CMK magazin #66

MAGAZIN cmk MAREC 2023 mladinska revija

CMK Magazin

Številka 66

Marec 2023

Uredništvo:

Lana Kocjančič

Sodelavci te številke:

Tia Friedel

Irena Ivnik, PiNA

Mateja Kralj

Sara

Žan Papič

Tia Valand

Gregor Zalokar

Ualid Amrani

Francesco Melis

Grafi c no oblikovanje in prelom:

Júlia Kóbor

Naslov uredništva:

Center mladih Koper

Gregorčičeva ulica 4

6000 Koper

info@mladi-koper.si

051 393 670 www.cmk.si

Revija je brezplačna.

Vsebina člankov ne

odraža stališč izdajatelja (CMK) in izdajatelj zanjo ne odgovarja.

FOTKA MESECA

UVODNIK

Pa smo jo dočakali. Koga? Pomlad seveda! In daljše dneve in sonček na terasi. In ob vsem tem imamo za vas še eno dobro novičkico. Od 11. aprila dalje boste lahko na naši terasi uživali do zadnjih izdihljajev sončnih žarkov in še kakšno urco, dve, tri dlje. CMK-jevci bomo tu do 22h, bar bo tu do 22h in vi boste lahko tu do 22h.

Ampak vseeno priporočamo, da sončnih popoldnevov ne preživite zasidrani na terasi in da vaša edina športna aktivnost, ne bo le tekanje za ping pong žogico. Privoščite vašim očem malo počitka od knjig in zaslonov, zmigajte noge in pokažite teniskam, ne samo asfaltna, ampak tudi gozdna tla. Možgani bodo veseli kisika in nove doze vitamina D, nogice bodo plesale po travi in mogoče boste vmes našli še kakšno šparugo in prišparali za eno večerjo. In zvečer vam še vedno ostane dovolj časa, da nas pridete pozdravit. ;)

kazalo MAMBATOK

IZKUŠNJA PROSTOVOLJKE

IRENE IVNIK

LITERARNA ZIBELKA

FOTO UTRINKI

„NEED THE DRUGS, I’M THE X MAN...”

Mambabatok - tisočletna tradicija tetoviranja na Filipinih

Vsi si iz potovanj radi prinesemo kakšen spominek. Ponavadi je to kakšen magnet, zapestnica, morda majica. Jaz sem iz Filipinov prišla s tatujem, no pravzaprav s tremi tradicionalnimi batok tatuji izpod rok prav posebnih umetnic. V svojem komaj šestnajst dnevnem potovanju po čudovitem arhipelagu Filipinov sem doživela mnogo nepozabnih prigod. Na otoku Cebu sem plavala z orjaškimi kitovci, se na Boholu srečala z najmanjšim primatom na svetu, se s čolničkom popeljala čez enega izmed sedmih svetovnih čudes, podzemno reko Sabang, prebila dan med riževimi polji in se namakala pod mogočnimi slapovi. A izmed vseh dogodivščin se mi je v spomin, in v kožo, najbolj vtisnilo potovanje v Buscalan in srečanje z Apo Whang Od, najstarejšo tatu umetnico na svetu.

Do zadnjega dela našega potovanja nas je iz prestolnice Manila ločilo še več kot 12 ur vožnje. Po večurnem zastoju v prometni konici glavnega mesta, smo se z nočnim avtobusom podale na 9 ur dolgo pot do manjšega mesteca Banaue. Postanek smo izkoristile za ogled več kot 2000 let starih riževih teras v Batadu in kot izhodiščno točko za zadnji podvig potovanja. Banaue smo z lokalnim vodičem zapustili že pred četrto uro zjutraj, se približno tri ure in pol vozili po ozkih, strmih, nezavarovanih cestah, na koncu pa nas je do cilja ločil še dobro uro dolg vzpon do »mitskega Kalinga tattoo studia« z glavno rezidentko Apo Whang-Od.

