjamo z okolji, v katerih danes delujemo. Skupinska slika delavcev direkcije Pionirja 1953.

DRUŠTVO GRADBENIH INŽENIRJEV IN TEHNIKOV Eno izmed mnogih dejavnosti Pionirja je bilo tudi tvorno sodelovanje z Društvom gradbenih inženirjev in tehnikov in Savezom građevinskih inženjera i tehničara Jugoslavije. Dokaz za to je bila tudi podelitev priznanja podjetju Pionir in našemu sodelavcu Stojanu Horvatu na zveznem nivoju. Listina o ustanovitvi društva Pionir.

kje smo in kaj delamo

BEGRAD d. d. Novo mesto Begrad d. d. Novo mesto, nekdaj majhno belokranjsko podjetje, je danes eno največjih in najprepoznavnejših gradbenih podjetij v jugovzhodni Sloveniji. Njegove korenine segajo v daljno leto 1947, ko je bil v Črnomlju ustanovljen Begradov predhodnik “Okrajno gradbeno podjetje Črnomelj”. Podjetje se je leta 1954 preimenovalo v “Belokranjsko gradbeno podjetje Begrad.” Leta 1977 je sledila združitev Begrada z Obrtno-komunalnim podjetjem in nastala je delovna organizacija “GOK Črnomelj”. Z osamosvojitvijo “Komunale in obrti” leta 1989 je prišlo do enovitega podjetja z nazivom “Belokranjsko gradbeno podjetje Črnomelj”. Eden najpomembnejših mejnikov v zgodovini podjetja je nedvomno leto 1994, ko se je podjetje lastniško preoblikovalo in registriralo kot delniška družba. Navedena prelomnica je pomembno prispevala k stalni organski rasti podjetja v prihodnje. Tako je bilo leta 1995 na Hrvaškem ustanovljeno hčerinsko podjetje AB gradnja s sedežem v Ozlju. Ustanovitev podjetja na Hrvaškem je bila logična posledica Begradove tradicionalne prisotnosti na bližnjih hrvaških trgih in hkrati ambiciozen poslovni cilj zadržati in povečati svoj tržni delež v hrvaškem prostoru. V letu 1999 je sledila še ena pogumna odločitev: na pogorišču nekdanjega giganta PIONIRJA postaviti nove temelje podjetja in aktivno tekmovati predvsem na trgu jugovzhodne Slovenije. Tako se je sedež delniške družbe preselil v Novo mesto, hkrati pa se je ustanovila hčerinska družba Begrad Črnomelj d. o. o. s sedežem v Črnomlju. S preselitvijo je prišel tudi nov zagon, ki se je odražal skozi konstantno rast realizacije in nadaljnjo organsko rast podjetja. Tako sta se v letu 2003 zgodila dva pomembna dogodka: na ostankih nekdanjega “TOGREL-a” je bilo ustanovljeno hčerinsko podjetje “Begrad Krško d. o. o.” s programom proizvodnje armiranobetonskih montažnih konstrukcij. Tudi hčerinsko podjetje na Hrvaškem je beležilo konstantno rast poslovanja in sledila je logična poteza - preselitev sedeža podjetja v večji Karlovac.

Julij Nemanič, univ. dipl. inž. grad.

91 kje smo in kaj delamo

Danes zaposluje skupina Begrad cca 400 delavcev in deluje v slovenskem in hrvaškem prostoru kot ponudnik kompletnih inženiring in gradbenih storitev s poudarkom na visokogradnji. Pomemben del svojih prihodkov ustvari skozi razvoj in prodajo lastnih pretežno stanovanjskih projektov. Ima lastno proizvodnjo armiranobetonskih montažnih konstrukcij, certiﬁcirano proizvodnjo polproizvodov (betoni, peski, krivljena armatura) in lasten trgovski center v Črnomlju. Matično podjetje združuje pod svojim okriljem po ravnokar izvedeni reorganizaciji štiri hčerinske družbe, in sicer: - BEGRAD GRADNJE d. o. o. s sedežem v Novem mestu - gradnja objektov, - BEGRAD TRGOVINA d. o. o. s sedežem v Črnomlju - trgovinska dejavnost, - BEGRAD KRŠKO d. o. o. s sedežem v Krškem - montažne armiranobetonske konstrukcije in - AB GRADNJA d. o. o. s sedežem v Karlovcu - gradnja objektov, inženiring. Navedena reorganizacija je posledica poslovne strategije podjetja, da ob osnovni dejavnosti gradnje objektov, dopolnjeni s proizvodnjo armiranobetonskih konstrukcij in polproizvodov, intenzivno razvija trgovinsko dejavnost s poudarkom na tehničnem in “zelenem” programu. V bogati zgodovini podjetja so bili realizirani številni pretežno visokogradniški projekti, ki še danes zaznamujejo okolje in na katere smo begradovci upravičeno ponosni. Paleta realiziranih projektov je izjemno široka in sega od stanovanjske in industrijske gradnje do poslovnih, vzgojno-izbraževalnih in upravnih objektov ter objektov komunalne infrastrukture. Najpomembnejši realizirani projekti, ki so pomenili tudi prelomnico v poslovanju podjetja, so tovarna Danfoss Kompressors v Črnomlju, projekti v tovarni Krka (Notol, Sinteza …), nakupovalni center Portoval v Novem mestu, tovarna Adria v Novem mestu, gradnja stanovanjskih objektov za trg v Ljubljani, gradnja poslovno stanovanjskih objektov v Novem mestu in mnogi drugi. Tudi v času globalne gospodarske krize, ki je gradbeništvo še posebej prizadela, smo v Begradu s pravočasno uvedbo številnih ukrepov zagotovili pogoje za stabilno poslovanje. Tako tudi danes zremo v prihodnost z zmernim optimizmom in jasno vizijo.

kje smo in kaj delamo

Družba CGP skozi čas Slogan družbe CGP se glasi: gradimo prihodnost na tradiciji, s ciljem rasti podjetja, povečevanja tržnega deleža, uvajanja novih programov in tehnologij, iskanja novih trgov doma in v tujini, usposabljanja čim boljših kadrov in doseganja ugodnih poslovnih rezultatov. Ta slogan potrjujejo dejanja družbe CGP od njenih pionirskih časov dalje, to je od leta 1962, ko je bilo iz tedanjih okrajnih in občinskih cestnih uprav ustanovljeno Cestno podjetje Novo mesto. Že pred skoraj petdesetimi leti je v podjetju takoj zavel podjetniški duh: kako uporabiti opremo, zaposliti zaposlene skozi vse leto ter omogočiti razvoj in posodobitev? Samo redno vzdrževanje cest, kar so dotlej izvajale cestne uprave, tega ni omogočalo, zimska služba je potrebovala mnogo več kapacitet kot letno vzdrževanje. Rešitev se je hitro našla, in sicer v rekonstrukciji in gradnji cest, ki so bile tedaj povečini v makadamski izvedbi ali pa jih še ni bilo. To je narekovalo hiter tehnološki razvoj. Polaganje asfalta po sistemu penetracij se je moralo umakniti asfaltnim bazam, podjetje je že leta 1968 kupilo najsodobnejšo asfaltno bazo tistega časa, ki s pomočjo računalnika dobro deluje še danes, ter zgradilo separacijo kamnitih agregatov s sodobnim rotacijskim drobilcem. Pojavili so se grederji, vibracijski valjarji, asfaltni ﬁnišerji in tovornjaki prekucniki. Leta 1972 je podjetje že položilo prve metre asfalta z elektronsko višinsko regulacijo. Tudi redno vzdrževanje cest je šlo v korak s časom, samokolnico, cestarski voz – galjot, grebljo in kopačo so zamenjali grederji, freze, kosilnice. Lesene vlečne snežne pluge so nadomestili čelni železni, katerih mehanično dvigovanje je zamenjala hidravlika. Stare posipalnike soli, ki so jih polnili ročno ter jih je gnal električni dinamo, so zamenjali sodobni vlečni in avtomatski posipalniki. Leta 1973 smo prvič elektronsko regulirali količino posute soli na površino cestišča. Vendar tudi naša bivša država ni bila imuna na gospodarske krize, ki so se vedno reševale s programiranimi reformami in

“Asfaltna baza” - bitumenska penetracija vozišča.

Nakladanje. (arhiv CGP)

Prvi asfalti. (arhiv CGP)

Pridobivanje gradbenega agregata na gradbišču. (arhiv CGP)

93 kje smo in kaj delamo

reorganizacijami podjetij. V začetku sedemdesetih let se je podjetje organiziralo v OZD s šestimi TOZD-i in skupnimi službami in se vključilo v SOZD Združena cestna podjetja Slovenije. Ob vstopu v osemdeseta leta smo preko sistemov SIS (samoupravne interesne Kulturni dom v Semiču. (arhiv CGP) skupnosti) postali lastniki cest, kar je bila največja zmešnjava z lastninjenjem, dokazati je bilo treba, da cestne branže v tistih časih. Preganjal nas je ni nikoli nič dobilo od države, Velik del zvezni SDK, ker nismo obračunali amortizanepremičnin, ki niso bila stavbno zemljišče, cije cest, ki je desetkrat presegla prihodek je moralo prepustiti državi, določiti novo podjetja. Vendar je to že pomenilo konec vrednost premoženja in ga z delitvenimi biprejšnjih časov in bližala se je največja lancami pretvoriti v delnice. Po vseh zapletih prelomnica v slovenski zgodovini. in postopkih se je v letu 1997 podjetje prePodjetje se je zaradi strateške dejavnosti oblikovalo v delniško družbo, ki je pomenila obvladovanja dogajanj na cestah že zelo novo pot v tržnih gospodarskih razmerah. zgodaj vključilo v osamosvojitvene priprave Organizacija družbe, ki jo sestavljajo tri Slovenije. V akciji Sever je nudilo policiji gradbene dejavnosti, in sicer vzdrževanje vso tehnično podporo, zgradilo je kontrolno cest, nizke gradnje in visoke gradnje, je imela točko na Obrežju in v Metliki. V osamosvodober vpliv na poslovne rezultate. Z nabavo jitveni vojni je delovalo kot inženirska enota sodobnih betonarn, železokrivnice, tesarske v TO na vseh barikadah in bojiščih jugodelavnice in nakupom nekaj manjših gradvzhodne Slovenije. benih podjetij se je zaokrožil celotni cestno Vendar vse reorganizacije, reforme, gradbeni program. Zato se je podjetje po inﬂacija, osamosvojitev z vojno in ostale sklepu skupščine delniške družbe leta 2002 spremembe podjetja niso odmaknile od preoblikovalo v CGP, cestno in gradbeno njegovega osnovnega poslanstva: preživeti v podjetje, d. d. kriznih časih in se razvijati v dejavnostih, ki Razvoj družbe po letu 2002 poteka v jih je možno pridobiti, seveda po letu 1991, smeri oblikovanja Skupine CGP s projektnim v razvijajočem se tržnem gospodarstvu na načinom dela, katere cilji so rast podjetja, razpisih. A gradnja cest in avtocest v Slouveljavitev na novih, tujih trgih, povečanje veniji se je začela odvijati na relaciji Koper tržnega deleža in ugodni poslovni rezultati. – Ljubljana – Maribor. Jugovzhod Slovenije Pri tem posebno pozornost namenja razvoju je bil izvzet zaradi vojne na Balkanu, kar lastne blagovne znamke kot sinonima za je povzročilo veliko pomanjkanje dela in sodobno, uspešno, strokovno, tehnično porodila se je misel postati podjetje/družba z opremljeno in zaupanja vredno podjetje. dejavnostmi vzdrževanja cest, nizkih gradenj S kontinuiranim povečevanjem obsega in na novo razvitih visokih gradenj. Vse tri poslovanja ter nadaljnjim razvijanjem svojih dejavnosti naj bi delovale v medsebojnem dejavnosti je skupščina družbe ponovno dopolnjevanju kapacitet, kadrov in materialnih spremenila naziv ﬁrme, ki se od 8. 7. 2008 sredstev. dalje glasi: CGP, družba za gradbeništvo, Vendar je tudi v tržnem gospodarstvu inženiring, proizvodnjo in vzdrževanje cest, d. d. politika podjetjem napovedala reorganizacijo, začelo se je lastninsko preoblikovanje podjetij. Po sprejetju zakona o lastninjenju leta 1993 se je podjetje štiri leta ukvarjalo Marijan Prešeren, univ. dipl. inž. grad.

