Mambabatok - tisočletna tradicija tetoviranja na Filipinih

Vsi si iz potovanj radi prinesemo kakšen spominek. Ponavadi je to kakšen magnet, zapestnica, morda majica. Jaz sem iz Filipinov prišla s tatujem, no pravzaprav s tremi tradicionalnimi batok tatuji izpod rok prav posebnih umetnic. V svojem komaj šestnajst dnevnem potovanju po čudovitem arhipelagu Filipinov sem doživela mnogo nepozabnih prigod. Na otoku Cebu sem plavala z orjaškimi kitovci, se na Boholu srečala z najmanjšim primatom na svetu, se s čolničkom popeljala čez enega izmed sedmih svetovnih čudes, podzemno reko Sabang, prebila dan med riževimi polji in se namakala pod mogočnimi slapovi. A izmed vseh dogodivščin se mi je v spomin, in v kožo, najbolj vtisnilo potovanje v Buscalan in srečanje z Apo Whang Od, najstarejšo tatu umetnico na svetu.

Do zadnjega dela našega potovanja nas je iz prestolnice Manila ločilo še več kot 12 ur vožnje. Po večurnem zastoju v prometni konici glavnega mesta, smo se z nočnim avtobusom podale na 9 ur dolgo pot do manjšega mesteca Banaue. Postanek smo izkoristile za ogled več kot 2000 let starih riževih teras v Batadu in kot izhodiščno točko za zadnji podvig potovanja. Banaue smo z lokalnim vodičem zapustili že pred četrto uro zjutraj, se približno tri ure in pol vozili po ozkih, strmih, nezavarovanih cestah, na koncu pa nas je do cilja ločil še dobro uro dolg vzpon do »mitskega Kalinga tattoo studia« z glavno rezidentko Apo Whang-Od.

Leta 1917 rojena Marie Oggay, bolj znana kot Whang-Od, je v svetu znana kot zadnja mambabatok. Batok je tisoč let star tradicionalni način tetoviranja, značilen za provinco Kalinga, Whang-Od pa je znana kot najstarejša in po nekaterih podatkih tudi zadnja prava tetovatorka tega izročila. S petnajstimi leti je pod mentorstvom svojega očeta postala tudi prva ženska tetovatorka plemena But-but, v gorovju Cordillera na severu filipinskega otoka Luzon.

Tradicija tetoviranja se tradicionalno lahko prenaša le po krvni liniji, a ker je Whang-Od ljubezen svojega življenja izgubila v času Japonske okupacije v drugi svetovni vojni in ni nikoli imela svojih otrok, je znanje predala svojima pranečakinjama Elayang in Grace. V vasi tako danes tetovirajo vse tri, a sta tetoviranje večjih dizajnov prevzeli pranečakinji. Whang-Od zaradi svoje starosti tetovira le še svoj zaščitni znak, manjšo tetovažo treh pik v vodoravni vrsti, včasih pa mine tudi več dni, ko ne želi narediti nobenega tatuja. Zaradi vedno večjega števila obiskovalcev tako sam obisk vasi ni zagotovilo, da bo obiskovalec dobil »termin« pri Filipinski legendi. Sama sem imela srečo in dobila priložnost, da mi je svoje delo na koži pustila vsaka izmed treh umetnic. Tradicija tetoviranja je bila na Filipinih močno razširjena že pred tisoč leti. V času Islamizacije in Španske kolonizacije so se te tradicije začele opuščati ter se ohranile le v bolj odročnih, višje ležečih delih otokov Luzon, Mindanao in Pinay. Včasih so pripadniki plemen s tatuji izkazovali svojo pripadnost, dokazovali svoj pogum in položaj v družbi. Tetoviranje je potekalo kot obred in kot spiritualna izkušnja bilo pospremljeno z ritualnimi napevi za zaščito tetoviranega. Pleme But-but je bilo znano kot pleme lovcev na glave in moški so si tetovaže nadevali kot talismane sreče za bitke, kot znake zmage in uspešne obrambe vasi. Fantje so lahko svojo prvo tetovažo dobili šele po prvi uspešni ekspediciji in z nadaljnjim udejstvovanjem v bitkah pridobivali vedno nove telesne poslikave. Več tetovaž kot je bojevnik imel, višji je bil njegov družbeni status. Ženske so svojo prvo tetovažo dobile kmalu po vstopu v najstniška leta. Tetovaže so bile znak pripravljenosti na poroko in verjeli so, da povečujejo rodnost, izkazovale so sorodstvo z uspešnimi bojevniki, spet druge pa so bile narejene zgolj iz estetskih razlogov. V pred kolonialnih časih so nepotetovirani posamezniki plemena But-but veljali za strahopetce in manjvredne člane družbe, s prihodom kolonialnih misijonarjev pa se je, ravno obratno, pričela stigmatizacija tetoviranih.

Samo tetoviranje še vedno poteka tako kot včasih. Pripomočki so iz naravnih materialov in higiena na samem mestu definitivno ni prva skrb. Ker tetoviranje poteka na prostem, na klopeh kjer posedajo turisti in se občasno sprehajajo kokoši, je higienski standard precej vprašljiv. Ne na površinah, ne na koži nihče ne uporablja razkužila in da zagotovimo, da je tatu “igla” res uporabljena le enkrat je najbolje če v spodnjem delu vasi kupimo lastno “napravo”. Naprava za tetoviranje je sestavljena iz trna drevesa pomela pritrjenega na bambusovo palico, črnilo pa je narejeno iz oglja pomešanega z vodo. Na voljo so vnaprej pripravljeni motivi, odtisnjeni na večji leseni tabli in obiskovalec mora za svojo tetovažo izbrati enega izmed teh tradicionalnih znakov. Med dizajni najdemo oblike iz narave in enostavne geometrijske vzorce. Umetnica simbol na kožo nariše s pomočjo v črnilo namočene suhe trave, nato pa se začne boleči del procesa. Črnilo se med tetoviranjem prenaša v kožo ko tetovatorka z večjo leseno palico udarja po palici, na katero je pritrjen trn namočen v črnilo. Proces tetoviranja je relativno boleč in vsekakor manj prijeten od modernih tehnik. Danes v vas prihajajo mnogi domačini in popotniki iz celotnega sveta. Z vzponom medijev in mnogih dokumentarcev na temo tradicionalnih tatujev je Apo Whang-Od postala znana po celem svetu in zanimanje za obisk se je v zadnjih letih znatno povečalo. A vendar gre poleg trenda tukaj vsekakor tudi za spoštovanje plemenskega simbolizma, ohranjanje starodavnih praktik in željo po vzdrževanju tradicije.

Viri: https://www.aswangproject.com/beautiful-history-symbolism-philippine-tattoo-culture/ https://www.larskrutak.com/the-last-kalinga-tattoo-artist-of-the-philippines/ https://filipinoguideph.com/trending-teenage-picture-of-apo-whang-od-shows-how-beautiful-she-is-back-then/

Pripravila: Tia Valand