Leta 1917 rojena Marie Oggay, bolj znana kot Whang-Od, je v svetu znana kot zadnja mambabatok. Batok je tisoč let star tradicionalni način tetoviranja, značilen za provinco Kalinga, Whang-Od pa je znana kot najstarejša in po nekaterih podatkih tudi zadnja prava tetovatorka tega izročila. S petnajstimi leti je pod mentorstvom svojega očeta postala tudi prva ženska tetovatorka plemena But-but, v gorovju Cordillera na severu filipinskega otoka Luzon.

Tradicija tetoviranja se tradicionalno lahko prenaša le po krvni liniji, a ker je Whang-Od ljubezen svojega življenja izgubila v času Japonske okupacije v drugi svetovni vojni in ni nikoli imela svojih otrok, je znanje predala svojima pranečakinjama Elayang in Grace. V vasi tako danes tetovirajo vse tri, a sta tetoviranje večjih dizajnov prevzeli pranečakinji. Whang-Od zaradi svoje starosti tetovira le še svoj zaščitni znak, manjšo tetovažo treh pik v vodoravni vrsti, včasih pa mine tudi več dni, ko ne želi narediti nobenega tatuja. Zaradi vedno večjega števila obiskovalcev tako sam obisk vasi ni zagotovilo, da bo obiskovalec dobil »termin« pri Filipinski legendi. Sama sem imela srečo in dobila priložnost, da mi je svoje delo na koži pustila vsaka izmed treh umetnic. Tradicija tetoviranja je bila na Filipinih močno razširjena že pred tisoč leti. V času Islamizacije in Španske kolonizacije so se te tradicije začele opuščati ter se ohranile le v bolj odročnih, višje ležečih delih otokov Luzon, Mindanao in Pinay. Včasih so pripadniki plemen s tatuji izkazovali svojo pripadnost, dokazovali svoj pogum in položaj v družbi. Tetoviranje je potekalo kot obred in kot spiritualna izkušnja bilo pospremljeno z ritualnimi napevi za zaščito tetoviranega. Pleme But-but je bilo znano kot pleme lovcev na glave in moški so si tetovaže nadevali kot talismane sreče za bitke, kot znake zmage in uspešne obrambe vasi. Fantje so lahko svojo prvo tetovažo dobili šele po prvi uspešni ekspediciji in z nadaljnjim udejstvovanjem v bitkah pridobivali vedno nove telesne poslikave. Več tetovaž kot je bojevnik imel, višji je bil njegov družbeni status. Ženske so svojo prvo tetovažo dobile kmalu po vstopu v najstniška leta. Tetovaže so bile znak pripravljenosti na poroko in verjeli so, da povečujejo rodnost, izkazovale so sorodstvo z uspešnimi bojevniki, spet druge pa so bile narejene zgolj iz estetskih razlogov. V pred kolonialnih časih so nepotetovirani posamezniki plemena But-but veljali za strahopetce in manjvredne člane družbe, s prihodom kolonialnih misijonarjev pa se je, ravno obratno, pričela stigmatizacija tetoviranih.