kje smo in kaj delamo

Trimo Trimo je eden vodilnih evropskih ponudnikov celovitih rešitev na področju jeklenih zgradb, streh in fasad, jeklenih konstrukcij, kontejnerjev in zvočnoizolativnih sistemov. Trimo se postavlja z dolgoletno tradicijo, saj njegovi začetki segajo v leto 1961. Danes je sodobno organizirano in visoko tehnološko usposobljeno podjetje, ki uspešno posluje in svojim kupcem zagotavlja funkcionalne in estetsko dovršene izdelke. Trimo svoje rešitve pod lastno blagovno znamko trži v več kot 50 državah sveta. S svojo prodajno mrežo je neposredno prisoten v 27 državah. Proizvodne obrate ima v Sloveniji, Rusiji, Srbiji in Združenih arabskih emiratih. V podjetju verjamejo, da je inovativnost gibalo napredka in pot do uspeha. Zadnja dva produkta, ki sta obogatila Trimovo družino proizvodov, sta inovativni modularni fasadni sistem Qbiss One in tehnologija za površinsko preoblikovanje fasadnih elementov ArtMe. Modularni fasadni sistem Qbiss One je izjemen dosežek, tako v tehnološkem kot v inovativnem smislu. Z rešitvijo 5 v 1 prinaša sistemski pristop k ovoju objekta in zaokroža želene funkcionalne odlike visokokakovostnih fasad z izjemnim estetskim videzom. Sistem zajema modularne fasadne elemente, elemente za tesnjenje in pritrjevanje, obrobe, vogalne zaključke in okna. Modularni fasadni sistem je bil razvit kot odgovor na zahteve arhitektov in projektantov in trenutno edini na trgu nudi zaobljen vogal elementa, ki skupaj s senčno fugo ustvarja videz sodobnega minimalizma in elegance. Qbiss One je tehnično izpopolnjen sistem, s poudarkom na samonosni naravi izdelka, ki ne potrebuje dodatne podkonstrukcije. Pomembna odlika fasadnega sistema je tudi v sam izdelek vgrajena toplotna izolacija, ki omogoča odlično požarno odpornost in višjo pasivno varnost zgradbe ter zagotavlja kar največjo možno energetsko učinkovitost. Poleg Qbiss One so v Trimu razvili tudi ArtMe, nov način individualnega preoblikovanja površine fasadnega ovoja, ki je osvojil prestižno oblikovalsko nagrado red dot product design award 2010.

kje smo in kaj delamo

ArtMe omogoča ustvarjanje vizualnih učinkov s sencami, oblikami in vzorci na površini fasadnega ovoja objekta. Poleg uporabe treh pred pripravljenih vzorcev nov tehnološki pristop omogoča tudi poljubno uporabo unikatnih oblik, slik, napisov, logotipov in podob blagovnih znamk po zamisli arhitekta na površini Trimovih fasadnih elementov, kar omogoča popolno individualizacijo izgleda fasadnega ovoja. Za svoje proizvode in rešitve so v Trimu pridobili preko 700 certiﬁkatov v 23 državah sveta. Med drugim ISO 9001:2008, ISO 14001: 2004, BS OHSAS 18001: 2007, CE, FM Approved, LPCB, EN, DIN, BS, UBC, Planet Positive in druge. Trimove rešitve so bile v tem času uporabljene na projektih, kot so Airbus, Heathrow, Porsche, McLaren, Nestle, BMW, Ikea, Philips, DHL, Abbot in drugih.

kje smo in kaj delamo

Savaprojekt in njegova dejavnost danes projektiranje, urbanizem, inženiring STORITVE INŽENIRJA vlkjučujejo celotno svetovanje in zastopanje pri gradnji objektov Storitve inženirja so storitve s področij investicijskih programov, predinvest programov, urejanja lastniških razmerij - nakupi, prodaje …, planske dokumentacije, urbanistične dokumentacije s PVO (Poročilo o vplivih na okolje), projektne dokumentacije, zastopanja investitorja v upravnih postopkih po poooblastilu, strokovnih nadzorov, faznega in

INŽENIRING Leta 2001 je bila dejavnost inženiringa v okviru družbe Savaprojekt prvič registrirana.V letu 2002 pa je družba na trgu že nastopila s celovito dejavnostjo poslovnega svetovanja in inženiringa.

��

� ��

končnega pregleda zaključene inve�� sticije … �� Začetki delovanja družbe Savapro�� jekt segajo v leto 1947, ko je bilo delo �� podjetja sprva organizirano v Okrajnem �� gradbenem podjetju OGRAD. V petdesetih �� in šestdesetih letih prejšnjega stoletja � �� je bila sedanja družba � � � � � � �� del podjetja � � � � � � � � � � � � �� Industrija � � � � � � � � � � � � � � �� gradbenega � �� materiala �� IGM SAVA �� Krško. �� Povečane �� potrebe po �� načrtovanju �� objektov so leta 1975 �� narekovale ustanovitev posebne delovne �� enote Projektivni biro. Projektivna de�� javnost je hitro rasla in oblikovala sta se �� TOZD Savaprojekt Krško in TOZD IGM � � �� Sava Krško. Leto 1975 označujejo za �� uradni začetek obstoja družbe. �� Kot samostojna organizacija je pričela �� Savaprojekt Krško z delovanjem 1. januarja ��

�

1989. LASTNINJENJE LETA 1993 IN VPIS LETA 1997 Leta 1997 je bila družba v procesu lastninjenja organizirana kot delniška družba.

��

97 kje smo in kaj delamo

še danes sodeluje v različnih združenjih, zbornicah in društvih, ki si prizadevajo za najvišje standarde kakovosti in razvoja na področju gradnje. Zastopana v svojem lokalnem okolju, širše v Sloveniji in na področju bivše Jugoslavije je družba s svojimi rešitvami pri gradnji objektov dokazala, da je ena vodilnih družb na svojem področju tako v Sloveniji kot na Balkanu. To dokazujejo tudi številni projekti in naloge, kot so HE Boštanj (lokacijski načrt), HE Blanca (državni lokacijski načrt), HE Krško (državni lokacijski načrt), HE Brežice (državni prostorski načrt), odlagališče NSRAO (državni prostorski �� načrt), gospodarsko središče Feniks, �� Nuklearna elektrarna Krško – zgradba �� za simulator (projektna dokumentacija), �� Acroni – regalno skladišče, podaljšek � � �� hale v jeklarni, obnova linije Drever in �� Ebner (projektna dokumentacija), Terme � � �� Čatež - hotel Zdravilišče II, hotel, bazen �� in večnamenska dvorana, počasna reka, �� savna park, zimska termalna riviera (pro�� jektna dokumentacija), Terme �� Ilidža – BiH (projektna doku�� mentacija), tovarna celuloze �� in papirja Vipap Videm Krško �� – rekonstrukcija kotla K5, rekon�� strukcija papirnega stroja (pro�� jektna dokumentacija), MMP Obrežje, �� MMP Bistrica ob Sotli (projektna, investici�� jska dokumentacija, svetovalni inženiring, � � �� pridobitev zemljišč), MMP Petišovci (pro� � �� jektna dokumentacija), rastlinska čistilna �� naprava Bazga (projektna dokumentacija), �� med zadnjimi pa poslovno logistični center Atropola – Avtotehna (celotna storitev Družba Savaprojekt je s svojimi strokoinženirja), Dom starejših občanov Slovenj vnjaki (inženirji gradbeništva, strojništva, Gradec (projektna dokumentacija) in še elektrotehnike, arhitekture, ekonomisti, mnogi drugi. geograﬁ, biologi, komunalci, sociologi …) vedno težila k cilju razvoja stroke, njenega upoštevanja v procesu investicij in ne nazadnje tudi spoštovanja stroke na vseh ravneh. Vedno v koraku z zakonodajo, z novimi spoznanji na področju gradnje je ekipa Peter Žigante, univ. dipl. inž. biol., direktor Savaprojekta tudi aktivno sodelovala in RAZVOJ Vseskozi v procesu delovanja na področju načrtovanja objektov ter načrtovanja v prostoru je družba Sava-projekt težila k najvišjim standardom in vrednotam na področju gradnje objektov. V skoraj petintridesetih letih dela na področju projektiranja, urbanizma in v zadnjih letih tudi inženiringa je iz Projektivnega biroja prerasla v družbo, ki danes na trgu nastopa kot ponudnik celovitega svetovanja in zastopanja v procesu gradnje objektov, od pridobivanja zemljišč do uporabnega dovoljenja (storitve inženirja).

kje smo in kaj delamo

Spina Novo mesto d.o.o. Spina Novo mesto d.o.o. je projektivno podjetje, ki je bilo ustanovljeno leta 1992 in bo drugo leto praznovalo že 20. obletnico delovanja. V tem času je iz majhnega biroja s štirimi zaposlenimi preraslo v resno in uspešno podjetje. Skupina štirinajstih strokovnjakov nudi kakovostne rešitve predvsem s področja projektiranja arhitekture in gradbenih konstrukcij. Raznolikost znanj zaposlenih omogoča projektiranje industrijskih objektov, poslovnih in stanovanjskih zgradb. Rezultat dolgoletnega sodelovanja s podjetji predvsem na Dolenjskem so projekti za večje objekte v Tovarni zdravil Krka (Notol, OTO in RKC3, lokacija v Gotni vasi), v Revozu (presernica), TPV-ju, Ursi in Trimu (VRS). V podjetju so nastali tudi projekti za polnilnico vode Costella, Tehnološki park v Celju (objekt 3), poslovni objekt in hladilnico Hmezad Žalec in Centralno čistilno napravo v Novem mestu. Pri načrtovanju stanovanjskih objektov je cilj boljša kakovost bivanja. Upoštevane so predvsem uporabnost, preprostost in optimalna prostorska razporeditev. V tako sprojektiranih večstanovanjskih hišah živijo ljudje v Novem mestu, Črnomlju, Metliki, Ljubljani in Litiji. Podjetje si, predvsem s kvalitetnim projektiranjem in doseganjem rokov, prizadeva poglobiti zaupanje investitorjev in ohraniti mesto, ki ga zaseda med projektivnimi podjetji v regiji.

kje smo in kaj delamo

100

KOVINOTEHNA MKI

– od povojne obnove Novega mesta do mednarodnega podjetja

Rastemo že šest desetletij - tako kot je raslo Novo mesto, se je razvijala tudi inštalacijska dejavnost na Dolenjskem. Če je gradbeništvo motor gospodarstva, potem je Kovinotehna MKI za to vzorčni primer. V regiji nismo bili le spremljevalec razvoja, ampak tudi kovnica inštalaterskega kadra, ki ga je to gospodarstvo potrebovalo. 20. 12. 1949 ELEKTROTEHNIČNO PODJETJE MLO Novo mesto, Kapiteljska cesta št. 1, poslovodja Leopold Pečarič, imenovan z odločbo MLO. 1. 1. 1952 MLO izda odločbo, s katero dovoli, da se Elektrotehnično podjetje »glede knjigovodstva izloči iz Knjigovodskega centra obrtnih in industrijskih podjetij« in vodi samostojno knjigovodstvo, vendar istočasno izda dekret o imenovanju knjigovodje. 22. 5. 1959 Delavski svet sprejme nova obsežnejša pravila, ki jih odobrijo (po prvi zavrnitvi) Oddelek za gospodarstvo in komunalne zadeve pri Občinskem ljudskem odboru, Zbor proizvajalcev občinskega odbora in Občinski sindikalni svet Novo mesto. 3. 3. 1966 Novi sedež: Adamičeva 2. 13. 12. 1968 Za direktorja je imenovan Franc Žitnik. 1. 9. 1950 VODOVODNO INSTALACIJSKO PODJETJE MLO Novo mesto, Florjanov trg št. 1. Obratovodja je Henrik Cigoj, imenovan s strani MLO. Pred tem je 13. 2. 1947 MLO Novo mesto ustanovil »KOVINARSKO DELAVNICO« s sedežem na Šukljetovi ul. 12b z naslednjimi dejavnostmi: ključavničarska dela ter vse vrste vodovodno inštalacijskih in kleparskih del; poslovodja podjetja je bil Henrik Cigoj, ki je vodil podjetje skupaj z upravnikom Uprave obrtno industrijskih podjetij. 30. 6. 1948 Henrik Cigoj postane upravnik obrtno industrijskih podjetij in hkrati ostane obratovodja oz. poslovodja tega podjetja. Od 2. 9. 1948 dalje (poleg tega, da je bil upravnik) ni več vodil Kovinarske delavnice, ampak mestno komunalno podjetje »Vodovod«. Z ustanovitvijo Vodovodnega inštalacijskega podjetja MLO Novo mesto se je dejavnost iz »Kovinarske delavnice«, ki jo je posredno in neposredno vodil Cigoj, s 1. 9. 1950 izdvojila v svoje podjetje, in sicer kot obrtna delavnica. 26. 5. 1956 VODOVODNO INSTALATERSKO IN KLEPARSKO PODJETJE. Dne 10. 3. 1956 je bil po sklepu Občinskega ljudskega odbora podjetju priključen tudi kleparski obrat iz »Kovinarske delavnice«. Kovinarski delavnici so ostala ključavničarska in kovaška dela, preimenuje pa se v »Kovinar«, pod tem imenom posluje še danes. Ulica, kjer ima podjetje sedež, se preimenuje v Prešernov trg 1. Delavski svet sprejme obsežnejša Pravila o poslovanju s 134 členi (prva pravila so imela le 31 členov). 1. 4. 1966 Novi direktor podjetja, ki ga 18. 2. 1966 na podlagi razpisa imenuje Zbor delovne skupnosti, postane Peter Kovačič. 12. 3. 1973 Izvedli so referendum o pripojitvi k Elektrotehničnemu podjetju, za katerega je glasovalo kar 92,3 % zaposlenih. 30. 6. 1973 NOVOMONTAŽA Novo mesto, Adamičeva 2, Novo mesto. Direktor ostane Franc Žitnik. 18. 3. 1977 Direktor postane Ivan Pezdirc.

20. 4. 1981 1. 1. 1983

Direktor postane Alojz Kastelic. SGP »PIONIR« TOZD MKI (mehanizacija, kovinarstvo, instalacije) o. sub. o., Kettejev drevored 37, Novo mesto; direktor Marjan Zupanc. Z dnem ustanovitve TOZD-a MKI se je izbrisalo podjetje Novomontaža ter TOZD-om MKO in SPO, kar vse je predstavljalo novo vsebino in premoženje TOZD-a MKI. 1. 1. 1990 GIP »PIONIR« n. sol. o., Kettejev drevored 37, Novo mesto; direktor Slavko Guštin. Podjetje se je po Zakonu o podjetjih kot delovna organizacija z vsemi TOZD-i organiziralo v družbeno podjetje, dejavnosti podjetja pa so bile organizirane v TEG (temeljne enote gospodarjenja). Delavski svet družbenega podjetja GIP »PIONIR« za direktorja TEG MKI imenuje Francija Berlana. 1. 1. 1992 PIONIR – montaža kovinarstvo instalacije, Novo mesto, d. d., skrajšano PIONIR MKI, Novo mesto, d. d. 4. 7. 1996 KOVINOTEHNA MKI, d. o. o. – Kovinotehna d. d. iz Celja kupi stoodstotni lastniški delež v družbi, spremeni ime in obliko družbe ter za direktorja ponovno imenuje Francija Berlana. 20. 10. 2000 KOVINOTEHNA MKI, d. o. o. – zaposleni kupijo lastniški delež v družbi, vendar se odločijo, da bodo obdržali dobre blagovne znamke, ki sestavljajo ime podjetja, in z istim vodstvom zastavijo še bolj optimistično poslovno vizijo in strateške usmeritve. Danes smo med največjimi inštalacijskimi podjetji v državi. Svoje izkušnje v mednarodnem okolju, v katerem smo delovali preko nekdanjih matičnih podjetij in drugih velikih inženirskih sistemov, smo uspešno izkoristili na trgih bivše Jugoslavije in trenutno v večji meri v Ruski federaciji. Z 20 % višje in visoko usposobljenega kadra izvajamo najzahtevnejše inštalacijske sisteme. V svoji viziji pa smo zapisali, da želimo postati središče delovanja tehnične inteligence v inštalaterski dejavnosti v Sloveniji. Marija Jurekič

STE PREPRIČANI, DA STE ARHITEKTOV NAČRT PRAVILNO OBRNILI?

kje smo in kaj delamo

101

kje smo in kaj delamo

102

Ursa Slovenija, d. o. o.

S trinajstimi tovarnami in več kot 2000 zaposlenimi ustvarja družba URSA Insulation S.A. na mednarodnem tržišču več kot 542 milijonov EUR prihodkov (l. 2007). URSA ima proizvodnjo izolacijskega materiala v Španiji, Franciji, Belgiji, Nemčiji, Rusiji, Italiji, na Poljskem in nenazadnje v Sloveniji. URSA se uvršča med vodilne proizvajalce izolacijskega materiala za gradbeništvo v Evropi. Družba URSA SLOVENIJA, d. o. o., je sodobno in uspešno podjetje, ki deluje že od leta 1983 in znotraj skupine URSA pokriva tržišča JV Evrope. Večino prihodkov ustvarimo na tujih trgih, kar nas uvršča med največje izvoznike v Sloveniji.

Naša razvojna strategija, kvaliteta naših proizvodov in spoštovanje ekologije ter interesov naših kupcev so zagotovili blagovni znamki URSA ugleden položaj na številnih evropskih trgih. Zagotavljanje vrhunske kakovosti in trajnosti sistemov toplotne in zvočne zaščite se lahko doseže le s popolno usklajenostjo vseh komponent, ki tvorijo posamezni konstrukcijski sistem toplotnih in zvočnih izolacij na objektu. Pri tem je potrebno posamezne dele sistema optimizirati glede na pogoje vgradnje in načine uporabe. V ta namen so naši strokovnjaki, ki s pridom uporabljajo dolgoletne izkušnje pri proizvodnji in vgradnji materialov, poleg proizvodov iz steklene volne za gradbeništvo URSA GLASSWOOL in PureOne ponudili tržišču še izolacijo iz ekstrudiranega polistirena URSA XPS. Na ta način nudimo celovit pristop k kvalitetnim rešitvam za celoten objekt in zagotavljamo ugodne bivalne pogoje ter energijsko učinkovito gradnjo. V podjetju URSA si z gotovostjo upamo trditi, da smo skozi leta bistveno doprinesli k dvigovanju zavesti o pomembnosti zadostne toplotne zaščite ovoja stavb in s tem prispevali kamenček v mozaiku energijsko varčne in ekološko usmerjene gradnje, ki je v Sloveniji v zadnjem času v porastu. Naše vodilo je postati najboljši partner pri zagotavljanju visoke kvalitete bivanja, tako z vidika toplotne, kakor tudi z vidika zvočne zaščite. Podjetje URSA SLOVENIJA, d. o. o., dnevno pa proizvede okrog 80 ton steklene volne. Vsi njihovi izdelki so zdravstveno neoporečni skladno z evropsko zakonodajo in so certificirani z MPA EG CE certifikatom o skladnosti in RAL certifikatom o zdravstveni neoporečnosti.

kje smo in kaj delamo

103

kje smo in kaj delamo

104

kje smo in kaj delamo

105

kje smo in kaj delamo

106

Investicije v Komunali Novo mesto Komunala Novo mesto je od leta 2001 do danes bliskovito povečevala obseg vodovodne in kanalizacijske infrastrukture na območju dolenjskih občin (Novo mesto, Šentjernej, Škocjan, Mirna Peč, Dolenjske Toplice, Straža, Šmarješke Toplice in Žužemberk), v zadnjih letih pa izvaja aktivnosti tudi na projektih evropskih razsežnosti. Od leta 2001 se je dolžina vodovodnega omrežja povečala za 30 odstotkov in sedaj znaša skupaj s hišnimi priključki 987 kilometrov. Zgradili smo dvanajst novih vodovodnih črpališč (skupaj jih je 42) in enajst novih vodohranov (skupaj 83). Število vodovodnih priključkov je danes 17.829, kar je 18 odstotkov več kot pred osmimi leti. Kanalizacijsko omrežje je bilo leta 2001 dolgo 145 kilometrov, sedaj pa ga je kar za 299 kilometrov, kar pomeni več kot stoodstotno povečanje. Sedaj je na kanalizaciji skupaj že 9.600 hišnih priključkov, pred osmimi leti jih je bilo le 5.763. Število čistilnih naprav se je podvojilo (sedaj jih je 16), število kanalizacijskih črpališč pa povečalo na 37 (leta 2001 jih je bilo 15). Poleg vodenja cele vrste investicij v izgradnjo vodovoda in kanalizacije se v Komunali Novo mesto zadnji dve leti intenzivno ukvarjamo z dvema velikima projektoma, ki bosta ﬁnancirana tudi iz sredstev Evropske unije. Prvi projekt je optimizacija kanalskega sistema Novo mesto in rekonstrukcija centralne čistilne naprave Ločna. Drugi projekt pa je hidravlična izboljšava in nadgradnja sistema pitne vode na območju Dolenjske. Največji projekt v Mestni občini Novo mesto, ki je tudi investitor, bo prav gotovo začetek rekonstrukcije in nadgradnje centralne čistilne naprave v Ločni, skupaj z rekonstrukcijo in nadgradnjo kanalizacijskih sistemov Novega mesta. V letu 2008 je občina prejela odločbo o odobritvi pomoči s strani države in evropskih kohezijskih skladov za rekonstrukcijo in nadgradnjo centralne čistilne naprave. Trenutno poteka izbira izvajalca za gradnjo. Projekt s skupnim imenom Hidravlične izboljšave kanalizacijskega sistema in centralna čistilna naprava v Novem mestu je del pilotnega projekta porečja reke Krke. Skupna ocenjena vrednost projekta je nekaj več kot 26,5 milijona evrov. Naslednji velik projekt je projekt Hidravlična izboljšava vodovodnega sistema na območju osrednje Dolenjske. To je medobčinski projekt, katerega namen je hidravlično uravnoteženje in dograditev vodovodnega sistema vseh občin, ki jih povezuje magistralni vodovod Novo mesto. To so občine: Novo mesto, Šentjernej, Škocjan, Mirna Peč, Straža in Šmarješke Toplice. Projekt zajema izgradnjo 38,2 km magistralnega in primarnega omrežja, izgradnjo vodarne - naprave za čiščenje pitne vode na izviru Jezero v Družinski vasi zmogljivosti 160 l/s, vodarno v Stopičah, zmogljivosti 60 l/s, ter izgradnjo štirih vodohranov: Kij (prostornina 4.000 m3), Škocjan (prostornina 400 m3), Gorenja vas (prostornina 200 m3) in Dolenja Straža (prostornina 100 m3). Projekt zasleduje cilje Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007 - 2013 v smislu, da prispeva k realizaciji prednostnih nalog in ključnih ciljev, določenih za prioritetno os na področju oskrbe s pitno vodo, in sicer z: - izgradnjo ustrezne infrastrukture za oskrbo s pitno vodo, - izboljšanjem javne oskrbe s pitno vodo, - izboljšanjem zdravstvenega stanja prebivalcev ter - zagotovitvijo zadostnih količin pitne vode. Projekt bo tako prispeval tudi k doseganju kazalnika rezultata, opredeljenega v Operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007 - 2013 za področje varstva okolja – področje voda, in sicer: - zmanjšanje števila prebivalcev, ki so občasno izpostavljeni kemijskemu ali mikrobiološkemu onesnaževanju pitne vode, saj bo 54.125 prebivalcev ob zaključku predmetnega projekta imelo zagotovljeno neoporečno pitno vodo. S tem projektom bo oskrba s pitno vodo šestih dolenjskih občin povezana v enotni sistem, v regionalni vodovod. To pomeni, da bo regionalni vodovod hidravlično uravnotežen, dograjeno bo magistralno in primarno omrežje, vodne izgube bodo zmanjšane na minimum, zagotovljena bo zadostna količina zdravstveno ustrezne pitne vode. Vsi ti posegi bodo zagotovili zanesljivo in varno preskrbo s pitno vodo vsem prebivalcem v vseh razmerah. V ta namen bomo pridobili tudi evropska in državna sredstva. Koordinator projekta je Komunala Novo mesto, nosilna investitorka pa je Mestna občina Novo mesto.