Samo tetoviranje še vedno poteka tako kot včasih. Pripomočki so iz naravnih materialov in higiena na samem mestu definitivno ni prva skrb. Ker tetoviranje poteka na prostem, na klopeh kjer posedajo turisti in se občasno sprehajajo kokoši, je higienski standard precej vprašljiv. Ne na površinah, ne na koži nihče ne uporablja razkužila in da zagotovimo, da je tatu “igla” res uporabljena le enkrat je najbolje če v spodnjem delu vasi kupimo lastno “napravo”. Naprava za tetoviranje je sestavljena iz trna drevesa pomela pritrjenega na bambusovo palico, črnilo pa je narejeno iz oglja pomešanega z vodo. Na voljo so vnaprej pripravljeni motivi, odtisnjeni na večji leseni tabli in obiskovalec mora za svojo tetovažo izbrati enega izmed teh tradicionalnih znakov. Med dizajni najdemo oblike iz narave in enostavne geometrijske vzorce. Umetnica simbol na kožo nariše s pomočjo v črnilo namočene suhe trave, nato pa se začne boleči del procesa. Črnilo se med tetoviranjem prenaša v kožo ko tetovatorka z večjo leseno palico udarja po palici, na katero je pritrjen trn namočen v črnilo. Proces tetoviranja je relativno boleč in vsekakor manj prijeten od modernih tehnik. Danes v vas prihajajo mnogi domačini in popotniki iz celotnega sveta. Z vzponom medijev in mnogih dokumentarcev na temo tradicionalnih tatujev je Apo Whang-Od postala znana po celem svetu in zanimanje za obisk se je v zadnjih letih znatno povečalo. A vendar gre poleg trenda tukaj vsekakor tudi za spoštovanje plemenskega simbolizma, ohranjanje starodavnih praktik in željo po vzdrževanju tradicije.

Viri:

https://www.aswangproject.com/beautiful-history-symbolism-philippine-tattoo-culture/ https://www.larskrutak.com/the-last-kalinga-tattoo-artist-of-the-philippines/ https://filipinoguideph.com/trending-teenage-picture-of-apo-whang-od-shows-how-beautiful-she-is-back-then/

Pripravila: Tia Valand

PROSTOVOLJKE IRENE IVNIK

“ZDI SE MI, DA ZDAJ BOLJ SAMOZAVESTNO STOPAM PO SVOJI POTI”

PiNA: Prvega aprila 2022 (ne, ni šala) se je naši ekipi pridružila Irena Ivnik. Ob podpori pošiljajoče organizacije Zavod za mladino in šport Trbovlje, se je odločila za nacionalno prostovoljsko izkušnjo v okviru programa Evropska solidarnostna enota - in bila izbrana.

Medse smo jo sprejeli odprtih rok. Na PiNI prostovoljske izkušnje jemljemo resno in v v eselje nam je, da mladim lahko ponudimo kakovostno mentorstvo. Verjamemo, da njihove izkušnje govorijo veliko več kot piarovski zapis. Zato smo jo zaprosili, če lahko svojo izkušnjo zapiše sama.

Pravi, da se lažje izraža v svojem, ‘trbovskem’ besedišču - zato ga objavljamo nelektorirano.

Moja osebna izkušnja

Po življenjski spremembi sm hrepenela že dlje časa in to, da sm bla izbrana kot ESE prostovoljka na PINI ter se preselila v Koper, je bla res ena izmed najboljših odločitev evr. S mi zdi, d sm sicer v prejšnjem letu najbul ponosna n tu, d sm preživela in našla moč na novo zaživet. Dožvela sm osebni in profesionalni preporod. Šla sm izven cone udobja poznanega okolja, ustaljenih življenjskih tirnic in socialnih krogov, v katerih sm se gibala praktično celo življenje. Preizkusla sm se v marsikateri novi vlogi in se znašla v situacijah, ki so od mene zahtevale neko “level up” verzijo same sebe. Večji nivo prevzemanja odgovornosti in sledenje mojemu notranjemu drajvu, notranji resnici. Lahko rečem, da sm ponotranjila zavedanje o svojih dosežkih, svojih sposobnostih in tem, kaj lhk js ponudm svetu in ljudem.

Že u prvem mesci prostovoljske izkušnje sm sodelovala pri pripravi prijave na manjši razpis za organizacijo dogodka v lokalnem okolju. Projekt je bil odobren in dobila sem priložnost za izvedbo in implementacijo mojih idej. Kasneje sm se večkrat preizkusila v snovanju in vodenju delavnic, prevzela logistični del mednarodnih mladinskih treningov, vodila dnevne refleksije z udeleženci, bila v pomoč pri koordinaciji prostovoljcev in organizaciji delavnic, kjer sem z ostalimi prostovoljci predajala informacije o priložnostih za mlade v lokalnem okolju. Glede na moje zastavljene učne cilje na začetku projekta, mi je ekipa PiNE omogočila tud dodatna izobraževanja na področju mladinskega dela.