Jože Bašelj, dipl. inž. str.

107 kje smo in kaj delamo

Vlogo za potrditev pomoči – kohezijskega sklada smo na Ministrstvo za okolje in prostor vložili že 27. 5. 2009. Celotna vrednost investicije, skupaj z upravičenimi in neupravičenimi stroški, znaša 18,300.000 EUR, od tega na Mestno občino Novo mesto odpade 10,736.000 EUR bruto. Naložba se bo predvidoma financirala iz treh virov, 60 odstotkov iz kohezijskega sklada EU, 30 odstotkov iz sredstev Ministrstva za okolje in prostor ter 10 odstotkov iz občinskih proračunov. Ta delitev velja za neto vrednost. Občine bodo morale pokriti tudi davek na dodano vrednost. Gradnja je predvidena med leti 2011 in 2014. Izdelani so idejni projekt, DIIP, študija izvedljivosti, PVO, recenzija IDP in investicijski programi. Pridobljeni sta okoljevarstveno soglasje in soglasje Natura 2000. Prav tako je pridobljena že večina služnosti za tangirana zemljišča, pripravlja pa se že tudi razpis za izbiro izvajalca gradnje. Gradnja bo potekala pod pogoji FIDIC po rumeni knjigi, kar pomeni, da bo moral izbrani izvajalec najprej izdelati PGD in PZI ter pridobiti gradbeno dovoljenje. Primarna naloga tega projekta je izboljšanje kakovosti pitne vode. V ta namen je predvidena izgradnja dveh vodarn. Na zajetju Jezero je predvidena gradnja čistilne naprave za pripravo pitne vode po postopku ultrafiltracije, zmogljivosti 160 l/sek, na izviru Stopiče pa zmogljivosti 60 l/s. Naprava za pripravo pitne vode Jezero se bo instalirala v novozgrajeni objekt, lociran med obstoječim črpališčem izvira in vodotokom Toplica. Objekt bo dvoetažni prostor s filtri, tlorisnih dimenzij 30,60 m x 12,60 m. Filtracija se bo koncipirala kot tlačna membranska ultrafiltracija. Vključevala bo napravo za filtracijo z aktivnim ogljem in z ultrafiltracijo, dozirne naprave, zbiralnik za čisto vodo (pearmeat), povezovalne cevovode, črpalke za nadaljnje črpanje v oskrbovalno omrežje, dezinfekcijo s klordioksidom, vključno z vsemi potrebnimi postopki, objekti in opremo za čiščenje pralnih vod, ki se morajo očistiti do take stopnje, da bodo primerne za izpust v vodotok. Gošče se bodo odvažale na dehidracijo v centralno čistilno napravo za odpadne vode v Novo mesto. Tehnologija bo računalniško vodena in povezana z obstoječim sistemom procesnega vodenja v Komunali Novo mesto. Naprava za pripravo pitne vode Stopiče pa se bo instalirala v objekt obstoječega črpališča s predhodnim rušenjem notranjih vmesnih sten. Na novo se bosta zgradili le črpališče surove vode in objekt za obdelavo odpadnih vod. Cevovodi so dimenzionirani na osnovi hidravličnega izračuna, iz katerega je razvidno, da obstoječi ne zagotavljajo ustreznih pretokov. Projektirani cevovodi so iz nodularne litine nazivnih premerov: DN 125, DN 150, DN 200, DN 250, DN 300 in DN 500 mm. S tem projektom se bo nadgradilo in hidravlično izboljšalo primarne in transportne cevovode v skupni dolžini 32.303 m, zgradilo 5.860 m cevovodov za povezave novih transportnih in primarnih cevovodov na obstoječe omrežje in tri vmesna prečrpališča. Hidravlični izračun je pokazal tudi, da so predvsem ključni vodohrani v omrežju premajhnih zmogljivosti. Najbolj kritični so vodohrani Kij, Gorenja vas, Škocjan in Staža, kjer prostornina obstoječih vodohranov zadošča le za enourno obratovanje. Situacija se sedaj rešuje s povečano konično količino črpanja na zajetjih Jezero in Stopiče. Po izgradnji naprav za pripravo vode pa tak način ne bo več možen, saj bo zmogljivost črpališč Jezero in Stopiče omejena z zmogljivostjo čistilne naprave. Manjša konična moč črpanja in večja akumulacija vode v vodohranih pa je tudi energetsko ugodnejša. Predvideni so armiranobetonski podzemni objekti, vodne celice valjaste oblike iz vodotesnega betona z gladkimi stenami brez dodatnih premazov notranjih sten, stene armaturne komore, obložene s keramičnimi ploščicami, cevovodi in kovinska oprema iz nerjavnega jekla, opremljeni z merilno regulacijsko opremo in procesno upravljani. Dokumentacija Izdelani so idejni projekti, izvajalec pa bo moral za posamezne sklope, odseke in objekte izdelati projekte PGD, PZI, pridobiti tudi ustrezna okoljevarstvena dovoljenja, dovoljenja za gradnjo, poizkusno obratovanje in uporabna dovoljenja ter izvesti šolanje kadrov naročnika. Služnostno pravico gradnje bo pridobil naročnik.

kje smo in kaj delamo

108

ZARJA d. o. o. Novo mesto Sredi leta 2010 je minilo 18 let od vpisa podjetja v sodni register. Podjetje Zarja je bilo ustanovljeno kot delniška družba, ustanovitelji pa so bila podjetja s področja Novega mesta in takratna občina Novo mesto. Ustanovljena je bila z namenom gospodarjenja s stanovanji in poslovnimi prostori, ki so jih ustanovitelji prispevali v kapital družbe. Družba se je v letu 2009 spremenila v družbo z omejeno odgovornostjo. Družbeniki so večinoma ustanovitelji družbe Zarja. - Od svojega nastanka se Zarja ukvarja z gospodarjenjem lastnih stanovanj, poslovnih prostorov in kotlovnic, skladno s stanovanjskim zakonom pa izvaja tudi upravljanje večstanovanjskih objektov in skupnih kotlovnic v stanovanjskih soseskah. Kot upravnik je Zarja samo v letih 2005 do 2009 izvedla čez 3.500 vzdrževalnih posegov na skupnih delih stavb (strehe, fasade, vhodi, dvigala, dimniki, ogrevanje, komunalni priključki, urejanje okolice itd.) v skupni vrednosti 1,6 mio €. Samo število prekritih streh na blokih je 63, skupne površine čez 22.000 m2. Uspešno in v zadovoljstvo solastnikov je vodila rekonstrukcije skupnih kotlovnic v stanovanjskih soseskah Šegova, Ragovska, Kandijska, Mušičeva, Seidlova, Mestne njive, Smrečnikova in Ulica Danila Bučarja skupne moči skoraj 20MW. Poleg poslov upravljanja in vzdrževanja večstanovanjskih stavb je Zarja izvajala tudi aktivnosti na lastnih investicijah (investiranje stanovanj in poslovnih objektov, prenova dotrajanih objektov, nadomestna gradnja in novogradnja). V času delovanja družbe je bilo uspešno zaključenih kar nekaj investicij: - Nakup in prenova poslovnih, stanovanjskih in stanovanjsko poslovnih objektov Prešernov trg 8, Vrhovčeva ulica 14, Vrhovčeva ulica 18, Jerebova ulica 8, 8a in 8b, Kočevarjeva ulica 10, 10a in 10b (realiziran s soinvestitorjem REAL d. o. o. Novo mesto), Ulica Slavka Gruma 90 in 92 (za katerega je bil pridobljen kredit Stano-

Jerebova 8, 8a in 8b.

Kočevarjeva 10, 10a in 10b.

Podbreznik 108.

Ulica Slavka Gruma 100-104.

Ulica talcev 20 v Straži (pred in … po prenovi).

Knjižnica Mirana Jarca.

Podjetniški inkubator Podbreznik.

109 kje smo in kaj delamo

vanjskega sklada Republike Slovenije) in Podbreznik 108. - Prenova poslovnih objektov Prešernov trg 5 in 6 ter poslovno stanovanjskega objekta Glavni trg 6 v Novem mestu in objekta na Partizanski cesti 19 v Ljubljani (preureditev v študentske sobe). - Novogradnja stanovanjskega objekta Jerebova ulica 8c v Novem mestu, poslovno stanovanjskega objekta Ulica talcev 20 v Straži, večstanovanjskega objekta Ulica Slavka Gruma 100, 102 in 104 v Novem mestu (kot soinvestitor z gradbenim podjetjem Begrad d. d. Novo mesto) ter kotlovnic trgovsko poslovnega centra Portoval in v Bršljinu v objektu Hedera. - Poleg izvajanja investitorskih del in gradbeno tehničnega nadzora za lastne investicije je Zarja izvajala gradbeno tehnični nadzor tudi za druge investitorje, ki so oddajali dela nadzora na trgu. Gradbeno tehnični nadzor je bil izvajan pri izgradnji številnih komunalnih in stanovanjskih objektov ter pri adaptaciji javnih objektov. Med večjimi projekti, kjer je Zarja d.o.o. izvajala nadzor, so izgradnja poslovno stanovanjskega objekta S-4 Bršljin, poslovno stanovanjskega objekta Seidlova ploščad, stanovanjskega objekta B4, B6, B8 in B10 v Podbrezniku, novega mestnega pokopališča Srebrniče, ureditev tiskarne v proizvodni hali nekdanje Tovarne obutve Novo mesto, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto – prenova obstoječih stavb Rozmanova ulica 26 in Rozmanova ulica 28 z notranjim atrijem, izgradnja podjetniškega inkubatorja v Podbrezniku, kanalizacija Dolž, kanalizacija Dolenje Kamence, kanalizacijski sistem s čistilno napravo Brusnice, kanalizacija Ratež, čistilna naprava Gumberk, rekonstrukcija Kočevarjeve ulice s komunalno infrastrukturo, kanalizacija Šentjernej, kanalizacija Prečna, ureditev križišča Cerov Log, vodovodni sistem Veliki Podljuben, obnova vodovoda Žalovče, dostopna cesta do tovarne zdravil KRKA – BETA Šentjernej, kanalizacija ob potoku Klamfer s črpališčem v Šentjoštu in kanalizacijski sistem z obnovo vodovoda Muhaber. Avgust Murn, kom. inž.

110

ŽENA, SI ŽE KDAJ VIDELA TAKO ZGRUDBO?

111

N I E TI B D RE O ZG ORT P

portreti in zgodbe

112

Franc Hribernik: Moja pot v gradbeno stroko Mojo pot in odločitev za poklic gradbenika bi rad opisal bolj na kratko, vendar moram z ozirom na dejstva, ki so bistveno vplivala na to, poseči v davno preteklost - v svojo mladost. Ko sem končal peti razred osnovne šole v domačem kraju, v Braslovčah, sta se moja starša odločila, da bom nadaljeval šolanje na realni gimnaziji v Celju. To je bil začetek mojega nadaljnjega izobraževanja, saj sem sprejemni izpit opravil pozitivno. Toda starša sta me, še v odprtem roku, vpisala na leto pred tem ustanovljeno državno mešano meščansko šolo v Žalcu. Ko se je šolanje prevesilo že v drugo polletje tretjega razreda, so ta del Slovenije, takrat v sestavu Kraljevine Jugoslavije, okupirali Nemci, šolski pouk pa je bil že pred okupacijo prekinjen. Nemške oblasti so že v letu 1941 organizirale in nadaljevale s poučevanjem na tej šoli, vendar v nemškem jeziku. Tako sem 3. julija 1942 prejel polletno in letno spričevalo ter odpustno spričevalo o dokončanju štiriletnega šolanja na tej šoli. Zaposlil sem se pri očetu, ključavničarskem mojstru, in delal pri njem kot vajenec, obvezno pa sem moral obiskovati poklicno šolo v Celju. Februarja 1943 so nemške oblasti vpoklicale na nabor, za vključitev v nemško vojsko, rojene v letih 1925 in 1926, letniki 1922 do 1924 pa so bili vpoklicani že pred tem datumom in tudi vključeni v usposabljanje v vojne namene. Na tem naboru so mene in še nekaj fantov določili za vojaško usposabljanje kasneje, vendar za nedoločen čas. V mesecu avgustu 1943 sem bil v strogi tajnosti vključen v narodnoosvobodilno gibanje, ki je imelo sedež na Dobrovljah. Bil sem član VOS-a (Varnostnoobveščevalna služba) in deloval kot obveščevalec za območje Braslovč in bližnje okolice. V mesecu oktobru 1943 so Nemci zaprli očeta in ga kasneje iz celjskih zaporov odpeljali v Dachau. Jaz sem še naprej opravljal razna ključavničarska dela in tako le zaslužil nekaj za preživljanje sebe, dveh sester in mame. V mesecu novembru 1943 sem dobil obvestilo Obrtne zbornice Celje, da mi januarja, sicer predčasno, poteče rok za učno dobo ključavničarskega vajenca. Dobil sem opis izdelka za predstavitev pred komisijo za pomočniški izpit, določeni datum zagovora pa je bil 20. januar 1944. Oče, kot mojster, sicer v zaporu, je moral podpisati formular, da sem lahko opravljal izpit za ključavničarskega pomočnika. Izpit sem, v zagovoru pred komisijo, uspešno opravil. V NOB sem vstopil 20. avgusta 1944 in bil, kot član VOS-a, dodeljen v pravkar ustanovljeno III. brigado VDV (Vojska državne varnosti), v Radmirju v Gornji Savinjski dolini, v IV. bataljon, ki se je tam, po formiranju brigade, trenutno nahajal. V nemški ofenzivi 12. februarja 1945 na Graški gori sem bil težje poškodovan. Zdravil sem se v zasilnih zemljankah, ki so jim, zaradi varnosti, večkrat menjali lokacijo. Proti koncu meseca aprila sem bil z drugimi ranjenci premeščen v novo zgrajeno partizansko bolnišnico zdravnika dr. Pavčka na Slovenjgraško Pohorje. Tam sem dočakal konec vojne, 24. maja 1945 pa smo bili iz te bolnice prepeljani v takratno vojno bolnišnico Topolšica pri Šoštanju, kjer sem delal kot administrator pri komandantu zaščitnega bataljona. Meseca avgusta sem bil poklican na oceno invalidnosti v Ljubljano. Stanoval sem v Invalidskem domu v Trnovem. Dne 24. avgusta 1945 me je invalidska komisija JNA ocenila s 50-odstotno invalidnostjo. Iz JNA sem bil odpuščen kot

50-odstotni vojaški vojni invalid. Do 30. septembra 1945 sem bival pri starših na domu. V času postopka za ocenitev invalidnosti smo invalidi dobivali razne ponudbe za zaposlitev. V razgovoru s predstavnikom takratne Direkcije državnih železnic v Ljubljani sem se odločil za zaposlitev pri Državnih železnicah. Razporejen sem bil v Sekcijo za vzdrževanje prog Celje za delo v administraciji in 1. oktobra 1945 nastopil delo. Železniške proge, posebno pa objekti – mostovi, viadukti, tuneli, kakor tudi postajna poslopja so bili med vojno močno poškodovani, potrebni nujne obnove oziroma usposobitve za vzpostavitev normalnega, še posebej varnega prometa. Za te velike potrebe po obnovi je primanjkovalo strokovnega kadra. Takratna Direkcija železnic v Ljubljani se je odločila za ustanovitev lastne šole »TEHNIKUM«. Objavila je javni razpis za prijave v srednjo tehnično šolo na strojni, elektro in gradbeni oddelek. Moja zaposlitev je bila pri Sekciji za vzdrževanje prog, torej gradbena dejavnost. Za pridobitev srednješolske tehnične izobrazbe sem lahko izbral samo gradbeno smer in tako obdržal tudi neprekinjeno zaposlitev pri železnici. Pouk na srednji šoli se je pričel 1. oktobra 1947, šolanje pa sem zaključil 26. junija 1950, ko sem prejel diplomo z nazivom »končni – diplomski izpit za gradbenega tehnika«. Tako se je pričela moja vključitev v gradbeno stroko. Po končani srednji šoli sem bil 15. julija 1950 sprejet v Sekcijo za vzdrževanje prog Novo mesto kot pripravnik za »nižjega gradbenega tehnika«. V naziv »nižji gradbeni tehnik« sem napredoval po opravljenem strokovnem izpitu na Državnem sekretariatu za gospodarstvo dne 10. aprila 1954. Dne 25. decembra 1965 sem se vpisal na Višjo tehniško šolo, Komunalni odsek za gradbeništvo in komunalo, ki je delovala v sestavu Združenja visokošolskih zavodov v Mariboru. Prvi izpit sem opravil dne 21. maja 1966, zadnjega pa v avgustu 1971 in dne 21. oktobra 1971 diplomiral. Z diplomo sem pridobil priznanje visokošolske izobrazbe prve stopnje in strokovni naziv »inženir gradbeništva« in vse s tem naslovom združene pravice. V času zaposlitve pri železnici sem delal na področju vzdrževanja in investicij železniških naprav, napeljav in opreme na gornjem ustroju in objektih spodnjega ustroja. Opravil sem vse izpite za izvedbo del tudi na elektriﬁciranih progah. Vodil sem nadzor pri izvedbi del na rekonstrukciji in elektriﬁkaciji tirnih naprav na odseku med postajama Sevnica – Krško. Za izvedbo del pri rekonstrukciji tirov in naprav na postaji Krško sem bil odgovorni vodja del. Dne 19. oktobra 1973 sem, na delovnem mestu šefa tehnične službe in pomočnika šefa sekcije, odpovedal delovno razmerje pri Sekciji za vzdrževanje prog. Prijavil sem se na razpisano prosto delovno mesto gradbenega inšpektorja pri občini Novo mesto. Območje pristojnosti gradbenega inšpektorja je zajemalo poleg občine Novo mesto še občine Metlika, Črnomelj in Trebnje. Na delovno mesto gradbenega inšpektorja, s pristojnostjo v naštetih občinah, sem bil sprejet 1. januarja 1974. Določena mi je bila poskusna doba treh mesecev in imenovana posebna komisija, ki je po končani poskusni dobi pripravila oceno mojega dela. Pozitivna ocena komisije je bila tudi pogoj za sprejem v redno delovno razmerje in za samostojno opravljanje dejavnosti na področju dela gradbenega inšpektorja. Komisija je moje delo ocenila pozitivno in me, v poročilu z utemeljitvijo, predlagala izvršnemu svetu občine Novo mesto za sprejem v redno delovno razmerje na delovno mesto gradbenega inšpektorja. Nova zaposlitev je bila zame nov izziv. Gradbeno operativno delo sem zamenjal za področje dela v gradbeni regulativi. Gradbena regulativa mi sicer ni bila tuja, vendar sem moral kot gradbeni inšpektor pri delu dosledno upoštevati in se ravnati po določilih, smernicah in navodilih Zakona o splošnem upravnem postopku, Zakona o graditvi objektov, Zakona o tehničnih inšpekcijah, po podzakonskih aktih, pravilnikih, predpisih, normativih in standardih.

portreti in zgodbe

113

portreti in zgodbe

114

Po enajstih letih in šestih mesecih dela v gradbeni inšpekciji sem, v odpovednem roku, zaprosil pri Upravi inšpekcijskih služb Novo mesto za razrešitev dolžnosti in pravic gradbenega inšpektorja. Z odločbo Uprave inšpekcijskih služb Novo mesto, na območju delovanja v občinah Novo mesto, Črnomelj, Metlika in Trebnje, z dne 27. julija 1985, sem bil kot gradbeni inšpektor in vodja Inšpektorata za gradbeništvo, elektroenergetiko in javne ceste dne 30. junija 1985 razrešen. Na dan razrešitve je bilo v teku že triištirideseto leto moje redne zaposlitve in to je bil dovolj velik razlog, da sem se upravičeno umaknil in moje krmilo življenja usmeril med upokojence. Tako se je uradno končala moja redna zaposlitev v gradbeništvu.

Delo v DGIT Novo mesto in Zvezi DGIT Slovenije

Ob nastopu službe v Novem mestu sem se včlanil v Društvo gradbenih inženirjev in tehnikov. V izvršni odbor društva (v nadaljevanju IO) so bili izvoljeni člani kot predstavniki podjetij, kjer je bilo zaposlenih več gradbenih tehnikov in inženirjev. Na ta način je bila vzpostavljena dobra povezava z delom društva in posameznimi člani. Ob preselitvi v Novo mesto v letu 1958 sem bil izvoljen v izvršni odbor društva in na ta način je bila zagotovljena kontinuiteta dela med člani, zaposlenimi pri Sekciji za vzdrževanje prog, in društvom. Občni zbor društva je bil po statutu društva določen vsako četrto leto in takrat so bile tudi volitve v organe društva, za člane IO in predstavnike za zastopanje društva na občnem zboru Zveze DGIT Slovenije. Sprejeta sta bila program dela in ﬁnančni načrt društva za naslednje mandatno obdobje, določala se je višina članarine, skratka vse, kar je bilo sprejeto na IO društva in v skladu s sprejetim statutom društva. Z ozirom na to, da je bilo v društvo vključenih že veliko število članov iz raznih gradbenih podjetij, je naraščalo tudi število članov IO. Udeležba na sejah IO ni bila več zagotovljena in zaradi neudeležbe članov IO seje v večini primerov niso bile sklepčne. Potrebno je bilo razmišljati o takšni organiziranosti društva, da bo sprejemanje odločitev, potrebnih za delovanje društva, potekalo neovirano in v korist članov društva. Predsednik društva je bil takrat dipl. ing. Stojan Horvat. Na skupščini je predlagal, da društvo ustanovi posebno delovno telo - tako imenovano »predsedstvo IO«. Predsednik predsedstva bi bil vsakokratni predsednik društva, člani predsedstva pa bi bili: za zastopanje članov na območju Novega mesta – 2 člana, na območju Posavja, Bele krajine in Trebnjega pa po – 1 član. Skupščina je sprejela sklep, da bo predsedstvo reševalo tekočo problematiko med dvema sejama IO. IO bi predloge predsedstva obravnaval, dopolnil, potrdil in sprejel. V predsedstvo so bili predlagani in na skupščini izvoljeni naslednji predstavniki članov IO: za predsednika predsedstva dipl. inž. Stojan Horvat, za člane predsedstva pa dipl. inž. Anton Žerjal in inž. Franc Hribernik za zastopanje članov IO na področju Novega mesta, dipl. inž. Jože Mulej za zastopanje članov IO na področju Posavja, dipl. inž. Alojz Novak za zastopanje članov IO na področju Bele krajine in dipl. inž. Vladimir Žabkar za zastopanje članov IO na področju Trebnjega. Ta način dela se je pri praktičnem izvajanju uspešno uveljavil. Seje predsedstva so bile pogostejše, vendar kratke, problematika se je reševala tekoče in uspešno, seje IO pa so bile sklicane samo po potrebi z ozirom na sklepe, ki jih je moral, po določbah statuta društva, v svoji pristojnosti sprejeti IO. IO DGIT Novo mesto je izvolil tudi predstavnike društva, ki so zastopali društvo na sejah IO in v skupščini Zveze društev ZDGIT. Med izvoljenimi predstavniki sem bil več let zaporedoma. Posebna dejavnost, ki ji je društvo posvečalo veliko pozornost, je bila organizacija strokovnih ekskurzij z ogledom gradnje posebnih, zanimivih objektov, ki so jih gradila domača ali tuja gradbena podjetja na območju takratne države Jugoslavije, in tudi objektov,