Zdi se mi, da zdaj bolj samozavestno stopam po svoji poti, z največjo mero zaupanja kot sm jo kadarkol imela. Zaupanje, da bo vse uredu, da si bom ustvarla lajf k ga želim živet. Da bom v prihajajočih mesecih zaposlena v mladinskem sektorju, na projektu, ki me bo inspiriral in bom z zagonom prihajala na delovno mesto. Moja želja je, ‘to be of service to others’. Biti v pomoč drugim, ker vem, da smo vsi v tem skupaj.

Irena, veseli nas, da smo lahko del tvoje poti. Z vsako prostovoljsko izkušnjo se tudi sami naučimo veliko in čudovito je, ko se v organizaciji vzpostavi varen prostor za kakovostno medsebojno sodelovanje.

Irena svojo prostovoljsko aktivnost zaključi z marcem 2023, mi pa medse ponovno vabimo osebo, ki bi pri nas opravljala nacionalno prostovoljsko izkušnjo.

Če ste radovedni in vas zanima več o projektu in drugih prostovoljskih izkušnjah, pridobite več informacij na spletni strani European Youth Portal ali pa si naložite mobilno aplikacijo European Solidarity Corps. Za dodatna vprašanja pišite na terminal@pina.si.

https://youth.europa.eu/solidarity

Pripravili: Ekipa PiNA

Sarin dnevnik

Prispevek je poobjava iz časopisa Kralji

ulice - prvega časopisa pri nas, ki naslavlja brezdomstvo in sorodna socialna vprašanja v Sloveniji.

Ulična prodaja cestnega časopisa zagotavlja brezdomnim in socialno izključenim ljudem legitimen vir zaslužka, pozitivno izkušnjo plačanega dela, ki jim pomaga pri izboljšanju samopodobe, priložnost za pridobivanje delovnih navad, izkušenj ter veščin, ki jim olajšajo dostop do družbenih virov in njihovo ponovno vključevanje v družbo.

Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji

ulice je samostojna nevladna humanitarna organizacija z nepridobitnimi cilji. Njihovi programi so namenjeni brezdomnim in drugim socialno izključenim skupinam prebivalstva.

Več:

http://www.kraljiulice.org/

FB: @KraljiUlice

LITERARNA ZIBELKA: Žan Papič

Steklena (pesniškaglavazbirka)

Nova knjiga! Svetovna legenda Sežanc Žan Papič - znanec iz TV, gledaliških in stand-up odrov in ustvarjalec komedije na spletu je pri Društvu Konstruktivist pravkar izdal svojo prvo pesniško zbirko Steklena glava. Če poznate Žanovo zgodbo in ga poslušate, veste da ima kaj povedati. In to tudi dela tako, da mu je vredno prisluhniti.

In kot pravi Jan Cvitkovič: „Zapisi Žana Papiča so točno taki, kot je on sam. So poezija. So udarci iz podzavesti. So zajebancija. Niso zajebancija. So avtobiografija. So samospraševanje. So borba z egom. So sočutje. So razgaljenje. So vse.”

In, kot se spodobi, nam iz zbirke ven maha komadič Bipolaren:

„Need the drugs, I’m the Xan man, I’m the damn man...”

Rdeča plastična kozarčka, eden v drugem, sprite, počasni beati, zmomljana besedila melanholične, velikokrat nihilistične narave – vse to so prepoznavni simboli obdobja sad rap ali emo rap. Še bolj kot to pa substance, ki so predstavljale velik del vsebine te glasbe – lean (kodein, zmešan s spriteom), percs, oxys (sintetični opiat) in benzodiazepini, psihoaktivne substance z depresorskimi učinki. Xannies, tabs, zanies, benzos. Krivdo za rast porabe teh substanc v obdobju po letu 2010 lahko kaj hitro obesimo omenjenemu glasbenemu žanru in njemu pripadajoči subkulturi.