Po zaključku ogleda gradbišča in predstavitvi gradnje objekta je bil največkrat organiziran še občni zbor članov, v skladu z določbami statuta društva. Za zaključek je sledila pogostitev udeležencev strokovne ekskurzije, velikokrat so bile to dvodnevne ekskurzije z zaključkom v prijetni koči v objemu planin. Marsikateri udeleženec teh organiziranih strokovnih srečanj je na ta način lahko spoznal gradnjo zahtevnih objektov. Te možnosti v podjetju, kjer je bil zaposlen, ni vedno imel. Vsaka strokovna ekskurzija z ogledom gradbišč je imela tako dva zadovoljiva učinka, in sicer: prijetno s koristnim! Delo v Društvu gradbenih inženirjev in tehnikov v Novem mestu se je po razpadu in ukinitvi SGP PIONIR v letu 1995 znatno spremenilo. Nekdaj aktivni člani društva so se zaposlili v drugih organizacijah in ustanovah, med člani iz Bele krajine in Posavja ni bilo pravega stika, društvo pa je bilo še vedno registrirano. Takrat je dipl. inž. Tone Žerjal, ki je bil soustanovitelj DGIT Novo mesto, vzpostavil kontakte z Zvezo DGIT v Ljubljani in zagotovil udeležbo predstavnikov DGIT Novo mesto na skupščini Zveze DGIT Slovenije. Veliko truda je posvetil obstoju društva in vzdrževal stike s posameznimi člani, prostovoljno je prevzel skrb za vodenje društva. V imenu društva je Zvezi DGIT podal predlog za sprejem novega statuta društva, ki je moral upoštevati določila takrat sprejetega Zakona o društvih. Pri sestavi predloga novega statuta sem sodeloval, ker sem ravno v tem času sestavil nov statut Društva vojnih invalidov Dolenjske in bil, kot izvoljeni predsednik, odgovoren za sprejem novega statuta društva. Besedilo je bilo prilagojeno potrebam statuta Zveze DGIT in je bilo kasneje sprejeto v skupščini Zveze DGIT. Dipl. inž. Tone Žerjal si je nesebično prizadeval, da društvo DGIT v Novem mestu ne bi počasi odmrlo, saj je bilo eno izmed boljših društev v Zvezi DGIT Slovenije. Končno je s svojo vztrajnostjo uspel, nakar je dipl. inž. Jože Barič prevzel mesto predsednika DGIT Novo mesto. Pod vodstvom novoizvoljenega predsednika je društvo znova zaživelo, izdelana je bila evidenca članov društva, ponovno pa so bile organizirane tudi strokovne ekskurzije. Danes naše društvo zopet organizirano in normalno deluje za potrebe, koristi ter v interese članov društva v sklopu Zveze društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije. Skupščina Zveze društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije me je v letu 1983 izvolila za zaslužnega člana v znak priznanja za dolgoletno, požrtvovalno in vestno društveno delo. Nekaj let kasneje sem bil izvoljen tudi za častnega člana Zveze društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije v znak priznanja za dolgoletno požrtvovalno in vestno društveno delo. Želim, da bi se delovanje DGIT Novo mesto razvijalo in utrjevalo še naprej. Združuje naj člane za skupne interese društva ter v skupno zadovoljstvo in koristi.

Franc Hribernik, grad. inž.

115 portreti in zgodbe

ki so jih gradila slovenska gradbena podjetja v inozemstvu. Organiziranih ogledov je bilo veliko in moram priznati, da so bili vsi ogledi skrbno pripravljeni. Najprej je bila predstavljena projektna dokumentacija, nato pa so strokovno vodenje na gradbišču izvajali strokovnjaki investitorja in izvajalca del.

portreti in zgodbe

116

Krka: Obnova Seidlovega jezu v Novem mestu. Prva obnova tega jezu v okviru vodnega gospodarstva je bila leta 1961. Tedaj je bila tudi doloÄ?ena kota preliva jezu (fotoarhiv VGP Novo mesto)

Življenjska pot

Kako me je v mladosti pot zanesla v gradbeništvo – naključje ali zavestna odločitev? Lahko rečem, da me je v gradbeništvo zaneslo naključje oz. splet okoliščin. Sprva sem želel študirati tehnično ﬁziko, a želje nisem mogel uresničiti, ker tega oddelka leta 1948 v Ljubljani še ni bilo. Začel sem študij na elektro oddelku Tehnične fakultete, a sem ga zaradi pomanjkanja ﬁnančnih sredstev po dveh semestrih opustil in nadaljeval študij na Oddelku za gradbeništvo, kjer so štipendije dobesedno ponujali. Kdo pa je »kriv«, da sem vodar? To pa je bila zavestna odločitev. Štipendije so v letu 1950 skoraj popolnoma usahnile. Izkoristil sem priložnost in začel honorarno delati v Vodogradbenem laboratoriju (HE Vuzenica, HE Jablanica, problematika kavitacije? …). Delo me je zelo prevzelo in zaradi izkazanega zanimanja ter po priporočilu profesorjev me je tedanja Uprava za vodno gospodarstvo LRS »nagradila« s štipendijo za študij na hidrotehnični smeri Oddelka za gradbeništvo Tehnične fakultete Univerze v Ljubljani. Tu sem leta 1956 tudi diplomiral. Že med obvezno študijsko prakso sem se srečal s problematiko reševanja posledic obsežnih poplav v Posavju leta 1954, kjer sem sodeloval pri sanaciji območja Sevnične in Blanščice. Ob tem sem spoznal, da bo to področje dela zame pravo. Zgodilo se je, kot pravijo: «Kogar vode zgrabijo, ga ne spuste!« Kaj bi izpostavil kot pomembnejše utrinke iz poklicnega dela? Takoj po odsluženju vojaškega roka sem leta 1957 začel delati v Sekciji za spodnjo Savo v Brežicah. Ta sekcija je tedaj upravljala s Savo z vsemi pritoki od Zidanega Mosta nizvodno ter s celotnim slovenskim delom Kolpe s pritoki. Tu sem bil do leta 1961 zaposlen kot operativec in projektant. Prva večja strokovna preizkušnja je bilo delo na za naše razmere veliki zasnovi, pri projektu in gradnji spodnjesavskih visokovodnih nasipov. Nato sem opravljal dve leti naloge vodje projektive pri Splošni vodni skupnosti Dolenjske v Novem mestu. Leta 1963 se je začelo za vodarje zelo sušno obdobje, zato sem ta čas izkoristil za temeljito prakso v gradbeni operativi (SGP Pionir Novo mesto za področje stanovanjskih in industrijskih gradenj, Tehnogradnje Maribor za področje nizkih in hidrotehničnih gradenj) in v hidrotehnični projektivi (Komuna projekt Maribor). Leta 1965, ko je bilo ponovno omogočeno delo v vodarstvu, sem se vrnil v Splošno vodno skupnost Dolenjske Novo mesto, zopet kot vodja projektive. Pri naslednji večji reformi organiziranosti vodarskih služb leta 1975, ko so bila ustanovljena vodnogospodarska podjetja, sem prevzel vodenje vodnogospodarskega sektorja pri VGP Novo mesto. Tu sem ostal do svoje upokojitve leta 1997. Na vodnem območju Dolenjske je bilo narejeno ogromno vodnogospodarskih študij in idejnih zasnov ter izvedenih veliko vodarskih objektov. Pri tem delu se mi je zdelo pomembno navezovanje stikov z različnimi inštitucijami, biroji in strokovnjaki, ki sodelujejo pri izvedbi hidrotehničnih elaboratov. Morda bi prav zaradi tega izpostavil projekt, pri katerem sem imel srečo sodelovati. Gre za t. i. zvezni projekt »Regulacija reke Save v Jugoslaviji«, katerega izdelavo so izzvale velike poplave v letih 1964 in 1966. Ta projekt je potekal na celotnem

portreti in zgodbe

Stanislav Pavlin

117

portreti in zgodbe

118 povodju reke Save v letih 1967 – 1970, torej še v času bivše Jugoslavije. Pojasniti je potrebno, da beseda »regulacija« pri tem projektu ne pomeni gradbenega posega v rečne struge, ampak izboljšanje in nadzorovano upravljanje vodnega režima. Projekt je bil ﬁnanciran in izdelan v okviru razvojnih programov Združenih narodov. Bil mi je odlična šola, kako se organizirajo in vodijo tovrstni veliki projekti, obenem pa mi je omogočil, da sem se seznanil z vodnogospodarsko problematiko v vseh republikah povodja Save in z vodarji na teh območjih. Vse to mi je zelo koristilo kasneje, ko sem bil ne polni dve leti predsednik Predsedstva samoupravnih vodoprivrednih zajednica Jugoslavije v Beogradu. Največja vrednost projekta pa je bila zame v tem, da mi je bilo preko štipendije Združenih narodov omogočeno strokovno izpopolnjevanje v Italiji, v ZDA in v Franciji. Tako »opremljen« sem bil večkrat član Izvršilnega odbora Zveze vodnih skupnosti Slovenije ter član raznih strokovnih komisij te Zveze (Komisije za študije in projekte – plani, Revizijske komisije za vodnogospodarske študije in projekte …). Lahko rečem, da je bila moja odločitev za vodarstvo pravilna. To delo sem rad opravljal v družbi v vsakem pogledu odličnih sodelavcev. Sreča! Kaj pa DGIT? V društvo sem se včlanil takoj po prihodu v Novo mesto leta 1961. K temu je pripomoglo tesno poznanstvo z inž. Tonetom Žerjalom, predvsem pa mnenje in pričakovanje, da članstvo in dejavnost v društvu prispevata k splošni razgledanosti na tem področju ter k osebnim in družabnim stikom med pripadniki te stroke. Ta pričakovanja so bila v polni meri izpolnjena. V društvu sem rad deloval in sem se vedno dobro počutil. Bil sem večkrat član Izvršnega odbora in skoraj dvajset let član Uredniškega odbora Gradbenega vestnika. Seveda sem bil vesel tudi republiških priznanj Zveze društev (leta 1985 - zaslužni član, leta 2002 - častni član). Ob tej priliki bi želel izraziti vse priznanje prejšnjemu predsedniku društva g. Jožetu Bariču, ki mu je v skrajno neugodnih razmerah, v katerih je bilo društvo v zadnjih desetletjih, uspelo, da ni društvo popolnoma ugasnilo. Vse priznanje pa gre tudi sedanjemu predsedniku g. Slavku Mesojedcu za njegovo predanost društvu in prizadevno vodenje. Da je vodenje uspešno in da društvo živi, dokazujeta tudi vedno večja udeležba pri raznih aktivnostih društva ter dejstvo, da je v društvu vedno več novih obrazov. V takih okoliščinah verjamem in upam v uspešno delovanje društva tudi v bodoče.

Umrl pred izidom zbornika.

Čabranka: sanacija zajede na levem bregu pri Osilnici. Gradbišče leta 1962. Prečke so iz lesenih kašt, vzdolžna zgradba pa iz fašinske tonjače. Prostornino zajede je Čabranka tekom časa sama zasipala do višine terena v zaledju. Površina na območju nekdanje zajede je danes zatravljena, zgradbe, ki so na sliki, pa se seveda ne vidijo več. V ozadju slike so vidne tipične ostrnice, levo od njih pa cerkev sv. Petra in Pavla v Osilnici. (fotoarhiv VGP Novo mesto)

Primer zavarovanja brežine z vrbovim popletom. Prva desetletja po vojni. To “lažje delo” so često opravljale ženske, ki so bile v tistih časih po vojni na vodarskih gradbiščih sploh zelo številne (razen na savskih gradbiščih). (fotoarhiv VGP Novo mesto)

Gradnja talnega praga v vodotoku: zabijanje pilotov z ovnom. Primer dela na gradbiščih iz prvih desetletij po vojni. Piloti se pri vodnih gradnjah pogosto uporabljajo, zato je bila vodarska operativa dobro opremljena za zabijanje pilotov različnih velikosti. Enaka oprema se je uporabljala tudi za zabijanje cevnih vodnjakov za opazovanje podtalnice. (fotoarhiv VGP Novo mesto)

119 portreti in zgodbe

Sava: sanacija desnega brega v odseku Mihalovec. Primer gradbišča iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Pri pravilni situacijski razporeditvi prečk ter pri pravilni višini prečk (in morebitne vzdolžne zgradbe) reka tekom časa sama zasiplje prostornino zajede. V ospredju slike so vidni transportni čolni. Pretežno se je material za gradbišča dovažal po vodi. Na Savi so bili v uporabi trije tipi čolnov: “ladja” (čoln nosilnosti do 12 ton za transport materiala), “laufar” (čoln za osebni prevoz in varstvo pri delu) in “komisionar” (malo večji čoln kot laufarja opremljen za komisijske in nadzorne oglede). Ti čolni so bili speciﬁčne preizkušene konstrukcije in so jih izdelovali tesarski mojstri Sekcije za spodnjo Savo na Čatežu ob Savi. (fotoarhiv VGP Novo mesto)

portreti in zgodbe

120

Milan Zorko Zakaj gradbenik? Če dobro pomislim, nas gradbeništvo spremlja od mladosti do starosti. To si moramo priznati. Kako in koliko, pa je odvisno od posameznika. Spominjam se, da me je navdušil že stari oče, ko sva betonirala betonske bloke in v opaž dajala odpadle steklenice ter tako izdelala neke vrste zidak votlak. Oče mi je pripovedoval, kako je delal pri regulaciji Save od Krškega do Jesenic še kot fant vse do vpoklica v vojsko pred prvo svetovno vojno. Po vojni je dolgo delal v gradbeništvu kot zidar brez šole, to je kot ˝zidarica˝. Vse to je pustilo močan pečat in vplivalo na moje poznejše odločitve. Lepo rano mladost je prekinila Hitlerjeva norost. Nemci so nas izgnali z naših domov in nas uporabili kot zastonj delovno silo. Iz taborišč smo se po štirih letih vrnili v razdejane domačije. Potrebno je bilo veliko truda in iznajdljivosti, da smo si ustvarili kolikor toliko normalno življenje. Takrat sem že sodeloval pri obnovi. Kot gimnazijec sem sodeloval v petih mladinskih delovnih brigadah, kjer smo gradili ˝Avtocesto bratstva in enotnosti˝, železniško progo Doboj – Banja Luka, lokalne ceste, kanalizacijo itd. Bil sem izučeni ¨zemljobravar˝, kot smo takrat rekli tistim, ki so vihteli kramp in delali z lopato. Leta 1948, ko smo že po tretjem razredu opravljali malo maturo, sem se želel vpisati na srednjo tehnično gradbeno šolo v Ljubljano, a me je oče pregovoril, naj nadaljujem šolanje na gimnaziji in si zagotovim čim več splošnega znanja ter se potem dokončno odločim za poklic. Takrat je naša država potrebovala strokovni kader in je tudi v srednji tehnični gradbeni šoli skrajšala študij na tri leta. Ko sem končal šesti razred gimnazije, bi bil lahko že gradbeni tehnik. To ugodnost je takrat izkoristilo precej mojih sošolcev, med njimi Janko Rovan, Miha Jalovec ter Maraš Anton. Po maturi pa sem dobil nagradno letovanje v Avstrijo, in sicer kot najboljši mladinec okraja. Čudil sem se, kako je to mogoče, ker nisem bil član partije. Po vrnitvi domov pa je bilo veselja konec, saj nikakor nisem mogel dobiti štipendije. ˝Nagrada˝me je stala štiriletnega garanja, ko sem se moral prebijati skozi študij in skrbeti sam zase. Vse to se je dogajalo leta 1953. Ko je oče videl, kako je s štipendijo, sva odšla v Zagreb, kjer so dodeljevali štipendije za študij na gozdarski fakulteti. Stanoval bi pri teti in imel idealne pogoje za študij; naj omenim, da je imel stric pekarno in bi vsako jutro za zajtrk dobil kifeljčke, lepo dišeče žemljice …, pa tudi Zagreb kot predmestje Brežic (kot smo se takrat šalili) je bil zelo blizu. Vse te prednosti sem zamenjal za študij v Ljubljani. Takoj po vpisu na fakulteto sem izvedel, da bomo imeli od tega leta dalje splošni študij gradbeništva in ne več posebej vodarji, prometniki in konstruktivci. Še pred pričetkom predavanj pa se je zgodila prva stavka v Jugoslaviji in to ravno na naši fakulteti. Študentje nismo imeli takrat nobene literature, še skript ni bilo. Morali smo redno hoditi na predavanja in vaje, da smo si izdelali svojo ˝literaturo˝. Omenim lahko še to, da so profesorji obdržali obseg in vsebino svojih predavanj, kot so ju imeli poprej, ko so bile še ločene smeri študija za vodarje, prometnike in konstruktivce. Vse to nas je krepko bremenilo. Do tretjega letnika sem moral opravljati najrazličnejša, precej garaška dela (inštrukcije, risanje programov za kolege, razna ﬁzična dela in leto in pol serviranja v študentski menzi).

121 portreti in zgodbe

Kljub temu sem uspel pravočasno, do roka, opraviti pogoje za redni vpis v drugi in tretji letnik. Tedaj me je ˝zaposlil˝ profesor Bleiweis, in sicer v vodogradbenem laboratoriju, kjer sem delal dvanajst ur v nočni izmeni. Delo je bilo strokovno in zanimivo, pa tudi izkupiček je bil primeren, le spanja je primanjkovalo. Spominjam se, da sem si takrat kupil prvo obleko in prvi plašč – lep, zelen hubertus. Tisto leto sem bil izvoljen za podpredsednika študentskega odbora na FAGG (Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo). Ker sem imel precej pripomb na takratno dogajanje, so me imenovali v upravni odbor. Predlagal sem, da bi gospodarstvo štipendiralo študente na ta način, da bi jim dali ˝posojilo˝, ki bi ga potem vračali, ko bi se pri njih zaposlili. To bi bilo v obojestransko korist, saj bi se študentje tako lahko prilagajali potrebam podjetja, kamor bi šli kasneje delat. Glede študentskega dela sem bil prepričan, da bi ga lahko opravljali tako, da ne bi bilo obdavčeno. V četrtem letniku pa sem kot pomožni asistent vodil vaje pri prof. Turku, za Borisa Kristančiča izdeloval programske naloge in ˝pomagal˝ pri izpitih. Nekaj malega sem opravil tudi za sošolko Metko Gabrijelčič, poznano kot Vesna (iz ﬁlma Vesna). Ko sem postal absolvent, sem končno dobil štipendijo, opustil vsa dela in pohitel s študijem. Leta 1957 sem bil ¨preskrbljen¨, pa še mednarodno študentsko prakso sem opravil in privarčeval nekaj denarja. Ob koncu tega leta sem se poročil, že v naslednjem letu pa končal vse izpite. V tem času sem se prvič srečal s člani Zveze inženirjev in tehnikov FLR Jugoslavije. Predlog, da bi absolventi postali člani Društva gradbenih inženirjev in tehnikov, je bil sprejet in tako sem postal član že leta 1959. Iz članske izkaznice (št. 33507) je razvidno, da sem plačal članarino za leto 1959 pa tudi za leto 1960, ko sem odslužil obvezni vojaški rok. Ob koncu leta 1958, po opravljenih izpitih, in v začetku leta 1959 sem si končno lahko privoščil nekaj dopusta. Takrat sem se vpisal na fotografski tečaj in bi lahko postal še poklicni fotograf, če me ne bi želja po dokončanju študija pripeljala do odločitve, da končno diplomiram. Diplomo sem opravljal pri prof. Turku, ki me je takrat nagovarjal, da bi po vojaščini prišel

portreti in zgodbe

122

k njemu na katedro. Prvi me je povabil že prof. Bleiweis. Potem, ko je z odliko diplomirala še žena in so tudi njo vabili na fakulteto, je bila odločitev enostavna, saj je bila to lepa priložnost za oba in jo je bilo vredno izkoristiti. Prihodnost je obetala, da nama bo izpolnila pričakovanja, a žal ni bilo tako. (Vse do sedaj napisano je namenjeno bodočim kolegom, ki se bodo odločali, da bi postali gradbeniki, ne da bi se ustrašili težav, čeprav še tako velikih. Ljubezen do te stroke naj bo močnejša in pomaga uresničiti njihove sanje.) Žal pa se je vse spremenilo, ko so me na občini Brežice, kjer so mi zadnje leto študija dajali štipendijo, prosili, da bi jim pomagal tako, da bi se zaposlil pri ˝Gradbeniku˝ v Brežicah. Tam so pogodbeno potrebovali inženirja pri izgradnji polikliničnega trakta bolnice v Brežicah. Tej prošnji se nisem mogel izogniti, ker sem bil resnično hvaležen za njihovo podporo. Takrat sta h ˝Gradbeniku˝ prišla tudi arhitekta Filipič in s Karlom Filipičem sva v Ljubljani registrirala projektivno dejavnost, iz katere je pozneje nastal Region Brežice. Ker takrat inženirjev v zasavskem delu ni bilo, si je SGP Pionir, ki je imel sektor v Krškem, prizadeval, da bi prišel k njim. Še prej pa sva se s kolegom Stanetom Pavlinom – Srčkom pogovarjala, da bi se zaposlil pri Vodnem gospodarstvu. Odločil sem se za Pionir, kjer sem bil izredno zadovoljen, posebno, ker sem imel pri šefu sektorja Vladu Kežmanu vso podporo in razumevanje. Od takrat naprej sem bolj ali manj aktiven član našega društva. Prizadeval sem si, da bi bilo čim več kolegov članov našega društva, predlagal sem celo, da bi vsi, ki so zaposleni v gradbeništvu, postali naši člani. Naših strokovnih ekskurzij so se potem udeleževali strojniki, elektro strokovnjaki in celo ekonomisti in pravniki. V glavnem sem sodeloval pri društvu kot zastopnik, bil nekajkrat delegat v letni skupščini Zveze, najvišji položaj pa sem dosegel, ko sem bil v Radencih predlagan za predsednika komisije za regulativo pri Zvezi. Namesto na prvo sejo, ki sem jo sklical kmalu po imenovanju, sem šel v bolnišnico – v sobo za intenzivno nego. To se je zgodilo leta 1988, naslednje leto pa so me upokojili kot invalida prve kategorije. Kljub zdravstvenim težavam sem želel biti aktiven in koristen član našega društva.