Tako kot 60-ta predstavljajo zlata leta uporabe psihedelikov, predvsem LSD. Ljubezen, mir in Woodstock s soundtrackom psihedeličnega rocka. Redko ob tem pomislimo tudi na pacifistično gibanje, ki je vzklilo proti ameriškemu imperialističnemu vojevanju v Vietnamu, upor mladih proti kapitalističnemu spodbujanju individualizma in njihovo iskanje nove interpretacije sveta. Razvidno je, da povezave med glasbeno srenjo, njej pripadajočo subkulturo in trendi v uporabi psihoaktivnih substanc ne moremo uporabljati tako rigidno.

O tem, kaj in kako nam o benzodiazepinih sporočajo ustvarjalci na področju sad rap/emo rap glasbe in njenih odvodov, smo začeli v večji meri razmišljati v letu 2017, ko je zaradi predoziranja s Xanaxom in fentanilom umrl svetovno znan ustvarjalec Lil Peep. Leta 2018 se je poslovil Mac Miller, leta 2019 pa Juice WRLD. Vsem trem sta skupni tako širša žanrska pripadnost kot smrt zaradi predoziranja z benzodiazepini in opiati. Producent Clams Casino, ki je tesno sodeloval z dvema od zgoraj naštetih ustvarjalcev v letih razcveta, je za najbolj odmevnega pionirja tega preobrata v hip-hop glasbi označil Lila Wayna. Ta je začel v svoja besedila vključevati droge, ki pred tem v njih niso bile prisotne. Spremenil je tudi narativnost – pred tem je prevladovala izpoved preprodajalca drog, ki izhaja iz časov epidemije cracka v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Lil Wayne se – nasprotno – postavi v vlogo uporabnika substance in prav s tem se pojavi dobro zabrisana meja med opozarjanjem na bedno realnost opioidne krize in glorifikacijo uporabe depresorjev.

Poleg življenja v družbi, ki prestaja brezupno opioidno krizo, so se generacije sad rapa (tudi drugod po svetu) znašle med dvema gospodarskima krizama, vedno vztrajnejšim zniževanjem življenjskega standarda, stanovanjski krizi, negotovosti glede zaposlitve in rastoči podnebni krizi. Morda tudi s tem lahko povežemo ugotovitve mnogih raziskav, v katerih najdemo podatek, da je pojav tesnobe in drugih duševnih težav med mladimi med letoma 2010 in 2018 močno narastel. Prav tako je potrebno izpostaviti vplive pandemije covida-19 (čeprav je ta nastopila po razcvetu sad rap/trap scene); med pandemijo je bilo moč opaziti porast nespečnosti, depresije, posttravmatske stresne motnje in anksioznosti. Vse to lahko pripišemo povečani negotovosti glede zdravja, preživetja, smrti bližnjih zaradi bolezni in socialnemu distanciranju, ki je marsikomu, če ne celo vsakemu posamezniku do neke mere povečal občutke osamljenosti in izoliranosti. Mnogi so prav zaradi tega med pandemijo ponovno začeli posegati po benzodiazepinih in sorodnih substancah, zato nekateri poročajo celo o ‚’epidemiji znotraj epidemije’’ zaradi porasta uporabe in odvisnosti od benzodiazepinov.

“I used to wanna kill myself / Came up, still wanna kill myself / My life is going nowhere / I want everyone to know that I don’t care.” – Lil Peep, “OMFG”

Nekako niti ni vprašanje, zakaj bi mladi ustvarjalci, odraščajoči in živeči v prej opisani družbi, posegali po izjemno enostavno dostopnih substancah, ki imajo sedativne, relaksacijske učinke, ki predvsem zavirajo anksioznost, zabrišejo in zmanjšajo čustvovanje. Apatičnost in nihilizem sta prepoznavni vsebinski figuri v žanru glasbe, o katerem govorimo, jasno se izražata v zgornjem navedku.