Karel Košir Razgovor z dolgoletnim članom DGIT Kako vas je v mladosti pot zanesla v gradbeništvo – je bilo to naključje ali zavestna odločitev? Lahko rečem, da bolj po naključju, s tem da mi kasneje za to ni bilo nikoli žal. Živel sem v okolici Ljubljane in želel sem se vpisati na srednjo strojno šolo, vendar so bila mesta že zapolnjena in pristal sem na gradbeni šoli. Leta 1950 sem jo uspešno končal. Prvo službo sem dobil v SGP Soča v Novi Gorici, kjer sem delal le dobro polovico leta do odhoda na služenje vojaškega roka. Kdo pa je »kriv«, da ste se po služenju vojaščine zaposlili v Pionirju? Kriva je seveda žena. Po rodu je Belokranjka in v Novem mestu sva si ustvarila skupni dom in družino. Tako sem leta 1952 prišel k Pionirju in v njem ostal do upokojitve leta 1989. Prvih nekaj let sem delal po gradbiščih v Novem mestu in okolici, kmalu pa so me premestili na delovno mesto vodje oddelka kalkulacij. Ob delu sem končal tudi višjo gradbeno šolo v Mariboru, kalkulacijam pa sem bil poslej zapisan ves čas mojega službovanja. Kako ste takrat izoblikovali ponudbe? Seveda smo vse računali »peš«, izdelovali analize in preko normativov natančno določili vrednost del vključno s predvidenim dobičkom. Pri tem je bilo nujno, da smo dobro poznali vsako fazo gradnje, sodelovali z ostalimi v podjetju in sproti spremljali razvoj tehnologije in materialov v gradbeništvu. Za uspešno delo so bile ključne tudi izkušnje, ki sem si jih z leti pridobival, nič manj pa zaupanje, tovarištvo ter medsebojna pomoč celotnega kolektiva. Veliko generacij gradbincev vas pozna kot učitelja, saj ste vrsto let poučevali predmet kalkulacije na srednji gradbeni šoli v Novem mestu. Šolo so odprli zaradi velikih potreb po strokovnem gradbenem kadru predvsem v Pionirju, zato so poiskali veliko predavateljev iz našega okolja. Kalkulacije sem dobro obvladal, učiti druge o tem pa je čisto nekaj drugega. V začetku je bilo težko, brez tovrstnih izkušenj in ustrezne literature. Kljub vsemu mislim, da sem uspel naučiti učence vse potrebne osnove tega področja gradbeništva. Kaj pa vaše delo v Društvu gradbenih inženirjev in tehnikov? Da ste bili aktivni, pove že to, da ste v letu 2008 prejeli republiško priznanje Zveze društev, kar vam verjetno veliko pomeni? Seveda sem bil priznanja zelo vesel. V našem dolenjskem društvu sem deloval že od samega začetka. Zelo pomembno se mi zdi, da smo gradbinci med seboj povezani. V društvu se srečujemo in spoznavamo med seboj, organizirajo se razna izobraževanja in ogledi pomembnejših gradbišč. To je zelo zanimivo tudi za nas, ki nismo več zaposleni, še vedno pa čutimo pripadnost stroki, v kateri smo delali. Veseli smo, da se kljub osmemu desetletju vašega življenja, v katerega vstopate, še vedno udeležujete aktivnosti, ki jih organizira naše društvo. Rad prihajam med stare prijatelje, prav tako pa me zanimajo vse novosti in dogajanja v gradbeništvu. Res so stvari precej drugačne kot nekoč, vendar me veseli, da je stroka povezana – tudi zaradi vse bolj aktivnega delovanja društva. Upam, da se bo uspešno delo društva nadaljevalo tudi v prihodnje. Pogovarjala se je Metka Somrak, grad. teh.

portreti in zgodbe

123

portreti in zgodbe

124

Izlet članov društva v Šibenik Davnega leta 1968, ko so slovenski gradbinci začeli iskati delo in kruh izven domačega kraja, je GIP Pionir gradil hotelski kompleks SOLARIS pri Šibeniku. V društvu DGIT Novo mesto smo se skupaj z vodstvom GIP Pionir dogovorili za ogled zgoraj navedenega gradbišča. Zanimanje za izlet med člani je bilo veliko in tako smo nekega spomladanskega jutra krenili proti Šibeniku, z avtobusom, zelo modernim za tiste čase. Ker je bilo precej članov našega društva iz Ljubljane, nas je pot seveda vodila preko Ljubljane ter nato preko Reke po takrat še novi in moderni jadranski magistrali proti našemu cilju. Ko smo še zadnje udeležence izleta vkrcali na avtobus v Ljubljani, smo dobro razpoloženi in polni pričakovanj nadaljevali pot proti morju. Voznik avtobusa, gospod Marjan, je bil izredno družaben človek, pravi veseljak, ki nam je med vožnjo pripovedoval šale. Ravno ko je bilo v avtobusu slišati glasno krohotanje, je voznik v trenutku prekinil veselo razpoloženje z grobo kletvico. Vzrok za to je bilo zadnje levo kolo avtobusa, ki se je snelo z osi in zaradi velikega pospeška prehitevalo avtobus. Voznik je uspel ustaviti avtobus brez nezgode. Vsi prestrašeni smo izstopili iz avtobusa, ko je voznik prevzel komando v svoje roke in naročil: »Vse ženske in starejši moški takoj peš nazaj proti Ilirski Bistrici in iščite odpadle vijake z izgubljenega kolesa, vsi ostali pa z mano iskat pobeglo kolo!« Kolo smo res našli, oddaljeno kakšnih 200 m v dolini, porasli z grmovjem. Z veliko težavo smo kolo le privlekli iz doline do avtobusa. V tem času je druga skupina našla nekaj odpadlih vijakov, s katerimi smo zasilno namestili kolo na svoje mesto in počasi nadaljevali pot proti Reki. Na Reki je moral voznik na servisu popraviti kolo, da bi lahko nemoteno nadaljevali pot, izletniki pa smo si v tem času ogledali mesto. Tudi nadaljevanje naše poti ni bilo brez nevšečnosti. Po nekaj kilometrih vožnje proti Crikvenici smo ugotovili, da je en sedež na avtobusu prazen in da nekdo manjka. Hitro smo ugotovili, da je to naša novomeška sodelavka Florjana. Na avtobusu je prišlo do prerekanja: ali naj se obrnemo in gremo nazaj proti Reki ali ne? Po nekaj dodatnih kilometrih smo se le dogovorili, da naše Florjane ne moremo kar tako pustiti na Reki. Obrnili smo se in šli iskat izgubljeno sopotnico. Na splošno olajšanje smo v bližini Bakra srečali našo Florjano, kako peš koraka proti Crikvenici. Vstopila je v avtobus in brez opravičila ali zamere veselo dejala: »Saj sem vedela, da boste prišli pome!« Po skoraj celodnevni vožnji nam je le uspelo priti do cilja in si drugi dan ogledati zelo zanimivo gradbišče.

Jože Lukan, grad. teh., oec.

Florjana na cilju z dalmatinskim taksijem. (arhiv DGIT)

Hotelski luksuzni kompleks Haludovo na otoku Krku se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja gradil z veliko publiciteto in velikimi ambicioznimi napovedmi. Bil naj bi visoke A kategorije, namenjen le prestižnim in bogatim gostom iz zapadnega sveta. Po svečanem odprtju celotnega kompleksa pa se je pokazalo, da takratni YU predpisi v zvezi s prestopi meje in carinami le niso bili povsem usklajeni z željami in napovedmi o uspešnem poslovanju hotela. Dogajale so se namreč čudne, da ne rečem smešne in absurdne zgodbe ob prihodu slavnih in bogatih gostov. Tako je npr. s svojo ladjo in vsem spremstvom prispel na počitnice v Haludovo lastnik tovarniškega avtomobilističnega imperija g. Ford. Ladja se je zasidrala ob pomolu, vendar jugoslovanska milica ni nikomur dovolila izkrcanja z ladje, dokler ni ladje in ljudi preverila carinska služba. Ta služba pa je bila na Reki in gostje naj bi čakali, da pridejo cariniki. Ker gospodov carinikov po dveh urah še ni bilo, je ladja dvignila sidro in odplula v kraje, kjer je bila bolj dobrodošla. V jugoslovanske vode je sigurno ni bilo nikoli več. Drugi podoben primer se je zgodil, ko je v hotelu bival slavni ﬁlmski igralec Richard Burton. Po kosilu se je oglasil v recepciji in izrazil željo, da bi si še isti večer ogledal Dubrovniške igre v Dubrovniku. Seveda z obiskom Dubrovnika ni bilo nič, saj nikomur v vodstvu hotela ni prišlo na misel, da bi najeli letalo, zahtevnega gosta odpeljali v Dubrovnik in ob tem lahko dobro zaslužili. Tako se je širila negativna reklama o hotelu po svetu, petičnih gostov je bilo vedno manj in silno opevani hotel je po nekaj letih životarjenja zaprl svoja vrata.

Jože Lukan, grad. teh., oec.

portreti in zgodbe

Kako je propadlo Haludovo

125

portreti in zgodbe

126

Majhni anekdoti iz moje delovne prakse v gradbeništvu Ko je bila v Novem mestu ustanovljena srednja gradbena šola, sem v četrtem letniku predaval predmet «temeljenje«. Lepo je bilo predavati bodočim mlajšim tehnikom. Izdelana so bila skripta, po katerih so potekala tudi predavanja, vendar je za predavanja in spraševanje primanjkovalo časa. Pouk je bil samo enkrat na teden po eno uro. Odločil sem se, da bom iz obdelanih poglavij po skriptih sestavil vprašanja, na katera bodo dijaki pisno odgovorili. To so vsi dijaki vedeli že en teden prej. Na dan pisne naloge je prišel dijak z obvezano roko k meni in me prosil za razumevanje, češ, da ne more pisati, ker si je poškodoval roko. Odgovoril sem mu, da bo izjemoma lahko odgovarjal ustno. Na to ni pristal, dejal je, da na vprašanja pač ni pripravljen odgovarjati. Posledica tega je bila, da je imel v tem obdobju iz tega predmeta negativno oceno. Drugi dan ni imel več obvezane roke, saj je ugotovil, da mu namišljena zvijača ni uspela. Za popravo negativne ocene je kasneje odgovarjal ustno.

Med gradnjo »Ceste bratstva in enotnosti« je trasa ceste potekala pod železniško progo med postajama Šmarje Sap in Škoﬂjica, in sicer med tuneloma »Šmarje I« in »Šmarje II«, kjer poteka železniška proga na enem predelu po zelo visokem nasipu. Projekt je bil izdelan z vsemi detajli, predvideval pa je gradnjo armirano-betonskega podvoza. Dela za dvig železniške proge in vgraditev provizorija z IP nosilci za čas gradnje podvoza je prevzela Sekcija za vzdrževanje prog Novo mesto. Podatke iz projekta za dvig železniške proge je bilo potrebno prenesti na določene točke levo in desno ob progi. Delo je vodil diplomirani gradbeni inženir in razporedil obveznosti. Mene je določil za delo z nivelirnim instrumentom, enega tehnika za vodenje zapisnika in enega njemu za pomoč pri zakoličevanju. Tehniku je naročil, naj mu prinese trasirko. Ko je inženir pogledal trasirko, je dejal tehniku: »Pa ravno to si mi prinesel, ki ni ošiljena.« Mladi tehnik mu je jecljaje povedal, da je trasirka ošiljena, vendar na drugi - zgornji strani.

Franc Hribernik, grad .inž.