V večjih količinah pa substance povzročajo navale dopamina, dobrih občutkov in izbris spomina. Neželene učinke benzodiazepinov predstavljajo iluzije o treznosti in nezmožnost inhibicije, ki pogosto vodijo v rizično vedenje, prav tako povratna anksioznost po prenehanju delovanja, ki vodi v ponovno uporabo.

V najslabšem primeru, ki pa je obveljal kot razlog smrti emo rap legend – zaustavitev dihanja.

Velik riziko jemanja benzodiazepinov pa predstavljajo ti, ki so kupljeni na črnem trgu –velikokrat so sprešani v obliko Xanaxov, ni pa nujno, da vsebujejo alprazolam; lahko vsebujejo drug benzodiazepin (npr. klonazepam), ki je bolj potenten in prej povzroči predoziranje. Prav tako so v severnoameriškem svetu lahko cuttani s precej bolj potentnimi in nevarnimi substancami, kot je fentanil. Zato je testiranje substance v primeru, da se odločimo za uporabo, nujno.

Veliko tveganje predstavlja tudi mešanje benzodiazepinov z drugimi depresorji: alkoholom, opiati, prav tako je smrtno nevarno mešanje s ketaminom. Do zapletov lahko pride zaradi iluzije treznosti, ko se oseba doživlja kot trezno in se kaj hitro zgodi, da užije eno od substanc, ki so v interakciji z benzodiazepini izjemno nevarne. Odvisnost od benzodiazepinov po redni uporabi nastopi hitro, k čemur prispevata kompulzivno redoziranje in povratna anksioznost po izrabi učinka. Odtegnitvena kriza je po poročanju uporabnikov ena najhujših; vključuje vse od abdominalnih krčev, paničnih napadov, izgube libida, omotičnosti, anksioznosti do glavobolov.

V najhujših primerih lahko nenadno prenehanje uporabe vodi do epileptičnih napadov, psihoz, zmedenosti in skupka simptomov, ki vključujejo močno povišana srčni utrip in krvni tlak, tresavico, potenje, halucinacije in intenzivno razdražljivost. Če substanco uporabljamo že dlje časa, je nujno, da se prenehanja lotimo s podporo in vodenjem strokovnjakov.

„Made a deal, never set you free / Dance with the devil in a flowered dress / Solitude in a cuckoo’s nest … Running from myself / So I run into the night” - Yung Lean, Low (2020)

Potrjujemo začetni dvom: težko rečemo, da določen žanr in subkultura, ki koraka z njim, narekujeta trende v prekomerni uporabi določenih substanc. Umetnost od nekdaj zgolj odseva realnost družbe, kamor spada tudi uporaba substanc. Kljub temu pa se moramo zavedati, da kjer se umetniški izraz, ki sicer omogoča očiščenje in razbremenitev preko naslavljanja bede, zaključi, lahko nastopi skupnost, v kateri živimo, naš ožji krog prijateljev, organizacije, ki nudijo psihosocialno podporo, ali družinski krog, v katerem iščemo podporo in prostor za naslavljanje občutkov brezupa. Kljub temu, da je jasno, da poseganje po downerjih v tem kontekstu diktira težnja po samomedikamentalizaciji, blaženju občutkov brezupa, anksioznosti in izpraznjenosti, benzodiazepini – ironično – zaradi svojega delovanja še močneje usekajo nazaj z istimi občutki. Umetnost v vseh oblikah jemljimo kot medij, ki problematizira, in ne kot how-to priročnik za reševanje težav, ki jih naslavlja.

Razširjen članek najdeš na spletni strani: https://www.drogart.org/.../need-the-drugs-i-m-the-xan...

Avtorica: postpospravla

Web: https://www.drogart.org

IG: @DrogArtEkipa

FB: @DrogArt

foto utrinki

Foto: Francesco Melis

Foto: Francesco Melis